Novosli na Rnfišnem irgu Pedagoški zbornik SŠM za 1.1936. Tudi ta zbornik je uredil dr. K. Ozvald, ki je zbral v njem desetorico različnih scstavkov. Prvi spis je posvečen »stoletnici Stritarjevega rojstva« (V. Brumen) ter skuša pokazati pedagoško stran Stritarjevega dela, njegovega značaja, njegovih nazorov in misli. Opisuje njegovo vero v boljšo prihodnost, ki se je družila z vero v poslanstvo človeštva, posebej še preprostega ljudstva, slovanstva, mladine in ženstva; navaja njegove misli o domu in šoli, o nskaterih vzgojnih pripomočkih in o pomenu domačega jezika; dotika se tudi njegovih razočaranj in bojev z nasprotniki in razpravlja o njegovi zamisli vzgoje najširših ljudskih plasti. V drugem članku piše dr. A. Gosar o »osnovah sodobne socialne vzgoje« ter naglaša, da »danes potrebujemo ljudi, ki bi se čutili notranje, srčno priklenjene na družbo, oziroma na poedine družabne skupine ter bi bili pripravljeni pOsvetiti jim vse svoje moči«, kajti »je danes vsaj kolikor toliko pravičen in zadovoljiv družabni red mogoč med ljudmi, ki so zares prežeti pravega socialnega in občestvenega duha ter sami prostovoljno in z vnemo izpolnjujejo svoje družabne naloge in dolžnosti«. Mladi rod je treba opozarjati na to, koliko dela in gmotnih žrtev je zahtevala ustvaritev in ohranitev naše kulture, spominjati ga je neprestano treba, da je tudi v gospodarskem življenju le delec celote in se mora uklanjati njenemu blagru. Vobče mu je treba dati pravilne pojme o vsem socialnem življenju. S tem še ne bodo odpadle vse težave, toda pot do prave socialne vzgoje se bo odprla. Univ. prof. A. Maklecov razpravlja o »osebnosti zločinca in njegovi kazenski odgovornosti«. Govori o nekaterih določbah novega jugoslovanskega kazenskega zakonika ter precej obširno piše o osebnosti zločinca. Omenja različne teorije, ki se tičejo tega predmeta ter se zopet vrača k našemu kazenskemu zakoniku in razlaga, kako upošteva to in ono. Vodilna ideja nove kazenske zakonodaje »je ta, naj se pri določitvi kazenske odgovornosti upošteva ne le posamezno kaznivo dejanje, temveč tudi nagibi, nagnjenja in značaj storilca. To pomeni nedvomen napredek s prejšnjo, zastarelo zakonodajo ter obeta državi večji uspeh v njeni borbi zoper zločine«. Dr. K. Ozvald podaja »pedagoški pogled na mladostnika, ki je zapadel kazenskemu paragrafu« ter tako dopolnjuje prejšnji članek. Prikazuje človeško jedro zločinca ter naglaša, da je treba tudi pri kaznovanju imeti pred očmi celega človeka. »S tem pa ni rečeno drugega, nego da bi kazen naj vsebovala tudi — pedagoško . ali vzgojevalno funkcijo«. In zlasti še za vzgojo mladoletnih zločincev bi potrebovali »rojenih« vodnikov. »Poklicani so pač samo tisti, ki zmorejo na primcr spoštovanje tudi pred osebo mladega zlikovca, ki si znajo pridobiti njegovo zaupanje in ki jim je zlasti še svojska ljubezen do tega, kar ie »božjega« v vsakem človeku«. Dr. St. Gogala je prispeval sestavek o »narodnem učitelju in narodni šoli«. Pod nazivom »narodne« šole pa ne umeva le ljudske, marveč vsako šolo, ki je zajeta od narodnostnega duha in ga goji. Zato govori najprej o vsebini pojma narodnost ter o narodni kulturi, in naglaša, da mora posameznik koreniniti v njej. Učitelj sam mora seveda živeti iz narodnega duha ter mora tudi učencem posredovati »čim točnejše in podrobnejše spoznanje narodnosti in čim toplejšo in pristnejšo ljubezen do naroda in domovine«. Le potem bomo vzgojili prave naše ljudi, ki bodo pristno narodno čutili in doživijali. V. Schmidt nam razlaga svoje misli »o bistvu in nalogah psihotehnike«. Naglaša važnost in pomen te stroke, ki da je »sodobna znanstvena oblika praktičnega dušeznalstva«. Zanimivo ocenjuje vlogo strojev in aparatov v psihotehniki, ki se le prečesto precenjuje. »Psihotehnični aparati imajo samo ta namen in v tem je njihova vrednost, da ,sprožijo\ povzročijo tako in tako reakcijo, ki daje psihotehniku priložnost, da ugotavlja svojstvenost duševnega izražanja preizkušene osebe.« »Aparat nam ne more nuditi več, nego li določeno situacijo, na katero oseba reagira. Psihotehnika pa se začenja šele tam, kjer te reakcije in simptome analiziramo. Analize ne more izvršiti aparat, temveč samo psihotehnik. Čim boljši psihotehnik, tem manj aparatov bo potreboval.« Prav tako so nekaterc druge ugotovitve zu naše prilike čisto nove. Bcsedilo pojasnjujejo slike, tabele in diagrami. D. Cvetko prinaša »donesek k zgodovini naše pedagogike« v članku o »glasbeni kul(uri v našem vzgojstvu«. V njem razmotriva vlogo, ki sta jo petje in glasba igrala v naših šolah v preteklosti ter zlasti močno podčrtujc prizadevanje A. M. Slomška, kateremu pripisuje »mesto prvega praktičnega slovenskega pedagoga, ki je za svoje pisano in ustno delo žel mnogo sadov« ter je »vplival na vse v isti pravec usmerjene potomce več desetletij naprej«. Nadaljnji razvoj tudi podrobneje očrtuje ter naglaša, da je pevski pouk pri nas nazadoval. Govori tudi o današnjem stanju in se bori proti temu, da se petje šteje med veščine; sam ga prišteva k »umetniškim predmetom«. A. Žerjav razmotriva »problem učnih knjig s stališča življenjske šole«. Ocenjuje in kritizira dosedanje učne knjige, ki da so še vedno v pravem pomenu besede učne knjige in lahko služijo le prisvajanju in utrjevanju snovi in gradiva, ki se v šoli obravnava ali predava. To so torej »vzorne« ponavljalne knjige za dijake, ali nekaki repetitoriji, posnetki in izpiski znanstvenih del. Podrobneje kaže avtor razne napake na naših zemljepisnih in zgodovinskih učnih knjigah. Na koncu pa še opisuje nove delovne priročnike, ki hočejo nuditi učencem za študij več gradiva, kakor pa že izdelanih ugotovitev. Temu dodaja še nekaj misli o sestavljanju in ocenjevanju šolskih knjig. J. Šedivy opisuje »češkoslovaško šolstvo«, oziroma le češko, ker bo slovaškega opisal v prihodnjem letniku Zbornika. Najprej očrtuje zgodovinski razvoj šolstva, nato pa podrobno poroča o današnjem stanju različnih vrst šol. Meščanske šole so trirazredne (a imajo večinoma poseben nadaljevalni tečaj), učiteljišča so štiriletna, poleg njih pa imajo še dve dvoletni pedagoški šoli, dve enoletni pedagoški akademiji in dvoletno pedagoško fakulteto. Poleg običajnih tipov srednjih šol poznajo še reformno realno gimnazijo in nckatere druge poizkuse. Čisto svoj sistem šolstva snuje dr. V. Pfihoda. Univerze so ki.r v Pragi tri (češka, nemška, ukrajinska), poleg ostalih visokih šol v deželi. Važni organizaciji sta »Ustfedni matice školska« in »Komenskv« ki skrbita za češke šole med tujim prebivalstvom v domovini in v tujini. Na koncu Zbornika očrtuje E. Bojc življenje in delo Lj. Stiasnega. V. B. poroča o Liebertovem predavanju o »mestu in nalogah filozofije v sedanjosti«. Sledi še »Kronika« in »Upravni vestnik SŠM«. To poročilo bi hotelo vzbuditi zanimanje za pester niz vprašanj, ki jih obravnava letošnji Zbornik. A zdaj »vzemi in beri!« V. B. —k »SAVREMENIK« Srpske književne zadruge v Beogradu je za letošnje leto izšel v 4 knjigah v sledečo vsebino: 1. Antologija srpsko hrvatske posleratne lirike: Predgovor je napisal Gjuro Gavela. V knjigi so zasotpani sledeči pesniki: E. Alfirevič, G. Vasiljev, Z. Vasiljevič, Lj. Vizner, R. Dragutinovič, J Dučič, B. Djukič, V. Živojinovič, G. Krklec, M. Krleža, M. Leskovac, V. Majer, D. Maksimovič, 2. Miličevič, H. Mitrov, V. Nazor, M. Nastasijevič, Vatroslav Nemir, N. Polič, Djuza Radovič, J. Radulovič, M. Rakič, R. Ratkovič, N. Simič, M. Stamatovič, B. Stojadinovič, G. Tartalia, T. Ujevič, D. Cesarid, A. Šantič, A. B. Simič in N. Šop. — 2. Trideset godina čutanja, roman Stojadina Živadinoviča. — 3. Pripovedke Borivoja Jevtiča: Nonova kči, Stela kči Golubičina, Skitač s. Hrida, Iznad prošlosti, Šume, Gigantomahija. — 4. Iz nove ruske književnosti sestavil I. Goleniščev - Kutuzov: Puškinova poezija, Puškin i savremena Rusija pravi Gogolj, Umetnost Leva Tolstoja, Dostojevski i. Vjačeslav Ivanov, M. Vološinj, A. Beli, N. Gumilov, E. Zamjatin. — Vse štiri knjige v okusni vezavi na 720 straneh stanejo 65 din in se lahko naročijo potom vsake knjigarne ali pa direktno na naslov: Srpska književna zadruga, Beograd, Kralj Milanova 19.