Tema Avtor* 17 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 * Drago Kunej, dr. glasbene teorije, docent za etnomuzikologijo, višji znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; drago.kunej@zrc-sazu.si. Uvod V obdobje, ko so bili zvočni posnetki slovenske ljudske glasbe še zelo redki in ekskluzivni, sodijo tudi posnetki Gustava Küppersa-Sonnenberga, ki jih je naredil leta 1935 na Bledu, v Ljubljani in Zagrebu v sklopu svojih potovanj po Jugovzhodni Evropi. Zvočna zbirka Küppersa-Son- nenberga je bila zaradi nenavadne usode v času po drugi svetovni vojni zelo slabo raziskana in skoraj pozabljena, je pa zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin, v katerih je nastala, še posebej zanimiva za preučevanje. Slovenske posnetke v zbirki lahko razumemo kot primer glasbe Dru- gega1, saj se je Küppers-Sonnenberg na Slovenskem zani- mal predvsem za neslovensko kulturo in zato tudi večino valjev posnel z neslovensko glasbo. Kljub nekaterim raziskavam in objavam (npr. Ziegler 2011; Krüger 2011) namen potovanj Küppersa-Sonnen- berga po Jugovzhodni Evropi in zbiranja različnega etno- grafskega in drugega gradiva ni razjasnjen. Še posebej ostaja neodgovorjenih veliko vprašanj o izboru gradiva in izvajalcev za zvočna snemanja ter o osnovnem razlogu za nastanek posnetkov. Čeprav je danes to zvočno gradivo pomemben vir za etnomuzikološke in folkloristične razi- skave, pa ga je treba razumeti v širšem kontekstu potovanj in terenskih dokumentiranj Küppersa-Sonnenberga ter ob upoštevanju zgodovinskih okoliščin. Küppers-Sonnenberg namreč ni bil raziskovalec ali zbiralec (ljudske) glasbe – pravzaprav je zelo slabo poznal glasbo in kulturo območij, 1 Diskurz o Drugem je bil v Glasniku SED že večkrat predstavljen v različnih kontekstih, nazadnje npr. v lanski decembrski številki (Vranješ 2017) in v tej številki (Ličen 2018). po katerih je potoval – poleg tega pa so ga k zvočnemu dokumentiranju morda vodili drugačni vzgibi, kot so jih imeli raziskovalci in zbiralci ljudske glasbe. Njegovi posnetki slovenskih pesmi so tako nastali z vidi- ka Drugega in v specifičnih okoliščinah, o katerih ni veliko zanesljivih podatkov. Ker slovenski etnomuzikologi in fol- kloristi ob preučevanju glasbene podobe slovenske ljudske pesmi pozornosti niso namenjali slovenski kulturi z vidika Drugega, tudi posnetkov slovenske ljudske glasbe niso pri- čakovali v tujih zvočnih arhivih. Zato smo na Slovenskem za posnetke slovenskih pesmi v berlinskem Phonogramm- -Archivu izvedeli zelo pozno, šele v začetku 21. stoletja. V prispevku v zgodovinski perspektivi predstavljam zbira- nje Küppersa-Sonnenberga pri nas in analiziram posnetke slovenskih pesmi v njegovi zbirki. Pri tem skušam z ana- lizo slovenskega gradiva podrobneje ovrednotiti posnetke in njihov pomen ter z osvetlitvijo širšega konteksta poto- vanj Küppersa-Sonnenberga ugotoviti možne razloge za zvočno dokumentiranje pri nas. Pri preučevanju posnetega pesemskega gradiva se opiram predvsem na dve obsežni zbirki slovenskih ljudskih pe- smi, ki sta nastali na prelomu 19. v 20. stoletje: knjižno zbirko Slovenske narodne pesmi (v nadaljevanju SNP; 1895–1923), ki jo je pripravil in uredil Karel Štrekelj, in zbirko terenskih zapisov, ki so nastali med zbiralno akci- jo Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi (v na- daljevanju OSNP) med letoma 1905 in 1914. Obe zbirki namreč omogočata dober vpogled v slovensko ljudsko pe- semsko izročilo tega obdobja, saj sta zelo obsežni (skupaj vsebujeta nad 20.000 zapisov pesmi in njihovih različic) in zajemata gradivo s skoraj celotnega slovenskega ozemlja. Izvleček: V prispevku je v zgodovinski perspektivi predstavlje- no zbiralno delo Gustava Küppersa-Sonnenberga na Sloven- skem leta 1935 in analizirano posneto zvočno gradivo sloven- skih ljudskih pesmi v njegovi zbirki. Pri tem skušamo z analizo slovenskega gradiva ovrednotiti posnetke in njihov pomen ter z osvetlitvijo širšega konteksta potovanj Küppersa-Sonnenberga ugotoviti možne razloge za zvočno dokumentiranje pri nas. Ključne besede: Gustav Küppers-Sonnenberg, historični zvočni posnetki, slovenske ljudske pesmi, voščeni valji, fono- graf, berlinski Phonogramm-Archiv Abstract: The paper presents Gustav Küppers-Sonnenberg’s collection-related work in the territory of Slovenia in 1935 from a historical perspective and analyses the sound recordings of Slovenian folk songs in his collection. The analysis of the Slo- venian sound material aims to evaluate the recordings and their significance, and a wider context of Küppers-Sonnenberg’s trav- els is explained with the aim of identifying the possible reasons why the sound recordings were made in Slovenia. Keywords: Gustav Küppers-Sonnenberg, historical sound recordings, Slovenian folk songs, wax cylinders, phonograph, Berlin Phonogramm-Archiv POSNETKI SLOVENSKIH PESMI V BERLINSKEM PHONOGRAMM-ARCHIVU KOT PRIMER DRUGEGA Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 6. 3. 2017 Razglabljanja Drago Kunej G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 18 Razglabljanja Drago Kunej Pri preverjanju današnje razširjenosti, priljubljenosti in ra- be pesmi se opiram na tiste pesmarice, ki so namenjene širši javnosti in uporabi, npr. Tristo narodnih (Prek 1982), Eno si zapojmo (Kumer 1995), Še eno si zapojmo (Kumer 1999), in praviloma vsebujejo predvsem tiste ljudske pe- smi, ki se še danes pogosto pojo. Snemanje glasbe Drugega v berlinskem Phonogramm-Archivu Berlinski Phonogramm-Archiv ima eno največjih zvočnih zbirk voščenih valjev. Sodi med najstarejše zvočne arhive na svetu, ustanovljen je bil leta 1900, izjemnost njegovih arhivskih zvočnih dokumentov pa je mogoče vrednotiti tu- di v zgodovinskem kontekstu, saj gre pogosto za najstarej- še posnetke glasbenih praks, med katerimi nekatere danes ne obstajajo več ali pa so se precej spremenile. Zbirka ob- sega nad 30.000 voščenih valjev s pretežno ljudsko glas- bo iz različnih delov sveta in je zaradi izjemnega pomena vključena v Unescov seznam Spomin sveta (angl. Memory of the World). Namen nastanka arhiva je bil jasen: zbrati in ohraniti čim več primerov glasbe, ki bi nato lahko služili za primerjalne analize in iskanje »izvora« in »evolucije« glasbe. Podobno so v tistem času tudi druge ustanove v arhivskih zvočnih zbirkah želele zbrati, ohraniti in posredovati poznejšim ro- dovom predvsem »čisto« in »izginjajoče« izročilo, arhive pa so razumeli kot »skladišča tradicije« (več Kunej 2014). Čeprav so bila prizadevanja berlinskega Phonogramm- Archiva usmerjena predvsem v zbiranje glasbe drugih kul- tur – »eksotične« neevropske glasbe, npr. iz Afrike, Azije in Južne Amerike, pa so tudi nekatere evropske glasbe zvenele dovolj »tuje« (Ziegler 2011: 63), da so jo dokumentirali in želeli preučiti. Takšno razmeroma veliko in raznoliko zbir- ko evropske glasbe predstavljajo tudi posnetki Küpper- sa-Sonnenberga, ki so nastali med letoma 1935 in 1939 med njegovimi potovanji po Jugovzhodni Evropi. Predvsem o tistih posnetkih v tej zbirki, ki niso povezani z nemško kul- turo, lahko govorimo kot o glasbi Drugega. Izkušnje zvočnih arhivov so pokazale, da danes njihovi obiskovalci največkrat iščejo in raziskujejo prav gradivo iz zgodnjega obdobja zvočnih snemanj. Tudi pri preučevanju slovenske ljudske glasbe so zgodnja zvočna dokumenti- ranja pripomogla k pomembnim novim etnomuzikološkim in folklorističnim odkritjem ter k drugačnemu razumevan- ju ljudske glasbe pri nas (več Kunej 2017). Vendar pa smo Slovenci za nekatere zgodnje zvočne zapise slovenske glasbe izvedeli zelo pozno;2 med njimi tudi za posnetke, 2 Večino zgodnjih zvočnih zapisov slovenske ljudske glasbe je stro- kovna javnost do nedavnega slabo poznala ali pa dolgo sploh ni ve- dela zanje. Najbolj je bila znana zbirka posnetkov iz Bele krajine, ki jo je posnel Juro Adlešič leta 1914, saj so bili posneti voščeni valji ves čas shranjeni v slovenskih ustanovah, vendar se z njimi niso veli- ko ukvarjali niti se o njih ni veliko vedelo. Šele leta 1988 so jih prvič presneli in tako omogočili poslušanje posnetega gradiva. O domnev- ki jih je naredil Küppers-Sonnenberg leta 1935. Slovenski strokovni javnosti so bili prvič celoviteje predstavljeni leta 2008 (glej Kunej 2008), vendar tudi takrat ne v celoti, ob tem pa je bilo le malo znanega o zbiratelju ter o namenu in okoliščinah njegovih potovanj. Gustav Küppers-Sonnenberg in okoliščine njegovih potovanj Gustav Adolf Küppers-Sonnenberg (Krefeld, 21. 5. 1894– Müden, Örtze, 30. 6. 1978) je bil sin gostilničarja. Spo- mladi leta 1914 je v domačem kraju Krefeld v Nemčiji za- ključil srednjo šolo in se vpisal na univerzo v Göttingenu. Začel je študirati filologijo in hkrati poslušal še predava- nja o kmetovanju. Kot enoletni prostovoljec je v tem času zaključil tudi vojaško usposabljanje in se v avgustu 1914 udeležil prvih bojev prve svetovne vojne. Že decembra 1914 je bil težko ranjen in morali so mu amputirati levo nogo. To je komaj 20-letnemu Gustavu močno zaznamo- valo nadaljnje življenje (Krüger 2011; Spletni vir 1). Opustil je željo postati duhovnik in se odločil živeti v so- žitju z naravo, zato je leta 1915 kupil posestvo v bližini vasi Müden v dolini reke Wietze in se posvetil kmetova- nju. Obdelano pobočje je poimenoval Sonnenberg (slov. Sončni breg), kar je kmalu postal njegov vzdevek. Ob kmetovanju se je ukvarjal tudi s pisanjem in od leta 1918 naprej objavil več prispevkov o aktualnih problemih pri oblikovanju lastne države in o oblikah naselij v Nemčiji. Vendar neplodna zemlja kmetije na Sonnenbergu ni bila dovolj donosna, da bi lahko vsako leto z njo preživljal svo- jo družino, ki je kmalu imela sedem otrok. Ob finančni podpori študentskega združenja je leta 1926 začel študirati ekonomijo in novinarstvo na Univerzi Friedrich Wilhelm v Berlinu in študij leta 1931 zaključil z doktorsko disertacijo Deutsche Siedlung. Idee und Wirklichkeit (Nemško nase- lje. Ideja in resničnost, prevod avt.). Tako se mu je uresni- čila dolgoletna želja, da bi na znanstveni način obdelal in na različne načine klasificiral nemške naselitvene oblike ter nakazal možne smeri nadaljnjega razvoja naselbin (Zi- egler 2011: 64; Spletni vir 1). Od leta 1933 je Küppers-Sonnenberg delal kot samostojni novinar in fotoreporter, kar pa v takratnih težkih gospodar- skih razmerah v Evropi ni bilo lahko. Pogosto je potoval in o popotovanjih objavljal članke in fotografsko gradivo, kar je postalo zanj dokaj donosno. Poleg tega se je z berlinskim no najstarejših slovenskih zvočnih zapisih, posnetkih Béla Vikárja iz leta 1898, se pri nas ni vedelo vse do leta 1995, ko so nas nanje prvič opozorili, leta 1996 pa smo pridobili presnetke. Čeprav smo že od leta 1956 imeli nekaj vzorcev posnetih pesmi iz zbirke slovenskih posnetkov Jevgenije E. Linjove, ki so bili narejeni leta 1913, smo podrobnosti o tem gradivu in presnetke dobili šele leta 2011. Tudi presnetke pesmi, ki so jih zapeli slovenski vojaki leta 1916 in jih hra- nijo v Phonogrammarchivu na Dunaju, smo pridobili šele leta 2000, presnetke slovenskih pesmi iz zbirke Küppersa-Sonnenberga pa leta 2005 (več Kunej 2008). G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 19 Razglabljanja Drago Kunej Etnološkim muzejem dogovoril, da bo zanje na potovanjih zbiral etnografske predmete in drugo gradivo, zato so mu vnaprej sofinancirali vsa njegova potovanja in zbrano gradi- vo odkupovali za svoje zbirke. Gradivo pa je pridobival tudi za berlinski Inštitut cesarja Viljema oziroma njegov Odde- lek za antropologijo, človeško dedovanje in evgeniko ter za berlinski Phonogramm-Archiv (Krüger 2011). Ob finančnem razlogu za potovanja po Jugovzhodni Evro- pi je verjetno, da je Küppers-Sonnenberg na potovanjih želel nadaljevati tudi s svojim raziskovanjem nemških naselbin in dokumentirati nemško kulturo v tem predelu Evrope. Pri tem pa je pomembna tudi njegova ideološka usmerjenost, ki je v danih zgodovinskih razmerah podpi- rala ideje nacionalsocializma in antropoloških raziskovanj različnega vrednotenja posameznih ras. Fotografije ljudi, njihovi opisi in prstni odtisi, ki jih je Küppers-Sonnenberg dokumentiral na potovanjih, pa tudi zbrano etnografsko in drugo gradivo so namreč pogosto služili za antropološke raziskave značilnosti ras, nacistični evgeniki in uveljavl- janju »rasne higiene«. Küppers-Sonnenberg je o vtisih in doživetjih s svojih potovanj napisal tudi nekaj obsežnejših člankov, ki jih je med drugim objavljal v revijah z rasis- tično vsebino in poveličevanjem arijske rase kot npr. Volk und Rasse. Čeprav verjetno ni bil član Nacionalsocialistič- ne nemške delavske stranke (Nationalsozialistische Deut- sche Arbeiterpartei – NSDAP) oziroma (krajše povedano) nacistične stranke, je med drugo svetovno vojno zaradi dobrega poznavanja balkanskih držav, po katerih je pred vojno pogosto potoval, na poveljstvu Wehrmachta (Ober- kommando der Wehrmacht – OKW) postal svetovalec za Balkan (prim. Ziegler 2011: 64; Krüger 2011). Po koncu druge svetovne vojne je Küppers-Sonnenberg na svojem posestvu začel pridelovati topinambur,3 s čimer je zaslovel tudi izven nemških meja. V težkih povojnih gos- podarskih razmerah je na Sonnenbergu uredil vrt za gojen- je teh rastlin, kjer je vzgojil veliko novih sort. Pridobljeno znanje in bogate izkušnje o pridelavi topinamburja je ob- javil v različnih člankih. Kljub njegovi zavzetosti in priza- devanjem pa se pridelava topinamburja v Nemčiji ni ob- čutneje razširila. Objavil je tudi več prispevkov o splošnih življenjskih vprašanjih in razvoju blaginje v Nemčiji, še danes pa je v strokovnih krogih odmevna njegova knjiga Lebenspender Garten (1948, ponatis 1987) z zanimivimi idejami in nasveti za lastnike vrtov. Na svojem posestvu je Gustav Adolf Küppers-Sonnenberg 30. junija 1978 tudi umrl (Spletni vir 1). Zvočna snemanja Küppersa-Sonnenberga Küppers-Sonnenberg je med letoma 1935 in 1939 petkrat potoval po Jugovzhodni Evropi, pri čemer se je osredinjal na različna geografska območja; prepotoval je predele da- 3 Topinambur je rastlina, sorodnik sončnice, njene užitne gomolje pa lahko uporabljamo podobno kot krompir. našnje Slovaške, Madžarske, Srbije, Hrvaške, Makedoni- je, Slovenije, Črne Gore, Romunije, Poljske, Ukrajine in Bolgarije. Vsako potovanje je praviloma trajalo več me- secev, večino časa pa so ga spremljali tudi nekateri dru- žinski člani. Na potovanja se je odpravil s sponzorskim avtomobilom podjetja Hanimag Company, ki je bil pose- bej prirejen za prevoz ljudi in pridobljenega gradiva ter je poleg tega omogočal vožnjo tudi invalidnemu Küppers- -Sonnenbergu. Na treh potovanjih je imel Küppers-Sonnenberg s sabo tudi fonograf. Snemalno napravo in voščene valje mu je priskrbel Phonogramm-Archiv iz Berlina, ki je bil v tistem času eden od oddelkov Etnološkega muzeja. Takrat so v Phonogramm-Archivu uporabljali predvsem fonografe znamke Excelsior, ki jih je izdelovalo podjetje v Berlinu, saj so bili najbolj priročni za potovanje, poleg tega pa je bilo druge vrste fonografov v tistem času že precej tež- ko dobiti. Predvidevamo lahko, da je Küppers-Sonnen- berg uporabljal enak aparat, kot ga je na svojih potovanjih nekaj let prej imel Matija Murko (prim. Kunej 2008). To potrjujejo tudi fotografije s potovanj, ki Küppersa-Sonnen- berga prikazujejo med snemanjem s fonografom. Iz ohranjene dokumentacije in dopisovanja med njim in vodji oddelkov Etnološkega muzeja lahko razberemo, da Küppers-Sonnenberg pred potovanji ni bil seznanjen s kul- turo in glasbo ljudi, ki jih je nameraval obiskati. Poleg tega ni imel nobene etnološke izobrazbe, kar so v Etnološkem muzeju zelo obžalovali, saj mnogi zbrani predmeti in po- snetki, ki jih je po potovanjih izročil v muzej, niso zadovo- ljili pričakovanj sodelavcev različnih oddelkov. Tudi tehnična kakovost posnetkov v njegovi zbirki je v primerjavi z drugimi zbirkami v Phonogramm-Archivu v povprečju slabša. Delno je to posledica pomanjkanja izkušenj in tehničnega znanja samega snemalca (npr. pri veliko posnetkih manjkajo začetki), precej poškodb pa je nastalo med drugo svetovno vojno (prim. Wiedmann 2011: 62). Celotno zbirko so namreč pred koncem vojne iz Pho- nogramm-Archiva v Berlinu evakuirali skupaj z drugimi zbirkami, vendar so jo pri tem zajeli sovjetski vojaki in od- nesli v Leningrad (danes Sankt Peterburg). V tamkajšnjem Zvočnem arhivu so jo po vojni presneli na magnetofonske trakove. Voščene valje so nato premestili v Državno knjiž- nico v Vzhodnem Berlinu, kjer pa se jih je med skladiščen- jem precej poškodovalo in uničilo, predvsem zaradi visoke vlažnosti. Küppers-Sonnenberg je na svojih potovanjih po Jugovzho- dni Evropi posnel 188 valjev. Na svojem prvem potovanju leta 1935 je posnel 103 valje, na potovanju 1937. leta 39 valjev, na zadnjem potovanju leta 1939 pa preostalih 46 valjev (Ziegler 2004: 173). Leta 1935 je potoval tudi po Sloveniji ter na Bledu, v Kočevju in Ljubljani posnel nekaj valjev. Ohranjeno zvočno gradivo in spremno dokumenta- cijo danes hrani Phonogramm-Archiv v Berlinu. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 20 Razglabljanja Drago Kunej Snemanje na Slovenskem leta 1935 Na podlagi ohranjenih dokumentov je mogoče precej do- bro rekonstruirati Küppersonovo-Sonnenbergovo prvo popotovanje poleti in jeseni 1935. Najprej se je odpravil na Slovaško in Madžarsko, nato pa je potoval po različ- nih banovinah takratne Kraljevine Jugoslavije (tj. po pre- delih poznejših republik Srbije, Makedonije, Črne Gore, Hrvaške in Slovenije) ter se prek Madžarske znova vrnil v Nemčijo (Ziegler 2011: 65). Takšno pot potrjujejo tudi ohranjeni posnetki. Prvih 17 valjev je bilo posnetih v začetku poletja na Ma- džarskem in vsebujejo pretežno madžarsko ljudsko glasbo. Valji št. 18–53 so bili posneti v različnih krajih Bačke v Srbiji konec junija in julija 1935; večina pesmi je nem- ških in v izvedbi Podonavskih Nemcev (Donauschwa- ben4), repertoar pa zajema ljudske in ponarodele oziroma v ljudskem načinu zapete pesmi. Valji št. 54–62 so nastali v prvi polovici septembra 1935 v Skopju in na Ohridu ter vsebujejo izbor makedonskih, albanskih in turških pesmi. Valja št. 64 in 65 sta bila posneta v srbskem pravoslavnem samostanu v Visokih Dečanih, valji št. 67–73 v drugi po- lovici septembra 1935 v Črni gori, valji št. 74–85 v začet- ku oktobra 1935 v Sloveniji in le nekaj dni zatem valji št. 86–91 v Zagrebu. Rokopisni zapisi na škatlicah valjev št. 92–103 vsebujejo le osnovne podatke, ki so precej nejasni, tako da ne povejo dosti o tem, kjer so bili posneti, vsebuje- jo pa hrvaške in madžarske posnetke, ki so verjetno nastali na poti domov (Ziegler 2004: 177, 2006, 2011: 67). V Sloveniji je Küppers-Sonnenberg posnel 12 valjev. Prve posnetke slovenskih ljudskih pesmi je naredil na »Bledu na Gorenjskem« in so ohranjeni na valjih št. 74 in 75. Na škatlice valjev je napisal kraj (»Ober Krain Bled«) in da- tum snemanja (»3. X. 35«) ter v nemščini pripisal še naslo- ve oziroma prve verze posnetih pesmi; na škatlici valja 74 so navedeni naslovi treh pesmi, na valju 75 pa dveh. Valji št. 76, 77 in 78 ne vsebujejo slovenskih pesmi, ampak pesmi v češkem in slovaškem jeziku; Küppers-Sonnenberg je morda ob svojem obisku na Bledu poleg slovenskih pe- smi posnel tudi pesmi, ki so jih zapeli tuji turisti. Bled je bil namreč takrat pomembno evropsko turistično središče, saj je med obema vojnama postal najbolj svetovljansko letovišče v Jugoslaviji in poletna rezidenca kraljeve dru- žine Karađorđevićev. Obiskovali so ga mnogi domači in tuji gostje; predvsem v poletnih mesecih je bil središče tu- rističnega, političnega in diplomatskega življenja. Ravno zato so Bled večkrat obiskali tudi tuji raziskovalci in tam med svojim delom posneli tudi slovenske ljudske pesmi, npr. J. E. Linjova leta 1913 (prim. Kunej 2008). 4 Donauschwaben je skupen izraz za Nemce, ki so se naselili v raz- ličnih deželah vzdolž reke Donave, predvsem v današnjih predelih Madžarske, Srbije (v Vojvodini) in Hrvaške (v Baranji in Slavoniji). Naselitev je bila najintenzivnejša v 18. stoletju, ko to območje ni več pripadalo Otomanskemu cesarstvu. Vendar pa Küppers-Sonnenberg morda ni prišel na Bled, ker bi svoje popotovanje že na začetku tako načrtoval. Kot lahko razberemo iz časopisnega članka v časopisu Jutro z dne 2. oktobra 1935 (Časopisni vir 1), je na Bled prišel skupaj s tujimi novinarji, ki so takrat »v informativne in znanstvene svrhe potovali po naši državi, da si ogledajo lepote naših krajev. Impresije tega potovanja, šege, običaje našega prebivalstva ter vse lepote in bogastvo Jugoslavije bodo potem opisali v svojih listih in revijah.« V članku so omenjeni vsi tuji gostje, med drugimi tudi Küppers-Son- nenberg: »Z Nemci je dopotoval tudi filmski operater in zbiralec narodnih melodij dr. Gustav Küppers iz Berlina.« Do tedaj so si tuji gostje že ogledali »Južno Srbijo, Čr- no goro, Plitvice, Zagreb in Rogaško Slatino, od koder so prišli v Ljubljano«. Obiskovalcem so v »Srebrni dvorani hotela Union« v Ljubljani priredili svečan banket, ki so se ga udeležili tudi pomembni slovenski politični in kulturni veljaki; »po obedu pa so se inozemni gostje odpeljali na Bled, jutri si ogledajo še Bohinj, nato se vrnejo v domovi- no.« Med svojim obiskom na Bledu je Küppers-Sonnen- berg posnel pet valjev. Küppers-Sonnenberg pa se s tujimi novinarji z Bleda in Bohinja ni vrnil domov, ampak je svoje potovanje nada- ljeval v Kočevje, kjer je že naslednja dva dneva (4. in 5. oktobra 1935) snemal pesmi kočevskih Nemcev in tam posnel štiri valje (št. 79, 80, 81 in 82). Iz zapisov na ška- tlicah in podatkov iz berlinskega Phonogramm-Archiva lahko ugotovimo, da so na valju št. 79 posnete štiri pe- smi: Die schöne Meerin, O du schöne Miza, Die Vöglein sitzen auf grünen Zweigen in Dirdle wer wird dich noch trösten; pevki sta bili »Frau Dr. Röthel« in »Frl. Engele«, ki sta peli dvoglasno. Na valju št. 80 sta posneti dve pesmi, Sonnewendlied in Um 12 Uhr in der Nacht; obe sta izve- deni solistično. Tudi na valju št. 81 sta posneti dve pesmi, znova pesem Dirdle wer wird dich noch trösten v solistič- ni moški izvedbi (»Herr Tschinkel«) in pesem Vom Herrn Jesus v dvoglasni ženski izvedbi zgoraj omenjenih pevk. Valj št. 82 vsebuje štiri pesmi v solistični ženski izvedbi: Urscho, urscho; Auf hohen bergen Maria geht im Rosen- garten; Fastnachtlied in Gottscheer Bua. Na podlagi datiranih valjev lahko sklepamo, da je Küppers-Sonnenberg 5. oktobra, ko je zaključil snemanje v Kočevju, takoj odpotoval v Ljubljano, kjer je še isti dan v gostišču »Kaffee Zentral« v Ljubljani posnel tri valje (št. 83, 84 in 85). Od teh valjev le valj št. 83 vsebuje posnet- ke slovenskih pesmi, saj so na valjih št. 84 in 85 posnetki petja v srbskem jeziku ob spremljavi tamburaške skupine; verjetno gre za posnetek skupine glasbenikov, ki so takrat za zabavo gostov igrali v kavarni.5 5 Zapisi na škatlicah in podatki v berlinskem Phonogramm-Archivu navajajo, da so na valju št. 84 posnetki Banat Lied, Batscha Lied in Tschui reko v dvoglasni izvedbi moškega in ženske ter ob spremljavi G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 21 Razglabljanja Drago Kunej Po krajšem bivanju v Sloveniji je Küppers-Sonnenberg odpotoval na Hrvaško, kjer je 8. oktobra v Zagrebu po- novno snemal. Tam je na isti dan posnel tri valje (št. 86, 88 in 89) s pevci iz Novega Vinodolskega in en valj (št. 87), na katerem so posnete urbane pivske pesmi, ki so jih peli pevci iz Zagreba ali bližnje okolice (prim. Primorac 2011). Izkazalo pa se je, da je med posnetki iz Zagreba z dne 8. oktobra tudi valj (št. 90) s slovenskimi ljudskimi pesmimi. Slovenski posnetki v zbirki Valj št. 74 Zapis v nemščini na škatlici valja navaja tri posnete pesmi: Wenn die Hunde bellen, Gestern Abend und heute früh ist Frost gefallen in Auf der Alm ist lustig, wo alles frei ist. Ob poslušanju presnetkov pa je bilo mogoče prepoznati pesmi Ko psi zalajajo, Snoč pa dau je slanca padla in Na planincah luštno biti. Napisi na škatlicah torej ustrezajo posneti zvočni vsebini. Pesem Ko psi zalajajo je različica ponarodele ljubezen- ske pesmi Zadnji večer (s prvim verzom Nocoj pa, oh, nocoj); besedilo je leta 1865 napisal Simon Jenko, avtor uglasbitve pa ni znan. Znana je po vsej Sloveniji, je zelo razširjena, avtorstvo pa je večinoma že pozabljeno. Ljud- ska različica je bila objavljena že v knjižni zbirki Sloven- ske narodne pesmi (SNP) (Štrekelj 1900–1902: 220–223), ohranjeni pa so tudi številni terenski zapisi iz zbiralne akcije slovenskega Odbora za nabiranje narodnih pesmi (OSNP) iz obdobja 1905–1914. Na valju je posneta le ena kitica z refrenom, in sicer tretja kitica Jenkove pesmi, ki pa se pogosto poje kot uvodna. Slišati je predvsem ženske glasove v doslednem terčnem dvoglasju z visoko zvene- čimi glasovi, izvedena pa je v ljudskem načinu petja in s spreminjajočim tempom (rubato). Tudi pesem Snoč pa dav je slanca padla je po vsej Slove- niji močno razširjena ljubezenska pesem, ki je bila prav tako objavljena v knjižni zbirki SNP (Štrekelj 1900–1902: 108–113), velikokrat pa dokumentirana tudi v zbiralni ak- ciji OSNP. Kuppers-Sonnenberg je posnel prvi dve kitici sicer daljše pesmi. Na posnetku poje mešana skupina, žen- ske naprej (vodilno melodijo) in čez (spremljevalno melo- dijo nad vodilno), moški basira; pri tem moški sprva tudi poje melodijo naprej in šele pozneje začne peti bas. Pesem je zapeta v značilnem ljudskem triglasju: zgornja, ženska glasova v terčnem dvoglasju, bas pa se giblje po osnovnih harmonskih stopnjah. Tretja pesem Na planincah luštno biti je šaljivega značaja in pogojno uvrščena med stanovske pesmi, večinoma pa je del otroškega repertoarja. Razširjena je po vsej Sloveniji in jo najdemo v različnih zbirkah ljudskih pesmi, še posebej v zbirkah za otroke. V SNP je zapisanih razmeroma malo tamburašev, na valju št. 85 pa pesem Tschirok Dunav, Lied aus Srem v izvedbi enakega sestava. različic in s skromnim številom kitic (Štrekelj 1904–1907: 507–509, 1908–1923: 239); v takšni obliki pesem najpo- gosteje poznamo tudi danes. Zapis pesmi je tudi v zbirki OSNP. Küppers-Sonnenberg je posnel prvo kitico v celoti in začetek druge, ki pa je zaradi tehničnih težav prekinje- na. Vodilno melodijo (naprej) in spremljevalno (čez) pojejo ženske, moški pa namesto basa izvaja vodilno melodijo ok- tavo nižje, kar je značilno za pevce, ki niso vešči basiranja. Valj št. 75 Posnetki na tem valju so verjetno nastali kot nadaljevan- je snemanja valja 74, na kar nakazuje tako enaka sestava pevske skupine kakor tudi enak način petja. Rokopisni zapis v nemščini na škatlici valja navaja dve pesmi: Mäd- chen, Mädchen, gib mir Blumen in Einen Weinberg will ich mir kaufen. Vendar pa sta na tem valju posneti pesmi Al me boš kej rada imela in En hribček bom kupil; očitno je nemški naslov prve pesmi zapisan napačno oziroma je na valju posneta druga pesem, kot je zapisano na škatlici. Tudi pesem Al me boš kej rada imela sodi med ljubezen- ske, vendar se v njej kaže socialna razlika med nižjo in višjo družbeno plastjo. Hkrati pa je pesem tudi t. i. konta- minacija ljubezenske in vojaške pesmi, saj kaže na čas, ko so morali fantje nosili belo uniformo, ki je bila pri avstrij- ski pehoti v veljavi od srede 18. stoletja do leta 1868 (Ku- mer 1992: 13). Pesem je še danes priljubljena in razširjena po vsej Sloveniji. V SNP je zapisanih skoraj 20 različic, ki imajo pogosto po pet kitic, ohranjena pa je tudi v zbirki OSNP in zapisana v številnih pesmaricah. Na posnetku sta dve uvodni kitici, ki v obliki dvogovora med fantom in dekletom (kar se sicer nadaljuje čez celo pesem) nakažeta vsebinsko jedro pesmi: zaradi fantove siromašnosti dek- letu branijo ljubezen z njim. Pesem je zapeta dvoglasno, moški in skupina žensk pojejo vodilno melodijo, zveneč ženski glas pa spremljevalno melodijo čez. Druga pesem En hribček bom kupil je verjetno danes ena najbolj znanih in razširjenih ljudskih pesmi na Slovenskem, saj jo ljudje še vedno zelo radi pojo. Štrekelj pesem uvršča med Pesmi v hvalo vinske trte in vina (Štrekelj 1904–1907: 339–344) oziroma sodi med pivske pesmi in zdravice. Po mnenju Lina Legiše (1938: 38) je pesem Veseli hribček zlo- žil duhovnik Janez Radovan in naj bi nastala pred letom 1812. Najprej je bila pesem umetna, ki se je že zasidrala v ljudskem repertoarju, čeprav je nastala izpod peresa izo- braženca, kot ljudsko pa jo je vzel duhovnik Anton Martin Slomšek in jo delno preoblikoval; v tej obliki je nato skupaj z melodijo ponarodela in se ohranila (Golež Kaučič 2003: 73). V SNP je zapisanih kar nekaj različic, v zbirki OSNP pa je ohranjenih nad 20 zapisov iz različnih krajev. Pesem najdemo tudi skoraj v vseh pesmaricah ljudskih pesmi. Na valju sta posneti dve kitici, prva in četrta, obe z refrenom, ki sta tudi danes najbolj znani; v pesmaricah ima najpo- gosteje štiri ali pet kitic. Poje skupina žensk v značilnem ljudskem triglasju: naprej, čez in bas. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 22 Razglabljanja Drago Kunej Valj št. 83 Valj št. 83 je slabše dokumentiran valj s slovenskimi posnetki iz te zbirke, saj napis na škatlici navaja le kraj (»Ljubljana Kaffee Zentral«) in datum snemanja (»5. X. 35«), ne pa tudi posnete vsebine; dodan je le pripis, da gre za moško petje. Tudi tehnično je valj slabše posnet, saj pri obeh posnetkih manjkata začetka pesmi oziroma je na prvem posnetku le zelo kratek odlomek pesmi. Prav tako na tem valju uvodoma ni posnetega referenčnega tona, ki opredeljuje frekvenco vrtenja pri snemanju in predvajanju, s čimer bi bila določena ustrezna zvočna reprodukcija. Na valju sta posneti dve pesmi. Pri prvi gre le za odlomek, najverjetneje za zadnja dva verza štirivrstične pesmi, ki se začne s Fantje po polj gredo. Ta pesem sodi med ljubez- enske poskočnice in jo Štrekelj uvršča med pesmi Skup- no vasovanje fantov in njih čakanje (Štrekelj 1900–1902: 708–709), kjer pa je zapisana le ena različica s podobno vsebino. Danes je pesem najpogosteje sestavljena iz treh štirivrstičnih kitic, pri čemer pa je lahko vsaka kitica sa- mostojna poskočnica (prim. Prek 1982: 48); tudi v zbirki SNP jih najdemo kot samostojne poskočnice. Vendar je zaradi kratkega posnetka pesem težko zanesljiveje opre- deliti. Petje moške skupine pevcev je triglasno (naprej, čez in bas). Z odločnim, glasnim in ubranim petjem v ruba- to načinu izvajanja je ta odlomek lep primer slovenskega ljudskega petja in je škoda, da ni posnetek daljši, saj sodi med najstarejše zvočne zapise tovrstnega petja pri nas. Tudi druga pesem Pleničke je prala pri mrzlem studenc sodi med ljubezenske pesmi, a je tudi neke vrste mora- listična pesem, saj obravnava nezakonsko materinstvo. Hkrati je osebnoizpovedna pesem z dialožnim vstavkom, moralistični vidik pa je poudarjen na koncu pesmi, ko fant dekletu v zadnji kitici obljubi poroko. Verjetno gre za mlajšo pesem, saj je v zbirki SNP zapisana le ena različica s sedmimi kiticami. Danes je med pevci znana predvsem prva kitica in morda še druga kitica, v različnih pesmari- cah pa lahko zasledimo 6 – 7 kitic besedila (prim. Prek 1982: 153–155; Kumer 1995: 56). Na posnetku manjka začetek prvega verza in posneta je le prva kitica; zaradi počasnega petja in rubato izvajanja pa je posnetek vseeno razmeroma dolg. Pevci pojejo glasno in odločno, vendar pri besedilu niso povsem enotni, zato je to občasno težko razumljivo. Razumljivost otežuje tudi način petja, saj ob koncih verzov uporabljajo dinamiko, kar vpliva na jasnost posnetka. Pevci pojejo na ljudski način, pri čemer pa vo- denje glasov in uporaba baritonskega glasu nakazuje na vpliv zborovske glasbe in aranžiranja.6 6 Raziskave slovenske ljudske glasbe kažejo, da je izvajanje baritona novejši glasbeni pojav v ljudskem petju in je bil pogosto prevzet iz zborovske glasbene prakse (več glej Šivic 2011). Valj št. 90 Napis na škatlici valja navaja datum (»8. X. 35«) in kraj snemanja (»Zagreb Türkenviertel«) ter naslove treh po- snetih pesmi: Prischlabo pomlad, Schön ist der Gulden in Pred Hauptmana. Ob poslušanju valja je bilo mogoče prepoznati le dve: prvo (Prišla bo pomlad) in tretjo (Pred hauptmana stopila bom), ne pa tudi druge pesmi. Nemški naslov druge pesmi v slovenščini ni znan, morda pa je celo zapisan napačno – kakor npr. naslov prve pesmi, pri kateri je z nemško pisavo fonetično in nepravilno zapisan začetni verz pesmi (Prischlabo pomlad). Tudi zelo nerazločno pe- tje druge pesmi in slabo izvajano besedilo, ki ga pojejo ne- dosledno in med sabo različno, zelo otežuje prepoznavanje vsebine. Melodije, ki sicer spominja na nekatere slovenske pesmi, prav tako ni bilo mogoče prepoznati. Pesem Prišla bo pomlad tako po besedilu kot melodiji ka- že, da sodi med mlajše pesmi. Štrekelj je v svojo knjižno zbirko SNP ni uvrstil, saj jo je prepoznal kot umetno, jo je pa navedel kot pesem, ki se poje med ljudmi (Štrekelj 1908–1923: 303). Zabeležena je bila tudi v zbiralni akciji OSNP; na primer zapis iz leta 1909, ki ima danes dob- ro znano besedilo in melodijo. Kdaj je pesem ponarode- la, je težko reči, je pa danes vsesplošno znana in jo po- gosto zasledimo v različnih pesmaricah (npr. Prek 1982) in repertoarju pevskih skupin. Lahko bi jo uvrstili med osebnoizpovedne lirske pesmi oziroma med priložnostne pesmi. Posneta je prva kitica pesmi, ki ima sicer dve ki- tici. Ženska poje vodilno melodijo, moški glasovi pa jo spremljajo z zlogi la la la v basovski liniji, le izjemoma in ob ponavljanju pa pojejo (improvizirano) besedilo. Tudi pevka, ki pravzaprav vodi celotno pesem, ima precejšne težave z besedilom, zato ga pogosto improvizira in temu po svoje prilagaja še melodijo; očitno se pesmi poskuša sproti spomniti in jo odpeti. Njen glas zveni šolano, pesem pa aranžirano. Pri tretjem posnetku gre za pesem, ki se navadno začne z verzom V nedeljo zjutraj vstala bom in sodi med ljubez- enske, ki pa je »kontaminirana« z vojaško temo, saj omenja odkupovanje fantov ali soprogov od vojaškega služenja. V njej je ohranjen odmev časa, ko so se – tudi po uvedbi splošne vojaške obveznosti – bogati obvezniki do leta 1866 lahko odkupili in bili tako oproščeni služenja vojaščine. Pri nekaterih različicah te pesmi je ohranjen tu- di spomin na to, da so smeli vojaki jemati žene in ljubice s seboj v vojsko, v najemniških vojskah sprva redno, pozne- je, nekako do 19. stoletja, pa že bolj izjemoma (prim. Ku- mer 1992: 64). Pesem je v svoji strukturi dialožna, ljubez- enski motiv pa je močnejši kot vojaški. V zbirki SNP je zapisanih 21 različic te pesmi, ohranjena pa je tudi v za- pisih OSNP. Danes pesem ni tako znana in je v splošnih pesmaricah navadno ne zasledimo. Na valju je posneta ena kitica pesmi, ki je navadno nekje sredi celotnega besedila, je pa za pesem najbolj značilna, saj podaja osrednjo vse- bino; zato so si jo pevci verjetno tudi najlažje zapomnili. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 23 Razglabljanja Drago Kunej Ženski glas poje naprej, moški basira. Izvajanje je dokaj hitro, s pohitevanjem proti koncu, kar morda kaže na to, da so izvajalci želeli pesem le predstaviti, ne pa »resno« zapeti. Na to nas navaja tudi posnetek iste pesmi, ki sle- di omenjenemu: tokrat gre za drugačno vodenje glasov, kakor da bi želeli pokazati različne možnosti večglasne- ga izvajanja te pesmi. Tempo izvajanja je tukaj še hitrejši, pohitevanje na koncu pa še bolj izrazito; občasno imajo pevci težave z besedilom. Sklep Na svojih potovanjih se je Küppersom-Sonnenberg, verje- tno v želji po raziskovanja nemških naselbin ter v skladu s svojim ideološkim prepričanjem in pričakovanji nekaterih naročnikov, pogosto zanimal za nemško prebivalstvo v ju- govzhodnem delu Evrope. Zato je predvsem na prvem po- tovanju pogosto snemal prav nemško glasbo.7 Takšno sliko kažejo tudi posnetki, ki so bili narejeni na Slovenskem: na Bledu, v Kočevju in Ljubljani je bilo posnetih skupaj 12 valjev, kar na štirih od njih pa so nemške pesmi v izvedbi kočevskih Nemcev. Na treh valjih so slovenske pesmi, na preostalih petih pa češke (dva valja), slovaške (en valj) ter srbske in hrvaške (dva valja). Podobno razmerje pokaže tudi število posnetih pesmi: od skupno 34 posnetih pesmi je nemških 12 oziroma nekaj več kot tretjina, slovenskih pa sedem oziroma manj kot petina. Ohranjena pisma med direktorjem Phonogramm-Archiva Mariusom Schneiderjem in Küppersom-Sonnenbergom odkrivajo nekatere podatke o posnetkih, ki jih je Küppers- -Sonnenberg do takrat že naredil na terenu, vsebujejo pa tu- di napotke za izbor gradiva za snemanje (Ziegler 2011: 66). V pismu z dne 18. novembra 1935 je tako Schneider opo- zoril Küppersa-Sonnenberga, da za Phonogramm-Archiv nemške ljudske pesmi niso toliko zanimive, in ga spodbujal, naj snema predvsem lokalne ljudske pesmi. Zato Küppers- -Sonnenberg v naslednjem pismu prosi za nove valje in se pohvali z zbirko pesmi iz Makedonije in Črne gore (Zie- gler 2004: 177). Vendar je bilo to že po tistem, ko so nastali posnetki v Sloveniji, zato lahko sklepamo, da posnetki iz Slovenije še niso rezultat večje osredinjenosti na zbiranje lokalnih ljudskih pesmi in še ne upoštevajo Schneiderjevih napotkov. Verjetno zato na Slovenskem posneto gradivo vsebuje razmeroma malo slovenskih pesmi. Posneto gradivo z vseh potovanj kaže, da Küppers-Son- nenberg ni bil strokovnjak in poznavalec glasbe, še pose- 7 Za prvih 53 valjev iz leta 1935 se je ohranil popis posnetega gradiva v tipkopisu, ki ga je Küppers-Sonnenberg skupaj s posnetimi valji poslal v berlinski Phonogramm-Archiv, verjetno že konec poletja 1935. Iz popisa je razvidno, da je na skoraj polovici valjev (26 od 53) posneta nemška glasba, ki so jo izvajali predvsem Podonavski Nemci v Bački. Podobnega popisa za ostale valje iz te zbirke očitno ni pripravil, je pa na podlagi zapisov na škatlicah in podatkov v Phonogramm-Archivu mogoče ugotoviti, da je v zbirki iz leta 1935 z nemško glasbo posnetih 30 od skupno103 valjev oziroma skoraj tretjina. bej ne ljudske glasbe na območjih, po katerih je potoval. Za razliko od etnomuzikoloških raziskovalcev tistega časa se ni zanimal za podrobnosti in je praviloma zelo slabo dokumentiral svoje posnetke. Navadno se tudi ni držal teh- ničnih navodil, ki jih je dobil v berlinskem Phonogramm- -Archivu o postopku snemanja. Zato je toliko bolj prese- netljivo, da je ravno na valj št. 74 s slovenskimi pesmimi, posnetimi na Bledu, uvodoma posnel referenčni ton (435 Hz), ki omogoča natančno določitev frekvence vrtenja pri poznejšem predvajanju valja in s tem pripomore k ustrezni zvočni interpretaciji posnete vsebine. Prav tako nam napisi na škatlici posredujejo osnovne podatke o posnetkih, zato lahko zaključimo, da so posnetki z Bleda med bolje doku- mentiranim gradivom iz njegove zbirke. Vseeno pa za noben slovenski posnetek ni bilo mogoče ugotoviti podrobnejših podatkov o izvajalcih. Posnetki z Bleda (valj št. 74 in 75) razkrivajo, da je pela neznana mešana skupina pevk in pevcev v značilnem ljudskem dvoglasju ali triglasju. Podobno ne poznamo izvajalcev, ki so na slovenskih posnetkih iz Ljubljane (valj št. 83), iz pripisa na škatlici in posnetka pa lahko sklepamo le, da gre za moško skupino pevcev. Različni glasovi v ozadju in posnet hrup iz okolice nakazujejo, da je posnetek nastal v dokaj hrupnem okolju, saj takratne snemalne naprave (fonografi) niso bili občutljivi za tišje in oddaljene zvo- ke. Morda so pevci zapeli kar med obiskovalci v kavarni, brez posebnih priprav na snemanje, ali pa so bili (nakl- jučni) obiskovalci, ki so skupaj zapeli ob omizju in jih je Küppers-Sonnenberg pri tem posnel. Zanimiv je predvsem način petja, ki odraža ubrano skupino pevcev, z odločnim in glasnim načinom petja v izrazitem rubato. Na sloven- skih posnetkih, nastalih v Zagrebu, lahko znova slišimo mešano skupino pevcev. Posnetki dajejo vtis, da so se pev- ci naključno zbrali skupaj ali da slabo poznajo oziroma se slabo spominjajo pesmi; med petjem namreč improvizira- jo, tako v besedilu kot v melodiji. Predvsem moški glasovi pogosto ne pojejo besedila in pesmi občasno spremljajo kar z zlogi la la la … Izvajanje spominja na petje šolanih glasov (predvsem pevk) in delno aranžiran primer ljudskih pesmi. Tudi po tehnični kakovosti in ohranjenosti slovenski po- snetki odstopajo od drugih posnetkov v tej zbirki. Poleg tega, da so praviloma dokumentirani bolje kot mnogi drugi posnetki in da eden od valjev vsebuje tudi referenčni ton za tehnično nastavitev predvajanja, so posneti razmero- ma kakovostno. Kljub tehničnim pomanjkljivosti, ki jih je imela prvotna snemalna tehnologija, je mogoče dobro slediti posnetim glasovom in analizirati večglasno izvaja- nje. K temu verjetno pripomore tudi dejstvo, da so zaradi takratnih političnih napetosti, finančnih težav in drugih okoliščin Küppersovi-Sonnenbergovi posnetki v Pho- nogramm-Archivu večinoma ostali v svoji izvirni obliki ter delno založeni in pozabljeni, saj jih zaradi slabe doku- mentacije ni nihče vsebinsko obdelal. Valjev tudi ni nihče G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 24 Razglabljanja Drago Kunej predvajal, saj takrat v arhivu ni bilo zanimanja za ljudsko glasbo območja, kjer je Küppers-Sonnenberg snemal. Po- leg tega izvirnikov praviloma niso poslušali, dokler zaradi varnosti niso iz njih izdelali galvanskih negativov in kopij. Številne valje iz te zbirke so sicer predvajali v Sankt Pe- terburgu in jih presneli za svoj arhiv (Ziegler 2011: 68), praviloma pa so jih le redko poslušali, zaradi česar so sko- raj neobrabljeni. To potrjuje tudi primerjava posnetkov s tistimi, ki jih je z enakim fonografom med letoma 1930 in 1932 posnel Matija Murko; na posnetkih Küppersa-Son- nenberg se posamezni glasovi in besedilo razmeroma do- bro slišijo in prepoznajo, Murkovi posnetki pa so pogosto na meji prepoznavnosti in razumljivosti. Razlog je verje- tno predvsem ta, da so Murkove posnetke velikokrat po- slušali in analizirali ter s tem tudi »obrabili« zvočni zapis. Küppers-Sonnenberg je na svojih potovanjih po Jugo- vzhodni Evropi zbral okoli 3.500 predmetov za Etnološki muzej v Berlinu in naredil več tisoč fotografij (morda celo okrog 20.000), ki jih je prodajal različnim ustanovam v Nemčiji (Krüger 2011). Njegovi zbrani podatki, predmeti in fotografije so bili večkrat uporabljeni tudi za različne antropološke študije, ki so bile pod vplivom takratne vla- dajoče nacistične stranke, usmerjene v rasistično razisko- vanje, k ideologiji katere se je nagibal tudi Küppers-Son- nenberg. Vendar ostaja še nerazjasnjeno, ali so tudi zvočni posnetki nastali pod vplivom ideoloških usmeritev in bi lahko služili za morebitne rasistične raziskave ali pa so bili namenjeni le dopolnitvi zvočne zbirke Phonogramm-Ar- chiva s primeri različnih glasbenih kultur Drugega, ki jih je bilo v začetku 30. let 20. stoletja mogoče srečati v Jugo- vzhodni Evropi (prim. Ziegler 2011: 65). Podobno sliko kažejo tudi posnetki, narejeni v Sloveniji, ki poleg nemških pesmi kočevskih Nemcev in slovenskih pesmi predstavljajo še primere glasbe nekaterih drugih slovanskih narodov. Zato bi lahko le s pridržkom potrdili navedbi v časopisu Jutro z leta 1935, da je Küppers-Son- nenberg »zbiralec narodnih melodij« (Časopisni vir 1), saj se je po pristopu in metodologiji snemanja in po doku- mentiranju gradiva precej razlikoval od drugih zbiralcev in raziskovalcev ljudske glasbe tistega časa pri nas in v tujini. Posebnost teh posnetkov je povezana tudi s tem, da so bili narejeni z vidika Drugega, kar je očitno predvsem ob dejstvu, da je Küppers-Sonnenberg na Slovenskem ve- čino valjev posnel z neslovensko glasbo, saj ga je verjetno zanimala predvsem neslovenska kulturo. V splošnem slovenski posnetki v zbirki Küppersa-Son- nenberga vsebujejo le okrnjene drobce ali majhne vzorce nekaj splošno znanih slovenskih ljudskih pesmi, ki so jih verjetno izvajali naključno izbrani pevci. Vendar lahko tudi pri drugih zgodnjih slovenskih zvočnih posnetkih na voščenih valjih ugotovimo, da se raziskovalci niso posebej vsebinsko pripravili na snemanja; ob snemanjih Jevgenije E. Linjove leta 1913 je bil izbor izvajalcev v Beli kraji- ni povsem odvisen od domačinov, ki so ji pomagali pri pripravi in izvedbi snemanj, pa tudi za Jura Adlešiča ni znano, ali je za repertoar in izbor izvajalcev za snemanje leta 1914 dobil kakšne napotke od odbornikov OSNP (več glej Kunej 2017). Kljub temu pa so slovenski posnetki Küppers-Sonnenber- ga dragocen dokument ljudskega petja iz medvojnega ob- dobja, ki verjetno kljub zelo naključnemu izboru kažejo zanimivo podobo. Posneti so različni načini izvajanja ljud- skih pesmi, od preprostejših dvoglasnih primerov do ne- kdaj najbolj razširjenega triglasnega petja. Zaslediti je tudi ritmično pestrost. Zato je z etnomuzikološkega stališča škoda, da večina pesmi vsebuje le odlomke ali posamezne kitice, kar je bila sicer nekdaj zaradi varčevanja z val- ji pri snemanju s fonografom zelo pogosta praksa tudi drugih zbirateljev. Daljši posnetki bi namreč lahko omo- gočili boljšo sliko posnete ljudskoglasbene prakse. Prav historični zvočni posnetki namreč omogočajo »realnejši vpogled v slušno podobo ljudske glasbe zunaj kontekstov njene javno reprezentativne oblike, torej v funkciji, ki jo je ljudska glasba imela v vsakodnevnem in prazničnem življenju ljudi« (Kovačič 2015: 8), kar glede na okoliščine nastanka slovenskih posnetkov v zbirki Küppersa-Sonnen- berga verjetno še posebej drži. Morda prav zato, ker so narejeni z vidika Drugega. Literatura GOLEŽ KAUČIČ, Marjetka: Ljudsko in umetno – dva obraza ustvarjalnosti. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003. LEGIŠA, Lino: Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za po- kušino do priprav za Kranjsko Čbelico (1806–1828). Doktorska disertacija. Ljubljana: samozaložba, 1938. KOVAČIČ, Mojca: Glasbena podoba ljudske pesmi v roko- pisnih, tiskanih in zvočnih virih v prvih desetletjih 20. stoletja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015; htt- ps://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-78C14ST7. KRÜGER, Gerd: Die Sammelfahrten von Gustav Adolf Küppers nach Südosteuropa (1935–1939) im Kontext nationalsozialisti- scher Ideologie und (Pseudo)Wissenschaft. (Tipkopis izročen na Historische Tonaufnahmen aus Südost -Europa – Zeugnisse einer multiethnischen Bevölkerung / Historical Recordings from Southeast Europe – Documents of a Multiethnic Population, Ethnomusicological Workshop, Ethnologisches Museum, Abt. Musikethnologie, Medientechnik und Berliner Phonogramm-Ar- chiv, Berlin, 19. bis 21. Mai 2011), 2011. KUMER, Zmaga (ur.): Oj, ta vojaški boben: Slovenske ljudske pesmi o vojaščini in vojskovanju. Celovec: Drava, 1992. KUMER, Zmaga (ur.): Eno si zapojmo: Pesmarica slovenskih ljudskih pesmi. Celje: Mohorjeva družba, 1995. KUMER, Zmaga (ur.): Še eno si zapojmo: Pesmarica slovenskih ljudskih pesmi. Celje: Mohorjeva družba, 1999. KUNEJ, Drago: Fonograf je dospel! Prvi zvočni zapisi sloven- ske ljudske glasbe. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 25 Razglabljanja Drago Kunej KUNEJ, Drago: Med kodami skrita zvočna dediščina Slovencev. Glasnik SED 54 (1–2), 2014, 22–28. KUNEJ, Drago: Pesemsko izročilo Bele krajine na zgodnjih te- renskih posnetkih. Traditiones 46 (3), 2017, 143–171. LIČEN, Daša: Razstaviti Drugega: Saidin prihod v Trst. Glasnik SED 58 (1–2), 2018, 5–15. PREK, Stanko (ur.): Tristo narodnih. Ljubljana: Cankarjeva za- ložba, 1982. PRIMORAC, Jakša: Küppers-Sonnenberg‘s Croatian Recor- dings. V: Lars-Christian Koch in Susanne Ziegler (ur.), Walze- naufnahmen aus Südosteuropa = Wax cylinder recordings from Southeast Europe: G. Küppers-Sonnenberg 1935–1939. (Berli- ner Phonogramm-Archiv, 7). Berlin: Staatliche Museen zu Ber- lin, 2011, 79–84. ŠIVIC, Urša: Bariton v ljudskem petju na Slovenskem. Folklor- nik 7, 2011, 12–14. ŠTREKELJ, Karel (ur.): Slovenske narodne pesmi: Zvezek 1. Ljubljana: Slovenska matica, 1895–1898. ŠTREKELJ, Karel (ur.): Slovenske narodne pesmi: Zvezek 2. Ljubljana: Slovenska matica, 1900–1902. ŠTREKELJ, Karel (ur.): Slovenske narodne pesmi: Zvezek 3. Ljubljana: Slovenska matica, 1904–1907. ŠTREKELJ, Karel (ur.): Slovenske narodne pesmi: Zvezek 4. Ljubljana: Slovenska matica. 1908–1923. VRANJEŠ, Matej: Vikendaši kot »najbližji Drugi«: O tem, kako Trentarji konstruirajo lokalnost prek diskurzov o vikendaštvu. Glasnik SED 57 (3–4), 2017, 55–65. WIEDMANN, Albrecht: Transferring and Editing of the Wax Cylinders. V: Lars-Christian Koch in Susanne Ziegler (ur.), Walzenaufnahmen aus Südosteuropa = Wax cylinder recordings from Southeast Europe : G. Küppers-Sonnenberg 1935–1939. (Berliner Phonogramm-Archiv, 7). Berlin: Staatliche Museen zu Berlin, 2011, 62. ZIEGLER, Susanne: Historical Sound Recordings from Southe- astern Europe and Their Signaficance for Ethnomusicological Studies Today. V: Bruno B. Reuer (ur.), Vereintes Europa – Ve- reinte Musik? Vielfalt und soziale Dimensionen in Mittel- und Südosteneuropa: Beiträge des Internationalen Symposium in Ljubljana (19.–23. September 2001). Berlin: Weidler Buchver- lag, 2004, 171–182. ZIEGLER, Susanne: Die Wachszylinder des Berliner Phono- gramm-Archivs. Berlin: Staatliche Museen zu Berlin, 2006. ZIEGLER, Susanne: The Wax Cylinder Recordings by Gustav Küppers-Sonnenberg. V: Lars-Christian Koch in Susanne Zie- gler (ur.), Walzenaufnahmen aus Südosteuropa = Wax cylinder recordings from Southeast Europe: G. Küppers-Sonnenberg 1935–1939. (Berliner Phonogramm-Archiv, 7). Berlin: Staatli- che Museen zu Berlin, 2011, 63–73. Časopisni vir Časopisni vir 1: Srednjeevropski tisk v gostih pri nas. Inozem- ski novinarji presrčno sprejeti v naših krajih. Jutro 16 (229), 3. 10. 1935, 5; https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:- DOC-FK78ECWT, 28. 11. 2017. Spletni vir Spletni vir 1: Gustav Adolf Küppers, Wikipedia; https:// de.wikipedia.org/wiki/Gustav_Adolf_K%C3%BCppers, 4. 1. 2018. Recordings of Slovenian Songs in the Berlin Phonogramm-Archiv as an Example of the Other Dr Gustav Adolf Küppers-Sonnenberg (1894–1978) was a freelance journalist and photojournalist, who did a lot travelling and published articles and photographic materials about his travels. He also had an agreement with the Museum of Ethnology in Berlin to collect ethnographic objects, sound recordings and other materials for the museum during his travels, hence his trips around Southeast Europe between 1935 and 1939 were co-financed by the museum. However, financial gain was not the only reason he took the trips, Küppers-Sonnenberg probably also wanted to continue his exploration of German settlements and document German culture in this part of Europe, which was consistent with the then national socialist ideology. This is also reflected in the recordings he made in the territory of Slovenia. During his first trip in 1935, he recorded a total of 12 cylinders in Bled, Kočevje and Ljubljana, four of which feature Germans songs performed by Gottschee Germans, three cylinders contain Slovenian songs, while the songs on the remaining five cylinders are Czech (two cylinders), Slovakian (one cylinder), and Serbian and Croatian (two cylinders). The Slovenian recordings contained in the collection are excerpts from nine widely known Slovenian folk songs. All the songs were most likely performed by randomly selected singers, whose names were not documented by Küppers-Sonnenberg. In terms of ethnomusicology, the recordings are a valuable document of folk singing from the interwar period. They show rhythmic diversity and the various ways folks songs were performed, including two-part singing, and the formerly most wide- spread three-part singing. The recorded Slovenian materials, like Küppers-Sonnenberg’s other recordings, reveal he was not an G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 26 Razglabljanja Drago Kunej expert on the music performed in the areas he travelled to. Unlike other researchers at that time, he was also not interested in details and generally did not document his recordings well. The Slovenian material in the collection can thus be understood as an example of the music by the Other, which was recorded with this in mind, since Küppers-Sonnenberg was in the territory of Slovenia interested mainly in non-Slovenian music and culture. At the time, Küppers-Sonnenberg’s materials were sometimes used for various racist-anthropological studies. However, it remains unclear whether his sound recordings may have also been made under the influence of ideological orientations and for the purposes of any racist research, or whether they were intended solely to supplement the Berlin Phonogramm-Archiv’s sound collection with examples of different musical cultures of the Other that existed in Southeast Europe in the early 1930s.