P ROSVE
TURNIŠČE,  ANGEL, FRESKA IZ  i. POL.  14. STOL.
UMETNIŠKO PREKMURJE.
FRANCE  STELfi.
Y)o vojni se je naša misel, ki je poprej sno-Ji- vala po oddaljenih svetovih, usmerjena po znanstvenem načrtu, ki je bil tuj problemom naše zemlje, vrnila v domovino in z elementarno silo osredotočila svoj pogled na rodno zemljo, da ji izsili iz nemih, kot za večni molk v stalne oblike vklenjenih potez besedo o njeni skrivnosti, o njenem bistvu, o njenih borbah in doživetjih. Osvobojena stoletne službe tujim načrtom, je naša misel sedaj šele našla osnovni, znanstvenemu raziskavanju in spoznavanju življenje vlivajoči stik z grudo, ki edini more podeliti našemu delu ono družabno in človeško pomembnost, katero cenimo pri vsakem delu, porojenem iz polne osebnosti in ne iz papirne kabinetne učenosti. Tradicionalni provincializem, ki nas je delil na Kranjce, Štajerce, Korošce, Primorce, Prekmurce in Benečane, nas je tudi v znanstvenem delu omejeval toliko, da so le redki med nami videli preko teh mej in objeli vse Slovenstvo, po katerem smo instinktivno žejali. Zedinjena Slovenija  prvih povojnih  let pa  nas
T NI D-El
je na mah izpremenila in usmeritev naše pro-vincializirane znanstvenosti je postala iz geogra-fično omejene usmerjenost na kulturno skupino, ki jo tvori Slovenstvo. Nevarnost za naše podedovane jezikovne meje je iz središč mirnega snovanja pritegnila našo pozornost k mejnim, najbolj občutnim delom našega naroda in naenkrat so se ram pokazale komponente nove or-ganične zgradbe, po kateri stremi naše spoznanje, da opredeli osnovne poteze naše duševnosti in značaja ter ju biološko, psihološko in zgodovinsko utemelji. Skozi dotlej podvezane žile je zaplala močna struja krvi na vse strani do skrajnih mej našega narodnega telesa, do koder je tipala poprej samo bleda, pogosto le plaha slutnja. Ta spontana izpopolnitev krvnega obtoka nam je čez noč vključila v organizem tudi Prekmurje in ko smo prvič nemoteno potovali po prekmurskih ravninah in gričih in doživljali, da je naša Panonija to- in onstran Mure enota po pokrajinskem značaju, po ljudeh, ki na nji prebiva o, in po njih govorici, nam je bilo neizrečeno milo, in nekaj široke slovanske narave, brezbrežne v valovanjih njene duševnosti, se je zgenilo v nas, ko smo s par sto metrov visokih razglednih točk na Goričkem objeli svetove in obzorja ter doživeli pokrajinska razpoloženja, ki so nam, navajenim gorskih panoram, popolnoma tuja. Kot spomin na daljno pradomovino našega rodu se poraja v tem svetu v breznih duše, ki se šele tu zave svojih širin in globin, dočim jo naše alpsko okrožje oklepa v trdne oblike nalik mirnim jezercem, ki mirno zrcalijo nebo nad seboj in jih nevihta le redko razburka do dna. Za pokrajino in ljudstvom pa smo sedaj doživeli tudi umetnost Prekmurja.
Prekmurje ni bogato umetnostnih spomenikov in se v tem oziru prav vidno loči od ostale Slovenije, celo od sosednjih Slovenskih goric. Nič več ne pozdravljajo tu potnika z gričkov bele cerkvice in neizčrpni v valovanju obrisov svojih streh njihovi zvoniki, redke so starejše stavbe celo v mestih, in tudi gradovi, predstavniki fevdalnega družabnega reda, ki se je tu vzdrževal do najnovejšega časa, so po večini arhitektonsko skromnejši od naših in skriti v obširnih parkih, in le dolge vrste vitkih topolov znanijo njihov položaj daleč čez  ravnino.
Gotovo je tudi, da ni spomeniška posest nobene druge naše pokrajine pretrpela toliko nevarnosti in katastrof kakor prekmurska.* Ostanke zgod-ne slovanske kulture dobe Pribine in Koclja je popolnoma uničil madjarski naval. Spomenike nove, po umiritvi Madjarov nastale pozno-srednjeveške krščanske kulture v Prekmurju so  poplavili, uničili in oškodovali  veliki turški
* Prim. o tem dr. Fr. Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, Ljubljana, 1926, in isti, Gradivo za prekmursko zgodovino v Časopisu za zgod. in nar., XXI., str. 1 si.