Fridolin Kavčič; Znameniti  Slovenci.                                        347
Znameniti Slovenci.
Spisuje  Fridolin  Kavčič.
24   Janez Štefan pl.  Vrbec.x)
ranjski Slovenec, ki se je šolal v Meissenu in v Lipsiji,
kjer je postal magister modroslovja. L.  1630. je bil  v
Lipsiji profesor poezije. Spisal in objavil je:   1.) Disser-
tatio    de   arte   poetica.     2)   Panegyricus   magisterialis,
3.)  Initia    seu   epigramatum   libri   2 cum   4.) Libello
miscellaneorum.
25. Lavrencij  Lavrič,2)
slikar dvorne komore v Gradcu, je izdeloval dekoracije za prihod cesarja Leopolda I. v Gradec 1. 1660. ter zvršil oltarno sliko za cerkev v Reinu. Oženil se je z vdovo slikarja Fetza. Njegovi potomci so bili povzdignjeni v plemeniti stan in so prejeli  primek Lorberau.
26.   Janez Znojlšek,3)
porojen v Ljubljani 1. 1597., je hodil tu v latinske šole in se posvetil duhovskemu stanu. Pozneje je bil privrženec reformacije. Sel je kot pre-dikant v Wittenberg; tam je očito govoril: »de nomine Dei Tetragra-mento(? uredn.)«. L. 1626. je šel v Heilbronn, kjer je bil do 1. 1630. na tamošnji sloveči veliki šoli profesor hebrejskega jezika, poleg tega pa tudi protestantovski propovednik. L. 1637. je bil imenovan protest,   propovednikom   za zapadni   Friesland.   Umrl   je  v   Esensu
21. aprila   1659.
27.    Mihael Kanižar,
v
iz Črnomlja, je dospel ob tridesetletni vojski do   dostojanstva generalnega stražmojstra (Generahvachtmeister) in je   bil poveljnik Fug-gerjevemu polku. Ko se je 1. 1637. povrnil iz   vojske, je umrl , zapustivši mnogo zlatih denarjev.
28. Matija Ferfila4)
je bil porojen v Ljubljani. L 1680. ga nahajamo kot mestnega sodnika na Dunaju. Izdal je 1. 1677. knjigo: »Abhandlung von den Ziinften, Handwerkern und ihrer Ordnung.«
') P   Marc.  Bibl.  Carniol.  —  Dimitz:   Geschichte Krains.
2)   Wastler:   Steirisches  Kiiiistlerlexikon.  — Sam se je mož podpisoval   Laurig, Laurigo.                                                                                   ,
3)   Znojlšek je po Wiesthalerjevi  pisavi;  gl.  Sketovo  ,,Slovst.   čitanko",  str. 45. Sam se je pisal Suoilshek  po bohoričici;   gl.   Dimitz:   Geschichte  Krains.
4)   Dimitz:   Geschichte  Krains.
23s
348                                       Fridolin Kavčič:  Znameniti  Slovenci.
29.   Marko Zakotnik,J)
porojen na spodnjem Štajerskem, kipar v Gradcu. V letin 1717. do 1720. je izklesal štiri podobe iz peščenca za dvorni vrt v Admontu (Cerero, Floro, Dijano in Minervo). L. 1724. je izklesal po osnovi J. V. Hanka dva orla, krono, meč in žezlo kot/ okrasek Karola VI. kipu, ki se nahaja v Gradcu.
30. Maksimilijan Zakotnik,2) štajerski Slovenec, kipar v Gradcu, je izdelal 1. 1697.  tri angelje, venec, palmovo vejo in orla iz lesa  za   nakrasbo glavnega oltarja v graškem
mavzoleju.
31.   Dr. Andrej  Kavčič,3)
porojen v Kapelah tik Radgone, je bil doktor modroslovja in bogoslovja ter 1. 1785. okrožni dekan, šolski nadzornik in mestni župnik mariborski. Pod njegovim nadzorstvom so se šole jako povzdignile. Bil je izvrsten pedagog in sloveč propovednik. Kadar je Kavčič kje pri-digoval, je vrelo vse v cerkev. Umrl je kot »senior« graškega stolnega kapitlja 30. ržen. cveta 1826. Da je bil blazega značaja in usmiljenega srca, nam svedoči njegova oporoka, v kateri je svoja posestva v Zgornjem Vordernbergu podaril mestni župniji mariborski s pogojem, da mora vsakodobni župnik vsako leto dvema nadarjenima dijakoma s spodnjega Štajerskega oskrbeti hrano,   stanovanje in čedno obleko.
32.   Dr. Mihael Žagar4)
se je rodil v Poljanah na Gorenjskem dne 2. novembra leta 1702. Zdrav slovenski rod biva tod, in čil in bister je njegov duh; to nam svedočijo znameniti možje, ki nam jih je rodila in jih Še rodi krasna gorenjska stran. Sprva je namenil oče Mihca, da prevzame malo, lepo urejeno kmetijo; toda neki silni notranji nagon je vodil dečka k učenju. Ko je bil 12 let star, še ni poznal nobene črke; skoro že v moški dobi je šel v Ljubljano, da se izobrazi, in tu je tudi dovršil latinske šole. Odtod je šel na Dunaj, zdravilstva se učit. Učitelja sta mu bila slavna profesorja »de Haen« in Crantz. Šele kot petdesetleten mož je postal   doktor   zdravilstva,   in   imenovali   so ga   okrožnim zdravnikom
!) VVastler:  Steirisches Kiinstlerlexicon.
2) Wastler: Steirisches Kunstlerlexicon.
8)  Orožen:  Das Bisthum und die Diozese Lavant   1875.
4) Carniolia. I. Jahrgang 1838/39. Hirsch: Biograph. Lexikon der hervorrageuden Aerzte aller Zeiten und Volker. Wieu. Leipzig. 1887. — VVurzbach: Biographisches Lexikon 28. Theil. — Dr. Bemhard Hirschel: Compendium der Geschichte der Medicin von den Urzeiten bis auf die Gegemvart. (Wien  1862).
Fridoliu  Kavčič:  Znameniti Slovenci.
349
za iglavsko okrožje na Moravskem, kjer se mu je ponudila prilika, da se seznani s kužnimi boleznimi, ki so razsajale v letih 177 r—73 posebno hudo v vaseh Langpimitz in Ranzern. Vestno je opazoval gnusno bolezen (typhus famelis) ter jo tudi strokovnjaški  opisal.
Ze v tej dobi je slovel za izvrstnega zdravnika. Bas tedaj je bil tudi zdravnik tamošnje vojaške bolniščnice in je ukrenil, kolikor je bilo možno, da se kužna bolezen ne loti vojaških bolnikov, in to se mu je tudi posrečilo. Kmalu za to človeško kužno boleznijo se je polastila   goveje  živine in ovac   neka   nalezljiva  bolezen.   Vzroke tedanjih
v
nalezljivih boleznij med ljudmi in živino je Žagar z neumornim marljivim opazovanjem in proučevanjem dognal ter o njih spisal z bistro razsodnostjo visoko cenjene strokovnjaške knjige, in slavni berolinski zdravnik in profesor dr. J. F. C. Hecker l) v svoji knjigi: »Geschichte der neueren Heilkunde« jako laskavo ocenjuje Zagarjeve spise, posebno knjigo: »Systema morborum symptomaticum« itd. omenja kot najboljše delo iz nozologije2)  XVIII. stoletja.
William Cullen, sloveči škotski zdravnik, porojen v grofiji La-mark, je izdal znamenito delo: »Apparatus ad nosologiam metho-dicam« (Genf 1775, v katerem je kot dodatek objavil našega Žagarja razpravo:  »Systema morborum symptomaticum«  itd.
v
Zagarjeve zasluge na polju zdravilstva so bile odlikovane tudi z znanstvenega in z najvišjega mesta. Imenovan je bil članom cesarske akademije naravoslovcev (naturae curiosorum), a cesarica Marija Terezija ga je povzdignila v plemeniti stan.3)
Žagar je umrl obče spoštovan v Pragi leta 1778. Sam si je napravil pred smrtjo nagrobni napis, ki se glasi: »Hier liegt jener Sagar, der in der Jugend ein Hirte war und als Študent von Almosen lebte, endlich Doctor, Physikus, Schriftsteller und dafiir geadelt wurde. Arm lebte er bestandig, vom Ungliick verfolgt, arm liegt er auch da.«
Žagar je objavil sledeča  dela:
1.) Dissertatio de salicaria. Viennae 1762. 40.
1)   »Justus F. C. Hecker, beriihmter medicinischer Historiker uud Epidemiograph, in Erfurt geboren, Professor an der Uuiversitat in Berlin, schrieb die durch Grofiartigkeit in der Anlage ausgezeichnete Geschichte der neuern Heilkunde« (Hirsch, Biogr. Lexikon der hervorrag.  Aerzte aller Zeiten und  Volker.   Wien.  Leipzig.   1887.)
2)  Nozologija = razprava o postanku in razvitku kake bolezni.
s) Grb mu je bil: ,,In Blau eme aufvvarts gerichtete silberne goldgekronte Schlange, in der vorderen oberen Schilddecke befmdet sich ein goldeuer Stern. Auf dem Schilde ruht ein rechts gestellter gekronter Tournierhelm, aus dessen Krone zwei blaue Adler sich erheben, denen die obbeschriebene Schlange eingestellt ist. Die Helmdeckeu sind bei-derseits blau, rechts mit Gold und links mit Silber unterlegt."
350                                       Friilolin   Kavčič:  Znameniti  Slovenci.
2.) Libellus de aphthis pecorinis anni 1764 cum appendice de morbis pecorum in hac provincia tam frequentibus eorundem causis et medelis praeservatoriis (Viennae   1765.  40.)
3.) Libellus de morbo singulari ovium anni 1765. (Viennae 1765. 8°.)
4.) Beschreibung der Gesundbrunnen zu Trebisch in Mahren. (Wien 1768. 8°.).
5.) Bericht von den Pozdiateker Gesundbrunnen in Mahren (Wien 1768.  8°.).
6.) Dissertatio   de   variolis   Iglaviensibus   anni    1766.   (Viennae
1773. 8«.).
7.) Abhandlung von dem Mehlthau als der grdssten Ursache der Hornviehseuche und deroselben Curart.   (Wien   1775),
8.) Historia morbi epidemici in circulo Iglaviensi et adjacentibus regni Bohemiae plagis observati annis 1771 et 1772. (Upsiae 1778. 8°.). 9.) Von   den   wahren   Kennzeichen   der   Hornviehseuche. (Wien 1782. 8°.).
10.) Historia morbi epidemici. (Lips.   1773. 8°.). 11.) De morbo singulari ovium. (Viennae  1765.   8°.). 12.) Griindliche Anempfehlung   des uralten   sehr heilsamen Peter-hauergesundheitsbrunnens   im   Konigreich   Boheim,   unweit der konigl. Stadt Deutschwrod. (Prag   1778. 8°.).
v
13) Zagarjevo najznamenitejše delo: Systema morborum sympto-maticum secundum classes, ordines, genera et species, cum characte-ribus differentiis et therapeiis. Filum Ariadnaeum ad lectulos aegrorum. (Viennae  1776. 40.; druga izdaja Viennae  1784.  8°.).
33.  Dr. Marko Hanžič,x)
v
porojen 23. aprila 1. 1683. v Zirovnicih v Junski dolini na Koroškem. Stariši so bili ubožni kmetovalci, a stric njegov Jernej Hanžič je bil na zgornjem Koroškem imovit župnik, in ta je poslal ukaželjnega Marka v jezuviške šole v Celovec. Očetje jezuviti, ki so za one dobe vodili vse šole v Avstriji, so vedno skrbeli za izvrsten naraščaj redovnikov. Tako so posebno na Kranjskem in Koroškem vplivali na ubožne dijake kmetiškega stanu, ki so bili bistrega duha, da so vstopili v njih   red.
Naš Hanžič je vstopil kot petnajstleten mladenič v red očetov jezuvitov,   v   katerem je svoje bogoslovne   in modroslovne nauke do-
1) Stoeger: Scriptores Provinciae Austriacae Societatis Jesu. Viennae et Ratisbonae 1856. —Walch: Bibliotheka theologica. Tom III. —Wurzbach: Biographisches Lexikon. Siebenter Theil.
Fridoliu Kavčič: Znameniti Slovenci.                                        351
vršil, in Še v mladeniških letih je postal doktor modroslovja. Poslali so ga na Dunaj, kjer je bil na jezu viški vzgojevalnici učitelj lepo-znanstva. A najbolj mu je prijala zgodovina, in z njo se je bavil s toliko marljivostjo, da se je že tedaj pokazalo, česa se je od Hanžiča nadejati.   Tudi latinščini, grščini in laščini se je korenito priučil.
L.   1708. je bil posvečen duhovnikom.
Ker Hanžiču radi pripravljanja za bodočega zgodovinarja in radi marljivega nabiranja zgodovinskih virov ni preostajalo časa za službo profesorsko, so ga profesure oprostili, in tako je imel priliko, da je posvetil zgodovini vse svoje moči in se popolnoma udal književnemu delovanju.
Posebno vzpodbudljivo je na Hanžiča vplival tedanji dunajski dvorni knjižničar J. B. Gentilotti, katerega se skoro v vseh svojih spisih hvaležno spominja.
Hanžičeva latinščina je po sodbi strokovnjaški izborna. Slog njegov je kratek in jedrnat. Prvo njegovo delo je pohvalnica, posvečena umrlemu cesarju Leopoldu I. (natisnjena 1. 1705.). Ko je 1. 1716. v vojni s Turki avstrijski vojski načeloval slavni junak princ Evgenij, je polatinil Hanžič Montecuculijevo v laškem jeziku spisano delo o načinu Montecuculijevega bojevanja s Turki.
L. 1717. je postal doktor bogoslovja, in od tiste dobe je zaslovel Hanžič kot najučenejši jezuvit avstrijske provincije.
Pečal se je z nabiranjem zgodovinskih virov in izpisaval bogate arhive na Dunaju, v Dunajskem Novem mestu, v Kromerižu in v mnogih mestih na Nemškem.
Kar je na svojih potovanjih nabral gradiva, to je na Dunaju sestavljal in za svoja dela uporabljal. Kot zgodovinar je ljubil resnico Črez vse. Nekaka tolerantnost in svobodomiselnost veje iz njegovih knjig, in to mu je nakopalo mnogo sovražnikov med tovariši. S svojim prijateljem Gentilottijem je potoval v Rim, kjer mu je ta mnogo učenih prijateljev pridobil. Tam je izpisaval bogato vatikansko knjižnico in se tudi seznanil s slavnima italijanskima pisateljema Murato-rijem in Maffeiem. Najznamenitejše delo Hanžičevo, ki mu je pripomoglo po vsem učenem svetu do velike slave, je njega »Germania sacra« (sveta Nemška). Ta knjiga je sad mnogoletnega truda in pristne ljubezni do zgodovine. V tej knjigi opisuje nemške cerkvene vladarje in njih vladikovine. »Germania sacra« je m o nu m en talno delo, iz katerega so zajemali vsi poznejši povestničarji.
Prišedši 1. 1731. iz Rima, se je vrnil na Dunaj, kjer je tudi umrl. Večkrat   se je   mudil   Hanžič v svoji  domovini.    V Dobrli vesi, v St.
352                                       Fridolin Kavčič: Znameniti  Slovenci.
Pavlu, Št. Andražu, na Krki, v Brodnicah je nabiral iz bogatih arhivov gradiva za svojo povestnico. V Celovcu je večkrat obiskal brata, frančiškana očeta Reginalda. L. 1754., dasi že 71 leten starček, je izdal slavnega dela »Germania sacra« tretji del; to nam živo priča, kako čil in bistroumen je bil naš Marko še kot starček.
Od te dobe je mnogo bival v Dunajskem Novem mestu, ljubljen od svojih samostanskih bratov in visoko čislan od učenjakov vsega sveta. Umrl je Hanžič v 84. letu dobe svoje. To so le glavne poteze iz Hanžičevega življenja; zakaj Hanžič je bil mož velikan, o katerem bi se dala napisati cela knjiga.
Njegova najznamenitejša dela so:
i.) Commentarii Raymundi Principis Montecuculi partes II. cum aphorismis militaribus applicatis ad rationem belli Turcici in Hungaria gerendi. Graecii  1716.  et  17.   8°.
2.) Quinquennium primum imperii Romano-Germanici Caroli. VI. Graecii   1717. fol. c. fig.
3.) Quinquennium   secundum   ejusdem.   Viennae   1717. fol. c. fig.
4) Pallium Archiepiscopale Cels. ac. Rev. Principis Sigismundi a Kollonitz, primi A. Episcopi Viennensis, cum eo 1723. in Basilica S. Stephani applandente Collegio S. J. insigniretur. —
5.) Decas Augusta seu lustrum geminum imperii Augusti Caroli VI. cum accurata belli turcici relatione. Viennae. Voigtin 1724. 8.
6.) Germaniae Sacrae tomus I. Metropolis Laureacensis una cum episcopatu Pataviensi chronologice proposita. Augustae Vindel. Schliitter et Hapach. 1727. fol. — Tomus II. Archiepiscopatus Salis-burgensis chronologice propositus. Ibidem. 1729. fol. — Tomus III. Prodromus de episcopatu Ratisbonensi, seu informatio summaria de sede antiqua Ratisbonensi nec non Salisburgensem et Frisingensem plenius illustrans. Viennae. Trattner 1754. fol. — »Opus eruditum et exactum, cujus continuatio merito optanda esset, ut scriptis tot igno-rantium aut heterodoxorum opponi posset, qui annales ecclesiasticos praecipue Germaniae tot mendaciis et calumniis defigurarunt,« se glasi strokovnjaška sodba o tem delu.
7.) Responsio ad epistolam R. P. Bernardi Pezii (Viennae 1731. 4); super vita S. Trudberti Martyris in Brisgovia. Viennae.   Schwendiman
1731» 4-
8.) Disquisitio de valore privilegiorum libertatis monasterii Eme-ranensis.   Viennae   Trattner   1755. 4,
9.) Documentum decisorium litis de sede monastica olim Ratis-bonae propositum. Viennae Trattner  1755. 4.
Fridolin Kavčič:  Znameniti Slovenci.                                       353
10.) Considerationes XV de statu et bonis ecclesiasticis ex certis sanae politices principiis pro defensione instituti catholici et Austriacae pietatis.
11.) Gratulatio ob felicem reditum Aug. Maj. Caroli VI. et Eli-sabethae a suscepta Bohemiae coronatione.
12.) Analysis monitorum genealogicorum Palignesii.
13.) Demonstratio synthetica de necessitate, veritate et sapientia moniti pastoralis cels. et rev. principis de Trautson archiepiscopi Viennensis.
14.) Illustratio    apologetica    prodromi   episcopatus   Ratisbonensis. (contra  5  scripta adversus eum edita) Viennae   1755.  40. Po Hanžičevi smrti je izdana knjiga:
15.) Analecta seu collectanea pro historia Carinthiae concinnanda. Opus posthumum. Pars I. et II. Clagenfurti. Kleinmayr 1785. 8°. No-rinbergae  1792.  8\
Z izmišljenim imenom Modest Taubengall je Hanžič izdal knjigo:
16.) Apologeticus   adversus   umbras Oratii Melliti.  (Bern. Pez. Be-nedict.) pro farna A. R. P. Gabrielis Hevenesi et universae Societatis „Jesu   in   causa   libri:   Cura Salutis   etc.   Veronae   (izmišljena   tiskarna) 1722.  8°.
V Westenriederjevih prispevkih k domači zgodovini je bila natisnjena po Hanžičevi smrti razprava: Trias epistolarum de aetate S. Ru-perti ad amicum Salisburgensem.
Razen teh navedenih knjig je zapustil 13 debelih zvezkov, ki so ostali v rokopisu in so shranjeni v dunajski dvorni knjižnici. Ti zvezki so nekako nadaljevanje tretjega dela »Germania sacra«. V njih dopolnjuje spise o vladikovini: trierski, ratisbonski, solnograški, pasavski, krški, labodski, graški i. t. d. Toda saj že našteta dela dovolj pričajo, da je bil naš Marko slaven mož, na katerega sme biti ponosen narod slovenski. ])
*) Wurzbach piše o Hanžiču: »Als Geschichtschreiber vereinigte H. in sich die wesentlichsten Eigeuschaften eines solchen, er besitzt Forschungsgeist und die Gabe klar und fesselnd zu erzahlen; er verbindet mit gesunder Kritik Wahrheitsliebe und gediegene Kenntniss der Geschichte und Culturzustande der  Vergaugenheit.«