2017/3-4
87
UDK: 351:349.2-022.211
Strokovni članek
Pomen (moč) ljubezni pri
vodenju in pri zavzetosti
zaposlenih v javni upravi
Senko Pličanič*
1. Uvod
V Sloveniji že nekaj časa prevladuje izrazito negativna energija. Že dolgo je
tako in nič ne kaže na spremembo. Razlog za tako stanje duha je večinoma
povezan z gospodarsko krizo, katere posledice v Sloveniji še kar trajajo. Čeprav
imamo v zadnjih dveh letih gospodarsko rast, je ta skoraj v celoti posledica iz-
voza,1 nobene bistvene spremembe pa ni, ko gre za (domače in tuje) investicije
v slovensko gospodarstvo. Prepričan sem, da je tako tudi zato, ker kot narod
oziroma kot država nimamo vizije, nimamo jasnih ciljev. Ti so nujen pogoj za
uspešnost države. Tako kot tudi posameznik v zasebnem življenju ne more biti
uspešen, zadovoljen, samoizpolnjen – srečen, če nima vizije in ciljev. Ta ne-
gativizem se kaže na različne načine (neprijaznost, ravnodušje, črnogledost,
aroganca, nespoštljivost itd.), ki precej jasno kažejo, da izvira v strahu. V strahu
za eksistenco. V strahu za prihodnost. V splošnem bivanjskem strahu. Strah je
očitno tisti mehanizem, zaradi katerega se v naši deželi širita negativizem ter
ozkogledost in zaradi katerega na vseh področjih vse bolj tonemo v poprečje
ali še nižje. V gospodarstvu, politiki, znanosti itd.
Po drugi strani imamo v Sloveniji tudi drugačno energijo. Svetovljansko, po-
zitivno, velikopotezno. Med podjetniki, znanstveniki in inovatorji, med župani
in drugimi politiki in drugod. Vendar pa njihova energija, njihovo znanje in iz-
kušnje ne prodrejo in zato na večino ne vplivajo.
1 Glej podrobneje J. P. Damjan, nav. delo.
* Univerzitetni diplomirani pravnik, doktor pravnih znanosti, izredni profesor na Pravni fakulteti Univerze v
Ljubljani. Epošta: senko.plicanic@pf.unilj.si
Javna uprava 2017-03-04.indd 87 15. 01. 2018 02:17:59
2017/3-4
88
Pomen (moč) ljubezni pri vodenju in pri zavzetosti zaposlenih v javni upravi
Negativizem je tudi ena mojih glavnih izkušenj zadnjih treh let, ko sem op-
ravljal funkcijo ministra. Spoznal sem, da ta prežema tudi državno upravo. Imel
sem občutek, da je tam v še večji koncentraciji kot v drugih delih družbe. Imel
sem občutek, kot da se je nad večino državnih uradnikov spustil temen oblak,
ki jim preprečuje, da bi svoje delo opravljali z več veselja in z več zavzetosti.
Podobne razmere so tudi v občinski upravi. Po drugi strani pa sem izkusil tudi
ogromno pozitivno energijo številnih posameznikov. Vendar ta ostaja zastrta
z nevidno zaveso, ki preprečuje, da bi njihova energija postala prevladujoča.
Vlada bi lahko precej pripomogla k izboljšanju razmer v Sloveniji. Vendar pa
je pri uresničevanju svojih pristojnosti povsem odvisna od državnega uradni-
štva. V njem pa prevladuje negativizem in zato bistveno premajhna zavzetost
za delo. Kot minister sem to občutil kot veliko frustracijo. Po eni strani je bila
diagnoza razmer in težav na področjih, ki sem jih pokrival, precej jasna, taka pa
je bila tudi vizija, kako jih odpraviti, za njeno izvedbo pa je bil obseg pristojno-
sti zadosten. Po drugi strani je izvedba vizije (spremembe predpisov in drugi
ukrepi) povsem v rokah državnih uradnikov. S tem mislim na dejstvo, da je mi-
nistrov ritem tak, da tudi če bi hotel, zmogel in znal sam pripraviti vse potrebno
za izvedbo svoje vizije, tega večinoma ne more (osebno sem se lahko intenziv-
no vključil le v izvedbo najpomembnejšega projekta – prenove insolvenčne
zakonodaje zaradi oživljanja gospodarstva). Naloga ministra je zato predvsem
vodenje (angl. leadership). Pri tem pa je soočen večinoma s prestrašenimi in
zato ne dovolj zavzetimi sodelavci. Zato je učinkovitost in kakovost njihovih
»izdelkov« nizka. Posledica tega pa je, da (tudi zaradi negativizma v drugih
oblastnih organih, na primer zakonodajalcu) minister ne more uresničiti svo-
je vizije, to je pripraviti vseh tistih ukrepov, ki so nujni za izboljšanje razmer
na področjih, za katera je pristojen. Prepričan sem, da je prav to eden glavnih
razlogov za tako majhno uspešnost vlad pri izboljšanju obstoječega (slabega)
stanja v Sloveniji oziroma strah pred izvedbo resničnih reform.
V prispevku bom predstavil svojo vizijo glede spremembe teh razmer v Slo-
veniji. Zato bom najprej analiziral razloge za prevladujoči negativizem v Slove-
niji, nato pa bom podrobneje predstavil, kako take razmere izboljšati.
2. Razlogi za negativizem – odsotnost ljubezni
(do sebe)
Da bi spremenili opisano stanje v Sloveniji, moramo najprej ugotoviti raz-
loge za negativizem.
Naša ravnanja, pozitivna ali negativna, usmerja naše temeljno gonilo. Te-
meljno človekovo gonilo je »biti srečen«.2 Ta želja na najgloblji ravni usmerja
2 »Sreča je smisel in smoter človekovega življenja« (Aristotel).
Javna uprava 2017-03-04.indd 88 15. 01. 2018 02:17:59
2017/3-4
89
Senko Pličanič
naša ravnanja.3 Sreča je stanje materialne in duhovne blaginje in je možna le,
če smo v ravnovesju, materialno in duhovno.4
V drugih kulturah5 so že zdavnaj spoznali, da je pot do sreče povezana z
razvojem na obeh področjih našega bivanja, to je materialnem in duhovnem.
Ljudje nismo samo materialna bitja, nismo samo telesa, temveč precej več –
imenujmo to našo duhovno razsežnost »duša«.
Pot do sreče je zato pot, na kateri si prizadevamo za materialni napredek,
vendar pa tudi za duhovni napredek – za »rast naše duše« (za »osebno rast«)
Pri tem je cilj materialne rasti zadovoljiti naše materialne potrebe, torej naše
»telesne« potrebe, cilj duhovne rasti pa je spoznati, kdo smo »v resnici«. Nis-
mo samo telo in nismo samo um, ki ga sestavljajo misli in prepričanja – vse to
se spreminja, Mi pa ostajamo. 6 Cilj duhovne rasti je prav tako izboljšati se in
spoznati, da naša sebičnost in pohlep nismo Mi, ker je naše bistvo Ljubezen,
ter spoznati, da sta sebičnost in pohlep odraz strahu – ta pa je del ega.7
Cilj duhovne rasti je doseči ljubezen – ljubezen do sebe, ljubezen do so-
ljudi in ljubezen do drugih živih bitij. In ko smo v stanju ljubezni, ljubezen
dajati.8 Ljubezen do sebe nas pomirja in osrečuje ter je znak univerzalne odgo-
vornosti do drugih. Ker če se dobro počutimo v sebi, veliko bolje delujemo v
vseh drugih vidikih življenja.9 Sreča je potem »stranski produkt« našega delo-
vanja v ljubezni.10
Jasno je torej, da lahko srečo dosežemo le ob zavzemanju za materialno,
gospodarsko rast in hkrati ob zavzemanju za svojo duhovno (osebno) rast.
Ko se ozremo v našo preteklost, pa zgroženi ugotovimo, kako usodno »slepi«
smo bili, ko smo, iščoč srečo, bili prepričani, da jo lahko najdemo samo v ma-
terialnih dobrinah.
3 Glej podrobneje Osho, nav. delo (2008; Joy …), in E. Tolle, nav. delo.
4 Gre za čedalje bolj razširjena spoznanja tudi znotraj uveljavljene psihologije. Primerjaj na primer S.
Grof, nav. delo.
5 Na primer v kitajskem taoizmu, kulturi Aboriginov in drugih »naravnih« ljudstev.
6 Glej podrobneje v Z. Železnikar, nav. delo.
7 V človeku je stabilno zavestno jedro, svobodna duhovna zavest (‚duša‘), ki pa je podvrženo mo-
tilnemu dejavniku. Ta dejavnik je lažni jaz ali ego. Ta je tisti, ki zasenči svobodno duhovno zavest in nas
prekrije z miselno navlako, ki nam komajda še pusti dihati. Na nenehno izmenjujoče se pobude ega se brez
pomišljanja vživljamo in izgubljamo stik s samim seboj. Ego je kot temen oblak, ki zakrije naše notranje
sonce – dušo. Ko nadzira naše čustvene in miselne procese, ega ni lahko prepoznati, ker nenehno menja
vloge: zdaj nas navda z užaljenostjo, zdaj z jezo, pozneje z malodušjem ali obupom, ljubosumjem, pohle-
pom. Podrobneje o egu glej Osho, nav. delo (2008, Being in Love …). Glej več o tem tudi J. Krishnamurti,
nav. delo, in E. Tolle, nav. delo.
8 Ljubezen (srečo) kot temeljni evolucijski mehanizem človeštva vidi (poleg »ezoteričnih«) tudi več
uglednih zahodnih mislecev, kot so Platon, Fromm, Maslow, Sorokin, Peck, Gibran in drugi. Glej podrobne-
je N. Maharaj in K. A. April, nav. delo, str. 120.
9 Primerjaj Osho, nav. delo (2001), str. 59–63.
10 R. Ulluwishewa, nav. delo, str. 35.
Javna uprava 2017-03-04.indd 89 15. 01. 2018 02:17:59
2017/3-4
90
Pomen (moč) ljubezni pri vodenju in pri zavzetosti zaposlenih v javni upravi
Pomembnosti duhovne rasti za doseganje sreče se v naši civilizaciji nismo
zavedali. Še več – vsak poskus pokazati in ozaveščati, da brez duhovne rasti ne
gre; da je usmerjenost v materialno zaradi zadovoljevanja materialnih potreb
pomemben del našega bivanja, vendar pa je za doseganje sreče bistvena du-
hovna rast in da je ključna »dobrina«, ki jo z njo pridobimo, to je ljubezen – je
bil zatrt v kali.11 Žal še danes v naši civilizaciji prevladuje tak pogled, kar se kaže
v zaznavi »duhovnega« kot manjvrednega, neresnega in neznanstvenega.12
Na srečo se to v zadnjem času hitro spreminja. Vse več je znanstvenih doka-
zov o pomenu »duhovnega« v naših življenjih, naša »usodna domišljavost« pa
postaja vse bolj razgaljena, ko smo ta svoj del in njegovo vlogo v naših življe-
njih popolnoma prezrli.13
Čeprav sem prepričan, da za to, da se zavemo pomena duhovnega, ne
potrebujemo znanstvenih dokazov,14 pa so ti pomembni, ker je znanost ena
ključnih (poleg prava) socialnih ustanov Zahoda. Vedenju, ki ga (o človeku in
njegovem položaju v okolju) »proizvaja« znanost, namreč, vsaj v okviru razvitih
zahodnih kultur, verjame večina.
Z usmeritvijo (tudi) v duhovni razvoj in duhovno rastjo bomo zmožni na-
domestiti strah (ego, selfishness), ki je danes prevladujoč, z ljubeznijo (angl.
selfless love).
Iskanje ljubezni je torej tisti najgloblji, temeljni mehanizem, ki nas poganja.
Pri tem ne gre zgolj za erotično ljubezen (moškega in ženske), materinsko in
bratsko ljubezen, temveč predvsem in najprej za ljubezen do sebe (angl. self-
-love). Šele, ko imamo sebe radi, lahko imamo radi tudi druge. Ko imamo radi
sebe, postane ljubezen naša splošna usmeritev (smo v ljubezni). In je obrnje-
na v svet kot celoto, ne le do posameznih konkretnih oseb.15
Ljubezen do sebe sestavljajo poznavanje sebe, sprejemanje sebe, samou-
dejanjanje, zavedanje sebe in skrb zase.
Poznavanje sebe (starogrški gnothi seauton – spoznaj samega sebe) pome-
ni poznavanje sebe kot telesa, psihe in zlasti tistega, kar v resnici smo, to je
naše »duše« (angl. inner soul – the image of »god« within).
Poznavanje sebe je pogoj za samosprejetje. Gre za stanje, v katerem vemo,
kdo smo in nas zato ni strah zunanjega sveta in sodb drugih o nas.
11 Podrobneje o uničenju »modrih« žensk, to je tistih, ki so (še) imele znanje o tem, kdo smo, da smo
več kot le telo, o pomembnosti duhovnega in z ogromnim zdravilskim znanjem, glej G. Heinsohn in O.
Steiger, nav. delo.
12 V zadnjem času je tak, celovit pogled na človeka sicer vse bolj prisoten v uveljavljeni psihologiji,
psihoanalizi in psihoterapiji. Vendar kljub temu še vedno potisnjen na (družbeno) obrobje.
13 Celovito o tem v R. Ullushewa, nav. delo. V Sloveniji glej na primer I. Kononenko, nav. delo.
14 Umsko dojemanje resničnosti je omejeno – glej podrobneje v S. Pličanič, nav. delo (2016).
15 Glej podrobneje N. Maharaj in K. A. April, nav. delo, str. 122.
Javna uprava 2017-03-04.indd 90 15. 01. 2018 02:17:59
2017/3-4
91
Senko Pličanič
Poznavanje sebe je pogoj za samoudejanjanje. To pomeni postati to, kar
smo, kar smo zmožni postati. Poznavanje sebe pomeni, da smo v stanju, ko
smo ves čas usmerjeni v udejanjanje sebe – ko nas vse v nas žene v udejanjanje
tega, kar smo. Hkrati to pomeni, da smo izvirni in pristni, ker udejanjamo sebe
kot unikatnega in edinega.
Iz poznavanja sebe pridemo do samozavedanja. Ker – če se poznamo,
vemo, da smo del celote in da smo povezani z drugimi (ljudmi, živalmi in rastli-
nami).16
Skrb zase pa pomeni, da ves čas skrbimo za svoje telo, psiho in duhovno
(osebno) rast.
Dejstvo je, da smo v naši civilizaciji pozabili na pomen ljubezni. Verjeli smo,
da jo lahko nadomestimo z materialnimi dobrinami in smo zato vso svojo
energijo namenili temu. Danes postaja čedalje bolj jasno, da ljubezni (sreče) ni
mogoče doseči samo z materialnim razvojem in zadovoljevanjem materialnih
potreb, temveč tudi (zlasti) z duhovnim razvojem.17 Zaradi »odstranitve« tega
védenja iz naše civilizacije18 smo bili, iščoč ljubezen (srečo), usmerjeni samo v
materialni razvoj. In smo zato v tem (nikoli zadovoljenem) hlastanju po ljubezni
(sreči) vse bolj nezmerno posegali v okolje, misleč da bomo s čedalje več mate-
rialnimi dobrinami končno le postali srečni. Rezultati so znani in porazni: skoraj
»uničeno« okolje, skoraj iztrebljene kulture, ki so se zavedale pomena duhov-
nega razvoja, in velik del človeštva, pahnjen v revščino ter na rob preživetja.19
Vendar žal v svetu in tudi v Sloveniji še vedno prevladuje stara paradigma.
Posledica tega je skoraj popolna odsotnost ljubezni do sebe v naši civilizaciji.20
Tako je tudi v Sloveniji. Pri tem pa je očitno, zaradi zgodovinskih razlogov
(večstoletna podrejenost), v Sloveniji to še bolj izrazito. Vsa ta naša (prevladu-
joča) ponižnost, pripravljenost sprejeti vse, strah, z eno besedo nesamozavest
jasno kažejo na skoraj popolno odsotnost ljubezni do sebe tudi v Sloveniji.
Menim, da je skoraj popolna odsotnost ljubezni do sebe glavni razlog
prevladujočega negativizma v Sloveniji, tudi v državni (in občinski) upravi.
Prevladujejo namreč nesamozavest, strah in sebičnost – ki so vsi jasni simpto-
mi odsotnosti ljubezni (do sebe in do drugih).21
16 Prav tam, str. 124. Avtorja navajata podobnost z afriškim konceptom Uhuntu – »sem, ker si«.
17 Podobno tudi Maslow – glej o tem podrobneje v P. W. King, nav. delo.
18 O tem glej podrobneje S. Pličanič, nav. delo (2016).
19 Večina teh tako zaželenih materialnih dobrin oziroma bogastva pa je v rokah peščice bogatih, za
katere lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da niso srečni.
20 Maharaj in April v svoji študiji ugotavljata, da to izvira iz vrednostnega sistema zahodne civilizacije,
ki temelji na »strahu« kot antipodu ljubezni, torej na odsotnosti ljubezni do sebe. (N. Maharaj in K. A. April,
nav. delo, str. 127).
21 Glej podrobneje o znakih odsotnosti ljubezni v E. Tolle, nav. delo, in L. Hay, nav. delo.
Javna uprava 2017-03-04.indd 91 15. 01. 2018 02:17:59
2017/3-4
92
Pomen (moč) ljubezni pri vodenju in pri zavzetosti zaposlenih v javni upravi
3. Pomen (moč) ljubezni (do sebe) pri vodenju
Glede na pomen vodenja (angl. leadership) v naši civilizaciji je skoraj popol-
na odsotnost ljubezni tudi pri voditeljih še posebej razdiralna za organizacije,
ki jih vodijo, in za njihove zaposlene. To je še zlasti pomembno v javnem sek-
torju – zaradi pomembnosti dobrin in storitev, ki nam jih zagotavlja, in zaradi
dejstva, da to počne z našim denarjem.
Če je namreč ljubezen v samem jedru našega bivanja in njena prisotnost
oziroma odsotnost v samem temelju določa, kaj počnemo, zakaj počnemo,
kar počnemo, in kako to počnemo, potem je jasno, da ima ljubezen zelo po-
membno vlogo tudi pri vodenju. Če vodimo z ljubeznijo (ki temelji na ljubezni
do sebe), nam bodo podrejeni sledili in nam zaupali. Svoje delo bodo opravljali
zavzeto in učinkovito. Ljubezen do sebe je bistvena za vodenje. Človek namreč
ne more voditi drugih, če se nima rad, če se ne sprejema, če se ne pozna – če
ni v stanju ljubezni.
Voditelji, ki se imajo radi in vodijo z ljubeznijo, se znajo vživeti v položaj za-
poslenih, jih razumejo; znajo v vsakem od njih najti najboljše in to spodbujati;
so iskreni in topli; znajo poslušati zaposlene in jih navdušiti; so do njih spoštlji-
vi; v njih vzbujajo občutek varnosti in zaupanja; širijo pozitivno energijo in zna-
jo sprejemati odločitve. Vse te značilnosti voditeljev, ki se imajo radi, izvirajo iz
njihovega samopoznavanja, samosprejemanja in samoudejanjanja.
Po drugi strani pa voditelji s premajhno ljubeznijo do sebe – ker se sami
ne počutijo varne in so prestrašeni – svojim zaposlenim ne zmorejo zagotovi-
ti občutka varnosti in zaupanja. To negativno vpliva na inovativnost, stopnjo
motivacije, zavzetost in s tem učinkovitost ter rast organizacije. Taki voditelji so
neiskreni, neprepričljivi in za seboj ne zmorejo potegniti svojih zaposlenih. Ker
se nimajo radi, so nezmožni imeti radi druge – svoje zaposlene, niso se zmožni
vživljati v njihov položaj in jih spodbujati in voditi skozi njihove stiske z ljubez-
nijo. So nedosledni in nezmožni sprejemati odločitve.22
Ko sem sam postal minister, sem imel na poti do ljubezni do sebe še veliko
dela. Tega, o čemer zdaj pišem, sem se sicer večinoma zavedal, vendar takrat še
nisem bil tam, kjer sem danes. Večinoma tudi zaradi izkušenj, ki sem jih imel z
ljudmi v času, ko sem bil minister. Zaradi nenehnega ozaveščanja lastnih izku-
šenj sem na poti osebne rasti, torej poti k ljubezni do sebe, precej napredoval.
V pogovorih, ki sem jih imel kot minister (z opozicijskimi in koalicijskimi po-
slanci in z drugimi funkcionarji) sem spoznal, kako redka je ljubezen. Ker vsa-
22 Maharaj in April v svoji študiji ugotavljata, da je tako stanje prisotno pri 95 odstotkih voditeljev.
Razlog za to vidita v naši zahodni kulturi »strahu« (ki pravzaprav temelji na odsotnosti ljubezni do sebe) in
voditeljev, ki jih vodi strah. Zato so zaposleni vse manj zavzeti in lojalni svoji organizaciji oziroma voditelju.
Glej podrobneje N. Maharaj in K. A. April, nav. delo, str. 127.
Javna uprava 2017-03-04.indd 92 15. 01. 2018 02:17:59
2017/3-4
93
Senko Pličanič
kič, ko sem bil v ljubezni in se z njimi pogovarjal v ljubezni, so oživeli kot uvela
roža, ko jo zalijemo. Presenečen in vesel sem ugotovil, da sem jim dal nekaj, kar
zelo pogrešajo, nekaj, česar nimajo ali imajo premalo.
Kjer ni ljubezni, prevladuje strah. Strah pa je pot v temo, strah vodi v jezo,
jeza v sovraštvo, to pa v trpljenje.23 Strah (sovraštvo) žal prevladuje (tudi) v slo-
venski politiki. Tudi ta (tako kot puščava vode) potrebuje ljubezen!
Menim, da je (bila) premajhna ljubezen do sebe prevladujoča tudi med vo-
ditelji v slovenski politiki.24 Zato ne preseneča, da se že nekaj let ne premakne-
mo iz »teme«.
4. Kako voditeljem in zaposlenim omogočiti
duhovno rast in ljubezen (do sebe) – model
trajnostnega materialnega in duhovnega
razvoja kot rešitev
Za to, da v Sloveniji odpravimo prevladujoč negativizem, je torej ključna
ljubezen, najprej ljubezen do sebe.
Znanja o tem, kako doseči to stanje, so bila iz naše civilizacije izkoreninjena,
zato moramo ta znanja spet vrniti v naša življenja.
Pot do ljubezni (in sreče) je pot uravnovešene materialne (gospodarske)
in duhovne (osebne) rasti.
Žal smo dolgo živeli »v temi« in smo bili prepričani, da lahko ljubezen (in
srečo) dosežemo le z materialno (gospodarsko) rastjo. Ves čas smo verjeli v te-
meljno »mantro« kapitalizma, da nam bo »čim več« materialnega (poleg zado-
voljitve materialnih potreb) prineslo še več od tega – ljubezen in srečo. Zato
smo bili tudi neuspešni pri uresničitvi trajnostnega razvoja kot rešilnega na-
črta človeštva.
Glavni cilj trajnostnega modela, to je sprememba človekovega odnosa
do soljudi in do okolja, bo mogoče uresničiti le, če si bomo začeli prizadevati
tudi (in predvsem) za duhovno rast – za ljubezen. Očitno je, da brez tega, torej
ljubezni do sočloveka in do okolja, ne bo nobene spremembe.
Trajnostna gospodarska rast (angl. sustainable economic growth) zato ni
možna brez duhovne rasti (angl. spiritual growth).
23 Yoda iz filma Vojna zvezd, navedeno po (7. 12. 2016).
24 Za potrditev tega stališča bi bilo treba seveda izpeljati empirično analizo. Tako moje stališče temelji
na lastnih opažanjih, spoznanjih in poznavanju človeškega delovanja, ki sem jih večinoma pridobil s samo-
analizo.
Javna uprava 2017-03-04.indd 93 15. 01. 2018 02:17:59
2017/3-4
94
Pomen (moč) ljubezni pri vodenju in pri zavzetosti zaposlenih v javni upravi
Ni možna brez (»prebujenih«) ljudi, ki se bodo zavedali, da je pot do sreče
pot uravnovešenosti materialnega in duhovnega. Materialnega razvoja in du-
hovnega razvoja.
Za nas to danes pomeni, da moramo sprevideti, da ni res, da lahko postane-
mo srečni samo s posedovanjem materialnih dobrin, o čemer smo bili doslej
prepričani. In temu (pridobivanju materialnih dobrin) podredili vse: svojo poli-
tično, socialno in ekonomsko organizacijo ter zasebno življenje.
Spoznati moramo, da je ta, materialni del našega bivanja, sicer pomemben,
vendar sreče ne moremo najti zunaj sebe. Srečo lahko najdemo samo v sebi
– v ljubezni (do sebe in do drugih).25
Ključen za uspeh trajnostnega modela je torej prav njegov socialni vidik.
Odnos do okolja lahko spremenimo le tako, da spremenimo odnos do sebe in
do drugih ljudi (in drugih živih bitij), to je, da te odnose zgradimo na ljubezni
in ne na strahu.
V obstoječem trajnostnem modelu manjka torej dvoje:
– zavedanje, da je njegov socialni vidik bistven za uresničitev celotnega
modela;
– zavedanje, da ni dovolj zagotoviti le materialne blaginje (angl. econo-
mic well-being) za vse ljudi, temveč tudi (in predvsem) duhovno blagi-
njo (angl spiritual well-being) – le take okoliščine nam namreč omogoča-
jo »imeti se rad in biti srečen«.
Zato bi moral biti naš prvi korak vrnitev »duhovnega« v naša socialno,
politično in ekonomsko organizacijo.
Ker je načelo trajnostnega razvoja »rešilni načrt« in je zato temelj našega
delovanja v prihodnje, bi ga morali najprej vključiti vanj. Da bi lahko uresničili
cilje trajnostnega razvoja, moramo torej načelo trajnostnega razvoja dopolni-
ti. V načelo trajnostnega razvoja pa moramo vključiti predvsem spoznanje, da
je njegov socialni vidik (to je človek) bistven za uresničitev celotnega modela.
»Materialna blaginja je že del trajnostnega modela, usmeritev v duhovno rast
pa je povsem nova.
Zaradi njenega pomena v naših življenjih in zaradi dolgotrajne »odsotnos-
ti« iz naših življenj in socialne organizacije bi ji morali v prihodnje nameniti
posebno skrb in energijo.
Pot do ljubezni (in sreče) je torej povezana zlasti z duhovno rastjo, ne le
materialno. Ker se tega nismo (dovolj) zavedali, smo bili tako »obsedeni«26 z
materialnim, s katerim je prežeto vse, od začetka naših življenj. Prav zato smo
25 R. Ullsuhewa, nav. delo, str. 36.
26 Izraz uporablja Klein. Glej podrobneje N. Klein, nav. delo.
Javna uprava 2017-03-04.indd 94 15. 01. 2018 02:17:59
2017/3-4
95
Senko Pličanič
tudi (bili) tako agresivni do okolja in do soljudi. Ker se nismo dovolj zavedali
pomena ljubezni, do katere lahko pridemo le, če gojimo tudi duhovno plat
svojega bivanja. Zato moramo v svoja življenja spet vrniti duhovno plat. In za
to »uporabiti« tudi državo in pravo. Seveda brez materialne plati ne moremo,
zato moramo vsa prizadevanja usmeriti v trajnosten način zadovoljevanja ma-
terialnih potreb. Tak, s katerim bomo pri poseganju v okolje zmernejši, kot smo
bili doslej. »Zeleno« gospodarstvo nam skupaj z današnjo tehnologijo to omo-
goča. Tudi za to moramo »uporabiti« državo in pravo.
Očitno je, da smo morali priti do skrajne meje, da smo začeli spoznavati,
kaj je zares pomembno in kaj je prav. Spoznati, da je smisel življenja v dosega-
nju ljubezni. Do sebe. In potem do drugih ljudi (in drugih živih bitij – živali in
rastlin).
Zato je zdaj ključno, da začnemo delovati v skladu s temi spoznanji. Da pre-
oblikujemo načelo trajnostnega razvoja. Da določimo kot glavno nalogo drža-
ve in prava zagotavljanje pogojev za uravnoteženo gospodarsko in duhovno
(osebno) rast, predvsem pa da kot glavno nalogo države in prava opredelimo
zagotavljanje pogojev za doseganje sreče.27
V Sloveniji imamo vse možnosti, da ta cilj dosežemo. Povežimo se, združimo
moči in preoblikujmo Slovenijo v »trajnostno družbo«. Prilagodimo svojo drža-
vo in pravo tako, da kot njun cilj opredelimo »doseganje ljubezni in sreče«, kot
pot do nje pa tudi (poleg gospodarske) duhovno rast.
5. Kako uresničiti trajnostni model v praksi
Menim, da bi morala biti to glavna usmeritev Slovenije. Le tako lahko
dolgoročno premagamo prevladujoč negativizem, ki nas vse bolj slabi. Taka
usmeritev je trden temelj, na podlagi katerega si bodo lahko vsi prizadevali za
duhovno (osebno) rast in za ljubezen ter srečo.
Posebej pomembno pa je to prizadevanje za vse tiste, ki delujejo v javnem
sektorju (zaradi pomembnosti dobrin in storitev, ki nam jih zagotavljajo in ker
to počnejo z našim denarjem).
Še posebej pa je pomembno, da so v stanju ljubezni do sebe vsi voditelji v
državni upravi, šolstvu, zdravstvu, sociali itd.
Kako tako usmeritev uresničiti v praksi, v vsakdanjem življenju?
Glede na dosedanjo »odsotnost« je naša glavna naloga v naša življenja vrni-
ti duhovno. To mora postati del naših življenj kot nekaj vsakdanjega in narav-
nega. Ni dovolj reči, da je duhovna rast osebna zadeva vsakega posameznika.
27 Glej podrobneje o preoblikovanju načela trajnostnega razvoja ter vlogi prava in države pri njego-
vem uresničevanju v S. Pličanič, nav. delo (2016).
Javna uprava 2017-03-04.indd 95 15. 01. 2018 02:18:00
2017/3-4
96
Pomen (moč) ljubezni pri vodenju in pri zavzetosti zaposlenih v javni upravi
Položaj, v katerem smo, zahteva organizirano ukrepanje. Če želimo doseči te-
meljne cilje trajnostnega modela, to je ohranitev okolja za nas in za prihodnje
rodove ter dostojno življenje za vse, moramo za povratek duhovnega v naša
življenja ukrepati organizirano. Povratek duhovnega v naša življenja je tako
pomemben, da je v skupnem, javnem interesu vseh. Za zagotavljanje dobrin,
ki so v javnem interesu, pa imamo državo in pravo. Pri vnovičnem »povratku«
duhovnega v našo civilizacijo in v naša življenja morata zato sodelovati država
in pravo. Še več, menim, da bi to morala postati ena glavnih nalog sodobne
države – trajnostne države (angl sustainable state) in sodobnega trajnostnega
prava (angl. sustainable (development) law«)
Država in pravo sta namreč ves čas »služila« dosedanjemu temeljnemu cilju
– to je materialnemu napredku. Kot sem že pokazal,28 se je temu prilagodila
celotna družba s pravom in državo kot ključnima »orodjema«.
Če torej želimo spremembo, če želimo uresničitev ciljev trajnostnega
razvoja, je zato bistveno, da državo in pravo prilagodimo tako, da kot enega
njunih glavnih ciljev opredelimo »doseganje ljubezni in sreče«, kot pot do
njiju pa (poleg materialnega) tudi duhovni razvoj.
V tem prelomnem času postaja čedalje bolj jasno, da je poglavitna naloga
države in prava, da postane glavno orodje človeštva za uveljavitev trajnostne-
ga razvoja. Vse kaže, da bi ob drugih »klasičnih« funkcijah, ki so bile ključne
v preteklosti in so seveda pomembne še danes (varnost, obramba in druge),
morala danes njuna osrednja funkcija postati zagotavljanje informacij, znanj,
metod in javnih storitev za duhovno (osebno) rast (angl. personal growth).29 V
ta okvir spada tudi pomoč, ki naj ga država in pravo zagotovita vsem, ki se na
poti duhovne rasti znajdejo v težavah.
Do zdaj smo dosegli že precej – vse to, kar smo že dosegli, moramo nadgra-
diti z novimi spoznanji in vrednotami ter oblikovati pravila ravnanja in naloge
države, ki bodo posameznike in podjetja usmerjala k zmernosti pri poseganju
v okolje in pravičnejši razdelitvi materialnih dobrin – ter seveda duhovni rasti
kot osnovi (conditio sine qua non).
»Nadgradnja« se mora nanašati na celoten pravni sistem in na vse naloge
države, vendar pa je nekaj področij ključnih. Zagotoviti moramo predvsem:
– usmerjeno oziroma ciljno upravljanje države (angl. goal-oriented
»sustainable governing«), pri čemer mora biti njen temeljni cilj »zagota-
vljanje pogojev za duhovno rast (in s tem doseganje ljubezni in sreče)«;
28 Glej podrobneje v S. Pličanič, nav. delo (2003), str. 30–51.
29 Pri tem naj opozorim na velik potencial, ki ga ima pri tem sodobna, zlasti informacijska tehnologija.
Javna uprava 2017-03-04.indd 96 15. 01. 2018 02:18:00
2017/3-4
97
Senko Pličanič
poglavitno pri tem je načrtovanje trajnostnega razvoja (angl. sustaina-
ble planning);30
– spodbujanje »zelenega« gospodarstva – poglavitno pri tem je traj-
nostno prostorsko načrtovanje (angl. sustainable land-use planning) in
sorazmerno omejevanje posegov v okolje s cilji tega omejevanja (to je
ohranitve okolja);31
– trajnostno izobraževanje, katerega bistvo je, da morajo biti pomemben
del izobraževanja mladih znanja, povezana s trajnostnim razvojem, še
zlasti znanja, metode in tehnike, povezane z duhovno (osebno) rastjo
(spoznavanje sebe, ljubezen do sebe in do drugih);
– trajnostno usposabljanje, katerega bistvo je, da mora (vseživljenjsko)
izobraževanje in usposabljanje o trajnostnem razvoju, še zlasti o duhov-
ni (osebni) rasti in o tem, kako doseči ljubezen do sebe, postati obve-
znost zaposlenih v podjetjih in v javnem sektorju;
– trajnostno zdravstvo, katerega bistvo je preoblikovanje današnjega
zdravstvenega sistema tako, da bo vključeval tudi pomoč pri duhovni
(osebni) rasti.32
Z vidika jedra te razprave sta bistvena trajnostno izobraževanje in trajno-
stno usposabljanje.
Da bi spodbudili duhovno (osebno) rast, moramo temu cilju prilagoditi
pravni sistem izobraževanja mladih ter tudi sistem vseživljenjskega izobraže-
vanja in usposabljanja zaposlenih. Pomemben del izobraževanja mladih in za-
poslenih morajo biti znanja, povezana s trajnostnim razvojem, še zlasti znanja,
metode in tehnike, povezane z duhovno (osebno) rastjo (spoznavanje sebe,
ljubezen do sebe in do drugih).33 To mora postati del teh procesov kot nekaj
vsakdanjega in naravnega.34
Danes v razvitih družbah, v zahodni civilizaciji, tudi v Sloveniji vstopamo
v odraslo življenje (skoraj) brez znanj o sebi. To je o sebi kot fizičnem telesu,
svoji psihi in svoji »duši« (sebi kot energetskem bitju). Izobraževalni sistem teh
znanj ne daje (razen nekaj malega o fizičnem telesu, še manj o delovanju psihe,
nič pa o nas kot energetskih bitjih). Starši prav tako teh znanj nimajo (ker jih
sami niso dobili) in jih tudi oni ne posredujejo svojim otrokom.
30 S. Pličanič, nav. delo (2014).
31 Glej o tem podrobneje S. Pličanič, nav. delo (2016), in S. Pličanič, nav. delo (2014).
32 Glej o tem podrobneje S. Pličanič, nav. delo (2015).
33 Tako stališče zastopa vse več ljudi in organizacij – glej na primer dokument UNESCO, nav. delo.
34 Glej podrobneje v C. O‘Brien, nav. delo.
Javna uprava 2017-03-04.indd 97 15. 01. 2018 02:18:00
2017/3-4
98
Pomen (moč) ljubezni pri vodenju in pri zavzetosti zaposlenih v javni upravi
Brez teh znanj se človek, ko vstopa v različna razmerja, v okolje, ki ga obda-
ja, ne znajde, je nesrečen, se zapleta v težave v svojem poklicu, v partnerskih
odnosih in v odnosih s svojimi otroki.
Gre za globalno težavo. Za Slovenijo pa je značilno, da je ta zaradi zgodo-
vinskih (in kulturnih) razlogov, še posebej velika. Pri naših ljudeh je namreč za-
radi omenjenih razlogov še posebej izrazita negativna energija in negativen
pristop (nevoščljivost, »ne da se« itd.), kar vse izvira in pomanjkanja samozave-
danja. Menim, da je to glavni razlog za razmere, v katerih je naša država.
Ker si vsi želimo izboljšanja, je treba najprej poznati razloge za tako, nega-
tivno stanje. Kot sem že pokazal, je glavni razlog za tako stanje skoraj popol-
na odsotnost ljubezni, najprej seveda ljubezni do sebe. Razlog za to pa je v
izkoreninjenju znanj o tem, kako doseči to stanje, iz naše civilizacije. Šele ko
človek ima taka znanja (in izkušnje), lahko spremeni pogled nase in na svet, ki
ga obkroža. To pa je prvi pogoj za izboljšanje.
V okvir znanj o sebi spadajo vsa znanja, informacije o tem, kako »deluje-
mo«, pri čemer je še zlasti pomembno zavedanje, da s seboj nosimo različne
blokade (predvsem strahove). Prepoznava teh blokad, njihovo ozaveščanje in
končno njihova odprava je temelj za posameznikovo srečo in s tem tudi temelj
za posameznikovo srečo v odnosih, v katere vstopa.
Ljudje delujemo tako, da potrebujemo za prepoznavo in ozaveščanje sebe
(kako »delujemo«) izkušnje. Bistvene so seveda lastne izkušnje, pomembne pa
so tudi izkušnje drugih ljudi. Zato je treba v okviru izobraževanja in usposablja-
nja ljudem omogočiti tudi spoznavanje izkušenj drugih in še zlasti pridobiva-
nje lastnih izkušenj.
V okviru medicine in psihologije je zahodna znanost v nekaj stoletjih spo-
znala veliko o tem, kako delujemo. Vendar se ta znanja nanašajo le na naše
fizično telo in psiho.
Ko gre za znanja o sebi kot energetskem bitju (duši), pa moramo črpati iz
bogate zakladnice znanj t. i. alternativnih znanosti, čeprav je v zadnjem času
tudi zahodne znanosti vse več znanja o tem.35
Ljudem je treba ponuditi vsa znanja o tem, kdo smo in »kako delujemo«.
Prav tako pomembno je, da je treba ta znanja ljudem posredovati na razumljiv
način, še zlasti zato, ker se s temi znanji v okviru izobraževanja doslej skoraj
nismo srečali.
35 Celovit pogled na človeka, ki vključuje tudi duhovno razsežnost, vse bolj prodira v uveljavljeno psi-
hologijo, psihoanalizo in psihoterapijo. Vendar smo še daleč od integracije spoznanj psiholoških in medi-
cinskih znanosti z ogromno zakladnico znanj, ki izvirajo iz neznanstvenih izročil (Vzhoda, naravnih ljudstev
itd.). Glej podrobneje o tem R. Ullushewa, nav. delo.
Javna uprava 2017-03-04.indd 98 15. 01. 2018 02:18:00
2017/3-4
99
Senko Pličanič
Izobraževalni sistem in sistem usposabljanja zaposlenih mora torej mladim
ljudem v okviru predšolskega, osnovnošolskega, srednješolskega in visokošol-
skega izobraževanja ter zaposlenim omogočiti, da se naučijo spoznati, kdo so:
se naučijo imeti radi in naučijo uresničiti to, kar so, ter imeti radi druge (ljudi
in druga živa bitja).
Šolajočim se in zaposlenim je treba torej dati znanja in izkušnje o tem:
– kako se spoznati (kdo sem jaz),
– kako odpraviti blokade in strahove (ki mi preprečujejo spoznati se in se
uresničiti),
– kako sebe sprejeti in se uresničiti (kakšno je moje poslanstvo – moja po-
klicna oziroma karierna pot).
Samouresničenje zajema tudi odnose, v katere stopamo v zasebnem in
»poklicnem« življenju. Gre za odnose do staršev, do partnerja, do otrok, do bra-
tov in sester, odnose v »poklicnem« življenju, odnose s prijatelji in pri mladih
tudi za odnose z učitelji in sošolci. V teh odnosih smo lahko srečni in izpolnjeni
le, če vemo, kdo smo; če vemo za svoje blokade oziroma strahove in jih odprav-
ljamo ter če vemo, kako »delujemo« v odnosih.
Spoznavanje sebe in odprava blokad oziroma strahov in življenje skladno
s seboj (udejanjanje sebe) je neposredno povezano s spoštljivim in ljubečim
odnosom do sebe – to je temeljni pogoj za napredek pri osebni rasti. Spoštljiv
in ljubeč odnos do sebe pa zajema sebe kot telo in um ter sebe kot »dušo« (kot
energetsko bitje).
Na ravni vsakdanjega življenja skrb za sebe v vseh treh omenjenih razse-
žnostih pomeni:
1. zdravo prehrano in pijače,
2. redno telesno gibanje,
3. zdravo bivanje,
4. neposreden in reden stik z naravo (njeno duhovno doživljanje),
5. redno (vsakodnevno) negovanje stika s svojim najglobljim jazom (sebe
kot »dušo«): z meditacijo, jogo in drugimi »tehnikami«.
Temeljni cilj trajnostnega izobraževanja in usposabljanja je torej šolajočim
in zaposlenim ponuditi znanja (metode, tehnike), ki jim bo omogočilo spozna-
ti sebe, vzpostaviti odnos s seboj in se zavedati sebe. Zavedati se sebe, se
poznati je prvi pogoj za srečno življenje. Je prvi pogoj za srečo v zasebnem in
poklicnem življenju. Bistveno pa je, da je spoznavanje sebe smisel našega živ-
ljenja. Prek spoznavanja sebe namreč gradimo ljubezen do sebe. In s tem tudi
ljubezen do drugih. Biti v energiji ljubezni je temeljni smisel človekovega
življenja.
Javna uprava 2017-03-04.indd 99 15. 01. 2018 02:18:00
2017/3-4
100
Pomen (moč) ljubezni pri vodenju in pri zavzetosti zaposlenih v javni upravi
Znanja, povezana z duhovno rastjo, moramo v Sloveniji vključiti v procese
izobraževanja tako, da dopolnimo programe predšolske vzgoje ter osnovno-
šolskega, srednješolskega, višješolskega in visokošolskega izobraževanja tako,
da bodo zajemali vse zgoraj opisane vsebine. Ob tem naj poudarim, da temelji
za tako preoblikovanje že v veljavnem izobraževalnem pravu. Tako na primer
2. člen Zakona o osnovni šoli (ZOsn)36 določa, da je cilj osnovnošolskega izo-
braževanja med drugim tudi spodbujanje duhovnega razvoja posameznika,
omogočanje osebnostnega razvoja učenca, vključno z razvojem njegove pozi-
tivne samopodobe, vzgajanje in izobraževanje za trajnostni razvoj, kar vključu-
je globlje poznavanje in odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja, do drugih
ljudi, svoje in drugih kultur, naravnega in družbenega okolja ter prihodnjih ge-
neracij. Pri preoblikovanju programov, učnih načrtov oziroma predmetnikov v
predpisih, ki urejajo predšolsko vzgojo37 ter osnovnošolsko,38 srednješolsko,39
višješolsko40 in visokošolsko41 izobraževanje, se je treba zavedati pomena, ki ga
imajo ta znanja za »doseganje sreče« in za uresničitev trajnostnega razvoja. To
pomeni, da bo treba, ob enaki obremenitvi šolajočih, zmanjšati obseg drugih,
za šolajoče mlade ljudi, manj pomembnih znanj.
Kot sem že omenil, znanj o duhovnem razvoju in na splošno znanj o trajno-
stnem razvoju ni dovolj vključiti v programe predšolske vzgoje ter osnovno-
šolskega, srednješolskega, višješolskega in visokošolskega izobraževanja. Za
sedanje generacije zaposlenih, pa tudi na splošno, je treba zaradi dolgotrajne
»odsotnosti« in tudi sicer zaradi pomena, ki ga imajo ta znanja za človeka in
za družbo, ta znanja ponuditi tudi zaposlenim. Še več, menim, da bi morali
vseživljenjsko izobraževanje in usposabljanje o trajnostnem razvoju in v tem
okviru zlasti o duhovni (osebni) rasti, predpisati kot obveznost delodajalca in
vseh zaposlenih. Konkretno to pomeni, da bi bilo treba 172. člen Zakona o
delovnih razmerjih (ZDR-1)42 in 101. do 105. člen Zakona o javnih uslužbencih
36 Uradni list RS, št. 12/96, 33/97, 59/01, 71/04, 53/05, 60/06, 63/06 – popr., 102/07, 107/10, 87/11,
40/12 – ZUJF in 63/13.
37 Zakon o vrtcih, Uradni list RS, št. 12/96, 44/00, 78/03, 72/05, 25/08, 98/09 – ZIUZGK, 36/10, 94/10 –
ZIU, 62/10 – ZUPJS, 40/11 – ZUPJS-A, 40/12 – ZUJF in 14/15 – ZUUJFO.
38 Zakon o osnovni šoli, Uradni list RS, št. 12/96, 33/97, 59/01, 71/04, 53/05, 60/06, 63/06 – popr.,
102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF in 63/13.
39 Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 79/06) in Zakon o gimnazijah
(Uradni list RS, št. 12/96, 59/01 in 115/06).
40 Zakon o višjem strokovnem izobraževanju, Uradni list RS, št. 86/04 in 100/13.
41 Zakon o visokem šolstvu, Uradni list RS, št. 67/93, 13/94, 39/95 – odl. US, 18/98 – odl. US, 35/98 –
odl. US, 99/99, 64/01, 100/03, 63/04, 94/06, 15/08 -– odl. US, 64/08, 59/07 – ZŠtip, 86/09, 34/11 – ZUPJS,
78/11, 62/10 – odl. US, 40/11 – ZUPJS-A, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 109/12 in 85/14.
42 Uradni list RS, št. 42/02, 79/06 – ZZZPB-F, 46/07 – odl. US, 103/07, 45/08 – ZArbit, 83/09 – odl. US,
40/12 – ZUJF, 21/13 – ZDR-1.
Javna uprava 2017-03-04.indd 100 15. 01. 2018 02:18:00
2017/3-4
101
Senko Pličanič
(ZJU)43 dopolniti tako, da bi uvedli obveznost izobraževanja in usposabljanja
o trajnostnem razvoju in v tem okviru še posebej o duhovni (osebni) rasti kot
obveznost delodajalca in zaposlenega. Financiranje takega izobraževanja bi
morala biti obveznost delodajalca.
Ogromen tehnološki napredek, zlasti na področju informacijske tehnologi-
je (družbena omrežja, spletne strani in aplikacije), ponuja velike možnosti za
učinkovito in celovito izobraževanje ter usposabljanje šolajočih in zaposlenih.
Glede na izjemno pomembnost vodenja pa je treba posebno pozornost
nameniti usposabljanju voditeljev, zlasti seveda tistih, ki delujejo (ali namera-
vajo delovati) v javnem sektorju. Pri tem sta zaradi že omenjenih razlogov še
posebej pomembna politika in državna uprava oziroma voditelji, ki delujejo v
politiki in državni (in občinski) upravi.
6. Sklep
V razpravi sem pokazal, kako pomembna je ljubezen (do sebe) za vse, kar
počnemo. Pokazal sem tudi, da je njena (skoraj popolna) odsotnost glavni raz-
log za prevladujoč negativizem v Sloveniji, tudi v javnem sektorju oziroma jav-
ni upravi.
Zaradi enostranske usmeritve naše civilizacije v materialni razvoj, smo iz
svojih življenj skoraj v celoti izrinili prizadevanje za duhovni razvoj. Ljubezen in
srečo pa lahko dosežemo le ob uravnoteženosti obojega.
Celovito načelo trajnostnega razvoja, ki poleg gospodarske rasti zajema
tudi duhovno rast, je model, ki nam ponuja izhod iz trenutnih (slabih) razmer
– v svetu in v Sloveniji.
Posebej pomembna je (še zlasti zaradi dolge »odsotnosti«) duhovna plat. To
moramo vrniti v svoja življenja. In pri tem »uporabiti« državo in pravo ter kot
njuno glavno nalogo določiti zagotavljanje pogojev za (poleg gospodarske)
tudi duhovno rast ter s tem ljubezen in srečo.
V Sloveniji imamo vse možnosti, da ta cilj dosežemo. Povežimo se, združimo
moči in preoblikujmo Slovenijo v »trajnostno družbo«. Prilagodimo svojo dr-
žavo in pravo tako, da kot njun cilj opredelimo »doseganje ljubezni (in sreče)«,
kot pot do nje pa tudi (poleg gospodarske) duhovno rast.
Glede na pomembnost javnega sektorja in znotraj njega še posebej javne
uprave (zaradi dobrin in storitev, ki nam jih zagotavlja, ter zato, ker ga financi-
ramo davkoplačevalci) je posebej pomembno, da duhovno plat našega biva-
43 Uradni list RS, št. 56/02, 110/02 – ZDT-B, 2/04 – ZDSS-1, 23/05, 62/05 – odl. US, 75/05 – odl. US,
113/05, 21/06 – odl. US, 23/06 – skl. US, 62/06 – skl. US, 68/06 – ZSPJS-F, 131/06 – odl. US, 11/07 – skl. US,
33/07, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E, 65/08 in 40/12 – ZUJF.
Javna uprava 2017-03-04.indd 101 15. 01. 2018 02:18:00
2017/3-4
102
Pomen (moč) ljubezni pri vodenju in pri zavzetosti zaposlenih v javni upravi
nja vgradimo v vseživljenjsko usposabljanje zaposlenih v javnem sektorju. In s
tem zaposlenim omogočimo, da se podajo na pot k ljubezni (do sebe).
Glede na pomembnost vodenja pa je treba posebno pozornost nameniti
voditeljem v politiki, javnem sektorju in javni upravi. Pri tem bi moral biti naš
cilj imeti voditelje z visoko stopnjo ljubezni (do sebe).
Ljubezen bi morala namreč biti ključno »orodje« vodenja zaposlenih (v jav-
nem in zasebnem sektorju).
LITERATURA
Jože P. Damijan: Kako robustna je gospodarska rast, 2015, na voljo je na (19. 12. 2016).
Stanislav Grof: Healing our Deepest Wounds: The Holotropic Paradigm Shift, Stre-
am of Exeperience Production. Newcaste, Washington (ZDA) 2012.
Naomi Klein: This Changes Everything: Capitalism vs. The Climate. Simon/Schuster,
New York 2014.
Jiddu Krishnamurti: On Fear. Harper, SanFrancisco (ZDA) 1995.
Louise Hay: You Can Heal Your Life. Hay House, Carlsbad (ZDA) 1999.
Gunnar Heinsohn in Otto Steiger: Uničenje modrih žensk. KRT, Ljubljana 1993.
Paul W. King: Climbing Maslow Pyramid. Kilworth Beauchamp, Leicester (VB) 2011.
Igor Kononenko: Znanost v novi dobi, na voljo je na (19. 12. 2016).
Nersiha Maharaj in April A. Kurt: The power of self-love in the evolution of lea-
dership and employee engagement, v: Problems and Perspectives in Manage-
ment, 11 (2013) 4.
Catherine O‘Brien: Lessons in Sustainable Hapiness. Thinkinkg Rock, Noca Scotia
(Kanada) 2013.
Osho: Joy – the Hapiness That Comes from Within. St Martin Griffin, New York 2008.
Osho: Being in Love. Harmony Books, New York 2008.
Osho: Love, Freedom, Aloneness: The Koan of Relationships. Osho International
Foundation, 2001.
Senko Pličanič: Temelji ekološkega prava. Cankarjeva založba, Ljubljana 2003.
Senko Pličanič: Trajnostno prostorsko načrtovanje in trajnostni gospodarski razvoj
Slovenije – vloga prava in države, v: Javna Uprava, št. 3-4/2014.
Senko Pličanič: Sreča, trajnostni razvoj in pravo, v: Pravnik, 1-2/2016, str. 29–93.
Erkhart Tolle: The Power of Now: A Guide to Spiritual Enlightement. New World
Library, Novato (ZDA) 1999.
Javna uprava 2017-03-04.indd 102 15. 01. 2018 02:18:00
2017/3-4
103
Senko Pličanič
Rohana Ulluwishewa: Spirituality and Sustainable Development. Palgrave Mac-
millan, London 2014.
UNESCO: Education for Sustainable Development: Linking Learning and Hapiness.
UNESCO, Bangkok 2007, na voljo je na (11. 12. 2016).
Zoran Železnikar: Človek je več. Zbirka Človek za tretje tisočletje, Ljubljana 2009.
Javna uprava 2017-03-04.indd 103 15. 01. 2018 02:18:00