LETO III. = ŠTEV. 1
PROSINEC 1923.
rr^r	Izhaja v Trstu I. vsakega meseca.	—
Posamezen izvod 80 st. Letna naročnina iznaša 10 L, za Jugoslavijo 30 Din.
Uredništvo in oprava je v Trstu, Via Stortola 492, I.	Odg. urednica je Marica StepanCifeva (Gregorit).
_
J (SžS
5J 859
VSPORED
1.	Ob novem letu. — Urednica.
2.	Iz starega v novo leto. — Fran Zgur.
3.	Timotej Krušar. — Gracija-nova.
4.	Ženska volilna pravica. —
M. Skrinjarjeva.
5. Fantazija. — Krasinski
(i. O možitvi Učiteljic. — Marica Gregoričeva.
7.	V zimsko noč. — Aleksandra.
8.	Zločin. — Prevod. Rosandra. 'J. Drobtine.
■ Zobotehnični Ambulatorij i
ulica Sette Fontane št. 6, I. - TRST - ulica Sette Fontane št. 6, I. Odprt vsak dan od 9-13 in od 15-19.
Izvršujejo se hitro in točno vsa dela z zlatom kakor tudi zobnice s kavčukom. Slovencem 10% popustka, kakor tudi plačilo na obroke. ———- DELO ZAJAMČENO ———

MILO FENDERL
A. FENDERL & Co. - TRST
TOVARNA MILA
Via del Ghirlandaio 1 - Tel. 430
Dr. ANTON GRUSOVIN
= GORICA =
Piazza Vittoria 20
ordinira za kožne in venerične bolezni od 9-11, 3-5 Ob nedeljah in praznikih le od 9-11 ure.
TRGOVSKO-OBRTNA ZADRUGA v TRSTU
reglstrovana zadr. z neomejenim jamstvom
Ulica Pier Luigi da Palestrina št. 4, 6.
Obrestuje navadne hranilne vloge po = coi
vloge, vezano nu trimesečno odpoved	/O
po 5'/2°/o ako znašajo 20-30.000 L. po 6o/„ ako znašajo 30-40.000 L.
po 61/2% ako presegajo 40.000 Lit. Trgovcem otvarja tekoče čokovue račune Posoja hranilne pušice na dom. Za varnost vlog jamči pole? lastnega, premoženje nad 2300 zadružnikov, vredno nad 50 milijoDov lir. Daje posoljila na
poroštvo, zastavo vrednostnih papirjev ali dragocenosti. Tel. št. 16-0+ — Uradne ure od 8-13 — Tel. št. 16-04
l SUSIC - Trst-Rojan
Via di Roiano ; poleg cerkve.
Priporoča svojo manifakturno trgovino cenj. občinstvu za obilen obisk. Postrežba točna - cene najnižje.
Svoji k svojim!
ZLATARNA ALOJZA POVH-A v TRSTU
♦ ♦
—- IMA TRGU GARIBALDI (BARRIERA), 2 -
PRODAJA NAJLEPŠE IN NAJCENEJŠE OKRASKE! SREBRNE KRONE IN ZLATO PLAČUJE PO NAJVIŠJIH CENAH
♦
♦
Dr. L. BOROVICKA
Trst - Via Genova 13, I.
ordinira za kožne in venerične bolezni
od 9 = 12, 3 = 7.
=: Ob nedeljah in praznikih od 10 = 12 ure.
JAKOB PE&HAUC
TRST • Via Spiro^Tipoldo Xydias • TRST
ZALOGA
tu in inozemskih vin, žganja in likerjev Razpošilja in poslužuje na dom. — Razpolaga z najfinejšimi šumečimi vini svetovnih znamk a la: Asti, Chart-Blanc, Excelsior i. t. d.
♦ ♦
Ljubljanska kreditna banka
Podružnica V TRSTU (vogal Valdirivo 28 — Ottobre 11)
Izvršuje vse bančne, posle. Kupuje in prodaja razne valute. Izvršuje nakazila SHS kron v Jugosl. Sprejema SHS krone na obrestovanje po dogovoru. Vloge na knjižice v Lirah obrestuje po 3;iA0/o uetto. Vloge na tekoče račune obrestuje po 41/2%
-- Glavni sedež banke LJUBLJANA —-
PODRUŽNICE: Gorica, Maribor, Celje, Kranj, Ptuj, Brežice, Novisad, Saraj., Split, Metkovič. - Delniška glavnica in rezerve: SHS kron 150 000-000
======= Uraduje od 9—12«/« in od 14'/,—16.	■
♦ ♦
IVAH KERŽE
ir.-ia v lastni zalogi najraznovrstnejše
kuhinjske in druge hišne potrebščine
iz aluminija, steklovine, lesa in emailirane prsti.
Trst, Trg sv. Ivana štev. 1.
TRST, Pri Sv. Jakobu - Via Gius. Caprin 5
PODRUŽNICA VIA UDINE H
Cev! jamici FORCESSIN
—- dobite najtrpežnejše -
Obuvalo za moške, ženske in dečke.
Specijaliteta otroškega obuvala.
Cene posebno zmerne. Postrežba točna.
A. PESMI.
St r.
Iz starega v novo leto. Fran Žgur 2
V	zimsko noč- Aleksandra	') Kraljevič Marko. Fran Žgur	1!) Ob hipih teh. Aleksandra	22 Takrat. Aleksandra.	30 Velikonočno jutro. \leksandra	51 Želja. Ivka Vasiljevn	55 Iv. Tavčarju ! Fran Žgur	59 Pomladna. Ivka Vasiljeva	(iT Stara pesem. - Sokolica	09 Vesna. — Fran Žgur	70 Ko tiha noč. — Frarija Ksa verija	75 Majska. — Aleksandra	8;! Radosl. Silvestru ! Fran Žgur	87 Hrepenenje. Franja Ksaverija.	90 Materi! Ivka Vasiljeva	100 Sanje gredo skozi noč. Aleksandra	104 Uspavančica. Fran Žgur	106
V	album. S.	K«; Ugrabljeni cvetovi. Fr. Ksaverija	107 Vse zeleni. Fr. Ksaverija	107 Hijacinte. Aleksandra	115 Tam na polju. Fr. Ksaverija	115 Poet. Ivka Vasiljeva	117 Črtomirstvo. — Fran Žgur	123 Poletni večeri. - Fr. Ksaverija	124 Ko za daljnimi gorami. Aleksandra	132 Molitev. Franja Ksaverija	l;!'i Domotožje. Ivka Vasiljeva	138 Edina last. — Fran Žgur	140 Takrat bil je dan. — Aleksandra	147 Solnčnim žarkom. — Aleksandra	155 Sonet. — Fran Žgur	150 Spominčki. Fr. Ksaverija	15<i Minljivost. — Fr. Žgur	103 Ob luninem svitu. Sorlijeva	165 Idila. — Aleksandra	171 Slava pesmi. — Fran Žgur	179 Božična vigilia. Aleksandra	187
13. ČRTICE.
Utrinek. Ivka Vasiljeva.	74
Grinte. — M. Gregorieeva 26, 41, 59,	j
71, 90, 107, 123, 150, 171,	189
■Sir. 90 104 107 107
F PREVODI.
Poslednja noč. - Sokolica Materi v spomin. Ivka Vasiljeva Tolminski grad. Mojmir Anica. Ivka Vasiljeva Trnje in osat. Rovanova	123
Srčne kaplje. Jadranka. — 137, 150 Neodrešenemu domu. Ivka Vasiljeva	100
C. PODUČNI SPISI.
Naš zarod. S. »;.	25
O jetiki. M ki.	38
Naša zanemarjena mladina. M. 43, 07 Le naši nam kopljejo grob. M. Stpč. 51 O higijeni člov. telesa. BI. T. 100, 115 O delovanju slov. ženstva. M. 105 Mati vzgojevateljica. M. G.	187
I) ZNANSTVENI SPISI
Matija Gubec. M. StepansiCeva 35 Ivan Tavčar in njegovo delo. J. 42 Pompej, mrtvo mesto. Gracijanova
50. 69, 83
O narodni cerkvi. Orjunka	72
Prvotnost in sedanjost Slovanstva.
Orjunka	87
O književnosti sploh. B.	108t 124
Vulkani. Marica	138
Ženska in zakonik. M. G. 147. 108 Rimske katakombe. Gracijanova 163
K. PRIPOVEDNI SPISI.
Str.
Timotej Krušar. Trdinov Zepel. Stojan. Vida. Moj stric. Osamelec Pokošen cvet. Vida Ribičeva hči. Vida	91
Častna zmaga. M Skrinjarjeva Nova Zadruga. M. Stepančičeva
.102, 118, 134, 151, 166, 182
Grafcijandva 2. 19,30 M. Skrinjarjeva 51 59 08 71 104 140
Zločin. — Jacques Constant (Rosan-dra)
Napoleon. Sv. Cedi (S. S.) 23, 40, 56 Uskrsnuče. A. Manzoni (Brnobič) 83 Izlet v mladost. - Svat. Čech (S. S.)
86, 100, 110 Signorina Gioventu.	Sv. Čech
(S. S.)	170, 180
G. RAZLIČNI SPISI.
Fantazija. Krasinski	4
Ženska volilna pravica. — M. Skri-. njarjeva	5
O možitvi učiteljic. — M. Gregoričeva
Iv. Smrekarjeva Alenka, konzervah.
11 12
— Iv.
Cvetlice pozimi. Naše blazine. O pokvarjenih
Smrekarjeva	12
Pozdrav iz tujine. Sokolica	19
O varstvu ptic. X.	26
Kurjava. Iv. Smrekajeva	27 O ročnih delih. Brigida Šmihelska
28, 44, 61, 76, 94, 142, 157,	172
Najnovejša razdelba naše pokrajine-	29
Z višine. Mi.	41 Toinono o Rusiji. I'. Petričeva 40, 79
O dolgem življenju. — S. G.	58
Razsvetljava. - Iv. Smrekarjeva	00 Zakonik Hamurabija. — Fr. Magajna 70
Boj mrčesom. Iv. Smrekarjeva	92
Ravnanje s suhim perilom. Vanda	150
Barvana volnena obleka. M. S. Modne zmote. -- BI. Nezakonska mati. Orjunka Obleka dela človeka. Iv. Smrekarjeva O vzgoji. - Lev Tolstoj (G.)
158
125 132
172 191
■—
LETO III. - STEV. 1
.Glasilo odločnih in neustrašenih"
PROSINEC 1923.
OB NOVEM LETU.
Sto *reč Vam vsem, ki mi ostajate se nadalje ob stran i 5 blagoslova in razvedrila vsem Vam, ki umejete moj namen in pojmujete moje delo! Tako skromno in priprosto voščilo izreka Jadranka ob Novemletu. svojim naklon j encem, ob usto-pu v tretje!'
Ob ustopu v tretje? Meni sami se ta istinitost dozdeva nemožnost, prevara! V duhu mi lebde pred očmi v pogumu hi vzhitu napojene sile, ki so me obvladovale z neprestanim podžiganjem započeti nekaj, kar bo nam v podjarmi jeni domačiji v pouk, raztresenost in uteho../V mislili lilije bilo delce,zasnovano v najpreprostejšem slogu, v najpriprostejši govorici, z iiajprjprostejšo vsebino, ki bo v prilog in korist zlasti onemu sloju naših slovenskih rojakov, ki nimajo ne prilike, ne časa, pa niti smisla za poglabljanje v dejstvene in namišljene umotvore, kakor nimajo niti volje za proučevanje moderno-visokih pesnitev in se ne zanimajo za prebiranje rimanili uganjk... Odločitev tega težkozasnovanega dela sta mi krepili najbolj upanje in zavest, da mi — liki nesebične čebelice — ob započetem delu čvrsto stopijo ob stran vse one delavke, ki sem jim pripisovala zmožnost, čilost, rodoljubnost, značajnost in... sesterstvo. Celo krdelce jih je bilo. ki sem jih v navdušenju posredno ali neposredno naprosila k sodelovanju, ki sem jih v svoji odkritosrčnosti vabila k soudeležbi, ki sem jih v svoji zaupljivosti smatrala dobroti j ivkam in... prijateljicam. Oh, kopica prisrčnih vabile, kopica razočaranj.... In nesamo to! Razočaranja niso zavzela le obliko molčeče neusluge ali puhlega izgovora, ne, razočaranja so se vtelesila v poosebljene bakcile, v jedkostrupeiie pu-šice. Tako daleč, tako visoko in globoko se je zajedlo med nami Slovenci svojstvo prezira, protjvnosti in i/podtikanja oh človeku, ki ni priljubljen, človeku, od kate-
rega nočemo in ne maramo slišati nika-kega Tedeum, pa naj bi bil prežet skozin-skozi s pobožno molitvijo...
Prav zategadelj pa m nasprotnikom samim nakljtib si lahko domišljam, da Jadranka, ki ni ob svojem spočetju niti slutila, da bi utegnila stopiti kedaj v okvir narodnostne bistorije, ima sedaj že zagotovljeno za vse večne čase svojo zgodo-vinico, zgodovinieo. ki ji je ustvarilo nas-protstvo in sikanje proti vni kov najtrdnejšo oporo, kajti noben časopis ni - od davnine do dandonašnje dobe — imel tako brezobzirnih, tako neolikanih, tako neotesanih in zlobnih nasprotnikov, kakor Jadranka.
Dokler so kritizirali Jadranko duhovni, je bilo umljivo, kajti mnogim izmed njih se je Jadranka zamerila, četudi nehote z razpravo „O celibatu."' A s čim seje zamerila nekim izmed učiteljslva? Saj do tega se je najprvo in najzaupljivejše obrnila proseč zaslombe, sodelovanja in s sodelovanjem vse, kar je z njim v stilni: nasveti, opomini, želje... — Za-vršel je med nje zločest sik, ki je brizgnil iz pojma: privatno podjetje! — Kolika zmota, budalost, hudobnost!! Privatno podjetje! Da, podjetje, pri čemur podjetnik nima drugih dohodkov nego izgubo na času, prostosti, denarju, ugledu in dušnem miru in pri čemur nadaljuje podjetnik zvest svojim načelom započeto zgradbo te v obrambo ponosa in užaljene dasti. Pa da je temu tako: naj bi zasnova Jadranke — ki je spočetka bila last društva — res prinašala v »privatnem podjetju" tudi gmotne koristi, bi li te ne odpadle do skrajne stotinke v shrambo narodnih blag rov ? — Imate li še kaj vesti v sebi ali vam jo je črt ali nevednost docela zakril, gospoda nasprotniki, ki vas je celih 15 na številu,vendar ravno zadostno za opravljanje tudi najznačajnejših oseb? Amen in... k sklepu: Časopisi imajo navado predložiti
ob Novemletu svojim naročnikom spise, s katerimi zagotavljajo veleumstvo in užitek ter razodevajo imena izbranih sotrudnikov. Jadranka ne stori ne
enega, ne drugega, vendar je overjena, da bo vse svoje naklonjence zadovoljila, ko doslej s svojo raznovrstno, dasi pri-prosto vsebino.	urednica.
FRAN ŽGUR.
IZ STAREGA V
V nepovratne večnosti globine staro leto je na vek zašlo: naše upe, strah in bolečine, grenko žetev naše domovine, gledam... jemljem žalostno slovo...
Hej, kako je cvela nam svoboda -tmino robstva sekal je naš meč! -Kliče trda mačeha usoda: -
-	Vsahnilo je vse... kot v pesku voda; bil je zlati dan... ne bo ga več! -
-	Tiho mačeha! - Poglej nam v čelo, prs junaških naših plamen, glej ! Domovina vabi spet nas v delo.
-	in čeprav srce je razboleio -sad sladak bo trgan z naših vej !
NOVO LETO.
Sad sladak stoletnih bojev sile ko zdrobili spone smo si z rok, ko so pele v boj nam naše Vile, naše so oči svobodo pile - -Nada v njih živi, spomin globok!....
Sad sladak prosvete in omike, plod, ki naš ga zdaj oploja um... Druge vrgli smo ob tla malike. v zarje nove... dni velike pot nam seka, volja in pogum!!
Zgini leto! novo k nam se vrni, cvet ljubezni nesi .nam in nad -Domovino v pisan plašč zagrni, zvezdo nam vodnico ne utrni -volji vitežki odkleni grad! -
GRACIJANOVA :
TIMOTEJ KRUŠAR.
Nekako pred dvajsetimi leti je bilo- Po glavni cesti mojega rojstvenega kraja — po oni, ki je razposajeni otročadi obojega spola najpriljubljenejše torišče — so korakale cele gruče ljudi. Niso bili to Japonci, ki so v predvojni dobi prihajali do luščilnice riža, ne Angleži, ki so se izkrcavali tam-doli pri Svetem Savi zaradi petrolija, pa niti bratski Rusi in Poljaki niso bili, ki so pohajali po naši živahnoobljudeni vasi, dokler jih orjaški parnik ni odvedel v Ameriko. Bili so marveč siromašnoodeti Črnogorci, ki so prispeli s svoje domovine, da raz-kopljejo škedenjsko pobočje in zasujejo plitvo morsko obrežje na korist železnici in sedanjim, za inozemstvo določenim lesotržnicam. Do srca so se mi smilili ti izsušeni siromaki, ki so se preživljali dnevno le s čebulo in hlebčkom kruha, da So za-mogli skoro ves svoj zaslužek odposlati oddaljenim družinicam; vendar sem jih motrila tudi z neznatno sicer neposredno nevoljo, ker je izginjal z naporom njihovih žuljavih rok oni prijetni holmec in res romantična obala, raz katero je bilo včasih tako prijetno opazovati solnčni zahod ali krstitev, oziroma splavljenje novih ladij, ali brezskrbno ribarenje v
smešno-malih čolničkih, ali milijon nebesnih žarnic, ki liki briljantini kristalizujejo izza morskega dna...
Ker sem slutila, da bodo bržkone prav kmalu zagradili miljeno strmino, sem se napotila še istega večera med osuhle grmiče in peščene stezice, da posedem v poslednje med spomini s spominom na spomine...
Tih in poltemen je bil vsemir, kajti izza obzorja je lukal navzdoli le megleni srp. Le tupatam je izza nevidnih barčic prijekala ribičeva popevka. Tudi Jadran je bil grobnotih in temen, da bi ga bržkone ne bila niti razločevala, ako bi ne odsevalo iz njega tisočero plamenčkov, ki so svetlikali po nasprotni obali ali bili raztreseni semintja po nasproti prostrani, ladjedelnici sv. Marka. In tako nisem videla nikogar poleg sebe, nihče ni mogel zapaziti mene. Toda raz obmejno obzidje nad menoj, je mahoma prijekalo do mene polglasno govoričenje. Poslušam... Ne, to ni razgovor dveh zaljubljencev... tako ne šepeta ljubezen; v tem tonu ne narekuje duša...
— Potemtakem si se iztrebil čisto brez vsacih težav ? —	'
—	Popolnem brez vseh sitnobnosti nadlog in nadležnih nezgodi Vse je šlo gladko. Hi, hit —
V tistem trenotku so prizveneli z morja nežni zvoki tamburic — iz razigrane druščine vaških rodoljubov obojega spola — ki so navzlic svojej priprostosti čudovito krasno harmonizirali z jedvaslišnim šelestenjem valčkov. Ali jaz sem mahoma pozabila na sanjarenje, kajti poslednji odgovor raz obzidje, je izdajal glas Timoteja Krušarja, ki se je nedavno naselil v našem kraju in bil že dokaj tednov predmet zloglasnega škandala...
—	Ti imaš pač vselej srečo, Timoteji —
—	I m am in sicer zategadelj, ker lokavo pre-udarim sleherno posameznost, ne oziraje se pri tem ne na desno, ne na levo, kadarkoli hočem doseči svoj smoter. —
—	Ali včasih je vendarle potrebno; vsega človek ipak ne more izvršiti brez nekakega izpra-šanja vesti! —
—	Eh, kaj izpraševanje vesti! Jaz sploh ne pojmim kako je le možno, da se ljudie drezajo ob vest. Le poglej mene F Ako bi pred to sodnijsko obravnavo razmišljal le količkaj o svojej vesti in značajnosti, bi bil danes brez službe, nag in siromašen na širni cesti, nič boljega nego berač. —
—	Ali nisi v svoji notranjščini morda vseeno, kajti ako si pričal neresnico, si sicer rešil sebe a pogubil drugega bojevnika. Zmagal si ti, propal je on F In vendar, Timotej, jaz si ne morem raztolma-čiti, kako je bilo možno, da so te porotniki osvobodili, saj je vendar takorekoč vsakemu otroku v vasi znano, da si bil ljubimec notarjeve soproge. —
—	Saj niso imeli dovolj tehtnih dokazov ne, da je Zina varala svojega moža, ne da sem jaz goljufal svojega prijatelja. Na tehtnici so imeli samo najine poljube. Kako sem zahajal k njej v stanovanje ob odsotnosti Dr. L. niso izvedeli! —
Zmajala sem z glavo in se zamislila... Spomnila sem se svoje prijateljice, ki je bila zaročena ž njim. Tak gnus me je mahoma obšel ob spominu na tega človeka, ko da je ves gobav. Vzrok zastrupljenosti odvetnikove soproge je bil tedaj vendarle Timotej Krušar. — — — — — — — — —
M. SKRINJAR.JEVA
Z zanimanjem sem čitala v lanski „Jadranki" spis glede „Zenske volilne pravice." Zato bi rada tudi jaz povedala kako mislim o tem perečem ženskem vprašanju:
Jasno je, da je žensko dostojanstvo ponižano in užaljeno, ker se mu brani državljanska pravica-Žena, mati, hči se ne sme poslužiti istih pravic, katere so dovoljene možu, očetu, sinu. Pravico
Nastopilo je poletje s srebrnosvetlimi večeri in jasnimi mesečnimi nočmi. Somračna sapa in morski zefir sta le deloma ohlajala pekoče popoldansko vzdušje, kajti dasi je odbila že polnoč, je oklepala bivališča še vedno nestrpljiva vročina. Motri vša kodraste oblačke, ki so pluli nagajivo krog srebrnega ščepa, sem sedevala v svojem vrtnem naslanjaču na balkonu ter se naslajala ob prijetnem hladu sanjave noči.
Naenkrat se zdrznem iz svoje zamaknjenosti. Po gladki cesti, ki vodi ob moji hiši, je z vso brzino tekel človek. Prebrzo se je premikal dalje, da bi ga zamogla spoznati, čeravno je bila noč jasna in svetla, kakor ob vzhodu rmenega solnca. Za njim je prisopihal drug močan in debeluhast mož, ki — bržkone zaradi dušne razdraženosti in prehojene strmine ves spehan — je obstal in se naslonil na vogal sosedove hiše.
— Oh, proklet, proklet, dokler te zemlja nosi, uničevalec moje zakonske sreče F Pobegnil si, a če pobegaš meni, ne pobegneš usodi. Proklet, proklet! — zajokal je Dr. L., ki je bil takrat na letovišču v našem obljudenem obmorskem kraju.
Na polodprtih oknih sosedovih bivališč, so se prikazovali obrazi in baje sočutno poslušali jecajoče ihtenje: V morje se pogreznem, da odneha moje gorje, saj moje življenje je strto za vselej... za vselej. Ali, oh, kaj bo potem z mojimi otročiči, mojimi nesrečnimi otročiči... O, Zina, Zina! Naj-čednostnejšim ženam sem te smatral in kako sem te oboževal... —
In zajokal je nanovo ubogi mož. Čez dolgo še le se je odmaknil od zidu in odhajal sklonjene glave proti svojemu stanovanju. Izginili so ljudje raz svoja okna. Izza Adrije je uhajal mehek hladilen veterc... tiho in bajno naokrog... le včasih je zatulil štirinožni čuvaj...
A čez dolgo dolgo so se začule človeške stopinje, toda negotovo in plašno je stopical preko ceste, oziraje se oprezno naokoli — brezvestni človek — Timotej Krušar.
Nadaljevanje prihodnjič.
voliti ima vsak moški: Nesamo učen, izobražen pač pa tudi kmet in delavec in celo oni, ki se je pregrešil proti zakonu. Le ženi je to zabranjenc. Tako so pac stuhtale modre glavice starih zakrknjenih državnikov; oni so že vedeli zakaj? Mislili so si najbrže: Zena, mati, sestra in hči, bi nikdar n dovolile, da se njen mož, sin, brat in ooe pošilja \ klavnico radi kakega brezvestnega ministra, kater
ŽENSKA VOLILNA PRAVICA.
poželi za svojo državo nekaj kilometrov zemlje več. Jasno je toraj zakaj se moštvo protivi, da bi žena imela volilno pravico ; oni so pač uverjeni, da bi z žensko volilno pravico nehala vojna in vsaka grabežljivost po tujem imetju.
Naši gospodje moški nam milostno dovolijo le, da ob volitvah strankarimo in vplivamo na naše soproge, sinove, brate, očete, zaročence in prijatelje koga naj bi volili. Le na vojišče ne smemo, le tega ne.
Znameniti bivši dunajski župan, vodja krščanskih socijalcev, je rekel pri nekem shodu:
„Oni, ki ima ženstvo za seboj, mu je zmaga zagotovljena f "
Tega prepričanja ni bil samo pokojni Lueger, pač pa so vsi politiki celega sveta: Mož, sin, brat, in oče ne bi nikdar mogli tako vplivati na svoje drage, na soprogo, sestro, mater ali hčer. Njim ni prirojena, ona nežnost, takt, vztrajnost, in duševna privlačnost, s katerimi je narava oblagodarila ženo.
Mož ne zmore, ne ume biti v prošnji tako mil; on hoče le ukazovati a najboljša, najnežnejša žena se upira strahovladi.
Evo primera : Razpisane so volitve, soprog pride domov, pove ženi: Volitve so nastopile; mora| bodem iti volit.
Žena ga vpraša: Kateri kandidati so določeni? Mož jej pove A ali B. Žena ga vpraša: Koga bodeš Ti volil? Sam še ne vem odvrne soprog.
Žena reče: Na tvojem mestu bi jaz volila B.
Zakaj pa?
Zato, ker A ni naroden, tudi je častihlepen. Tak poslanec nam ne bode priboril ničesar, ker bode skrbel le zase in ne za svoje volilcej
Mož začudeno pogleda ženo in jej reče: Hml Ta ali oni, dosti se menda ne razlikujeta, najbrže pa bom volil A?
Naredi kar kočeš, se odreže žena, ali kesal se bodeš, da si dal glas možu, kateri nam nič ne koristi T Zena pusti moža in gre po svojem opravilu. Mož se zamisli in pretresa vsako ženino besedo. Ko se zopet snide z ženo jej reče:
»Tebe bi najbrže veselilo, ako bi voli B. namesto A.?
Veselilo bi me, ker bi prišel do prepričanja, da je B. boljši nego A.
In kateri sin bi materi odrekel, ako ga mati prosi: „Voli B. in ne A!"
Bodi si oče še tako strog ustregel bo kadar mu hčerka ovije roke okrog vratu rekši:
„Očka, tatek, volite B. in ne A.". Oče se bode nekoliko upiral, ali počasi bode popuščal in se nasmehnil hčerki in rekel:
Nu naj bo, bodem volil B. in ne A!"
Sestra bode tudi znala pridobiti brata za B. tako, da je B. zagotovljena zmaga.
Raztolmačeno je s tem zakaj je rekel Lueger:
^Pridobite ženstvo, ako imamo ženstvo, zmagamo gotovo!"
Vendar, veste li zakaj ne sme imeti ženska volilne pravice ? Ako bi imela žena volilno pravico, bi njeni poslanci oziroma poslanke, morale obljubiti, da bodo glasovali proti vsaki vojni.
„A, kaj 1" mi bo kedo ugovarjal, „saj ministri ne vprašajo poslancev, da li glasujejo za vojno ali ne. Pošljejo jih lepo domov in oni naredijo, kar hočejo."
Res je to f To se je zgodilo, do sedaj, ker žena nima volilne pravice. Ali ako bi jo imela, bilo bi drugače: ženski poslanci bi ne šli iz zbornice, uprli bi se vladi. Vrgle bi krvoželjne ministre in razpustile zbornico.
Možje pa klonijo takoj glave, gredo domov, kjer jih čaka vojaška oprava in gredo lepo pohlevno ubijat nedolžne ljudi, katerih ni nikdar videl in ne poznal. Ali morda mi utegne kdo ugovarjati:
Ali vojna mora biti, ker je od vedno bila, kar svet obstoji. Ali, zato, ker je bila, ni rečeno, da mora biti i nadalje. Krivica je vedno krivica, in naj je tudi miljonov let stara.
Oglejmo si nekoliko, zakaj so vojne? Mogoče zato, da se brani domovina? Nikakor ne I Oni, ki hoče vojne gre le napovedat, gre krast zemljo drugemu narodu. Brani se le oni, kateri je napaden, kar smo doživeli v sedanji svetovni vojni.
Se je li pokojna Avstrija bala Srbije? Nikakor ne! Zahotelo se jej jo po lepi rodovitni deželi, kjer so živeli Slovani. Zato je iskala povoda in ga našla, ker ga je hotela najti. Ali krivica se maščuje, zato je pa pokojna Avstrija dobila zasluženo plačilo.
Dalo bi se o teh krivicah še mnogo govoriti, ali spis bi izgubil smer namena. Hotela sem dokazati le, zakaj žene nimamo volilne pravice, pač le zato, ker se nas boje, ker so uverjeni, da žena bi se dala raje razmesariti nego bi dovolila, da gre v vojno njen soprog, brat, oče ali sin.
Zena in edino le žena ve kako dragoceno je eno človeško življenje, toliko dragocenejši je pa še življenje njenih dragih.
Le žena zna ceniti in ljubiti bitje, katero je del njene krvi, del njenega telesa in del njene obupene duša. Le žena, mati, sestra in hči ima pravico do teh bitij, kateri so del nje same. Le žena, mati, sestra in hči vedo, koliko muka, truda, žrtev, zatajevanja, ljubezni in negovanja je treba, da bitje doraste do zrelega moža. In vse te žrtve naj bi bile zato, da jej to, njej tako dragoceno bitje, njeni najdražji zaklad vzamejo in ga utaknejo v vojaško suknjo, mu dajo v roko morilno orožje in mu volijo:
Idi, ubijaj, ropaj, uničuj človeško imetje! Več ljudi, ko ubiješ, oslepiš, oglušiš, ohromiš, večje
plačilo te čaka ! Zlati križec! Razdevaj, požigaj, ruši, vso ono kar je ustvaril človeški razum tekom stoletij. Vse ono, s čemur se je človeštvo ponašalo kot razumno bitje — vse uniči in razdejaj — P1^-jel bodeš zlato svetinjo!
Mati je pa sina učila: ljubi bližnjega! Pomagaj mu v sili in nesreči! Blaži gorje bratu. Bodi dober in usmiljen!
Sin, blag in pošten, pa mora deiati vse nasprotno, kar ga je mati učila.
Moški so proti ženski volilni pravici tudi zato, ker so mnenja, da ženska nima lastnega prepričanja, oziroma usrkuje rada vpliv drugih. Pa se varajo moški, če si to mislijo o vseh ženskah- Obstajajo ženske, ki v marsičem prekašajo moške, prekašajo v bistroumnosti in razsojevanju, pogumu in junaštvu, ki se pri ženski zrcali v ljubezni, miloti, dobrosrčnosti, nežnosti, potrpežljivosti, požrtvovalnosti in zatajevanju.
Vse te vrline so istočasno njeno orožje. In zato more skoro napočiti dan ko zadobimo svojo volilno pravo. In upajmo, da nam v dosego te pravice opomorejo ravno naši narodni zastopniki, ki naj si bodo v svesti, da jim hočem le vestno stati ob strani, ko se bodo reševala razna ženska vprašanja, ki so v državi neizpodbitna. In to store ne-koč gotovo — prej ali slej, bodite tega gotove drage sestre! Do tedaj pa delajmo marljivo na drugih livadah, kjerkoli zapazimo, da je naša pomoč potrebna. Delajmo in se zedinimo v koristno delo doma: Dela Imamo ogromnega le urediti ga je treba tako, da nam donese tudi koristi, da pa to dosežemo, treba buditi naše ženstvo, ker le v ženstvu je njegov spas in spas naroda.
Saj dokler se ne zdrami vse naše ženstvo, je ves naš trud in napor zaman. Nam treba zavednih, narodnih mater da kaj dosežemo.
Volilna pravica nam potem pripade v naročje samodsebe, kakor zrelo jabolko z drevesa.
KRASINSKI:
FANTAZIJA.
Pred mojim oknom je murva, zelena kot spomladi. In vsa drevesa so sveža, kot da bi hotela poganjati jabolčne cvetove. Zunaj pa je burja, silovita in viharna... Li čuješ, dekle?
Bodi mi več od vsega tega, več nego pri-roda, ki se v zimi preodeva. Bodo mi pomlad, vedno smejoča in milobna !
Te misli so sanje, le sanje, ker težko je življenje, — težko in varljivo!
Oj, pridi, da mi duša nagovori tvojo dušo...
Fantje bodo napregli voz, z dehtečim cvetjem okinčan in te bodo odpeljali. — —
Ali naj odvedem jaz tuje dekle v beli dan?
*
* *
Ljubim te ob večerih, ko samevaš in zamakneš v svojo mladost. Ljubim te, ko se z . gnjevom v srcu -spominjaš okrašenih vozov in
plesov omame polnih. Ljubim te, dasi se vprašujem : Koliko jih je poljubilo Tvoje ustne? Kolikih so objemale tvoje roke? Da, jaz te ljubim, toda samo ljubim, ljubim nesrečno brez hotenja, brez želja.
Kako hočeš biti moje dekle?
Nekoč sem Te iskal... hotel sem k požaru... hotel sem a ne, da bi gasil... Le videti sem želel ogenj v tvojih očeh in v tvojem šepetu... Ali ti nisi umela mojega čistega nagnenja in
se mi zlobno krohotala,
*
*
Pred mojim oknom je murva, zelena kot spomladi. In vsa drevesa so sveža, kot da bi hotela poganjati jabolčne cvetove. Zunaj pa je burja viharna in silovita in nevzdržna, kakor moje nesrečno dekle. — — —
MARICA GREGORICEVA:
O MOŽITVI UČITELJIC.*)
Šolski odsek na tržaškem magistratu je z ozi-rom na možitev učiteljic (predlog socialističnega poslanca pred 13. leti), oddal društvu ital. učiteljstva v korenito prevdarjanje nalog, da reši važno vprašanje, n koliko bi omožene učitelj ice šoli koristile k koliko bi utegnile šolo obtežiti.
To vprašanje so po vzorcu italijanskih učiteljic prerešetavale tudi slovenske učiteljice, ki so se, kakor zgornje, razdelile v dva tabora, namreč v za iu proti; bile pa so za predlog le vsled napake, ker so
se neke oddaljile od točnosti, ki jo je zahtevalo vprašanje šolske gosposke ter sklepale in računale va občutkom sebičnosti in bojaznijo ob morebitni izgubi katederske službe. Naziranje onih učiteljic, ki so — neglede na ugodnost in udobnost življenskih razmer — vestno izražale svoje mnenje le natančnosti tega prevažnega vprašanja naljubo, se je glasilo, kakor razodeva sledeči članek.
*) Glej sub Odgovori na vprašanja, str. 12 ^Učiteljica
Smoter učiteljskega poklica bodi le šola in pouk! Prave koristi in dobrodejne vrline ne more sejati šoli poročena učiteljica, kajti učiteljiea-mati, ki ne čuti v sebi toliko udanosti in vzhita do materinstva, da bi vzgajata sama lastne otroke, ho tudi šolskim otrokom nekaka mačeha. Da! S kakšnim zanosom naj vzgaja tujo otročad, če za one, ki so izšli iz njenega telesa, čuti tako malo vneme, da jih brezskrbno prepusti tuji volji?
S poročeno učiteljico ne zasledim za šolo ni~ kakih vrlin, dasiravno marsikdo ob površnem raz motrivanju predcenjuje pred neomoženimi učiteljicami ono učiteljico, ki je postala mati. Le-tem ugovarjam z obratnim, to je da predcenjujem med materami one matere, ki so bile učiteljice."
Ne zasledim za šolo od poročene učiteljice ni-kakih koristi, pač pa nasprotno nekaj takega, kar nazivljam pouku celo neugodno! Do tega prepričanja me navaja že sam rek, da se ne more služiti dvema gospodarjema. V kateremkoli drugem praktičnem življenju se sicer to lahko stori, ako pomislimo na možnost, da služimo drugemu, ko odslužimo prvega. V našem slučaju pa ni tako! Ob času, ko bi učiteljica-mati poučevala, bi njeni lastni otroci morali biti prepuščeni tujemu vplivu. Ako bi torej pod njenim nadzorstvom tudi po poroki uspeval njen razred, bi ne uspeval njen dom. Na nikak način! Mislim namreč, da otroci — ki bi pravzaprav ne prejemali nikakili vzgojevalnih naukov, marveč bili le varovani — dozorevajo le z omejenim dušnim obzorjem. Oni bi ne čutili navdušenja za nobeno stvar. Vsako njih delovanje bi bilo oprav ljano le s površnostjo, ki bi jih spremljala do zrele dobe. A to le zato, ker niso imeli prave vzgojiteljice, marveč le žensko, ki jih je čuvala pred nezgodo, oziraje se na njih dušni razvoj kvečjemu s pripovedovanjem polpozablih babjevernih pravljic, ki zbujajo malodušnost. in prazn o vernost, sploh nekaj takega, kakršna je bila po notranjščini oseba, ki je vplivala nanje in ki jih ni mogla ogreti za nikako reč, ki v kasnejšem življenju utegne postati važen problem.
To bodi povedano onim učiteljicam, ki se nanašajo po poroki na nadomestovalko, češ, saj tudi gospoda ne vzgaja sama in prepušča deco tujim osebam. To je resnica in vendar temu nasprotujem. Gospoda, ki ne uporablja svojega prostega časa z deco, marveč z izprehodi, zabavo i. dr., ne poseduje le ene dekle, marveč kuharico in postrežnico in poleg tistih posebe vzgojiteljico. Otroci so tedaj v rokah prave izprašane vzgojiteljice. Ima poročena učiteljica s svojim soprogom še toli dobro mesečno plačo, nikoli ne bo v blaginji dosegla gori omenjene gospode.
Njena plača ji bo le zadostovala, da si najme takozvano hišno, ki opravlja v hiši vse: ključavni-
čarico, sobarico, kuharico in deklo. No in taka oseba, ki bo v odsotnosti gospodinje-učiteljice trudna in spehana od nakopičenega hišnega, opravila in skrbi, ki ga ji bodo zadali gospodinjim otroci, naj jih še duševno vzgaja in, ako potrebno, tudi doji? —
Ta ali oni se utegne sklicevati na humaniteto in idealnost aktivne poročene učiteljice. To je naravnost nesmisel. Humaniteto in idealnost naj hrani za svoje domovje, za, lastno rodovino. Kakšna liu-maniteta bi to bila, če jemlje kruli in zaslužek mlajšim učiteljicam! Kakšna idealnost je to, če mora zunaj hiše delati od zore do mraka za svojo blaginjo, dočini zanemari svoj dom? Sebičnost, sebičnost je to, ne človekoljublje !
In naj bi posredovala res kaka humaniteta, kje pa bi tičala učiteljičina korist za šolo onega dne, ko bi stopila v razred ozlovoljena zaradi neprijetnih dmzinskih razmer! Učenci bi onega dne gotovo■ ne odgovarjali z razboritostjo. Razvedrila bi se kve-čemu učiteljica sama.
Utegne mi kdo poseči vmes, da se isto dogaja dandanes lahko s poročenimi učitelji. Temu ugovarjam iz razloga, da moški organizem laglje prenaša toinono bol in mu je celo od koristi, da izide za par uric od doma, dočim bi ženska — zlasti v slu' čaju bolezni v rodov i ni — čutila večjo voljo za doni nego za šolo. Kako tudi ne, saj bi morala končno vendarle izprevideti, da je ob soprogovem ali otroškem ležišču najpotrebnejša materina postrežba. Prav zaradi tega sočutja pa smemo pričakovati, da bi na šolsko vodstvo enostavno pošiljala o takih nepri-likah opravičenje, da je sama bolna. In kdo bi bil pri tem na škodi/ Le šola, kajti na dlani je, da uspevajo jako slabo taki učenci, ki jili učiteljica venomer zanemarja, ostacljaje jih za eden ali dva dni substitutinji, ki z njimi samo ponavlja in mehanično poučuje, baš ker ni odgovorna za uspehe dotičnega razreda.
V pedagogiki stoji nekje nauk, naj učiteljica nima, na sebi ničesar kar učenke raztresa in zbuja njih opazovanje: niti šopkov cvetic ni dovoljeno imeti. Kako pa bi bilo takrat, ko bi stala noseča ženska na vzvišenem katedru pred deklicami? Ali bi se ta kratkokrila dekletca ne raztresala in razmišljala/... Saj za to opazovanje bi imele dovolj časa, kajti šolska oblast bo vendar gledala na svojo ekonomijo in najela asistentinjo noseči učiteljici kvečemu par tednov pred porodom. In če upoštevamo, da je mnogo šolskih poslopij s skupnim i-hodom za oba spola, moramo pomisliti, da bi naši doštirinajsletni dečki ne zaostajali v maliciji za dekleti, pa se niti kazali v tem pogledu ravnodušne, ampak če bi si o nosečnosti učiteljice, ki so jo srečali na hodniku, ne šepetali, bi jo gotovo prerisavali, a to na vse načine in ne le učiteljic samih, marveč vse, kar utegne biti v zvezi z njimi. Saj vendar poznamo bujno domišljijo naše nagajive otročadi, ki je zlasti v naši
\
občini na polju malici jo izredno podjetna in stro-kovnjaška.
Tudi pri tem mi utegne kdo ugovarjati, češ, saj vidijo nosečnost itak tudi doma. Res je, ali tamkaj jo opažajo hipno, le tuintam in pozabljajo nanjo, ko jim izgine izpred oči: dočim bi jo v šoli opazovali zaporedoma po ure in ure, a celo ob takem času, ko mora biti njihov duh pozoren, navezan na pouk in odvisen od učiteljice. Razentega pa bi so nanašale take poročene učiteljice bržkone na dobrote posameznih roditeljev in tožile in javkale, dokler bi zadobile I. razred s samimi 18. urami, kar bi brez-dvomno vzbujalo nejevoljnost onih, ki bi morale morebiti za manjšo plačo delati po 28 ur na teden. Na ta način bi vladala na .<oli razprtija med učiteljicami, kar je tudi proti pedagogiki.
Pa so mi v spominu tudi one druge takozvane bodoče učiteljice^ ki sede še v kratkih krilcih v ljudskošolskih klopeh. Kedaj bi neki te zasedle izpraznjeno mesto učiteljice, ko bi po ročen ke učite-ljevale do starosti in smrti? Marsikdo mi glede tega pripomni, naj si drugače zaslužijo svoj kruhek. Čemu vendar? Zakaj neki bi se ne pospela druga dekletca na isti nivo izobrazbe, kakor me? Če pomislim na raznovrstne jezike, stenografijo, datilo-gratijo itd., na kar se ozirajo posamezni biroi in trgovine, ne stane izobrazba ceneje nego učiteljišče. In vendar je v praktičnem življenju ni niti primerjati z učiteljskim poklicem. Naj se torej izobražajo dekleta v učiteljice, dokler gojijo za to veselje in dokler se njih roditelji radi žrtvujejo. Čim več izobrazbe, tem več razboritosti med človečenstvom. In p;l dokler n. pr. preprosto ljudstvo pošilja na učiteljišče svoje hčere, dokazuje s tem, kako ceni oliko in kako stremi za njo.
Stremljenje po izobrazbi pa je že korak v okviru prosvete! In s tem, da izobražajo svoje hčere, opilijo nevedoma nekoliko tudi sebe. A to, dasi se na prvi pogled ne opaža, je v ožjem stiku z oko-lščinami na Tržaškem. Morda nikjer drugod ni izobrazba t.oli neobhodno' potrebna in uporabljiva, ko pri nas, ki smo v neprestanem boju z narodnim nasprotnikom. Ravno tisti vpliv drug na drugega, ravno tisto hlastanje po knjigah, ravno tisti ozir neolikanca na šolsko izobraženega, je na Tržaškem mnogo opomogel, da se n. pr. v politiškem oziru organizujemo v mogočno obrambo narodnih svetinj in podkrepljenje narodnostnega čuvstvovanja. Kakšno ulogo igra pri tem učiteljica? O, in pa še kako! Neglede na mnogo drugih slučajev, vpliva n. pr. ob volitvah na očeta in soseda, botra in strica, na takega namreč, ki bi se dal premotiti od napačnih pojmov ali tujih neprijateljskih zaključkov. Njene prošnje ali nasveti pa so izčrpani le iz onega prepričanja, do katerega bi se morda lie pospela brez učiteljske izobrazbe.
Smoter učiteljskega poklica bodi zatorej le šola in pouk! Kdor se pa odreka temu smotru, zamenjujoč ga z drugim — ki ni baje ničmanj vzvišen ta naj se z vso vnemo posveti drugemu, ki je potreben izredne pažnje že zato, ker je popolnem neznan in za katerega ni vživala učiteljica ni-kakega šolskega pouka. Saj ženska, ki se poroči, ima itak zadostno opravila v lastnem domu! Leže ji na srcu razne dolžnosti: vzgajanje, pospravljanje, snaženje, urejevanje in kuharstvo, kar ji navzlic morebitni sopomoči od strani služkinje vsaj v početku ne more teči izpod rok ravno zavoljo neprakse. Morda je moje mišljenje vobče prestrogo in prena-tančno, vendar si usojam misliti, da bi marsikatera poročena učiteljica poučevala zaradi mesečne plače in ne zaradi priljubljenosti do šole -in šolske mla-deži. Poznam neko učiteljico, ki se je pred meseci izredno veselila poroke, da ji ne bo treba več «on-gaviti s paglavci»; odkar je pa socialistični poslanec v mestnem svetu izrekel svoj predlog, je vsa navdušena za učiteljevanje po poroki. No, in kaj nudi njenemu značaju posebno karakteristiko, ako ne ravno mesečna plača?
Nesmemo prezreti pa niti slučaja, da z uvedbo zakona o možitvi učiteljic, bi se godila krivica onim, ki se ne poroče; in z zavistjo bi motrila koleginjo ki ima plačo in moža...
Toda takih, ki jim učiteljstvo ni poklic, ki se po šolskih razredih le dolgočasijo, ki jih šola že v cvetoči dobi razdraži, ki delujejo le z mislijo na prvi dan v mesecu, gotovo ni le ena sama. Ni li torej bolje, da se takih odreši šola s poroko?
Ker ni med nami Slovenkami mnogo brezplačnih praktikantinj, so med nami bržkone za poroko ravno najmlajše učiteljice in pa one, ki se nameravajo poročati s človekom mize/nih dohodkov. Kar se tiče onih najmlajših učiteljic, mislim, da si le te želijo možitev učiteljic zaradi svoje neizkušenosti, kajti negotove so, da se sploh poroče. Pogajajo se potemtakem tjavendan za nekaj takega, česar morda nikoli ne doženejo. Ravno me smo zaradi zasigurane bodočnosti poklicane v to, da korenito preudarimo, preden se poročimo. Računati moramo tedaj z razumom in namenom in nikakor ne z golo aureolo nekdanjih blestečili iluzij in idealov.
Nadaljuje.
ALEKSANDRA y ZIMSKO NOČ...
V	zimsko noč divjejadno plačejo vetrovi, v gori gladni tulijo volkovi, okna tiho poljubuje sneg...
V	zimsko noč
je zlita harmonija mračna... — Misel žalostno — bolest temačna piše v mojo ranjeno mladost...
JACQUES CONSTANT:
ZLO
poslovenila
Prosper Lavantie se je nekega dne povrnil ves zbegan in preplašen s svojega nedeljskega ribolova na kolodvor in se odpeljal nazaj v Pariz. — Ko se je na postaji Saint-Lazare v Parizu pomešal med druge nedeljske izletnike, je njegov pogled izražal blaznost in boječnost ko se je skrivoma oziral po obdajajoči ga množici, iska-joč jOiiib" — ki morda zasledujejo njega. —
Na Laverskem trgu je nekdo z hripavim glasom ponujal zadnjo izdajo časopisov. ---Mrzlično je preletel časopis „Intran" da-li nima večerna izdaja že podatkov o , drami v Bounieres."
Ko se je približal svojemu stanovanju v Rue La-marck, je začutil lakoto vendar je trdno odločil, da se poda takoj k počitku. —
Prosper se je hitro slekel, ali ono spanje ki si ga je po doživelem dogodku tako želel, se ni hotelo polastiti njegovih trudnih oči. — Celo nasprotno, obvladoval ga je živi spomin na ves pripetljaj — tako, da se je slednjič vse kakor v halucinaciji ponavljalo pred njegovimi dušnimi očmi. —
Najprvo se je videl veselega v priprosti, ploščati ribiški ladijci na Seni, potem je zrl pred seboj oni mali otoček, — na keterem ni bil še nikoli ugledal živega bitja; nato se je domislil kako je bil pritrdil svojo „ jahto" k debeli koreniki, vrgel pol ducata trnkov v vodo in v miru prižgal svoju nedeljsko smodko. In stopila mu je pred oči kako je iskal v svojem vrču škatljico z vado in zbiral lepe rudeče črve, da jih natakne na druge trnke. — Spominjal se je tudi kako se je vglobil v svojo zabavo da je sploh celi svet za njega izginil in opazoval kedaj se bo kaj zganilo, kot dobro znamenje uspešnega lova. —
Solnce se je bilo že začelo nagibati proti zatonu, in Prosper je že obilo nalovil za cvrtje, kar zasliši od brega sem glasne klice in razposajen smeh, ki ga je zdramil iz zasluženega počitka. — Nevoljen se je ozrl proti oni strani, češ „ta smola, — kedo me vendar pride mamit še semkaj." — Izza gostega grmovja je zagledal prihajati dva moška, — opremljena s progasto obleko, — katerih pogledi so tragično zrli pied se. — — — V tem je krepko potegnilo pod vodo njegov trnek, da se je Prosp.er moral posvetiti zahtevam svoje /.abave. — Bila je prav lepa postrv tolste glave in debelega truplca. — Ko je nato zopet vzdignil glavo, je obstal prestrašeno. — Ona dva možakarja sta suvala pred saboj lepo mlado žensko, ki je imela roke zvezane na hrbtu.
Prosper je še bolj začudeno odprl oči in hipoma pozabil na ribe. —
„Treba je umreti, — Markiza," je s tragičnim glasom dejal eden izmed obeh spremljevalcev.
„Milost, — — — usmilite se me!" — je zaprosila obupana ženska. —
Č I N
ROSANDRA.
„Madame, minuto časa imate, da izpoveste svoj greh!" —
Pri tem se je prikazal duhovnik pa začel delati velike križe čez žensko, ki je padla na kolena pred njega. — Potem je oni drugi z zasmehljivim naglasom rekel: „Madame, vaš čas je dotekel! — Sedaj vas vržemo v reko!" —
Ženska, je baje vsled groze telebnila v visoko travo, da se ni več videla. — Toda rablja sta se sklonila in ko j nato vzdignila trdo zvezano telo. Z bremenom pa sta se približala bregu, medtem ko je duhovnik obupuo dvigal roke proti nebu. — »Eden, — dva, — "
In ko je izrekel »tri", se je truplo mlade ženske zavrtelo v zraku in silen pljusk je dokončal prizor. — Žensko pa je odnesla deroča reka. —
Prosper, katerega je prizor grozno pretresel, se je zleknil v strahu na dno ladijce ter ostal tako, dokler se ubijalci zločinci niso popolnoma oddaljili. — Potem je urno odvezal čoln ter se po drugi strani otočiča podal na breg k ribiču, ki mu je spravljal vse njegove potrebščine za ribarenje. — In ko je poravnal svoj trošek je odhitel na postajo, da se popelje nazaj v Pariz. —
In sedaj je premišljal je in premišljal — — in vest mu je očitala, da je podlež, bojazljivec. — — — Ako bi se on bil pokazal, bi bil pač markizo rešil. Sicer kaj naj bi bil pač sam opravil? — Brez orožja je bil — in zločinci bi se bili najbrže odkrižali na zloben način ueprijetnetne priče. — Sicer pa, ali ni njegova dolžnost, da nemudoma obvesti ali policijo ali pa celo vojaško oblast, ker je tudi mogoče, da so bili to kaki ogleduhi. — — — — Hm — vse prav ! ali kakim sitnostim bi se pač s tem izpostavljal, — kajti očitno je da niso bili to navadni cestni tolovaji, — saj bi jih bil duhovnik lahko naznanil! — V taki grozi so mu prehajale noči.
Vsako jutro pa je strahoma in — z upanjem, da se je truplo našlo, — razprostrl svoj dnevnik. — A minili so dnevi in minili tedni, — — — ničesar! — — — To jo dovedlo Prosperja do tega, da si je očital sokrivdo onega zločina. — Postal je senca samega sebe in njegovi tovariši v ministerstvu, kjer je uradoval, ki so ga poznali kot veselega šaljivega tovariša, so zastonj ugibali, kaj je Prosperja doletelo, da se je mahoma tako spremenil. —
Celo njegova strast za ribarenje je popolnoma ugasnila — in samcat se je podajal na samotne dolge sprehode, kjer je vedno in zopet doživljal one grozne trenutke. —
Slednjič pa se je vendar malo opogumil — — — in sklenil zopet zahajati k koncertom in v kinematografe. — Nekega večera je stal pred ,Pathe-Palace." —
Najprej je nekako malomarno gledal izpostavljene slike nato pa pregledal še reklamni list, ki mu ga je kinematografski uslužbenec usilil. — Ne da bi ga posebno zanimalo, je prebral naslov prihodnjega filma: — „Markiza de Marmara." —
Vstopil je! — — — Gledal je na. oder z onim zanimanjem, ki se ga ima navadno za nepomembne ki-nematografirane prigodke. — — — — Ali mahoma je čutil, kako mu vsa kri polje k srcu, — postajal je bled
•— — — zagledal je obraz markize* de Marmara in.....
jo spoznal. — — — —
„Oh — ona je, — to je ona!" — — „Seveda, da je to ona, — ■— — Lucy Brechin, od gledišča Gvmnase, — ona ki igra tako izvrstno." —1 In razvijali so se pred njim dogodki, ki so ga
IVANKA SMREKARJEVA:
Cvetlice pozimi.
Vsi prostori našega stanovanja niso enako ugodni cvetlicam. Najbolj jim pač prijajo one sobe, ki so obrnjene z okni proti jugu, jugovzhodu in jugozahodu, ker je v njih mnogo več svetlobe, kakor v sobah proti vzhodu, zahodu ali celo proti severu. Cvetlioe naj stoje kolikor možno blizu okna, da dobe dovolj zraka in solnčne svetlobe. Vendar pa je treba paziti, da jim pozimi ni prehladno. Na vsak način je treba prostor, ki so y njem ovetlioe, zmerno kuriti in večkrat zračiti, da bo zrak v njih dovolj vlažen. Pri zračenju pa ne sme mrzli zrak priti naravnost v dotiko z rastlinami, ker je taka prememba preostra in škoduje rastlinam Treba torej cvetlioe umakniti od odprtega okna ali pa dobro prezračiti sosednjo sobo, ki jo potem odpremo, da pride čisti zrak še v prostor, kjer so ovetlioe.
Vse sobne rastline ne potrebujejo enake toplote. Palme in vse druge tuje ovetliee. ki smo jih dobili iz gorkih krajev, potrebujejo seveda več toplote kakor naše domačinke.
Glavni vzrok, da rastline pozimi, ki so vedno v zaprtih prostorih, ne uspevajo, je prah, ki jim je zato posebno škodljiv, ker jim zapre na listih vse male luknjioe za izhlapevanje. Treba jih je zato večkrat očistiti. Najlažje se to zgodi z mehkim čopičem, z Zajčjo tačico ali z vlažno gobo ali krpico. Seveda je to zamudno delo, ali ovetlioe plačujejo obilni trud s tem, da potem lepo uspevajo. Saj pač ni lepšega lišpa v sobi kakor so cvetlice in zelenje. — Bolehne rastline ozdraviš, ako jih zaliješ s precej gorko vodo (45—50 stopinj K.). Rastline si opomorejo prav hitro. Malokdaj jih treba zmočiti še enkrat. Ako so črvi v koreninah, pridejo po topli vodi na površje, da jih
slednjič dovedli v njegovo zakotje na otočku sredi Sene ter do tragičnega prizora, kateremu je bil priča. —'
Videl je zopet onadva v progasto križastih oblekah, — ki pa nista bila nikdo drugi kot Walther in Sirva igralca iz Vandeville-skega gledišča in videl je duhovnika oziroma alias Gimbleta iz gledišča Athenee. —
Prisostoval je ponovno utopljenju lepe markize iu konečno se je zavedel, ko ga je grozna mora, ki ga je od one usodepolne nedelje, pustila, da gleda sedaj v kino oni film, katerega so predstavljali tistega dne pred njegovo skrito prisotnostjo. —
Ko pa je koncem predstave svetla luč razgnala temo v salonu, je ubogi Prosper nepremično ostal na svojem sedežu. — — — Reakcija silnega, tragičnega dogodka je bila prehuda. — Onesvestil se je bil. —
lahko uničimo. Črve v cvetličnih loncih tudi prav hitro lahko zatreš takole: Skuhaj nekoliko pelina z razdrobljenim divjim kostanjem. Ko je ta voda še mlačna, zalij ž njo suho zemljo v loncu, čez nekaj časa se pokažejo na površju črvi, ki jih pokončaj.
Listne uši kakor tudi rdeči pajki se pokažejo na rastlinah navadno vsled presuhega zraka v sobi. Treba je zato pridno zračiti in ovetliee škropiti da se ne pojavijo na njih te neprijetne živalioe. Zamoriš ji s tobakovim dimom, ali pa prevri v vodi tobak in poškropi s to vodo cvetlice. Seveda jih moraš potem še s čisto, prav malo mlačno vodo umiti, ker tobak ne prija rastlinam.
Zalivanje cvetlio se mora vršiti s posebno skrbnostjo in previdnostjo. Pozimi rastline ne potrebujejo toliko vlage, ker se zemlja ne suši tako hitro kakor poleti. Vsekakor moramo paziti, da nam korenina vsled neprestane mokrote ne segnijejo. Včasih naj se zemlja v ovetličnih loncih dodobra posuši, da more skozi njo zrak do korenin. Nasprotno pa moremo zopet paziti, da se nam korenine dooela ne po-suše. Za zalivanje cvetlic uporabljalj kolikor mogoče mehko vodo, ki torej nima v sebi neraztopljenih rudnin. Najboljša in najprimernejša je deževnica. Kjer so gospodinje navezane na vodovode, naj vodo za zalivanje prekuhajo ali pa naj vsaj stoji dalje časa v kuhinji ali sobi, da postane tako gorka kakor je zrak, ki obdaja cvetlioe. Da ne smemo vseh rastlin enako zalivati, je znano pač vsakomur. Nekatere potrebujejo mnogo mokrote, druge skoraj nič. Zato opa-zujmo dobro cvetlioe, in naučimo se iz lastne izkušnja, kako je treba postopati ž njimi.
Palme so posebno priljubljen okrasek sobe. Vendar jih je težko ohraniti dalje časa lepe in sveže, ker potrebuje prav moker zrak, ki ga je v sobi težko vzdrževati. Dasi je domovina palm vroča, ve-
	D ROBTINE	
		
Čno solučna, naše palme, ki se dokaj razlikujejo od svojih prababic, ne morejo prenašati več hudega solnca. Bolje se počutijo v senci. Pač pa moremo skrbeti, da jim ne primankuje zraka, toplega in vlažnega. Neobhodno potrebno jes da palme pozimi večkrat — vsa j enkrat na mesec — poškropimo s prekuhano ali postano vodo.
Cepljenje vrtnic pozimi. Ze predi decembra lahko cepiš vrtnioe, ki imajo dobre korenine in ki so rastle že eno leto. Za cepljenje uporabljaj čist če-belni vosek. V prvih štirih tednih imej tako cepljeno rastlino v temi in v kraju, kjer je 2—;i stopinje K toplote. Potem jo prinesi na svitlo in na gorkeje. V takem času in tako cepljene rože rastejo sicer bolj počasi, toda krepkeje in bolj gotovo, kakor rože, ki so cepljene poleti.
Odtrgane ovetice morajo imeti dolge peclje, da sežejo v čašah globoko v vodo, ki jo vsak dan premeni, ker se hitro usmradi. Tudi je dobro peclje vsak dan na spodnjem koncu prav malo prirezati, da more potem voda lažje prodreti v bilke io ovetlioe. — V hladni, nezakurjeni sobi se šopki dalje časa ohranijo, kakor v topli. Seveda tudi ne sme biti ledeno mrzla.
Bogatini si napolnjujejo stanovanja s cvetlicami, a tudi oni, ki mora s trudom skrbeti za vsakdanji kruh, si lahko privošči par ovetk. Cvetje in zelenje naredi sobe tako prijazue in priljudne, zato bi ne smelo manjkati nikjer. Vsi blagi ljudje ljubijo cvetlice; s tem dokazujejo obenem, da imajo smisla za lepoto. Zato naj bi naše gospodinje pridno gojile cyetlice ter vcepljale tudi v srca svojih otrok ljubezen in sočutje do njih.
O pokvarjenih konservah.
Vsaka izobražena gospodinja vo dandanes, da se jedi pokvarijo vsled malih glivic in bakterij, katerih zarodki se nahajajo v zraku in na predmetih, ki jih rabimo. Zato steriliziramo jed, ki jo hočemo ohraniti, s tem, da jo dalj časa vremu in zapremo posodo tako, da zrak ne more s svojimi bakterijami zraven.
In vendar se dostikrat zgodi, da se pokvarijo konserv9, ki so popolnoma trdno zapite. V tem slučaju se je zgodila pri vkuhavanju kaka napaka in ostala je tam kakšna glivica, ki je jed pokvarila. En sam zarodek zadostuje, da nastanejo najbolj nevarni strupi, kar jih poznamo.
Ce ima kaka škatlja izbočen pokrov ali pa dno, če ima vsebina gnil ali žaltav duh, (in naj je ta duh še tako slab!) ali pa, če je okus le nekoliko gren-koben, moramo vsebino takoj uničiti, najboljše, če jo sežgemo, da ne bi vendar na skrivoma kdo konserve jedel in prišel v nesrečo.
Veliko, veliko ljudi se je že zastrupilo s pokvarjenimi konservami Tako je zbolelo 1. 1904. v neki
kuharski šoli '21 oseb in od teh 11 umrlo, ker so jedle fižolove konserve, ki so jih same izdelale; umrla je tudi voditeljioa šole sama.
Citateljica gotovo začudena vprašuje, kako je to mogoče. — Najmanjša neprevidnost pri delu in pri zapiranju pločevinastih (plehastih) škatelj je lahko vzrok. In .se nekaj: veliko bakterij je zelo trdoživih, teh zarodki prenesejo največjo vročino in najhujši mraz; pri veliki vročini, ko jed kuhamo, jim poči samo kožica, ko se pa jed ohiadi, pa prileze živalica iz svoje hišice in začne rasti in se množiti. — Te je treba ubiti. To storimo na ta način, da konservo čez 12—24 ur potem spet segrejemo in sicer tako močno, da vsebina spet zavre. To delajo razumne gospodinje tudi pri kompotu, ki ga čez nekaj dni spet segrejejo do vretja.
Znano je, da se jedi ne smejo večkrat „pogrevati", ker se pokvarijo. Če bi pa jed segreli tako, da bi spet vrela, bi se prav nič ne pokvarile in bi bile prav dobre; tista temperatura, ki jo pa dajo gospodinje jedilu, če ga malo „pogrejejo", pa je bakterijam ravno najbolj prav, da se prav hitro mrože in jed pokvarijo.
Pri vkuhanem sadju si pomagajo gospodinje še z drugimi pomočki: izkušnja jih n. pr. uči, da se ohrani kompot tem dalje, čim več sladkorja je v njem. Sevč pri mesu in sočivju pa ne moremo rabiti sladkorja.
Glavno je, do gospodinja pomni, kaj je vzrok, da se jedi kvarijo: glivioe in bakterije. Da obranimo jed od njih, je treba največje skrbnosti, pazljivosti in čistoče, ko jo steriliziramo. Zelo važno je, da ponovimo steriliziranje, posebno pri sočivnih konservah, čez 12—24 ur.
ALENKA:
Naše blazine.
V blazinah izgubi perje ali puh mnogo svoje gorkote, ako ga nikdar ne osnažimo, neglede na to, da se nabere v perju tudi mnogo prahu in potu, kar je seveda nezdravo. Zato treba tudi perje od časa do časa 03nažiti. Po nekaterih krajih ga snažijo v kotlih, pod katerimi treba prav malo zakuriti. Toplota potegne iz perja vso nesnago, ki ostane na dnu kotla. Seveda treba perje v kotlu večkrat premešati ter je paziti na to, da se kotel preveč ne razgreje in se perje ne opali.
Poznamo pa še drug način snaženja, ki je jako temeljit, a perja tudi ne pokvari. Nalij v banjo ali čebar zelo gorke milnioe (žajfnise). Potem razparaj blazino, katere perje nameravaš osnažiti, približno za malo ped široko. Jemlji nato iz blazine puh in ga devlji V pripravljeno milnico. Ce delaš na ta način previdno, ti perje prav nič ne leti po zraku Premen-caj ga v milnici, poberi ga nato z rešetom iz nje, odlij umazano vodo in nalij na perje sveže vode. To
ponoviš lahko še enkrat. Nato iztisni puh in ga raz-prostri na rjuhi na solnou, kadar rri vetra, da se osuši. Tako osnaženo in posušeno perje, deni zopet v blazino, ki jo obesi potem še za par dni na prepih, da se puh gotovo dobro posuši. Ta vrsta snaženja je jako prikladna, ker opravljaš lahko to delo polagoma t. j. snažiš vsako blazino zase. Medtem ko se perje suši, pa lahko opereš prevleko, ako je to potrebno.
GOSPODINJSTVO.
Ocvrti krompirjevi cmoki. Olupi nekaj surovih krompirjev, operi jih, nastrgaj na strgalniku in jih v čisti krpi iztisni. Potem nalij nanje skodelico vrelega mleka, prideni tri rumenjake, nekoliko kisle smetane, par žlic goste kisle smetane in pol žlice moke. Ko je vse dobro premešano, prideni še trd sneg treh beljakov in zmešaj to narahlo. Medtem razbeli masti, masla ali kunerola, zajemal z žlico pripravljeno krompirjevo testo ga devlji v razbeljeno mast. Cmoke, ki naj bodo približno 8 cm dolgi in 1 cm široki daj ter gorke na mizo.
Sirovi rezanci. Napravi široke rezance iz dveh jajec ter jih skuhaj na vodi. Potem jih odcedi in jih deni v kozo na razbeljeno surovo maslo ali mast. Primešaj precej zdrobljenega kravjega sira in pusti stati jed še nekaj časa na go.ikem štedilniku, da se sir dobro sprime z mastjo; potem daj rezance na mizo.
Črešnje. (Surove vložene.) Obriši velike, lepe in jako zrele črešnje previdno s cunjo ter jih zloži v širok kozarec. Med črešnje natresi prav drobno stočelnega sladkorja — na pol kg črešenj četrt kg sladkorja — in nekoliko celega cimeta. Kozarec dobro zaveži in ga postavi na zračen in solučen kraj, kjer naj ostane 5 — G tednov. Tekom prvega tedna kozarec vsak dan enkrat potresi, da se črešnje premakne.jo Po pretekli šesttedenski dobi spravi kompot na hladen prostor.
Prigrizki k čaju. I. Mešaj četrt ure 14 dkg najfinejšega surovega masla, kateremu primešaj 3 očejene, sesekljane in pretlačene sardele, rumenjaka dveh trdoku-hanih jajec, 6 dkg nastrganega einentalskega sira, <S dkg puste prekajene 'sesekljane svinjine, 5 dkg sesekljane ogerske salame in H dkg prekajenega sesekl janega jezika.
Ko je vse dobro zmešano, namazi žemeljne rezine s to zmesjo.
II. Odreži dolgi štručici njena oba krajSka, izkopaj previdno iz nje vso sredico, /reži na majhne kosce 10 dkg prekajene svinjine, 6 dkg prekajenega jezika, 2 Irdo kuhani jajci, 3 srednjevelike kisle kumarice in primešaj temu 1 j kg sardelnega masla. S tem napolni štručico, deni jo za 12 ur na hlad, — najboljše v klet — potem jo zreži na rezine. Ohrani se več dni.
ODGOVORI NA VPRAŠANI A.
Draga-mama. Ime Herman ni slovanskega izvora in Germano ali Ermano je samo italijanska izpeljanka, ker je Herman grmanskega, oziroma gotskega izvora. —
Ime Oskar je angleško, v italijanščini se piše Oscarre izgovarja pa se s francosko končnico, torej brez e, Oskar!
Žensko ime Ines je špansko, Olga je rusko, Zdenka je češko, Mercedes je portugalsko, Jegor je rusko in pemeni Jurij. Češkega izvora je Jan, Janko in pomeni Ivan.ali Janezek.
Ljubljančanka. Ker ne škodim ugledu dotične gospe, Vam odgovorim tudi na to strogo zasebno vprašanje! Torej Gospa Gregorinova je po materi pristna Slovenka, po očetu Madjarka ali Ogerka. Istotako tudi njena nečakinja. Dva brata Ogra sta se namreč poročila z dvema sestrama, doma iz Sv. Mar. Magd. sp. iz hiše pri Kovačevih.
Nevednica. Na svoje vprašanje zasledite mnogo odgovorov v lanski Jadranki, ako prečitate podatke o obnašanju.
Roza. Oni, ki se posmihajo našim ženskam, ako se udeležujejo lažnih slovesnosti v narodni noši, zaslužijo sami posmihanje. Vendar Vas moram opozoriti, da mislim pri tem na našo pravo pristnosloveusko narodno nošo, kajti kakor sem cule, se je ob nedavnem prenosu „Marijine slike" na Svetogoro nekaj kraških deklet obleklo v nekako čudno toaleto, ki ni bila nikaka narodna noša. Oblečene, da so bile v nek stisnjen životec (mo-derček) in prepasane z rdečim trakovjem pa držale v roki tanjko paličico, tako da se jim je vse smejalo in da jih je nek duhovnik odstranil. Oe je to istina, so posme-hovalci prav storili in še bolj pametno je postopal oni duhovnik iz goriške okolice, kajti tista noša ni predstavljala narodne noše pa niti ni bila primerna za romarsko pot. Naša narodna noša je samo ona, kakoršno so nosile naše matere, oziroma naše babice in prababice. Tako na pr. ima tržaška okolica dve različni noši. Ena je obvladala zgornjo okolico od Sv. Križa do Bazovice — in spodnjo okolico. Druga je bila v navadi samo v Skednju (Skedenj je namreč še pred 1000 leti spadal k Istri, zato je tudi škedenjska narodna noša tako zelo podobna isterski) Od Nabrežine do Sežane in do vse vipavske doline, je pa bila zopet tretja noša; in ta je bila vsa drugačna nego ona, ki so jo one Kraševke predstavljale na Sveti gori pa tudi vsa drugačna nego je bila ona, ki so jo predstavljale nekatere v sprevodu na letošnjem sokol-skem izletu v Ljubljani. Oprostite, ako Vam ta odgovor ni po volji, saj je namenjen tudi drugim in zlasti onim učiteljicam, ki pregovarjajo svoje učenke, da se v poletnem času maskirajo z nošo, kakoršna je v navadi v nemških naselbinah (takozvana „Dirnderl"). N. pr. v Skednju! Kaj je lepša tista tirolska noša nego če bi naše brhke mlade Skedenjke oblekle nase nič drugega, ko tavelco in knamžatič pa pisan predpasnik? Saj pečo na glavi in ruto okoli vrata, bi lahko opustile zaradi vročine: nizke čeveljčke pa itak imajo, če tudi niso ravno taki, kakor jih zahteva pristna noša. In isto velja za naše mandri-jarke (to je, za ostalo okolico). Kaj bi ne bilo umest-nejše, da bi si dale pripraviti široko krilce z životcem (moderčkom) in plečce pa širok predpasnik (in kakor zgoraj rečeno brez rut) kakor pa, da se oblačijo v tisti
naši noši rogajoči se „Diniderl\ (ki jim ga je svetovala tista škedenjska nedomača učiteljica) in v katerem so se Magdalenke tudi kot pevke slikale pa osmešile 37. stran letošnjega koledarja Goriške Matice. Take, seveda, zaslužijo posmehovanje, nikakor pa one, ki se oblečejo v pravo narodno nošo, oziroma „po starem." Nazdar.
Učiteljica. Ker bi mi odgovor na „kako in kaj glede možitve učiteljic" prizadel le nepotrebnega dela, Vam v boljše pojasnilo raje ponatisnem tozadevni članek, ki ga je bil pred 13. leti priobčil „Učiteljski Tovariš." Tako ustreženi morda še kaki drugi Vaši tovarišici, dasi vem, da bom tudi marsikateri v zamero.
Breda. Na svoje žalostno vprašanje — kateri, da je občevalni jezik med ,gospodo" v Jugoslaviji — prejmite sledeči odgovor: V Zagrebu madžarščini, v Belem-gradu francoščina, v Ljubljani nemščina, v Maribora italijanščina. Iz tega torej sledi, da je občevalni jezik v Jugoslaviji — kakor pravijo — polyglotščina!
Viktor. Koliko, da je v Skednju fašistov? Vem doslej samo to, da med 40, ki so vsled zavzetja gle-diščne dvorane povabili k seji dva našinca, je bila večina slovenskih domačinov in med temi štirje velesilaši, ki so nekoč podžigali: „ Naprej zastava Slave" in grozili: „Grom in peklo" itd. Sicer vprašaj me raje, koliko je nefašistov kajti — kakor pravijo, se vpisuje vse... Apropos! Čimpreje ti pošljem svojo slovnico, da se po-vežbaš v italijanščini, kajti ako stopaš skozi Skedenj in se pogovarjaš v slov. jeziku, začuješ kmalu vabilce: govorite italijanski! Napredek, ne? Kaj takega se mi ni pripetilo ne v Rimu v pogovoru s Oehinjo, pa niti ne tamdoli v Palermu, v pomenku z Rusom.
A. Z. v B. Se le danes po preteku časa mi javite, naj Vam ustavim list in da ga ne plačate, ker ga niste naročili. Nadejam se pa, da bodete še nocoj drugače sklenili... Jadranke nisem ne Vam, ne nikomur vsiljevala: vsiljevanje, bobnanje po listih in lov na naročnike prepuščam nekim drugim listom... V januarski in februarski številki sem na očitnem mestu celo poživljala naj mi vsakdo vrne list, ako ga ne mara. Ker ste ga molče prejemali, ste brez ceremonij postali naročnik lista. Zato le ubogajte me, pa izplačajte lepo in mirno dolžnih 10 lir, da Vas ne bo kdodrugi dalje terjal ter Vam prištel — tako za garnituro — še par lir stroškov. Počakam le še kak dan ! —
UREDNIŠKA IN UPRAVNA LISTNICA.
Sokolica. Oprostite! Drugi del Vašega rokopisa mi je izgubila tiskarna. Pošljite mi ga zopet ali kaj drugega!
Goričanka. Zal, poslanega spisa ne morem priobčiti vsled preobilnih napak, za odpravo katerih mi ne preostaja časa. Pošljite kaj krajšega!
Podgorica. Polagoma pride vse Vaše na vrsto; le pripravite zopet kaj podučnega. Pismo prejela! Hvala in zdravstujte!
Rosanda. Še uekaj Vašega uporabim, drugo Vam povrnem. Tudi Vaše »sorodstvo" naj mi kaj dopošlje; doposlana pripovedka je na razpolago, je ne morem priobčiti. Pošljite ali prinesite mi še kaj drobnega, lioko-tisk in pozdrav!
M. G. v K. Slovnico sem Vam odposlala. Zneska nisem še prejela; povejte to na pošti ali pa mi pošljite prepis recepisa, da poizvem na tržaški pošti.
Ono osebo, ki mi je poslala po položnici 10 lir in je v raztresenosti pozabila napisati svoje ime, prosim, da se mi javi z dopisnico.
Vse one osebe, ki še niso plačale lista, dobe to, januarsko številko, le kot zadnji opomin. V lanskem ja-nuariju sem namreč poslala nekaterim osebam Jadranko kot vabilo na naročbo. Na očitnem mestu je bila opomba naj vsakdo vrne list, ako ga ne mara. Kdor ni tega sto^ ril, sem ga vpisala med naročnike. Prosim torej plačilca!
Šest angleških povesti.
Poslovenil Jan Baukart. Maribor 1922.
Tisk Mariborske tiskarne.
Ivan Baukart je prevel tri povesti ameriškega pisatelja Washingtona Irvinga, dve povesti Edgarja Allana Poea in eno povest Charlesa Dickensa. Ti prevodi so zbrani v lepo in okusno opremljeni knjigi, ki je te dni izšla v založbi Mariborske tis« karne. Povesti so zelo mične in si bodo gotovo pridobile široki krog čitateljev. Irvingove dve povesti se dogajata ob zelenem Hudsonu, med nizozemskimi naseljenci v Ameriki, tretja „Pošastni ženin" pa se godi v srednjeveški Nemčiji. Poeova fantastična slika „Maska rdeče smrti" je biser ameriške pripovedne umetnosti. Dickensonove „Večerne sence" so prožete s tistim globokim altruizmom, ki diči vsa dela odličnega angleškega pripovednika. Prevod je jezikovno dovršen in ima knjiga po vsebini in obliki trajno literarno vrednost. Citatelji, ki jih ne morejo zadovoljiti najmodernejši proizvodi, bodo radi posegli po teh osvežujočih povestih. Knjiga se dobiva tudi v vseh knjigarnah.
Pripominjamo še, da sta izšli Irvingovi povesti „Rip van Vinkle" in „Povest o dolini sna" v posebnem zaključnem zvezku pod naslovom „Dve angleški povesti", cena broš. D 7.50, po pošti D. 8.50, ostale povesti pa tudi v posebnem zvezku pod naslovom „Štiri angleške povesti", cena broš. D 7.50, po pošti D 8.50. In končno vseh šest povesti v skupnem zvezku pod naslovom: „Sest angleških povesti", cena broš. D 14.—, po pošti D 15,— Tako je mogoče, da si tudi manj imovitejši sloji nabavijo suksezivno celo delo. Toplo priporočamo zlasti javnim knjižnicam.
STAH, TIP, S, SPADAL - TRIEST^.
TRŽAŠKO VZAJEMSTVO delavcev z najoliko in izdelovalcev podov
reg\ zadr. z o. z.
= prevzema delo tudi na okolici. =
Skladišče in delavnica pečiinštedilnikov
v Trstu, Via deli'Istituto 20 v Gorici, Via Garibaldi 20 v Tržiču, Via Friuli 614
R. KOVACIC
—s— teh. VOd.
Sprejema od 9-12 — 15-19
Via Valdirivo, 33 (nasproti kavarne ..ROiflr)
Izvršujejo se vsa dela po najmodernejši tehniki, kakor: plombe, zlate krone, zlate mostnice in zobnice.
Jadranska Banka
sprejema vloge na hranilne knjižice, žiro in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji.
Prevzema vse bančne posle pod najugodnimi pogoji.
Beograd, Celje. Dubrovnik, Kotor, Kranj, Ljubljana, iaribor, MeiM, Opatija, Sarajevo, Split, Šibenik, Zaflar, Zagreb,Trst, Wien.
Poslovne zveze z vsemi večjimi kraji v tu- in inozemstvu.
Zaloga pohištva
ANTON BREŠČAK
G O RIC A - Via Carducci št. 14
(prel Gosposka ulica)
Tvrdka Primas & G i u liani
Gorica
VIA GARIBALDI 18 ex VIA DEL TEATRO
Na drobno Velika ZalOga. Na debelo
Bencin, petrolej, karbur, navadna in fina mazila, glazure, barve, laki, vrvi, konopec, ovojni papir i. t. d.
Dobave za avtomobile in motore v vsaki uri. Najzmernejše cene.
ISfejo se ZASTOPNIKI in PREPRODAJALCI
= v vsej Julijski Krajini, =
: Z OB OZ D R AVIll SKI MELJE: ADOLF KOLL
= GORICA =
Korso Viktor Em. 011. št. 11 = I. nadstp. =
Posluje od 9, do 12. dopoldne in „ 2, „ 5. popoldne
SEVER & COMP. - TRST
ul;ca Machiavelli štev. talef. 22-59
Prodaja vsa vrtna, travniška in cvetlična semena, z vsemi garancijami ter po konkurenčnih cenah. —■ Na željo pošilja cenik za 1. 1922 brezplačno. Direktni uvoz.
Na novo otvorjena zaloga
pohištva
kakor spalne sobe, vsakovrstne blazine ter kuhinjska oprava, vse po najnižjih cenah. Priporoča se za obilen obisk
Ivan Zupančič - Gofiea
(na Starem trgu) Piazza S. Antonio št. 8-9
11 l
ANTON TERPIN in Comp.
Nova zaloga manufakturnega blaga v Gorici, Via Rastello št. 10
se priporoča slav, občinstvu v mestu fn na deželi za mnogobrojen obisk.
Qieg~ Cene brez konkurence HKB Na drobno!	Na debelo!
II
izdeluje v svoji tovarni ,,ADRlA"najrazličnejše obuvalo. Bogato je «ADRIA» preskrbljena zlasti za poletno sezono. Nad vse trpežni so Adria-sandali in Adria-podkovanci za hribolazce. Lastne prodajalne so
v Trstu, Via l^ettori 1 v Gorici, Gorso Verdi 32 v Ceiju, Narodni dom