1180
KRONIKA
RAZSTAVA SLIK TOMAŽA GORJUPA V BEŽIGRAJSKI GALERIJI
V prostorih prenovljene Bežigrajske galerije je bila pred nedavnim razstava slikarskih del mladega ljubljanskega likovnika, lanskoletnega Župančičevega nagrajenca Tomaža Gorjupa. Ta »potujoči« prikaz serije umetnikovih najnovejših umetniških stvaritev, ki jih je videla najprej idrijska, nato novomeška likovna publika, smo v Ljubljani doživeli zaradi skromnih prostorskih kapacitet Bežigrajske galerije in izjemno velikega formata Gorjupovih slik v dveh »nadaljevanjih«, kar prav gotovo ni bilo v korist gledalcem, še manj  samemu avtorju.
Akademski slikar Tomaž Gorjup, znan kot eden najbolj delavnih in hkrati največkrat razstavljajočih predstavnikov mlade generacije slovenskih likovnikov, že nekaj let upodablja v svojih slikah eno in isto motiviko, ki pa jo kljub vsemu le počasi, vztrajno in pa zlasti nadvse studiozno —¦ kar je nasploh ena od dobrih avtorjevih lastnosti — širi in bogati. Tako je v zadnjem času od neskončnega variiranja enega samega motiva — čevljev, že počasi prešel na nogo, goleno in stegno, na upodobitev »človeške lupine« vse do vratu. Človeška obuvala in spodnji deli človeškega telesa nastopajo v Gorjupovih slikah v neštetih možnih oblikovnih — in v zadnjem času tudi že barvnih variantah, medsebojnih kompozicijskih, prostorskih in tudi sim-bolnopripovednih odnosih. Z njihovo pomočjo in na poudarjeno čist slikarski način odkriva umetnik svoja globlja spoznanja in neke širše resnice o
današnjem človeku, o današnji hiper-potrošniški civilizaciji nasploh. Kot nekakšne, z rahlo simbolno »tančico« ovite marinete na brezscenskem, le z mehkimi vijugastimi črtami omejenem prostoru — odru, uprizarjajo te »človeške lupine« svoje narativno bogate »igre«, prizore, ki so zgolj asociacija na vsakdanje človeško življenje, na medsebojne človeške odnose, na osnovne elementarne človeške čustvene vzgibe ter razpoloženja: veselje, žalost, agresivnost itd. Čeprav Gorjupa štejemo med nove realiste in so osnovna izhodišča njegovega slikarskega sveta realni predmeti in človeške figure, se njegov osnovni likovni pristop vendarle razlikuje od vseh doslej znanih, realističnih izkušenj; pri tem gre avtorju namreč predvsem za svojevrstno slikarsko interpretacijo, za nekakšno snovno in simbolno izenačevanje vsega videnega in doživetega. V Gorjupovih slikah so čevlji, človeška koža in človeška obleka oblikovani iz enakega »materiala«, vse je podobno nekakšni debeli pločevini, oklepu, lupini, brez sleherne vsebine, vse je sestavljeno iz posameznih delov, fragmentov in segmentov, ki pa vendarle vse skupaj sestavljajo eksakt-no koncipirane, celovite pojavne oblike, bodisi predmete ali anatomsko pravilne človeške figure v gibanju in medsebojnih stikih. Nova serija Gorjupovih slik pa ne pomeni samo obogatitev avtorjeve dosedanje motivike z novimi formalnimi elementi, marveč tudi razširitev njegovega dosedanjega barvnega spektra: pretežno sivim, violetnim in rdečim barvnim tonom so se zdaj — kot močno ekspresivni in nasploh narativno poudarjeni akcenti — pridružile tudi druge barve: strupeno zelena, modra in skoraj črna.
Likovna umetnost
1181
Sprehod po Jugoslovanskih In tujih revijah
Nobenega dvoma ni, da bo slikar Tomaž Gorjup prej ko slej začel v svojih slikah uveljavljati tudi celopo-stavno človeško figuro; s tem bo naj-
brž sklenil to svojo dolgoletno temo, močno osebno obarvan slikarski diskurz o človeku, diskurz, ki se je začel pri čevljih.                          Franc Zalar