LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • STALNE BESEDNE ZVEZE v slovenšcini POLONA GANTAR SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • polona gantar Stalne beSedne zveze v Slovenšcini KorpuSni priStop Lingua SLovenica Stalne beSedne zveze v Slovenšcini KorpuSni priStop PoLona gantar Ljubljana 2007 Zbirka: Lingua Slovenica 3 Urednica zbirke: Helena Dobrovoljc Polona gantar StaLne beSeDne zveze v SLovenšcini Korpusni pristop Recenzenta: erika Kržišnik, vojko gorjanc Oblikovanje: Milojka Žalik Huzjan Izdal: inštitut za slovenski jezik Frana ramovša zrc Sazu Zanj: varja cvetko orešnik Založila: založba zrc, zrc Sazu Zanjo: oto Luthar Glavni urednik: vojislav Likar Tisk: collegium graphicum d.o.o., Ljubljana izid publikacije je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost rS. ciP - Kataložni zapis o publikaciji narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.163.6’373.7 811.163.6’374 gantar, Polona Stalne besedne zveze v slovenšcini : korpusni pristop / Polona gantar. - Ljubljana : založba zrc, zrc Sazu, 2007. - (zbirka Lingua Slovenica ; 3) iSbn 978-961-254-036-4 236644608 © 2007, zrc Sazu, inštitut za slovenski jezik Frana ramovša, založba zrc vse pravice pridržane. noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli nacin, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugace, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic (copyrighta). Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789612540364 vSebina Predgovor.......................................................................................... 9 i Korpusni pristop v leksikologiji in frazeologiji uvod: Korpus – jezikovni vir in metodologija ................................. 15 1 Možnosti jezikoslovne izrabe korpusnih podatkov.....................19 1.1 empiricna analiza dejanskega jezikovnega stanja ................. 20 1.2 razmerje med sistemsko možnim in uresnicenim................ 21 1.3 Kolicina jezikovnih podatkov..............................................22 1.4 izraba racunalniških orodij – avtomatizacija in racionalizacija postopkov ................................................ 23 1.5 Premik od besede k vecbesedni enoti................................... 24 1.6 razmerje med obliko in pomenom besede .......................... 25 2 Korpusa FiDa in FidaPLuS ..................................................... 27 2.1 Korpusni podatki................................................................28 2.1.1 Korpusni metapodatki ............................................... 29 2.1.2 Jezikovni podatki in njihova interpretacija.................. 32 2.2 Jezikoslovna oznacenost....................................................... 33 2.3 orodja za analizo korpusa ................................................... 34 3 Postopki korpusne analize ......................................................... 37 3.1 beseda kot pojavnica, razlicnica in lema .............................. 38 3.2 besedni niz, besedna zveza in kolokacija..............................40 3.3 Statisticne analize ................................................................ 44 3.3.1 absolutne statisticne vrednosti ................................... 44 3.3.2 vzajemne vrednosti.................................................... 46 3.3.3 variantnost konkordancnega jedra ............................. 49 3.3.4 Pomenska analiza ....................................................... 51 ii Mesto vecbesednih leksikalnih enot v slovenskem leksikalnem fondu uvod: teoreticna in terminološka izhodišca............................................57 1 Leksikologija ......................................................................... 58 1.1 Leksikalna enota...................................................................59 1.1.1 beseda......................................................................... 60 1.1.2 Prosta in stalna besedna zveza ....................................... 61 1.1.3 Kolokacija...................................................................66 2 Frazeologija ......................................................................... 72 2.1 Frazeološka enota.................................................................. 76 2.1.1 Frazem........................................................................77 2.1.2 idiom ......................................................................... 78 2.2 temeljni frazeološki pojmi..................................................... 79 2.2.1 zgradba Fe.................................................................80 2.2.1.1 eno- in vecbesednost .......................................... 80 2.2.1.2 Leksikalizacija in ustaljenost ................................ 82 2.2.1.2.1 glagolske zveze.......................................... 84 2.2.1.2.1.1 zveze glagola in predloga .................. 86 2.2.1.2.1.2 zveze glagola in zaimka..................... 89 2.2.1.2.2 Posebne zveze ............................................ 91 2.2.1.3 Poenobesedenje .................................................. 96 2.2.1.4 variantnost......................................................... 98 2.2.2 Skladenjska vloga Fe ................................................. 103 2.2.2.1 Stavcnost in nestavcnost Fe............................... 105 2.2.2.1.1 »nepravi« glagolski frazemi ...................... 105 2.2.2.1.2 Fe z besedilno zgradbo ............................ 112 2.2.2.1.2.1 Pregovori in reki ............................. 112 2.2.2.1.2.2 Pragmaticne Fe..............................114 2.2.2.2 vecfunkcijskost Fe ........................................... 115 2.2.2.3 Pretvorbenost ................................................... 122 2.2.2.3.1 clenske pretvorbe.................................... 123 2.2.2.3.2 celovite pretvorbe ................................... 125 2.2.2.3.2.1 Potrpnjenje .................................... 127 2.2.2.3.2.2 Pooziraljenje................................... 130 2.2.2.3.2.3 Posamostaljenje ............................. 131 2.2.3 Pomen Fe.................................................................133 2.2.3.1 idiomaticnost.................................................. 134 2.2.3.2 ekspresivnost..................................................138 2.2.3.3 besedilni in situacijski kontekst ...................... 141 iii vloga korpusov pri prepoznavanju in analizi vecbesednih leksikalnih enot uvod: beseda in njeno besedilno okolje; leksikalno-gramaticna izhodišca..................................................... 151 1 beseda kot sestavina vecbesedne leksikalne enote..................... 154 1.1 Statisticna opredelitev besede ............................................ 155 1.2 Skladenjska opredelitev besede .......................................... 160 1.3 besedni pomen ................................................................. 162 2 besedna zveza kot strukturni in pomenski organizator vecbesedne leksikalne enote.....................................................173 2.1 Prepoznavanje fraznih jeder...............................................174 2.2 Statisticna opredelitev fraznih jeder ................................... 178 2.3 Skladenjska zgradba fraznih jeder ...................................... 182 2.3.1 Frazna jedra s predmetnopomenskimi sestavinami ... 186 2.3.2 Frazna jedra s slovnicnopomenskimi sestavinami...... 191 2.4 Pomenska opredelitev fraznega jedra ................................. 195 3 vecbesedna leksikalna enota .................................................... 200 3.1 Prepoznavanje vecbesednih leksikalnih enot ...................... 200 3.1.1 Skladenjska in pomenska opredelitev kolokatorjev ... 201 3.1.2 obseg kolokatne paradigme.....................................205 3.2 Statisticna opredelitev vecbesednih leksikalnih enot........... 211 3.3 Skladenjske lastnosti vecbesednih leksikalnih enot............. 213 3.3.1 Stavcnoclenska vloga vecbesednih leksikalnih enot...213 3.3.2 besedilna vloga vecbesednih leksikalnih enot............ 220 3.4 Pomenske lastnosti vecbesednih leksikalnih enot ............... 228 3.4.1 variantnost .............................................................. 229 3.4.1.1 Leksikalne variante.......................................... 230 3.4.1.1.1 Predmetnopomenske leksikalne variante..231 3.4.1.1.2 Slovnicnopomenske variante.................. 235 3.4.1.2 (So)besedilne variante ..................................... 236 3.4.1.2.1 Pretvorbene omejitve vecbesednih leksikalnih enot ..................................... 237 3.4.1.2.2 Prenovitve.............................................. 241 3.4.2 Dobesedni in frazeološki pomen .............................. 244 3.4.3 vecpomenskost ........................................................ 248 Sklep ............................................................................................. 252 Povzetek................................................................................................ 254 Literatura ...................................................................................... 264 Stvarno kazalo ............................................................................... 275 Predgovor I Knjiga Stalne besedne zveze v slovenšcini, ki se teme loteva z vidika korpu­snega pristopa, temelji na avtoricini disertaciji Frazem in njegovo besedil-no okolje,* knjižna izdaja in z njo povezana predelava pa je bila narejena z namenom zainteresiranim bralcem, zlasti leksikologom in vsem, ki jih zanima vecbesedna slovenska leksika, predstaviti: • pristope k obravnavanju vecbesednih leksikalnih enot in znotraj tega frazeologije s poudarkom na slovenisticnem jezikoslovju in teorijah, ki so nanj vplivale, ter terminologijo, ki se je pri tem uveljavila; • postopke za prepoznavanje vecbesednih leksikalnih enot na podlagi elektronskega besedilnega korpusa; • nacela besednega povezovanja in lastnosti ugotovljenih vecbesednih leksikalnih enot, kot se kažejo v dejanski besedilni rabi. S prihodom korpusnega jezikoslovja ob koncu 90. let v slovenski pro-stor, ki je prinesel 100-milijonski referencni korpus FIDA tudi slovenske-mu jeziku, je s prvimi leksikološkimi analizami, ki so nastale na njegovi podlagi, prišla v vsej svoji razsežnosti do izraza tudi problematika vecbe­sednih leksikalnih enot, in to ne samo frazeoloških, pac pa nacela besedne povezovalnosti in z njimi povezane pomenske lastnosti na sploh. Korpusni pogled na leksikološko problematiko je v marsicem preobrnil tradicional­ne poglede na obravnavanje leksikalnega fonda jezika. Zaradi velike ko­licine podatkov o dejanski jezikovni rabi so prišle na površje lastnosti, ki jih tradicionalna leksikologija in posledicno leksikografija nista zaznali. Pri funkcijskih in slovnicnih besedah je postala ocitna njihova sobesedilna odvisnost tako glede funkcije kot tudi na ravni pomenskih interpretacij. * Mentorica prof. dr. ada vidovic Muha (2004). Analiza konkordancnih nizov je jasno pokazala na socasno vlogo povezo­valnih in izbirnih procesov v postopku poimenovanja predmetnosti in pri ustvarjanju pomenske kohezije besedila. Postalo je jasno, da so leksikalne enote na vec subtilnih nacinov vpete v sobesedilo in da jih zato ni mogoce obravnavati loceno. Kadar govorimo o vecbesednih leksikalnih enotah, se navadno giblje-mo znotraj metaforicnih in s pomenskimi prenosi definiranih besednih zvez, kot so frazemi in idiomi, medtem ko neidiomaticne vecbesedne enote niso bile deležne posebnega zanimanja, zlasti tudi ne z vidika ustrezne­ga slovarskega opisa. Neposredno je to razvidno iz SSKJ, ki prinaša vsega skupaj le 149 besednozveznih iztocnic, zlasti citatnih tipa alfa romeo, call girl, snack bar ipd., vse druge stalne besedne zveze pa obravnava na raz­licnih mestih geselskega clanka. V nasprotju s tem je temeljno izhodišce obravnavanja vecbesedne problematike v pricujoci knjigi vezano na hkra­tno upoštevanje sintagmatskih in paradigmatskih povezovalnih lastnosti besed. Razlicni vidiki besedne povezovalnosti, ki se odkrivajo v korpusnem okolju, postavljajo v izhodišce besedo in ugotavljajo lastnosti, kot se kažejo v odnosu do drugih besed v njenem besedilnem okolju. Pri tem sta pomen in vloga zvez razlicno porazdeljena med posamezne sestavine, teh povezav pa ni mogoce vedno nedvoumno opredeliti. Take kombinacije besed imajo v besedilu razlicne poimenovalne in funkcijske zadolžitve, naš namen pa je prepoznati objektivne in izmerljive lastnosti, ki omogocajo znotraj tipicnih vzorcev prepoznati tiste vecbesedne enote, ki izražajo samostojno leksikalno vlogo. V tem smislu širimo tudi predmet zanimanja z ožje frazeološke na širšo besednozvezno in skladenjsko problematiko. Izrazi, s katerimi se bomo najpogosteje srecevali, so vecbesedna leksikalna enota, stalna besedna zveza (SBZ) in frazeološka enota (FE). Ceprav se bomo v prvem delu podrobneje posvetili razumevanju posameznih pojmov, se zdi že na tem mestu smiselno pojasniti osnovne izraze in razmerja med njimi. Stalna besedna zveza, kot jo v vecji meri razume tudi slovenisticno jezikoslovje, zastopa tiste vecbesedne leksikalne enote, ki v svoji pomen-ski zgradbi ne izkazujejo ocitnih pomenskih prenosov, kar pomeni, da je njihov pomen mogoce razbrati iz pomena sestavin, so torej pomensko pro­zorne/neidiomaticne, in hkrati v besedilu ne izražajo opazne ekspresivne vloge. Znotraj tega predstavljajo frazeološke enote podmnožico vecbesednih leksikalnih enot, in sicer tiste, za katere velja, da njihovega pomena ni mogoce predvideti neposredno iz pomenov sestavin in da je hkrati njihova raba v besedilu tako ali drugace zaznamovana. Ker si frazeologija priza­deva zagotoviti in ohraniti prepoznavno in trdno mesto znotraj jezikoslov­nih ved, obstaja med frazeološkimi enotami kar nekaj podtipov, njihova identifikacija pa temelji na prepoznavanju stopnje ustaljenosti in pomen­ske neprozornosti, pretvorbenih sposobnosti in stalne besedilne funkcije. Iz­hajajoc iz slovenisticne tradicije smo zato posebej izpostavili frazeme kot strukturno trdne zveze, katerih pomen je posredno (metafora, metonimija) izpeljiv iz sestavnih delov, in idiome, ki obsegajo pomensko in zgradbeno popolnoma samostojne in od sestavin neodvisne celote. II Vecbesedne leksikalne enote predstavljamo v treh razmeroma locenih in hkrati povezanih tematskih sklopih. V prvem pojasnimo temeljna nacela korpusnega jezikoslovja in se osredotocimo na tiste metodološke prijeme, ki se vecbesedne problematike lotevajo z leksikalnogramaticnega vidika. V tem delu predstavimo tudi lastnosti korpusov FIDA in FidaPLUS, ki predstavljata našo gradivno osnovo, postopke korpusne analize ter orodja, ki so se pri tem pokazala kot najbolj ucinkovita. Drugi del je namenjen umestitvi problematike vecbesednih leksikalnih enot v slovenski leksikalni fond, pri cemer želimo vzpostaviti pojmovno in terminološko razmerje med leksikologijo in frazeologijo ter pojasniti temeljne pojme, ki so relevantni za obe podrocji tudi z vidika slovarske teorije. Posamezne probleme, vezane na strukturne, pomenske in skladenjske lastnosti vecbesednih leksikalnih enot, preverjamo tudi v korpusnem okolju. Tretji del je namenjen pred­stavitvi postopkov prepoznavanja vecbesednih leksikalnih enot na podla­gi korpusa ter postavljanju objektivnih in v kar najvecji meri izmerljivih meril za locevanje prostih in stalnih besednih zvez. Postopno ubesediljenje besed, ugotovljenih fraznih jeder in SBZ odkriva na podlagi korpusnih podatkov tudi njihove besedilne lastnosti, kot so tipicni skladenjski vzorci, v katere vstopajo, skladenjska razmerja, ki se pri tem ustvarjajo, variantne sestavine, pretvorbeni in prenovitveni potencial ter pomenske lastnosti. III Temeljni del raziskave, ki jo prinaša pricujoca knjiga, je nastajal v casu doktorskega študija ob kriticnih in hkrati konstruktivnih pripombah men-torice prof. dr. Ade Vidovic Muha, za kar se ji iskreno zahvaljujem. Za povabilo v korpusno jezikoslovje, ki je v marsicem zamajalo moj sistema­ticni pogled na jezik, gre zahvala dr. Vojku Gorjancu, za prakticno delo s korpusi in slovarskimi aplikacijami pa Simonu Kreku. V pogovorih s kolegi jezikoslovci in frazeologi, zlasti s prof. dr. Eriko Kržišnik, dr. Natašo Jakop in dr. Andrejo Žele, so se mi odpirala nova vprašanja in izzivi, na katere je bilo treba odgovoriti in brez katerih bi umanjkal velik del besedila – vsem še enkrat hvala. Ne nazadnje gre zahvala urednici dr. Heleni Dobrovoljc za skrbno branje in za vse male in velike nadloge v zvezi z izdajo knjige, ki jih je prostovoljno prevzela nase. V Ljubljani, septembra 2007 i KorpuSni priStop v leKSiKologiji in frazeologiji uvod: KorpuS – jeziKovni vir in Metodologija ceprav zacetke dela s korpusi, kot jih poznamo in razumemo danes, postavljamo v 60. leta prejšnjega stoletja, imajo jezikoslovne raziskave, ki temeljijo na realnih jezikovnih podatkih, bistveno daljšo tradicijo. v svojem terminološkem razvoju je izraz korpus oznaceval razlicne zbirke jezikovnih podatkov, ki so bili zbrani za namene znanstvenega razisko­vanja; ti podatki so predstavljali osnovno gradivo vsakega znanstvenega jezikovnega opisa, ki je temeljil na empiricno zasnovani raziskavi. o tovrstnih raziskavah jezika je mogoce govoriti že v zvezi s postbloom­fieldsko jezikoslovno smerjo (zlasti v 40. in 50. letih 20. stoletja), ki je pomembno vplivala na takratni strukturalisticni in deskriptivisticni pogled na jezik. zanjo je bilo pomembno naslednje izhodišce: ce želimo o jezikoslovju govoriti kot o znanosti, potem morajo biti raziskave omejene izkljucno na to, kar je mogoce v jeziku opazovati (Leonard bloomfield, Language: 1933). to izhodišce se je sredi 60. let med jezikoslovci, ki niso pristajali na intuitivno zasnovane raziskave, kot so se uveljavile v okviru generativne slovnice, še podkrepilo z mnenjem, da je lahko znanstveno utemeljena le taka raziskava jezika, ki temelji na veliki ko­licini realnih jezikovnih podatkov, ki morajo biti za namene raziskave nacrtno zbrani. nekje od 60. let dalje – mejnik racunalniško berljive besedilne zbirke predstavlja korpus brown z milijonom besed, ki je bil oblikovan kot knjižni vzorec tiskane ameriške anglešcine, uporabljal pa naj bi se s pomocjo digitalnih racunalnikov – se o korpusu govori kot o elektron-ski besedilni zbirki (Malmkjćr 1996 (1991): 73), ki je hkrati enovita, strukturirana in standardno oznacena glede na namen raziskave (Me­yer in Mackintosh 1996: 266). Poleg racunalniške berljivosti, ki temelji na standardnem in eno­vitem elektronskem zapisu in omogoca poljubne iskalne naloge, imajo sodobni besedilni korpusi natancno doloceno notranjo zgradbo, kar pomeni, da so v korpus vkljucena besedila ali njihovi deli izbrani glede na namen, za katerega je korpus grajen, ter urejeni po eksplicitnih jezi­koslovnih merilih. Poleg enotnega zapisa – ti so v veliki meri standar­dizirani, kar omogoca tipologizacijo korpusov in njihovo vrednotenje – zahteva gradnja korpusov premislek o tem, kako lociti podatke o be-sedilu samem in jezikovne podatke. Korpusi, namenjeni jezikoslovnim analizam, so hkrati tudi standardno oznaceni: posameznim korpusnim enotam so pripisane razlicne strukturne (v postopku tokenizacije in se­gmentacije) in jezikoslovne oznake (v postopku lematizacije, oblikovno­skladenjskega, skladenjskega, pomenskega in drugih vrst oznacevanja). Korpusno jezikoslovje se je v zadnjih 25 letih oblikovalo v samo­stojno raziskovalno podrocje, glede na metode in pristope, ki jih je uve­ljavilo, pa je najvec novega prispevalo • na podrocju jezikovnega opisa, kjer se v nasprotju z jezikovnim predpisom, ki doloca, kaj je in kaj ni pravilna slovnicna raba ali zveza, teži k jezikovnemu opisu, ki ga zanima predvsem to, kako jezik dejansko uporabljamo, in ne, kako bi ga morali (pravilno) uporabljati; • na podrocju slovaropisja, kjer na podlagi aktualnih besedil nastaja­jo opisi realnega jezika, ki ne podlegajo individualni introspekciji in posledicno individualnim normativnim vrednotenjem jezika (gorjanc 2005: 97), hkrati pa se razvijajo nova nacela opisovanja leksikalnih enot in njihovo prepoznavanje v besedilu; prišlo je do opazne razširitve predmetnega podrocja, zlasti z vkljucevanjem obsežnejših jezikovnih enot (kolokacij, fraz, segmentov) v slovar­je; • na podrocju ucenja tujih jezikov, kjer se na podlagi korpusnega gra-diva in v ta namen opravljenih raziskav (prim. Lewis idr. 2000: 8), v ospredje postavlja dejstvo, da je t. i. mentalni leksikon govorca, v katerem je shranjeno znanje o besedah, zvezah in idiomih kon­kretnega jezika, vecji, kot se je do sedaj mislilo; da predstavljajo v njem že izdelani kosi jezika obsežnejši del, kot se je sprva zdelo, in da resnicno razumevanje in poznavanje besede za njeno naravno funkcionalno rabo vkljucuje tudi poznavanje njene slovnice – tj. vzorcev, v katerih se navadno uporablja; 21 • na podrocju prevodoslovja, kjer so se z oblikovanjem vzporednih korpusov omogocile razlicne kontrastivne študije, ki s pomocjo korpusnih orodij odkrivajo prevodno ustreznost, prekrivne in raz­licne skladenjske zveze, žanrske variante ter strategije prevajanja; • na podrocju razvoja jezikovnih tehnologij, kjer se razvijajo specia­lizirana orodja za delo s korpusi, zlasti crkovalniki, slovnicni pre­gledovalniki in konkordancniki, orodja za hranjenje podatkov in njihovo izmenjavo, za izdelavo elektronskih podatkovnih zbirk in slovarjev, sinteze in analize govora, podatkovnih zbirk za induktiv-no ucenje, strojno prevajanje itd. 21 Do tega spoznanja soavtorji v seriji slovarjev cobuiLD, namenjenih ucenju an­ zaradi vecje verodostojnosti podatkov, njihove velike kolicine in možnosti avtomatiziranja analiticnih postopkov so postali elektronski besedilni korpusi nepogrešljiv vir tudi za stilisticne, socio- in psiholing­visticne ter kulturološke raziskave. Ker pomeni korpusno jezikoslovje s pritegnitvijo racunalniške tehnologije poudarek na sinhronih raziska­vah jezika, so se korpusni jezikoslovci že od samega zacetka usmerjali tudi v podrocje uporabnosti, v izdelavo jezikovnih in slovarskih priroc­nikov in se potrjevali v stiku z uporabniki jezikovnega znanja (gorjanc 2005: 24). Ko pri prepoznavanju in analizi vecbesednih leksikalnih enot go-vorimo o korpusnem pristopu, je pomembno poudariti, da se odlocamo za metodologijo, ki na eni strani omogoca potrjevanje obstojecih teorij – gre za t. i. delni korpusni pristop (tognini-bonelli 2001: 12), na drugi strani pa velika kolicina avtenticnega gradiva in uporaba racunalnika za avtomatizacijo postopkov in opravljanje analiz omogoca kompleksnejši vpogled v jezik ali dolocen jezikovni pojav, s tem pa tudi možnost pre­ureditve meril ali lastnosti, ki so zanj bistvene. v izhodišcu se torej ne odrekamo spoznanjem razlicnih jezikoslovnih študij, vezanih na bese­dnozvezno tematiko, kot tudi ne ugotovitvam slovenskih frazeoloških, leksikalnih in skladenjskih raziskav, pac pa želimo v razmerju do tradi­cionalnih pristopov: • postaviti preucevanje izoliranih jezikovnih elementov, npr. zgolj glešcine kot tujega jezika, prišli z ugotovitvijo, da iztrganost slovarske razlage iz sobesedila, v katerem iztocnica v vsakdanjih realnih komunikacijskih situacijah ob-staja, ne ponudi uporabnikom zadovoljivih informacij, na podlagi katerih bi besede tvorno vkljucevali v komunikacijski proces in ga hkrati sooblikovali. idiomaticnih, in njihove opise v kontekst celotne leksikalne pro-blematike, pri cemer je tocka zrenja s posamezne ravnine, npr. po­menske, skladenjske ali leksikalne, prestavljena v (so)besedilo, kjer je mogoce enakovredno in v medsebojni odvisnosti opazovati skla­denjsko vlogo, pomen in izrazno podobo besede in vecbesednih leksikalnih enot; • izhajati iz tipicnih in predvsem dejanskih lastnosti vecbesednih le­ksikalnih enot, s cimer se želimo izogniti polnjenju teoreticnih in sistemsko predvidljivih vzorcev s primeri, ki tem modelom ustre­zajo; • posvetiti se tistim segmentom leksikalne problematike, ki do sedaj, zlasti z vidika slovarskih aplikacij, niso ponudili zadovoljivih infor­macij. zaradi svoje izrazito sobesedilne vloge, vecfunkcijskosti in pogostosti je tradicionalna leksikografija odpovedala predvsem pri funkcijskih in slovnicnopomenskih besedah, saj je šele racunalni­ška obdelava in hkratni prikaz razlicnih sobesedilnih rab omogocil vpogled v celovitejšo podobo njihove razvrstitve. v nadaljevanju bomo izpostavili možnosti jezikoslovne izrabe kor­pusnih podatkov na podrocju vecbesednih leksikalnih enot. Predstavili bomo vidike njihovega preucevanja v predkorpusnem obdobju in jih soocili s postopki, ki jih predvideva korpusna metodologija. glede na to, da predstavljata temeljno gradivo raziskave korpus FiDa in njegov naslednik FidaPLuS, si bomo ogledali njune osnovne znacilnosti ter predstavili postopke korpusne analize in pridobivanja jezikovnih po­datkov, vezanih na vecbesedne leksikalne enote, kot nam jih omogoca konkordancnik aSP32.22 22 orodja za analizo obeh korpusov je razvilo podjetje amebis. Konkordancnik, ki ga oznacuje kratica aSP32 (amebisovo skladišce podatkov), pa je uporabljen tudi pri elektronskih razlicicah SSKJ in SP (2003). 1 MožnoSti jeziKoSlovne izrabe KorpuSnih podatKov izraba korpusov oziroma v njem shranjenih jezikovnih podatkov je lahko prišla do izraza predvsem na tistih jezikoslovnih podrocjih, ki postavljajo v ospredje besedilo in temeljijo na interpretaciji realnega je­zikovnega gradiva. ce si izposodimo besede Wolfganga teuberta, za korpusno jezikoslovje velja, da z izhodišci v strukturalizmu Firthove usmeritve vztraja pri tem, da se predmet jezika na dokazljiv nacin ma-nifestira samo v besedilih in da nam od jezika locena kognacija ali for-malne izpeljave ne morejo osvetliti bistva naravnega jezika. Kot pravi, so naravni jeziki na enak nacin zaznamovani z analogijo kot z ano­malijo. iskanje univerzalnih struktur slovnice in leksikona pod vpli­vom generativne slovnice in kognitivne semantike pa ne more zadostiti omenjenima vidikoma. v nasprotju s tem korpusno jezikoslovje prej soglaša s pomenskim konceptom evropskega strukturalizma Ferdinan­da de Saussurja v smislu, da je pomen nelocljivo povezan z izrazom, tj. z besedo, frazo in besedilom, in tako usmerja zanimanje na vzorce in na pomensko kohezijo, ki se ustvarja v razponu med posamezno be-sedo in stavcno zgradbo, definirano s skladenjskimi pravili – torej na pojave, v katerih se še posebej ocitno kaže vloga, ki jo ima kontekst za pomen (teubert 1999: 298–300). Posebej izrazita vprašanja na ravni analize korpusa so se tako razumljivo oblikovala okoli pojma leksikalna enota kot pomenonosnega elementa jezika. S tem, ko je korpus omogo-cil sobesedilni vpogled v jezik, pa je tudi dokoncno zabrisal meje med slovnico, kot tistim delom jezika, ki vsebuje pravila za kombiniranje manjših v vecje leksikalne enote, in leksikalnimi enotami samimi, tj. leksikonom, besedišcem oziroma leksikalnim fondom jezika. Spoznanja o tem, kaj je leksikalna enota, od nekdaj zanimajo le­ksikografe, saj obstaja tesna povezava med leksikalno enoto in slovar­sko iztocnico. Leksikograf, ki izhaja iz velike kolicine podatkov, pa je primoran v marsicem spremeniti in relativizirati obstojece slovnicne kategorije, pogled na slovarsko enoto in njen slovarski opis. Korpus je namrec s tem, ko je usmeril pozornost na ocitno prevladujoce lastno­sti skladenjsko-pomenskih vzorcev, pokazal, da tradicionalni leksiko­grafski postopki in kategorije ne zadošcajo vec, da zapleten slovarski metajezik in analiticno zasnovane nestavcne slovarske razlage pogosto pušcajo uporabnika brez ustrezne in pricakovane informacije. Postalo je ocitno, da narava besedila ni slepo slediti jasnim in dokoncnim pra­vilom, pac pa v veliki meri izrabljati jezikovno prožnost in inovativnost (Sinclair 1987c; 1991: 6). Leksikografska izraba korpusnih podatkov tako še posebej izpostavlja problematiko besednih zvez, poudarja vlogo (so)besedila in relativizira okamenelost skladenjske vloge. izraba kor­pusa v gradivnem in metodološkem smislu omogoca leksikografu vec fleksibilnosti pri oblikovanju zasnove slovarja, ki upošteva v prvi vrsti uporabnika (Krek 1999). v slovenskem okolju bi to pomenilo premik od izrazito akademskega slovarskega opisa, kot se je uveljavil v SSKJ, k opisu, ki kompleksne slovarske podatke ponuja na uporabniku prija­znejši nacin in se osredotoca na tiste, ki so za uporabnika dejansko zani­mivi. Mogoce je reci, da je korpusni pristop v preucevanju leksikologije in znotraj tega vecbesednih leksikalnih enot ter pri prenosu spoznanj v leksikografsko prakso lahko ucinkovit predvsem zato, ker omogoca jezikovni opis, ki temelji na analogiji pojavov in tako odkriva njihovo celostno identiteto. izloca torej lastnosti, ki so za vecbesedne leksikalne enote tipicne, medtem ko podatki, ki kažejo na posebno in individual-no, opozarjajo v prvi vrsti na kreativne zmožnosti jezika, in jih zato ni mogoce merodajno uporabiti za analizo (vecbesednih) leksikalnih enot v celoti (cermák 2001: 4). 1.1 eMpiricna analiza dejanSKega jeziKovnega Stanja raziskovanje jezika oziroma njegovega segmenta naj bi temeljilo na konkretnem gradivu, ki glede na namen in izhodišca odraža njegovo dejansko stanje v prostoru in casu. Posameznikove zmožnosti posredo­vanja jezikovnega vedenja so namrec omejene in za preucevanje celostne podobe jezika nezanesljive. Posameznik kot jezikovni uporabnik ali kot raziskovalec preprosto ne zmore razlikovati med neskoncnimi možnost-mi jezikovnega vzorcenja, upoštevati vseh psiholoških situacij in go-vornih položajev. Dejanska jezikovna raba torej nima dosti skupnega s tem, cesa se posameznik zaveda o jeziku, saj lahko podaja predvsem svoje predstave in ne dejanskega stanja (Stabej 1999). šele pojav racu­nalnikov, oblikovanje metod zbiranja besedil ter gradnja korpusov so omogocili pridobivanje velike kolicine jezikovnih podatkov za sodobne jezikoslovne študije. Korpusni pristop zato pomeni spoznavanje jezika v njegovih izpricanih uresnicitvah, v realnih besedilih. Kadar koli na­mrec izhajamo iz že dolocenih izraznih, pomenskih ali kakih drugih lastnosti jezikovnih elementov, kot so denimo zakodirane v slovarjih, se moramo zavedati, da smo kot legitimno izhodišce uporabili dejstva, ki so nastala na podlagi specificno oblikovanih gradivnih zbirk, najvec­krat v preteklem casovnem obdobju in z njemu lastnimi zgodovinski-mi, družbenimi in kulturološkimi pecati. Sodobna analiza jezikovne rabe namrec ne more vec temeljiti na intuiciji, na jezikovni kompetenci enega govorca ali na minimalnem besedilnem gradivu, ampak ji njeno relevantnost zagotavlja prav empiricna analiza velike kolicine avtentic­nih besedil (biber, conrad, reppen 1998: 9–10). tudi ne moremo spre­gledati dejstva, da se jezikovni prirocniki, zlasti slovarji in pravopisi, vse bolj uporabljajo za ustvarjanje in preverjanje jezikovne produkcije, zato je za opis sodobnega, dejanskega jezika opušcanje neživih izraznih možnosti prav tako pomembno kot ugotavljanje novih. 1.2 razMerje Med SiSteMSKo MožniM in ureSniceniM Jezikoslovec se je na podlagi jezikovnih podatkov, ki mu jih kaže kor-pus, prisiljen soociti z razliko, ki nastaja med dejanskimi uresnicitvami in možnostmi, ki jih omogoca jezikovni sistem. ceprav lahko obstojece jezikoslovne teorije s pomocjo korpusnih podatkov podkrepijo svoja spoznanja, je prihodnost korpusne metodologije v odkrivanju novih poti v jezikoslovju in uveljavljanju korpusov kot samostojnih razisko­valnih izhodišc. naloga korpusnega jezikoslovca je zato predvsem po­jasniti dokaze in se ne osredotocati na iskanje potrditev danih zakoni­tosti. verjetno ni nakljucje, da sta se gradnja korpusov, zlasti v smislu zajemanja cim vecje jezikovne variantnosti, kot tudi razvoj orodij za delo s korpusi sooblikovala in izpopolnjevala skozi slovarske projekte, ki so hoteli zagotoviti cim vecjo realnost jezikovnih podatkov, v prvi vrsti z izbiro geselskih besed in njihovih oblik, ki so opazno zastopane v dejanski rabi. Ponovno je bilo treba premisliti upravicenost vkljuce­vanja oblik, ki so zgolj odraz tvorbenih možnosti jezika in nimajo po­trditve v dejanskih besedilih (Krek 1999: 8). Slovarji, ki nastajajo na podlagi korpusa, lahko z vecjo zanesljivostjo zajemajo aktualne pomene leksikalnih enot, ugotavljajo njihovo dejansko pogostost ter zanemarja­jo enkratne ali zastarele rabe. Povsem nove razsežnosti v smislu realne jezikovne podobe so s korpusi dobili zgledi rabe: ce namrec sprejmemo zahteve po koherenci in sporocanjski ucinkovitosti besedila, izhajamo iz dejstva, da se besedilo oblikuje na vec zelo prefinjenih nacinov, ki se jim z umetnim in slovnicno ustreznim zgledom sicer lahko približamo, vendar pa z njimi obcutljivosti in pomembnosti sobesedila ne moremo nadomestiti (Sinclair 1991: 39). 1.3 Kolicina jeziKovnih podatKov Pomembna prednost, ki jo korpusni pristop vnaša v jezikoslovje in po­sledicno v leksikografijo, je kolicina jezikovnih podatkov, ki so jeziko­slovcu/leksikografu na voljo. Poleg avtenticnosti v korpus zajetih besedil je prav velikost korpusa in njegovih komponent ena bistvenih lastnosti, ki zagotavljajo reprezentativnost jezikovnih podatkov. velikost korpusa je sama na sebi sicer relativen pojem; ceprav naceloma velja, »vec je bolje« (Sinclair 1991: 18), je vsekakor treba velikost korpusa upoštevati glede na namen raziskave, ki nastaja na korpusni podlagi, hkrati pa je tudi znotraj korpusnega jezikoslovja že v izhodišcu prisotno zavedanje, da »noben korpus ne more vsebovati neskoncnega števila slovnicno pra­vilnih in komunikacijsko ustreznih stavkov«, kot na drugi strani tudi velja, da »vse, kar je v korpusu, je (bilo) tudi v jeziku« (Stabej 1998: 98). Hiter razvoj informacijske tehnologije, ki omogoca avtomatizacijo po­stopkov in obvladovanje velike kolicine podatkov, ter narašcajoce mo-žnosti pomnenja in skladišcenja podatkov omogocajo tudi gradnjo vse bolj obsežnih korpusov. Jezikoslovci in leksikografi lahko iz obsežnih korpusov izlušcijo to, kar izstopa glede na regularnost vzorca, pomena, besedilnega okolja ipd. Prednosti obsežnega korpusa so med drugim tudi v tem, da daje vecjo verodostojnost ugotovitvam, ki iz takega kor­pusa izhajajo, hkrati pa obsežnejši korpusi omogocajo tudi vpogled v redkeje uporabljene besede in zveze. opazovanje konkretnega leksikal­nega elementa v razlicno obsežnih korpusih je pokazalo, da so razlike glede na ugotovitve zanemarljive in da izstopajo predvsem podobnosti (Hanks 2000: 18). v literaturi se še posebej poudarja nujnost velike kolicine podatkov pri preucevanju vecbesednih leksikalnih enot, zlasti pri ugotavljanju regularnosti pretvorbenih procesov, ki jim pogosto podlegajo. eden bistvenih problemov tradicionalnega jezikoslovja v preucevanju bese­dnozvezne leksike in postavljanju zakonitosti se še vedno odraža prav v oblikovanju zakljuckov na podlagi majhnega obsega podatkov (cermák 2001: 5). Podrocje frazeologije in idiomatike je v tem smislu posebno tudi zato, ker se od drugod (npr. iz skladnje in pomenoslovja) znane kategorije znotraj stalnih zvez zabrisujejo in jih je nemogoce razbrati iz manjšega števila vzorcev. za izlocanje tipike na podrocju vecbesednih leksikalnih enot sta torej bistvenega pomena velika kolicina podatkov in širina besedilnega okolja. 1.4 izraba racunalnišKih orodij – avtoMatizacija in racionalizacija poStopKov izraba racunalniške tehnologije pri oblikovanju korpusov in delu z njimi je gotovo vnesla najvec novosti v metodologijo jezikoslovnih raziskav. racunalniška tehnologija namrec omogoca elektronski zapis besedil in posledicno razvoj orodij za delo s korpusi. z njimi lahko avtomaticno razvršcamo in urejamo jezikovne elemente, jih sestavljamo in izdela-mo statisticne izracune. obenem nam elektronski zapis omogoca tudi hranjenje podatkov in pogled nazaj v t. i. nejezikovne lastnosti besedil, kot so podatki o avtorstvu, casu nastanka, kraju objave ipd. zlasti v leksikologiji in leksikografiji, ki temeljita na sistematicno zbranem vsaj minimalnem besedilnem gradivu, se ucinkovito izrablja razvoj orodij za delo s korpusi (gorjanc 2002: 29). znotraj tega ostaja temeljni meto­dološki postopek analiza konkordancnega niza in izracuni statisticnih vrednosti. avtomatizacija postopkov pri kompleksnejših skladenjskih, pomenskih in širših besediloslovnih raziskavah pa se uveljavlja z izpo­polnjevanjem metod jezikoslovnega oznacevanja korpusov, z nadaljnjim razvojem statisticnih vrednosti in sistemov za analizo besedil. Poseben pomen ima avtomatizacija postopkov in izraba orodij za analizo kor­pusov za slovarsko delo. ne samo pri oblikovanju geslovnikov, kjer je denimo mogoce na podlagi korpusa izdelati liste najpogostejših besed (prim. gorjanc 2005: 72), ki predstavljajo osnovo za geslovnik, tako rekoc s pritiskom na tipko, pac pa tudi pri možnostih zbiranja domala neomejene kolicine besedilnega gradiva, po katerem je mogoce z zmo­gljivimi racunalniškimi iskalnimi orodji iskati po razlicnih parametrih, preverjati relevantnost pomenskih povezav in odstopanj, identificirati obsežnejše skladenjske enote ipd. 1.5 preMiK od beSede K vecbeSedni enoti Korpus na eni strani izpostavlja razmerje med številom oblik in pogo-stostjo njihovega pojavljanja ter tako zahteva ponovni premislek pojma osnovne (in posledicno slovarske) oblike, na drugi strani pa postaja z analizo korpusnih podatkov vse bolj zanimivo podrocje leksikalnih enot, ki so prepoznavno sestavljene iz vec kot ene besede. Korpusni pristop namrec omogoca zanesljive metode, po katerih je take zveze mogoce izolirati od njihovega sobesedila, kar je prvi pogoj za prepricljiv jezikovni opis, hkrati pa relevanten leksikografski podatek že na ravni slovarske iztocnice. Posledicno je na podrocju tako eno- kot dvojezic­nih slovarjev opazen premik od razlaganja oziroma prevajanja izolira­nih besed k obsežnejšim besedilnim segmentom (teubert 1999: 300). Pri analizi korpusov se je namrec izkazalo, da veliko število besed z visoko pogostostjo ne nastopa v svojem enobesednem pomenu, temvec zato, ker nastopajo v dolocenih zvezah, ki jih je treba temu primerno izpostaviti (Krek 1999: 15). Pojem vecbesedne enote je znotraj leksiko­loških raziskav in korpusnih slovarjev zahteval ugotavljanje zgradbene in pomenske trdnosti takih zvez, pri cemer je njihova dejanska vloga, zlasti vecfunkcijskost in vecpomenskost, prišla do izraza prav zaradi možnosti identifikacije obsežnega števila analognih vzorcev. v leksiko­grafskih pristopih je bilo tako treba na novo ovrednotiti pojme, kot so beseda, besedna zveza in vecbesedna leksikalna enota. 1.6 razMerje Med obliKo in poMenoM beSede ena pomembnejših razlik, ki jo v korpusnem pristopu prinaša jezikovni opis in leksikografija glede na tradicionalne pristope, je v postavitvi tocke zrenja v besedilo. Korpusno jezikoslovje je usmerilo pozornost na vzorce in strukture pomenske kohezije, ki se ustvarja v razponu med posamezno besedo in stavcno zgradbo, definirano s skladenjskimi pra­vili (teubert 1999: 299). Sintagmatski procesi kot neposredni poime­novalni postopki se tako nelocljivo povezujejo z bolj ali manj omejeni-mi izbirami znotraj paradigmatskih možnosti. Leksikalno-gramaticno izhodišce, ki potrjuje Sinclairjevo ugotovitev, da je vsaka sprememba v pomenu neposredno povezana s spremembo v obliki, pa je lahko prišlo do izraza šele z identifikacijo vzorcev in znotraj njih uresnicenih po­menov. na podlagi tega je zgradba slovarske iztocnice, ce se vrnemo k leksikografski praksi, v smislu eno- ali vecbesednosti ali celo obsežnej­šega jezikovnega vzorca drugotnega pomena. še vec, korpusno okolje je bolj kot kadar koli prej pokazalo na razpršenost pomena tako v smislu sintagmatskih kombinacij kot izbir znotraj paradigmatskih možnosti. razbiranje pomenske vrednosti leksikalnih elementov je ena te­meljnih in hkrati najzahtevnejših nalog leksikografa, z izrabo korpusnih podatkov pa je v izhodišcu pomenska vrednost jezikovnega elementa v besedilu. temeljna leksikografska zahteva po minimalnem besedilu za ugotavljanje pomena ostaja tako tudi znotraj korpusne leksikografije nespremenjena. bistvena prednost je v kolicini gradiva – z izrazjem slo­venske leksikografije, kot se je oblikovala ob nastajanju SSKJ, je mogo-ce govoriti o absolutni izrabi metode popolnih izpisov23 – in izrabi ra-cunalniške tehnologije, ki omogoca razlicne obdelave celotnega števila pojavitev hkrati. na podlagi tega je osnovne pomene mogoce razvrstiti z vecjo mero zanesljivosti, obenem pa evidentirati manj pogoste in jih razmejiti od individualnih rab. Korpusni slovarji pri razvrstitvi pome­nov ne upoštevajo etimološkega izvora besede, zato se tudi odrekajo razmejevanju med homonimijo in vecpomenskostjo, s tem pa tudi jezi­kovnosistemskim merilom razvršcanja homonimnih slovarskih besed, ki pogosto ne odražajo stanja v jeziku v smislu pogostosti posameznega pomena. na splošno je torej mogoce reci, da korpusne raziskave na 23 z metodo popolnih izpisov, po kateri se »vsaka beseda izpiše tolikokrat, kolikorkrat se v besedilu pojavi,« je bilo izpisanih le 30 (od 3357) enot (SSKJ 1: Xi–Xii). ravni leksikalne enote in slovnicnih vzorcev poudarjajo pomembnost razmerja med pomenom in obliko, saj se je pokazalo, da se posamezna slovnicna ali leksikalna izbira zelo pogosto pojavlja z enim od pomenov besede pogosteje kot z drugim. 2 KorpuSa fida in fidapluS v slovenskem prostoru so se aktivnosti v zvezi z izgradnjo referencnega korpusa zacele leta 1997, ko sta združila interese pedagoško-razisko­valna in komercialna partnerja. Projekt, katerega rezultat je bil korpus slovenskega jezika FiDa, je bil koncan ob koncu leta 2000. S tem je korpusno jezikoslovje v slovenskem jeziku koncalo zacetno in hkrati nujno potrebno fazo za nadaljnji razvoj. z uporabo korpusa FiDa v jezikoslovnih raziskavah (prim. Drstvenšek 2003; gantar 2003; gor­janc 2003a, 2006; erjavec in vintar 2004) se je izkazalo, da jezikovne informacije hitro zastarijo, kar je privedlo do nacrtovanja novega, ob-sežnejšega in posodobljenega referencnega korpusa slovenskega jezika, tj. korpusa FidaPLuS (arhar in gorjanc 2007: 96), katerega gradnja je bila koncana ob koncu leta 2006, ko je postal za nekomercialne namene brezplacno dostopen širši javnosti. Preucevanje vecbesednih leksikalnih enot in njihovega besedilnega okolja je v pricujocem delu sprva temeljilo na korpusu FiDa, ki je bil v casu nastajanja avtoricine disertacije edini referencni korpus slovenske­ga jezika. v postopku nadgradnje besedila in z lansiranjem nove gene-racije referencnega besedilnega korpusa v slovenski prostor, tj. korpusa FidaPLuS, pa se je pokazala tudi potreba po posodobitvi statisticnih izracunov in aktualizaciji besedilnih zgledov, na kar v besedilu sproti opozarjamo. nadgrajeni korpus omogoca tudi izracun nekaterih novih statisticnih vrednosti, vezanih na besedno povezovalnost, njegov obseg pa je s 100 milijonov zrasel na vec kot 621 milijonov besed (arhar in gorjanc 2007: 97). Ko v nadaljevanju govorimo o lastnostih korpusa, govorimo predvsem o korpusu FiDa, hkrati pa se povsod, kjer izrecno ne izpostavimo posodobitev, te lastnosti nanašajo tudi na korpus Fida-PLuS. vse ugotovitve, analize in besedilni zgledi, ki jih navajamo, so nastali na podlagi podatkov, ki smo jih pridobili iz omenjenih korpu­sov. Poleg referencnosti in obsega je bilo pri izbiri korpusa24 odlocilno dejstvo, da omogocata razlicne statisticne analize in urejevalne postop­ke, ki so neposredno uporabni pri odkrivanju besedne povezovalnosti. v nadaljevanju se zato zdi potrebno pojasniti, kaj nam pomeni pojem korpusni podatek, katere so osnovne znacilnosti korpusa FiDa oziroma FidaPLuS, katera nacela so bila upoštevana pri njuni gradnji, kaj nam omogocajo orodja za korpusno analizo ter kateri postopki korpusne analize se najbolje obnesejo pri preucevanju vecbesednih leksikalnih enot. 2.1 KorpuSni podatKi v splošnem velja, da je iz korpusa mogoce pridobiti dve vrsti podat­kov: (a) korpusne metapodatke (Stabej 1998: 96), ki se nanašajo na la-stnosti korpusa in nacela njegove gradnje ter predstavljajo temeljne lastnosti gradiva oziroma besedil, iz katerih pridobivamo jezikovne podatke, na podlagi katerih postavljamo zakljucke, in (b) jezikovne podatke, ki jih pridobivamo s kvantitativnimi in kva­litativnimi analizami, pri cemer so nam za avtomatizacijo in ra­cionalizacijo postopkov v pomoc racunalniška orodja za analizo korpusa. 24 ambicije korpusa, nakaterem bi temeljile jezikoslovne raziskave slovenskega jezika, in ki se uporablja na inštitutu za slovenski jezik Frana ramovša zrc Sazu za slovarske in druge jezikoslovne projekte, ima tudi korpus nova beseda (http://bos. zrc-sazu.si/a_beseda.html). trenutno obsega 202 milijona besed, njegova velikost pa naj bi nenehno narašcala. temeljni delež besedil (150 milijonov besed) pred­stavlja e-verzija casopisa Delo, in sicer med letoma 1998 in 2005, ter transkripcija sej državnega zbora (27 milijonov besed). Sledi slovensko leposlovje (12 milijonov besed), ki med drugim obsega dela slovenskih pisateljev 19. stoletja, pa tudi starejša. Korpus omogoca iskanje po posameznih besedilih ali sklopih besedil, izdelavo kon­kordanc, t. i. besedno iskanje (seznam besed, ki vsebujejo dolocen besedni niz), od­zadnje besedno iskanje in besedno iskanje s prikazom zacetnice. zaradi besedilne neuravnoteženosti, nelematiziranosti in neopredeljenega razmerja med diahronim in sinhronim besedišcem je korpus manj primeren za raziskovanje sodobne sloven-ske leksike. Ker hkrati tudi ni mogoce na njem opravljati statisticnih izracunov besedne povezovalnosti, je manj primeren tudi za prepoznavanje in raziskovanje vecbesednih leksikalnih enot. za cim širšo uporabnost korpusa in v njem strukturiranih podat­kov je pomembno zagotoviti tudi njihovo trajnost in možnost izmen­ljivosti. to omogoca standardizacija oznak korpusa in racunalniškega zapisa korpusa oz. njegove hierarhicne zgradbe. celotni korpus je tako sestavljen iz glave in besedil, vsako besedilo pa ima svojo glavo in telo. glava korpusa zajema dokumentacijo o korpusu kot celoti, glave besedil opisujejo posamezno besedilo, telesa pa obsegajo besedila sama (erjavec 1998). na ta nacin je zagotovljena locenost dokumentacijskih podatkov o besedilu od vsebine besedila in omogocena omejitev iskanja po kor­pusu na samo tisti njegov del, definiran npr. v glavi besedila, ki ustreza izbranim merilom v taksonomijah korpusov FiDa in FidaPLuS. 2.1.1 Korpusni metapodatki Pri postavitvi raziskovalnih izhodišc in vrednotenju jezikovnih po­datkov je treba najprej upoštevati korpusne metapodatke. ti nam za­gotavljajo informacije o lastnostih besedil, ki tvorijo gradivno osnovo raziskave. Sem sodijo podatki o vrsti korpusa, na primer, katero mesto zaseda znotraj uveljavljene korpusne tipologije, podatki o velikosti kor­pusa, besedilnovrstni sestavi in drugih nejezikovnih lastnostih besedil, kot je npr. opredelitev (sporocanjskega) konteksta, starosti in spola av-torja, regionalne ali pokrajinske vezanosti besedila ipd. Pri preucevanju besedne povezovalnosti oz. za prepoznavanje in analizo vecbesednih leksikalnih enot in leksikalnega fonda jezika sploh so pomembni pred­vsem jezikovni status korpusa, prenosnik, casovno zajemanje besedil ter njihov besedilnovrstni oz. zvrstni status. tako pri korpusu FiDa kot pri njegovem nasledniku FidaPLuS gre za enojezikovni korpus, kar pomeni, da so vanju vkljucena le sloven-ska besedila, medtem ko se tujejezicni elementi pojavljajo le kot sestav­ni del slovenskega besedila (gorjanc 2002: 64). z vidika vecbesednih leksikalnih enot je to dejstvo pomembno zaradi upoštevanja citatnih zvez, tj. tistih, ki vsebujejo neslovenske jezikovne prvine in jih sloven-ski govorec pozna od drugod ter jih tvorno vkljucuje v slovenska pisna besedila. številcni podatek ob zvezi v spodnjem seznamu predstavlja število pojavitev v korpusu FidaPLuS. ne diraj lava dok spava 5 time is money 6 nije teško što/šta se mora 6 na izi/easy 64 nema što/šta nema 5 take it easy 33 bog i/in batina 111 take it or leave it 24 što južnije, to tužnije 8 per aspera ad astra 37 što se babi htilo, to se babi snilo/ in vino veritas 56 što je babi milo, to se babi snilo 17 Danes referencni korpusi vecinoma vkljucujejo tudi transkripcijo govora, vendar pa korpus FiDa (in v enaki meri tudi FidaPLuS) ne vsebuje opazne govorne komponente: glede na 98-odstotni pisni delež predstavlja v korpusu FiDa delež govorjenega jezika le 1,97 odstotka. izhodišcno zajemata korpusa tako predvsem pisna besedila in prvotno pisna besedila, namenjena govorjenju (gorjanc 1999a). razvrstitve vec-besednih leksikalnih enot glede na doloceno besedilno vrsto oziroma zvrst v korpusu sicer nismo posebej preverjali, je pa mogoce na splošno reci, da je vecina preucevanih enot vezanih na tisti segment korpusnih besedil, ki jih znotraj prenosniških zvrsti (oziroma glede na tip besedila v korpusu FidaPLuS) opredeljujeta oznaki periodicno25 in knjižno, med zvrstnimi pa jih je najvec vezanih na nestrokovna besedila. razvrstitev vzorca preucevanih vecbesednih leksikalnih enot glede na taksonomi­jo zvrst, kot jih opredeljuje FidaPLuS (umetnostna besedila: pesniška, prozna, dramska; neumetnostna besedila: strokovna, nestrokovna), (arhar in gorjanc 2007: 100), bi seveda zahtevala upoštevanje razlicnih tipov Fe, npr. glede stopnje idiomaticnosti, terminološkosti, skladenj­ske vloge itd. glede na sprejeto tipologijo korpusov (prim. gorjanc 2002: 6–9), sodita korpus FiDa in FidaPLuS med referencne korpuse. Kot taka predstavljata reprezentativni vzorec sodobnega slovenskega jezika: sta torej vecjega obsega, hkrati pa je za referencne korpuse v smislu uravno­teženosti glede na besediloslovna in sociolingvisticna merila tudi naj­bolj izdelana metodologija gradnje (gorjanc 1999a: 7). temeljno vodilo 25 S podoznakama casopis (47,5 %) in revija (24,4 %) predstavlja periodika 71,9 % be-sed v korpusu FiDa (gorjanc 2002: 67). Korpus FidaPLuS, ki vsebuje vsa besedila korpusa FiDa in novo gradivo, ima naslednjo razporeditev besedil glede na tip: internetno gradivo 1,24 %, knjižno gradivo 8,74 %, casopisno 65,26 %, revijalno 23,26 %, nerazporejeno gradivo pa 1,50 % (arhar in gorjanc 2007: 100). urednikov korpusa, ki so sledili priporocilom evropske pobude eagles26 in jih hkrati prilagajali posebnostim slovenskega govorca27 in možno­stim, ki so jih narekovale okolišcine pri gradnji korpusa, je bilo zajeti tista besedila, ki odražajo cim bolj celovito podobo sodobne slovenšcine (gorjanc 1999a: 7). glede na splošnoveljavne jezikovne teorije, podprte s celovitejšim pogledom na zvrstno razclenjenost jezika, ki upošteva tudi realne komunikacijske okolišcine, hkrati pa z namenom, da bi pre­segli pojmovanje leposlovnega jezika kot temeljne osnove za normativ-no vrednotenje in analizo jezika, temelji jedro v korpus zajetih besedil na jeziku množicnih medijev in na tistih strokovnih besedilih, ki imajo t. i. sporocanjsko-vplivanjsko vlogo in pomenijo selekcijo strokovnih vsebin za širšega naslovnika, kot so npr. ucbeniki, poljudnoznanstvene in strokovne revije (Stabej 1998: 104; gorjanc 1999a: 8). Kar se tice umetnostnih besedil, ki so kot taka dolocena glede na svojo sporocanj­sko vlogo, zlasti torej glede na prevladujoco estetsko funkcijo (Stabej 1998: 103), je, upoštevajoc frazeološko specifiko na eni in jezikovno drugacnost ter inovativnost estetske funkcije na drugi strani, mogoce pricakovati manjšo zgošcenost Fe, zlasti pa inovativnost in prenovitve­nost v smislu naknadnega metaforicnega ucinka. Posredni metakorpusni podatek, ki ga je mogoce razbrati iz ure­dniške politike sestavljavcev korpusa, je razmerje med produkcijo in recepcijo, tj. razmerje med številom avtorjev in številom potencialnih bralcev besedila (cermák 1997: 192). v tem smislu je poleg merila do-stopnosti besedil v elektronski obliki upoštevano tudi merilo relativne množicnosti naslovnika, posredno pa tudi merilo kulturne reprezenta­tivnosti (Stabej 1998: 104). Množicnost naslovnika je upoštevana tudi pri vkljucevanju znanstvenih besedil, ki so namenjena ožjemu krogu specializiranih bralcev, zato je njihov delež v korpusu nizek. Strokovna besedila so s tega vidika za korpus bolj zanimiva, saj obsegajo raznovr­stno množico besedil, od katerih imajo nekatera širok krog naslovnikov (gorjanc 1999a: 7). Med neumetnostnimi besedili, ki sestavljajo vec kot 96 odstotkov besedil, sprejetih v korpus FidaPLuS, predstavljajo strokovna besedila nekaj vec kot 10-odstotni delež. Poleg omenjene­ga so bila pri zajemanju besedil predvidena tudi merila, ki upošteva­ 26 (http://www.ilc.pi.cnr.it/eagLeS/home.html) 27 gre za podatke o naravi besedil, npr. branost, prevajanost, knjižnicna izposoja, pro- dajna uspešnost ipd. (erjavec, gorjanc, Stabej 1998: 125). jo relevantne posebnosti slovenskega prostora. tako je pri periodicnih neumetnostnih nestrokovnih besedilih (tradicionalno imenovanih publicisticna) uveljavljeno nacelo lokalne uravnoteženosti, saj so poleg osrednjih dnevnih casopisov v enakem deležu zajeta tudi besedila lokal­nih medijev (Stabej 1998: 105). z vidika zajetja sodobne vecbesedne leksike je odlocilnega pome­na oznaka sinhroni korpus, ki je glede na obstojece stanje elektronskih besedilnih arhivov v slovenskem prostoru v casu gradnje korpusa FiDa pomenila v glavnem besedila druge polovice devetdesetih let 20. stole-tja (gorjanc 1999a: 7). Korpus FidaPLuS, kot receno, v celoti zajema besedila korpusa FiDa, hkrati pa prinaša tudi novo gradivo: dodatnih vec kot 521 milijonov besed, in sicer besedila, ki so izšla v slovenskem prostoru med letoma 1996 in 2006 (arhar in gorjanc 2007: 97). glede na aktualnost korpusa FidaPLuS lahko tako za vse analizirane vec-besedne leksikalne enote recemo, da so bile v tem casu (tj. v obdobju zadnjih desetih let), za katerega nam korpus ponuja zamrznjeno sliko vzorcnega dela pisne slovenšcine, tudi dejansko v rabi. 2.1.2 jezikovni podatki in njihova interpretacija Da bi bilo mogoce iz tako uravnoteženega in reprezentativnega kor­pusa pridobiti v njem strukturirane jezikovne podatke, je pomembna njihova ustrezna predpriprava v korpusu in razvoj programskih orodij za analizo. v ta namen so kot v predhodniku tudi v korpusu FidaPLuS dokumenti jezikoslovno oznaceni in gradivo procesirano, tj. podvrženo racunalniški obdelavi, ki omogoca hranjenje in prenos podatkov, hkrati pa so za postopke korpusne analize izdelana programska orodja, ki le-te v kar najvecji meri avtomatizirajo. za ustrezno interpretacijo korpusnih podatkov je pomembno tudi nacelo avtenticnosti v korpus zajetih besedil (gorjanc 2005: 11). z ohranjeno avtenticnostjo namrec besedila prinašajo tudi napake v zapisu, variantne zapise in razlicne nenormativne rabe. Korpus FiDa se sistematicnemu »cišcenju« odreka. z vidika preucevanja aktualne­ga stanja vecbesedne slovenske leksike je to dejstvo pomembno, saj je mogoce ugotoviti, da je tako na ravni njihove izrazne podobe, kjer zelo pogosto prihaja do križanja in sovpadanja vec skladenjsko ali pomen­sko sorodnih zvez, kot tudi na ravni pomena in variantnosti sestavin aktualno stanje v marsicem drugacno od stanja, ki ga izkazuje SSKJ. v številnih primerih namrec prihaja do vec variantno ali pretvorbeno povezanih vecbesednih leksikalnih enot in do nastanka novih, do sedaj še neregistriranih zvez. 2.2 jeziKoSlovna oznacenoSt Poleg standardiziranega zapisa korpusa je za pridobivanje v korpusu strukturiranih jezikovnih podatkov potrebna jezikoslovna oznacenost in orodja za njegovo analizo. v primerjavi s t. i. cistimi ali surovimi korpusi, ki ne predvidevajo jezikoslovnih oznak, je korpus FidaPLuS tako kot njegov predhodnik jezikoslovno oznacen. to pomeni, da je vsaki korpusni besedi (t. i. pojavnici) v procesu lematizacije pripisana osnovna besedna oblika ali lema in oblikovno-skladenjske oznake (angl. MSD: morpho-syntactic descriptions), ki jih je nato mogoce predvideti v iskalnem pogoju. Pri korpusu FiDa je bil za avtomatsko lematizacijo uporabljen le­ksikon z 42.000 oblikoslovno opisanimi osnovnimi oblikami besed, iz katerih je bilo generiranih 1.500.000 razlicnih oblik, leksikon pa se na podlagi korpusnih podatkov sprotno dopolnjuje (gorjanc 2002: 82). Pri nadgradnji korpusa je bila glede na povratne informacije korpusa FiDa posebna pozornost namenjena prav lematizaciji. Lematizator, ki je bil že uporabljen pri korpusu FiDa, je podjetje amebis za potrebe lematizacije korpusa FidaPLuS nadgradilo z možnostjo razdvoumlja­nja besednih oblik v primeru vec prekrivnih lem, npr. lista je besedna oblika, ki jo pokrijejo leme lista – sam. ž. sp, list – sam. m. sp. in listati – glag., ter pri lemah, ki jih leksikon ne vsebuje (arhar in gorjanc 2007: 102). Ker gre pri slovenšcini za oblikovno bogat jezik, je lema­tizacija za jezikoslovno analizo npr. v nasprotju z anglešcino, kjer je oblikovna variantnost majhna, zelo pomembna, hkrati pa se mora upo­rabnik zavedati, da zaradi pogoste besedilne enakopisnosti še vedno razmeroma pogosto prihaja do dvoumno pripisanih lem, kar moramo upoštevati predvsem pri statisticnih podatkih in tipicnem besedilnem okolju preucevane leme. oblikoslovno oznacevanje pomeni v korpusuih FiDa in FidaPLuS pripisovanje oblikovno-skladenjskih oznak vsaki pojavnici. Do sezna-ma le-teh lahko uporabniki dostopamo prek uporabniškega vmesnika z možnostjo uporabe v iskalnem pogoju in pri nadaljnji obdelavi konkor­dancnega niza. osnovni namen avtomatskega oznacevanja je besedam v besedilu pripisati njihovo pravilno sobesedilno doloceno oblikovno­skladenjsko oznako (gorjanc 2002: 84). Že pri korpusu FiDa se je oblikoslovno oznacevanje pokazalo kot precej problematicno, saj je bilo zaradi prekrivnosti oblik razlicnih oblikoslovnih kategorij pojavnicam avtomaticno pripisanih vec nizov variant in ne le tisti, ki je bil sobe­sedilno ustrezen. Pri korpusu FidaPLuS so postopki razdvoumljanja že prinesli spodbudne rezultate, hkrati pa so bile z novimi lematizacij­skimi izboljšavami v iskalne metode konkordancnika uvedene dodatne iskalne možnosti. z navedbo iskalnih pogojev v posameznem kanalu (o tem prim. gorjanc in vintar 2000; arhar 2006) je mogoce postopoma iz popolnoma nerazdvoumljenega stanja (kanala #5 in #6) prek za po­samezno obliko že izlocenih najmanj verjetnih lem (kanala #3 in #4) iz konkordancnega niza izlušciti samo tiste oblike, ki dejansko ustrezajo v iskalnem pogoju navedenim oblikovno-skladenjskim oznakam (kanal #2). 2.3 orodja za analizo KorpuSa Dejstvo je, da racunalniškega korpusa ni mogoce ucinkovito uporabljati brez ustreznih racunalniških orodij in znanj. Med najpogostejša orodja za analizo korpusa spadajo konkordancniki – programi, ki v korpusu ali izbranem delu korpusa išcejo besedo ali dolocen niz in izpišejo po­javitve skupaj s sobesedilom v obliki t. i. KWic-formata (angl. Key Word in context), kjer se iskana beseda pojavi na sredini ekrana, na obeh straneh pa z zamikom presledka tece sobesedilo. taki programi – tudi konkordancnik aSP32 – navadno omogocajo tudi urejanje be-sedilnega okolja, možnost vzorcenja konkordancnega niza, statisticno obdelavo korpusa, npr. izdelavo frekvencnih seznamov, razlicne izracu­ne besedne povezovalnosti, kar se je še posebej pokazalo kot uporabno v leksikoloških in leksikografskih raziskavah (church in Hanks 1990). za analizo korpusa FiDa je podjetje amebis razvilo spletno raz-licico programa aSP32, ki je bil za potrebe korpusa FidaPLuS tako funkcijsko kot oblikovno nadgrajen (arhar in gorjanc 2007: 103). amebisov konkordancnik omogoca enostavno in razširjeno iskanje po korpusu. Pri prvem so iskalni pogoji omejeni na iskanje po pojavnici, osnovni obliki, po bližini, zvezah in uporabo izkljucujocega ali kom­binacijskega pogoja, ki ga predvidevajo izrazi, kot so: notranji ne, in in ali – v vseh primerih tudi v kombinaciji z oblikovno-skladenjskimi oznakami (MSD-ji) in z nadomestnimi znaki (* in ?), sicer pa je posa­mezne iskalne pogoje mogoce med seboj tudi kombinirati. v primeru razširjenega iskanja je omenjene iskalne pogoje mogoce omejiti samo na del korpusa, pri cemer so predvidene omejitve glede na (a) taksonomije korpusa FiDa (zvrst, prenosnik, lektorirano), (b) bibliografske podat­ke po sistemu cobiss in (c) letnico izida. Pri obdelavi tako dobljenih podatkov je mogoce urediti konkordancni niz, uporabiti sito za zmanj­šanje števila konkordanc oziroma za »presejanje« konkordancnega niza glede na specificne zahteve v besedilnem okolju ter že omenjene stati­sticne izracune (pogostost, vzajemne vrednosti; v korpusu FidaPLuS še logaritem razmerja verjetja). izbrani podatki se s pomocjo aSP32 lahko tudi hranijo (gorjanc in vintar 2001: 21, 23). z novo generacijo korpusa FidaPLuS je bila uporabnikom na dveh obsegovnih razlicicah korpusa na voljo tudi testna verzija iskalnega sistema Word Sketches28 oziroma t. i. besedne skice (Krek in Kilgarriff 2006). orodje je oblikovano predvsem za leksikografske namene (pri leksikografskih projektih ga uporabljata založbi oxford university Press in cambridge university Press), sicer pa je uporabno tudi pri pouceva­nju jezika ter pri leksikalnih in skladenjskih raziskavah. v celoti je bil sistem uporabljen pri izdelavi enojezicnega angleškega slovarja založbe Macmillan (MeD 2002). Slovenska razlicica je zasnovana na podlagi ceške izkušnje, pri cemer se za razliko od anglešcine upošteva dejstvo, da ima slovenšcina podobno kot cešcina razmeroma prožen besedni red (Krek in Kilgarriff 2006). gre za korpusno orodje, ki deluje na katerem koli oblikovno-skladenjsko oznacenem korpusu, ter na podlagi v njem definiranih slovnicnih razmerij avtomaticno izdela strnjen pregled slov­nicnega in kolokacijskega vedenja posamezne besede. Poleg že znanih is-kalnih operacij, kot je iskanje po lemi, besedni obliki, frazah in možnosti izdelave statisticnih izracunov, je sistemsko orodje nadvse uporabno pri odkrivanju povezav med besedami in njihovimi slovnicnimi razmerji: 28 http://www.sketchengine.co.uk/ za vsako iskano besedo orodje izdela seznam kolokatorjev, ki se z dano besedo povezujejo glede na konkordancno jedro, kar avtomaticno izloci potencialne osebke in predmete v ustreznih sklonih (spodaj: has_obj3: zaupati podjetju, procesu, banki ..., has_obj4: zaupati nalogo, skrivnost ...), ter tipicne glagole (prec_verb: gre, kaže, velja zaupati) in predložne zveze s tipicnimi dopolnili v posameznih sklonih (npr. post_v: zaupati v Boga, v upravljanje, v hrambo, v varstvo, v gospoda itd.). ceprav so v izhodišcu korpusnih analiz dejansko statisticni izra-cuni na podlagi katerih je mogoce usmerjati nadaljnja poizvedovanja in analize, temelji poudarek in bistveno nacelo korpusnega pristopa na kvalitativnih analizah in interpretaciji pridobljenih podatkov (biber idr. 1998: 5, 8–9). Pri tem ostaja dejstvo, da jezikovni podatki v korpu­su ne morejo biti smiselno interpretirani brez interpretativnih zmožno­sti raziskovalcev (gorjanc 2005: 21). S korpusi je namrec jezikoslovcu omogoceno, da sam izbira, vrednoti in abstrahira pridobljene jezikovne podatke, tu pa je potrebna tudi osebna leksikografova introspekcija. 3 poStopKi KorpuSne analize Metodologija, ki jo prinaša korpusno gradivo, temelji na pridobivanju cim vecjega števila jezikovnih podatkov, na podlagi katerih je mogoce sklepati o relevantnih jezikovnih pojavih. velika kolicina besedil vse­kakor predstavlja za te namene dobra izhodišca, vendar pa je za prido­bivanje želenih podatkov treba premisliti tudi o tem, kateri postopki korpusne analize nam glede na raziskovalna izhodišca in namen lahko zagotovijo najrelevantnejše rezultate. uporabljeni postopki korpusne analize, ki jih na kratko predstavimo v nadaljevanju, so v raziskavi ve­zani na prepoznavanje vecbesednih leksikalnih enot, zlasti pomena in skladenjske oziroma širše besedilne vloge ter tistih lastnosti, ki so zani­mive za njihov slovarski opis. v izhodišcu nas zanima pogostost besede in njene oblike, za katero predvidevamo, da je sestavina vecbesedne leksikalne enote, v nadaljevanju pa dolocamo frazno jedro kot relativ-no trdno zvezo, za katero ugotavljamo, ali je v postopku leksikalizacije pridobila status samostojne leksikalne enote. Statisticne podatke, veza­ne na ugotovljene posamezne vecbesedne leksikalne enote, soocamo s podatki o skladenjskih vlogah ter pomenski vrednosti zveze, saj lahko na podlagi besedilnih realizacij, ki jih opazujemo v konkordancnem nizu, razberemo njen aktualni pomen in skladenjsko vlogo. Hkrati je na podlagi vloge besedilnega okolja, pri cemer si pomagamo z razlicni-mi urejanji konkordancnega niza, mogoce dolociti osnovno (slovarsko) obliko vecbesedne leksikalne enote, ugotoviti variantne in pretvorbene možnosti, tipicne zapolnitve vezljivostnih mest ter s tem povezane izra­zne in pomenske razlike. 3.1 beSeda Kot pojavnica, razlicnica in leMa Statisticni vidik narekuje v procesu prepoznavanja vecbesednih leksi­kalnih enot na podlagi korpusa najprej prepoznavanje posameznih kor­pusnih elementov. izraz beseda, ki se v tem smislu uporablja, oznacuje, ce se ne oziramo na vse možnosti, ki jih ponujajo razlicni nacini bolj ali manj strnjenih zapisov (z vezajem, pomišljajem, skupaj, narazen ipd.), nepretrgan niz crk oziroma znakov, ki ima na obeh straneh presledek (Sinclair 1991: 41). Kot enota za dolocanje velikosti korpusa pomeni število besed celoto vseh njegovih izraznih enot, t. i. pojavnic (angl. token) (gorjanc 2002: 10/11). za razliko od pojavnic so razlicne besede oziroma besedne oblike, vezane na medsebojno razlicne izrazne enote korpusa (angl. type), imenovane razlicnice (gorjanc 2002: 10/11). upo­števajoc besedno obliko kot slovnicni pojav,29 je razlicnica tudi nosilka slovnicnih informacij, ki so ji pripisane v postopku oblikovno-skladenj­skega oznacevanja, kjer se posamezni razlicnici avtomaticno pripiše naj­verjetnejši skupni imenovalec – t. i. lema ali osnovna oblika. v spodnjem seznamu, ki smo ga izdelali s pomocjo korpusa FidaPLuS za leme list, lista in listati, je mogoce videti, da so nekatere razlicnice med posa­meznimi lemami prekrivne (v seznamu so poudarjene). razmerje med razlicnicami in pojavnicami oziroma med številom besed in njihovimi razlicnimi pojavnimi oblikami naj bi bilo tudi merilo za dolocanje bo­gastva besedišca: vec ko je razlicnih oblik besed v primerjavi s številom besed v besedilu (ali korpusu), bogatejše naj bi bilo besedišce (Dubois idr. 1973, Dictionnaire de linguistique: 500). lema razlicnice pojavnice list listov, listu, listi, listom, listih, lista, liste, list, listoma list 36158 listov 14453 listu 12298 listi 10595 lista 8040* listih 3533 listom 2879 listoma 86 lista listi, liste, listo, lista, listah, list, listami, listam, listama liste 16479 listi 11510* 29 oblika kot »skupek oznacevalnih lastnosti, npr. besednovrstnih, pregibalnih, bese­dnih, izraznih, vrstnih z vsemi kategorijami stalnih oblik sporocanja sploh« (topo­rišic 1992: 152). lista 7963* listo 5772 list 2167* listah 947 listami 220 listam 104* listama 22 listati lista, listamo, listala, listati, listal, listate, listajo … lista 6959* listamo 1068 listal 384 listati 214 listala 203 listam 181 listali 162 listale 8 *neujemanje števila pojavnic pri nekaterih razlicnicah kaže, da je bila dolocenim raz-licnicam v postopku avtomaticne lematizacije pripisana napacna lema. ce si hocemo pri analizi korpusa pomagati z racunalniškimi orod­ji, morajo biti racunalniku podatki v zvezi s posameznimi besedami znani. avtomaticni postopki pomenijo znotraj lematizacije povezovanje posameznih oblik v osnovne oblike, pri cemer ostajajo poglavitne od­locitve o tem, kako so posamezne oblike razporejene glede na osnovno obliko, npr. pri pridevnikih, kjer je mogoce izbirati med dolocno in nedolocno obliko, npr. ustrezen : ustrezni, o tem, ali vkljucevati primer-nike in presežnike pod osnovne oblike pridevnikov ali pod samostojne leme, o osamosvajanju deležnikov v samostojne leme ali pod glagolske leme itd., je v rokah jezikoslovcev, ki dolocajo parametre oznacevanja konkretnega korpusa, pri cemer se odlocitve navadno sprejemajo na podlagi povratnih informacij, ki jih ponudijo že opravljene korpusne analize. še posebej pomembna so ta razmerja za leksikografe, kajti med osnovno obliko in iztocnico ter posameznimi izpeljanimi oblikami, ki lahko v dolocenih skladenjskih položajih izkazujejo tudi ocitne po­menske premike, obstaja tesna povezava. tradicionalno je t. i. osnov­na, nezaznamovana oblika v slovarju uporabljena ne glede na to, ali je dejansko realizirana v besedilu (npr. nedolocnik zmoci za 3. os. ed. zmorem). Korpusni pristop ponuja drugacno možnost, po kateri je v izhodišcu opazovanja obstojeca in/ali najpogostejša oblika, kar ponuja številna nova izhodišca za preucevanje besednih oblik jezika in z njimi povezanih pomenskih lastnosti (Sinclair 1991: 42). 3.2 beSedni niz, beSedna zveza in KoloKacija Ker je naše zanimanje usmerjeno v prepoznavanje in analizo vecbese­dnih leksikalnih enot, so pri analizi korpusa za nas zanimivi tisti po­stopki, ki odkrivajo nacela besedne povezovalnosti. Prva možnost, ki jo ponuja korpus, je analiza konkordancnega niza. Preucevanje konkor­dancnega niza je v zvezi z besedno povezovalnostjo namrec pokazalo, da so besede, ki so v jeziku veliko pogostejše kot »obicajne« slovarske besede, kamor spadajo npr. predmetnopomenski samostalniki, glagoli in pridevniki, veliko bolj slovnicno orientirane, kar pomeni, da jih je zelo težko semanticno izolirati, saj v vecini realno izpricanih rab so-delujejo pri oblikovanju pomena skupaj s svojim besedilnim okoljem (Sinclair 1991: 67). zgornji seznam prikazuje del nakljucno izbranega konkordancne­ga niza za razlicnico pod v korpusu FidaPLuS. iz njega je že na prvi po­gled mogoce razbrati pomensko razpršenost jedra glede na neposredni besedilni kontekst, npr. (biti, narediti kaj) pod vlado/vodstvom/kom – ’v casu cigavega vodenja’; prodajati pod ceno – ’po nižji vrednosti od tržne’; pod (lipo ...) – ’kje’; pod vplivom, pritiskom (cesa) – ’ zaradi cesa’ itd. v korpusu lahko kot zvezo besed ali bolje besedni niz naceloma opredelimo katero koli sopojavitev dveh ali vec besed, pri cemer nam procesiranje korpusnih podatkov lahko navrže za slovenšcino najpogo­stejše kombinacije dveh, treh ali vec besed, t. i. dvo-, tri- in vecgrame. Spodaj navedeni seznam30 prinaša najpogostejše kombinacije dveh ozi­roma treh besed v korpusu FidaPLuS; izvzeli smo zveze s številkami (npr. 19.30 Cas v sliki) in zanemarili razliko med velikimi in malimi zacetnicami, kadar je šlo za navedbo dveh locenih enot (npr. Glede na to da). bigrami trigrami štirigrami se je ki ga je za okolje in prostor da je ki se je ne glede na to ki je pa se je glede na to da pa je da bi se je v tem da ki so da se je na to da je da bi ki jih je po drugi strani pa je bil se je v res pa je da je v ki naj bi število izvajalcev število udeležencev da se ki jo je pa naj bi se naj bi ki je v pa je da je taki seznami so lahko zanimiva izhodišca za raziskovanje skla­denjskega in pomenskega potenciala konkretnega jezika, ceprav ne gre v prvi vrsti za samostojne leksikalne enote. najpogostejše kombinacije se v jeziku ocitno ustvarjajo med slovnicnimi in slovnicnimi ter pred­metnopomenskimi besedami, pri cemer je sopojavitev poleg pogostosti najveckrat dolocena/omejena zgolj s slovnicno pravilnostjo. Do nabora vecbesednih leksikalnih enot je veliko lažje priti s preucevanjem bese­dilnega okolja besede (tj. kljucne besede/zveze v iskalnem pogoju, ki nam predstavlja središce konkordance), ki jo dolocimo kot jedro (angl. node) konkordancnega niza. za odkrivanje tipicnih sopojavitev, ki so zanimive za prepoznavanje tako slovnicnih pravil jezika kot kolokabil­nih lastnosti besed, so jezikoslovcem in leksikografom na voljo razlicne možnosti urejanja in analiziranja besedilnega okolja pa tudi izracuna­ 30 celotni seznam je bilizdelan kot dodatna informacija za skupino jezikoslovcev, ki se v okviru projekta Jezikoslovno oznacevanje slovenšcine (vodja doc. dr. tomaž erjavec) ukvarjajo z izdelavo parserja za slovenski jezik. vanje stopnje povezanosti med preiskovano besedo, njeno sopojavnico in širšim besedilnim okoljem. Ker nekaterih slovarsko in leksikalno zanimivih besednih povezav v korpusu ni mogoce prepoznati s pomocjo statisticnih izracunov in ker so vecbesedne leksikalne enote v izhodišcu skladenjsko-pomenski pojav, je umestitev besede v besedilno okolje hkrati tudi prvi korak k prepoznavanju ne samo njenega pomena oziroma osnovnih pomenov, pac pa tudi najtipicnejših kombinacij, kolokacij in Sbz, med katerimi je mogoce pricakovati tudi Fe. v ta namen je zlasti pri pogostostno ob-vladljivih razlicnicah v korpusu mogoce urejati sopojavnice neposredno desno ali levo glede na besedo v jedru konkordancnega niza. tako do-bljeni vzorci besedilne umestitve jedra izpostavijo, kot receno, sopoja­vitve, ki napovedujejo vecpomenskost besede v konkordancnem jedru, odkrivajo širše skladenjske vzorce, katerih del so besede, hkrati pa je na ta nacin tudi najlažje izlociti korpusni šum, ki se nanaša na pona­vljajoce dele besedila v korpusu. za ponazoritev smo nakljucno izbrali del urejenega niza sopojavnic neposredno za pridevniško in glagolsko lemo (bister, pristati) ter neposredno pred samostalniško lemo (koža), kot nam ga izdela konkordancnik na podlagi korpusa FidaPLuS. nekatera orodja za delo s korpusi omogocajo tudi izracun najpo­gostejših besednih skupov (angl. clousters), ki temeljijo na absolutnih statisticnih vrednostih. Konkordancnik korpusa FidaPLuS te funkcije ne predvideva, je pa mogoce s pomocjo drugih programskih orodij na ta nacin obdelati shranjene nize konkordanc.31 izpostavitev besednih skupov je leksikografom v pomoc predvsem kot izhodišce za nadaljnje analize besedilnega okolja, izpostavijo pa se zlasti tipicni vzorci, v katere vstopa preucevana beseda v besedilu (gorjanc 2002: 107). 31 Prim. najpogostejše tri- in štiridelne besedne skupe za razlicnico beseda v korpusu FiDa (gorjanc 2002: 106–107). 3.3 StatiSticne analize omenili smo že, da je velika kolicina avtenticnih podatkov dobro iz­hodišce za preucevanje jezika, v našem primeru predvsem besedišca, kot ga izkazuje dejanska pisna raba sodobne slovenšcine. Hkrati pa bi velike kolicine besedil in v njih »skriti« jezikovni podatki ostajali sami sebi namen, ce jih ne bi bilo mogoce avtomatsko obdelati. Prenos stati­sticnih metod s podrocja informatike na besedilne korpuse pa omogoca prav to: avtomaticno obdelavo obsežnih podatkovnih zbirk, pri cemer so se nekatere statistike, ki se uporabljajo tudi sicer v informacijski teh­nologiji, pokazale še posebej uporabne, zlasti izracun t. i. vzajemnih vrednosti (angl. mutual information – Mi) in logaritem razmerja verjetja (log-likelihood ratio – LL). takoj ko je namrec racunalnik sposoben identificirati znake, besedne oblike, stavke itd., je z njegovo pomocjo mogoce izdelati najrazlicnejše številcne sezname, statisticne izracune in razmerne vrednosti. Kadar je korpus zelo obsežen in naceloma si za raziskave besedišca takega tudi želimo, je zelo obsežen tudi seznam pojavitev in niz konkordanc, ki jih je nemogoce v celoti in konsistentno analizirati rocno. S pomocjo statisticnih izracunov pa lahko informa­cije selekcioniramo, izlocamo samo dolocene oblike ali nize in ožimo dobljene sezname glede na specificne iskalne pogoje. 3.3.1 absolutne statisticne vrednosti Kadar nas zanima osnovna informacija o besednem gradivu v korpusu, lahko z izracunom pogostosti pojavljanja posamezne razlicnice v njem izdelamo seznam najpogostejših, t. i. listo besed, ki je bistven podatek pri oblikovanju slovarskega geslovnika. ce govorimo o identifikaciji besednih zvez in potencialnih vecbesednih leksikalnih enot, je najbolj preprost postopek ugotavljanja pogostosti sopojavitev v korpusu poda­tek o absolutni pojavitvi kolokatorja ob preucevani besedi, pri cemer se moramo zavedati, da absolutna pogostost ne upošteva trdnosti zve­ze, kot jo ustvarja povezovalni potencial preucevane besede in njene sopojavnice. Spodnji seznam prikazuje na podlagi korpusa FidaPLuS najpogostejše sopojavitve levo od leme ime in desno od leme svetel. #1svetel #1ime Kot prikazujeta seznama, so pri samostalniku z visoko pogosto­stjo (lema ime izkazuje v korpusu FidaPLuS 285.717 pojavitev) izpo­stavljene slovnicnopomenske sopojavitve, zlasti predlogi in zaimki, ki so zanimivi za odkrivanje širših trdnih skladenjskih zvez tipa, v imenu, pod imenom, po imenu, v svojem/njegovem/njenem imenu itd. Pri pridev­niških besedah je glede na njihovo modifikacijsko vlogo mogoce že v tej fazi ugotoviti nekatere pomensko relevantne sopojavitve, npr. svetla prihodnost, svetla tocka, svetla izjema, svetla stran itd., hkrati pa najpo­gostejše sopojavitve napovedujejo tudi osnovne pomene besede v jedru konkordancnega niza, kot prikazujejo spodnji zgledi treh pomensko samostojnih skupin kolokatorjev za lemo svetel: ’v blagem barvnem odtenku’ ’pozitiven’ ’ki odbije veliko svetlobe’ svetlih (las) svetla (prihodnost) svetla (zvezda) svetla (barva) svetla (izjema) svetla (luc) svetla (polt) svetel (trenutek) Ker je pomensko relevantne besedne zveze v korpusu mogoce od­kriti tudi z drugimi, bolj natancnimi izracuni besedne povezovalnosti, je podatek o absolutni pogostosti sopojavitve sam na sebi za naš namen manj zanimiv. za nabor vecbesednih leksikalnih enot je zlasti pri zelo pogostih besedah treba preuciti zelo dolge nize, saj lahko leksikalno relevantne sopojavnice izkazujejo razmeroma nizko pogostost sopojavi­tve, npr. polno ime, lastno ime; umetniško ime, partizansko ime itd., ki iz zgornjega seznama niso razvidne. 3.3.2 vzajemne vrednosti za potrebe leksikologije in leksikografije se pri dolocanju povezoval­ne moci elementov korpusa najveckrat uporablja izracun vzajemnih vrednosti, zlasti njihova kubicna izvedenka Mi3, t. i. kubicno razmer­je vzajemnosti (gorjanc 2005: 82), ter logaritem razmerij verjetja. vsi omenjeni statisticni izracuni omogocajo prepoznavanje leksikalno za­nimivih zvez, na tem mestu pa jih posebej izpostavljamo, ker jih kot možnost obdelave rezultatov iskanj s spremljajocim orodjem predvideva tudi korpus FidaPLuS. izracun vrednosti Mi je vezan na verjetnost, da se par besed (ele-mentov korpusa) v iskalnem nizu pojavi skupaj oziroma v dolocenem iskalnem okviru ali pa narazen (Mcenery in Wilson 1996: 71). Pri tem je število sopojavitev elementov a in b skupaj primerjano s številom po­javitev, ko sta elementa drug od drugega neodvisna (church in Hanks 1990: 78). ce obstaja med elementoma a in b relevantno razmerje, po­tem je mogoce pricakovati, da bo verjetnost sopojavitve obeh elemen­tov višja kot nakljucna verjetnost njune sopojavitve ter da bo vzajemna vrednost vecja od nic. ce med elementoma a in b ni relevantnega raz­merja, so tako verjetnost sopojavitve kot nakljucna verjetnost, s tem pa tudi vzajemna vrednost, manjše ali enake nic. Kadar sta elementa a in b v komplementarnem razmerju, je verjetnost sopojavitve manjša kot nakljucna verjetnost, posledicno pa je tudi vrednost Mi manjša od nic (church in Hanks 1990: 79). najvišje vzajemne vrednosti imajo korpusni elementi, ki se pojavljajo zgolj ali v vecini primerov le drug ob drugem, kar je zlasti problematicno pri tistih elementih, ki imajo v korpusu zelo nizko pogostost (Manning in Schütze 1999: 168). testi, ki so bili opravljeni na slovenskem gradivu, kažejo, da imajo visoko Mi-vrednost predvsem tiste sopojavitve elementov, ki se pojavijo v korpusu le drug ob drugem (gorjanc 2005: 82), kar je še posebej problematicno v korpusih, ki niso v celoti razdvoumljeni. za naša izhodišca, kjer je medsebojna povezovalna moc korpusnih elementov kljucna za doloca­nje vecbesednih leksikalnih enot, je zato relevantnejša vrednosti Mi3, ki temelji na primerjavi števila sopojavitev elementa a s številom pojavitev elementa a brez elementa b in številom pojavitev elementa a z elemen-tom c (Mcenery idr. 1997: 222, 229). relevantnost omenjene statistike je podprta s konkretnimi leksikološkimi analizami, ki so nastale na slo­venskem korpusnem gradivu (gorjanc in Krek 2001: 43–44). Pokazalo se je, da daje v korpusu FiDa najboljše rezultate za leksikološke analize prav rezultat Mi3, ki ga je v primeru slovnicnopomenskih sopojavnic smiselno kombinirati z vrednostjo absolutne pogostosti pojavitve ele­menta v korpusu. Poleg omenjenih statistik prinaša nova generacija korpusa Fida-PLuS tudi možnost izracunavanja logaritma razmerij verjetja (LL) (Manning in Schütze 1999: 153/154, 158/159, 161/162), ki pa v primer-javi z vrednostjo Mi3 ne prinaša bistvenih razlik. Primerjava rezultatov med vrednostmi Mi, Mi3 in LL za lemo zimski v korpusu FidaPLuS kaže, da je vrednost Mi problematicna tako zaradi deleža nelematizira­nih besed kot tudi zaradi dejstva, da neizcišcenost korpusa v smislu na­pacnega crkovanja izpostavlja sopojavitve, ki so enkratne in zato visoko ovrednotene (gorjanc in Krek 2001; gorjanc 2002: 102). Med vrednostima Mi3 in LL ni bistvenih razlik v navedbi razlicnih kolokatorjev, pac pa so opazne v njihovi razvrstitvi glede na relevan­tnost medsebojne povezanosti; tako ena kot druga vrednost razvršcata kolokatorje, ki so potencialni tvorci Sbz, npr. (zimska) služba, (zimski) vrt, (zimska) oprema, (zimsko) spanje itd., na lestvici najrelevantnejših razmeroma visoko. 3.3.3 variantnost konkordancnega jedra vrednosti Mi3 in LL sta v nadaljnji raziskavi izhodišce za dolocanje potencialnih fraznih jeder kot relativno trdnih delov obsežnejših leksi­kalnih enot. Frazno jedro predstavljata preiskovana beseda v jedru kon­kordancnega niza in njena »vzajemna« sopojavnica. izrazna ustaljenost in pomenska trdnost, ki se pri tem vzpostavljata v razlicnih stopnjah, sta vedno doloceni s sobesedilom, zato je besedilna umestitev fraznega jedra in odkrivanje zakonitosti besedilnega okolja temeljni postopek pri odkrivanju izrazne podobe in celostne pomenske vrednosti vecbesedne leksikalne enote. Možnost poljubnega spreminjanja oziroma prilagajanja konkor­dancnega jedra omogoca, da jedro konkordancnega niza spreminjamo glede na dane ugotovitve in da zlasti pri pogostih sopojavitvah pre­verjamo trdnost, specificnost in tipicnost besedilnega okolja. Ker nam vrednosti Mi3 in LL ponujata dobre rezultate za ugotavljanje fraznih jeder, postopek analize besedilnega okolja ponovimo, pri cemer predvi­devamo v naslednji stopnji v jedru konkordancnega niza frazno jedro, v nadaljevanju pa preverimo, kaj nam pokažejo visoke Mi3 vrednosti, ki se ustvarjajo med preiskovanim fraznim jedrom in njegovim besedil­nim okoljem. najrelevantnejše sopojavitve za frazna jedra pasti na, pasti v in pasti z/s so razvidne iz spodnje preglednice. Kolokatorji, ki tvorijo leksikalno relevantne zveze, so oznaceni krepko. frazno jedro sopojavnica Mi3 frazno jedro sopojavnica Mi3 pasti_na tla 25.8 pasti_z/s nebo 22.3 pamet 25.5 lestev 19.2 ploden 22.0 Mars 17.6 koleno 20.4 drevo 16.3 finta 18.5 balkon 14.6 glava 17.9 luna 13.7 zemlja 16.6 pasti_v voda 24.7 nizek 16.4 nezavest 24.7 rame 16.1 nemilost 23.8 pleca 15.5 oci 22.9 zemlja 15.3 koma 21.4 raven 15.3 narocje 20.7 kristal 15.1 roka 20.0 odstotek 15.0 objem 20.0 pokrov 14.4 pozaba 19.2 misel 14.3 zaseda 18.9 breme 14.0 trans 17.8 vozišce 13.9 glava 15.9 vecbesedne leksikalne enote so po pricakovanju ocitne pri visokih vrednostih Mi3, npr. pasti na plodna tla, pasti na pamet, pasti na finto, pasti na glavo, pasti na misel, pasti z neba itd. za koncno podobo take vecbesedne leksikalne enote pa je dobro preveriti tudi širše besedilno okolje posamezne zveze, kjer lahko postopek širjenja konkordancnega jedra spet ponovimo ter na podlagi tipicnega sobesedila in vzorca, v katerem se zveza pojavlja, ugotovimo njeno dejansko skladenjsko in po­mensko vlogo, kot prikazuje spodnja preglednica za nadaljnje umestitve predhodno izlocenih najtrdnejših povezav. #1pasti_na_#1pamet 1129 #1pasti_z_#1nebo 431 ne bi padlo na pamet kot da bi padli z neba bo padlo na pamet denar padel z neba ne bo padlo na pamet dobesedno padel z neba kar/ki (komu) pade na pamet ki je padel z neba (kaj) (komu) pade na pamet ki/kar pade z neba (komu) pade na pamet ne pade z neba lahko pade na pamet ni padlo z neba najprej pade na pamet (nikomur) ne pade na pamet #1pasti_v_#1roka 167 ni padlo na pamet pasti v roke (komu/cemu) ni nikoli padlo na pamet pasti v roke (koga/cesa) ni (nikomur) padlo na pamet pac pade na pamet sploh pade na pamet za prepoznavanje vecbesednih leksikalnih enot, katerih sestavine so v besedilnih realizacijah med seboj oddaljene, si je v korpusu Fi­daPLuS mogoce pomagati z iskanjem relevantnih sopojavnic v defi­niranem besedilnem okviru in z iskanjem po bližini, kjer v iskalnem pogoju poljubno dolocamo bližino oz. oddaljenost dveh besed, ki ju pricakujemo v zvezi. Postopki korpusne analize se glede na skladenjske lastnosti sestavine potencialne vecbesedne leksikalne enote tu deloma razlikujejo, kar bomo podrobneje razclenjevali pri njihovih skladenj­skih lastnostih, naceloma pa je mogoce reci, da pri leksikalnih eno­tah s samostalniško, pridevniško in prislovno sestavino pricakujemo, da svoje skladenjske lastnosti vsaj deloma ohranjajo tudi v zvezi, zato predvidevamo, da podlegajo razlicnim modifikacijam z elementi, ki si­cer niso nujna in ustaljena sestavina vecbesedne leksikalne enote, kot kažejo spodnji zgledi. dvigati veliko medijskega prahu precej politicnega ogromno nemalo mnogo obilico val oblak jabolko diplomatskega spora politicnega veter v komunisticna jadra slovenska mešati politicne štrene volilne ljubezenske saditi predvolilne rožice spraviti pod eno streho isto skupno natancnost izracuna pogostosti dolocene vecbesedne leksikalne enote je pri neposredno povezanih sestavinah vecja kot v primerih, kjer so sestavine sicer prav tako del prepoznavne zveze, vendar je njihova od­daljenost in razporeditev znotraj besedilnega okvira razpršena. iskanje po bližini da relevantne rezultate glede možnih in tipicnih realizacij, hkrati pa je na ta nacin mogoce preucevati tudi njihov pretvorbeni po­tencial. 3.3.4 pomenska analiza ubesediljenje jezikovnega elementa je pri dolocanju pomena na podlagi korpusnih podatkov bistvenega pomena. Postopki razbiranja pomena besede in besedne zveze glede na sobesedilo so v korpusu, npr. za leksi­kografske namene, vezani na preucevanje konkordancnega niza (Mce­nery in Wilson 1996: 72), s tem pa se v svojem bistvu ne razlikujejo od klasicnih metod razbiranja pomena besed na podlagi besedilnih izpisov v predracunalniškem obdobju slovarske produkcije. bistvene predno­sti, ki jih v tem smislu ponuja korpusno okolje, so statisticni izracuni, možnosti urejanja neposrednega ali širšega besedilnega okvira z upošte­vanjem razlicnih jezikovnih predpostavk in vidikov. nizi sopojavitev sicer dobro nakažejo razlicne pomene, vendar pa jih je treba pregledati v celoti, saj za locevanje pomenov ni relevantna pogostost, ampak po­javitev sama (gorjanc 2002: 103). Pri visoko pogostih besedah je tak postopek precej zamuden, zato se v slovarski praksi zastavlja vprašanje, kako obsežen konkordancni niz je treba preuciti, da je mogoce z veliko mero gotovosti identificirati pomene posamezne leksikalne enote. Po mnenju P. Hanksa, tudi pri najpogostejših besedah v izhodišcu zado­stuje analiza 300 konkordanc, v primeru pomensko zapletenejših besed pa je smiselno tako število podvojiti ali celo potrojiti (Drstvenšek 2003: 78). v ta namen konkordancnik korpusa FiDa omogoca nakljucno selekcijo konkordanc s t. i. sitom, ki število konkordanc zmanjša, pri cemer predpostavljamo, da bomo tudi z izborom zajeli tipicnost pojavi­tve besede v korpusu. Pri poglobljeni analizi pomena vecbesedne leksikalne enote se po­gosto zgodi, da sobesedilo, ki ga izkazuje konkordanca, ne zagotavlja ustrezne informacije o pomenu, ki ga izraža v (so)besedilu. zlasti pri preucevanju zvez, katerih ustrezna pomenska interpretacija je vezana na prepoznavnost vsebine, ki se kot predmet razlicnega vrednotenja udeležencev govornega dejanja metaforizira v njenih sestavinah, npr. mi o volku, volk iz gozda; delati iz muhe slona ipd., je treba preuciti ob-sežnejše sobesedilo, saj pravzaprav ni pravila, ki bi dolocalo bližino med v besedilu tematizirano vsebino in leksikalno enoto, ki se nanjo nanaša. v korpusnem okolju je v ta namen mogoce s pridom uporabiti razlic­ne iskalne možnosti, ki jih predvidevajo oblikovno-skladenjske oznake, pripisane razlicnici v postopkih jezikoslovnega oznacevanja, s tem pa je mogoce doseci tudi vecjo avtomatizacijo in racionalizacijo skladenjsko­pomenskih analiz. Hkrati je s klikom na referencno oznako, ki se izpiše na levi strani konkordance v korpusu, mogoce razširiti besedilno okolje na obseg odstavka. z razširitvijo konkordance na širše besedilno okolje dobimo vpogled v lastnosti govornega položaja, udeležencev in tudi te­matike, ki so znacilni za rabo konkretne vecbesedne leksikalne enote. ii MeSto vecbeSednih leKSiKalnih enot v SlovenSKeM leKSiKalneM fondu uvod: teoreticna in terMinološKa izhodišca obravnavanje vecbesednih leksikalnih enot ima v jezikoslovnih razi­skavah, zlasti znotraj leksikoloških in frazeoloških teorij, pomembno in opazno vlogo. Jezikoslovci si že od nekdaj prizadevajo umestiti pojav oblikovnega in pomenskega povezovanja besed v okvire slovnicnih pra­vil na eni in leksikalnega fonda na drugi strani ter pojav opredeliti glede na njegove specificne in glede na druge jezikovne enote razlocevalne lastnosti. v nadaljevanju opredelimo znacilnosti temeljnih pojmov, ki v raz­licnih pogledih na leksikologijo in frazeologijo ter njeni temeljni – fra­zeološko in leksikalno enoto – dolocajo njune definicijske lastnosti in ju opredeljujejo glede na posamezne tipološke vidike. Frazeološko in leksikalno enoto, zlasti vecbesedno, bomo predstavili v razmerju do v slovenskem jezikoslovju že vzpostavljenih pojmovnih predstav in ter­minologije ter ju nadgradili glede na korpusni pristop. znotraj tega namenjamo posebno pozornost metodološkim pristopom, ki imajo opazno mesto v slovenski leksikološki in frazeološki teoriji. ob tem se shematicno dotaknemo tudi teorij in metodoloških prijemov, ki so bili opravljeni na slovenskem leksikalnem gradivu. Posebej nas zanima slovarska aplikacija leksikološke in frazeolo­ške teorije in posledice, ki jih imajo posamezni pogledi na predstavitev besednozvezne leksike tako v splošnih kot specializiranih frazeoloških slovarjih. v ta namen nekatere v slovenskem prostoru obstojece leksi­kografske prakse preverimo v korpusnem okolju. 1 leKSiKologija Pojmovanje leksikologije kot jezikovne teorije, ki preucuje leksiko (be­sedišce, slovar; angl. lexicon) jezika, zahteva prepoznavanje tistih jezi­kovnih elementov in mehanizmov, ki temeljijo v prvi vrsti na posredo­vanju pomenskih, vsebinskih in predmetnih predstav o svetu. z vidika današnje stopnje jezikoslovnega vedenja se zdi, da ostaja locnica med slovnicnimi pravili (slovnico) in jezikovnimi elementi, ki jih na pod-lagi teh pravil oblikujemo (besedišcem), namenjena zgolj ugotavljanju prestopov, ki smo jim prica pri prepoznavanju pravil delovanja jezika in njegovih sporocanjskih potencialov. zavedanje tega je predmet le­ksikološkega preucevanja, tj. besede in njihove pomene, razmerja med besedami, njihove povezovalne lastnosti itd., moral nujno nadgraditi s skladenjskimi razmerji, ki se ustvarjajo med jezikovnimi elementi, ki tvorijo leksikalno enoto, kadar je ta vecbesedna, in med leksikalnimi enotami samimi. Že nekaj casa je pojmovanje leksike kot celotnega inventarja be-sed v jeziku v ospredju jezikovnih in leksikoloških analiz. Lahko bi rekli, da je povecanje zanimanja za to problematiko odgovor na dosedanja zanikanja pomembnosti vloge besedišca v jeziku oziroma odgovor na poskuse marginaliziranja leksemov v teoreticnih anali­zah kot neke vrste polnilcev neodvisnih skladenjskih modelov, ki jih predvideva slovnica. Dejstvo namrec je, da ima za vse tiste, ki govorijo ali se ucijo jezika, razumevanje tega, kako uporabiti to, ce-mur pravimo leksem (ali obicajneje beseda), zelo pomembno didak-ticno, psihološko in sociološko vrednost: ucenje besed in znanje, kako jih ucinkovito rabiti, vedno vkljucuje tudi ucenje razumevanja in rabe fonologije, pomenskega potenciala, ki je z besedami pove­zan, slovnice in morfologije, ki ju vsebuje vsaka beseda, tj. njeno potencialno kolokabilnost znotraj razlicnih besednih vrst in znotraj derivacijskih mehanizmov jezika, njen pregibnostni in sintagmat­sko distribucijski potencial ter v vecini jezikov tudi njen skladenjski potencial. (De Mauro, 2006: 19) 21 1.1 leKSiKalna enota temeljni predmet leksikoloških raziskav je beseda oziroma leksem ozi­roma, ce uporabimo najširši krovni izraz, leksikalna enota, analiza be-sednega pomena, ki se tesno povezuje z vprašanjem njegovega opisa v slovarju, ter analiza besed v smislu njihove uvrstitve v besedišce konkre­tnega jezika. S pritegnitvijo vidika besedne povezovalnosti na linearni (sintagmatski) osi v analizo medbesednih razmerij, kar bo tudi temeljni predmet našega zanimanja v nadaljevanju, so se leksikalne raziskave usmerile v preucevanje povezovalnih (kolokabilnih) lastnosti besed, kar je sprožilo vprašanje definicije in obsega pomensko zadostne besede kot poimenovalne enote. Konec 50. let 20. stoletja so se nasledniki J. r. Firtha, Mcintosh, Halliday, Sinclair in drugi, v nasprotju z leksi­kološkimi pristopi, ki so temeljili na (ne)razstavljivosti, komponentni analizi in pomenskih razmerjih med leksikalnimi elementi, posvetili preucevanju besedne povezovalnosti, ki ni bila vezana izkljucno na vlogo besednega pomena. Pozornost je bila v prvi vrsti usmerjena v preucevanje distribucije besed v besedilu in predvidljivosti pogostejšega sopojavljanja nekaterih besed z enimi kot z drugimi. S tem so bila dana izhodišca za pojmovanje vecbesednih leksikalnih enot, zlasti kolokacij, kot statisticno predvidljivega in hkrati semanticnega pojava. terminološka doslednost bi zahtevala, da v zvezi z leksikologijo (tako kot v zvezi s frazeologijo uporabljamo izraz frazeološka enota) govorimo o leksikološki in ne o leksikalni enoti (ali obratno: analogno leksikalni enoti bi v zvezi s frazeologijo morali govoriti o frazemski enoti in po­sledicno o frazemu). Premik v to smer je bil v slovenisticni literaturi dejansko že opravljen (gantar 2001: 41), medtem ko je vrnitev k fraze­ološki in leksikalni enoti v pricujocem delu kljub sistemski nedoslednosti predvsem prakticne narave. ceprav ni mogoce zanikati pomembnosti doslednega oblikovanja terminološkega sistema, se v praksi dogaja, da izrazi kot frazemski slovar ali frazemsko gradivo, ki so sistemsko termi- ce ni drugace navedeno, so slovenski prevodi avtoricini. nološko sicer ustreznejši, ne vzbujajo ustrezne pojmovne predstave, saj so se tako v slovenisticnem kot v velikem delu tujejezicnega jezikoslovja že uveljavili izrazi kot frazeološki slovar, slovar idiomov, frazeološko gra­divo itd. Poleg omenjenega je odlocitev podprta tudi z mednarodno prepoznavnostjo izrazov, npr. v anglešcini: lexicology, lexis, lexical item/ unit, multi-word unit/expression ter phraseology in phraseologycal unit, redkeje phraseme. Dejstvo, da je v literaturi mogoce zaslediti tudi dru­ge izraze, ki oznacujejo oblikovno in pomensko povezanost besed, kot npr. stalna zveza, idiom, omejena kolokacija (angl. fixed expression, idi­om, restricted collocation), kaže med drugim na to, da je podrocje med eno- in vecbesednimi leksikalnimi enotami v marsicem specificno in kompleksno, njegovo preucevanje pa pogosto vodi v oblikovanje novih in bolj specializiranih izrazov. v zvezi s slovensko leksikološko in fraze­ološko terminologijo se zdi na tem mestu smiselno opozoriti vsaj še na izraza besedo- oziroma besedjeslovje (toporišic 2006) – oba prekrivna s pojmom leksikologija, ter na izraze leksika, besedišce, slovar jezika (tudi besedje in besedni zaklad), ki se pravtako uporabljajo za oznacitev celo­tnega leksikalnega fonda jezika. 1.1.1 beseda Slovenska slovnica doloca besede kot »najmanjše pomensko samostojne enote stavcne povedi« (toporišic 2000: 103–104). Kot take so neraz­družene enote glasov oziroma crk, kadar so zapisane, zaporedja njenih zlogovnih ali pomenskih sestavin ni mogoce zamenjati, pac pa lahko kot celote zamenjujejo položaj v stavku. »Sivo polje« med eno- in vec-besednimi leksikalnimi enotami je v slovenski slovnici obravnavano z vidika pravopisnih posebnosti pisanja skupaj oziroma narazen. Mejne primere predstavljajo zloženke tipa: video nadzor in videonadzor, avto­cesta in avto cesta, C-vitamin in C vitamin; zveze, kjer je prvi del zveze oziroma besede razumljen kot nesklonljivi pridevnik, npr. bruto doho­dek, mini krilo; zloženi prislovi, npr. ponavadi, cimbolj ipd. v zvezi s potencialnimi »vecbesednimi besedami« govori toporišic o stal­nih besednih zvezah (2000: 105). zanje je nujno, kot pravi, da jih »gotove jemljemo iz spomina (kakor besede), ne pa da bi jih šele delali po dolocenih skladenjskih vzorcih« (toporišic 2000: 133), kar jih razlocevalno doloca glede na nestalne oziroma proste besedne zveze, h katerim se vrnemo v na­daljevanju. v terminološkem smislu vzpostavlja povezavo med eno- in vecbesednimi leksikalnimi enotami izraz leksem. v slovenskem leksi­kalnem pomenoslovju (vidovic Muha 2000: 17) je leksem definiran kot temeljna poimenovalna enota in predstavlja kot tak enoto slovarja/ besedišca. Kot poimenovalna enota jezika je leksem torej širši od bese­de, saj zajema tudi besedne zveze, ki delujejo kot samostojne leksikal­ne enote. Kljub teoreticno precej natancnemu razumevanju leksikalne enote, ki je lahko tudi vec kot enobesedna, pa je med eno- in vecbese­dnimi leksikalnimi enotami pogosto težko potegniti mejo. ce pustimo na tem mestu ob strani razlicne možnosti, ki zadevajo pisanje skupaj in narazen, je problem kompleksen tudi (ali predvsem) s pomenskega vidika: posamezne besede, ki tvorijo v kombinaciji z drugimi beseda-mi prepoznavne leksikalne enote, npr. stara mama, tj. ’mama oceta ali mame’, ohranjajo v razlicni meri tudi tiste svoje pomenske lastnosti, ki jih imajo zunaj konkretne kombinacije. npr. za pridevnik star lahko recemo, da ohranja v zvezi stara mama vec pomenskih lastnosti, ki jih ima v pomenih ’ki ima razmeroma veliko let’ in ’ki je v zadnjem ob-dobju življenja’, kot pomenskih lastnosti, ki jih vsebujejo drugi pomeni istega pridevnika, izkazani v SSKJ, npr. ’ki nima vec potrebne, ustre­zne kakovosti za uživanje’ (star kruh) ali ’ki je dalj casa v uporabi’ (star avtomobil). 1.1.2 prosta in stalna besedna zveza ce hocemo poiskati objektivno merilo za prepoznavanje vecbesednih leksikalnih enot, jih je smiselno v prvi vrsti zamejiti glede na vse druge zveze besed. v okviru slovenske jezikoslovne teorije je za naše izhodišce zanimiva opredelitev, po kateri so besedne zveze »odvisnostno ali logic­no povezane besede kake besedilne enote« (toporišic 1992: 7), njihovo preucevanje pa je omejeno na skladenjska razmerja znotraj zveze in na skladenjsko vlogo, ki jo opravljajo v stavku kot celota. na podlagi tega so (proste) besedne zveze vse tiste zveze, »ki jih v govoru delamo po skladenjskih vzorcih, ne da bi jih jemali gotove iz spomina«, npr. oblac­no nebo po vzorcu pridevnik + samostalnik (toporišic 1992: 230). v ceški frazeološki teoriji se izraz prosta besedna zveza zavraca, saj na podlagi kolokabilne teorije velja, da se posamezne prvine v t. i. pra­vilnem jeziku v besedilu vedno povezujejo z bolj ali manj omejenim izborom drugih prvin (cermák 1985: 167, 173). vecina prvin na ravni besede ima namrec številne možnosti sintagmatskega in paradigmat­skega povezovanja, vendar pa to nikoli ni povsem neomejeno, v tem smislu pa je zavajajoc tudi izraz prosta besedna zveza.22 S pojmom besedna zveza in pojmovanjem le-te kot gradbene enote višjih in zapletenejših skladenjskih zvez je v slovenskem jezikoslovju tesno povezan pojem stavcnih fraz (toporišic 1982: 39, 271; 2000: 557), za kate-re velja, da so vecbesedni ustrezniki besednih vrst. tako samostalniški be-sedi, npr. mož, ustreza samostalniška besedna zveza oziroma fraza zakonski mož, saj se zanjo pricakuje, da ima iste lastnosti kot samostalnik in opravlja v stavku iste stavcnoclenske vloge (toporišic 1982: 39–41). Kot receno, se v jezikoslovni literaturi v zvezi z besednimi zveza-mi, oblikovanimi po slovnicnih pravilih, vedno znova postavlja tudi potreba po razmejitvi glede na tiste zveze, ki v jeziku obstajajo kot del njegovega leksikalnega fonda – tj. glede na vecbesedne leksikalne enote. v slovenski leksikološki teoriji (toporišic 1973/74) se izraz že od samih zacetkov sistematicnega ukvarjanja s frazeologijo rabi kot sinonim za Fe, njegova definicija pa sledi ruski in nemški frazeološki teoriji (ki se je potrjevala tudi v frazeoloških slovarjih), katere namen je jasno locevati predmet frazeologije od vseh drugih vecbesednih leksikalnih enot. na tej podlagi se je vzpostavilo razmerje med Sbz na eni strani in Fe na drugi, ki predstavljajo jedro frazeološke problematike (t. i. frazeologijo v ožjem smislu), bistvena lastnost, ki Fe locuje od Sbz, pa je nujna prisotnosti vsaj ene sestavine, ki v Fe ne nastopa v svojem slovarskem pomenu. Ko govorimo o slovarskem pomenu, mislimo predvsem na denota­ tivni pomen oziroma na pomene besede, ki so definirani v slovarju – v slovenskem leksikalnem pomenoslovju je pojmovan tudi kot t. i. kategorialni slovarski pomen, za katerega velja, da ga je mogoce definirati s pomenskimi sestavinami (vidovic Muha 2000: 29). Pri tem je seveda precej poenostavljeno govoriti o slovarju kot o knjigi, ker se slovarji med seboj razlikujejo glede na vsebino, obseg, naslov­nika, namen itd., in ker se definiranja besednih pomenov lotevajo na razlicne nacine. Hkrati pa tudi ne moremo govoriti o slovarskem pomenu v zvezi s pomeni besede v celotnem leksikalnem fondu slo­venšcine, saj bi v tem primeru morali upoštevati tudi tiste pomene, 22 Prim. tudi Kržišnik–Kolšek 1988: 51. ki jih beseda dobi v konkretni zvezi, cesar pa ravno ne želimo. Ko namrec govorimo o tem, da beseda ne nastopa v svojem slovarskem pomenu, imamo v mislih prav pomen, ki je specificen za konkretno besednozvezno razmerje (gl. tudi frazeološki pomen). Se pa v tem smislu upraviceno zastavlja vprašanje, ali je v takem primeru sploh še mogoce govoriti o pomenu besede ali je zanj že odgovorna zveza kot celota. Prav ta dilema je v središcu leksikalno-gramaticnih pri­stopov pri obravnavanju leksikalnega pomena in hkrati tudi temelj­na tocka opazovanja besednozvezne problematike v nadaljevanju pricujoce razprave. Hkrati naj bi bila za vse Fe v nasprotju s Sbz znacilna tudi ekspresiv­na oziroma opazna (zaznamovana) besedilna vloga. v slovenski leksikalni teoriji je tako pojem Sbz rezerviran za tiste poimenovalne besednozvezne enote, katerih pomen je prepoznaven iz njihovih sestavin, npr. soncna ocala, nizek pritisk, bancna kartica, bencinski servis, brezplacna telefonska številka itd. Skladenjski vzorec vrstnega pridevnika in samostalnika, ki je za take zveze znacilen, se najpogosteje povezuje s terminološkimi poimenovanji ali t. i. genericnimi pojmi, kot npr. programski jezik, crni bor, rdeci bor itd. (vidovic Muha 1988a; 2000: 26–28). analiza tovrstnih zvez, ki je bila za slovenski jezik opravljena na gradivu za SSKJ, je pokazala, da gre v bese­dišcu za razmeroma pogost poimenovalni vzorec in hkrati za tisti njegov del, ki je v dolocenem casovnem segmentu na prehodu iz terminološke v splošno leksiko (vidovic Muha: 1972). v zadevni angleški jezikoslovni literaturi je pojmu Sbz poleg že omenjene vecbesedne leksikalne enote najbližji izraz ustaljena ali stal­na zveza (angl. fixed expression). Pridevnik »stalen« namrec oznacuje doloceno trdnost, ustaljenost in avtomatiziranost besedne zveze, s tem pa napoveduje tudi njeno samostojnost v smislu poimenovalne enote. ob nacelni sprejetosti leksikalne in posledicno slovarske samostojnosti Sbz pa se vseskozi ugotavlja razmerje med razlicnimi tipi in stopnjami besednozvezne trdnosti, zlasti do že omenjenih prostih besednih zvez na eni in Fe na drugi strani. tako so denimo jezikoslovni pristopi, ki so sledili Firthovski tradiciji in so izhajali iz sintagmatskih vidikov leksike, vzporedno in z razlicnimi medsebojnimi vplivi naleteli na tra­dicionalne teorije preucevanja idiomov in drugih oblik stalnih zvez s celostnim, nerazstavljivim pomenom, za katerega so znacilne razlicne stopnje pomenske prozornosti (angl. semantic transparency) oziroma po­menske neprozornosti (angl. semantic opacity), ter na razlicne stopnje produktivnosti znotraj posameznih skladenjskih vzorcev. bollingerjeve (1976) in Sinclairjeve študije (1987) poudarjajo, da sta idiomaticnost in analiticnost, ki omogocata sestavljivost in razstavljivost jezikovnih elementov na vedno vecje oziroma manjše enote, procesa, ki sta za pre-ucevanje jezika enako pomembna. táko – idiomaticno – izhodišce pri preucevanju besedišca je preusmerilo pogled z besed kot temeljnih enot leksikona na obsežnejše in bolj eklekticne jezikovne enote, hkrati pa je tudi jasno pokazalo, da ostrih mej, ki bi omogocile natancno locevanje enot znotraj sorodnih jezikovnih pojavov, v jeziku navadno ni mogoce naj-ti. tako je tudi meja med prosto besedno zvezo, oblikovano po slovnicnih pravilih jezika, in besedno zvezo, ki predstavlja samostojno poimenovalno enoto, njen pomen pa je naceloma razviden iz pomenov sestavin, pogosto­krat zabrisana in premakljiva. z vidika leksikografskih praks je zanimivo dejstvo, da so Sbz v splošnih slovarjih precej neenotno predstavljene in porazgubljene med ponazarjalno gradivo (za SSKJ prim. gantar 2001: 129–131), v fraze­oloških slovarjih pa so svoje mesto navadno dobile le pomensko nepro­zorne zveze s prepoznavno ekspresivno vlogo (v SSKJ v frazeološkem gnezdu z oznako ekspresivno). na drugi strani so vecbesedni strokovni izrazi slabo zastopani tudi v terminoloških slovarjih, verjetno prav na podlagi dejstva, da je ocitna tudi njihova zunajterminološka splošna raba. Sbz, ki nimajo izrazite ekspresivne ali terminološke vloge, so tako najpogosteje predmet splošnega slovarja, vendar pa zaradi svoje bese­dnozvezne zgradbe navadno niso enotno predstavljene. tipicni primer je SSKJ, v katerem je Sbz, kot je bilo že veckrat poudarjeno, mogoce najti na razlicnih mestih in z razlicnimi oznakami, npr. za poševnico, za pojasnilom v zvezi, v frazeološkem in terminološkem gnezdu, pogo-sto pa je spregledana tudi njihova pomenska samostojnost, kar se kaže bodisi v odsotnosti besedne zveze sploh ali pa njene pomenske razlage. za ponazoritev navajamo shematicni prepis slovarskega prikaza zveze soncni zahod, za katero smo predhodno na podlagi korpusnih podatkov utemeljili leksikalni status (gantar 2007: 87/88), v SSKJ in enojezic­nem cobuildovem slovarju (cceLD).23 23 zaradi možnosti primerjave, navajamo angleško razlicico v slovenskem prevodu. SSKj soncen 1 nanašajoc se na sonce: /soncni vzhod, zahod zahod 1 glagolnik od zaiti: opazovati soncni zahod / izracunati soncni zahod cas, ko sonce zaide // stanje ozracja ob tem dogodku 2 smer na nebu ali zemlji proti tocki, kjer sonce zaide ob enakonocju zaiti 1 spustiti se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zaide cceld sunset 1 sunset je vecerni cas, ko se sonce spusti za obzorje 2 sunset so razlicne barve in svetloba, ki jo zvecer vidimo na zahodnem delu neba, ko sonce izginja z našega obzorja Dejstvo, da v anglešcini zveza soncni zahod obstaja kot enobesedni le­ksem, je za slovarsko predstavitev sicer pomembno izhodišce, vendar hkra-ti ne izkljucuje dejstva, da gre tudi v slovenšcini za samostojno leksikalno enoto. o tem med drugim prica tudi vecpomenskost zveze: gre dejansko za enake pomene, kot jih ima beseda v anglešcini, kot izkazuje korpus Fi­daPLuS v spodnjih besedilnih zgledih le da je v anglešcini izpricana tudi prenesena raba, npr. v pomenu ’vecer, jesen življenja’ (vaSSo), (1.) ... v zaliv se prizibljeva malce pred soncnim zahodom – ’cas’ (2.) ... soncni zahod je bil lep, skoraj kicast – ’pojav’ Poleg omenjenih dejstev so prakticni razlogi za izbiro izrazov vec-besedna leksikalna enota in Sbz, za pojme, s katerimi oznacujemo vse slovarsko zanimive besedne zveze, v pricujocem delu povezani z ugo­tovitvijo, da so sintagmatski procesi zelo produktiven poimenovalni postopek.24 Ko smo namrec pri postopnem prepoznavanju vecbesednih leksikalnih enot izhajali iz besede kot njene možne sestavine, smo po­gosto naleteli na vrsto pomensko in zgradbeno ustaljenih zvez s prepo­ 24 Dejstvo, da je podrocje vecbesednih leksikalnih enot eno najpogosteje preucevanih jezikoslovnih podrocij, je podprto z ugotovitvijo, da so vecbesedni leksemi glede na enobesedne tako v pisnem kot govorjenem jeziku prevladujoci in da so hkrati kljuc­nega pomena pri ucenju tako prvega kot drugega jezika in pri jezikovni produkciji odraslih (cowie 1998: 8). znavnim pomenom sestavin, medtem ko je bil nabor »pravih« Fe, zlasti idiomov, razmeroma skromen. omejitev zgolj na Fe bi tako pomenila izlocitev iz obravnave pomemben del slovenske besednozvezne leksike. na podlagi teoreticnih izhodišc, ki so se uveljavila tudi v slovenisticni literaturi, je mogoce slovnicna in pomenska merila za dolocanje razlik med bz, Sbz in Fe strniti v naslednje postavke, ki smo jim dodali ustrezne zglede. Pri (prostih) bz navajamo natipicnejše sopojavitve, tj. kolokacije: bz Sbz Fe slovnicna »pravilnost« x x x (izjeme) celostna skladenjska vloga – x x pomenska samostojnost – x x pomenska prozornost x – – idiomaticnost – – x bz/kolokacija Sbz fe briti noge, brado, brke (briti, ostrici ...) na balin briti norce (iz koga) priti do njega, mene priti do izraza priti (komu) do živega soncen dan, popoldan; lega, prostor soncni zahod soncni kralj soncni žarek, svetloba, toplota soncna ocala dežela na soncni strani alp 1.1.3 Kolokacija Pojem kolokacije kot v jeziku opazne zveze dveh ali vec besed, ki se po­javljajo v razlicnih predvidenih slovnicnih vzorcih, sopojavljanje v takih slovnicnih vzorcih pa je pricakovano in ne nakljucno (vrbinc 2001: 51), je bil v slovensko jezikoslovno teorijo sprejet ob koncu 80. let prek angleške literature, najprej v zvezi z racunalniškimi analizami obsežnih besedilnih zbirk (tancig in Žagar: 1989), kasneje pa prek kontrastivne angleško-slovenske leksikografske problematike (gabrovšek 1991; vr­binc 1995; Jurko 1997), v zadnjem casu pa tudi z vidika analiz leksi­kalnih enot v korpusu (gorjanc 2002: 98; Krek 2003: 56/57; gorjanc in Jurko 2004). Podobno kot že v angleški literaturi tudi pri prenosu na slovensko gradivo za kolokacije velja, da so pomensko prozorne, nji­hov pomen je torej mogoce napovedati na podlagi pomena sestavnih elementov, navadno so slovnicno sprejemljive, se torej podrejajo v je­ziku pricakovanim slovnicnim pravilom, hkrati pa so zanje znacilne dolocene omejitve pri izbiri, npr. postaviti vprašanje : *položiti vpraša­nje. S pojmom kolokacija se naceloma opredeljujeta dve vrsti slovnicnih zgradb. na eni strani govorimo o imenskih ali nominalnih kolokacijah, ki so sestavljene iz dveh predmetnopomenskih besed, npr. jedilna coko­lada, zdrava pamet, barva kože, in slovnicnih ali gramaticnih kolokacijah (prim. Sicherl: 1999; benson idr. 1986), zlasti predložnih, npr. odporen na, v primerjavi z/s, brez dvoma, v barvi (cesa), skrbeti za (koga/kaj), sor­tirati po (velikosti, barvi …), (ne) ozirati se na (koga/kaj) ipd. Pojem kolokacije in kolokabilnosti (povezovalnosti) je bil v sloveni­sticno frazeološko teorijo sprejet prek ceških teoreticnih izhodišc (Krži­šnik–Kolšek 1988: 51). Pri dolocanju obsega kolokacije oziroma t. i. ko­lokatne paradigme (cermák 1985: 173), ki jo doloca število kolokatorjev glede na preucevano besedo, se razlicni vidiki besednega povezovanja na sintagmatski (linearni) osi kombinirajo z upoštevanjem pomenskih lastno­sti med besedami na paradigmatski (vertikalni) osi. neomejenost na eni in preštevnost prvin na drugi strani, ki se znotraj kolokatne paradigme oblikovno in pomensko povezujejo v smiselno celoto, ponuja po cermáko­vem mnenju dve temeljni množici besednih zvez, med katerima izbiramo pri dolocitvi osnovne enote na besednozvezni oziroma kolokacijski ravni: (a) veliko kolokatno paradigmo, za katero velja, da je odprta, število njenih prvin pa je neomejeno, npr. star avto, zgodba, vprašanje, pec, ura, mestno jedro … in (b) omejeno kolokatno paradigmo, ki je praviloma zaprta, število njenih prvin pa je preštevno, npr. stara zaveza, testament; stara mama, oce; stara celina, svet.25 tudi leksikalne analize, ki temeljijo na Firthovem sintagmatskem pogledu na leksiko, skušajo dolociti obseg in predvidljivost medsebojne besedne povezovalnosti (Mcintosh 1966). z ugotavljanjem vloge kolo­kacije v besednem nizu (angl. lexical set) Halliday opredeljuje leksikalne enote loceno od semantike na eni in slovnice na drugi strani. Kot pri­ 25 za podrobnejši prikaz s slovenskimi zgledi gl. Kržišnik–Kolšek 1988: 51–53. mer leksikalizirane kolokacije sopostavlja razlicno kolokabilnost besed strong (’mocan’) in powerful (’krepek’), pri cemer se pokaže, da je npr. zveza strong tea (’mocen caj’) sprejemljiva, zveza strong car26 pa ne. ob tem obstajajo tudi zveze, ki kolocirajo tako z enim kot drugim pridev­nikom, npr. strong/powerful argument (’krepek/mocen argument’). za ponazoritev na slovenskem gradivu si poglejmo primerjavo kolokabilne povezanosti lem krepek in mocen v korpusu FidaPLuS. Dejstvo, da lahko besede napovedujejo svoje lastno besedilno oko­lje v vecjem ali manjšem obsegu, je zlasti v delih Sinclairja (1987; 1987a; 1987b; 1991) usmerilo v preucevanje leksikalnega vzorcenja na podlagi podatkov, kot jih je izkazovala dejanska besedilna raba. Postalo je oci­tno, da je nekatere v jeziku zelo obicajne funkcijske besede in nekatere zelo pogoste glagole težko leksikalno opisati, ker imajo redko status neodvisnega leksikalnega elementa. Pri tem je za prenos ugotovitev v slovarsko okolje pomembno razumevanje Sinclairjevega modela idio­maticnih izbir (angl. idiom-principle; Sinclair 1987; 1991), ki predvide­va, da ima govorec na voljo veliko število vnaprej dolocenih »praznih« skladenjskih vzorcev, ki jih zapolnjuje s tocno dolocenimi idiomaticni-mi izbirami. iz tega sledi, da tako rekoc neskoncne možnosti in kom­binacije v izbiri zapolnitev skladenjskih vzorcev omejujejo v besedilu idiomaticne izbire, dodatno pa jih pogojuje tudi govorni položaj in si­tuacijski kontekst. bistvo omenjenih sintagmatskih pogledov na jezik je spoznanje, da je razmerje med pomenom in obliko zelo delikatno, saj razlicni pomeni leksikalne enote pogosto ustrezajo samo izbranim zgradbenim kombinaci-jam. Prav tako je postalo ocitno, da lahko dokazi o besedni povezovalnosti 26 v korpusu FidaPLuSni pojavitev za zvezo krepek avto, zveza za mocen avto sicer ni pogosta, vendar jo raba izkazuje, pri cemer je vecina pojavitev vezana na primerni­ ško obliko pridevnika: mocnejši avto. spodbijajo introspekcijo rojenih govorcev in da se vecina naravnega jezika pojavlja v vsaj deloma vnaprej oblikovanih frazah, ki jih dolocajo omejene izbire (angl. single choices), ceprav se zdi, da jih je mogoce analizirati/raz­staviti na posamezne elemente. Pojem kolokacije, ki se je oblikoval na tej podlagi, je tudi v nadaljnjih obravnavah pri posameznih avtorjih izposta­vljal bodisi statisticno prepoznavanje karakteristicnih vzorcev sopojavitve besed (t. i. formalnoverjetnostni, statisticni pristop) oziroma se je skušalo dolociti karakteristicne vzorce tudi z vidika pomenske odvisnosti znotraj zveze, torej kot pojav, ki je poleg svoje povezovalne trdnosti tudi pomensko dolocen. • Kolokacija kot pogost, znacilen vzorec Pri preucevanju simultano izbranih znacilnih vzorcev besednih sopo­javitev znotraj korpusnega okolja, ki omogoca statisticne izracune, so v analizah pozornost zbudile zveze, ki se v jeziku pojavljajo najpogosteje, obenem pa navadno niso del osrednje slovarske problematike. v zvezi s takimi »karakteristicnimi vzorci sopojavitve besed« se uporablja tudi pojem vecbesedna enota ali tipicna besedna kombinacija.27 v celoti je tak »statisticni« pristop izpeljal obsežen trizvezkovni slovar Dictionary of english collocations (Kjellmer 1994), ki temelji na korpusu brown in pojmuje kolokacije kot ponavljajoce sekvence elementov (najpogosteje besed), ki ustrezajo slovnicnim pravilom jezika, pri cemer se mora za­poredje elementov v korpusu pojaviti vec kot enkrat in mora ustrezati predhodno ugotovljenemu slovnicnemu vzorcu. na podlagi tega so v slovar sprejete številne zveze, ki jih v anglešcini dolocata npr. clena the in a (samo zveze s the zavzemajo 156 strani v slovarju in predstavljajo skupaj 15.000 kolokacij). Slovar je doživel precej nasprotujocih si ocen (prim. Johansson 1998), zlasti v smislu svoje klasicne slovarske upo­rabnosti, medtem ko se je na drugi strani jasno pokazala uporabnost pristopa pri ucenju anglešcine kot tujega jezika (Johansson 1998; Hoey 2000: 224). Pojmovanje kolokacije kot oblikovno verjetnostnega pojava je hkrati usmerilo pozornost tudi na zveze, ki kot pomensko izpraznjeni skladenjski vzorci delujejo kot celota tako, da vzpostavljajo razmerje s pomensko obvestilnimi deli neposrednega ali širšega besedilnega okolja (prim. t. i. posebne zveze v iii. delu razprave). 27 angl. multiword unit in reccurent word-combination (prim. cowie 1998a; altenberg 1998). • Kolokacija kot pomenski pojav na drugi strani izpostavlja pojmovanje kolokacije kot pomenskega po-java vsaj dve vrsti tipicnih besednih sopojavitev: take, ki nakazujejo po­samezne pomene vecpomenske besede kot v primerih (a), in take, ki se tipicno sopojavljajo samo pri izbranem/dolocenem pomenu besede kot v primerih (b). v zvezi z zadnjimi se znotraj frazeološke problematike govori o omejenih kolokacijah (cowie 1981; aisenstadt 1979; 1981). (a) Kolokatorji nakazujejo posamezne pomene vecpomenske besede v jedru28 konkordancnega niza (b) Kolokatorji se pojavljajo samo pri izbranem pomenu besede jedro kolokator pomen besede v jedru crn obleka, avto take barve kot crn gradnja, borza nezakonit crn slutnja, misel neprijeten, pesimisticen crn lista, seznam nezaželen; nedovoljen jedro kolokator pomen besede v jedru živo srebro kemijski element (ag) živi zid ovira, ki jo sestavljajo ljudje živa glasba izvajanje glasbe neposredno pred obcinstvom živa meja pregrada iz okrasnega grmicevja brisanje ostrih razlik med pomensko predvidljivimi in pomensko nepredvidljivimi kolokacijami zahteva razumevanje pojava besedne povezovalnosti v smislu stopnjevalnosti in ne razlicnih vrst (bollinger 1976). temu sledi tudi Sinclairjeva (1991: 71) opredelitev kolokacije kot vmesnega clena znotraj skrajno dolocenih tock pomena, kjer je na eni strani mogoce lociti neodvisni pomen besede in odvisni pomen zve­ze na drugi. ob tem, da je pri kolokaciji tendenca sopojavljanja besed ocitna, gre hkrati za zvezo, kjer lahko posamezna beseda znotraj zveze 28 izraz jedro je tu vezanizkljucno na pojmovanje besede (ali zveze), ki jo preucujemo v jedru konkordancnega niza (gorjanc 2005: 74) (angl. key word in context). ce­prav je organizacija znotraj stavcnega vzorca neposredno povezana s kolokabilnim potencialom besede v izhodišcu, pušcamo za zdaj vlogo skladenjskega razmerja ob strani. glede na drugo ohranja tudi svoj neodvisni položaj, npr. beseda izraz v Sbz priti do izraza in v besednem nizu to je izraz medsebojne ljubezni. Kolokacija oznacuje torej tiste pojave besedne povezovalnosti, kjer se, ce izolirano opazovanje leksikalnih enot nadgradimo s sintagmatiski-mi vidiki besedne povezovalnosti, medsebojno prepletajo pojmi, kot so prosta besedna zveza in kolokacija na eni ter Sbz in Fe na drugi strani. 2 frazeologija Podrocje frazeologije je znotraj jezikoslovnih raziskav, ki so vezane na leksikalne enote, usmerjeno v prvi vrsti na tiste zveze, redkeje besede, ki glede na svoje sestavne elemente izkazujejo samostojni, od sestavnih elementov neodvisni – t. i. frazeološki pomen. o frazeologiji se torej govori predvsem takrat, ko se ob vecbesednosti in ustaljenosti upošteva tudi idiomaticnost kot tista lastnost, ki doloca, da nekatere enote glede na slovnicna in pomenska razmerja sestavnih elementov niso (jasno) razstavljive. ob tem se, vsaj v smislu pojmovanja frazeologije v ožjem smislu, za Fe zahteva tudi prenesenost pomena, ki jo izkazuje bodisi posamezna sestavina ali zveza kot celota, kar ji daje glede na nefraze­ološka enobesedna poimenovanja v besedilu ekspresivno oziroma za­znamovano noto. Prav zadnje iz okvira Fe izloca tudi vsa vecbesedna terminološka poimenovanja, ne glede na sicer izkazano idiomaticnost, npr. crna skrinjica ’naprava …’; soncni veter ’energija …’. generativni pristopi pri obravnavi frazeološke problematike (nava­dno se uporablja izraz idiomi) izpostavljajo dejstvo, da gre v prvi vrsti za prepoznavne zgradbe, ki jih je sicer mogoce analizirati, ne morejo pa biti generirane, saj se ne podrejajo pricakovanim pretvorbenim proce­som (Katz in Postal 1970), npr. za nefrazeološko zvezo rdeca žoga ali zrel paradižnik obstajata slovnicno ustrezni pretvorbi žoga je rdeca in paradižnik je zrel, medtem ko za frazeološki rdeca nit in zrela leta pre­tvorbi nit je rdeca in leta so zrela ali leto je zrelo niso mogoce, vsaj ne, ce želimo ohraniti frazeološki pomen. bistvena pomanjkljivost te ugoto­vitve je v dejstvu, da nabora za posamezno Fe neobstojecih slovnicnih pretvorb ni mogoce posplošiti na vse Fe, ki si delijo enako površinsko zgradbo, kar za zgoraj navedeno trditev potrjuje tudi spodnji besedilni zgled, hkrati pa ni mogoce izkljuciti ustvarjalnih potencialov jezika in številnih parafraz, ki jih govorci s pridom izrabljamo v konkretnih go­vornih situacijah. Preverjanje posameznih pretvorb v korpusu je to, kot bomo podrobneje prikazali v nadaljevanju, jasno pokazalo. fe: ugrizniti v kislo jabolko – pretvorba: jabolko je kislo ... ne trdim, da jabolko ni kislo, toda obljubljeni kolajni bomo že nekako osvojili, ce ne prej, pa na državnem prvenstvu ce so se skladenjsko naravnane raziskave Fe usmerjale predvsem v preucevanje razmerij med sestavnimi elementi in na njihovo celostno stavcno vlogo, so se pomenske raziskave ukvarjale predvsem s sposob­nostjo razstavljivosti takih zvez na podlagi pomenskih lastnosti znotraj zveze in v razmerju do pomena zveze kot celote. S pojmovanjem fraze­ološkega pomena kot celostnega pomena Fe, ki ni vsota pomenov njenih sestavnih elementov,29 pri cemer naj bi bila ta lastnost za obstoj Fe bistvena (Katz in Postal 1970: 275), sta se v teoriji preucevanja frazeološkega pome­na oblikovali dve temeljni izhodišci. Prvo temelji na predpostavki, da je nekatere Fe mogoce pomensko analizirati, kar pomeni, da je njihov pomen v razlicni meri razpršen med posamezne sestavine in da na drugi strani obstajajo Fe, ki takega razmerja ne izkazujejo in so v celoti pomensko nemotivirane (erbach 1992: 12; nunberg idr. 1994: 496–497). v zvezi z zadnjimi se je v generativni slovnici razpravljalo le ob nekaj posameznih zelo tipicnih primerih, kot so npr. kick the bucket (dobesedno: brcniti v vedro v po-menu ’umreti’), pull the strings (dobes. potegniti vezi za pomen ’uporabiti zveze’), spill the beans (dobes. iztresti fižol za pomen ’izdati skrivnost’), shoot the breeze (dobes. streljati v vetric za pomen ’kramljati, sprošceno se pogovarjati’), na podlagi tega pa se je oblikovala klasifikacija vseh Fe na pomensko izražene oziroma motivirane in pomensko zakrite oziroma nemotivirane. Problematika frazeološkega oziroma idiomaticnega po­mena je že v teh okvirih izpostavila pomembnost sobesedila pri ustre­znem pomenskem dekodiranju zveze in stopnje ustaljenosti, ki jo le-ta izkazuje, npr. v primerih, ko je mogoce frazeološki pomen razumeti iz sobesedila ne glede na pomensko nerazstavljivost Fe kot celote: Janez je lahko uporabil vse svoje zveze, da je prišel do službe, saj pozna veliko ljudi 29 Posredno se je oblikoval pojem kompozicijskega (nefrazeološkega) in nekompozicij­skega (frazeološkega) pomena. v industriji (nunberg idr. 1994: 496). znotraj pomensko razstavljivih zvez se zato zastavlja vprašanje, ali lahko govorec, ki pozna pomen se­stavin zveze, ne ve pa nicesar o pomenu zveze kot celote, tako zvezo ustrezno vkljuci v sporocanjski proces in jo dejansko uporablja, kot je v jeziku v navadi. in na drugi strani, ali je mogoce ugotoviti pomenske lastnosti sestavin, ki oblikujejo idiomaticni pomen zveze, tudi takrat, ko le-te ne nastopajo v konkretni idiomaticni kombinaciji. na drugi strani zahteva po mnenju nekaterih avtorjev odsotnost ce­lostne pomenske vloge med sestavinami in zvezo, ki se kaže v oslabljeni se­manticni udeležbi pomena sestavin v pomenu zveze kot celote, pojmovanje frazeološkega pomena kot integralnega, celostnega in nekompozicijskega pojava (cermák 1985: 190). bistvo takega nekompozicijskega pristopa v pojmovanju frazeološkega pomena je v spoznanju, da je stopnja pomenske trdnosti sestavin zveze glede na stopnjo pomenske prenesenosti (figura­tivnosti) sestavin pojav, ki ga je treba preucevati na izrazni, skladenjski in pomenski ravni hkrati, merila za ugotavljanje pomenske motiviranosti pa so merodajna samo v primeru, ko jih je mogoce prenesti na pojav v celoti (cermák 2001: 3). znotraj tega se ob dejstvu, da Fe zaradi besednozve­zne zgradbe ponujajo možnost analiziranja posameznih sestavin, ki so del obstojecega besednega in pomenskega potenciala (pravilnega oziroma ne­idiomaticnega) jezika, ugotavlja, da je zelo malo »cistih« primerov, kjer je mogoce celostni pomenski smisel zveze preprosto razporediti med njene sestavine, in sicer tudi v takih primerih, kjer je pomenska razstavljivost na prvi pogled nedvoumna, npr. gledati z viška na (koga/kaj), priti do iz­raza ipd. Kot je na eni strani torej ocitno, da obstaja dolocena semanticna povezava ali udeležba med pomenom sestavine in celostnim frazeološkim pomenom zveze, je na drugi strani jasno, da je status take pomenske ude­ležbe lahko razlicen in ga je težko natancno dolociti, posledicno pa tudi zanašanje na semanticno analizo pri pomenski opredelitvi Fe in njihovi klasifikaciji na pomensko motivirane in nemotivirane ni zanesljivo (cer­mák 2001: 11). Po mnenju avtorja se merilo, ki lahko jezikoslovcu ponudi trdno izhodišce za analizo pojava v celoti, nanaša na ugotavljanje analo­gnih možnosti, npr. obstoja številnih podobnih primerov v konkretnih besedilnih realizacijah in v odstopanjih od njih. Kljub temu je zanimivo, da se jezikoslovci težko odrekajo poskusom ugotavljanja stopnje pomenske motiviranosti konkretne Fe, in to kljub dejstvu, da vedno znova prihaja do razlicnega razumevanja te stopnje in da hkrati ni mogoce postaviti ostrih mej med posameznimi stopnjami tako pojmovane Fe, saj je uvrstitev v dolocen tip na tej podlagi v veliki meri odvisna od jezikovne in kulturne izkušnje vsakega posameznega govorca (cowie 1998: 215). zato verjetno ni nakljucje, da so prav na podrocju frazeoloških raziskav tako opazni razlicni pristopi v pojmovanju in poimenova­nju osnovne enote. o tem pricajo zelo razlicna razumevanja kljucnih pojmov in številni termini, med katerimi niso vzpostavljena enotna pojmovna in izrazna razmerja. Dodatna neskladja povzroca izraba že obstojecih izraznih možnosti s pripisovanjem novih lastnosti in posle-dicno nastanek vedno novih terminoloških sinonimov. to je na eni strani posledica dejstva, da so Fe na razlicnih ravneh jezikovnega opisa kompleksen pojav, ki svoje prepoznavne lastnosti realizirajo v razlicni meri, na drugi strani pa je znotraj frazeološke in leksikalne teorije ne­nehno prisotna težnja po zamejitvi podrocja frazeologije v okvire cim bolj prepoznavnih in specificnih lastnosti. zlasti zadnje vodi v razlicna pojmovanja osnovne enote frazeologije, ki izhajajo iz potrebe po dolo-citvi razlikovalnih lastnosti glede na druge enote jezikovnega sistema in lastnosti, ki celoto leksikalnih enot dolocajo zgolj v okvirih fraze­ološke specifike. Posledica tega je tudi razlicno uvršcanje frazeologije kot jezikoslovne vede v okvire jezikovnega sistema. znotraj strukturali­sticnih pristopov daje pojmovanje frazeologije kot samostojne, drugim ravninam vzporedne jezikovne ravnine, Fe status pomenonosne enote, ki jo od drugih pomenonosnih enot (npr. znotraj leksikologije) locuje temeljna prepoznavna lastnost, tj. nepravilnosti (anomalije) na izrazni (oblikovnogramaticni) in pomenski ravni (cermák 1985: 167, 172). na drugi strani temelji pojmovanje frazeologije zgolj v okvirih bese­doslovne oziroma v okvirih besedoslovne in skladenjske problematike na dolocanju tipicnih lastnosti Fe na podlagi vzpostavljanja razmerij do besede na eni in (proste) besedne zveze na drugi strani. Posledicno se je v frazeološki literaturi oblikovalo pojmovanje frazeologije v ožjem smislu, ki iz frazeologije izloca besedne zveze z neposredno razvidno pomensko zgradbo, tj. take, katerih pomen je mogoce razbrati na pod-lagi pomenov njihovih sestavin (prim. Kržišnik–Kolšek 1988; Kunin 1970; Molotkov 1977), in frazeologije v širšem smislu, ki vkljucuje tudi pomensko prozorne besedne zveze, hkrati pa doloca obseg Fe glede na realizirano oziroma nerealizirano stavcno zvezo. vzporedno z zamejitvi­jo temeljnega podrocja/predmeta frazeoloških raziskav so se oblikovala tudi pravila in metode, po katerih bi bilo mogoce prepoznati oblikovne, pomenske in skladenjske lastnosti osnovne enote frazeologije. v nadaljevanju se bomo podrobneje posvetili merilom, ki tradicio­nalno dolocajo osnovno Fe, ter pojmom, ki so se pri tem uveljavili. Pri tem nas bodo na eni strani zanimala merila, ki so se oblikovala v ruski, ceški in nemški teoreticni frazeološki in leksikografski teoriji in praksi, hkrati pa so bila sprejeta tudi v slovenisticno jezikoslovje. na drugi strani bomo omenjena izhodišca nadgradili s pristopi, ki predstavljajo osnovo za opis besedne povezovalnosti in prepoznavanje vecbesednih leksikalnih enot na podlagi elektronskih besedilnih korpusov. 2.1 frazeološKa enota terminološka opredelitev osnovne enote frazeologije ima v jezikoslovni literaturi razvojni proces, znotraj katerega so se oblikovali pojmi kot že obravnavani Sbz, Fe, frazem, idiom, kolokacija itd. v angleških, ameriških in nekaterih vzhodnoevropskih leksikalnih in frazeoloških teorijah se je vzpostavilo razmerje med obema skrajnima poloma, tj. idiomom, katerega pomen je od pomena sestavin popolnoma neodvi-sen, in kolokacijo, predvsem kadar je razumljena kot tipicen skladenjski in ne pomenski pojav. nekakšno vmesno stopnjo predstavlja Sbz, le da do dejanske povezave med smermi, ki so tipologizirale vecbesedne leksikalne enote na podlagi pomenske (ne)razstavljivosti, in smeri, ki so izhajale primarno iz lastnosti besedne povezovalnosti, tako v smislu statisticne kot pomenske dolocenosti, nikoli ni resnicno prišlo. Ker gre, kot smo že poudarili, pri razlicno zgradbeno in pomensko ustaljenih zvezah za kompleksne enote, se je nenehno skušalo vzpostaviti razmerje med (prostimi) besednimi zvezami, ki, ce zanemarimo nujno pomen­sko kompatibilnost, podlegajo (zgolj) slovnicnim pravilom jezika, npr. star avto, crne hlace, pisano cvetje itd., in med vsemi drugimi tipi bese­dnozvezne ustaljenosti, znotraj cesar so se vedno znova kot problema­ticne kazale razmejitve med Sbz z razvidno pomensko zgradbo, npr. stara mama, sladkorna pena, soncna ocala, bencinski servis, mestno jedro, soncni zahod ipd. in t. i. osrednjim delom frazeološkega fonda, tj. fraze-mi in idiomi, kot so: stara sablja, slepi potnik, rahli gozdicek, pasti v vodo ipd., kjer do pomenske razvidnosti ne prihaja oziroma je ta posredna (figurativna). Ker je ugotavljanje razmerij med potencialnimi Fe in razmejitev do vseh drugih vecbesednih leksikalnih enot tudi eno bistvenih vpra­šanj njihove vkljucitve v frazeološke oziroma izkljucitve iz splošnih slo­varjev ter nacina slovarskega opisa, si bomo v nadaljevanju pogledali tudi možnosti njihove predstavitve v slovarjih. 2.1.1 frazem temeljni merili, ki zadevata frazeologijo in njeno osnovno enoto, sta poleg frazeološkega pomena še vecbesednost in oblikovna ter pomen-ska ustaljenost zveze kot celote (Moon 1998: 6). v slovenski frazeo­loški teoriji se je poleg izraza frazeološka enota in stalna besedna zveza sinonimno za osnovno enoto frazeologije (zlasti v okvirih frazeologije v ožjem smislu) najprej uveljavil izraz frazeologem in kasneje frazem (to­porišic 1973/74; Kržišnik–Kolšek 1988), v ruski terminologiji, na kateri temeljijo prve slovenske frazeološke razprave (toporišic 1973/74), tudi frazeologizem (vinogradov (1947) 1974). obenem so bile že v izhodišcu sprejete tudi temeljne lastnosti, ki so Fe locevale od drugih vecbese­dnih leksikalnih enot, in sicer: (a) vecbesednost oziroma fraznost, (b) omejena povezovalnost sestavin, (c) neslovarskost pomena vsaj ene od sestavin oziroma pomenska neprozornost, (c) ustaljenost v smislu pre­števnosti leksikalnih in drugih variant in (d) pretvorbena omejenost ob ohranitvi celostnega frazeološkega pomena. Sodobno pojmovanje fra­zema je v slovensko frazeološko teorijo sprejeto prek ceške frazeologije (Kržišnik–Kolšek 1988: 51) in predstavlja vecbesedne enote, za katere velja »celovita in ustaljena kombinacija najmanj dveh prvin, pri cemer vsaj ena izmed njih nima enake vloge zunaj take kombinacije oziroma se v taki vlogi pojavlja v omejenem številu kombinacij ali zgolj v eni sami« (cermák 1985: 177). Hkrati se je na podrocju slovenske frazeo­logije v 80. letih na podlagi gradiva starejših nabožnih in umetnostnih besedil (Kržišnik 1986: 435; 1987) uveljavilo locevanje med širše poj­movanimi Sbz in Fe. za druge je nasproti prvim poleg vecbesednosti, stalnosti in neslovarskosti pomena vsaj ene od sestavin zahtevana tudi opazna ekspresivna vloga zveze kot celote. zaradi omenjene zahteve so, kot receno, iz ožje frazeološke problematike izlocene vse termino­loške stalne zveze, tudi take, katerih pomena ni mogoce napovedati na podlagi pomenov sestavnih elementov, npr. tašcin jezik, crna luknja, kot tudi vse stalne zveze z razvidno pomenskosestavinsko zgradbo, ki so pogosto realizirane v (terminoloških) zvezah z vrstnim pridevnikom (prim. vidovic Muha 1988a), npr. vietnamski sindrom, višinska razlika, genska terapija, opticni citalnik ipd. 2.1.2 idiom v frazeološki literaturi je glede na razlicna poimenovanja in pojmovanja osnovne enote frazeologije še najvecji konsenz dobil prav zadnji – tj. idiom. izraz, kadar se uporablja v odnosu do frazema, navadno oznacuje skrajno tocko pomensko osamosvojene leksikalne in ne vedno nujno vecbesedne enote. Kot tak predstavlja pomensko samostojne besede oziroma zveze brez ocitne pomenske povezave s katerim koli od morfemov/sestavin, ki jo tvorijo, npr. kolumbovo jajce, (biti/iti se) gnilo jajce, železna zavesa ipd. izraz je široko sprejet znotraj angleške in ameriške leksikološke literature in oznacuje vse leksikalne enote, tudi zloženke, ki glede na pomen sestavnih elementov delujejo samostojno. ob tem je vedno prisotno tudi dejstvo, da ni mogoce potegniti natancne locnice med delno pomensko prozornimi in popolnoma pomensko neprozornimi zvezami, še posebej, ker bi v ta namen morali ugotoviti pomenske vrednosti za vse elemente jezikovnega sistema glede na njihove možnosti sopojavljanja z drugimi elementi in jih primerjati s pomenskimi vrednostmi, ki jih imajo, ko so od teh kombinacij neodvisni. Mogoce je povzeti, da ostre meje med idiomom in fraze-mom, stalno in prosto besedno zvezo ni – gre samo za kontinuiteto z vecjo gostoto v eni in vecjo razpršenostjo v drugi skrajnosti, znotraj te kontinuitete pa je prisotnost sopojavljajoce sestavine zagotovljena tako s prisotnostjo druge sestavine, s katero tvorita celoto, kot s predhodno analizo sestavin, kadar sta druga od druge neodvisni. 2.2 teMeljni frazeološKi pojMi Dejstvo, da je frazeološka teorija najbolj zapletena tam, kjer je vecina razlikovalnih lastnosti, ki so prepoznane in preverjene v sorodnih jezi­kovnih vzorcih pravilnega jezika (tj. jezika, ki deluje znotraj sebi lastnih slovnicnih pravil), zabrisana in nerazlocevalna, se kaže tudi v tem, da so pojmi kot eno- in vecbesednost, ustaljenost in leksikalizacija, variantnost, pretvorbenost, idiomaticnost, ekspresivnost in drugi obravnavani z razlic­nih zornih kotov, kar pogosto vodi v nasprotujoca si pojmovanja tega, kaj je za obstoj Fe bistvenega pomena. Posamezne bolj ali manj spre­jete lastnosti, ki se navajajo v zvezi z osnovno enoto frazeologije, bomo opazovali glede na oblikovne (izrazne), funkcijske oziroma skladenjske in glede na pomenske lastnosti. Pri tem je jasno, kot smo že veckrat poudarili, da posameznih vidikov ne moremo izbirati loceno oziroma neodvisno od drugih tock jezikovnega opisa. Konkretno to pomeni, da je denimo pojem leksikalizacije sicer mogoce opazovati v smislu institu­cionalizacije vecbesedne enote z vidika njene zgradbe, hkrati pa gre so­casno tudi za proces pomenske ustalitve in s tem avtonomnosti na novo nastale »besede«, ki se pogosto kaže tudi v njeni skladenjski vlogi. 2.2.1 zgradba fe Jezikovne analize, ki se ukvarjajo z zgradbo Fe, se dotikajo v prvi vrsti lastnosti, ki izhajajo iz kombinacije vec jezikovnih elementov z name-nom oblikovati obsežnejše leksikalne enote. tako sta znotraj zgradbene problematike Fe izpostavljena predvsem naslednja dejavnika: (a) fraznost oziroma besednozveznost v nasprotju z enobesednostjo in (b) razmerja med besednimi zvezami ali znotraj zveze same. Predvsem zadnje zadeva ugotavljanje stopnje ustaljenosti na eni in ustaljeno variantnost sestavin Fe na drugi strani. tako eno kot drugo je za leksikografe med drugim pomenilo odgovoriti na vprašanja, v kolikšni meri in v kakšni obliki zajeti vecbesedne enote in kako zveze glede na sestavne elemente predstaviti v razmerju do (enobesedne) iztocnice. Kot bomo pokazali v nadaljevanju, se pojmovanje vecbesednosti, leksikalizacije in ustaljenosti potencialnih Fe problematizira zlasti pri dolocanju njihove spodnje meje, tj. pri zloženkah iz idiomaticne zveze, npr. nebodigatreba, in pri vseh drugih tipih najmanjših možnih Fe, kjer samostojni in neodvisni besedni status sestavin ni povsem nedvoumen, npr. pri sestavini jo v zvezi popihati jo ali za v zvezah kot za zjokat, za znoret, za bruhat, v primeru fraznih oziroma sestavljenih glagolov in v primeru zvez s slovnicnopomenski-mi elementi, kot so ne glede na, v primeru, pod pogojem, za razliko od ipd. variantnost na drugi strani, kot ustaljenosti nasprotni pojem, opozarja na lastnost vecbesednih leksikalnih enot, da v okviru bolj ali manj omejene možnosti zamenjav sestavnih elementov in parafraz (še vedno) zastopajo eno samo leksikalno enoto, npr. postaviti (koga) na trda/trdna/realna/ze­meljska tla ali povedati/zabrusiti (komu) (kaj) v obraz/glavo/faco/brk. 2.2.1.1 eno- in vecbesednost Pojmovanje vecbesednosti se v najsplošnejšem smislu nanaša na izrazno podobo potencialne Fe, vendar pa je jasno, da ob prepoznavanju njene formalne zgradbe ni mogoce izkljuciti tudi njenih celostnih pomenskih in skladenjskih lastnosti, s cimer je vecbesednim enotam dodeljen de­janski leksikalni status. to dejstvo hkrati tudi pomeni, da se pri analizi vecbesednih enot z vidika njihove formalne zgradbe hkrati soocamo tudi s skladenjskimi in pomenskimi spremembami, ki nastanejo pri prestopu besede kot sestavnega dela »splošnega« in »pravilnega« jezika na raven sestavnega dela Fe (cermák 1985). ceprav znotraj frazeološke problematike, zlasti z upoštevanjem pojma idiomaticnosti na besedni ravni, ki se je oblikoval v pristopih generativne slovnice, možnost enobesednih Fe ni izkljucena (Katz in Postal 1970; cermák 1985), pripada jedro frazeološke problematike be-sednim zvezam. zahteva po vecbesednosti znotraj frazeoloških raziskav torej ni vedno izrecni pogoj za obstoj Fe. zlasti ameriški generativ­ni pristopi v okviru frazeologije obravnavajo tudi tvorjenke, predvsem zloženke, katerih sestavni deli podlegajo pomenskim premikom, ki se ustvarjajo v razmerju dela do celote. na podlagi te teorije je o Fe mogo-ce govoriti tudi takrat, kadar pomen zaporedja dveh ali vec morfemov v besedi ni izpeljan iz pomenov posameznih morfemov v zaporedju. Po-dobno se znotraj ceške frazeološke teorije upošteva možnost, da frazem v smislu besednozvezne zgradbe preide na nižjo raven: preneha obstajati kot besedna zveza in pridobi obliko besednega idioma (cermák 1985: 210). vkljucevanje besed kot npr. v slovenšcini nebodigatreba, novope-cen, duhamoren oziroma duhomoren, globokoumen ipd. v frazeološko problematiko je tako utemeljeno s prehodom procesa idiomatizacije na nižjo raven, tj. z besednozvezne na besedno, kjer se povezujejo »idioma­ticni« morfemi (cermák 2001: 8). v slovenski frazeološki literaturi možnost enobesednega frazema ozi­roma idioma nikoli ni bila resnicno sprejeta, se pa v razmerju podstavne idiomaticne besedne zveze do njene idiomaticne tvorjenke ugotavljajo raz­licni pretvorbeni procesi (Kržišnik–Kolšek 1988: 47/48; Kržišnik 1994: 36). ce pustimo ob strani primere, ki so v jeziku sporni glede zapisovanja skupaj oziroma narazen, npr. kratko malo in kratkomalo, kdorkoli in kdor koli ter citatne zvez tipa, au pair, al dente ipd., so se na slovenskem gradivu potencialne enobesedne Fe obravnavale znotraj besedotvorne problema­tike, zlasti v okviru sklopov, npr. svojcas in svoj cas; se ve, da in seveda, ter zloženk iz zvez z lastnostjo Fe, npr. kratkocasiti – delati kratek cas (vidovic Muha 1988: 165; Kržišnik–Kolšek 1988; 1994: 38). omenili smo že, da so merila, ki dolocajo mejo med besedo in bese­dno zvezo na podlagi njene izrazne prepoznavnosti razmeroma premaklji­va, kar prihaja v korpusnem okolju še posebej do izraza. Prepoznavnost be-sedne enote izhaja eni strani iz racunalniških predstav o tem, kaj je beseda – kaj je torej racunalniku doloceno (oznaceno), da prepozna kot besedo, na drugi strani pa so meje med besedo in besedno zvezo v besedilnih realizaci­jah zaradi razlicnih možnosti variantnih zapisov pogostokrat zabrisane. iz korpusa FidaPLuS navajamo nekaj zgledov variantnih zapisov predvsem za tisti del besedišca, ki bodisi šele prihaja v slovenski leksikalni fond oziro-ma glede na svojo besedotvorno zgradbo omogoca razlicne možnosti zapi­sa. številcni podatek, ki ga navajamo ob spodnjih zgledih, pomeni število pojavitev v korpusu. na vse zgodaj 22 kratko malo 3446 cD plošca 465 avdiokaseta 198 na vsezgodaj 7 kratkomalo 993 cD-plošca 58 avdio kaseta 110 navsezgodaj 1806 cd plošca 22 plošca cD 1991 2.2.1.2 Leksikalizacija in ustaljenost Proces leksikalizacije, za katerega velja, da poteka med pomenonosnimi enotami jezika na morfemski, besedni in besednozvezni ravni, je kot izrazito oblikovno-pomenski pojav tako predmet besedotvorne kot le­ksikološke in/ali frazeološke problematike, hkrati pa kljucno vprašanje leksikografije, ko gre za dolocitev slovarskih enot v smislu eno- oziro-ma vecbesednih iztocnic. na splošno je leksikalizacija pojmovana kot proces, v katerem se niz besed in/ali morfemov scasoma ustali in raz­vije lastni specializirani pomen in/ali funkcijo (bauer 1983: 48; Moon 1998: 36). teoreticno so znotraj tega zanimive vse tiste zveze, ki so samostojna poimenovalna enota, in tiste, ki jih ni mogoce pojasniti z obstojecimi slovnicnimi pravili ali z razumevanjem pomena ali funkcije njihovih sestavin (Moon 1998: 37). Hkrati je leksikalizacijo in ustalitev treba razumeti kot diahrona procesa, saj ni mogoce spregledati razvoj­nega vidika pri oblikovanju eno- oziroma vecbesedne leksikalne enote. številne Fe so se namrec ustalile v razvojnem procesu in so pogosto le elipticne ali strnjene oblike nekoc obsežnejših ali še neustaljenih bese­dnih zvez (Moon 1998: 40). ob leksikalizaciji je ustaljenost, ki se nana­ša na razlicne vidike in stopnje trdnosti medsebojne povezanosti besed, ena redkih lastnosti Fe, o kateri obstaja v strokovni literaturi vsaj delno soglasje. v prvi vrsti zadeva ustaljenost zgradbe in pomena, ki ju na novo nastali leksikalni element prevzema, posredno pa tudi ustaljenost skladenjske vloge. Da gre dejansko za pojav, ki ga je mogoce opazovati z razlicnih vidikov, je razvidno iz posameznih tipov ustaljenosti, ki so se oblikovali v frazeološki teoriji (prim. Mlacek 1977: 31–33; Molotkov 1977: 173). Prepoznavanje ustaljenosti kot posledice procesa, pri katerem dolo-ceno zaporedje besed postane prepoznavno in sprejeto kot leksikalni ele­ment jezika, temelji v korpusu v izhodišcu na statisticnih podatkih, zlasti na izracunih vzajemne povezanosti sopojavljajocih elementov, kot bomo podrobneje prikazali v nadaljevanju. ceprav se ustalitev oziroma pogosta sopojavitev dveh ali vec besed pri dokazovanju njihove leksikalne samo­stojnosti v korpusnem okolju kaže kot obvezni pogoj, je hkrati ocitno, da še ne zadostuje za pojmovanje take zveze kot leksikalne enote. raziskava ustaljenih povezovalnih vzorcev na podlagi angleških besedil je denimo pokazala, da so številne realizacije posameznih kolokacijskih vzorcev lahko sicer zelo pogoste, vendar pa gre redko tudi za samostojne poimenovalne enote (renouf in Sinclair 1991: 128). upoštevanje ustaljenosti in leksikalizacije pri dolocitvi Fe zahteva v izhodišcu opredelitev razlocevalnih lastnosti glede na besedo oziro-ma enobesedno leksikalno enoto. Pri tem se spodnja meja Fe navadno oblikuje glede na nujno vecbesednost, znotraj tega pa se klasifikacije opirajo tudi na prepoznavnost od leksikalizirane zveze neodvisnih se­stavnih delov tako v pomenskem kot skladenjskem smislu, kar pome­ni, da lahko posameznim sestavinam zunaj konkretne leksikalizirane zveze dolocimo samostojno pomensko vlogo in jim pripišemo ustrezne slovnicne kategorije. Pri zvezah z glagolskimi elementi se njihova leksi­kalna legitimnost ugotavlja glede na obseg enega samega, npr. v (a), ali vec stavcnih clenov, kot v (b), kjer gre za povedek + predložno prislovno dolocilo kraja, ter glede na pomensko odvisnost/oslabljenost, ki jo izka­zuje glagol v konkretni besedni zvezi, kot kažejo zgledi pod (a). (a) priti do + (cesa) = 1. ’zgoditi se (kaj)’ = 2. ’dobiti (kaj)’ priti do (izraza; spoznanja ...) ’izstopati, izražati, odražati; spo­znati ...’ (ne) priti (komu/cemu) do dna ’ugotoviti bistvo, vzrok (koga/ cesa)’ (ne) priti (komu/cemu) do živega ’ganiti, doseci custven odziv, reakcijo(pri kom/cem)’ (b) priti + do (kod) ’s premikanjem doseci kraj, prostor’ za pregled stanja v slovenski frazeološki literaturi bomo v nadalje­vanju izpostavili nekatere zveze v vlogi (potencialnih) vecbesednih le­ksikalnih oziroma frazeoloških enot, ki so glede na vecbesedno zgradbo oziroma v smislu skladenjske in pomenske samostojnosti posameznih sestavin obravnavane bodisi kot frazeološke bodisi kot nefrazeološke, pri cemer nefrazeološkost predvideva tudi neleksikal(izira)ni status. upoštevajoc skladenjsko »oslabljenost« sestavin, ki sicer zunaj konkre­tne zveze ohranjajo nedvoumno funkcijo, npr. vlogo zaimka, predloga, prislova, clenka itd., bomo besedne zveze kot potencialne vecbesedne leksikalne enote obravnavali (a) glede na to, ali je ena sestavina glagolska (glagolske zveze), kjer gre v prvi vrsti za sestavljene glagole, ki v kom­binaciji s primarnimi predlogi ali zaimki pa tudi drugimi leksikalnimi elementi v vlogi dolocil, nimajo samostojne in neodvisne pomenske vre­dnosti, hkrati pa zveza kot celota opravlja skladenjsko vlogo glagola, in (b) druge ustaljene zveze, ki imajo stalno zgradbo in besedilno funkcijo ter navadno nastopajo v vlogi prislovnih, predložnih, vezniških in/ali clenkovnih zvez (t. i. posebne zveze). 2.2.1.2.1 glagolske zveze Pri dolocanju najmanjših možnih Fe, ki jih poleg izrazne vecbesednosti doloca tudi celostna pomenska prepoznavnost in prepoznavnost stavc­noclenske vloge, so bile v frazeološki in leksikalni teoriji najvec pozor­nosti deležne glagolske zveze, kjer glagoli nastopajo v pomensko izpra­znjeni vlogi – t. i. glagoli z oslabljenim pomenom (angl. light verbs; prim. Fellbaum idr. 2006; Hanks idr. 2006). Poleg pomožnih glagolov, kot so biti, imeti, dati, dobiti, se v tej vlogi pogostokrat znajdejo tudi glagoli premikanja, npr. iti, priti, hoditi ipd. zanje je znacilno, da pomen uresni-cujejo v kombinaciji z besedami, ki se nahajajo v njihovem neposrednem ali dolocenem besedilnem okolju. glede na besedno vrsto spremljajocega elementa, ki je potreben za uresnicitev pomenske vrednosti celotne zveze, je mogoce posebej izpostaviti zveze s predlogi. v prvi vrsti gre za frazne oziroma sestavljene glagole, kot npr. držati s (kom), nabasati na (koga/kaj), pometati s (kom), kjer besedilni kontekst za take »spremljevalce« predvi­deva tudi dolocene omejitve v slovnicnih kategorijah, kot je npr. živost, cloveškost idr. v ta okvir sodijo tudi primeri, kjer glagoli nastopajo v kombinaciji z nekaterimi »izvornimi« predlogi, npr. gre za, priti do, biti za, in zveze z dolocili, ki so prav tako omejena s slovnicnimi kategorijami in šele skupaj z glagoli tvorijo pomensko samostojne enote. Podobno vlo-go kot izvorni predlogi (prim. Žele 2001: 83, 88, 101) imajo tudi zveze s prvotnimi zaimki, npr. popihati, pobrisati … jo, dobiti jih itd. Kadar se v zvezi s tovrstnimi glagolskimi zvezami govori kot o Fe, se misli predvsem na tiste, ki opravljajo vlogo v stavku kot celota, kar postavlja njihovo skladenjsko funkcijo pred pomen, vendar pa primeri, ki jih burgerjeva klasifikacija (burger idr. 1982) uvršca v skupino glagolskih frazemov z vlogo enega (lahko tudi zloženega) stavcnega clena (prim. tudi Kržišnik 1994: 52), npr. imeti jezik ’biti odrezav, zgovoren’, imeti roko za (kaj) ’biti spreten v cem’, kažejo, da je izbor v prvi vrsti omejen na zveze, ki nesporno izkazujejo pomenski prenos med pomenom sestavin potencialne Fe in njenim celostnim frazeološkim pomenom. ceprav je ugotavljanje obstoja in stopnje pomenskega prenosa razmeroma relativno pocetje, je mogoce vzpostaviti razliko med stopnjo pomenske prozorno­sti zvez imeti jezik in imeti smolo ter zvez imeti prav in imeti sreco, ceprav gre na obeh straneh za ustaljene besedne zveze, pri katerih je pomenska vloga glagola odvisna od neposrednega spremljevalca ali od dolocenih slovnicnih kategorij besed besedilnega okolja. v primerih imeti jezik in imeti smolo nastopa samostalniška sestavina v figurativnem pomenu, npr. jezik kot metonimija, smola kot metafora, medtem ko za druga dva primera, imeti prav in imeti sreco, o pomenskem prenosu ni mogoce go-voriti, ceprav je zveza enako kolokabilno trdna in ne prenese zamenjav tipa *imeti v redu, *imeti tocno ipd. Prav zaradi neizrazitega pomenskega prenosa je v okviru frazeologije, posledicno pa tudi v frazeoloških in splošnih slovarjih, tem zvezam namenjeno obcutno manj pozornosti, ce­prav obglagolska razvrstitev nesporno doloca njihov vecbesedni status. Poleg zgoraj navedenih imeti prav in imeti sreco sodijo sem tudi zveze kot: biti/postati jasno, delati (komu) družbo, imeti obcutek, imeti opravka z/s (kom/cim) ipd. Dejstvo, da so tovrstne zveze tradicionalno deležne manj pozornosti tako pri leksikoloških kot slovarskih opisih, je povezano tudi z njihovo na videz razstavljivo skladenjsko zgradbo, npr. imeti + obcutek, delati + družbo ipd., ceprav se zanje pogosto navaja tudi možnost enobe­sedne ustreznice, npr. biti v skrbeh – skrbeti, delati razliko – razlikovati, delati napake – motiti se, imeti opravka z/s (kom/cim)– ukvarjati se z/s (kom/cim) ipd. Pri tem velja poudariti, da dejanska besedilna raba pogo-stokrat ne izkazuje možne zamenjave, kot jo na prvi pogled zagotavljajo enobesedne ustreznice,30 saj se tako zveze kot njihove pricakovane eno­besedne ustreznice pojavljajo v razlicnih skladenjskih vzorcih, zapolnitve posameznih mest znotraj njih pa so pomensko odlocujoce, npr. delati razliko med (kom/cim) in (kom/cim) = ’obravnavati kaj neenakovredno’ : razlikovati (kaj) in (kaj), razlikovati (kaj) od (cesa) = ’prepoznati raz­likovalne lastnosti cesa’. velja torej, da enobesedna ustreznica, ki sicer ohranja morfološko podobo besedne zveze, ne more v celoti nadomestiti njene pomenske vrednosti in zato tudi možnost poenobesedenja ne more biti ustrezno merilo za dolocanje njene (ne)frazeološkosti, kot je hkrati tudi jasno, da ne moremo spregledati leksikalnega (in s tem tudi leksiko­grafskega) statusa tovrstnih zvez. Dilema, ali jih vkljuciti tudi v frazeo­loški slovar, seveda ostaja, vendar samo na ravni konkretnega slovarja, ki mora že v izhodišcu dolociti, v kolikšni meri in pod kakšnimi pogoji bo izbiral znotraj besednozvezne leksike. 2.2.1.2.1.1 Zveze glagola in predloga z vidika vkljucevanja minimalnih glagolskih zvez v okvire frazeološke problematike se posebej obravnavajo primeri idiomaticnih zvez glagola s predlogom oziroma frazni ali sestavljeni glagoli, kot. npr. pristati na (kaj) ’strinjati se, sprejeti’; biti za, proti ’soglašati, nesoglašati’, kjer se je podobno kot pri zvezah tipa vzeti nazaj – zanikati poleg njihove celo­stne pomenske ugotavljala tudi celostna skladenjska vloga. znotraj tega se frazeološkost omenjenih zvez, ki lahko, ni pa nujno, obstaja vzporedno z dobesednim pomenom (Kržišnik 1994: 59), utemeljuje z dejstvom, da pomenska in skladenjska vloga take zveze kot celote ne izhaja iz vsote 30 zdi se, da imajo vecmožnosti zamenjave znotraj besedila enobesedne ustreznice besednih zvez tega tipa takrat, ko niso morfemsko prekrivne, npr. imeti opravka z/s (kom/cim) – ukvarjati se z/s(kom/cim). v takih primerih gre dejansko lahko za sinonimne pare. funkcij/pomenov posameznih sestavin, pac pa je od njih neodvisna, vloga sobesedila pa odloca o možnosti (a) dobesednega in (b) idiomaticnega branja, kot kažejo spodnji besedilni zgledi za zvezi držati z/s in pristati na. v primerih pod (a) je torej mogoce govoriti o zvezah glagola in predloga, medtem ko so primeri pod (b) tipicno obravnavani kot frazni glagoli: (a) … kovinsko plošcico povlecite nazaj in jo držite s palcem … del, ki ga nameravamo prispajkati, držimo s pinceto … spustil ga je na tla, a ga je še vedno držal s svojo veliko, krempljasto šapo … v zraku se je dvanajstkrat obrnil in pristal na strehi … ladja je pristala na Marsovi površini … po drugem mestu v kvalifikacijah je na koncu pristal na osmem mestu (b) … ti držiš s hudicem že ves cas … pomocniki in delavci so držali s podjetjem in bili gospodarju zelo vdani … begbie drži s svojmi frendi … Juliana ga opozori, da oce ne bo nikoli pristal na njuno poroko … ker je nekaj mojih soigralcev že pristalo na nižjo placo, sem sklenil, da to storim tudi jaz … bi pristali na detektor laži Pri ugotavljanju ustaljenosti glagolske sestavine v povezavi s pre­dložnimi, zaimenskimi in drugimi elementi oziroma tipicnimi dolocili je s pomocjo podatkov, ki jih omogoca iskalni sistem Word Sketches, mogoce videti celotno sliko povezovalnih možnosti, od katerih so ne­katere ob zadostni pogostosti, ki je nujni, vendar še ne zadostni pogoj, odlocilne tudi v smislu pomensko in skladenjsko samostojne – torej leksikalizirane zveze. ce vzamemo za primer glagol skociti, lahko s po­mocjo omenjenega sistema v korpusu Fida izlocimo predloge in doloci-la, ki se tipicno vežejo z glagolom skociti. Sistem je, kot prikazuje preglednica, izpostavil 19 predlogov, ki sledijo glagolu skociti, njihovo zaporedje pa je doloceno glede na izra-cun vzajemne povezanosti, ki ga zastopa podatek v tretjem stolpcu. v drugem stolpcu je podatek o številu pojavitev ob izhodišcnem glagolu v korpusu Fida. ce pustimo za zdaj ob strani tipicna dolocila, ki so sicer prav tako zanimiva v smislu potencialnih leksikaliziranih vecbesednih enot (npr. skociti pokonci), je pri nadaljnjih korakih na poti k prepozna­vanju obsežnejših leksikalnih enot s pomocjo omenjenega iskalnega sistema za vsak posa­mezni predlog ob konkretnem glagolu mogoce izlociti kolo­katorje, ki jih predložna zveza veže nase, ter tako za posame­zne pomene glagola izdelati ti­picne skladenjske vzorce in jih zapolniti z dolocili, ki tvorijo prepoznavne leksikalne enote. v spodnji preglednici je na podlagi omenjenega iskalnega sistema za zvezo skociti + v, mogoce izlociti kolokatorje, ki skupaj z glagolom tvorijo Fe: skociti (si/komu) v lase, skociti v zrak, skociti (komu) v hrbet, skociti (komu) v besedo itd. Preucevanje besedilnega okolja predložnih zvez kaže, da nekatere predložne zveze izkazujejo pomensko celovi­tost že v okviru svoje mini-malne dvodelne zgradbe, npr. skociti pokonci, še pogosteje pa so del obsežnejšega skladenj­skega vzorca, znotraj katerega realizirajo samostojni pomen. v tem smislu je vloga besedil­nega okolja tako pri zgradbeni prepoznavnosti zveze kot pri njeni pomenski interpretaciji kljucnega pomena. 2.2.1.2.1.2 Zveze glagola in zaimka vkljucitev zvez glagola s prvotnimi oziroma izvornimi zaimki tipa: po­pihati jo, lomiti ga, slišati jih ipd. (Kržišnik 1994: 60–63, 2001) med Fe se ob njihovi pomenski celovitosti potrjuje tudi z neizraženostjo kon­kretne nanosnice v besedilu, ceprav dejanska raba v nekaterih primerih ohranja frazeološkost zveze ne glede na izraženost nanosnice v sobe­sedilu. v zvezi s Fe tipa cukati ga, popihati jo ipd. se je na korpusnem gradivu pokazalo, da je kljub ocitnim leksikalizacijam, kot v zgledih (a1) in (a2), nanosnica lahko tudi izražena (b1) oziroma nastopa glagol v frazeološkem pomenu tudi takrat, ko zaimenska sestavina ni izprica­na, kot kažejo zgledi (b2): (a1)… pocasi sta obedovala in ga cukala ter se pogovarjala o vseh mogocih zadevah … pridno sta ga cukala iz Harryjeve steklenicke (a2)… moški mu je iz rok iztrgal torbico in jo jadrno popihal … pes pasme rotvajler je napadalca tako prestrašil, da jo je popihal, kolikor so ga nesle noge (b1)… vem, je težkal pivo na jeziku in ga vajeno cukal … ima raje žgane pijace, vina popije bolj malo. najraje cuka dolenjsko kavo … cukali so pivo in vlekli poceni cigarete (b2)… pred kratkim mu je žena z njegovimi prihranki vred popihala na Jamajko … med sodelavci nikoli ne pride do neposredne predaje, temvec se avtomobil nekje pusti, skrije kljuc in cim prej popiha … najprej sem kanil v goveji nevednosti popihati s prizorišca obravnavane zveze predstavljajo znotraj frazeološke literature spo­dnjo mejo glagolskih frazemov (Kržišnik 1994: 58–62; gantar 2001: 195/196), zelo previdno pa se ta možnost ugotavlja za zveze glagola in dolocila, ki je v konkretni kombinaciji omejen le z dolocenimi slov-nicnimi kategorijami,31 npr. s spolom ali podspolom živosti: potunkati (koga) (živo+), privošciti si (koga) (živo+), nategniti (koga) (živo+), omeh-cati (koga) (živo+), zakuhati (kaj) (živo–), odžagati (koga) (živo+) (gan-tar 2001: 222). analogno s primeri, ki smo jih obravnavali zgoraj, je 31 na podlagi pomenskevloge teh kategorij jih vidovic Muha (2000: 30) uvršca med t. i. kategorialne (slovarske) pomenske sestavine. npr. frazeološkost zveze potunkati (koga) v (kaj) v pomenu ’spraviti koga v neugoden položaj’ v nasprotju s pomenom ’potisniti pod vodo’ mo­goce utemeljiti z dejstvom, da prihaja v prvem primeru do pomenskega prenosa (1a), v drugih pa ne (1b). (1a) … takoj ko bo za zapahi, te bo skušal potunkati kot sodelavko … izbran si bil za selektorja. Smo te pac potunkali v to … vzemite si cas in dobro premislite, zakaj ste prijatelja potunkali v godljo (1b) … v neki družini se je razjezil štiriletnik in tamagocija lastnorocno potunkal v vodo … crepinje z rocajem lesene kuhalnice rahlo potunkajte v mašcobo … praline potunkajte v stopljeno cokolado in potresite s sezamom … te bom že na morju potunkala Ker gre za sintagmatske povezave, ki so omejene z vezljivostni-mi pravili in sposobnostjo družljivosti znotraj danih paradigmatskih možnosti (vidovic Muha 2000: 111), so tovrstna sintagmatska raz­merja, pri katerih prihaja do pomenskih osamosvojitev, kot jih dolo-cajo kategorialne lastnosti glagolskih dolocil, ena temeljnih pobud za vecpomenskost. v slovarskih aplikacijah, ki temeljijo na sobesedilnem prepoznavanju pomena s pomocjo korpusnih podatkov, (npr. slovarji serije cobuild: cceLD, ccDi, ccDPv), se upošteva spoznanje, da je pomen glagola dolocen s celoto njegovih dolocil, ki so organizirana v prepoznavnem pomenskem vzorcu (Hanks 1996: 75). to je vplivalo na nacin slovarske predstavitve takih zvez, kjer so posredne slovarske ozna­ke, npr. v SSKJ slovnicna pojasnila: »s širokim pomenskim obsegom«, »z oslabljenim pomenom«, »s pomožnim glagolom«, »preh.« (prehodni glagol), »z glagolskim samostalnikom«, »s povedkovim dolocilom«, »s predložno zvezo«, »s predložnim povedkovim dolocilom«, »s predlo­gom«, »v zvezi s/z, za, brez«, pa tudi s pojasnili kot: »v brezosebni« oziro-ma v »osebni rabi« (Žele 1997), nadomestili tipicni besedilni konteksti, ki jih je bilo mogoce formalizirati v stavcne slovarske razlage (prim. Krek: 2004; Hanks 1987; Kosem 2006). trdna zvezanost glagola in dolocila, ki posredno doloca besedno oziroma besednozvezno naravo take povezave, je z vidika številnih mo-žnih realizacij, kot se kažejo v korpusu, ocitna. z možnostjo urejanja in analiziranja besedilnega okolja je namrec mogoce tipicna dolocila in z njimi povezane pomenske vloge glagola razmeroma preprosto prepo­znati. glede na zahteve leksikografije, ki izbira in predstavlja poimeno­valne enote jezika, je naloga leksikografa ugotoviti in upoštevati razlic­ne mehanizme besednega povezovanja, ki v tem smislu služijo govorcu. Kot kažejo besedilni zgledi za glagola privošciti si in privošciti v korpusu FiDa, imamo opraviti z razlicnimi pomeni, ki se ustvarjajo v pogojih, ki jih doloca njuno besedilno okolje. Posamezne zglede smo strnili v najbolj tipicne vzorce: privošciti si 1. ’dovoliti si; narediti’ (pozabljivosti, napake, spodrsljaja; škandala) si ne moreš, ne smeš privošciti (kaj takega, tega) si (nikakor) ne bi smeli privošciti privošciti si (nesramnost, neumnost) 2. ’nameniti cas, porabiti denar za kaj prijetnega, dragocenega’ privošciti si (dopust, pocitek; ljubimca) privošciti si (malico, poslastico) ne moreš si privošciti (avta, potovanja, psa) lahko si privošciš (razkošje) 3. ’norcevati se iz koga’ privošciti si (koga) Pri tem ni nakljucje, da so tovrstne slovarske rešitve izšle iz potrebe po ucinkovitejši predstavitvi besedišca tistim, ki se ucijo anglešcino kot tuji ali drugi jezik (za pregled gl. Krek 2004). 2.2.1.2.2 Posebne zveze Kot pomensko in skladenjsko celovite enote nastopajo tudi zveze tipa v trenutku, v smislu, v imenu, v bistvu, brez skrbi, za kazen, za razliko od, ne glede na, z vidika, z ozirom na, pod vplivom, pod pogojem, v primerjavi z/s, medtem ko, kljub temu da, bolj ko …, bolj. ipd. zanje je znacilno, da so rezultat slovnicnih in pomenskih lastnosti jezika in zato nekakšni slovnicno-leksikalni konglomerati, ki v jeziku služijo kot avtomatizirani povezovalni in modifikacijski mehanizmi. v jezi­koslovni teoriji, ki izpostavlja njihovo vlogo v stavku, so stalne zveze s slovnicnopomenskimi elementi vzporedno z drugimi leksikalnimi enotami opredeljene tudi besednovrstno kot prislovni, predložni, ve­zniški in clenkovni frazemi (toporišic 1973/74). v ceški literaturi (cermák 1988a: 463), kjer najdemo tudi podlago za slovarski opis takih zvez (ScFi: 1988), se govori o izrazih z leksikalno-gramaticno vlogo, ki tvorijo skupino predložnih (prepozicijskih) frazemov, in o iz­razih s slovnicno vlogo, ki oblikujejo skupino vezniških in clenkovnih frazemov. Kljub svoji ustaljeni zgradbi in stalni besedilni funkciji so se take zveze tradicionalno pojmovale kot predmet skladenjske proble­matike, s tem pa je bilo navadno postavljeno tudi izhodišce za izlocitev iz frazeoloških slovarjev, medtem ko se njihova predstavitev v splošnih slovarjih kaže kot problematicna, saj navadno nimajo prepoznavne predmetnopomenske vrednosti. vprašanje, ali so take najmanjše vec-besedne enote predmet leksikološke, frazeološke ali skladenjske pro-blematike, ob tem sicer ostaja, vendar pa je z vidika leksikografske prakse pomembno predvsem prepoznavanje tipicnih pomenskih in izraznih povezovalnih možnosti tudi znotraj skladenjskih realizacij, ki jih izkazuje besedilno okolje. Ker gre v vsakem primeru za opazne jezikovne vzorce, jih tako v leksikoloških analizah kot v slovarski pra­ksi ni smiselno izlociti iz obravnave. ce ostajamo pri frazeološkem izhodišcu, je zanje tudi znacilno, da jih je težko opredeliti kot izrazito ekspresivne ali metaforicne v smislu za Fe zahtevanega pomenskega prenosa. na podlagi tega se je znotraj frazeološke problematike, na­tancneje pri klasifikaciji najmanjših možnih Fe, njihova frazeološkost dolocala na podlagi pomenske prepoznavnosti posameznih sestavnih delov zveze, zaradi cesar so se kot predmet frazeološke problematike navadno obravnavane le tiste, ki so lahko nastopale kot del obsežnej­ših ustaljenih besednih zvez, npr. za las (manjkati, iti), (biti) na mestu (mrtev), na (vsem) lepem ipd., oziroma zveze, ki izkazujejo idiomatic­ni pomen, npr. na crno (’nezakonito’), za las (’cisto malo’) (toporišic 1973/74: 274/275; Kržišnik 1994: 59; tanovic 2000: 69). na ravni slovarja pomeni tako izhodišce izlocitev vrsto slovarsko zanimivih predložnih zvez (Matešic 1982; tanovic 2000), ki same na sebi sicer niso pomensko samozadostne, so pa navadno vecfunkcijske in hkrati sestavni del širših skladenjskih enot. v korpusu temelji identifikacija takih zvez na njihovi opaznosti v smislu pogoste sopojavitve, vendar pa pogostost same zveze še ne zago­tavlja leksikalne relevantnosti enote, je pa gotovo dovolj tehten razlog, da preucimo njeno besedilno okolje. na podlagi statisticnih korpu­snih analiz (za anglešcino prim. Manning in Schütze 1999: 143; za slovenšcino gorjanc 2002: 91) se ugotavlja, da so prav zveze s slov-nicnopomenskimi elementi zelo pogost jezikovni pojav in da na drugi strani najpogostejše sopojavitve navadno nimajo idiomaticne vrednosti (Moon 1998a: 83). Kot take postajajo zveze s slovnicnopomenskimi elementi v korpusnem okolju izhodišce za razlicne slovnicne in leksi­kalne analize in preusmerjajo pozornost z ravni jezikovnega sistema v preucevanje vzorcev besedilnih realizacij, tipološke zakonitosti, ki se na tej podlagi ustvarjajo, pa upoštevajo tudi vse »kršitve«, ki lahko v posameznih primerih tudi izstopajo, s cimer ustvarjajo od jezikovnega sistema neodvisna pravila. za ponazoritev smo primerjali slovarski opis prislova bolj v SSKJ s pomensko in skladenjsko analizo, kot jo omogoca korpus FidaPLuS in orodja za njegovo analizo. v SSKJ je vecfunkcijskost nakazana z dvema homonimnima iztocnicama (obe sicer z besednovrstno oznako »prislov»). Merilo, ki v SSKJ opredeljuje dve loceni iztocnici in po­samezne pomene znotraj njiju, je v prvem pomenu skladenjska vloga neposrednega besedilnega okolja, npr. bolj stopnjuje pridevnike in sa­mostalnike v pridevniški vlogi, npr. bolj zelen; bolj gorec, oddaljen, raz­vit; bolj moški. v drugem pomenu izraža bolj vecjo mero glagolskega dejanja, npr. eden je bolj molcal kakor drug; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; doma je najbolj brez skrbi; cedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi, v frazeološkem gnezdu tudi: bolj in bolj mu je všec ’cedalje bolj, zmerom bolj’; stvar je bolj ali manj jasna ’kolikor toliko, približno’. Medstavcna povezovalna vloga (prim. korpusni zgled v nadaljevanju) je v SSKJ zajeta s samostojnim pomenom: ’izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku’, ki vkljucuje zglede, kot sta: kolikor bolj so jih tlacili, toliko bolj so se upirali in cim nižje greš, tem bolj je zeleno. na drugi strani je v SSKJ pomen homonimne iztocnice dolocen gle­de na povezovalno vlogo v stavku, kjer se med seboj primerjajo istovrstni stavcni cleni, npr. (1. pomen) pijanci so se bolj drli ko peli; govori bolj sebi kakor drugim; pravi bolj za šalo ko zares. na omenjeni pomen je vezano tudi frazeološko gnezdo, ki vkljucuje zglede kot: vrnil se je bolj mrtev ko živ ’zelo utrujen, izmucen’, hkrati pa je tu izkazana tudi možnost omejevanja pomena pridevnika ali prislova: (2. pomen) to je bolj slab gospodar; bolj po starem je oblecen. v korpusnem okolju se je pokazalo, da so ob ocitni vecfunkcijsko­sti nekaterih slovnicnopomenskih besed in prislovov, skladenjski vzorci, v katere take besede vstopajo, opredeljeni tudi glede na prepoznavno po­mensko vlogo. Spodnja preglednica prikazuje, kako se prislov bolj obnaša znotraj svojega definiranega besedilnega okvira (besedilni vzorec). Pri tem urejanje besedilnega okolja in statisticni izracuni, ki jih omogoca korpus, izpostavijo tipicne skladenjske vzorce, ki jih je mogoce formalizirati tudi glede na sorodne pomenske vloge (pomen). pomen Skladenjski vzorec besedilni vzorec 1 stopnjuje bolj-glag bolj (se uveljavljati, se nagibati, se splacati) glag-bolj-(Prid/Prisl) (postajati, postati, zdeti) bolj (domac, poceni, varno) gre bolj (za) Prisl-bolj-(glag) še bolj (se zaplesti, poglobiti se) cim bolj (približati, potruditi se) toliko bolj (presenecati, presenetiti) (biti)-Prisl bolj-(Prid/ Prisl) (glag) vse, cedalje, vedno bolj (uveljavljati, širiti) (še) nekoliko, veliko precej bolj (zaplesti) malo bolj (se potruditi) (biti) še bolj (pomemben, usoden) (biti) cim bolj (natancen, ucinkovit) (biti) toliko bolj (pomemb/en/no, vesel/o, zanimiv/o, nerazumljiv/o) (biti) vse, cedalje, vedno bolj (aktualen, cenjen, negotov, zapleten, perec) (biti) nekoliko, veliko precej bolj (zaple-ten/o) (biti) nekoliko, malce, malo bolj (potrpe­žljiv, natancen, zapleten) (biti) vse bolj jasno bolj-Prisl bolj (malo, hitro, lepo) bolj-vez-bolj-(glag) bolj in bolj (se manjšati, povecevati) (glag)-bolj-vez-bolj-(Prid/Prisl) (biti) bolj in bolj (oddaljen, zapleten, osamljen) 2a povezuje (primerja) Prisl-bolj-(glag)-vez neprimerno, precej bolj (škodovati) kot (koristiti) (glag)-Prisl-bolj-(Prid/ Prisl)-vez (biti) mnogo, dosti, bistveno, neprimerno bolj pomemben, obcutljiv, produktiven, umirjen/o) kot (biti) precej bolj (zapleten, sprošcen, ucinkovit, zanimiv kot) še bolj kot (doslej, prej, kdajkoli; drug) veliko, mnogo, bistveno bolj kot/ko (kdaj­koli, kadarkoli) (prej, doslej) 2b povezuje (stopnjuje) bolj-vez-(S)-bolj bolj ko …, bolj bolj-(S)-bolj bolj …, bolj vez-bolj-(S)-vez-bolj cim/tem bolj …, tem bolj 3 relativizira bolj-vez-cl bolj ko ne bolj-vez-Prisl (glag) bolj ali manj (ustrezati, pricakovati) (glag)-bolj-vez-Prisl-(Prisl/Prid) (biti) bolj ali manj (jasno) uporabljene krajšave: glag – glagol, Prid – pridevnik, Prisl – prislov, vez – veznik, cl – clenek, S – stavek. znotraj razlicnih leksikografskih pristopov je vprašanje vkljucitve oziroma izkljucitve takih zvez – upoštevajoc naslovnika, namen in ob-seg slovarja – vedno dogovorne narave. tradicionalno so v slovarjih, tako splošnih kot frazeoloških, take zveze izpušcene ali pa so slovarski opisi pomanjkljivi in ne povedo veliko o tem, kakšna je njihova razse­žnost in celostna vloga v besedilu, pri cemer se zdi, da je vzrok v prvi vrsti v že omenjeni vecfunkcijskosti, ki jo izkazujejo. Poleg tega so zelo pogosto najpogostejše (minimalne) jezikovne kombinacije, kot ocitno kažejo tudi zgornji zgledi, del obsežnejših zvez s specificnimi skladenj­skimi in pomenskimi vlogami: zaradi pogostosti, ki je posledica razpr­šene funkcije, ter nesamostojnosti leksikalne vloge take besede še toliko bolj zahtevajo leksikalno-gramaticni oziroma skladenjsko-pomenski pristop v leksikalnem in slovarskem opisu. 2.2.1.3 Poenobesedenje ob diahronem pogledu na proces leksikalizacije se v korpusnem okolju kaže, da ni mogoce obstoja razlicno obsežnih leksikalnih enot opazovati zgolj v linearnem casovnem zaporedju, ki doloca prej, zdaj in v bodoce, npr. dežurna služba – dežurna, komunalno podjetje – komunala, kalijev bromid – brom, pac pa tudi vertikalno, ko razlicne možnosti soobstajajo v casovno zamejenem odseku jezikovne rabe. znotraj tega so seveda mogoce razlicne parafraze, npr. študent biologije – biolog, za katere pa lahko ugotovimo, da v jeziku navadno niso pomensko povsem zamen­ljive, kot tudi to, da se sicer sistemsko možna tvorjenka, npr. biljardirati za igrati biljard (vidovic Muha 2000: 100, 164), v jeziku ne uveljavi. Korpusni primeri izkazujejo, sicer v manjšem obesgu, le osebne oblike glagola, npr. biljardiram, biljardirali, in glagolnik biljardiranje (prim. tudi gorjanc 2005: 80), ne pa tudi nedolocnika. tako so denimo zveze s pridevniki kot kranjski, ljubljanski itd. študent biologije kažejo ena­kovredne zvezam britanski, ameriški itd. biolog, zveze kot dipolomirani ali evolucijski biolog pa z zamenjavo študent biologije niso smiselne, npr. diplomirani biolog – *diplomirani študent biologije in *evolucijski študent biologije, zato jih dejanska jezikovna raba ne izkazuje. to dejstvo na eni strani relativizira pojem besednozvezne stalnosti, ko nekatere zveze de­lujejo kot stalne samo v dolocenih kontekstih, na drugi pa odpira pro-blematiko sinonimije, zlasti tudi glede ustvarjanja pomenskih razmerij med eno- in vecbesednimi zgradbeno sorodnimi leksikalnimi enotami, kjer je sinonimnost zveze glede na besedo sobesedilno pogojena. v frazeološki literaturi se ta lastnost omenja predvsem v zvezi z gla­golskimi frazemi (Kržišnik: 1994: 124–126), pri cemer se ugotavlja, da je »produkt« poenobesedenja navadno glagolska sestavina, ki je hkra-ti tudi nosilka frazeološkega pomena, npr. stresati/otresati jezo na/nad (koga/kom) – stresati/otresati se na/nad (koga/kom); mlatiti prazno slamo – mlatiti; brenkati na druge/drugacne strune – brenkati; bosti se z bikom – bosti se; ustreliti kot iz topa – ustreliti (Kržišnik 1994: 46, 124–125). opazovanje glagolov glede na tipicne elemente besedilnega okolja hkrati z njihovo pomensko prepoznavnostjo izpostavlja v jezikovni rabi razlicne vzorce in kolokatorje, ki odlocilno vplivajo na vecpomenskost glagolskega elementa v njej. enobesedni »produkti«, ce sledimo hipo­teticni liniji jezikovnega razvoja, so navadno vecpomenski, pogosto gre za leksikalizirane metafore, kot je razvidno tudi iz spodnjih zgledov. v korpusnem okolju je namrec ocitno, da so razmerja med sprememba-mi v zgradbi (vleci nase – privlaciti) in pomenskimi distinkcijami, npr. privlaciti (vodo, dež) v nasprotju z (kdo) privlaciti (koga), v medsebojni odvisnosti. Pri spodnjih glagolih smo glede na analizo besedilnega oko­lja izlušcili tipicne zveze in jih zvedli na najnevtralnejšo obliko, kot bi bila denimo lahko zastopana v slovarski iztocnici. z besedilnimi zgledi, ki smo jih povzeli iz korpusa FiDa, opozarjamo tudi na pomenske distinkcije, ki se ustvarjajo ob posameznih zvezah. • (dodobra, pošteno) se opeci – opeci si prste – kdor se igra z ognjem, se ope­ce … štart z avstrijci je nekako po meri, ceprav smo se z avstrijci v gosteh že dvakrat opekli … tip moškega, ki se ne želi vezati, je žal zelo razširjen. z njim si lahko hitro opecete prste … kar ste iskali, ste tudi dobili. Kdor se igra z ognjem, se na koncu ponavadi pošteno opece • vleci (vodo, vlago, svetlobo) nase – privlaciti (vodo …) … bolonjski kamen vlece svetlobo nase kot nafta ogenj … Luna ob poti okoli zemlje ves cas privlaci vodo • vleci poglede nase – privlaciti poglede … nekaj punc je prav vleklo pogled nase … njegova crna uniforma in uniforme njegovih spremljevalcev mocno privlacijo poglede mimoidocih • ugrizniti v vabo (past, kost) – zagristi … zmeraj dodamo tudi kaki dve medijski osebnosti, da publika v vabo ugrizne in se sploh gre to igrico z nami … aha! zagrizel je! Speljem ga okrog teh skal, priplavam mu naokrog za hrbet – in lop • kri zavre (komu) – zavrelo je/zavre (komu) – (v kom) vre/zavre – (kje) vre/ je zavrelo … na najbolj crnih prometnih tockah je tudi potrpežljivim dopustnikom zavrela kri … Kremlju je zavrelo šele, ko je priljubljena zasebna televizija porocala o odkritju … v meni je zavrelo, a sem se skušal obvladati … v vasi je zavrelo, ko so se razširile govorice, da naj bi obnova cerkve stala vec, kot je bilo nacrtovano 2.2.1.4 variantnost ob pojmu besednozvezne ustaljenosti se kot neke vrste nasprotje v zvezi s Fe ugotavlja variantnost, ki je pojmovana kot sposobnost nadomešca­nja sestavin zveze z drugimi sestavinami ob ohranitvi razmeroma trdne zgradbe in pomena besednozvezne celote.32 obstoj variantnosti na vseh ravneh jezikovnega opisa besednozvezne zgradbe navaja na ugotovitev, da trdnosti zgradbe in ustaljenosti besednozveznega sestava ne moremo imeti za absolutni kategoriji Fe (Moon 1998: 120). Preucevanje trdno­sti ter razlicnih stopenj in kakovosti sprememb, ki se kažejo na ravni sestavin vecbesednih leksikalnih enot, vkljucuje v najširšem pomenu besede možnosti, ki se nanašajo na: – razlicne zapolnitve posameznih mest vecbesedne enote ob ohrani­tvi njenega celostnega pomena, npr. luc/svetloba na koncu tunela/ predora; – razlicne slovnicno in skladenjsko predvidljive realizacije sestavin vecbesedne enote, t. i. frazemske oblike,33 npr. jabolko spora – ja­bolka spora – jabolku spora ...; na vse konce in kraje, po vseh koncih in krajih, na vseh koncih in krajih; – razlicne skladenjske vloge in upovedovalne možnosti, ki prizade­ 32 variantnost je sicer naprvi pogled zgradbeni, vendar hkrati tudi izrazito pomenski pojav: v tem smislu ne gre za nakljucje, da problemtiko variantnosti v iii. delu pri-cujoce knjige obravnavamo v okviru pomenskih lastnosti vecbesednih leksikalnih enot. 33 v slovenski literaturi se v zvezi z oblikoslovnimi prilagoditvami sestavin Fe upo­rablja izraz frazeološke oblike (toporišic 1973/74: 273) oziroma oblike rabe (Krži­šnik 1996: 133–134), kjer so obravnavane tudi »dopustne rabe pretvorb« (Kržišnik 1996: 134). nejo zgradbo in pomen Fe v razlicni meri, npr. igrati se z ognjem, z ognjem se ne gre igrati, z ognjem se ne smete igrati, ne igrajte se z ognjem; pasti na glavo, saj nisem na glavo padel itd. – razlicne ustaljene rabe, vezane na konkretno zunajjezikovno situ-acijo, besedilni kontekst ali konkretni sporocanjski namen, npr. najlepša hvala, hvala lepa, iskrena hvala, lepa hvala, prisrcna hvala, velika hvala, srcna hvala ipd. v primerjavi s strukturalisticnimi metodami, ki preucujejo vari­antnost na posamezni jezikovni ravnini (cermák 1985: 185/186), kor­pusni pristop izpostavlja vlogo in tipe variantnosti v besedilu. Moon (1998: 124) v izhodišcu loci ustaljene, priložnostne in prenovitvene va­riante ter druge manipulacije, ki se nanašajo na sestavine Fe (leksikalne variante) ali na Fe kot celoto (pretvorbe ali transformacije). Ker je v zadnjem primeru v vecji meri prizadeta celotna besednozvezna zgrad­ba, pomenijo tovrstne spremembe vzporedno z razlicnimi skladenjski-mi vlogami pogosto tudi spremembe na ravni pomena, npr. prepustiti se na milost in nemilost (komu) – prepustiti (koga) na milost in nemilost (komu) – prepustiti se na milost in nemilost (komu) – biti prepušcen na milost in nemilost (komu) – prepušcanje na milost in nemilost (komu), kar je tudi razlog, da bomo te vrste variante obravnavali pri skladenjskih znacilnostih Fe. Korpusni pristop je, kljub temu da kaže ocitno težnjo po jezi­kovnem vzorcenju, v preucevanju Fe še posebej izpostavil razsežnost pojava, ki se izkazuje v nestabilnosti njihove besednozvezne zgradbe. ceprav je ustaljenost še vedno pojmovana kot ena kljucnih lastnosti frazeološkosti (v nekaterih primerih tudi dejansko ostaja bolj ali manj nedotaknjena, npr. na vrat na nos ipd.), korpusni raziskovalci porocajo zlasti o visoki leksikalni ali bolje leksikalno-gramaticni variantnosti po­sameznih Fe (Moon 1998: 120; 1998a: 92–96). ceprav se o variantah in variantnih oblikah frazema govori takrat, kadar sprememba v izrazni podobi frazema ne vpliva na njegov pomen in funkcijo (gantar 2001: 116), pa v besedilnem okolju ne moremo spregledati dejstva, da je vari­antnost pogosto izrabljena v stilisticne namene, da ustvarja pomenske odtenke zlasti znotraj konkretnega besedilnega konteksta in posame­znih besedilnih vrst. te ugotovitve imajo neposredne posledice tako pri slovarskem opi­su kot pri ucenju Fe, predvsem pa pri njihovem avtomatskem prepozna­vanju in iskanju v korpusu. vendar pa je, ceprav se posamezne variante razlikujejo glede na tip in stopnjo spremembe, kljub vsemu mogoce pre­poznati dolocene pretvorbene vzorce, npr. v slovenšcini razmerja med prostorsko umešcenostjo, izraženo z brezpredložno svojilniško zgradbo kdo/kaj (od) koga/cigav in svojilnim zaimkom cigav kdo/kaj, npr. (biti) pisan na kožo (komu) – (biti) pisan na (cigavo) kožo, pasti na ramena (koga) – pasti na (cigava) ramena, zrasti na zelniku (koga) – zrasti na (cigavem) zelniku. Podobno lahko ugotovimo tudi za nastopanje samo­stalniških zvez v pridevniški rabi, npr. bistra glava – (kdo) bistre glave; zdrava pamet – (kdo) zdrave pameti ipd. v nekaterih takih primerih, kot bomo pokazali v iii. delu, je mogoce govoriti o sistemskih variantah, saj izkazujejo dolocene zakonitosti in so v vecji meri predvidljive. Prav zaradi številnih možnosti, ki jih besednozvezna konstrukcija v naspro­tju z enobesednimi leksemi ponuja v smislu možnih parafraz, prihaja pri slovarskih opisih Fe veckrat do zadrege, kdaj pojmovati razlicne besedilne realizacije kot samostojne zveze in kdaj kot njihove variante, npr. brez dvoma, nobenega/nikakršnega dvoma ni; ni dvoma, da itd. S cim imamo pravzaprav opraviti, ko govorimo o variantah vecbesednih leksikalnih enot, pretvorbenih možnostih in ustvarjalnih prenovitvah, ponazarjajo spodnji besedilni zgledi, za zvezo olje na ogenj v korpusu FidaPLuS: ... takšne skrbi so kot olje na ogenj modnim ponudnikom ... ob dolivanju olja na ogenj rasti, ki ga povzrocajo delnice gorenja s prebojem meje ... ce bo novogradnja zamujala, potem bo to olje na ogenj cenam starih stanovanj ... tako je prav, olje na ogenj velikega finala je vedno dobrodošlo ... nekaj olja na ogenj nezadovoljstva je z izjavami dolil minister za okolje in prostor ... njena vlada pa je nemško priznanje razumela kot prilivanje olja na balkanski ogenj ... toda dejstvo je še prililo olje na razplamteli ogenj sumnicenj ... Starmanova napoved bo seveda le še kapljica olja vec na tem ognju, ki bi ga nekateri radi dodobra razplamteli ... dolivajmo olje ognju ljubezni Kot receno, je tudi na slovenskem korpusnem gradivu mogoce ugoto­viti, da dejanska pisna raba izkazuje sorazmerno svobodo pri izbiri sestavin Fe, kar vzbuja dvome ne samo glede do sedaj registrirane in uslovarjene slovenske frazeologije, pac pa tudi glede pojma ustaljenosti sploh (gantar 2003: 219). Ponovno ovrednotenje ustaljenosti je še toliko bolj nujno zara­di tega, ker se navadno izrablja kot kljucna lastnost v predpisu frazeološke norme (Kržišnik 1996: 133). Preverjanje ustaljenosti na korpusnem gradi­vu namrec kaže obstoj vrste primerov, kjer je zgradba Fe tako ali drugace prizadeta, pri cemer se zdi kljucno odgovoriti na vprašanja, ali taka pogosta izbira, npr. dolocene sestavine ali skupine sestavin, vpliva na idiomaticni status zveze kot celote ali ne, in v kolikšni meri je glede na prepoznavnost pomena sploh lahko spremenjena njena zgradba. Pri tem je prednost kor­pusa pri identifikaciji razlicnih variant in pretvorbenih možnosti predvsem v tem, da lahko hkrati opazujemo veliko število besedilnih realizacij, za­radi cesar postanejo take spremembe bolj ocitne, hkrati pa prihajajo do izraza tudi nekatere regularnosti, ki zagotavljajo odgovore na zastavljeni vprašanji. v tesni povezavi z variantnostjo se v zvezi z zgradbo vecbesednih leksikalnih enot ugotavlja tudi njihov obseg oziroma sestavni elementi, ki jih je še mogoce imeti za njihov konsistentni del: bodisi v smislu, da jih zveza potrebuje za doseganje skladenjske in pomenske celovitosti, ali pa je zanje mogoce reci, da so že del njihovega besedilnega okolja. v frazeološkem slovarju pomeni odgovor na to vprašanje tudi rešitev pro-blema iztocniške oblike oziroma oblike, v kateri se Fe navaja v slovarju. ceprav je namrec mogoce doloceno število konkretnih jezikovnih ele­mentov prepoznati kot razmeroma trdno besednozvezno zgradbo, npr. za zgornje primere olje na ogenj, lahko hkrati ugotovimo, da trdni frazni del zveze brez elementov besedilnega okolja ni še (nujno) samostojna ali pomensko prepoznavna enota. z analizo besedilnega okolja, v katerem se pojavlja besedna zveza v brk v jedru konkordancnega niza, je mogoce izlociti glagole, s katerimi se zveza navadno druži, hkrati pa je ocitna tudi možnost zamenjevanja na tem položaju z drugimi glagoli (povedati, vreci, zabrusiti, zagnati …), ki ohranjajo zvezo kot celoto pomensko nespremenjeno. Možnosti, ki so se pokazale kot relevantne v besedilnem okolju omenjene zveze, smo oblikovali glede na tipicne sestavine, kot nam jih za zvezo v brk izkazuje korpus FiDa. številcni podatek v oklepaju pomeni število po­javitev posamezne variante. povedati (69) (komu) (kaj) v obraz (64) brk (4) vreci (37) (komu) (kaj) v obraz (31) brk (5) glavo (1) zabrusiti (28) (komu) (kaj) v obraz (22) brk (6) zagnati (1) (komu) (kaj) v obraz (1) metati (8) (komu) (kaj) v obraz (7) glavo (1) zmetati (6) (komu) (kaj) v obraz (6) oponesti (1) (komu) (kaj) v obraz (1) reci (7) (komu) (kaj) v obraz (6) izreci (1) (komu) (kaj) v obraz (1) Posebna lastnost, ki jo moramo omeniti na tem mestu, in ki se v be-sedilnih realizacijah Fe zelo ocitno kaže, je opušcanje bolj ali manj stalnih elementov vecbesedne leksikalne enote. v vecini primerov v Fe opušcanje ne nastopa v vlogi sredstva za vzpostavljanje besedilne kohezije, znotraj katere so jezikovni elementi, ki sestavljajo tekst, smiselno povezani med se­boj v zaporedju, ki ustreza slovnicnim pravilom jezika (Halliday 1985: 9). izpušcena sestavina Fe navadno nikoli ne potrebuje predhodne omembe v besedilu, pac pa je mogoce domnevati, da stalnost zgradbe in s tem tudi poznavanje sestavnih elementov Fe omogoca opušcanje tistih sestavin, ki niso (seveda v primerih, ko skladenjska zgradba stavka to dopušca oziroma ko gre za besedilne funkcije, kjer ima elipticnost doloceno vlogo, npr. v naslovih) pomensko odlocilne za razumevanje zveze v danem besedilnem kontekstu. Poglejmo si nekaj zgledov opustitve variantne glagolske sesta-vine za Fe (priliti/prilivati, doliti/dolivati, redko dodati) olje/olja na ogenj iz korpusa FidaPLuS: ... evropske države mu nasprotujejo, ceš da bi bil le še olje na ogenj že tako pregretega ozracja ... pri prebiranju odgovorov postane jasno, da jih želi kar nekaj temo uporabiti kot olje na ogenj »svojim bolecinam« ... Pravljice – olje na ogenj domišljije ... ta tretjina je bila olje na ogenj svojemu führerju, medtem ko so se Hindenburgovi volilci strinjali samo v tem, da si niso enotni ... ta gesta podpore je bila kljub dobrim namenom olje na ogenj. bosansko-hercegovski oblastniki so jo imeli namrec za še eno izzivalno rdeco cunjo ... padec diktature in okupacija sta na te lokalne fundamentalizme delovala kot olje na ogenj na podlagi tega je mogoce zakljuciti, da sestavine, ki jih Fe v dolo-cenih kontekstih opušca, niso odlocilni sestavni del njene jedrne frazne zgradbe, kar je potrebno upoštevati tako pri oblikovanju zveze kot slovar­ske iztocnice, pri opisu njenega pomena kot tudi pri razumevanju njene skladenjske vloge. 2.2.2 Skladenjska vloga fe Lastnosti Fe, ki izhajajo iz kombiniranja jezikovnih elementov v smislu oblikovanja obsežnejših leksikalnih enot, zlasti torej fraznost/vecbese­dnost v nasprotju z enobesednostjo, in razmerja med besedami, ki se nanašajo na stopnjo leksikalizacije/ustaljenosti na eni in variantnosti na drugi strani, smo obravnavali v okviru zgradbenih lastnosti Fe. Ko izpostavljamo skladenjski vidik Fe, imamo v mislih predvsem vpraša­nja njihove celostne skladenjske, tj. stavcnoclenske, stavcne pa tudi širše besedilne vloge, manj pa nas zanima skladenjska zgradba vecbesedne leksikalne enote v smislu vrste skladenjskega razmerja, ki se oblikuje znotraj zveze – z izjemo stavcnega, saj se le-ta problematizira pri prizna­vanju frazeološkosti takih zvez oziroma njihovem uvršcanju v okvire t. i. ožje oziroma širše pa tudi pragmaticne frazeologije, posledicno pa tudi pri nacinu slovarske uvrstitve in oblikovanju slovarske razlage. z vidika sodobnejših analiz vecbesednih leksikalnih enot se zdi preverja­nje skladenjskih razmerij znotraj zveze z njihovo celostno skladenjsko vlogo manj pomembno, saj se ugotavlja, da (a) prihaja znotraj Fe v predvidljivem sistemu jezika do nepredvidlji­vih in slovnicno nepricakovanih kombinacij, npr. slovnicno pricakovano (kdo) iti + kam, od kod; kako ... proti slovnicno nepricakovano gre za + to, kaj ..., kjer je skladenjska realizacija vezana zgolj na konkretni pomen zveze, in da (b) besednovrstna pripadnost Fe, kot naj bi jo dolocala njena skla­denjska zgradba po nacelu: samostalniška zveza Prid+Sam, opravlja v stav­ku samostalniške stavcnoclenske vloge, ne odloca (nujno) tudi o besedni vrsti zveze kot celote. tipicni primer tega so rodilniške in predložne samo­stalniške zveze kot: zdrave pameti, bistre glave, zrelih let, v zrelih letih itd. v pridevniških vlogah (oziroma t. i. pridevniške Fe), predložne samostal­niške zveze v vlogi prislovov, npr. na pamet, pod pogojem, na štiri oci, ali v vlogi povezovalcev, npr. za razliko od, v nasprotju z, in modifikatorjev, po moje, ne bi rekel, hoceš noceš itd. na tem mestu se bomo dotaknili problema besednovrstne pripa­dnosti sestavine Fe v odnosu do skladenjske vloge, ki jo ima zveza kot celota, zlasti v tistem segmentu, ki se nanaša na podrejanje Fe znotraj slovarske iztocnice na podlagi skladenjske vloge sestavine. Problem je npr. v SSKJ ociten pri pridevniških iztocnicah, ki (s podiztocnico) po­drejajo posamostaljeni pridevnik in prislov, ta pa se pogosto pojavlja kot sestavina Fe, pri cemer skladenjska vloga znotraj zveze ni vedno nedvoumno dolocljiva in je pogosto zgolj izrazno prekrivna z iztocnico v podgeslu. teorije, ki temeljijo na vzpostavljanju skladenjskega razmerja med besedo in sestavino Fe, izpostavljajo dejstvo, da je skladenjsko raz­merje znotraj sestavin zveze pogosto nepricakovano ali unikatno, saj v nekaterih primerih prihaja do pomenskih (in posledicno obli­kovnih) »nepravilnosti«, ki delujejo zgolj v doloceni ali v omeje­nem številu kombinacij. Pojav je na ceškem frazeološkem gradivu (cermák 1985: 175) obravnavan kot tipicna frazeološka anomalija, ko v nekaterih primerih, zlasti pri enopovezovalnih (monokolo­kabilnih) sestavinah, prihaja do »odsotnosti« besedne vrste, kot je bilo potrjeno tudi s slovenskimi zgledi: priti na kant, na vse kriplje/ pretege ipd. (Kržišnik 1994: 53), oziroma do odsotnosti celotne oblikoslovne paradigme ali mesta znotraj besedne družine pri se­stavini zveze, kot npr. v primeru priti v poštev – *poštev-a/-u/-om ..., *poštevati ipd. upoštevajoc skladenjsko izhodišce nas bo zanimala v prvi vrsti pro-blematika potencialnih Fe z vidika tistih njihovih skladenjskih lastnosti, ki se dolocajo glede na »zgornjo mejo« vecbesednosti v smislu zasedanja stavcnoclenskih vlog, ko govorimo o samostalniških, pridevniških, glagol­skih itd. Fe, in o stavcnih ali bolje povednih Fe, ko se ugotavlja njiho­va pomenska in skladenjska celovitost na eni strani in njihova odvisnost od neposrednega ali širšega besedilnega okolja na drugi. v nadaljevanju bomo najprej predstavili posamezne tipe Fe, ki se glede na prepoznavnost stavcnoclenske, stavcne oziroma besedilne vloge problematizirajo v smislu »najvecjih« še mogocih Fe, nato pa se bomo posvetili njihovi razpršeni skladenjski funkciji in izpostavili predvidljivost oziroma nepredvidljivost pretvorb, vkljucno z možnostmi ustvarjalne in s tem bolj ali manj enkratne besedilne rabe, tako imenovanim frazeološkim prenovitvam. 2.2.2.1 Stavcnost in nestavcnost Fe ce smo na ravni zgradbenih lastnosti Fe v okviru vecbesednosti in leksikalizacije govorili o »spodnji meji« potencialnih Fe in izpostavili najmanjše še možne Fe ter podali merila za prepoznavanje njihove skla­denjske in pomenske samostojnosti, kot nam jih omogocajo elektronski besedilni korpusi, se bomo v okviru skladenjske problematike dotaknili »zgornje meje« Fe, kjer se tradicionalno izpostavljajo razlicni tipi stavc­nih in vecstavcnih Fe (poleg nekaterih oblik glagolskih frazemov sodijo sem še pregovori in reki), jih opredelili do nefrazeoloških besedilnih enot ter izpostaviti njihove lastnosti v razmerju do t. i. pragmaticnih Fe. zadnje obsegajo zlasti (a) vecbesedne izraze, za katere je znacilno, da vzpostavljajo razmerje govorca do okolišcin, naslovnika ali besedila samega34 (Jakop 2005: 143–151), in (b) razlicne komunikacijske obraz­ce in formule, npr. pozdrave, zahvale, konvencionalizirana opozorila, slogane ipd. Kot samostojne enote frazeologije v širšem smislu so navadno prepoznane stalne zveze, ki so tako skladenjsko kot pomensko zadostne in v tem smislu zakljucene celote. na podlagi tega lahko s pomocjo skladenj­skih meril, ko prepoznavamo Fe v tipicnih skladenjskih vlogah in stavc­nost oziroma nestavcnost besednozvezne zgradbe, ugotavljamo tudi s tem povezane pomenske lastnosti in specifike. 2.2.2.1.1 »nepravi« glagolski frazemi Preucevanje glagolskih Fe je zahtevalo opredelitev zgornje meje fraze­ološkosti glede na uresnicevanje stavcnotvornih možnosti. glagoli so glede na sposobnost stavcnega organizatorja v Fe navadno preucevani glede na to, ali se sestavine realizirajo v obsegu stavcne zveze (tj. predi­kacije) ali zunaj nje. razvršcanje takih zvez na podlagi stavcnosti ozi­roma nestavcnosti zgradbe pa za zdaj še ni doseglo enotnega mnenja o 34 na primeru gradivaSSKJ in z upoštevanjem delitve uslovarjenih poimenovanj (oziroma slovarskega pomena) (vidovic Muha 1999: 14) so bile Fe locene na take s »slovarskim denotatom« (tj. denotativnim, predmetnim pomenom) in na take z besedilnim denotatom (tj. sporocanjskim oziroma komunikacijskim pomenom) (gantar 2001: 148). tem, kdaj jih je mogoce opredeliti kot enakovredne stavcnim (cermák: 1985: 219–220) in kdaj predstavljajo prehodno skupino med glagolski-mi in stavcnimi (Molotkov 1977: 126–149). Med drugim verjetno tudi zaradi tega, ker je njihova realizacija z vidika stavcnosti v besedilih raz­pršena, hkrati pa, kot bomo pokazali v nadaljevanju, ne vpliva bistveno na njihovo osnovno pomensko vrednost. Pojem nepravi glagolski frazem se je v slovenski frazeološki litera­turi uveljavil pri poskusu delitve glagolskih Fe na take, ki v okviru sestavin izkazujejo oziroma ne izkazujejo predikacijskega razmerja, in na take z vlogo enega oziroma vec stavcnih clenov (prim. priti + do + doma : priti do + napake). Merila, ki odlocajo o zgornji meji glagolskih frazemov, ki vsebujejo za stavcno zvezo obvezno predikacijsko razmerje, navadno poleg notranje strukturiranosti izpostavljajo tudi ocitno so-besedilno pogojenost. zadnje zlasti z upoštevanjem informacij, ki so potrebne za njihovo pomensko prepoznavnost in so vezane na širši jezi­kovni ali situacijski kontekst. Kot je bilo že ugotovljeno (Kržišnik 1994: 63–66; gantar 2001: 179/180), za ta tip glagolskih frazemov velja, da je osebkovo mesto v sestavinski zgradbi zapolnjeno: beseda na tem mestu je torej obvezna sestavina, hkrati pa predvidevajo prosto mesto za vršil-ca dejanja ali nosilca stanja v neosebkovem položaju,35 npr. srce pade v hlace (komu), voda tece v grlo (komu), vest pece/grize (koga) ipd. Sem pa bi morali šteti vsaj še Fe tipa: (kaj) izbije sodu dno, (kaj) ne gre v glavo (komu), (kdo/kaj) gre v nos (komu) itd. – navedba nedolocnika v nevtral­ni ali »slovarski« obliki, npr. izbiti sodu dno, bi bila namrec zavajajoca v smislu ustrezne zapolnitve levega vezljivostnega mesta glede na kate­gorijo podspola živosti –, in Fe z leksikalizirano tretjeosebno obliko glagolske sestavine kot v primerih: za nohte gre (komu), kolca se (komu) po (cem) ipd. (gantar 2001: 228). zaradi potrebe po sistematicni locitvi od »pravih« (tj. nestavcnih) glagolskih frazemov s stavcnoclensko vlogo povedka, kar naj bi pripomoglo tudi k ustrezni obliki slovarske defini­cije, ki bi v primeru ugotovljene stavcnosti morala izkazovati stavcno slovarsko razlago, so v frazeološki literaturi deležni razlicnih, tudi na­sprotujocih si klasifikacij, ki temeljijo bodisi izkljucno na pomenskih 35 Kržišnik (1994: 51, 63; 1995: 162. op. 25) jih definira kot »frazeme, katerih sestavi­ne izražajo prisojevalno razmerje, vsebujejo pa zunaj tega razmerja (vsaj eno) prosto mesto, ki je zapolnjeno z nefrazeološko, sobesedilno prvino« oziroma kot frazeme, »ki imajo obliko nepopolnega stavka z osebno glagolsko obliko in vsaj enim pra­znim mestom za pomen ’vršilec dejanja/nosilec stanja’ v neosebkovem položaju«. bodisi izkljucno na skladenjskih lastnostih zveze. v teh pristopih je zanimiva njihova opredelitev v ceškem frazeološkem slovarju (ScFi, výrazy slovesné: 1992, 1994), ki jih obravnava skupaj s pregovori in drugimi besedilnimi Fe, vendar z opombo, da imajo pogosto možnost pretvorbe v »prave« glagolske frazeme, kot kažejo tudi besedilni zgledi za slovenske primere, ki jih navajamo v nadaljevanju. ceprav smo predhodno, upoštevajoc stavcne definicije tega tipa glagolskih frazemov v SSKJ, trdili, da imajo glede na svojo stavcno zgradbo tudi tipicno besedilno vlogo, ki se kaže v tem, da so nepo­sredna pobuda za njihovo rabo vsakokratne konkretne zunajjezikovne okolišcine (gantar 2001: 180), je pregled besedilnih realizacij stavcnih Fe v korpusu FidaPLuS pokazal, da je možnost uresnicevanja stavcne sintagme v dejanskih besedilih zelo razpršena in navadno predstavlja le eno od možnosti, ki jih taka zgradba predvideva, pri cemer razlicnost skladenjskih realizacij ne odigra bistvene vloge pri njihovi pomenski interpretaciji. za ponazoritev smo izbrali Fe (cigava) glava pade, katere pomen se obicajno v športnem ali politicnem kontekstu nanaša na izgubo statusa ali konkretnih pristojnosti, ugodnosti ipd. zaradi neustreznega ali spor­nega ravnanja. za boljšo ponazoritev najprej navajamo vzorec besedilne realizacije, ki je v korpusu FidaPLuS izkazan vsaj nekajkrat, nato pa še konkretni besedilni zgled, ki vzorec potrjuje. • glava pade ... ena glava je že padla, kajti konec avgusta je bilo konec njegove ljubezni s slovensko košarkar­ sko zvezo. ... glave morajo pasti, bentijo interjevi navijaci, toda Moratti jih je v tej sezoni že posekal toli­ ko, da res ne ve vec, kje je izhod iz krize • (kakšna, katera, cigava) ... v novi gorici krizo rešujejo s sestanki, kakšna glava pade glava pa bo padla, ce se vrnejo praznih rok iz Murske Sobote. ... Katere glave bodo padle? … zaradi vohunske afere na meji s Hrvaško so nekatere glave padle, nekatere nove pa so zrasle … njegov tovariš je vsakic, ko je padla katera od glav, rano osmodil z ogorkom • pade (kakšna, cigava, … v treh letih jim ni uspelo usposobiti zašcitnih njegova) glava enot, še manj pripadnike opremiti s primerno tehnicno opremo. cas bi bil, da zaradi tega pade kakšna glava • pade (nekaj, mnogo) glav … ljudje, ki so pri avtomobilskih gigantih od­govorni za nabavo, ne bi tvegali, da si nakopljejo težave. Ko se to zgodi, pade mnogo glav • padle glave … vprašanje je le, ali bodo vse padle glave dovolj, da ne bo • pade glava (koga) nazadnje padla tudi glava ministra • glava, ki pade ... torijcem namrec pride prav vse za napade na cooka, saj je po njihovem najmanj trdna blairje­va ministrska glava, ki bi najlažje padla Dejanske besedilne realizacije, kot nam jih razkriva korpusno oko­lje, kažejo, da stavcna realizacija tega tipa glagolskih Fe ni neposredno povezana s predvidljivo skladenjsko (in pomensko) zakljucenostjo zve­ze, nestavcna zgradba pa ni nujno rezervirana zgolj za konkretno funk-cijo na predvidljivem mestu v stavcni zgradbi. razpršenost besedilnih realizacij takih zvez v korpusu odkriva v prvi vrsti tipicne vzorce in omogoca, da jih povežemo glede na prekrivne pomenske vloge. Med razlicnimi možnostmi, ki jih narekuje skladenjska zgradba zveze, kot kaže tudi spodnji seznam realiziranih skladenjskih vzorcev za zvezo beseda tece v korpusu FiDa, lahko locimo dve pomensko samostojni zvezi, (a) in (b), ki ju ponazarjamo s konkretnimi besedilni zgledi. zno­traj skladenjskega vzorca zveze s konkretnim pomenom pa je mogoc še relativno obsežen seznam besedilnih realizacij, kot izkazujeta seznama (a1) in (b1). (a) beseda tece o (kom/cem) – ’govori se o (kom/cem)’ … tudi o tem naj bi beseda tekla na prvem skupnem sestanku … o vsem tem je tekla beseda na vcerajšnji tiskovni konferenci … medijev in javnosti ne bodo obvestili, o cem je tekla beseda na seji (a1) beseda (ne) tece o; beseda je tekla o; besede so tekle o; beseda bo tekla o; beseda ni tekla o; bi beseda tekla o; bi morala beseda teci o; (ne) tece beseda o; je tekla beseda o; bo tekla beseda o; ni tekla beseda o; (ne) tece beseda o; bi tekla beseda o; o kom/cem tece beseda; o cem je tekla beseda; o katerem tece beseda; o katerem je tekla beseda; besede, ki tecejo o; moc besede. ta je tekla o ... (b) beseda tece (komu) –’spretno, govoriti’; ’(biti) dober, prepricljiv govorec’; ’(biti) zgovoren’ … glede na to, kako mu danes tece beseda, bi bil zelo presenecen, ce bi se mu v življenju pripetila ena sama neprijetna tišina … kar neverjetno se zdi, kako prepricljivo ji tece beseda, ko gre za nadrobnosti … pesniku tece pesniška beseda nevsiljivo in svojevrstno (b1) mu tece beseda; ji tece beseda; jim tece beseda; besede so mu tekle; besede jim tecejo v slovarski teoriji, ki izpostavlja slovarski pomen kot tisti, ki ga je mo­goce zajeti s pomenskimi sestavinami, se, kot smo že omenili, glede na tip denotata (predmetni pomen naj bi bil vezan zgolj na nestavcne, sporocanjski pa na stavcne Fe) predvideva tudi razlicna zgradba slovar­ske razlage. Po tej teoriji slovarska enota, ki jo zastopa stavcna besedna zveza ali t. i. leksikalizirano govorno dejanje, oznacuje govorno dejanje, z njim pa uslovarja tudi okolišcine jezikovne rabe (vidovic Muha 1999: 22; 2000: 29, 83). v tipu slovarja, kot je SSKJ, se to odraža na dva nacina: (a) s stavcnim tipom slovarskih razlag, ki so vedno vezane le na uslovarjene govorne dogodke, npr. • preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji druž­beni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh blá medm. 1. izraža zavrnitev, omalovaževanje povedanega: bla, bla, ne verjamem ti 2. izraža govorjenje, zlasti vsebinsko prazno: mi smo delali, on pa samo bla bla in (b) s pomenskimi kvalifikatorskimi pojasnili, ki pa se lahko pojavljajo ob eni ali drugi skupini uslovarjenih poimenovanj, se pravi ob poimenova­njih govornih dogodkov ali ob »klasicnih« leksemih (vidovic Muha 1999: 15), npr. • ekspr. (crna) macka mi je prekrižala pot po ljudskem verovanju danes bom imel nesreco; danes bom doživel kaj slabega Korpusno gradivo v primeru stavcnih Fe sicer kaže možnost neposredne odvisnosti od konkretnega govornega položaja ali okolišcin, v katerih se izjavljajo, kot ponazarjajo besedilni zgledi (a) za Fe kri šine v glavo (komu), vendar pa je taka možnost povsem enakovredno izkazana tudi pri nestavc­nih Fe, kot v zgledih (b), za katere pa se po logiki zgornjega sistema vedno predvideva le nestavcni tip razlage: (a) kri šine/udari v glavo (komu) ... ko sem to videla, mi je vsa kri udarila v glavo. Po glavi se mi je podilo nešteto misli in zacela sem si zastavljati vprašanja: Moj bog, kako neki so te fotografije prišle na internet? … Pogledala sem... Pri vratih je stala blondinka, dekle mojih let, z lasmi, ki so ji padali cez ramena. Gledala je mene, njega, mene ... Kri mi je udarila v glavo in moj ženski cut mi je šepnil, da nekaj ni v redu. (b) delati iz muhe slona … Katastrofa. šest dni po tistem, ko so se temperature v osrcju Francije in na atlantski obali dvignile nad 40 stopinj celzija, je dr. Patrick Pelloux, prvi mož francoske zveze zdravnikov nujne medicinske pomoci, v intervjuju za dnevnik Le Parisien že govoril o petdesetih žrtvah vrocine. Premier Jean-Pierre raffarin, ki je bil tisti cas na pocitnicah v visokogorski vasici combloux, mu ni verjel: doktor, je rekel, pac dela iz muhe slo­na. iz tega je mogoce zakljuciti, da je tudi nestavcne Fe, ko postanejo slovarske enote, v primerih, ko želimo zajeti vse elemente, ki so potreb­ni za ustrezno pomensko interpretacijo, smiselno predstaviti s stavcno razlago. ce recimo zaobjamemo pomen zveze delati iz muhe slona z razlago zelo pretiravati (npr. v SSKJ), ki ustreza, nestavcni Fe – dejan­sko torej skladenjski vlogi glagola –, smo izpustili pomembno infor­macijo, ki se nanaša na vrednotenje predmetnosti, ki jo tisti, ki so pri vrednotenju udeleženi, razlicno dojemajo: ce torej (nekdo – 1) rece, da (nekdo – 2) dela iz muhe slona, potem (nekdo – 1) meni, da (nekdo – 2) pripisuje neki stvari vecjo pomembnost, kot sam (nekdo – 1) meni, da je smiselno, ustrezno itd. za ta tip Fe, ki torej niso nujno oblikovane kot stavki, velja, da pogosto izkazujejo povezavo med sestavinami Fe in predmetnostjo (vsebino), ki je z vidika govorcev oziroma udeležen­cev govornega dejanja vrednotena. ti pomenski elementi so praviloma del širšega sobesedila in predstavljajo njegovo semanticno koherenco (gl. besedilne zglede zgoraj). to lastnost Fe, h kateri se še vrnemo v nadaljevanju, je mogoce imeti – glede na druge leksikalne enote – za tipicno pomensko lastnost, ki se pogosto opisuje kot njihova pragma­ticna vloga. iz zbira in deleža pomenskih lastnosti, ki tvorijo celostni pomen Fe, je tako razvidno, da je pragmaticni pomen Fe ne le karak­teristicen za veliko vecino Fe, pac pa po mnenju nekaterih jezikoslov­cev (prim. cermák 1985: 192) za vecino Fe tudi prevladujoc. cermák (1985: 192/193) znotraj pragmaticnega pomena izpostavlja predvsem ekspresivne, simbolicne in vrednotenjske sestavine. te izhajajo bodisi iz oblike Fe bodisi iz vstopnega pomena sestavin ali pa se, kot receno, realizirajo v tipicni sporocanjski vlogi. Pri tem je za slovarsko predsta­vitev pomena Fe zanimiva ugotovitev, da v nasprotju s predmetnim pomenom pragmaticni pomenski sestavini ni vedno mogoce pripisati jasne in enoznacne pomenske lastnosti, ker je le-ta dana s konkretno besedilno realizacijo in zunajjezikovnimi okolišcinami, vendar pa se je s preucevanjem zveze v njenih tipicnih besedilnih okoljih, kot to omo­gocajo korpusi, mogoce temu delu pomena bolj približati. Specificna v tem smislu je zlasti vrednotenjska sestavina pomena, ki se najpogosteje kaže v stališcu govorecega bodisi do naslovnika, vsebine besedila ali okolišcin sploh. Delež vrednotenjske sestavine je v slovarskem opisu celostnega pomena Fe najpogosteje zaobsežen z izrazi na lestvici po­zitivno – negativno, ceprav je v dejanski rabi spekter možnih vredno­tenjskih razmerij, ki so dolocena vsakokrat sproti glede na sobesedilo in okolišcine rabe, lahko veliko vec. 2.2.2.1.2 Fe z besedilno zgradbo opazovanje Fe v besedilu je poleg prepoznavanja skladenjskih vlog in šte­vilnih realizacijskih možnosti, ki jih omogoca besednozvezna zgradba, še posebej ko imamo opraviti z glagolskimi sestavinami kot stavcnimi orga­nizatorji znotraj zveze, opozorilo tudi na tiste skladenjske lastnosti Fe, ki se nanašajo na njihovo besedilno, tj. nadstavcno oziroma povedno vlogo. ceprav smo pokazali, da stavcna zgradba Fe ni kljucni pogoj za prepozna­vanje njene (so)besedilnosti, saj je za ustrezno razumevanje Fe sobesedilna umestitev potrebna tudi pri nestavcnih konstrukcijah (prim. zgoraj delati iz muhe slona), in da je s tem povezana pragmaticna sestavina frazeološkega pomena tako rekoc definicijska lastnost Fe ne glede na njeno stavcno ali nestavcno organiziranost, pa predstavljajo znotraj širše pojmovane frazeo­logije dovolj prepoznavno skupino Fe z zakljuceno besedilno zgradbo. v prvi vrsti govorimo o pregovorih in rekih, med katerimi v smislu sobese­dilnosti izstopajo Fe z izraženo sobesedilno navezovalno prvino, npr. iz te moke ne bo kruha, in pragmaticne Fe, katerih (pragmaticni) pomen se kaže v izražanju razmerja do predmetnosti, vsebine besedila ali naslovni­ka oziroma v deležu zunajjezikovnih okolišcin pri njihovem pomenskem opisu. v tej vlogi so navadno obravnavani pozdravni, zahvalni in drugi sporocanjski vzorci, s katerimi govorec v okviru izbranih upovedovalnih možnosti in družbenih konvencij izraža kot pripadnik dolocene jezikovne skupnosti tudi svoj odnos do sveta (Widdowson 1998: 30). 2.2.2.1.2.1 Pregovori in reki Pristopi, ki izlocajo stavcne zveze s podrocja ožje frazeološke problema­tike, so, kot receno, vsaj deloma rešili problem pregovorov in rekov, ki veljajo za dovolj prepoznavno stavcno in hkrati besedilno celoto. Slo­venska slovarska teorija, kot jo v veliki meri potrjuje SSKJ, loci v smislu slovarskega pomena leksikalne enote glede na tip denotata: stavcne Fe predstavlja kot lekseme z denotatom govornega dejanja (vidovic Muha 1999: 14) z obvezno stavcno slovarsko razlago. znotraj tega jih je mo­goce obravnavati (a) glede na izkazano oziroma (b) neizkazano skla­denjsko in pomensko celovitost, v primeru zadnjega tudi glede na (b1) izraženo oziroma zakrito navezovalnost ter (b2) glede na nacin izraža­nja besedilne navezovalnosti. Fe z besedilno zgradbo so torej vsaj dvoje. Pregovori in reki s stavc­no zvezo, pri cemer je ta lahko izražena, npr. Vaja dela mojstra, ali za­krita, npr. Cisti racuni, dobri prijatelji, Za malo denarja, malo muzike; Mnogo hrupa za prazen nic itd. toporišiceva clenitev (1973/74: 274) znotraj tega loci t. i. recenice z zgradbo prostega stavka, npr. Lepa bese­da lepo mesto najde, ali zloženega stavka, in sicer priredja, npr. Besede micejo, zgledi vlecejo, ali podredja, npr. Kogar je kaca picila, se boji zvite vrvi; Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. na drugi strani so evi­dentne Fe, ki predvidevajo v sestavinski zgradbi navezovalno prvino, s katero vzpostavljajo referenco s konkretno besedilno ali zunajbesedilno entiteto. Pri tem je mogoce lociti Fe, ki vzpostavljajo sobesedilno ko­herenco z izkazanim anaforicnim kazalnim zaimkom ta, pogosto tudi v kombinaciji z leksikalno sestavino Fe, ki nastopa v vlogi nanašalnega elementa. Le-ta lahko kot metafora za dejansko referenco kaže na njeno jezikovno ali zunajjezikovno vrednost. nekaj zgledov iz korpusa Fida-PLuS: ... to je beseda, fant ni od muh ... bravo stari, tako se govori! ... v Pittsburghu so tri univerze in vse so bolj ali manj privatne, kar pomeni, da se borijo za študente oziroma njihove šolnine. to pa sploh niso macje solze ... plazovi, ki so ob neurju prekrili cesto, so druga zgodba ... deviški otoki, tisti, ki so pod upravo zDa, pa so druga pesem ... kmalu sta zakonca le ugotovila, v katerem grmu tici zajec. Lea naj bi bila po pisanju casopisov noseca ... je kdo že videl knjigo brez vsebine! ta je pa lepa! ... a da so vam rekli, da imam knjigo z napoleonovim podpisom? ta je pa bosa nanašalna sestavina v nekaterih Fe s stavcno ali povedno zgradbo ni nujno ena sama vsebinsko dolocena entiteta, pac pa so zaimki (zlasti nedolocni) kot sestavni del Fe pogosto v vlogi pomenske širitve besedila, npr. ... Ko je bilo predstave konec, so se mladci podali v nov krog. ob koncu so z izmucenimi obrazi sedeli v senci dreves, sopihali in si verjetno mislili: Pa kaj je meni tega treba! ... Kaj ne poveste? Joj, zaradi cesa dandanes že zaprejo cloveka ... ni se malokrat zgodilo, da je kak ogorcen in razocaran kupec klical v prodajalno, ceš, kaj se pa vi greste? ... Kaj me pa zdaj to briga, jo je osorno zavrnil Fe, ki vzpostavljajo razmerje s sobesedilom, so tradicionalno poj­movane kot stavcni ali stavcnoclenski modifikatorji, analogno stavc­noclenskim besednim vrstam pa so razumljene kot frazeološki clenki (toporišic 1973/74: 277; vidovic 2000: 31). 2.2.2.1.2.2 Pragmaticne FE v slovenski frazeološki teoriji (Jakop 2006: 15, 136) se vzpostavlja raz­merje med pragmaticnimi frazemi tipa, zdaj smo pa tam, pogum velja, reci in piši, kamor se, upoštevajoc skladenjsko vlogo, uvršcajo tudi clen­kovne in medmetne stalne zveze: roko na srce, prava rec, bla bla (bla), ja ja, križ božji itd., in med ustaljenimi besedili in besedilnimi vzorci tipa: Oprostite, da motim; Prosimo za razumevanje; Kaditi prepovedano ipd. za prve velja, da jih je mogoce obravnavati znotraj pojmovanja fra­zeologije v ožjem smislu, kar poleg vecbesednosti in ustaljenosti zahteva tudi (in predvsem) pomensko neprozornost (tj. prisotnost frazeološkega pomena), nadalje, da imajo skladenjsko vlogo povedi in da jih je mogo-ce pomensko opisati le s t. i. pragmaticnimi kategorijami (Jakop 2002: 23–29). zgornjo mejo Fe dolocajo tudi izrazi, ki delujejo kot izrazito situacijsko doloceni jezikovni obrazci ali t. i. rutinske formule (columas 1981: 71), v zvezi z njimi pa se najpogosteje omenja vloga v okolišcinah sporazumevanja, za slovarski opis pa se ugotavljajo pogoji, ki so nujni za njihovo ustrezno interpretacijo (Jakop 2002: 77). za konec lahko povzamemo, da dejanska besedilna raba, kot jo iz­kazuje besedilni korpus FidaPLuS, kaže zelo ocitno razpršenost v smislu predvidljivosti pomena zveze iz njenih sestavin, pac pa tudi razpršenost razporeditve skladenjskih vlog Fe glede na njihovo stavcnost oziroma nestavcnost in da v tem smislu tudi ni mogoce predvidljivo razporediti predmetnega pomena na stavcnoclenske (oziroma besednozvezne) in spo­rocanjskega pomena na stavcne (oziroma povedne) Fe. Hkrati se je tudi pokazalo, da nekatere nestavcne Fe (podobno kot tudi stavcne) vzposta­vljajo razmerje z elementi širšega besedilnega okolja, pri cemer so ti ele­menti izraženi bodisi v jezikovnem/besedilnem bodisi v zunajjezikovnem/ nebesedilnem kontekstu. Hkrati je bilo že veckrat ugotovljeno tudi na slo­venskem frazeološkem gradivu, da je pragmaticna sestavina pomena ena izmed najbolj znacilnih sestavin frazeološkega pomena sploh, zlasti tistega njegovega dela, ki se nanaša na – v nekaterih frazeoloških teorijah za fraze­ološkost zveze nujno – ekspresivno noto. 2.2.2.2 vecfunkcijskost Fe izhodišce, po katerem imajo nestavcne Fe na podlagi svoje primarne stavc­ne vloge tudi ustrezno stavcnoclensko vrednost, je v frazeološki literaturi splošno sprejeto skladenjsko merilo (prim. burger idr. 1982: 32; Makkai 1978: 444; Pilz 1978: 552–554; Kržišnik 1994: 49–56), le da je preuce­vanje Fe v dejanskih besedilnih realizacijah pokazalo, da na tako vlogo niso nujno vezane le nestavcne Fe, kot dokazujeta tudi spodnja zgleda iz korpusa FidaPLuS: ... upajoc, da bo njegov šef v letošnji sezoni vendarle našel pravo rešitev v slogu volk sit, koza cela ... ... kakor obleka naredi cloveka, tako embalaža naredi blagovno znamko v slovenski literaturi je razumevanje frazemskih vrst skladno z be-sednimi uvedeno s prvo teoreticno razpravo o frazeologiji (toporišic 1973/74: 276/277), izhodišce, ki doloca frazemske vrste glede na nji­hovo primarno stavcnoclensko vlogo, pa je nato sprejeto v vecini sis­tematicnih raziskav Fe (prim. Kržišnik 1994; gantar 2001). ob tem je pomembno opozoriti vsaj na dvoje: najprej na to, da Fe v doloceni stavcnoclenski funkciji, zlasti modifikacijski (npr. clenek in prislov), niso nujno oblikovane kot clenkovne, pridevniške ali prislovne bese­dne zveze, npr. hoceš noceš, kratke pameti, na štiri oci itd., in drugic, da se znotraj frazeološke problematike ocitno kaže skladenjska vecfunk­cijskost, ki je neposredno povezana s pomenskimi niansami in izrabo stilisticnega potenciala, posledicno pa vedno v vecji ali manjši meri pri­zadene tudi izrazno podobo celotne Fe, npr. ... zdrava pamet ji je govorila, da imajo vsi duhovi verjetno razlago, vendar jo je okolje premamilo, da je pricela verjeti v nadnaravno ... besedilo oglasa spremlja serija fotografij »prej« in »potem« ekstremno zadovoljnih uporabnikov, s cimer prepricajo še tiste poslednje nejeverne tomaže s kanckom zdrave pameti v glavi. ... ravnajte po zdravi pameti in prenehajte razmišljati, kaj bodo rekli drugi ... obcutljivih podatkov nihce pri zdravi pameti ne hrani na racunalnikih z Microsofto-vim programjem ... Florinda je bila prevec zdrave pameti, da bi ponoci na odprti cesti vzela v avtomobil neznanca Dolocitev frazemske vrste na podlagi skladenjskih vlog, ki jih Fe opravlja v stavku, je najprej tesno povezana s prisotnostjo oziroma od­sotnostjo njenih bolj ali manj stalnih sestavin, kot smo ugotovili že v prejšnjem poglavju. navzocnost »zunanjega« glagola, predloga ipd. v sestavinski zgradbi Fe povzroci strukturno reorganizacijo stavka, kate­rega sestavni element je Fe, do te mere, da doseže želen pomen ali po­menski odtenek. ce ponazorimo to shematicno, lahko recemo, da Fe beraška palica pomeni v splošnem ’uboštvo, revšcino’, priti na beraško palico ’obubožati, financno propasti’, spraviti (koga) na beraško palico pa ’povzrociti, da kdo financno propade’. Seveda je hkrati tudi jasno, da besedilna raba za posamezno stavcnoclensko vlogo daje prednost tudi drugacnemu besedilnemu okolju in da prikazane besednovrstne dina-mike ni mogoce prenesti na vse oblikovno podobne Fe. to dejstvo zahteva v slovarskih aplikacijah premislek o ustrezni slovarski obliki Fe in predstavitvi pomenskih lastnosti, ki spremljajo tipicno stavcnoclensko vlogo. Slovarji namrec navadno ponujajo infor­macijo o besednovrstni pripadnosti enot, ki jih vsebujejo,36 vendar pa je ta informacija pri vecbesednih enotah glede na enobesedne komple­ksnejša vsaj iz dveh razlogov, ki jih predstavljamo v nadaljevanju. razmerje med skladenjsko vlogo besede – sestavine fe – in celotne fe Prvi se nanaša na slovarsko hierarhijo, kadar ta temelji na vzpostavlja­nju skladenjskega razmerja med besedno iztocnico, npr. v SSKJ jasen, 36 besednovrstna opredelitev Fe je denimo dosledno izdelana v ceškem frazeološkem slovarju (ScFi), ki poleg primerjalnih frazemov v locenih zvezkih obravnava še glagolske in neglagolske frazeme. besednovrstna dinamika je v zgradbi geselskega clanka prikazana pri vseh tistih Fe, ki v obsegu bolj ali manj trdne besednozvezne zgradbe opravljajo razlicne skladenjske vloge (gantar 1997: 75/76). in sestavino Fe, ki je iztocnici skladenjsko podrejena, npr. v SSKJ v frazeološkem gnezdu: o tej stvari nima jasnih pojmov. zaradi pogostokrat ocitne pomenske in skladenjske nepovezanosti sestavin Fe glede na njihovo zunajbesednozvezno vlogo je tako podre­janje oteženo in navadno predstavlja precejšnje nasilje nad vecbesedni-mi leksikalnimi enotami v smislu sledenja sprejeti slovarski hierarhiji. ta pojav, ki smo ga že omenjali kot tipicno lastnost Fe (cermák 1985: 175), pride v nekaterih primerih, npr. na stežaj, na pretek, prej ali slej ipd., še posebej do izraza, saj so besedne oblike kot stežaj, pretek, slej itd. omenjene na konkretne besednozvezne kombinacije in zunaj njih nastopajo le izjemoma. v SSKJ je problem clenjenja Fe na podlagi skladenjske vloge se­stavin še posebej ociten pri pridevniških iztocnicah, ki s podiztocnico podrejajo posamostaljene pridevnike in prislove, tem skladenjskim in pomenskim vlogam pa so pripisana tudi frazeološka gnezda, v katerih se pricakujejo Fe. za ponazoritev smo izbrali pridevniško iztocnico crn, kot jo prikazuje SSKJ, in sicer smo v levem stolpcu (a) najprej izpostavili Fe, ki so pripisane izhodišcni pridevniški funkciji v frazeološkem gnez­du, nato pa še (b) Fe, ki jih SSKJ predvideva v frazeološkem gnezdu v okviru podrejene (b1) prislovne in (b2) samostalniške vloge. v desnem stolpcu smo izpostavili zveze, za katere menimo, da prav tako predsta­vljajo vecbesedne leksikalne enote, vendar niso vkljucene v frazeološko gnezdo. Da v tem primeru ne bi bil izbor povsem subjektiven, smo izpi­sali le tiste, ki jim SSKJ pripisuje razlago, saj menimo da s tem priznava njihovo leksikalno vlogo. geselski clanek za crn, kot je naveden v SSKJ, smo povzeli zgolj v tistih segmentih, ki se osredotocajo na ponazoritev našega problema, predstavitev Fe, ki vsebujejo sestavino crn pa smo nato soocili s stanjem v korpusu FidaPLuS, kjer vecbesedne leksikalne enote s sestavino crn navajamo in pojasnjujemo neodvisno od njihove zunajbesednozvezne skladenjske vloge. (a) crn -a -o prid. Sbz v frazeološkem gnezdu Sbz zunaj frazeološkega gnezda z razlago • publ. crni kontinent Afrika; crni prebivalci amerike crnski prebivalci; crni izobesili so crno zastavo kot znamenje žalovanja; gara ko crna živina zelo, hudo; revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, ekspr. nabil te bom, da boš ves crn; placal Hrastnik; crna afrika Afrika s crnskim bo, da bo crn zelo, veliko; crno-beli film prebivalstvom; ljudi prikazuje s crnimi film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barvami, v crni luci negativno; crne bukve barve, od crne do bele; crn(i) kruh kruh iz po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da carati, vedeževati; publ. crna kronika tega tedna (prometne) nesrece; crna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesrec; crna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je crna ovca v družini edini, ki je drugacen, slab; dobil je crno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; crna roka teroristicna skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. crna smrt kuga; slabš. crne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, crna suknja duhovnik; crna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. crna umetnost tiskarstvo, tisk; crna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga crna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoci je vsaka krava crna v dolocenih okolišcinah se clovek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. crno-žolta monarhija avstro-ogrska; publ. crno zlato premog; ekspr. ce pravim jaz, da je belo, trdi on, da je crno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne crno je neizrazito, nejasno (b1) crno prisl. Sbz v frazeološkem gnezdu • ekspr. crno gledati biti jezen; biti pesimisticno razpoložen; crno gleda na razvoj dogodkov pricakuje neugoden razvoj dogodkov; crno gleda predse jezno; ekspr. vse crno jih je zelo veliko (b2) crni -a -o sam. Sbz v frazeološkem gnezdu crne moke; crna kava kava brez dodatka mleka; crna moka pšenicna ali ržena moka, ki vsebuje veliko kolicino otrobov; nosi crna ocala ocala s temno obarvanimi stekli; crn od sonca zagorel crna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji Sbz zunaj frazeološkega gnezda z razlago Sbz zunaj frazeološkega gnezda z razlago crni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s crnimi figurami; nav. slabš. crni in rdeci desni-carji, klerikalci; pog. pol kile crnega in dve že­mlji crnega kruha; ekspr. ni crhnil, rekel, zinil ne bele ne crne molcal je; ni povedal svojega mnenja; crno se mi dela pred pred ocmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred ocmi crne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom crnega prav nic; nosi crno za sinom crno, žalno obleko; ekspr. dobil boš crno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati crno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; ekspr. zadel si v crno pravilno si nakazal problem, pove­dal si bistvo stvari; istrsko crno crno vino; crno za nohtom umazanija; pog. liter crnega in narezek crnega vina; žena v crnem v crni, žalni obleki iz prikaza Fe, uvršcenih pod iztocnico crn v SSKJ, je najprej mo­goce ugotoviti, da so Fe vkljucene tako v frazeološko gnezdo (uvaja ga •) izhodišcne pridevniške iztocnice kot v frazeološko gnezdo podrejene prislovne iztocnice, medtem ko samostalniška podiztocnica (crni) ne predvideva frazeološkega gnezda, ceprav je vecina izkazanih pomenov znotraj iztocnice vezana na Fe, npr. ni crhnil, rekel, zinil ne bele ne crne molcal je; ni povedal svojega mnenja; crno se mi dela pred pred ocmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred ocmi crne lise, plo­skve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom crnega prav nic; ekspr. dobil boš crno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati crno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; ekspr. za­del si v crno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari, kar je problematicno samo na sebi že zaradi tega, ker mora uporabnik jasno lociti med razlicnima skladenjskima vlogama besede crn, npr. v zvezi vse crno jih je (prislov) in (dobiti, dokazati) crno na belem (samostal­nik), in hkrati vedeti, kdaj ima (kar se zdi pomembnejše) beseda zno­traj svojega tipicnega konteksta tudi specificno pomensko vlogo, npr. v zgledu crno orisati položaj (tj. negativno, pesimisticno ...), ki ostaja v SSKJ brez pojasnila. iz SSKJ-jevega primera je tudi jasno, da fraze­ološka gnezda ne vsebujejo vseh vecbesednih leksikalnih enot, pac pa je le-te mogoce najti tudi zunaj njih (kot receno, smo upoštevali samo tiste zveze, ki imajo razlago), npr. crna kava, crn(i) kruh itd., kot je hkrati tudi ocitno, da skladenjska vloga besede, ki nastopa v Fe, ni vedno jasno dolocljiva in da je v tem smislu tudi podrejanje takih zvez v konverzne iztocnice zavajajoce. tako bi denimo zveze kot crno se mi dela pred ocmi, dobil boš crno na belem lahko (z ustrezno razlago) brez nadaljnjega uvrstili pod prislovno ali pod pridevniško iztocnico oziroma, kar se zdi z vidika uporabnika boljša rešitev, v samostojni raz­delek geselskega clanka in jih ustrezno razložili. taka rešitev zahteva najprej jasno locevanje samostojnih pomenov konkretne besede, npr. crno – negativno, pesimisticno, kar se v primerih, ki jih navaja SSKJ, realizira v zgledih: ljudi prikazuje s crnimi barvami, v crni luci; crno orisati položaj; crno gledati; crno gleda na razvoj dogodkov; crno gleda predse itd., od pomenov zveze kot celote, npr. dobil boš crno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati crno na belem pismeno; neiz­podbitno, popolnoma. Preucitev obsežnega števila besedilnih realizacij namrec jasno pokaže tipicne kontekste za posamezne besedne pome­ne, med katerimi je mogoce posebej izpostaviti trdne zveze, npr. crno na belem, kolikor/kot je za nohti/nohtom crnega, ki so tudi pomensko specificne. z vidika predstavitve Sbz in Fe v splošnem slovarju je podrejanje prislovov pridevniškim iztocnicam vprašljivo tudi zato, ker gre pogosto zgolj za oblikovno, ne pa tudi pomensko prekrivnost sestavine. Kako je mogoce razvrstiti pomene pridevniške besede glede na prislovno iztoc­nico, prikazuje spodnji primer za pridevnik bridek in prislov bridko, ki smo ga izdelali na podlagi tipicnih sopojavitev, kot jih izkazuje korpus FidaPLuS: bridek prid. bridko prisl. 1.’žalosten’ 1. ’žalostno’ bridka izguba, izkušnja, resnica; bridki konec bridko jokati, potožiti bridek spomin, trenutek 2. ’oster’ 2. ’poudarja’ bridka sablja, bridek mec bridko se kesati, motiti, obžalovati; biti bridko razocaran 3. ’kriticen’ bridka beseda slišati, zabrusiti (marsikatero, kakšno) bridko Skladenjska vloga fe kot celote na drugi strani je lahko tudi skladenjska vloga, ki jo Fe v stavku opra­vlja kot celota, razpršena med številne možnosti, ki jih dopušca njena besednozvezna zgradba, vkljucno s pomenskimi manipulacijami, ki so vezane na posamezno sestavino zveze. Sposobnost Fe, da posamezne sestavine v (bolj ali manj) omejeni izbiri zamenjuje, namrec hkrati od­pira tudi možnost, da le-te po svoje urejajo besedilno okolje. v frazeolo­ški literaturi se v zvezi s tem ugotavlja sposobnost skladenjske vclenitve Fe, posredno pa se ugotavljajo tudi širši skladenjski vzorci tipicnih be-sednozveznih realizacij, zlasti v smislu zapolnjevanja predvidenih ve­zljivostnih mest in izbire upovedovalnih možnosti. Spremembe v skla­denjski vlogi Fe napovedujejo obstoj vrste strukturnopomensko med seboj povezanih enot, zlasti v smislu vzrocnoposledicnih razmerij in prerazporeditve udeleženskih vlog, kot kažejo spodnji besedilni zgledi: biti prepušcen na milost in nemilost (komu/cemu) ... naša mladina je vedno bolj prepušcena na milost in nemilost svojim »neurejenim in duševno nezrelim« staršem in družbi prepušcenost na milost in nemilost (komu/cemu) ... clovekova brezizhodnost in prepušcenost na milost in nemilost usodi se morda naj­boljše izražata ravno v dveh velikih freskah, ki ju je slikar izdelal ob koncu življenja prepustiti se na milost in nemilost (komu/cemu) ... izkoristili smo cas, ko se politiki voljno prepušcajo na milost in nemilost medijem, in jim predlagali polepšanje in volitve po Janino prepustiti (koga) na milost in nemilost (komu/cemu) ... zahodna koalicija je upornikom obrnila hrbet in vec deset tisoc civilistov prepustila na milost in nemilost elitnim vojaškim enotam in varnostnim službam Podatek o skladenjski vlogi oziroma vlogah Fe, ki jih opravlja v stavku kot celota, omogoca prepoznavanje tipicnih možnosti, ki jih ima konkretna Fe pri zapolnjevanju razlicnih skladenjskih položajev, pomenski odtenki, ki so s takimi funkcijskimi in zgradbenimi spre­membami povezani, pa so pri slovarski predstavitvi v smislu pomensko samostojnih ali vec med seboj pomensko povezanih Fe lahko izhodišce za povezovanje Fe v eno samo oziroma locevanje na vec samostojnih zvez oziroma iztocnic. Ker je torej celostna identiteta Fe v tesni poveza-vi s pretvorbenimi možnostmi, ki jim le-ta lahko ali ne more podlegati, je ugotavljanje tipicnih skladenjskih vlog in z njimi povezanih pomen­skih lastnosti pomembno za oblikovno in pomensko prepoznavanje Fe v besedilu. 2.2.2.3 Pretvorbenost vprašanje pretvorbenosti je prav tako vezano na skladenjske pristope v preucevanju Fe, kjer se zlasti znotraj pretvorbene slovnice preverja sposobnost njihovega podleganja razlicnim skladenjskim procesom. na podlagi tega se Fe dolocajo glede na odstopanja od skladenjskih pravil oziroma kot enkratne realizacije v okviru danih jezikovnih možnosti (Weinreich 1969: 24). Pri tem je pozornost namenjena zlasti »cistim« idiomom, tj. pomensko zakritim zvezam, ki imajo obenem tudi enako­pisni neidiomaticni ustreznik, npr. kick the bucket ’umreti’ (dobesedno: brcniti v vedro). Fraserjev prispevek (1970) v tem smislu izpostavlja hie-rarhijo sedmih stopenj idiomaticne trdnosti: od popolnoma prostih do popolnoma zamrznjenih zvez. Pri tem ugotavlja, da pravih idiomov ni mogoce pricakovati na stopnji, kjer so vse sistemske pretvorbe mogoce, in da stopnja pretvorbene (ne)zmožnosti narašca sorazmerno s stopnjo trdnosti, hkrati pa ne spregleda dejstva, da so pretvorbe pogosto idio­lekticnega znacaja. Preiskovanje pretvorbenih možnosti Fe je spodbu­dilo preucevanje tovrstne problematike tudi znotraj drugih teoreticnih pristopov in leksikografskih zasnov, v angleškem okolju npr. oDcie (cowie in Mackin 1975), kjer so besednozvezni leksemi opredeljeni tudi v smislu pretvorbenega potenciala, in ScFi (cermák idr. 1983; 1988; 1994), ki predvideva negativno slovnicno karakteristiko za vsako posamezno Fe, s cimer posebej izpostavlja tiste pretvorbe, ki ob ohrani­tvi frazeološkega pomena za konkretno Fe niso mogoce. tako denimo za Fe biti brez srca (ceško: být bez srdce) velja, da je ni mogoce rabiti v obliki za prihodnost, da je ni mogoce rabiti v nikalni ali vprašalni obliki, da ni mogoce iz nje tvoriti pogojne ali velelne oblike in da je ni mogoce rabiti v prvi osebi množine (gantar 1997: 75). na slovenskem frazeološkem gradivu so pretvorbene možnosti v okviru skladenjskih omejitev analizirane predvsem v zvezi z glagolski-mi frazemi (Kržišnik 1994: 93). znotraj tega so kot clenske pretvorbe, tj. tiste, ki zadevajo le spremembo sestavine Fe, ne vplivajo pa na njeno ce­lostno pomensko in formalno podobo, obravnavani primeri prehajanja tožilniškega predmeta v rodilniškega, kadar gre za nikalno obliko, npr. imeti problem – ne imeti problem/problema. Med celovitimi pretvorbami, ki zajamejo celotno skladenjsko zgradbo Fe, so obravnavane možnosti posamostaljenja in pooziraljenja, kar pomeni navadno prehod glagol­skega v neglagolski (samostalniški) ali stavcni frazem, zadnje zlasti pri potrpnjenju (Kržišnik 1994: 95). 2.2.2.3.1 clenske pretvorbe za ponazoritev pretvorbenih možnosti, ki se nanašajo na posamezne sestavine Fe, kot jih izkazuje realna besedilna raba v korpusu Fida-PLuS, smo za izhodišce vzeli predpostavko, da je težnja po ohranjanju tožilniške oblike vezavnega samostalnika tudi za zanikanjem v Fe vecja kot v nefrazeološki zvezi, torej v prid ne brij norce iz nas : ne brij norcev iz nas, pri cemer naj bi bila taka težnja ocitna zlasti v govoru. ce bi želeli podati zanesljiv odgovor na to vprašanje, bi bila potrebna obsežna analiza rabe rodilniškega predmeta nasproti tožilniškemu v nikalnih položajih, in sicer na velikem številu realizacij ne samo v ustaljenih Fe, pac pa tudi zunaj njih. Med drugim je realizacija zanikanega rodilnika kompleksen jezikovni pojav tudi zaradi tega, ker je preverjanje pretvor-be v smislu zanikanega rodilnika nasproti tožilniku mogoce samo pri samostalnikih moškega spola s kategorijo neživosti, kjer je rodilniškost tudi formalno izkazana, hkrati pa bi bilo za potrditev predpostavke potrebno preveriti realizacije pojava tudi primerjalno glede na govorjeni jezik. v kolikšnem obsegu je mogoce opazovati pretvorbene možnosti na velikem številu realizacij na podlagi korpusa, prikazuje analiza zveze briti norce. Poleg možnosti in nacina oblikovanja nikalnih oblik smo želeli tudi ugotoviti, katere oblike so najbolj pogoste, v kolikšni meri je skladenjska pretvorba posledica pomenskih in stilisticnih sprememb oziroma kdaj je mogoce govoriti o dveh ali vec samostojnih Fe. za izhodišce smo vzeli frazno jedro, ki ga tvorita kombinacija gla­gola in samostalnika (briti + norec), pri cemer samostalnik moškega spola z izraženo kategorijo živosti zagotavlja formalno izkazovanje za­nikanega rodilnika samo v množinski obliki (r norcev : t norce). Da bi zajeli realizacije izhodišcne zveze v cim vecji meri glede na razlicne rea­lizacijske možnosti, ki jih omogoca skladenjska zgradba, in da hkrati ne bi zanemarili sistemsko nepricakovanih zvez, zlasti npr. možnost raz­licnih realizacij glede na besedni red, vrivanje sobesedilnih elementov, kot so pridevniki in prislovi, v ustaljeni frazni del frazeološke zgradbe ter zapolnitve vezljivostnih mest, ki jih napoveduje glagolski element fraznega jedra, smo prilagodili iskalni pogoj v korpusu FidaPLuS tako, da omogoca iskanje po bližini, in sicer smo predvidevali vrinek najvec 3 besed med lemi briti in norec (#1briti/3#1norec). iskanje po bližini je v tem primeru smiselno tudi zaradi tega, ker konkordancnik na ta na-cin upošteva obe besednoredni možnosti. tako smo dobili seznam 483 konkordanc, z aktiviranjem sita, ki izloci enake pojavitve, smo seznam skrcili na 470 pojavitev. številka v oklepajih ob spodnjih primerih po­meni število pojavitev oblike znotraj konkretne skladenjske zveze. ana­liza konkordancnega niza nam nadalje izloci zveze, med katerimi glede na število pojavitev izstopata (a1) in (a2), pri cemer je v obeh primerih pogostejša množinska oblika samostalnika, zanemarljive pa so zveze (a3) – (a6), med katerimi najdemo oblike s se, npr. briti se norca/norce in briti se norca iz (koga). (a1) briti norce(227)/norca (127) iz (koga) (a2) briti norce (65)/norca (7) (a3) briti se norca (2)/norce (1) (a4) briti se norce iz (koga) (2) (a5) briti norce z/s (kom) (7)/(koga) (2) (a6) briti si norca iz (koga) (1) Pri nikalnih oblikah prevladuje rodilniški predmet s samostalni­kom v množini, tj. ne briti norcev iz koga (a7), kar zgornje predpostavke o ohranjanju tožilniške oblike ne potrjuje. na podlagi podatkov, ki nam jih ponuja korpus, je precej manj pogosta tožilniška oblika (2 pojavitvi) in zveza s samostalnikom v ednini (8 pojavitev). Druge realizacije, zlasti (a9 in a10) so enkratne in jih lahko zanemarimo: (a7) ne briti norcev (23)/norca (8)/norce (2) iz (koga) (a8) ne briti norcev (6)/norca /(1) (a9) ne briti se norcev iz (koga) (1) (a10) ne briti norcev z/s (kom) (1) analiza konkordancnega niza je v nadaljevanju pokazala, da mo-ramo lociti med dvema samostojnima pomenoma, ki sta tudi oblikovno dolocena: medtem ko zveze (a1) ter (a3–a6) izkazujejo pomen ’norceva-ti se iz koga/cesa’, je zvezo briti norce/norca (a2) mogoce razumeti tudi kot ’delati kaj nespametnega, nekoristnega’, kot je razvidno iz besedil­nih zgledov: ’norcevati se iz koga; posmehovati se komu’ … ne le mediji, tudi kandidati brijejo norce iz zdrave pameti volilcev … kako sem se pocutil, ko je ducat žensk brilo norca iz vseh moških slabosti in se pri tem neskoncno zabavalo ... tisti, ki so takrat iz njegovega benda brili norce, zdaj stojijo v vrstah za vstopnice ’delati kaj nekoristnega, nespametnega’ … pri nas sodstvo in ministrstva brijejo norce, policija poseda po pisarnah in preracuna­va statistike … vseskozi se bodo na gradu pojavljali glumaci, med obiskovalci se bo smukala opravljiv­ka, norce bo bril dvorni norcek ... za to igro bodo v parlamentu uprizorili še farso, po kateri bodo spremenili zakonodajo le zato, da vladajoca koalicija ne bo vec brila norcev tako kot se potrjuje prehod tožilniške v pricakovano rodilniško obliko v zanikanih položajih v besedilnih realizacijah konkretne zveze, je mogoce zanjo ugotoviti tudi druge pretvorbene možnosti (gl. tudi celostne pretvorbe v nadaljevanju), kot npr. razširjanje Fe s sobesedil­nimi elementi, npr. briti fenomenalne norce, stopnjevanje Fe kot celote oziroma katere od njene sestavine, npr. malo, krepko, debelo, po malem briti norce, povezovanje z drugimi Fe, npr. briti norce na cigav racun, na vsakem koraku, sam pri sebi, drug iz drugega briti norce; briti norce in vleci za nos itd., vendar pa so take možnosti pogostokrat enkratne in ne predstavljajo leksikaliziranih pretvorb dane Fe, v tem smislu pa so manj zanimive tudi za leksikalne in slovarske opise. 2.2.2.3.2 celovite pretvorbe Prehodi glagolskih frazemov med neglagolske prek posamostaljenja, npr. mlatiti prazno slamo – mlatenje prazne slame, pooziraljenja katere od se­stavin, npr. zbijati šale – šale, ki jih (kdo) zbija, ter potrpnjenje s preho­dom glagolskega v stavcni frazem, npr. pokati vice – vici se pokajo, so v frazeološki literaturi obravnavani kot celovite pretvorbe (Kržišnik 1994: 95–100, 107). zanje velja, da zajamejo celotno skladenjsko zgradbo Fe, posledicno pa vplivajo tudi na spremembo njene skladenjske vloge. z vi-dika preskriptivnega pojmovanja besednozvezne stalnosti so celostne pre­tvorbe dopustne takrat, ko ohranjajo doloceno pomensko in sestavinsko stalnost. Poseben status znotraj pretvorbenih možnosti imajo prenovitve, tj. namerne avtorske modifikacije, ki ucinkujejo s kreativno izrabo frazeo­loškega pomena in/ali zgradbe, npr. … ne bom vec brila norcev, niti si nog ali … brivci brijejo norce ipd. Medtem ko se denimo prenovitvene rabe preucujejo glede na svojo vlogo v besedilu, so neprenovitvene modifikacije glede na normirano stalnost Fe pojmovane kot napake (Kržišnik 1994: 96; 1996: 134).37 Pri obravnavi celovitih pretvorb je treba omeniti vsaj še modifici­rane besedilne rabe, kjer se posamezne sestavine Fe prilagajajo glede na skladenjsko vclenitev v besedilno okolje (npr. prilagajanje glede na udele­žence na posameznih vezljivostnih mestih, realizacija osebnih in neosebnih glagolskih oblik, casov itd.) ter strukturnopomenske spremembe, ki jih Fe prevzema v okviru posameznih upovedovalnih možnosti, kot je denimo tvorjenje vprašalne, nikalne, pogojne, velelne oblike ipd. Kdo brije norca iz koga? ne brij norcev iz mene! brijmo se malo norca iz tistih, ki verjamejo v to. vsi bi iz tebe brili norca. Prednost pri preucevanju pretvorbenih procesov na korpusnem gra­divu je predvsem v preseganju ocitka, da vecina tovrstnih raziskav temelji na intuiciji in maloštevilnih neavtenticnih podatkih, ki niso podkrepljeni z dokazi dejanske rabe (Moon 1998: 17). Pri tem je pomembno, zlasti tudi za slovarski opis, posebej izpostaviti tiste možnosti, ki so za posamezno Fe tipicne, in jih opredeliti glede na namen, s katerim se v besedilu pojavljajo. glede na številne možnosti, ki jih Fe kot vecbesedne in pomensko samo­stojne enote izkazujejo v svojem pretvorbenem potencialu, je za postavlja­nje trdnejših zakljuckov potreben obsežen korpus oziroma je zakonitosti mogoce ugotavljati samo za tiste Fe, ki so v korpusu pogostejše (Moon 1998: 109). Preverjanje pretvorbenega potenciala Fe v korpusih FiDa in Fida-PLuS je v splošnem pokazalo, da se možnosti, ki jih ima Fe kot vecbe­sedna leksikalna enota, v besedilu uresnicujejo zelo izbirno. to pomeni, 37 teoreticno povzrocaraba nedopustne pretvorbe bodisi razpad frazema in s tem možnost dobesednega branja oziroma je taka raba (ki pa je dejansko izjemno redka) nesmiselna, kadar njen dobesedni ustreznik ne obstaja. da je za doloceno skladenjsko zgradbo sicer neobicajna pretvorba lahko za konkretni primer zelo prepoznavna, hkrati pa je tudi ocitno, da se za Fe sistemsko pricakovana pretvorba zelo redko realizira. tako bi denimo za nevtralno izhodišcno obliko Fe dati besedo za pomen ’oblju­biti’ glede na njeno skladenjsko zgradbo pricakovali pretvorbo beseda je/bo/ne bo/naj bo itd. dana, vendar v korpusu FidaPLuS takih realizacij ne najdemo, pac pa se zelo pogosto realizira zveza dana beseda, zlasti v povezavi z glagolom: … ste cujecni in pravicni, do prijateljev pa zelo lojalni. dane besede nikoli ne prelomite … zakonca veže dana beseda, da si bosta zvesta do smrti raziskovanje pretvorbenih možnosti v korpusnem okolju je tudi po­kazalo, da glagolski frazemi podlegajo razlicnim pretvorbenim procesom, da pa je znotraj tega izbira med možnostmi, ki jih dopušca slovnicna zgrad­ba, pri sorodnih zvezah arbitrarna. vzroke za to moramo iskati v tem, da gre za zveze, ki so glede na celostni pomen od posameznih sestavin neod­visne. Ker torej predstavljajo glede na sebi lastni pomen »nove« leksikalne enote, ustvarjajo tudi lastne zakonitosti pretvorbenega potenciala, zato je prenos modela, npr. ugotavljanje potrpnjenja, pooziraljenja itd., na celoto sicer zgradbeno podobnih Fe pogosto neustrezen. ce izhajamo ob tem iz predpostavke, da izbira pretvorbe za posamezno Fe ni nakljucna, moramo upoštevati tudi možnost, da je katera od pretvorbenih oblik za posamezno Fe relevantnejša, npr. glede na stanje v aktualni jezikovni rabi so reali­zacije: pisan na kožo komu – (na)pisati (kaj) na kožo (komu) in crno se piše (komu) povsem obicajne, ne pa tudi *pisati crno komu. 2.2.2.3.2.1 Potrpnjenje v frazeološki literaturi je skladno z možnostmi, ki jih omogocajo slov­nicna pravila in zgradba glagolskih frazemov, med celovitimi pretvor­bami posebej obravnavano potrpnjenje s trpnim deležnikom, npr. za­staviti besedo za (koga) : beseda (zanj) je zastavljena in s trpniško vlogo morfema se, npr. afne guncati: afne se guncajo, zbijati šale: šale se zbijajo (Kržišnik 1994: 102), pri cemer je v zvezi z zadnjimi, kot izkazuje be-sedilna raba, mogoce morfem se prepoznati v vlogi izražanja splošnega vršilca dejanja, kot kaže besedilni zgled, in ne trpnih oblik s prehodom tožilniškega predmeta v tvornem stavku v osebek v trpnem. ... ob vse glasnejših kritikah v javnosti, da se v parlamentu prevec afne gunca, se je sku­pina poslancev lotila pisanja novega poslovnika ce se vrnemo k Fe dati besedo, lahko pri oblikovanju trpnih oblik ugotovimo, da izkazuje Fe glede na pomena: 1. ’obljubiti’ in 2. ’dati mo-žnost komu, da govori, kaj pove’, razlicne pretvorbe. za pomen ’obljubiti’ je izkazano potrpnjenje s prehodom v stavcno zvezo (beseda je dana), pre­tvorba s trpnim oziroma splošnoosebnim se (beseda se je dala in besedo se je dalo) pa ne. Kot omenjeno, je za Fe najbolj obicajna pridevniška vloga deležnika dati – dan:(izpolniti) dano besedo. za pomen, ki ga izkazujejo zgledi v (b), ’dati možnost komu, da govori, kaj pove’, je stavcno potrpnje­nje (beseda mu je dana) sicer izkazano, a za frazem nima odlocilne vloge, nismo pa našli primerov za potrpnenje s se. (a) dati besedo (komu) – ’obljubiti’ pretvorba: beseda je dana (komu) ... prijatelji, znanci in tisti, ki spoštujejo njegov trud so antonu obljubili, da ga bodo prišli bodrit na svetovno prvenstvo, ce se mu bo uspelo znova uvrstiti nanj. beseda je bila torej dana in belokranjci so šli spodbujat svojega rojaka pretvorba: beseda/besedo se je dalo komu (ni realizirano) (b) dati besedo (komu) ’dati komu možnost, dovoljenje, da govori, kaj pove’ pretvorba: beseda je dana (komu) … jasno, ko je Karlu dana beseda, pove vse, vkljucno z zelo graficnim opisom morilskega dejanja ... v vlogo oddajnika se prelevi šele v trenutku, ko mu je dana beseda ... zdravniki vracajo udarec, ker, kot pravijo, jim ni bila dana beseda pretvorba: beseda se je dala komu (ni realizirano) opazovanje Fe z vidika možnosti pretvorbe v trpno obliko v de­janskih besedilnih realizacijah je v splošnem pokazalo, da obstaja velika verjetnost, da se bo pretvorba tudi dejansko realizirala, ce jo dopušca skladenjska zgradba Fe oziroma njena glagolska sestavina. Hkrati je realizacija trpnih pretvorb v tesni povezavi s pomenom Fe, in sicer tako v smislu obstoja enobesedne ustreznice (prim. ’obljubiti’) kot v smislu pomenske transparentnosti Fe kot celote. z obeh omenjenih vidikov ima Fe dati besedo (komu) v pomenu ’obljubiti’ vec možnosti, da se trpna oblika v besedilu tudi dejansko realizira kot pa v pomenu ’dati možnost govora’, ki je tudi sicer zgradbeno in pomensko trdnejša. to se med drugim kaže tudi v stopnji variantnosti, ki je za pomen ’obljubiti’ izkazana v vecji meri, npr. dati castno, moško ipd. besedo, in v tem, da je razmerje med besedama beseda in obljuba v dolocenih kontekstih sopomensko. prepricati z obljubami/besedami prazne besede/obljube visokoletece besede/obljube požreti besedo/obljubo verjeti besedam/obljubam ceprav smo ugotovili, da je prvi pogoj za obstoj pretvorbe pretvor­ljivost skladenjske zgradbe Fe, smo že na zgornjem primeru ugotovili, da se nekatere oblike ali pretvorbene možnosti v zvezi s posameznimi Fe uveljavljajo pogosteje kot druge, nekatere pa sploh ne, ceprav teo­reticno taka možnost obstaja. tvorba trpne oblike s se je pri glagolskih Fe pogosto izkazana v primerih, ki jih navajamo pod (a), medtem ko je za primere, ki jih navajamo pod (b), ce verjamemo besedilni rabi, kot je izkazana v korpusu, edina možna izbira. (a) (b) streljati kozle *piti na to kozli se streljajo na to se pije stresati/zbijati šale *kresati mnenja/iskre šale se stresajo/zbijajo mnenja/iskre se krešejo peti hvalo/hvalnice *lomiti kopja hvala/hvalnice se poje/pojejo kopja se lomijo guncati afne *pisati crno (komu) afne se guncajo crno se piše (komu) dvigati prah *delati (komu) crno pred ocmi prah se dviga/dviguje crno se dela (komu) pred ocmi iz muhe delati slona iz muhe se dela slona vreci/metati (koga) na cesto (ljudi, delavce) se mece na cesto prati umazano perilo umazano perilo se (javno) pere orati ledino ledina se (še) orje 2.2.2.3.2.2 Pooziraljenje ceprav velja, da ustaljene samostalniške sestavine v Fe obicajno niso pooziraljene in da je za nekatere Fe taka možnost celo izkljucena, npr. povzdigniti glas – *glas, ki se ga povzdigne; soliti pamet– *pamet, ki se jo soli, se to možnost, kot izpricuje raba, izkorišca predvsem v primerih, ko je pooziraljeno sestavino Fe mogoce uporabiti v dobesednem pomenu, kar predstavlja dobro izhodišce za prenovitve, kot kažejo tudi besedilni zgledi: • delati racun brez krcmarja ... v vsej zgodbi pa manjka krcmar, brez katerega ni racuna • dvigati prah … reforme? te se dušijo v vrtincih prahu, ki ga dvigajo stara protislovja in korupcija • dati besedo … besede, ki jo damo zastrupljevalcu, ni treba držati … ce nisem prepricana, ne morem prelomiti besede, ki sem jo dala • zbijati šale … v nasprotju s šalami, ki jih zbijamo, je komika nekaj, kar odkrijemo … Harry pa se mršci in obraca stran ter se noce smejati šalam, ki jih stresa gospod • prilivati olje na ogenj … Makašov iz dneva v dan doliva olje na ogenj, ki ga je razpihal s svojimi izpadi • metati polena pod noge … ce se le kdo od vodilnih prevec poteguje za delavce, se zanj hitro najde poleno, ki se mu vrže pod noge … dejal je, da se je za odstop odlocil zaradi polen, ki so mu jih pri razkrivanju sumljivih poslov nenehno metali pod noge • ugrizniti v kislo jabolko … nam ne ostane drugega kot da sami ugriznemo v to kislo jabolko, ki so ga povzrocili spleti razlicnih okolišcin • prodajati meglo ... to je megla, ki jo prodaja nasprotni tabor Možnost pooziraljenja sproža vprašanje stopnje frazeološkosti in pomenske izpraznjenosti samostalniške sestavine frazema, hkrati pa se ugotavlja tudi trdna povezava med možnostjo pozaimljenja sestavine in njeno notranjo modifikacijo (Pulman 1993: 253), kar potrjujejo tudi primeri za zgoraj navedene izhodišcne Fe v korpusu FiDa: … na expu '98 smo dvignili toliko medijskega prahu, da je portugalska televizija naš nastop snemala s šestimi kamerami … z ošabnim in arogantnim nastopom je že na zacetku nemškega predsedovanja dvignil precej politicnega prahu … ce ne prideš na televizijski dvoboj, ti dajem moško besedo, da ti bom poslal kodeljo … vecina žensk je bila v spremstvu moških, ki so vseskozi zbijali tako bedaste šale, da je celo neudeležencem postalo slabo … monetarna oblast s pocenitvijo kreditov doliva olje na že tako velik ogenj na Wall Streetu … boste morali tukaj, gospod minister, zagristi v zelo kislo jabolko in ga prikazati takega, kakršno je 2.2.2.3.2.3 Posamostaljenje na slovenskem gradivu so v okviru posamostaljenja obravnavani prime-ri, kjer glagolska sestavina frazema v pretvorbi dobi obliko glagolnika, npr. skociti cez plot – skakanje cez plot; metati blato na (koga) – metanje blata na (koga), ali samostalnika, npr. skok cez plot; pogovoriti se na štiri oci – pogovor na štiri oci (Kržišnik 1994: 96, 103). z analizo skladenjskih vzorcev, ki se pojavljajo v besedilnih realizaci­jah, je take pretvorbe mogoce opazovati glede na možnosti, ki jih doloca slovnica, hkrati pa evidentirati odstopanja in ugotoviti njihovo relevan­tnost. Pri tem je, upoštevajoc glagolske lastnosti samostalniške sestavine (navadno gre za izglagolske samostalnike), v Fe mogoce racunati tudi na možnost samostalniške realizacije, npr. bojevati/boriti se z mlini na veter – boj/bitka z mlini na veter – bojevanje z mlini na veter; zadeti v crno/polno – zadetek v crno/polno, in jih lociti od tistih, kjer taka možnost v jeziku ni predvidena, npr.: • guncati afne – guncanje afen … potrebno se je vprašati, koliko davkoplacevalce stane takšno 'guncanje afen' … paciente zacne najprej skrivaj potem pa tudi javno zdraviti s smehom, s pokanjem vicev in guncanjem afen • prati možgane (komu) – pranje možgan/možganov … in šola je odlicen zacetek za pranje možgan v imenu najrazlicnejših religij ali ideolo­gij … kolektivno pranje možganov, ki je znacilno za današnji cas, lahko potvori posame­znikovo bistvo in zavre proces razvoja po lastnih merilih • obrniti hrbet (komu) – obracanje hrbta … ce država zacne omejevati nadomestila za brezposelnost, je malo cinicno govoriti o obracanju hrbta državi, ce prav ta prva obrne hrbet svojim državljanom in državljan­kam • držati figo v žepu – držanje fige v žepu … pogajal se je odlocno in pošteno in ne po balkansko z gledanjem v tla in držanjem fige v žepu • držati pesti – držanje pesti … nagrade so zaslužene, nam pa ostane le še držanje pesti za morebitni uspeh med sve­tovnimi ustvarjalci • držati besedo/obljubo – držanje besede/obljube … zlasti predsednik bi moral biti vzgled morale in držanja besede, na katerega se potem narod naslanja … glavni gesli poštenje in držanje obljube zvenita resda arhaicno, toda dejansko sta izre­dno moderni • držati (kaj) v glavi – držanje (cesa) v glavi … ce zacnete kar pisati spletne strani, boste verjetno odkrili, da je držanje celotne slike v glavi pretežko • pihati na dušo (komu) – pihanje na dušo … ni mu bilo treba sedeti v skupšcini in si s pihanjem na dušo delati reklamo za svoja dela … najvecje politicne stranke so se dokaj podobno lotile pihanja na dušo volilcev na drugi strani tudi Fe, katerih glagolske sestavine sicer »vsebu­ jejo« samostalnik (lahko bi jim rekli izsamostalniški glagoli),38 npr. sol – soliti, strel – streljati, met – metati, v take pretvorbe navadno ne vsto­pajo. tudi zanje velja, da v procesu posamostaljenja pogosteje sprejmejo obliko in vlogo glagolnika. nekaj zgledov iz korpusa FiDa: • soliti pamet (komu) – soljenje pameti … mladim, zanesenim ušesom je vsak nasvet »soljenje pameti« … takšno soljenje pameti, pa cetudi od tako pomembnih mož, je šlo hudo v nos trener­ ju • streljati kozle – streljanje kozlov … in potem je pomislil: poezija je streljanje kozlov, to je poezija … ob tako kolosalnem streljanju kozlov postanejo vsa drobna nesoglasja cisto obrobnega pomena • metati pesek v oci (komu) – metanje peska v oci komu … eno samo cencanje in metanje peska v oci … zgodovinsko zbližanje stališc se je kmalu izkazalo za metanje peska v oci javnosti • metati denar proc/stran/skozi okno – metanje denarja stran/skozi okno … seveda bi sama prevleka bila zgolj kozmeticno dejanje in po mojem proc metanje denarja … v zadnjem casu pa se spet pojavljajo natolcevanja, da je stalno pluženje te ceste meta-nje denarja skozi okno 2.2.3 pomen fe ruska frazeološka teorija, kot sta jo v 50. in 60. letih zasnovala v. v. vi-nogradov in n. n. amosova, pa tudi vecina vzhodnoevropskih frazeo­loških šol, ki so zrasle na teh temeljih – v veliki meri tudi slovenisticna (toporišic 1973/74), je oblikovala sistem kategorij, po katerih bi bilo mogoce locevati podrocje frazeologije od podrocja, na katerem delujejo splošno veljavna pravila besednega povezovanja. temeljna znacilnost tako pojmovane Fe izhaja iz pojmov idiomaticnost in frazeološki pomen. za razliko od vseh drugih vecbesednih leksikalnih enot je po mnenju nemških frazeoloških teoretikov (prim. burger et al. 1982) samo na 38 Pri toporišicu (1992: 69) gre za izsamostalniške tvorjenke, npr. bratiti se. Fe vezana tudi t. i. slikovitost (prim. tudi tanovic 2000) kot lastnost, ki vzpostavlja razmerje do nezaznamovane leksike v obliki parafraz ali enobesednih leksemov (brcniti v prazno/v temo – zgrešiti, spregledati bi-stvo; streljati kozle – delati, govoriti neumnosti; delati iz muhe slona – pretiravati), in ki hkrati ustvarja tudi najrazlicnejše možnosti kreativne rabe in pomenskih manipulacij. Korpusni pristop v preucevanju leksi­kalne problematike ni relativiziral le meje med eno- in vecbesednimi leksikalnimi elementi pac pa tudi ostro razmejitev med metaforicnimi, ekspresivnimi in drugace zaznamovanimi in nezaznamovanimi leksi­kalnimi enotami, saj se je za številne primere – tudi tiste, ki so nastali po metaforicni poti – pokazalo, da je zaznamovanost in ekspresivnost v veliki meri odvisna od sobesedila ali konkretnega govornega položaja, ceprav na drugi strani tudi velja, da so nekatere Fe za take vloge bolj specializirane kot druge, npr. zajadrati v zakonski pristan : porociti se. v nadaljevanju bomo na kratko predstavili teorijo pomenske mo-tiviranosti Fe, ki je odlocilno vplivala na pomensko tipologijo Fe v slovenisticnem jezikoslovju, ter se dotaknili zahodnoevropskih izhodišc v preucevanju pomenskih lastnosti vecbesednih leksikalnih enot, ki so v prvi vrsti sledili sintagmatskim oziroma kolokabilnim lastnostim leksikalnih elementov. na nekaj izbranih primerih Fe bomo skušali dokazati relativnost lastnosti, ki jih frazeološka teorija pripisuje konota­tivnosti, ekspresivnosti oziroma t. i. slikovitosti frazeološkega pomena, ter se osredotocili na vlogo sobesedila pri prepoznavanju pomena Fe v korpusnem okolju. 2.2.3.1 idiomaticnost Pojem idiomaticnosti, ki se nanaša na razmerje med vstopno in izsto­pno semantiko sestavin Fe glede na celoto, je v splošnem razumljen kot univerzalni jezikovni pojav, le da se razmerja med morfemi, besedami in besednimi zvezami v posameznih jezikih razlicno dojemajo, kot se razlikujejo in razlicno dojemajo tudi nosilci relevantnih pomenskih lastnosti. v mislih imamo številne jezikovne skupnosti, ki za dosego pomenske sporocilnosti izrabljajo razlicne jezikovne mehanizme. ce pustimo ob strani možnost idiomaticnega kombiniranja že na ravni morfemov in zanemarimo obstoj enobesednih idiomov tipa duhamo­ren, nepridiprav, dolgocasiti se/(koga) ipd., je znotraj besednozvezne ali bolje ožje frazeološke problematike idiomaticnost vezana v prvi vrsti na prepoznavanje pomenskih prenosov, ki jim podlegajo sestavine Fe, oziroma povedano drugace, na prepoznavanje stopnje pomenske (ne) odvisnosti celostne Fe glede na pomen njenih posameznih sestavin. cermák (1985: 239), ki izpostavlja nepravilnosti na razlicnih nivojih oblikovne in pomenske povezovalnosti idiomaticnih elementov kot edino prepoznavno razlikovalno lastnost Fe glede na druge besedno­zvezne enote, pojmuje idiomaticnost kot stopnjo takih nepravilnosti, ki se kažejo v omejenih možnostih aktualizacijskih pretvorb in jih je mogoce opazovati s paradigmatskega in sintagmatskega vidika ome­nili smo že, da se je na podlagi pojmovanja frazeološkega pomena, ki ni vsota svojih sestavnih elementov, kot tiste lastnosti, ki je za pojav Fe bistven, v frazeološki teoriji oblikovala delitev Fe v dve temeljni skupi­ni, in sicer na Fe, ki naj bi jih bilo mogoce pomensko analizirati, kar pomeni, da je njihov pomen v razlicni meri razpršen med posamezne sestavine, in na take, ki tega razmerja ne izkazujejo in so v celoti po­mensko nemotivirane (erbach 1992: 12; nunberg idr. 1994: 496–497). cermák (2001) nasprotno tako skrajnostno delitev zavraca na podlagi spoznanja, da se besede med seboj povezujejo na podlagi oblikovnih in pomenskih lastnosti, pri cemer so v nekaterih primerih izbire bolj ome­jene in tvorijo zaprte kolokatne paradigme in s tem tudi potencialne Fe, v drugih primerih pa bolj odprte in s tem bližje prostim besednim zvezam. obenem se je pojmovanje idiomaticnosti kot nezmožnosti do-besedne prevedljivosti frazeološkega pomena glede na druge jezike (t. i. medjezikovna idiomaticnost) postavljalo kot temeljni pogoj za prepo­znavnost frazeološkosti oziroma kot eno temeljnih in univerzalnih la-stnosti frazeološkosti sploh. novejše na besedilih utemeljene raziskave pa so med drugim pokazale, da je medjezikovna idiomaticnost relativen in dinamicen – predvsem pa ne zgolj na Fe vezan – jezikovni pojav, saj je lahko dolocena besedna zveza v posameznem jeziku idiomaticna, njen tujejezicni ekvivalent (ki seveda ni nujno vecbesedni) pa ne vedno (Mlacek 1995: 64). ceprav je bilo že veckrat dokazano, da metoda semanticne analize sestavin Fe ni prenosljiva na pojav v celoti, je problematika pomenske motiviranosti vedno znova v središcu pozornosti, bodisi zaradi možno­sti pomenskega manipuliranja s sestavinami Fe (prenovitve) bodisi za­radi sistematicnega vkljucevanja v slovarje, zlasti v smislu hierarhicne nadrejenosti enobesednih glede na besednozvezne iztocnice. tako se na primer v ruski frazeologiji že od vinogradova (1947) dalje ugotavljajo razlicne stopnje pomenske trdnosti Fe, znotraj tega pa še tipicne lastno­sti idiomaticnega pomena, ki naj bi se oblikoval na ravni metaforicnih in drugih pomenskih prenosov sestavin v odnosu do pomena zveze kot celote. z vidika kognitivnih semanticnih pristopov tudi v okviru pojmovanja konceptualne metafore (Lakoff in Johnson 1980; Kržišnik in Smolic 1999), kar posredno zadeva tudi vprašanje pomenske ude­leženosti sestavin znotraj Fe glede na njihov (registriran) metaforicni pomenski potencial. v slovenskem prostoru se je uveljavila pomenska klasifikacija vi-nogradova (toporišic 1973/74), ki znotraj frazeologije predvideva po­polnoma pomensko netransparentne (nemotivirane) zrasleke, npr. imeti (kaj) za bregom, za vsako figo, nadalje sklope s prepoznavnimi pomen­skimi prenosi na ravni metonimije ali metafore, npr. zavihati si rokave, nastaviti zanko, ter skupe (po toporišicu npr. kriva prisega, castna rec) na meji med enimi in drugimi, ki jih v slovenski literaturi dodatno doloca obstoj dobesednega ustreznika (Kržišnik 1994: 140) oziroma izrazna prekrivnost, ki se ohranja v odnosu med vsaj eno besedo oziro-ma morfemom in njeno podstavno zvezo (vidovic Muha 1988a), npr. boljšji trg – trg rabljenih stvari. šanskij (1963) klasifikacijo dopolni s po­mensko prozorno (neidiomaticno) besedno zvezo, t. i. sestavo (pri topo­rišicu 1973/74: 275: dnevna soba, osnovna šola, spalna srajca), ki sproži vprašanje locljivosti med prostimi besednimi zvezami in samostojnimi poimenovalnimi enotami z zgradbo besedne zveze, ki pa hkrati ne iz­kazujejo ocitnega pomenskega prenosa. na drugi strani so angleški pristopi k vecbesedni problematiki izhajajoc iz tradicije a. S. Hornbyja in H. e. Palmerja znotraj vecbe­sednih enot obravnavali tudi tiste besedne kombinacije, ki so ostajale zunaj strogo zamejenih pomensko nemotiviranih ali »cistih« idiomov. tako izhodišce je omogocilo prepoznavanje tipicnih besednih kombi­nacij, pri cemer se sama stopnja idiomaticnosti, ki se je kazala kot relati­ven jezikovni pojav, ni zdela toliko pomembna kot dejstvo, da nekaterih besednih kombinacij v procesu usvajanja in ucenja jezika ni mogoce sestaviti iz posameznih komponent, pac pa se jih je potrebno nauciti kot celoto. S tem so bila dana izhodišca za vkljucitev in podrobno predsta­vitev vecbesednih enot, zlasti kolokacij, v slovarjih, namenjenih ucenju tujega jezika. obenem je prepoznavanje tendenc besednega kombinira­nja, ne glede na njihovo frazeološko predispozicijo v smislu stopnje po­menske in gramaticne trdnosti, ekspresivnosti, neterminološkosti itd. omogocilo prepoznavanje skladenjsko-pomenskih vzorcev, v katerih se besede in besedne zveze tipicno pojavljajo, in postavilo izhodišca za so-besedilno obravnavanje besedn(ozvezn)ega pomena. še posebej je tako izhodišce ponudilo v korpusnem okolju dobre možnosti za opazovanje besed glede na njihove sposobnosti povezovanja z velikim ali omejenim izborom drugih besed. raziskave besednozvezne leksike, ki temeljijo na elektronskih besedilnih korpusih, so namrec pokazale, da gre v primeru idiomaticnosti za kompleksen in hkrati razlicnostopenjski jezikovni po­jav, pri katerem besede v medsebojnem povezovanju oblikujejo razlicne možnosti v razponu med kompozicijskimi (ali neidiomaticnimi) in ne­kompozicijskimi (idiomaticnimi) zvezami (Moon 1998: 6). bistveno pri tem je, ali doloceno zaporedje elementov obravnavamo kot eno možnih slovnicno sprejemljivih povezav ali kot samostojno besednozvezno eno-to. Pri opazovanju ustaljenosti in leksikalno-gramaticne trdnosti pove­zanih elementov je v korpusnem okolju v izhodišcu statisticni podatek. z možnostjo avtomatskega urejanja konkordancnih nizov in merjenja besedne povezovalnosti v obliki statisticnih izracunov namrec prihajajo kolokabilne lastnosti besed še posebej do izraza. Statisticne podatke je pri tem potrebno interpretirati v povezavi s temeljnimi lastnostmi kor­pusa, hkrati pa upoštevati možnost, da so Fe omejene ali dolocene tudi v smislu rabe, npr. v konkretnem jezikovnem podsistemu, besedilni vr­sti ali tematskem podrocju. Jezikoslovci se, kadar preucujemo materni jezik, pri interpretaciji pomena tudi v primeru vecbesednih enot sicer nikoli resnicno ne odrecemo intuiciji, kljub temu pa je na podlagi šte­vilnih besedilnih realizacij, kot nam jih odkrivajo konkordancni nizi in razlicne možnosti urejanja besedilnega gradiva v korpusnem okolju, mogoce z veliko mero zanesljivosti prepoznati sorodne pomenske reali­zacije in jih abstrahirati v smislu tipiziranih slovarskih razlag. 2.2.3.2 ekspresivnost ceprav tradicionalno pojmovanje frazeologije šteje ekspresivnost39 za temeljno lastnost Fe kot enot ožje frazeologije, so evidentna tudi raz­hajanja o primarnosti in stopnji take ekspresije, pa tudi zavracanja le-te kot nujnega pogoja za njihov obstoj. eden bistvenih argumentov za to je dejstvo, da gre za lastnost, ki ni lastna samo Fe, pac pa je vezana na poimenovalne enote jezika sploh (cermák 1985: 168). ce znotraj frazeologije obravnavamo samo tiste vecbesedne enote, ki izkazujejo t. i. inherentno ekspresivnost (tiste zveze torej, s kate­rimi se ne moremo izražati nevtralno, nezaznamovano), se zdi po­dobno, kot bi znotraj leksikalnega fonda nekega jezika obravnavali samo ekspresivne besede oziroma pomene, vse druge pa prepustili neki drugi jezikovni teoriji. v okvirih leksikološke teorije se tako izlocanje ne zdi smiselno med drugim tudi zaradi tega ne, ker je iz­ražanje ekspresivnosti in konotacije lahko vezano na leksem sam (v SSKJ npr. avša) ali pa samo na katerega od njegovih pomenov (buca, žerjav, kobilica). Hkrati tudi velja, da neekspresivni pomeni niso nujno tudi že terminološki. v primeru frazeologije v ožjem smislu se je namrec prav z merilom obveznega izražanja govorcevega odno­sa do predmetnosti v zvezi s Fe izlocalo terminološke besedne zveze tipa prosti pad, crna luknja, prepovedani položaj ipd., ki so nastale po idiomaticni poti. Poleg tega se zdi, da je pojem ekspresivnosti, ki se pripisuje jedrnemu delu Fe oziroma se postavlja kot pogoj njihove frazeološkosti, v tesni povezavi s pojmovanjem frazeološkega po­mena, ki zahteva pomenski prenos na ravni sestavina Fe – celostni pomen, ki najveckrat poteka po metaforicni ali metonimicni poti. ob tem pa je seveda treba upoštevati, da se je omenjeni idiomaticni prenos leksikaliziral in kot tak v vlogi kolektivno sprejete metafo-re ne služi (nujno) le vrednotenju predmetnosti, pac pa, kot bomo pokazali na primerih konkretne besedilne rabe, tudi oblikovanju besedilne koherence in ustvarjalni rabi leksikalno-skladenjskih me-hanizmov, ki jih ima jezik na voljo. 39 ekspresivnost je definirana kot sposobnost izražanja subjektivnih razmerij do pred­metnosti (vidovic Muha 2000: 97), v literaturi pa se v tem nizu, kadar gre za Fe, navaja tudi konotativnost, slikovitost in metaforicnost. t. i. inherentna (neposre­dna, nepridobljena) ekspresivnost je pogosto pojmovana kot pragmaticni del fra­zeološkega pomena (Kržišnik 1994: 163) in je v tem smislu vezana na konkretne zunajjezikovne okolišcine rabe Fe. Poleg tega je ekspresivnost in znotraj tega, kar se zdi za slovar-ski opis pomembnejše, vrsta ekspresije, odvisna od številnih med seboj dopolnjujocih se jezikovnih in zunajjezikovnih pojavov. zelo pogosto dobi Fe svoj ekspresivni naboj v sobesedilu, v konkretnem govornem položaju ali pa že samo s tem, ko se znajde v doloceni besedilni (z)vrsti. vzrok za razlicna pojmovanja Fe glede ekspresivnosti se kaže tudi v razmerju do ustaljenosti. S tem v zvezi se zdi zanimivo razmišljanje, da se ustaljenost Fe krepi s pogosto rabo, medtem ko ekspresivnost in slikovitost prav s pogosto rabo – zlasti v smislu izražanja individu­alnih custvenih asociacij – izgubljata svojo vrednost (tanovic 2000). Menimo namrec, da ne obstajajo zanesljiva in splošno sprejeta merila, po katerih bi zveze v zgledih (a) dolocili za nedvoumno ekspresivne in zaznamovane v nasprotju z neekspresivnimi oziroma nevtralnimi ustre­zniki v zgledih (b). Predmetnost, na katero se izbrani zgledi nanašajo, je razmeroma prekrivna in smo jo preverili v razmerju frazeološki – nefra­zeološki ustreznik: delati se norca – norcevati se; metati polena pod noge – ovirati, nagajati, dovolj prekriven pa se zdi tudi besedilni kontekst. vsi besedilni zgledi so zajeti iz korpusa FidaPLuS. (a) … v teh dveh letih so mi neprestano metali polena pod noge, ob tem pa je gledališce težko voditi (b) … gospodje v Ljubljani nam nagajajo na vsakem koraku (a) … iz nesrec se res ne gre delati norca (b) … verjetno obstajajo stvari, iz katerih se ne gre norcevati Postavljanje ekspresivnosti v izhodišce frazeološke problematike zavracajo tudi primeri, kjer je izbira bodisi ene bodisi druge možnosti vezana na nacin gradnje informacij znotraj besedilnih povezav, kot ka­žejo spodnji zgledi: … slovenski pogajalci so italijanski strani ocitali, da je italija Sloveniji do sedaj že ne­ kajkrat metala polena pod noge … ce nas bodo Lahi še naprej ovirali, bo Slovenija zaprosila kar za status polnopravne clanice … Žal pa civilno organiziranje pri nas ne ovira samo zakonodaja in oblast, polena si mecemo pod noge predvsem sami … crna komedija, to že, ampak v filmu so brili norce iz prevec resnih zadev. norcevali so se iz nacina, kako so ljudje v tistih casih razmišljali … nikoli me ni bilo strah norcevati se iz najbolj svetih stvari. norce brijem le iz tega, kar imam rad v izhodišcu dana možnost, da Fe, kot tudi sicer leksikalne enote, lastnost, pojav, situacijo ne samo oznacijo, ampak se o njej tudi sli­kovito izrazijo in jo vrednotijo, izpostavlja predvsem tiste zveze, kjer se zdi taka izbira nasproti obstojecim nevtralnim možnostim ocitna, npr. streljati kozle : govoriti, delati neumnosti, skociti cez plot : prevarati ipd., medtem ko za številne druge primere bodisi ne moremo poiskati nedvoumne »nevtralne« pomenske ustreznice oziroma ta – vsaj v smislu enobesednega leksema – ne obstaja: npr. medeni mesec/tedni, tiskarski škrat ipd. Jezikovna raba v vsakem primeru kaže, da je izbira Fe naspro-ti nefrazeološki parafrazi, in seveda obratno, vezana predvsem na kon­kretni govorni položaj, besedilno vrsto ali zvrst. Hkrati je v zvezi s Fe pogostokrat spregledana možnost sobesedilno pogojenega nadaljnjega konotativnega branja, kot kažeta obe skupini zgledov za zvezo medeni mesec v korpusu FiDa. (a) ... ali pa se za medeni mesec z nevesto odpravite na taborjenje v zelo zakoten obmorski kraj … njegovo poroko in trimesecne medene mesece so do sedaj skrivali pred vsemi (b) … casi medenih mesecev med zDa in rusijo, ki smo jim bili prica, so minili … dve leti kasneje je evforija izginila. Medeni meseci novega nacina zdravljenja so mimo Prav zaradi vztrajanja pri obveznem izražanju ekspresivnosti, ka­dar gre za Fe, je na drugi strani veliko manj pozornosti – zlasti tudi v slovarskem smislu – namenjene zvezam, katerih slikovitost je neraz­poznavna, hkrati pa znotraj besedilnega konteksta ne ponujajo veliko razlicnih branj, npr. bancna kartica, brezplacna telefonska številka, okro­gla miza, potni list, dan odprtih vrat, cokoladna pena ipd. taki primeri nas napeljujejo na domnevo, da je posamezna Fe vezana v prvi vrsti na konkretno poimenovalno potrebo, tj. na izbiro izraznih možnosti in jezikovnih sredstev, ki bodo v najvecji meri zadovoljile govorcev sporo-canjski namen. izbira Fe kot poimenovalne (in upovedovalne) možno­sti je tako pogojena z vec medsebojno prepletenimi aktivnostmi, ki jih govorec opravi v sporocanjskem procesu. v zvezi s tem tudi ne moremo sprejeti omejitve, da z njihovo izbiro v vsakem primeru skušamo pove­dati kaj drugace, opazno, ekspresivno, ceprav je ta možnost v zvezi z obsežnim delom Fe še posebej pogosta in v številnih primerih ocitna. v slovarskih opisih je informacija o ekspresivni vlogi, kot je bilo že veckrat ugotovljeno (prim. gantar 2001: 92), prav v zvezi s Fe pogosto­krat nezanesljiva. na eni strani zaradi togega vztrajanja pri vzpostavlja­nju razmerij med Fe in njeno pripadnostjo doloceni socialni ali funk-cijski podzvrsti, na drugi pa zaradi odsotnosti velike kolicine besedilnih realizacij, na katerih bi bilo stanje mogoce preveriti. odlocitev o tem, ali je Fe ekspresivna ali ne in v kakšnem smislu se njena ekspresivnost kaže, je bila do nedavnega v rokah jezikoslovceve in deloma (v anketah) govorceve intuitivne presoje. Poudariti je potrebno, da je v tem smislu zgovorna tudi neopredeljenost Fe glede na tipicno zvrstno pripadnost in konotativno moc, saj obstajajo številni primeri, kjer omejitve v tem smislu dejansko niso izpricane. 2.2.3.3 besedilni in situacijski kontekst tradicionalno so kot neposredno pomensko odvisne od besedilne­ga in situacijskega konteksta pojmovane t. i. pragmaticne Fe, katerih pragmaticna sestavina pomena se kaže kot vrednotenjska vloga zlasti v smislu pozitivnega ali negativnega vrednotenja v razmerju do pred­metnosti, naslovnika ali okolišcin govornega dejanja. v tej vlogi so, kot smo že omenili, najveckrat prepoznane Fe s stavcno ali povedno zgradbo, kot so pregovori in reki, slogani, pozdravni, zahvalni in drugi komunikacijski vzorci in formule, npr. kdor prej pride, prej melje; sreca je opoteca; v slogi je moc; zdrav duh v zdravem telesu; srecno pot; hvala bogu, s spoštovanjem; prepovedano za pse ipd. Pomensko prepoznavanje Fe se kaže v neposredni odvisnosti od besedilnega okolja tudi takrat, ko se znotraj besedilne koherence ustvar­jajo navezovalna razmerja med sestavinami Fe in elementi besedilnega okolja. v najširšem smislu predstavlja besedilno referenco Fe vse tisto, kar moramo vedeti, da le-ta v besedilu opravi svoj sporocanjski namen. navadno gre za Fe, katerih ustrezna pomenska interpretacija je veza­na na prepoznavnost vsebine, ki se kot predmet razlicnega vrednotenja udeležencev govornega dejanja metaforizira v sestavinah frazema, tip mi o volku, volk iz gozda; iz muhe delati slona ipd. glede na formalno prepoznavanje besedilnih navezav med elementi Fe in besedilnim oko­ljem je pojem širine takega okolja sicer relativen in na splošno velja, da je za ustrezno pomensko interpretacijo potrebno obsežno sobesedilo, saj pravzaprav ni pravila, ki bi dolocalo bližino med vsebino/elementom sobesedila in Fe, ki se nanjo nanaša, ceprav je bilo na primer na angle-škem gradivu ugotovljeno, da se meje širijo glede na stopnjo pomenske nesamostojnosti zveze (Sinclair 1987a, 1991: 49). na tem mestu želimo opozoriti predvsem na tiste elemente širše­ga besedilnega okolja Fe, ki na podlagi prepoznavnih pomenskih la-stnosti sooblikujejo njen pomen. za Fe z izrazito vrednotenjsko vlogo, katere ustrezna pomenska interpretacija se udejanji vsakokrat sproti v konkretnem sobesedilu, velja, da praviloma izkazujejo povezavo med sestavinami Fe in predmetnostjo, ki jo vrednotijo udeleženci/opazoval­ci govornega dejanja. v tem primeru je Fe ubesedeno vrednotenje po­membnosti, razsežnosti, veljavnosti ipd. neke vsebine, ki jo udeleženec ali zunanji opazovalec govornega dejanja izraža v besedilu, kot denimo v spodnjem besedilnem zgledu iz FidePLuS: … zdaj je kar se da ucinkovit clan anonimnih alkoholikov, še ve­dno kadi in pije kavo, vendar pa ga njegova žena ne kdo drug zaradi tega ne obsoja. ona je sprevidela, da ga je polomila, ko je iz te muhe delala takšnega slona, medtem ko se je hitro pobiral, kar se tice bolj resnih težav za velik del Fe velja, da je vrednotenjska vloga obvezna sestavina njihovega celostnega pomena, pri cemer gre v prvi vrsti za izražanje po­zitivnega ali negativnega razmerja bodisi do predmetnosti oziroma do vsebine besedila, npr. v besedilnih zgledih (a), ali do naslovnika, kot se kaže v gotovostni dolocitvi ali intenzifikaciji prvin pomenske podstave povedi, izražene v Fe, kot prikazujejo besedilni zgledi pod (b). (a) vrednotenje vsebine/predmetnosti (a1) gotovostna dolocitev lepo vas prosim prosim vas … to je popolna izmišljotina! lepo vas prosim! … ma kakšna revolucija, prosim vas! … lepo vas prosim, a ste že kje videli, da bi literarne revije objavljale pisma bralcev … prosim vas, ta predlog meji na norost prosim lepo … kakšen je to vpliv, prosim lepo, ce ti glavni urednik, direktor casopisne hiše ali odgo­vorni urednik vsak hip lahko prepreci objavo za vraga … odkod za vraga so vam poznane vse te grozote? … pa kaj za vraga se dogaja? … zakaj za vraga ne bi šla k njemu na kavico? … kako za vraga si vedel? ni vrag, da … ce so lahko pripravili to odlocbo, ni vrag, da jim ne bi uspelo iti še korak dlje … vztrajati je treba do nedelje in ni vrag, da ne bi tudi nam posijalo sonce naj me vrag, ce … kar po žveplu je zasmrdelo. naj me vrag, ce ni … tukajšnja dekleta se mi zdijo veliko bolj svobodomiselna, kar se tega tice. naj me vrag, ce ni tako (a2) intenzifikacija kot sam vrag … gre kot sam vrag in lepa severnjaška pokrajina kot na filmu drsi mimo mene … to sem si pogosto mislila, da je bil v bistvu ljubosumen ko sam vrag … so se vsi razbežali, kakor da bi jih podil sam vrag vraga in pol … potem bodo pa že videle vraga in pol … Mic je vsem skupaj pokazal vraga in pol … ce je ona tista, ki vlece niti iz klobcica, nam lahko zakuha vraga in pol (b) vrednotenje naslovnika imeti (dovolj, toliko ...) jajc … vsi samo nakladajo, edini, ki ima kaj jajc in ga je treba jemati resno, je zvonar … bil sem v stikih z nekaterimi nacelniki, ki so imeli dovolj »jajc«, da so si upali delati z menoj … ce hoce clovek skociti tule dol, mora pa res imeti jajca … bend, ce ima jajca, naj poje v slovenšcini ne imeti (dovolj ...) jajc40 … gotovo nima jajc clovek, ki si ne upa povedati svojega imena … osebno so mi križi všec, sploh ker takrat nihce ni imel dovolj jajc, da bi jih nosil 40 Kot samostojno pretvorbeno možnost je treba upoštevati tudi Sbz imeti premalo jajc, ki je na strani primerov z negativno konotacijo. … kam boste pa prišli v politiki, ce bodo volivci ugotovili, da nimate jajc zelo pogosto se predmetnost, na katero se Fe nanaša in je izražena v sobesedilu, v sestavinah Fe metaforizira, kot kažejo spodnji besedilni zgledi. mi o volku, volk iz gozda … »ah, ta gregor!« je rekel igor sodelavcem. »vprašaš ga, koliko je ura, pa ti zacne preda­vati o proizvodnji rocnih ur! v bistvu nic ne pove, ampak to pocne na dolgo in široko! Ha, ha!« Potem se je obrnil za pogledi sogovornikov: »Poglej, poglej, mi o volku, volk iz gozda!« iz te moke ne bo kruha … tovarna si je namrec obetala zagonski denar za medicinski program, vendar iz te moke ni bilo kruha nocna mora … šved Jan owe Waldner je bil pri 35 letih izbran za najboljšega igralca ekipnega SP v namiznem tenisu in ostaja še naprej nocna mora kitajskih igralcev … terorizeM – nocna mora vseh olimpijskih prirediteljev rak rana ... velik problem je pravopis. Mislim, da je ta rak rana tudi odraslih, saj pravopis le redko kdo obvlada Korpusni podatki so pri preucevanju besedilnih referenc glede na elemente Fe med drugim pokazali, da obstaja tesna povezava med mo-žnostjo pooziraljenja sestavin Fe in besedilno referenco (Fraser in ross 1970: 264), kot npr. v spodnjih zgledih: ustreliti kozla … njeno sprevracanje odgovornosti na pleca režiserja je drugi kozel, ki ga je ustrelila ugrizniti v kislo jabolko … enkrat bo treba ugrizniti v kislo jabolko, ki se mu pravi elektronski mediji … in potem še eno kislo jabolko, v katero marsikdo noce ugrizniti – enakopravnost jezikov v institucijah evropske unije prilivati olje na ogenj … prikrita bitka za posvetno last in oblast je le olje na ogenj, ki ga prilivajo Fe so v besedilnih realizacijah pogosto vezane na konkretne oko­lišcine, ki ustvarjajo osnovne razmere za to, da Fe doseže svoj namen. navadno je v besedilu pojasnjen vzrok, Fe pa izraža posledico oziroma je neke vrste vrednostni komentar konkretnega dogodka, npr. v spo­dnjih zgledih: ogenj v strehi … poslušaj, Julija, nikoli ne smeš sama sem noter. tudi jaz ne bi smela. ce naju dobi mama, bo ogenj v strehi hudic je vzel/odnesel šalo … tako visokih voda, kot so vceraj zgodaj zjutraj prebudile prebivalce Majšperka in oko-lice, že dolgo ne pomnijo. »nekaj minut pred cetrto mi je zapiskal pozivnik in vedel sem, da je hudic vzel šalo« v sili hudic muhe žre … ždiva v cudni zagati. Desno ob zajedi se košati žmulast previs, kjer poleti niti po nakljucju ne bi poizkušal. toda v sili hudic muhe žre. v tem trenutku je to edina možnost tresla se je gora, rodila se je miš … ves dan smo dobivali razlicne informacije, kaj naj bi se tam zgodilo. nekatere napo­vedi – ki so se zdele realne – so bile zaskrbljujoce. takoj po koncu glavnega odbora so mnogi dali komentar, da se je tresla gora, rodila pa miš Lastnosti govornega položaja, ki jih je mogoce registrirati na pod-lagi besedilnih realizacij Fe, se kažejo v drži, ki jo govorec prevzame v položaju, ki zajema govorca in ogovorjenega skupaj z njunim razmer­jem. Kot tak je govorni položaj vedno dolocen tudi s temo, predmetom pogovora, prenosnikom in ne nazadnje tudi z govorcevim odnosom do predmetnosti. izbira upovedovalne možnosti, kot je npr. pozivnost, zavrnitev ali potrditev, se glede na govorni položaj najpogosteje izraža v dialogu, npr. v vprašalni ali nikalni dolocitvi pomenske podstave pove­di, kot kažejo spodnji besedilni zgledi iz korpusa FidaPLuS. (a) Pozivnost lepo prosim … ce to komu ni všec, lepo prosim, naj odpre vrata in vzame pot pod noge … in prosim lepo, do nadaljnjega naj v tej dvorani mobiteli ne zvonijo (b) zavrnitev briga (koga) … mislim, da sem mu strla srce. briga me! … pa kaj, briga me še za ta koncert! kaj (koga) briga … pojdi na pocitnice in ribari brez mene, kaj me briga! … ce ga kaj vprašam, mi vedno odgovori: Kaj te briga! (c) Potrditev pa/in konec … rada bi ga videla in konec … vse mora biti po crki zakona in konec brez skrbi … ce sem za to? brez skrbi, da sem! … a tudi to bo brez škode prestal, brez skrbi … enkrat boš že dobil svoje, brez skrbi! (c) zanikanje (cisto, prav) nic ne briga (koga) … me nic ne briga! Prej bi mislila na to! na kraj pameti ne pade (komu) … na kraj pameti mi ne pade, da bi direktorja kakšnega podjetja spraševala, ali ga je vodil že v starem ali šele v novem sistemu … take zadeve naj vodijo premožni in bogati, ki jim na kraj pameti ne bo padlo, da bi kaj sunili še na misel ne pride (komu) … še na misel ji ne pride, da bi se opravicila, ce se zvecer vrne iz službe urico ali dve prepozno … še na misel mi ne pride, da bi se upokojil že pri štiridesetih … in niti na misel mi ne pride, da bi delala s tako neznosnim clovekom Sporocanjska vloga v besedilu se kaže tudi z umestitvijo v okolišci­ne izjavljanja, zlasti z dolocitvijo do casa in prostora pomenske podstave povedi, kot kažejo Fe v spodnjih zgledih: (še svoj) živ/živi dan ne … toliko denarja jaz še živ dan nisem videl! … še živ dan nisem slišala cesa tako lepega! … cesa podobnega še svoj živi dan nisem doživel za vse žive dni … otroka so tako temeljito zlasali, da si je za vse žive dni zapomnil, kje stoji mejnik … ne, tega sranja ima za vse žive dni dovolj! ni videti konca (cemu) … bolecinam ni bilo videti konca, moj obup pa se je stopnjeval … poglejmo si primer gospodinje, do grla site vsakodnevnih sitnosti, ki jim ni videti konca … tudi novickam o vedno novih porokah in locitvah javnih osebnosti ni bilo videti kon-ca skrajni cas … ce še niste zaceli delati zase, je skrajni cas, da zacnete … skrajni cas je, da vozniki zimske gume zamenjajo z letnimi … skrajni cas je bil, da neham z neumnostmi tukaj in zdaj … življenje se zanjo nikoli ne odvija zgolj tukaj in zdaj … ne glede na to, kaj skriva vecnost v svojem rokavu, je moj cilj urediti življenje tukaj in zdaj … clovek, ki lahko sreco najde tukaj in zdaj, je pac ne bo iskal v onostranstvu Pomen Fe je, kot nam pokaže obravnava temeljnih pojmov, ve­zanih na njihove pomenske lastnosti, izrazito sobesedilni pojav. Pri­merjava pomena Fe s pomenom enobesednih leksemov ni bila vedno najboljše izhodišce za njegovo preucevanje, saj so se pomenske lastnosti Fe vedno preverjale zgolj z vidika enobesednih leksemov, hkrati pa so se pušcale ob strani vse tiste pomenske lastnosti, ki so od besednega pomena neodvisne. eno izmed takih izhodišc je ugotavljanje stopnje pomenske motiviranosti, kot se denimo kaže v štirih tipih Fe, tj. od po­mensko najbolj motiviranih sestav do skrajno pomensko nemotiviranih zraslekov, saj je odlocitev za vkljucitev Fe v konkretno skupino pogo-stokrat dvoumna in pri razlicnih raziskovalcih drugacna. ugotavljanje stopnje pomenske motiviranosti je pogosto tvegan postopek tudi zaradi tega, ker so na prvi pogled pomensko prozorne zveze, ki jih torej frazeo­loška teorija ne šteje med Fe, kljub vsemu samostojne leksikalne enote, zaradi cesar si zaslužijo znotraj leksikalnega fonda jezika povsem enako obravnavo kot enobesedni leksemi. ugotavljanje metaforicnih prenosov na ravni sestavina Fe – njen celostni pomen je navadno vodilo v pripi­sovanje ekspresivne in konotativne vloge veliki vecini Fe. Želja po cim bolj ekzaktni dolocitvi in zamejitvi osrednjega podrocja frazeologije je na podlagi pomenskih lastnosti iz obravnave izlocila tudi vse termino­loške besedne zveze, ki so nastale po idiomaticni poti, npr. crna skri­njica, crna luknja, morski list, kurja slepota itd., pri cemer ni vprašljiva samo njihova dejanska terminološkost, ki jo je mogoce dokazati zgolj s prisotnostjo v besedilih konkretnega terminološkega podrocja, pac pa tudi dejstvo, da se tako v primeru neterminoloških kot terminoloških zvez metaforicni prenos leksikalizira, izgubi torej svoj konotativni naboj in se obnaša kot pri povsem obicajni enobesedni leksikalni enoti, npr. tiskarski škrat, rumeni tisk, medvedja usluga. Med drugim to dokazuje tudi dejstvo, da ustvarjajo Fe veliko potenciala za nadaljnjo, t. i. sekun­darno metaforizacijo, ko si pri gradnji besedilne koherence izmenicno sledijo Fe in njena parafraza ali enobesedna ustreznica (ce obstaja) in da nenazadnje tako ene kot druge (tako Fe kot njene enobesedne nefra­zeološke ustreznice) delijo razmeroma prekrivno besedilno okolje. iii vLoga KorPuSov Pri PrePoznavanJu in anaLizi vecbeSeDniH LeKSiKaLniH enot uvod: beSeda in njeno beSedilno oKolje; leKSiKalno-graMaticna izhodišca Preucevanje vecbesednih leksikalnih enot je v predkorpusnem obdobju temeljilo na prenosu lastnosti »pravilnega« jezika na problematiko vec-besednih enot, kar pa glede na splošni vidik besedne povezovalnosti ne zagotavlja vedno zanesljivih izhodišc za njihov slovnicni, pomenski in slovarski opis. obravnavanje leksikalnih enot na posameznih ravninah jezikovne zgradbe je namrec izpostavilo zelo razlicna merila, ki ne da­jejo enotnih zakljuckov o tem, kdaj imamo opraviti s prosto besedno zvezo in kdaj s pomensko samostojno vecbesedno enoto, ki hkrati ni idiomaticna, ekspresivna in bolj ali manj podlega jezikovno predvide­nim skladenjskim procesom, kot npr. stara mama, soncni zahod, priti do izraza itd. ce je Fe razmeroma lahko prepoznati na podlagi obvezne­ga pomenskega prenosa, pa se na merila, ki bi zanesljivo in dokoncno razlocevala med prostimi in stalnimi besednimi zvezami, ni mogoce zanašati. zdi se, da stojimo na veliko bolj trdnih tleh, ce izhajamo iz spoznanja, da je leksikalna problematika jezika v veliki meri tudi skla­denjska problematika in da moramo, ko imamo opraviti z vecbesedni-mi leksikalnimi enotami, izhajati tako iz skladenjskih razmerij, v katera vstopajo besede, kot iz pomenskih lastnosti, ki se realizirajo v njihovih okvirih. Povedano drugace: preucevanje leksikalnega potenciala jezika je hkrati tudi preucevanje razmerij, sintagmatskih in paradigmatskih, v katerih se oblikujejo leksikalne enote. Ker nas torej pri odkrivanju vecbesednih leksikalnih enot zanima (so)besedilni vidik besednega povezovanja, so za nas manj relevantna tista merila, ki izlocajo samo doloceno skupino vecbesednih enot. v mislih imamo predvsem zahteve po obvezni ekspresivni vlogi v bese­dilu in idiomaticnosti, ki zahteva neprepoznavnost pomena celote iz posameznih sestavin zveze. nasprotno nas zanimajo – upoštevajoc le­ksikalno-gramaticno izhodišce, referencni korpus in orodja za njegovo analizo – lastnosti, ki so kar v najvecji meri izmerljive, zlasti torej vec-besednost, ki temelji na ugotavljanju/merjenju besedne povezovalnosti z upoštevanjem razlicnih možnosti zapisa, ter ustaljenost, ki temelji na pogostosti sopojavljanja, pri cemer upoštevamo variantnost in pretvor­bene možnosti. analiza v korpusu identificiranih vecbesednih leksi­kalnih enot bo nato usmerjena v pomen, ki ga je mogoce formalizirati na podlagi številnih realizacij, ter v skladenjsko vlogo, kot se kažeta v dejanski besedilni rabi. Pri tem si prizadevamo iz korpusa izlušciti predvsem tiste podatke, ki so zanimivi za slovnicni in slovarski opis vecbesednih leksikalnih enot. vzporedno z odkrivanjem povezovalnih vzorcev, ki se ustvarjajo med vsaj dvema ali vec sopojavljajocimi elementi, evidentiramo tudi elemente besedilnega okolja ter njihovo vlogo pri interpretaciji vecbe­sednih leksikalnih enot. to zahteva v prvi fazi izlocitev besede oziroma njene oblike kot sestavine potencialne vecbesedne enote ter njenih – v izhodišcu – od besedilnega okolja neodvisnih skladenjskih in pomen­skih lastnosti. izracunavanje najpogostejših in najtrdnejših besednih kombinacij, tj. fraznih jeder, daje v nadaljevanju izhodišca, lahko bi rekli seznam besednih zvez in kolokacij, med katerimi s pomocjo po­mensko-skladenjskih analiz besedilnega okolja izlocimo samostojne leksikalne enote. gre dejansko za ubesediljenje fraznih jeder, zlasti pre­dložnih, ki so pogosto sestavni elementi (še) obsežnejših leksikalnih enot. analiza besedilnega okolja ugotovljenih trdnih besednih povezav izpostavlja tudi vezljivostna mesta in omejitve na teh mestih, predvsem v smislu posameznih slovnicnih in pomenskih kategorij. Mogoce je reci, da (slovarska) identifikacija vecbesednih leksikalnih enot pomeni izlocitev tipicnih besednih zvez, ki ob prepoznavnih elementih nepo­srednega ali širšega besedilnega okolja – ali zgolj v okvirih minimalne zveze – tvorijo samostojno pomensko in funkcionalno enoto. ceprav je v vecini primerov najtrdnejši del vecbesedne leksikalne enote razme­roma lahko identificirati, na drugi strani številne besedilne realizacije kažejo, da je zgradbena trdnost take zveze, zlasti na njenih skrajnih mejah pogosto zrahljana. zato osnovno obliko vecbesedne leksikalne enote oblikujemo v »sivem polju« znotraj ustaljene – in hkrati varian­tne – besednozvezne zgradbe in zunaj nje v prepoznavnih elementih besedilnega okolja. Že v izhodišcu moramo poudariti, da smo se pri prepoznavanju vecbesednih leksikalnih enot in analizi njihovih lastnosti želeli izogniti njihovemu vnaprejšnjemu poznavanju, zato nismo izhajali iz registrira­nih primerov v dosedanjih slovarjih in prirocnikih. obenem smo želeli dolociti dovolj reprezentativen vzorec besed, ki jih postavljamo v izho­dišce besedilne analize, in sicer z uravnoteženim izborom besednih vrst s poudarkom na glagolskih, samostalniških in pridevniških elementih. Strukturna organizacija vecbesedne leksikalne enote 1 beSeda Kot SeStavina vecbeSedne leKSiKalne enote Dejstvo, da so vecbesedne leksikalne enote sestavljene iz besed oziroma v jeziku prepoznavnih samostojnih izraznih in pomenskih enot, po­stavlja v izhodišce leksikalno-gramaticnih analiz, posledicno pa tudi slovarskih aplikacij, naslednja vprašanja: • Kako se spreminja in oblikuje pomenska vrednost besede glede na njene kolokabilne lastnosti, npr. pomen pridevnika sladek v pove­zavi s tipicnimi samostalniškimi kolokatorji: sladka smetana sladka voda sladke sanje sladka paprika sladko mašcevanje • S katerimi pomenskimi in skladenjskimi lastnostmi vzpostavlja­jo besede svoj kolokabilni potencial (npr. metafora, metonimija; protipomenskost), npr. razlicni pomenski prenosi in razmerja za pridevnik sladek v zvezah kot: sladka smetana – kisla smetana sladka paprika – pekoca paprika – ostra paprika sladek nasmeh – kisel nasmeh – grenek nasmeh sladke besede – ostre besede biti sladek • v kakšni širinah (prostih oziroma omejenih izbirah) se besede med seboj povezujejo (velikost kolokatne paradigme), npr. pridevnik sladek v pomenu (a) ’sladkega okusa’ in (b) ’prijeten; dobrodejen’: (a) sladek (pijaca, jed, sadež, sok, mošt, grozdje, pecivo, sirup, napitek, sadje, caj …) (b) sladek (sanje, življenje, spanec, brezdelje, spomin, melodija, omama, bolecina, pozaba …) 1.1 StatiSticna opredelitev beSede Ker postavljamo pri prepoznavanju vecbesednih leksikalnih enot v iz­hodišce statisticne podatke, se pri statisticni analizi besede omejujemo zgolj na podatek o absolutni pogostosti besede v korpusu, tj. o števi­lu pojavitev vseh razlicnic, ki jih združuje konkretna lema, za katero predvidevamo, da je potencialna sestavina vecbesedne leksikalne enote. Predvidevamo namrec, da podatek o obstoju in pogostosti posamezne razlicnice lahko ponudi koristne namige tudi o njeni povezovalni moci, zato izdelamo za vsako lemo, ki jo preucujemo v jedru konkordancnega niza, statisticni profil, ki vsebuje podatke o absolutni pogostosti besede v korpusu, podatke o številu realiziranih oblik znotraj sistemsko pred­vidljive oblikoslovne paradigme ter pogostost posamezne oblike, kot prikazujejo spodnje preglednice za besednovrstno razlicne leme. po pogostosti urejen seznam razlicnic za lemo barva v korpusu fida­pluS #1barva 120464 barve 51606 barvo 17853 barv 16965 barva 10914 barvi 10780 barvah 7209 barvami 4760 barvam 282 barvama 83 po pogostosti urejen seznam razlicnic za lemo soncen v korpusu fi­ dapluS #1soncen 4712 soncni 11852 soncna 7667 soncno 4966 soncne 4924 soncnih 4919 soncnem 3929 soncnega 3343 soncnim 1932 soncnimi 1663 soncen 1644 soncnemu 267 soncnima 9 soncenega 2 soncene 1 po pogostosti urejen seznam razlicnic za lemo vleci v korpusu fida­pluS #1vleci 29664 vlece 10049 vlecejo 4295 vlekel 3548 vlekla 2843 vlekli 2284 vleci 1957 vleklo 1764 vlekle 617 vlecemo 501 vlecite 339 vleceta 327 vlecem 274 vlecete 217 vleceš 204 vleceno 125 vleci 99 vleceni 75 vlecena 45 vlecene 36 vleceva 32 vlec 11 vlecen 9 vlecimo 8 vlecita 5 zgornji seznami predstavljajo grob vpogled v pogostost posamezne leme, stopnjo obremenjenosti posamezne oblike, kot se kaže v pogosto­sti njene besedilne realizacije, pa tudi podatek o obstoju oblike sploh. z vidika pricakovane slovnicne kompatibilnosti imajo nekatere oblike vec možnosti povezovanja z drugimi oblikami, medtem ko z doloceni-mi oblikami navadno ne tvorijo zvez.21 ce si na posameznih primerih pogledamo, kako frekvenca dejansko deluje, lahko na podlagi zgornjih preglednic ugotovimo, da se na primer samostalnik barva v korpusu Fi­daPLuS pojavi 120464-krat, in sicer v vseh svojih slovnicno predvide­nih oblikah. verjetno ni nakljucje, da je najpogostejša oblika barve, saj je nanjo vezanih najvec kombinacij slovnicnih kategorij (imenovalnik in tožilnik množine, rodilnik ednine), kot verjetno tudi ni nakljucje, da so najmanj pogoste oblike tiste, ki so specializirane za dvojino (prim. barvama, soncnima, vlecita). Pri pridevniški obliki po pricakovanju pre­vladuje razlicnica soncni. Prvi razlog je verjetno prav tako v slovnicni obremenjenosti oblike, drugi, ki se zdi z vidika prepoznavanja vecbe­sednih leksikalnih enot bolj pomemben, pa je predpostavka, da gre za obliko vrstnega pridevnika, ki je pogosto sestavina Sbz (vidovic Muha 1988a). Seveda iz podatka o visoki frekvenci posamezne razlicnice ne moremo postavljati neposrednih zakljuckov o številu z njimi oblikova­nih Sbz, saj se le-te porazdelijo tudi med druge sklonske oblike, hkra-ti pa so nekatere Sbz z vrstnim pridevnikom lahko pogostejše, druge pa se pojavljajo redkeje. z vidika predvidenih slovnicno kompatibilnih oblik so za slovnicne in leksikalne analize zanimive tudi tiste realizaci­ 21 Pricakujemo lahko, da se oblika soncni (prid. m. sp., imen. edn.) sopojavlja s samo­stalniki m. sp. v imen. edn., npr. soncni žarki, vzhodi, dnevi, zahodi, prostori, zbi­ralniki, bogovi ipd., ali s samostalniki ž. sp. v mest. edn., npr. (na) soncni poti, obali ipd., ne pa denimo s sam. m. sp. v rod., daj., mestn. in orodn. edn., npr. *soncni zahoda/zahodu/zahodom. je, ki od sistema odstopajo, kot denimo množinska oblika zveze sonc­ni popoldnevi, ki ne ustreza analogiji edninskih oblik. imamo namrec soncno pobocje – soncna pobocja, soncno obdobje – soncna obdobja, soncno znamenje – soncna znamenja, ne pa tudi za soncno popoldne – soncna popoldneva. v tem smislu je znotraj glagolske leme zanimiva tudi oblika vlec, ki je v vecini primerov zapis govora. Poleg podatka o pogostosti posamezne razlicnice imamo v zgor­njih seznamih na voljo tudi podatke o realizaciji oblikoslovne paradi­gme oziroma o nerealiziranih oblikah,22 pa tudi o potencialnih »novih« oblikah, npr. oblika soncene kaže na deležniško rabo; v besedilu pa je dejansko realizirana ena sama taka možnost: … lušcenje soncene kože ni posledica zgolj soncnih opeklin Deležniške oblike, ki nam jih iskalnik prikaže v okviru glagolskih lem, so pri lemi vleci v glavnem vrstni pridevnik, ki tvorijo Sbz kot: vleceni (npr. v nasprotju z nošeni) kosilnik, škropilnica, kombajn, obracalnik vleceni strešnik vlecena žica vleceno testo Frekvencni seznam besednih oblik ni nikoli vec kot seznam na­migov o naravi jezikovnega elementa, s preucevanjem tega seznama pa lahko ugotovimo, katere podatke bi bilo dobro nadalje analizirati. šte­vilo posameznih oblik v okviru preiskovane besede je tako prvi podatek o razmerju med sistemsko možno in dejansko realizirano oblikoslov-no paradigmo leme, visoko število pojavitev posamezne oblike pa je zadostni razlog za preverjanje njenega pomenskega in povezovalnega potenciala. v povezavi s takimi statisticnimi profili se nam denimo za­stavlja vprašanje, ali obstaja relevantna povezava med pogostostjo obli­ke, seveda ob upoštevanju prekrivnosti nekaterih oblik za razlicne kom­binacije slovnicnih kategorij, in njeno kolokabilno mocjo: ali namrec 22 zanimivo je denimo,da v korpusu Fida, predhodniku korpusa FidaPLuS, ki je bil temu primerno po obsegu precej manjši (100 milijonov besed), in je zajemal bese­dila v casovnem okviru od 1992 do 1999, oblika soncnima ni bila izkazana. Devet pojavitev v 600-milijonski FidiPLuS nenazadnje samo potrjuje skromno prisotnost oblike, s tem pa tudi njeno nerelevantnost za slovenski jezik. posamezna oblika, ki je statisticno mocnejša, tudi pogosteje sooblikuje vecbesedne leksikalne enote? nadalje se sprašujemo, kakšna je povezava med pogostostjo dolocene leme (ali oblike) in njeno vecpomenskostjo. ali obstaja logicna povezava med doloceno sklonsko obliko oziroma oblikami besede in tipicno stavcno vlogo zveze, ki to besedo vsebuje? Kljub vsemu se je ob tem zelo pomembno zavedati dejstva, da pogostost besede kot sestavine vecbesedne leksikalne enote ne pove nujno veliko tudi o pogostosti zveze kot celote, saj so besede v korpusu prepoznane kot samostojne entitete tudi takrat, ko tvorijo celoto skupaj z drugimi elementi.23 Hkrati je bilo treba v tej fazi raziskave upoštevati tudi, da v dolocenem delu korpus ni razdvoumljen, da denimo pri pridevniku osnovno obliko predstavlja oblika na -en in da primernikov tipa sonc­nejši lema soncni ne zajema itd. Možnost opazovanja besede v jedru konkordancnega niza in fre­kvencni podatek o realizaciji posameznih besednih oblik posebej izpo­stavlja tudi dovzetnost le-teh, da prek nekaterih slovnicnih kategorij,24 npr. števila, ustvarjajo samostojne pomene, kot kažejo spodnji primeri: jajca 1. ’nekaj slabega, nicvrednega’ 2. ’moda’ vetrovi ’crevesni plini’ lisice 1. ’naprava za vklenitev zapornika’ 2. ’naprava za zaklepanje nepravilno parkiranega vozila’ 23 Prav iz te zadrege seje pri oblikovanju ceškega nacionalnega korpusa (cermák 1997: 195/196) pojavila zamisel o vkljucitvi filtra približno 15.000–20.000 Fe (na podlagi ScFi), ki bi jih bilo mogoce v korpusu prepoznati kot samostojne enote. tak postopek zahteva dolocene premisleke predvsem na ravni jezikoslovnega ozna-cevanja besedil v korpusu, saj pomeni pripis idiomaticne vrednosti posameznemu korpusnemu elementu oz. zvezi informacijo, ki je lahko realna samo v dolocenih besedilnih kontekstih. 24 vidovic Muha (2000: 30-38) prav zaradi tega dejstva govori o nekaterih kategori­jah kot o kategorialnih pomenskih sestavinah, npr. spol in podspol ter števnost pri samostalniku, in jih loci od zgolj slovnicnih kategorij, kamor sodita npr. število in sklon. taki primeri so za nas zanimivi, ce so dovolj pogosti in kadar samo v konkretni slovnicni obliki tvorijo potencialne Fe, npr. imeti jajca; biti brez jajc, buriti duhove, kazati osle, vleci na ušesa, povedati (komu) (kaj) v brk ipd. 1.2 SKladenjSKa opredelitev beSede obravnavanje skladenjskih lastnosti besede v odnosu do zveze kot ce­lote je bilo v ospredju predvsem v tistih pristopih, ki so se osredotocali zgolj na Fe, saj se je – podobno kot na pomenski ravni – zaradi njihove idiosinkraticnosti – ugotavljalo najrazlicnejša odstopanja od pricakova­nih skladenjskih razmerij in vlog znotraj stavcne strukture. omenjali smo predvsem: • nepricakovana skladenjska razmerja na ravni »pravilni jezik« – Fe, kjer npr. Fe briti norce iz (koga) in briti se norca/norce ne sledi pri-cakovanemu skladenjskemu vzorcu glagola briti, tj. briti (koga/kaj) oz. briti se; • nepricakovane skladenjske vloge FE s strukturo samostalniške be-sedne zveze, kjer npr. frazeološka predložna samostalniška zveza iz rok v usta v stavku ne opravlja pricakovanih samostalniških, pac pa prislovne stavcnoclenske vloge; • podrejanje FE v slovarskem opisu SSKJ na podlagi besednovr­stne pripadnosti njene sestavine, npr. podiztocnica pridevnika crn – crni, opredeljena kot samostalnik, vsebuje Fe: crno se dela (komu) pred ocmi, dobiti crno na belem itd., prislovna podiztocnica crno pa Fe: vse crno je (koga/cesa) itd. ceprav smo v ii. poglavju že poudarili, da podrejanje Fe – kot bomo pokazali v nadaljevanju pa enako velja tudi za Sbz – v slovarju na podlagi primarnih (zunajbesednozveznih) skladenjskih in pomenskih lastnosti nji­hovih sestavin ne omogoca konsistentnih odlocitev, bomo problem na tem mestu osvetlili še z leksikalno-gramaticnega vidika, ki preverja skladenjsko vlogo besede v tipicnih sopojavitvah z njeno primarno besednovrstno pri­padnostjo. Spodnja preglednica prikazuje besedi konec in sila v tipicnih kolo­kacijah, kjer pod pritiskom neposrednega besedilnega okolja opravljata razlicne stavcnoclenske vloge: konec sam. srecen konec; iz našega konca, štajerski konec konec sveta, konec tedna napraviti konec cemu ni še vsega konec konec prisl. ob koncu (leta, predstave) konec koncev, na koncu koncev na koncu (hodnika, ulice) (s, pred) koncem (leta, stoletja) konec predl. konec (njive, vasi) sila sam. gonilna sila, sedma sila, višja sila, skrajna sila, temne sile, sila trenja sila prisl. sila (nehvaležen, neprijeten, neugoden, uspešen, preprost, skromen, redek) na silo (odpreti, potisniti); s silo (prepreciti); za silo (urediti, govoriti angleško); po sili (razmer) vecfunkcijskost besede, kot je razvidna iz njenega neposrednega besedilnega okolja, opozarja na razmerje med obliko besede, posame­znimi skladenjskimi vlogami in njenim pomenom. Posredno pa zahteva tudi premislek o tistih leksikalnih enotah, ki so razmeroma samostojne, hkrati pa v medsebojni skladenjsko-pomenski odvisnosti, kadar so del vecbesedne leksikalne enote, kot kažejo spodnji primeri: glag – Sam: (ne) ozirati se na (ne) vzeti v o(b)zir, z ozirom na prid – Sam: crna obleka (oblecen, zavit) v crno (kdo) v crnem jasno nebo kot strela z jasnega prid – prisl: crna gradnja, menjava graditi, menjati (denar) na crno glag – prisl: skladati se z/s v skladu z/s (dolocbo, zakonom) Postopek pripisovanja skladenjske vloge sestavinam vecbesedne leksikalne enote, kot kažejo zgornji primeri, z vidika podrejanja »izho­dišcnim« funkcijam in oblikam, kot jih narekuje sistemska ureditev je­zika, navadno ne daje zadovoljivih informacij predvsem zaradi tega, ker delujejo v besedilu kot pomensko in skladenjsko nerazstavljive celote. 1.3 beSedni poMen ob statisticnih in skladenjskih analizah, ki so izdelane za vsako se­stavino potencialne vecbesedne leksikalne enote, želimo ugotoviti tudi njen pomenski potencial. na tako izhodišce nas navaja najprej leksi­kalno-gramaticni vidik v preucevanju leksike, kot tudi ugotovitve, ki smo jih izpostavili pri dosedanjih teoreticnih opisih, vezanih na pomen vecbesednih leksikalnih enot, ceprav do sedaj predvsem tistih, ki so ustrezale jedrnemu delu frazeološke problematike. ceprav smo rela­tivizirali pojem pomenske (ne)sestavljenosti v zvezi s prepoznavanjem vecbesednih leksikalnih enot (cowie 1998), pri cermáku (1985; 2000) tudi v zvezi z navidez pomensko povsem prozornimi zvezami, kot je npr. gledati z viška na (koga/kaj), smo že veckrat poudarili, da se pre­verjanju pomenskih razmerij med besedami, kadar so sestavni elementi konkretne leksikalne enote in kadar nastopajo zunaj nje, ne moremo povsem odreci. ce že zaradi težnje po pomenski tipologizaciji ne, pa prav gotovo ne zaradi jezikovnega obcutka, ki nam ga narekuje materni jezik, in to kljub temu, da tako preverjanje ne daje enotnih zakljuckov glede stopnje pomenske prozornosti kot tudi ne koristnih izhodišc za slovarsko podrejanje vecbesednih leksikalnih enot pod posamezne po­mene besede v iztocnici (prim. gantar 2006). Pri preucevanju besednega pomena bomo izhajali iz predpostavke, da besede vedno, bodisi da tvorijo vecbesedne leksikalne enote, tako idiomaticne kot neidiomaticne, bodisi da so del »proste« skladenjske zveze, vstopajo v dolocena pomenska razmerja z drugimi besedami in vecbesednimi leksikalnimi enotami. v teh razmerjih se, predvidevamo, oblikuje njihov slovnicni in pomenski potencial in uresnicuje njihova leksikalna vloga. ugotavljanje osnovnih besednih pomenov je v nadaljevanju, upo­števajoc zgoraj omenjena izhodišca, vezano na stanje, kot ga izkazuje korpus FidaPLuS. Že pri opazovanju besede v jedru konkordancnega niza prihaja do izraza pomenska razsežnost, ki jo ustvarja beseda v be-sedilu, tipicni udeleženci, besedilni kontekst in skladenjski vzorci. tako denimo spodnji konkordancni niz (v celoti, se lema mama v razlicnih oblikah v korpusu FidaPLuS pojavi 71849-krat) odkriva povezave, na podlagi katerih je mogoce pridobiti osnovne informacije o kolokabil­nem potencialu besede, njeni stilni vrednosti, hkrati pa nas usmerja v nadaljnja poizvedovanj v zvezi s tvorbo obsežnejših zvez. Lb-zb je bila nekakšna samoupravna bancna mama , ki pa ni imela bancnih temule mulcu bi lahko bila mama nastopajo: Demolition group, big Foot Mama , rodoljubac, elvis J., revija Mama mi zelo pomaga pri vzgoji Striženje je doma ­ mama servis. njegov ded Karl in stara mama Marija sta cez ocean in s posnetkom pudlja, ki rece mama , kot osrednjo atrakcijo sezone, karieristicna mama - ženska, ki se, namesto da bi Mama Srbija jih bo rešila in zvlekla v La Mama ima tri gledališca in v vsakem Ko je moja prava mama umrla, je eriko dala odpoved, kot tudi svoje mame ni videl. bil sem mu mama in oce. ob izgubi drage mame a štefko je pa zdej že v šesti stranki? Mama mija: a Jokl Pokl gre pa za vilma pa postane teden dni nadomestna mama . Seveda so pa prav tako veseli na kateri je upodobljena brezjanska mama božja, ki v narocju tokrat ne Leksikalno-gramaticni vidik pri preucevanju besedišca izposta­vlja produktivne sintagmatske procese, ki so se hkrati pokazali tudi kot ocitni poimenovalci (nove) predmetnosti: pri analizi pomena besed kot sestavin leksikalne enote se je namrec pokazalo, da se je pomenska vrednost leksike glede na stanje v SSKJ premaknila (gorjanc 2003a), povsem nove razsežnosti pa so s korpusno analizo besednega pomena dobile tudi pomenske razlage, ki temeljijo na spoznanju, da vsakokra­tni pomen glagola doloca celotni vzorec njegovih dolocil (Hanks 1996: 77). ceprav ta ugotovitev sledi Firthovi izjavi, ki sega že v leto 1957 (Firth 1957), jo je bilo mogoce preveriti z veliko mero zanesljivosti šele z analizo obsežnega korpusa. na podlagi korpusne analize sicer ne mo-remo z gotovostjo trditi, da neki jezikovni fenomen v jeziku ne obstaja, kot tudi ne moremo sklepati o vseh mogocih jezikovnih rabah. vse­kakor pa lahko sodimo o tem, kateri vzorci rabe so za jezik obicajni, osrednji in najpogostejši. Pri opazovanju pomenskih lastnosti glagolov tako velja kategorija prehodnosti za pomembno izhodišce pri ustvarja­nju pomena, vendar pa je korpusno okolje opozorilo tudi na veliko bolj kompleksne podkategorije, ki odlocajo o pomenski vrednosti glagola in so hkrati v marsicem idiosinkraticne. v kakšnem smislu nam tipic­ni skladenjsko-pomenski vzorci lahko koristijo pri odkrivanju pomena konkretnega glagola, prikazujejo spodnji primeri za glagol pomešati, ki smo jih izdelali na podlagi analize njegovega besedilnega okolja. pomešati glag. 1. ’z mešanjem narediti snov, zmes enakomerno’ • (kako) pomešati kaj (s cim) veckrat, pogosto, od casa do casa; dobro, narahlo pomešati zmes, vse skupaj, vse, jed, golaž; z žlico 2. ’dati skupaj razlicne snovi, pojave, da se združijo v novo’ • pomešati kaj (med sabo/seboj) pomešati goste, razlicna merila, obcutke sorte tobaka, vonje, vzorce, sestavine, vse skupaj, razlicne stereotipe, atome med seboj • pomešati kaj in kaj (med sabo/seboj) pomešati španšcino in italijanšcino, sanje in resnicnost med seboj • pomešati koliko cesa in cesa pomešati pest, merico, loncek radica, motovilca, rukvice, smetane in jogurta • pomešati kaj in kaj pomešati olje in limonin sok, zgornje in spodnje plasti; spermo in kri • pomešati kaj med kaj pomešati vonj med vonjave, živali med credo, cili med riž, drobtine med orehe • pomešati koga/kaj z/s kom/cim pomešati riž s koriandrom, sirup z medom, rumenjak z beljakom, šoto s humusom, notranjost z dogajanji na ulici, tradicionalno glasbo z jazzovskimi ritmi, vino z vodo, prst z mivko, budizem z domacimi religijami, pomešati mercedese z najnovejšimi modeli • pomešati kaj v kaj pomešati kontracepcijska sredstva v koruzo, semenke v praženi krompir 3. ’miselno povezati znake, pojme za kaj z napacnim pomenom, pred­stavo’ (’zamešati’) • pomešati koga/kaj z/s kom/cim pomešati stroko s politiko, domobrance z ustaši, delovno mesto s funkcijo, evropo z balkanom • pomešati kaj in kaj (med sabo/seboj) pomešati hrošca in jaguarja, javne in zasebne kanale, poklic in zaposlitev, besede imen in del, avtorja in pripovedovalca, film in realnost, prostor in osebe, poslovne in osebne odnose, žive ljudi in aparate, vzroke in posledice, depresivne in preganjalne tesnobe, pravljicnost in resnicnost, znak, grb in simbol, Slovenijo in Slovaško, fikcijo in resnicnost • pomešati kaj (med sabo/seboj) vse, marsikaj, nekaj, stvari, pisatelje, koncepte, pojme, dela, naslove, dvoje, datume, letnice, dejstva, države dogodke med seboj, razlicne skakalnice med seboj 4. ’podreti, zabrisati urejenost, strukturo’ • pomešati kaj (med sabo/seboj) pomešati crke, sistem, postaje, datume, karte, vrstni red, opise za križanke med seboj, številke med seboj, imena med seboj, deset božjih zapovedi med sabo • pomešati (komu) racune, štrene, nacrte - ’prepreciti komu, da izpolni nacrte’ • pomešati hruške in jabolka - ’združiti, povezati stvari, ki ne sodijo skupaj’ Seznam skladenjsko-pomenskih vzorcev prikazuje le najtipicnej­še realizacije za posamezni pomen glagola pomešati, medtem ko smo primere kot npr. pomešati z ustnicami ipd. zanemarili, saj predstavljajo bolj ali manj enkratne rabe. ob izpostavljenih vzorcih, med katerimi so znotraj posameznega pomena nekateri prekrivni, npr. pomešati kaj (pri posameznih pomenih s fakultativno varianto med sabo/seboj), se posamezni vzorci znotraj razlicno pogostih pomenov tudi sami razlicno pogost pojavljajo, vendar tega v zgornji preglednici pri razvrstitvi pome­nov in vzorcev znotraj njih nismo upoštevali. analiza izpostavlja pred­vsem dejstvo, da gre za prehodni glagol, ki pa mu prehodnost pogosto­krat odvzema morfem se, pri cemer se nam kot samostojni pomeni tega glagola kažejo tisti vzorci, kjer ta morfem ne nastopa v vlogi splošnega vršilca dejanja ali tvorca trpne oblike, ampak daje glagolu samostojno pomensko vrednost, npr. pomešati se (med ljudi, množico). te primere je treba razlikovati od primerov kot: vse se je pomešalo in paziti, da se po­datki ne pomešajo, ker ustrezajo vzorcem: pomešati kaj in kaj (med sabo), pomešati koga/kaj s kom/cim ipd. nadalje so za razlocevanje pomenov glagola pomešati pomembne nekatere pomenske in slovnicne kategorije, ki jih morajo izkazovati samostalniške besede na mestu nepredložnih in predložnih predmetnih dopolnil. tako se denimo kaže, da so pred­metna dopolnila glagola pomešati za 1. pomen (vzorec: pomešati kaj) vedno snovi, zlasti zmesi in jedi, ki glede na svojo sestavo (juha, golaž, testenine …) dopušcajo postopek mešanja. za predmetna dopolnila, ki jih tipicno najdemo v posameznih vzorcih glagola pomešati v 2. po-menu, velja, da morajo izpolnjevati pogoj sposobnosti združevanja z drugimi snovmi (sestavine, zvoki, vonji …), ceprav nam takó dopolnila kot pomenski kontekst kažejo, da gre v glavnem za entitete, ki jih je mogoce združevati kljub svoji raznovrstnosti, pri cemer je ta raznovr­stnost vedno sobesedilno dolocena, npr. mešati (razlicne) goste (npr. po statusu, starosti …), merila, obcutja itd., kar posledicno zahteva, da so samostalniki na teh mestih števni oz. v needninski obliki: za dosego ustreznega pomena torej ne moremo reci: pomešati gosta, obcutek, me-rilo ipd. Pri predmetnih dopolnilih, ki se tipicno realizirajo v vzorcih glagola pomešati pri 3. pomenu (tj. ’povezati z napacnim pomenom’), gre za entitete, ki v govorcevi predstavi ne izkazujejo dovolj razlikoval­nih lastnosti in so zato pogosto napacno interpretirane. za razliko od slovnicnih kategorij v prejšnjem primeru, imamo tu opraviti z veliko bolj kompleksnimi pomenskimi mehanizmi. tipicen primer tega je, kot kaže besedilna raba, npr. mešanje Slovenije s Slovaško, vzrokov s posledicami, realnosti s fikcijo ipd. Posebej sta se nam iz zgornjih izlocila vzorca: pomešati (komu) štrene/racune/nacrte, ki izkazuje samostojni pomen, in pomešati (tudi mešati) hruške in jabolka, kjer gre za samostojno strukturo z ustaljeni-mi sestavinami znotraj že registriranega pomena. glede na omenjene lastnosti in relativno pogostost ju lahko obravnavamo kot samostojni leksikalni enoti. z vidika pomenske prepoznavnosti in razvršcanja ter predstavlja­nja Sbz in Fe v slovarju so kljub že izraženim zadržkom o smiselnosti ugotavljanja pomenske prekrivnosti med osnovnimi pomeni besede v leksikalni enoti in zunaj nje za nas vendarle zanimivi pomenski pre­nosi, ki ustvarjajo prepoznavne (leksikalizirane) metafore, in sicer na tej stopnji zgolj v okviru besedne vecpomenskosti, ceprav – kot se bo izkazalo – lahko upraviceno predvidevamo, da pomenski prenosi pogo-sto sooblikujejo pomen novih vecbesednih leksikalnih enot – kadar gre za frazeološke, so ti prenosi tako rekoc obvezni, vprašanje je le, ali se »pripnejo« na leksikalizirani oz. registrirani metaforicni pomen besede, ki je hkrati sestavina Fe, ali ustvarjajo »svojega«. v zadnjem primeru navadno govorimo o idiomih. za ponazoritev pomenskih razmerij med posameznimi pomeni vecpomenske besede v iztocnici in pomenom zveze, v kateri nastopa beseda kot sestavina, smo izbrali samostalnika koža in bumerang ter glagol bruhati. Pomeni besed si sledijo pod zaporednimi številkami, v stolpcu (a) pa so jim dodane najtipicnejše kolokacije, ki smo jih izlocili na podlagi korpusa. na desni strani si v stolpcu (b) sledijo Sbz in Fe, za katere menimo, da se »pripenjajo« na enega od izkazanih pomenov besede v iztocnici. namesto razlag smo zvezam dodali zglede iz korpusa FidaPLuS v stolpcu (c), da bi ponazorili njihovo besedilno rabo. koža sam. 1. ’vrhnja plast cloveškega ali živalskega telesa’ (a) (b) obcutljiva, gladka, tanka, lisasta koža • barva kože odrgniti kožo • dati koga iz kože imeti probleme s kožo • (dreti se, kricati) kot bi vstaviti pod kožo (koga) iz kože dajali/drli • skociti iz kože • (kaj) (je) pisano na kožo (komu/cemu) • zlesti (komu) pod kožo • (biti) krvav pod kožo • (imeti, dobiti) kurjo kožo • s kožo in kostmi (vred) • (biti) sama kost in koža (koga) • imeti debelo kožo (c) … v evropi ne bi smela biti pomembna barva kože, nacionalnost, pripadnost temu ali onemu, ampak clovek … te torbe ne bi spustila, pa ceprav bi jo dajali iz kože … vrešcijo, kot bi jih kdo dajal iz kože … to me je tako jezilo, da bi najraje skocila iz kože … bilo je opaziti, da mu scenarij ni kdo ve kako pisan na kožo … nekatere pesmi nam zlezejo pod kožo, drugih ne maramo … tudi jaz sem verjetno samo clovek, ki je krvav pod kožo, se pravi, da dela napake in se iz njih uci … nadzor! beseda, ob kateri dobite kurjo kožo, srce pa vam zacne divje utripati … ops, koga vidim! Prihaja sam aseptik osebno, s kožo in kostmi vred! … Jožeta sta bila le kost in koža, ko je po štirinajstih mesecih prišel domov … nekateri ljudje imajo tako debelo kožo in otopelo vest, da se krivice, ki jo storijo drugemu, sploh ne zavedajo 2. ’odstranjena vrhnja plast živalskega telesa’ (a) (b) leopardova, krokodilja koža –– ustrojiti, odreti kožo strojenje kože 3. ’kdo/jaz sam’ (a) –– (c) (b) • (obcutiti, izkusiti, doživljati …) (kaj) na lastni/svoji koži • dobro, slabo se pocutiti v lastni/svoji koži • (biti) v (cigavi) koži • ne moci iz svoje/lastne kože … na lastni koži je šel doživljat to, kar je poprej prebral … poskušajte ostati mirni in se dobro pocutiti v svoji koži … ne vem kaj italijani nameravajo, ne bi si pa želel biti v njihovi koži … ne morete iz svoje kože, zato morate povedati, do kod in kdaj se vi lahko prilagajate 4. ’lastno življenje; življenje koga’ (a) (b) –– • rešiti/reševati lastno/svojo/ golo kožo • placati s svojo kožo • odnesti celo kožo (c) … zdaj namesto na denar mislita le še na to, kako si bosta rešila kožo … carlos, naredil si nekaj zelo hudega in placal boš s svojo kožo … po trcenju z vlakom je odnesel celo kožo, nastala je samo gmotna škoda bumerang sam. 1.’naprava za metanje, ki se sama vrne’ (a) (b) metanje bumeranga –– 2. ’negativne posledice lastnega delovanja’ (a) (b) dobiti bumerang • vracati se/vrniti se kot bumerang (c) … hitre izgube kilogramov so vedno odraz izgube telesne vode ali ekstremnih diet, kar pa se vedno vrne kot bumerang v obliki povecanja telesne teže bruhati glag. 1. ’sunkovito izmetavati navadno tekoco snov’ (a) bruhati lavo, vodo, pepel (b) –– 2. ’izvreci zaužito’ (a) zaceti bruhati (b) • za bruhat (c) … trenutek pozneje zagledam jumbo plakat nekega sentimentalneža, ki nam grozi, da nas bo s svojim ksihtom strašil s telekartice. za bruhat 3. ’proizvajati, povzrocati, pojavljati se v velikem obsegu’ (a) (b) bruhati novice, kletvice • bruhati ogenj in žveplo (na koga) (c) … v intervjujih clinton bruha ogenj in žveplo na nove sovražnike v medijih … naši melanholicni razumniki cez prejšnji sistem bruhajo ogenj in žveplo, ne da bi jim bilo pri tem kaj posebej nerodno Pomenska analiza besed glede na njihovo pomensko udeleženost v zvezi v zgornjih primerih potrjuje domnevo, da je pomenske povezave med besedami in sestavinami Fe oz. Sbz težko potegniti, saj je pogo-sto težko dolociti, ali gre dejansko za pomen besede ali za pomen zveze, v kateri se beseda pojavlja (prim. 2. pomen besede bumerang in Fe vra-cati se/vrniti se kot bumerang). ceprav so nekateri metaforicni pomeni besede ocitni, npr. 3. in 4. pomen samostalnika koža, je hkrati težko dolociti, ali se denimo pomen sestavine koža v Fe rešiti lastno/svojo kožo nanaša bolj na 1. pomen, tj. na ’vrhnjo plast cloveškega telesa’, kot smo dejali, da to velja v primeru imeti debelo kožo (’biti neobcutljiv’), ali bolj na metonimicni prenos koža – lastno življenje oz. življenje koga. ce denimo v slovarju postavimo pravilo, da bomo kot samostojne iztocnice predstavili samo tiste vecbesedne leksikalne enote, katerih obe sestavini sta pomensko neprozorni, tj. izgubiti morata svoj osnovni pomen (ob tem da mora biti zveza hkrati tudi dovolj pogosta), moramo ugotoviti, v kolikšni meri registrirani pomeni posameznih sestavin »pokrivajo« pomen celostne zveze. cetudi je v nekaterih primerih taka porazde­litev precej ocitna, kot npr. prikazuje zgled za Fe crn scenarij spodaj, je v drugih primerih, zlasti pri glagolskih zvezah, to bodisi nemogoce bodisi se zdi, da je pomen zveze sicer povsem napovedljiv iz njenih sestavin, hkrati pa obstajajo drugi dokazi in jezikovni mehanizmi (npr. vecpomenskost), ki kažejo na to, da moramo zvezo obravnavati kot sa­ mostojno leksikalno enoto. crn prid. 1. ’crne barve’ ogljeno, smolnato, blešcece crn; crna barva, hlace, obleka 2. ’nelegalen’ crno zaposlovanje, prodaja, gradnja, odlagališce scenarij sam. 1. ’besedilo z opisi dogajanja in dialogi, namenjeno snemanju filma ali dramski uprizoritvi’ filmski, izviren, dober, prvoten scenarij; napisati, prebrati scenarij 2. ’razplet, potek dogodkov’ možen, crnogled, crn scenarij po znanem scenariju 3. ’za cloveka neprijeten, negativen, tragicen’ crna kronika, humor, pika/madež, tocka crna misel, slutnja, spomin crni petek, scenarij na drugi strani imamo tudi možnost, da zveze ne glede na prepo­znavnost registriranih metaforicnih pomenov besede, ki se realizirajo tudi v Fe, razvrstimo v samostojni del gesla (npr. frazeološko gnezdo, razdelek ipd.) in se tako odrecemo ugotavljanju metaforicnih pomen­skih prenosov, ki so neredko zabrisani in težko dolocljivi. še posebej je to ocitno pri Sbz, kjer sestavine ne izkazujejo ocitnih pomenskih prenosov, zaradi cesar je pomen zveze – vsaj na prvi pogled – mogoce razbrati iz njenih sestavin. brezno sam. 1. ’jama’ globoko, kraško, vhodno, stopnjasto, roško … brezno v zvezah: dvigniti, izkopati, potegniti, rešiti, vleci se/(koga) iz brezna (cesa) brezno obupa, zasvojenosti, pogube denarno, financno, duševno brezno (brez dna) padati, pogrezati se v brezno (cesa)/brez dna metati, vreci denar v brezno brez dna 2 beSedna zveza Kot StruKturni in poMenSKi organizator vecbeSedne leKSiKalne enote védenje, da se besede povezujejo na podlagi slovnicne in pomenske kompatibilnosti, daje v korpusnem okolju dobra izhodišca za prepo­znavanje in analizo vecbesednih leksikalnih enot. Ko recemo, da se besede med seboj družijo, mislimo predvsem na pogostost njihovega so-pojavljanja, kar lahko s pomocjo orodij za analizo korpusa razmeroma preprosto ugotovimo. trdno in hkrati pogosto druženje dveh besed, ki ga je v korpusu mogoce izlociti s statisticnimi izracuni, bomo imenovali frazno jedro, fraznost na tej stopnji pa nam še ne pomeni »frazeološko­sti«, pac pa le razmeroma trdo zvezo dveh besed. Frazna jedra so vedno potencialne vecbesedne leksikalne enote že v okviru svoje dvobesedne zgradbe, npr. gnilo jajce, na crno, ali pa razmeroma trdni deli obse­žnejših vecbesednih leksikalnih enot. taka frazna jedra so hkrati tudi strukturni in pomenski organizatorji neposrednega besedilnega okolja in napovedujejo potencialne nadaljnje sestavine, ki oblikujejo celostno strukturo zveze in njen pomen. Dolocitev fraznega jedra je v izhodišcu povezana z izlocitvijo naj­trdnejših besednih zvez, natancneje povezav, ki jih beseda, ki jo preu-cujemo v jedru konkordancnega niza, pogosto vzpostavlja z drugimi besedami. Kakšne tipe besednozveznih struktur lahko pricakujemo, je v prvi vrsti odvisno od besedne vrste besede, pomena, npr. vecpomen­skosti, predmetno- oziroma slovnicnopomenskosti, njene vloge znotraj besednozvezne oziroma stavcne zgradbe ipd., zadnje zlasti v primeru, ko gre za funkcijske ali slovnicnopomenske besede. ce smo v izhodišce raziskave, katere namen je poiskati cim bolj objektivna merila za identifikacijo vecbesednih leksikalnih enot, posta­vili besedo in njen povezovalni potencial, je v nadaljevanju naš namen ugotoviti: • kakšne informacije nam ponujajo razlicni statisticni izracuni, ve­zani na odkrivanje najtrdnejših besednih sopojavitev; • katere so najtrdnejše povezave, ki jih tvorijo posamezne besede, in kakšna je verjetnost, da so same na sebi že vecbesedne leksikalne enote oziroma da tvorijo njihov razmeroma trdni del ter • katere skladenjske strukture se oblikujejo, ko v jedru konkordanc­nega niza preucujemo besednovrstno razlicne besede. 2.1 prepoznavanje fraznih jeder eden izmed nacinov, kako razlikovati za analizo leksikalnega potencia-la jezika zanimive bigrame25 od nezanimivih (tj. kolokacij in prostih be-sednih zvez), je uporaba kompleksnih statisticnih izracunov za razliko od denimo zgolj absolutnih statisticnih vrednosti. Med korpusnimi je­zikoslovci najbolj priljubljene statistike upoštevajo tudi frekvenco med seboj povezujocih se jezikovnih elementov. Med drugim to pomeni, da upoštevajo dejstvo, da se dolocene besede pogosto povezujejo z vec raz-licnimi besedami, in da hkrati obstajajo besede, ki se tipicno povezujejo zgolj z omejenim številom besed, pri cemer je logicno pricakovati, da beseda z obsežnim kolokabilnim potencialom ne tvori enako trdnih zvez kot besedi, ki se pogosto povezujeta le druga z drugo. omenili smo že, da so se na slovenskem gradivu pri odkrivanju po­tencialnih vecbesednih leksikalnih enot pokazali kot posebej uporabni izracuni vzajemnih vrednosti, zlasti kubicno razmerje vzajemnosti in logaritem razmerja verjetja. Preglednice prikazujejo pogostost sopoja­vitve besed (t. i. kolokatorje) za leme vleci, šala in kisel v definiranem besedilnem okviru, ki smo ga dolocili za vsako lemo posebej glede na njeno besednovrstno pripadnost, pri cemer smo upoštevali tipicna skla­denjska razmerja, ki se za tvorjenje vecbesednih leksikalnih enot zdijo najbolj relevantna (gl. v nadaljevanju skladenjske vzorce kolokacij). v prvem stolpcu so tako nanizani kolokatorji, ki glede na padajoco vre­dnost LL (zadnji stolpec) tvorijo najtrdnejše zveze z lemo v jedru kon­kordancnega niza. 25 Frazna jedra so v nasprotju z bigrami najtrdnejše sopojavitve, upoštevajoc vrednosti Mi3 in LL, ki jih izkazuje preucevana beseda v jedru konkordancnega niza v defini­ranem besedilnem okolju. Lema vleci; besedilni okvir +/- 3 besede; razvrstitev po vrednosti LL vleci _ nos . vleci (koga) za nos vleci _ nedogled . vleci se v nedogled; vleci (kaj) v nedogled vleci _ jar . vleci se kot jara kaca vleci _ poteza . vleci (politicne, pravilne, nepremišljene …) poteze vleci _ zgled . (besede micejo), zgledi vlecejo vleci _ kaca . vleci se kot jara kaca vleci _ vleci . vleci se in vleci vleci _ uho . vleci na ušesa; vleci (koga) za uho vleci _ vzporednica . vleci vzporednice (z/s cim) /med (kom) (in cem)) vleci _ nase . vleci (poglede, pozornost; vlago) nase; vleci (obleko) nase vleci _ neskoncnost . vleci se v neskoncnost; vleci (kaj) v neskoncnost vleci _ rokav . vleci (koga) za rokav: vleci (kaj) iz rokava vleci_nitka/nit . vleci vse niti; vleci se kot (rdeca) nit Lema šala; besedilni okvir +/- 1beseda; razvrstitev po vrednosti LL šala _ za . za šalo šala _ neslan . neslana šala šala _ prvoaprilski . prvoaprilska šala šala _ zbijati . zbijati (kakšne) šale šala _ v . v šali (reci, dejati) šala _ dejati . za/v šali (reci, dejati) šala _ krožiti . kroži šala šala _ teden . šala tedna šala _ praviti . v šali praviti Lema: kisel; besedilni okvir + 1 beseda; razvrstitev po vrednosti LL kisel _ smetana . kisla smetana kisel _ zelje . kislo zelje kisel _ kumarica . kisla kumarica; cas kislih kumaric kisel _ repa . kisla repa kisel _ mleko . kislo mleko kisel _ jabolko . kislo jabolko; (ugrizniti, zagristi) v kislo jabolko; kislo ja­bolko (cesa) kisel _ tla . kisla tla kisel _ dež . kisli dež kisel _ obraz . kislega obraza; s kislim obrazom Poleg te informacije ponujajo preglednice tudi podatek o številu (so)pojavitev preucevane leme z izkazanim kolokatorjem (drugi stolpec: pojavitve), npr. kolokator nos se v besedilnem okviru treh besed pred in za preucevano lemo vleci pojavi 779-krat, vsega skupaj v celotnem korpusu pa 31020-krat, kar predstavlja podatek o absolutnih pojavi­tvah v korpusu (tretji stolpec). vzajemne vrednosti (Mi, cetrti stolpec) izpostavljajo tiste sopojavitve, pri katerih se besedi zgolj ali v vecini pri­merov pojavita le druga ob drugi, zato je ta vrednost za naša izhodišca manj pomembna. najrelevantnejše rezultate za ugotavljanje leksikalno zanimivih sopojavitev (tj. Sbz in Fe) predstavljata po pricakovanju vrednosti Mi3 in LL, ki se sicer malenkostno razlikujeta v razvrstitvi kolokatorjev (kolokator jar je denimo pri lemi vleci glede na vrednost Mi3 razvršcen pred kolokator nedogled), naceloma pa vsaj pri visokih frekvencah ne izkazujeta bistvenih odstopanj. Seznami, ki smo jih dobili glede na specificna povpraševanja, pri­kazujejo najtrdnejše sopojavitve, pri cemer moramo, ce želimo izlociti Sbz in Fe, upoštevati širino besedilnega okvira, v katerem smo izvedli povpraševanje, in kolokatorje smiselno porazdeliti glede na razvrstitev levo oziroma desno od leme. take poizvedbe odkrijejo ob fraznem je­dru za vecbesedno leksikalno enoto ustaljene sestavine in zapolnljiva mesta, ki jih znotraj stavcnega okvira napoveduje frazno jedro: 2.2 StatiSticna opredelitev fraznih jeder ugotovili smo, da obstaja v strukturi vsake vecbesedne leksikalne enote razmeroma trdna besedna zveza – frazno jedro, ki smo ga dolocili glede na visoke statisticne vrednosti, vezane na izracun besedne kolokabilno­sti. Ker je frazno jedro sestavljeno iz dveh bodisi neposredno povezanih sestavin bodisi iz sestavin, ki jih pricakujemo v definiranem besedil­nem okviru, pri postavljanju zakljuckov glede pogostosti potencialne vecbesedne leksikalne enote, katere del je ugotovljeno frazno jedro, upoštevamo tudi, ali je (a) sestavljeno iz predmetnopomenskih sestavin oziroma ali vsebuje tudi slovnicnopomenske sestavine; (b) samo na sebi že samostojna leksikalna enota ali le preucevani usta­ljeni del obsežnejše zveze. ob tem tudi upoštevamo, da je identifikacija fraznega jedra od­visna v prvi vrsti od tega, katero besedno vrsto preucujemo v jedru konkordancnega niza. ce za ponazoritev stvar obrnemo in ne izhajamo iz besede, da bi s pomocjo analize njenega besedilnega okolja odkrili vecbesedne leksikalne enote, pac pa za izhodišce vzamemo že »gotovo« zvezo, npr. zgrabiti/zagrabiti bika za roge, lahko vidimo, da je mogoce frazna jedra ali tipicne sopojavitve dveh besed identificirati na vec naci­nov in da posamezni deli zveze glede na statisticne izracune izkazujejo razlicno stopnjo trdnosti. Spodnje vrednosti nam prikazujejo frazna jedra, ki smo jih izlocili s pomocjo statistike, pri cemer preucujemo v jedru konkordancnega niza posamezne leme, ki tvorijo Fe: bik, zgrabi-ti, zagrabiti in rog. Lema, ki smo jo postavili v jedro konkordancnega niza, je v krepkem tisku. Frazno jedro št. sopojavitev Mi3 LL zgrabiti_za 1501 25.2 5760.2 zagrabiti_za 828 23.3 2953.9 zgrabiti_bik 51 19.5 476.2 bik_za 383 18.9 415.5 za_rog 296 18.2 331.5 zagrabiti_bik 10 13.1 69.9 bik_zgrabiti 6 11.0 36.9 bik_zagrabiti 4 9.8 24.5 iz seznama je razvidno, da je trdna povezanost sestavin znotraj zveze razlicna glede na lemo, ki jo preucujemo. Kot najtrdnejše se po­kaže predložno frazno jedro zgrabiti_za, ki po pricakovanju tvori vec razlicnih skladenjskih struktur, med katerimi so samo nekatere leksika­lizirane (npr. zgrabiti (koga/kaj) za vrat/grlo/goltanec, zgrabiti (koga/kaj) za jajca, zgrabiti/zagrabiti za vabo). relevantno trdnost izkazujejo tudi frazna jedra, ki jih izlocijo samostalniške leme, zlasti v zvezi s predlo­gi, npr. bik_za in za_rog. razlicna vrednost pri obrnjenem besednem redu bik_zgrabiti in zgrabiti_bik kaže na razmeroma ustaljen besedni red znotraj zveze. Seveda pa zgornjih statisticnih vrednosti ne moremo vzeti za absolutne kazalce trdnosti ali pogostosti leksikalne enote. Pri zgornjih izracunih namrec nismo upoštevali dejstva, da se med posa­mezne sestavine lahko vrivajo modifikatorji, npr. (mocno) zgrabiti (vsaj enega) bika za (mogocne) roge, in da posamezne sestavine lahko varirajo, kar je zlasti pogosto pri glagolskih sestavinah, npr. zgrabiti, zagrabiti, prijeti itd. bika za roge. Poleg razlicne stopnje trdnosti fraznih jeder, ki tvorijo vecbesedno leksikalno enoto, nas bo v nadaljevanju zanimalo, v kakšnem razmerju je pogostost fraznega jedra, ki jo tvori – je torej njen sestavni del – s tipicnimi skladenjskimi strukturami, v katerih se frazno jedro pojavlja, in v kolikšni meri se realizira oblikoslovna paradigma fraznega jedra, ce predvidevamo, da nam pogostost posamezne oblike napoveduje tudi ustaljenost zveze, katere del je. Spodnja preglednica prikazuje frazna je­dra, ki smo jih izlocili za lemo slep glede na zastopanost predmetno- oz. slovnicnopomenskih sestavin: slep_ulica ter na_slep (prvi stolpec) in glede na število vseh pojavitev fraznega jedra v korpusu (drugi stolpec), glede na tipicno skladenjsko strukturo oz. glede na izkazane realizacije znotraj oblikoslovne paradigme, ki jo tvori frazno jedro (tretji stolpec). v korpusu je mogoce avtomaticno ugotoviti tudi število pojavitev skla­denjske strukture, v kateri se pojavlja frazno jedro (cetrti stolpec), ter udeleženost strukture ali njene oblike v koncni zvezi (peti stolpec). frazno jedro št. pojav. Skladenjska zgradba št. pojav. frazno jedro glede na leksikalno enoto slep_ulica 2142 i. (Predl)_slep_ulica 1548 (zaiti, voditi, pripeljati, peljati, zapeljati, zaviti) v slepo ulico; (znajti se, koncati, obticati, tavati) v slepi ulici; (pogajanje, preiskava) v slepi ulici; (izhod, pot); (rešiti, pripeljati, priti, izvleci premakniti, izmotati) iz slepe ulice ii. (Prid)_slep_ulica 122 (izgubiti se v) politicni slepi ulici; (zaiti v) politicno slepo ulico; (najti pot, izhod iz) politicne slepe ulice frazno jedro št. pojav. Skladenjska zgradba št. pojav. frazno jedro glede na leksikalno enoto na_slep 348 i. (glag)_na_slep 133 (zapeljati, odstaviti, potisniti, zaiti) na slepi tir; (obticati, znajti se) na slepem tiru; (ugibati) na slepo ii. (Sam)_na_ slep 128 (zmenek) na slepo v korpusu imamo možnost – tako kot smo pri analizi besed kot potencialnih sestavin vecbesednih leksikalnih enot odkrivali posame­zne oblike (razlicnice), njihovo pogostost in dovzetnost za tvorjenje besednih zvez – ugotoviti, kakšna je oblikoslovna paradigma fraznega jedra, katere oblike so znotraj oblikoslovne paradigme pogoste in za ka­tere lahko pricakujemo, da tvorijo vecbesedne leksikalne enote. Poda­tek o realiziranih in najpogostejših oblikah fraznega jedra (gl. zgornjo preglednico) je za prepoznavanje vecbesedne leksikalne enote pomem­ben predvsem takrat, ko je posamezna oblika fraznega jedra vezana: (a) na konkretni pomen, ki ga izkazuje leksikalna enota, katere del je frazno jedro, npr. frazno jedro ves_konec v zvezi iz vseh koncev (prihajati, zgrinjati se …), ustreza pomenu ’od kod’, za razliko od: na vse konce (bežati, tekati …), ki ustreza pomenu ’kam’, in za raz­liko od na vseh koncih, ki ustreza pomenu ’kje’; (b) na pomenske odtenke, ki izražajo na primer razlicne faze glagol­skega dejanja oz. stanja, kot v primerih: zaiti v slepo ulico – znajti se, obticati v slepi ulici – najti pot, izhod iz slepe ulice; zapeljati, zaiti na slepi tir – obticati, znajti se na slepem tiru ipd. z upoštevanjem omenjenih izhodišc smo pri ugotavljanju pomen­ske relevantnosti in relevantnosti oblikovanja vecbesednih leksikalnih enot v povezavi z oblikami fraznega jedra preverjali tudi število poja­vitev fraznega jedra gnil_jajce v korpusu glede na njegovo oblikoslov-no paradigmo, kot nam jo avtomaticno izloci konkordancnik, skupaj s številom pojavitev posamezne besednozvezne oblike znotraj paradi­gme (stolpec a), nadalje oblikoslovno paradigmo posamezne sestavine fraznega jedra, tj. gnil (b1) in jajce (b2), skupaj s številom realiziranih besednih oblik. oblike, ki za konkretno frazno jedro niso izkazane in torej posledicno niso del potencialne leksikalne enote, so v preglednici navedene v ležecem tisku. (a) (b1) (b2) gnil_jajce 341 gnil 1917 jajce 34110 gnilih (jajc) 177 gnilih 381 jajc 5430 jajcih 915 gnil (jajc) gnil 71 gnilo (jajce) 80 gnilo 267 jajce 6928 gnila (jajca) 37 gnila 106 jajca 13582 gnilimi (jajci) 27 gnilimi 68 jajci 4567 gnilim (jajcem) 7 gnilim 80 jajcem 1331 gnilega (jajca) 6 gnilega 422 gnilem (jajcu) 6 gnilem 158 jajcu 1296 gnilemu (jajcu) 1 gnilemu 20 gnile 189 gnili 152 gnilima 1 jajcema 61 oblikoslovna paradigma za frazno jedro gnil_jajce upošteva le pri­devniško lemo, tj. gnil, kar v konkretnem primeru pomeni, da oblika gnilih predvideva dve besednozvezni obliki: gnilih jajc in jajcih, številcni podatek ob njej pa predstavlja število pojavitev za obe besednozvezni obliki skupaj. v zgornjem seznamu po pricakovanju izstopajo oblike, ki ne tvorijo skladenjskih zvez za preucevano frazno jedro, npr. *gnile jajca, in oblike, ki so v jeziku sicer mogoce, vendar jih oblikoslovna paradigma ne izkazuje, npr. gnili jajci in gnilima jajcema. oblikoslovna paradigma (prvi stolpec) med drugim izkazuje tudi možnosti oblikoslovnega pri­lagajanja sestavin fraznega jedra v besedilu in hkrati ocitno napoveduje oblike, ki so del obsežnejših skladenjskih zvez, npr: vonj po gnilih jajcih; hoditi kot po gnilih jajcih; obmetavati (koga) z gnilimi jajci itd. 2.3 SKladenjSKa zgradba fraznih jeder Seznami besednih sopojavitev, ki smo jih oblikovali s statisticnimi izra-cuni, nam ponujajo jasne namige o leksikalnem potencialu besed, ki jih preucujemo v jedru konkordancnega niza. Kadar gre za predmetnopo­menske besede, se nam že na tej stopnji izlocijo tipicne kolokacije, npr. neslana, prvoaprilska … šala; kisla smetana, zelje, kumarica, repa, mleko itd., med katerimi nas bodo v nadaljevanju posebej zanimale predvsem kandidatke za vecbesedne leksikalne enote in znotraj tega Fe. Pri gla­golskih in samostalniških lemah se visoko razvršcajo zveze s slovnic­nopomenskimi elementi, za katere je mogoce predvidevati, da tvorijo obsežnejše skladenjske vzorce. Pri nadaljnjem preucevanju besedne povezovalnosti v smislu tvor­jenja vecbesednih leksikalnih enot nas bo zanimalo, katere vrste kolo­katorjev lahko pricakujemo ob besednovrstno razlicnih lemah v jedru konkordancnega niza, hkrati pa želimo na ta nacin evidentirati tudi tipicne skladenjske zgradbe na ravni fraznih jeder. Poleg izracuna ku­bicnih vzajemnih vrednosti in vrednosti LL daje za leksikološke anali­ze in odkrivanje tipicnih kolokatorjev glede na besednovrstno razlicne leme dobra izhodišca iskalni sistem Word Sketches, ki nam za vsako preucevano lemo razvrsti kolokatorje glede na njihovo besednovrstno pripadnost in glede na položaj jedra v konkordancnem nizu. na podlagi dobljenih informacij smo izdelali sezname, ki izkazu­jejo najtipicnejše skladenjske zgradbe (predvsem gre za samostalniške in glagolske zveze), ki kot sestavni element vkljucujejo samostalniški lemi bralec in rana, pridevniški svetel in bridek, glagolski briti in pasti ter prislovni besno in postrani. bralec sam. [prid] Sam: [pozoren, spoštovan, gorenjski, nepoucen, mlad, drag, cenjen …] bralec [Sam] Sam2: [pismo, porota, zavajanje, krog, prispevek, število, izbor, vecina …] bralcev [glag] Sam3: [sporociti, prepušcati, nameniti] bralcem [glag] Sam4: [nagraditi, zavajati, nagovarjati, obvešcati] bralce [predl] Sam: [med, do, za …]* bralec Sam [glag]: bralec [presoditi, dobiti, izbrati, razumeti] Sam [Sam2]: bralec [Dela, Mladine, vecera, revije …] Sam [predl]: bralec [na, v]** * iskalni sistem Word Sketches med drugim izloci tudi seznam kolokatorjev, ki se najpogosteje vežejo na že izlocene predložne zveze, npr. prihajati med bralce; stik z bralci; pot, priti do bralcev; gre za bralca. ** bralcu na voljo; v pomoc rana sam. [prid] Sam: [vboden, nezaceljen, strelen, zaceljen, gnojen, hud, krvavec, Kri­stusov, odprt, rakav, smrten, svež, duševen, rakast, star, površinski, srcen, no-tranji …] rana [Sam] Sam2: [celjenje, obvezovanje, zdravljenje, šivanje, oskrba, posledica …] ran/e [Sam] Sam: [rak] rana [glag] Sam3: [podleci] ranam [glag] Sam4: [celiti, zaceliti, lizati, zdraviti, odpreti, oskrbeti, obvezati …] rano [predl] Sam: [zaradi, iz …]* rana Sam [glag]: rana [zaceliti se, celiti se, boleti, odpreti se, nastati] Sam [predl]: rana [v, na]** * umreti zaradi ran/e; kri, teci iz rane ** rana v predelu; rana na želodcu, glavi, nogi, roki … svetel prid. prid [Sam]: svetel [lasje, prihodnost, barva, zvezda, izjema, tocka, polt, prostor, plat, odtenek, zgled, trenutek, pramen, pivo, luc, ton, prežganje, kovina …] [prisl] prid: [zelo, bolj, nekoliko, najbolj, dovolj, precej] svetel [glag] prid: [obetati, nastati, ostati, dajati] svetel bridek prid. prid [Sam]: bridek [izkušnja, konec, sablja, razocaranje, smrt, žalost, resnica, usoda, solza spomin, spoznanje, sabljica, bolecina, poraz …] [prisl] prid: [najbolj, bolj, nekaj] bridek [glag] prid: [pokositi, doživeti, okušati, vihteti, doleteti, pretakati] bridek [predl] prid: [do, z] bridek [prid] prid: [svoj, njen, kakšen, tvoj] bridek besno prisl. prisl [glag]: besno [lajati, pogledati, iskati, sikniti, odvihrati, zarjoveti, vreci, zaloputniti, brcati, mahati, zavpiti, tolci, kricati, zasikati, odvrniti, odkorakati …] [prisl] prisl: [bolj, manj, tako] besno postrani prisl. prisl [glag]: postrani [gledati, viseti, stati, nagniti, obrniti, pogledati, ležati, rasti …] prisl [prid]: postrani [nagnjen, ležec] [prisl] prisl: [nekoliko, malce, bolj, malo, rahlo, nekam] postrani [Sam] prisl: [glava, klobuk] postrani briti glag. [Sam] glag: [norec, veter, burja, sapa, brivec] briti glag [Sam]: briti [norec, noga, brada, veter, glava, dlaka, burja] [prisl] glag: [redno, neusmiljeno, zunaj, skrbno …] briti glag [prisl]: briti [okrog, okoli] glag [prid]: briti [mrzel, oster, sramen, bridek …] [glag] glag: [zaceti, nehati] briti glag [predl]: briti [z, iz, cez, po] pasti glag. [Sam] glag: [temperatura, cena, oci, tecaj, smeti, odlocitev, delnica, drevo, breme, povprecje, voznik, zastor, luna, nebo, sum, žogica, bomba, kocka, meter, glava, vojna, indeks, žrtev …] pasti glag [Sam]: pasti [odlocitev, mrak, senca, sekira, angel, noc, sneg, krona, koncentracija, cena, zbranost, drevo, odpornost …] [prisl] glag: [grdo, nesrecno, mocno, spet, nekoliko, obcutno, drasticno, hitro, takoj, hudo, nerodno, strmo, dokoncno …] pasti glag [prisl]: pasti [dalec, noter, ven, vznak, nazaj, naravnost, name, vame, predme …] glag [prid]: pasti [berlinski, prvi, kakšen …] glag [predl]: pasti [na, pod, v, po, iz, z, za, skozi, cez, okoli, zaradi, izpod, med, okrog, pred, od, preko, kot, prek, ob, pri, do, brez, proti] najpogostejše in hkrati glede na osnovna skladenjska razmerja v jeziku najbolj pricakovane strukture, kot npr. Prid_Sam, Sam_glag, glag_Sam, Sam_Sam, Prisl_glag, kot kažejo zgornji primeri, izposta­vijo kolokacije, ki so hkrati tudi prvi namigi o pomenskih lastnostih oziroma vecpomenskosti preucevane besede v jedru konkordancnega niza, npr. svetli lasje, polt, barva; svetla prihodnost; veter, burja brije; briti glavo, noge, brado; nerodno, nesrecno pasti; temperatura, cena pada itd., medtem ko nam predložna frazna jedra napovedujejo obsežnejše skladenjske strukture, ki se jih zdi smiselno preveriti tudi z vidika obli­kovanja Sbz in Fe. 2.3.1 Frazna jedra s predmetnopomenskimi sestavinami v zvezi s fraznimi jedri, ki jih sestavljajo predmetnopomenske sestavine, moramo na tem mestu opozoriti vsaj na tri stvari, ki prikazane skladenjske strukture neposredno povezujejo z njihovo pomensko prepoznavnostjo. Prva je potreba po preverjanju zvez, ki z vidika vecbesednih leksi­kalnih enot na prvi pogled ne predstavljajo potencialnih kandidatov, npr. krona_pasti, sekira_pasti, oci_pasti, luna_pasti, smeti_pasti itd. Pri ugotavljanju tega, katere od v zgornjih seznamih izkazanih predmetno­pomenskih kolokacij predstavljajo potencialne kandidate za vecbesedne leksikalne enote, za zdaj ne vidimo druge objektivnejše možnosti kot zgolj zanašanje na lastni jezikovni obcutek. na tej stopnji je torej pred­vsem od jezikoslovceve presoje odvisno, ali je zvezo kocka_pasti mogoce prepoznali kot Fe kocka je padla ali pa jo je mogoce brez nadaljnjega uvrstili med »klasicne« kolokacije, ki jih z vidika potencialne pomenske samostojnosti ni smiselno nadalje preverjati. za govorca, ki mu sloven-šcina ni prvi jezik, verjetno tudi zveze kot senca, mrak pade in odlocitev je padla niso nic manj idiomaticne kot zveze pasti krona, sekira itd., zato se zdi smiselno za identifikacijo vecbesednih leksikalnih enot preveriti vsako kombinacijo, ki ne vzbuja realnih predstav o kolokabilnih lastno­stih besede. ce si pogledamo v širšem besedilnem okolju samo nekaj ta­kih zvez, je mogoce izlociti take, ki so relevantne za leksikalni nabor: oci_pasti oci padejo iz jamic (komu) tema/zavesa pade na oci (komu) v (cigavih) oceh (pasti) oci padejo ven (komu) v oci pade (komu) (kaj) luna_pasti kot bi z lune padel ni (kdo) z lune padel kaj si/je (kdo) z lune padel nebo_pasti z neba pasti kot bi (kdo/kaj) z neba padel/dlo nebo pade na glavo (komu) pasti_angel padli angel Druga stvar, ki se je moramo zavedati pri nadaljnji analizi zgor­njih seznamov, je, da se lahko nekatera za preucevanje oblikovanja vec-besednih leksikalnih enot manj relevantna skladenjska razmerja, npr. glag_Prid, pokažejo zanimiva za nadaljnjo besedilno umestitev, saj podobno kot frazna jedra s slovnicnopomenskimi sestavinami lahko tvorijo obsežnejše leksikalne enote. z njihovo besedilno umestitvijo odkrivamo »vdiranje« tipicnih modifikatorjev v ustaljene vecbesedne leksikalne enote, kot kažejo spodnji primeri pod (a) in samostalniške zveze (Prid_Sam) (v spodnjem seznamu so poudarjene), ki pogosto sle­dijo preucevanemu glagolu v jedru konkordancnega niza, kot v prime-rih pod (b) glag_prid (a) ustreliti (kapitalnega, velikega, grešnega …) kozla dvigniti (velik, politicni, medijski) prah dvigniti (precej, veliko, nemalo, ogromno, toliko …) prahu; (b) pasti zadnja beseda zadnja klapa (filma) zadnja/koncna/dokoncna odlocitev zadnja ovira zadnja zavesa/zastor veliko breme z ramen (koga) veliko breme na pleca/rame (koga) velik kamen s/od srca železna zavesa atomska bomba temna senca na (koga/kaj) nov rekord nov svetovni rekord nove žrtve briti sramne dlake/dlacice venerin gricek Sem sodi tudi preverjanje za slovenšcino manj obicajnih oz. v smi­slu skladenjskih struktur bolj heterogenih zvez, kot so npr. strukture Sam_Sam, kjer se v vlogi levega prilastka lahko pojavljajo tudi izho­dišcno samostalniške besede, npr. rak rana (cesa). obstojeca slovnicna teorija (toporišic 1982: 42-43; 2004: 558/559) take možnosti za slo­venšcino ne dopušca. tretja stvar, na katero želimo opozoriti v zvezi s skladenjsko zgrad­bo predmetnopomenskih fraznih jeder, je odkrivanje povezav med nji-mi, tj. tipicnimi skladenjskimi strukturami (npr. Prid_Sam, glag_Sam itd.), skladenjskimi razmerji, ki se ustvarjajo znotraj njih (npr. ujema­nje, prisojanje, vezava), in njihovo pomensko vlogo oziroma možnostjo oblikovanja vecbesednih leksikalnih enot. gre namrec za to, da nam frazna jedra kot skladenjske zgradbe pri predmetnopomenskih sesta­vinah ne odkrivajo zgolj tipicnih besednovrstnih kombinacij, pac pa tudi skladenjska razmerja znotraj zveze same in vlogo sestavin, ki se med seboj tipicno povezujejo. Pri tem se nam še enkrat vec potrjuje predpostavka, da pri oblikovanju leksikalnega fonda jezika enakovre­dno sodelujejo tako skladenjski kot leksikalno-pomenski procesi. Kot nam tipicna samostalniška besedna zveza (samostalniška fraza), ki jo zastopa zveza pridevnika in samostalnika (pridevnik v vlogi ujemal­nega levega prilastka, samostalnik v vlogi jedra samostalniške besedne zveze), npr. vbodna, strelna, smrtna, srcna itd. rana, odkriva ujemalna skladenjska razmerja, nam, predvidevamo, zveze z glagolskimi lema-mi, npr. Sam_glag in glag_Sam odkrivajo najtipicnejše kolokatorje znotraj stavcnega, tj. prisojevalnega razmerja, npr. [Sam] glag: [norec,* veter, burja, sapa, brivec] brije, in tipicna vezavna dolocila v razlicnih neimenovalniških sklonih, npr. glag [Sam]: briti [norca/e, noge, bra-do, veter,* glavo, dlake, burja*]. Ker pa statisticni izracuni, vezani na ugotavljanje besedne kolokabilnosti, ne locijo tipicnih sopojavitev glede na vrsto skladenjskega razmerja in ker je razvrstitev osebka in predme­ta glede na levo oziroma desno stran od glagolskega jedra dolocena s clenitvijo po aktualnosti (mogoce je tako burja brije in briti norce kot brije burja in norce briti), se dogaja, da je razporeditev kolokatorjev gle­de organizacije stavcnoclenskih vlog znotraj identificirane skladenjske strukture zavajajoca oziroma nerealna. na podlagi možnosti, ki jih po­nuja konkordancnik aSP32, lahko s »presejanjem« in urejanjem bese­dilnega okolja sicer razmeroma preprosto ugotovimo, da se samostalnik norec v zvezi briti norca/norce (iz koga) relativno veckrat (približno v razmerju 4 : 1) razvršca desno od glagolskega jedra, tj. v prid briti norce/ norca, hkrati pa tudi, da samostalnik norec v tej strukturi nikoli ni ose­bek: besedilne realizacije v korpusu FidaPLuS zveze norec brije (koga/ kaj) ne izkazujejo, ceprav so teoreticno možne. v tem smislu je treba ustrezno interpretirati tudi navedbo kolokatorja norec na »osebkovem« mestu skladenjske strukture Sam_glag in kolokatorjev veter in burja (v prejšnjem seznamu smo jih zato oznacili z *) pri skladenjski strukturi glag_Sam, kjer pricakujemo tipicna predmetna dopolnila. v besedilu je, kot receno, mogoca razvrstitev tako levo kot desno glede na glagol: zunaj brije prava kraška burja bilo je pozimi in burja je brila na vso moc Dejstvo, da statisticni izracuni, vezani na kolokabilnost preuce-vane besede, ne upoštevajo vrste skladenjskega razmerja, navaja na to, da je treba pri ugotavljanju tipicnih osebkov in predmetnih dopolnil znotraj ugotovljenih struktur, vsaj kadar preucujemo glagolske leme, preveriti dejansko realizacijo izkazanih kolokatorjev. vecjo zanesljivost izkazuje statistika pri razvrstitvi kolokatorjev v primeru samostalniških lem. Strukture, ki se izlocijo pri preucevanju samostalniških lem, kon­kretno Sam_glag in glag_Sam, navadno realno razvrstijo preucevani samostalnik ob glagole, kjer opravlja vlogo osebka, npr. v strukturi Sam [glag]: rana [zaceliti se, celiti se, boleti, odpreti se, nastati]; bralec [pre-soditi, dobiti, izbrati, razumeti], in na drugi strani ob glagole, kjer opra­vlja vlogo predmeta, tj. v strukturi [glag] Sam: [sporociti, prepušcati, nameniti] bralcem; [podleci] ranam; [celiti, zaceliti, lizati, zdraviti, od­preti, oskrbeti, obvezati …] rano. Hkrati nam razvrstitve kolokatorjev, kot jih prikazujejo skladenjske strukture, kažejo tudi tipicen besedni red, ceprav je ta, kot receno, v slovenšcini dolocen z aktualizacijo zno­traj konkretnega besedila. Dejstvo, da npr. statisticni izracuni v zvezi z glagolom pasti v strukturi glag [Sam] navajajo kolokatorje: pasti [odlo-citev, mrak, senca, sekira, angel, noc, sneg, krona, koncentracija, cena, zbranost, drevo, odpornost] …, ki sicer v zvezi s tem glagolom nikoli ne morejo biti predmetna dopolnila (ne gre namrec (kdo/kaj) pasti odloci­tev), pri strukturi [Sam] glag pa: [temperatura, cena, oci, tecaj, smeti, odlocitev, delnica, drevo, breme, povprecje, voznik, zastor, luna, nebo, sum, žogica, bomba, kocka, meter, dan, glava, vojna, tla, indeks, žrtev …] pasti, kaže na to, da je, ce zanemarimo možnost njihovega pojavlja­nja tako na levi kot na desni strani glagolskega jedra (odlocitev je padla in padla je odlocitev), taka razporeditev za konkretno kombinacijo v jeziku obicajnejša oziroma bolj ustaljena. to potrjuje tudi dejstvo, da zgornja seznama najpogostejših kolokatorjev v strukturah Sam_glag in glag_Sam nista povsem prekrivna, kar pomeni, da je besedni red pri nekaterih zvezah bolj trden kot pri drugih. Podrobnejša preucitev tega problema daje v korpusu FidaPLuS za zgornje kolokatorje rezulta­te, ki jih navajamo v nadaljevanju. številcni podatek ob zvezi oziroma njeni besednoredni varianti pomeni število pojavitev v korpusu, kadar obe besedi nastopata neposredno druga ob drugi, zanemarili pa smo tiste besedilne realizacije, kjer sta besedi med seboj oddaljeni, kot npr. v primerih: vceraj je padla ena najpomembnejših odlocitev ali odlocitev bi morala pasti najkasneje spomladi; vam bo padla glsbena sekira v morje medu itd., in vse tiste realizacije, kjer zveze nastopajo v dobesednem po-menu, npr. … Ivanu je skoraj padla sekira iz rok, ko je na svojem dvorišcu zagledal avto. odlocitev_pasti 206 : pasti_odlocitev 612 sekira_pasti 12 : pasti_sekira 78 krona_pasti 4 : pasti_krona 52 zvezi odlocitev_pasti pogosto sledijo kolokatorji, ki jo casovno ali prostorsko umešcajo, zlasti torej prislovna dolocila casa in kraja: danes, do konca leta, meseca maja; na seji, na tekmi; v drugem krogu, v zadnji minuti itd., medtem ko zvezi pasti_odlocitev tipicno sledi odvisni sta­vek: ali …, da …, kateri …, oziroma predlog o in mestniško dopolnilo: o prvaku, zmagovalcu, gradnji, izboru, nakupu, o tem, ali … Strukturi sekira_pasti in pasti_sekira sta del obsežnejše vecbesedne enote sekira pade v med komu, obcutneje pogostejša realizacija zveze pasti_sekira pa kaže na trdnejši besedni red znotraj Fe, katere del predstavlja frazno jedro. Podobno je mogoce ugotoviti tudi za strukturi krona_pasti in pasti_krona, ki tvorita Fe pade krona z glave komu, kjer je strukturnejša trdnost na strani zveze pasti_krona, in sicer ne glede na to, da gre za Fe z izkazanim stavcnim razmerjem in vršilcem dejanja v neosebkovem položaju (prim. t. i. neprave glagolske frazeme). 2.3.2 Frazna jedra s slovnicnopomenskimi sestavinami Frazna jedra, ki vsebujejo slovnicnopomenske sestavine, zlasti predlo­ge, so navadno del obsežnejših skladenjskih zvez, znotraj katerih lahko prepoznavamo tudi vecbesedne leksikalne enote. Kot je razvidno iz ti-picnih skladenjskih zgradb na ravni besedne zveze, lahko predložne ele­mente pricakujemo predvsem pri glagolskih in samostalniških besedah, preverili pa bomo tudi besedilno okolje zvez predloga in pridevnika, za katere se je že pokazalo (prim. zgoraj na_slep), da so potencialne sesta-vine vecbesednih leksikalnih enot. v analizi tudi ne bomo zanemarili zaimenskih elementov, ki jih do sedaj nismo posebej izpostavljali, ce se bo pokazalo, da tvorijo frazna jedra, ki napovedujejo obsežnejše leksi­kalne enote. za besednovrstno razlicne leme, samostalniški roka, konec, glagol­sko pasti in pridevniško nor, smo s pomocjo Word Sketches izlocili za posamezno lemo tipicna frazna jedra, ki vsebujejo slovnicnopomenske sestavine, ter jih umestili v njihov besedilni kontekst. Pri posamezni besednovrstni lemi smo upoštevali razvrstitev tako levo kot desno od preucevanega konkordancnega jedra ter tipicne realizacije prikazali v besedilnem okolju. Pri tem smo se omejili zgolj na tiste kombinacije, za katere predvidevamo, da napovedujejo vecbesedne leksikalne enote. predl_roka in roka_predl imeti v rokah držati v rokah pljuniti v roke seci v roke vzeti v roke prijeti v roke vrabec v roki vajeti v roke priti v roke izpustiti iz rok iztrgati iz rok uiti iz rok uhajati iz rok spolzeti iz rok izmuzniti iz rok predl_roka in roka_predl spustiti iz rok izpuliti iz rok polzeti iz rok vajet iz rok vzeti iz rok prehajati iz rok v roke romati iz rok v roke preiti iz rok v roke živeti iz rok v usta dati iz rok jesti iz roke zamahniti z roko odmahniti z roko udariti z roko po mizi z roko pod roko z roko v ogenj z roko v roki kriliti z rokami zakriliti z rokami mahati z rokami opletati z rokami sprejeti z rokami priti pod roke prijeti pod roko držati pod roko prodajati pod roko imeti pri roki biti pri roki prst na roki iti na roke metati na roko nositi na roke vreci na roke prati na roke zaprositi za roko prositi za roko nositi po rokah hoditi po rokah iti od rok predl_roka in roka_predl roko pred usta predl_konec in konec_predl iti do konca od zacetka do konca biti na koncu z živci biti na koncu z mocmi imeti na koncu luc na koncu svetloba na koncu konec koncev zgodba brez konca igra brez konca sestaviti konec s koncem zaceti pri koncu biti pri koncu z vseh koncev na vseh koncih na vse konce iz vseh koncev po vseh koncih pasti_predl pasti na pamet pasti na finto pasti na glavo pasti na misel pasti na pleca pasti na rame pasti na rit pasti pod vpliv pasti v nezavest pasti v komo pasti v nemilost pasti v vodo pasti v oko pasti v glavo pasti v nemilost pasti z neba pasti z Marsa pasti z lune predl_roka in roka_predl pasti skozi nor_predl nor na nogomet Frazna jedra s slovnicnopomenskimi elementi so, izhajajoc iz kor­pusnih podatkov, v jeziku zelo pogosta, sklepati pa je mogoce, da je opazna vloga v prvi vrsti posledica njihove vecpomenskosti in s tem povezane vecfunkcijskosti. v spodnjem seznamu so frazna jedra (prvi stolpec) prikazana glede na tipicni skladenjski vzorec (drugi stolpec), ki znotraj besedila predvideva konkretne zapolnitve, pri cemer smo, kadar je bilo mogoce, izlocili najtipicnejše kolokatorje (tretji stolpec). na kon-cu smo besedilnim umestitvam fraznega jedra dodali okvirno razlago pomena (cetrti stolpec), s cimer smo želeli na eni strani opozoriti na posamezne skladenjske vloge fraznega jedra, ki se kažejo v razvršcanju na razlicna mesta znotraj stavcne zgradbe, na drugi strani pa na njihovo vecpomenskost, ki se oblikuje bodisi v povezavi s konkretnimi zapol­nitvami znotraj skladenjskega vzorca bodisi z zahtevanimi slovnicnimi kategorijami besed na teh položajih. frazno jedro Skladenjski vzorec besedilni vzorec pomen v_barva (glag) v barvah (natisniti, oddajati, snemati, posneti, slikati) v barvah ’v barvni tehniki’ (sanjati, videti) v barvah ’barvno’ (kaj) v barvah (ilustracije, slike, fotografije) v barvah ’barvni’ v barvi (cesa) v barvi (morja, kamna) ’take barve kot’ ves_ barva (kaj) vseh barv (cvetovi) vseh barv ’barven; barvit’ (kdo) vseh barv (ljudje) vseh barv ’razlicnih ras’ ves_crn (glag) vse crno (videti, biti/ni) vse crno ’pesimisticno’ (kje) (je) vse crno ’oblacno’ vse crno (koga/cesa) vse crno (ljudi, ilegalcev) ’veliko’ (S) ves crn (tako, da je/bo) ves crn ’podplut’ ves crn (glag) ves crn ’crno obarvan’ ’umazan’ 2.4 poMenSKa opredelitev fraznega jedra ugotavljanje osnovnih pomenov fraznega jedra, kot je bilo iz doseda­njih prikazov že veckrat razvidno, je v tesni povezavi z opazovanjem fraznega jedra v njegovem bodisi neposrednem bodisi definiranem be-sedilnem okviru. avtomaticno prepoznavanje besed, ki se obicajno v številnih besedilnih realizacijah pojavljajo v okolici fraznega jedra, je v korpusnem okolju razmeroma preprosto: v izhodišcu izhajamo iz stati­sticnih izracunov, v nadaljevanju pa uporabimo racunalniška orodja, ki omogocajo podrobnejše jezikovne analize. vse to nam daje za preuce­vanje leksike in leksikografsko delo relevantne jezikovne podatke. na podlagi le-teh je med drugim mogoce ugotoviti, da obstajajo oblikovno prekrivna frazna jedra, ki so sestavni del pomensko (in glede na skla­denjsko vlogo) razlicnih leksikalnih enot (gl. zgornjo preglednico). Pri prepoznavanju pomena fraznih jeder – njihove vloge, ki jo opravljajo v leksikalni enoti, katere del so – se je tako pokazalo, da je smiselno upoštevati zastopanost predmetno- oziroma slovnicnopomenskosti nji­hovih sestavin. Pri fraznih jedrih s slovnicnopomenskimi sestavinami je ob dejstvu, da tvorijo obsežnejše leksikalne enote, hkrati tudi ocitno, da so (lahko) sestavni deli vec pomensko razlicnih leksikalnih enot. Kot strukturnopomenski organizatorji namrec predložna frazna jedra na­povedujejo neposredno besedilno okolje in so hkrati od njega odvisna. Spodnji seznam prikazuje predložno frazno jedro do_konec v povezavi s kolokatorji, ki jih izkazuje besedilna raba. Povsod, kjer so kolokatorji izstopali, smo navedli najpogostejše. v povezavi z njimi in tipicnimi predmetnimi dopolnili, kot jih izkazuje sobesedilo, smo oblikovali re-lativno samostojne pomene: do_konec ’do zakljucka; koncanja’ pripeljati, izpeljati (pogovor, tekmo, projekt) do konca zdržati (tempo) do konca; zdržati do konca (programa) pocakati do konca (leta, pocitnic, preiskave) poslušati do konca ’do želenega rezultata’ rešiti (primer, spor, uganko) do konca iti do konca skuhati (testenine, juho) do konca ’v celoti; v celotnem obsegu’ povedati do konca prebrati (porocilo, poglavje, odstavek) do konca pospraviti (stanovanje, pisarno) do konca pobarvati (ograjo, risbo) do konca zgrajen do konca odplacati (kredit) do konca odvrteti se do konca ’dokler nic ne ostane’ pokaditi (cigareto) do konca pojesti (juho) do konca popiti (pivo) do konca pogoreti do konca podreti (hišo) do konca ’do skrajne dopustne, možne tocke’ priviti (vijak) do konca odpreti (okno) do konca pritisniti (na plin) do konca naviti (radio, sireno) do konca ’zelo’ ponižati (koga) do konca (biti) utrujen, oguljen, iskren, nesrecen do konca ’do kdaj’ do konca (leta, meseca, maja, prvenstva) (trajati) do konca (pomladi) ’do kod/kam’ pripeljati do konca (ceste, ulice) ’do propada, unicenja’ pripeljati do konca (tržnega gospodarstva, komunizma) pripeljati (koga) do konca Pomembnost sobesedila za ustrezno pomensko prepoznavanje fraznega jedra (zgoraj npr. v vlogi prislovnih dolocil) se kaže tudi v »teži« predmetnih dopolnil, ki jih predvidevajo glagoli v povezavi s preucevanim fraznim jedrom. ce se na mestu predmetnega dopol­nila v vzorcu pripeljati, izpeljati kaj do konca pojavijo samostalniki kot tekma, derbi, prireditev ipd., je frazno jedro v zvezi z glagoli kot pripeljati, izpeljati ipd. brez dvoma mogoce razumeti kot ’(uspešno) zakljuciti tekmo, derbi, prireditev’, medtem ko predmetna dopolnila v spodnjih besedilnih zgledih v enaki meri sugerirajo tudi pomen ’do želenega rezultata’: … kariera je kariera; odlocil sem se in stvar bom pripeljal do konca … ce tega projekta ne bomo pripeljali do konca, potem tudi profesionalizacije Slovenske vojske ne moremo pripeljati do želenega cilja v besedilu je, kot kažeta zgleda, taka dvoumnost odpravljena, med drugim lahko tudi z vkljucitvijo ustreznega pridevniškega elementa: … uporabite svoja poslovna poznanstva in cimprej pripeljite zadeve do srecnega konca … Dejansko je dogodek združil mlade iz obcine Ljubno in jih s skupnim delom pripeljal do zastavljenega konca omenili smo že, da so pogosta zlasti glagolska predložna frazna jedra in da je njihovo pogostost mogoce v veliki meri upraviciti z vsto­panjem v razlicne obsežnejše skladenjske vzorce, znotraj katerih se obli­kujejo tako vecbesedne leksikalne enote, npr. (kaj) pade v vodo (komu), pasti v nemilost (pri kom), pasti na glavo, (kaj) pade v glavo/na misel komu, pasti z lune itd., kot skladenjski vzorci, ki so skupaj z dolocenimi zapolnitvami na predvidenih mestih znotraj njih odlocilni za uresni-citev konkretnega pomena glagola. v spodnjem zgledu gre v primerih (a1) in (a2) za sestavljeni oz. frazni glagol, v primeru (b) pa za zvezo glagola in predloga. veljati_za Skladenjski vzorec besedilni vzorec pomen besedilni zgled (a1) veljati za (kakšnega) veljati za pomembnega/ nedolžnega/ spoštovanega/ uglednega … ’biti tak’ v nasprotju z nizozemci, ki veljajo za skromnejše turiste, belgijci na pocitnicah ne stiskajo pri izdatkih. (a2) veljati_za Skladenjski vzorec besedilni vzorec pomen besedilni zgled veljati za (koga/kaj) veljati za favorita/ utemeljitelja/zacetnika predhodnika … ’biti kdo/kaj’ te freske, ki žal niso v celoti ohranjene, veljajo za glavno delo slikarske šole v Ferari. (b) veljati (za koga/kaj) veljati za vse/vecino/oba … ’nanašati se na koga kaj’ Prišli boste do spoznanja, da je življenje borba, in ce to velja za vas, zakaj ne bi veljalo za druge. ugotovimo lahko, da je obcutljivost fraznega jedra za ustrezno pomensko prepoznavanje v tesni povezavi z elementi neposrednega ali širšega besedilnega okolja. na drugi strani imajo frazna jedra s pred­metnopomenskimi sestavinami vec možnosti, da so že sama na sebi leksikalne enote, pri cemer besedilno okolje odloca predvsem o njihovi vecpomenskosti, kot v zgledih (a). ce so sestavni del obsežnejših le­ksikalnih enot, kot v zgledih (b), besedilno okolje navadno odloca o pomenskih odtenkih, ki jih frazno jedro sprejema nase z razlicnimi skladenjskimi vlogami, upovedovalnimi možnostmi in pretvorbami, ki jih dopušca zgradba in pomen zveze. (a) soncen_zahod ’del dneva’ ob, po soncnem zahodu do, v casu soncnega zahoda pred soncnim zahodom ’pojav na nebu, ko se sonce spusti pod obzorje’ romanticen, lep, cudovit soncni zahod opazovati, obcudovati soncni zahod gnil_jajce ’nekaj slabega; kar ne zagotavlja dobrih rezultatov’ podtakniti, dobiti gnilo jajce izpasti kot gnilo jajce metati obmetavati koga z ’družabna igra’ igrati se igra, igrica kisel_kumarica ’delikatesna specialiteta’ narezane, sesekljane, vložene kozarec rezina, košcek ’nezanimiva novica’ cas, v casu, sezona, obdobje poletna, medijska, politicna slep_kura gnila jajca gnilimi jajci gnilo jajce gnilo jajce kisle kumarice kislih kumaric kisle kumarice kislih kumaric kisla kumarica ’kdor ima sreco, kljub temu da ni prevec pameten, spreten, sposoben’ tudi, še slepa kura zrno najde kot slepa kura ’slabo videti; ne dojeti bistva’ biti slep kot kura biti slepa kura (b) beraški_palica ’obubožanje, revšcina, financni propad priti na pristati, znajti se na spraviti, pripeljati koga na biti na caka (koga) beraško palico beraški palici beraško palico beraški palici beraška palica 3 vecbeSedna leKSiKalna enota avtomaticno prepoznavanje najtrdnejših besednih sopojavitev, ki so hkrati v jeziku tudi dovolj pogoste, še ne zagotavlja avtomaticnega prepoznavanja vecbesednih zvez kot samostojnih leksikalnih enot. o tem v najvecji meri, kot smo do sedaj že veckrat pokazali, odloca be-sedilno okolje in številni drugi jezikovni mehanizmi, kot so konkretne oziroma bolj ali manj dolocene/spremenljive zapolnitve predvidenih položajev znotraj skladenjskega vzorca, pomenski potencial besede, za katero predvidevamo, da tvori vecbesedno leksikalno enoto, ter nje­ne skladenjske in pretvorbene lastnosti. v nadaljevanju bomo na pod-lagi korpusnih podatkov, ki jih bomo pridobili z analizo besedilnega okolja ugotovljenih fraznih jeder, kolokacije razmejili od potencialnih vecbesednih leksikalnih enot, med katerimi bomo izlocili idiomaticne. Posebej bomo obravnavali variantnost in pretvorbenost ugotovljenih vecbesednih leksikalnih enot, kot izrazito strukturno in pomensko po­gojena pojava, ter se ustavili ob posameznih primerih ustvarjalne rabe, ki jo dopušca metaforicni potencial Fe. z ubesediljenjem vecbesednih leksikalnih enot bomo pokazali tudi na njihovo vecpomenskost oziro-ma možnost dobesednega branja in na tipicne elemente, ki kot »zunanji kontekst« vplivajo na njihovo ustrezno rabo in pomensko prepoznav­nost v besedilu. 3.1 prepoznavanje vecbeSednih leKSiKalnih enot umestitev besede oz. leme v besedilno okolje pomeni v korpusu, ki omogoca uporabo orodij za analizo in statisticne izracune, prvi korak k odkrivanju vecbesednih leksikalnih enot. ce namrec želimo oprede­liti sopojavljanje dolocenih elementov besedila kot segment besedila, ki spada skupaj, tj. kot kolokacijo, Sbz ali Fe, moramo ta segment naj­prej prepoznati kot ponavljajoc pojav. zato smo vzajemno najtrdnejše in hkrati razmeroma pogoste sopojavitve proglasili za frazna jedra in zanje predvidevali, da lahko tvorijo bodisi v okviru svoje minimalne besednozvezne zgradbe bodisi kot deli obsežnejših struktur potencialne leksikalne enote. ce je bila ugotovitev fraznih jeder v celoti vezana na statisticne podatke, smo z njihovim ubesediljenjem, kjer so nas zanima­le skladenjske zveze in znotraj njih tipicne zapolnitve, prestopili mejo zgolj izrazne prepoznavnosti in se usmerili v ugotavljanje pomenskih lastnosti. Pri tem so nam bili izkazani skladenjsko-pomenski vzorci v veliko pomoc, saj se je pokazalo, da so spremembe na ravni skladenj­skega vzorca in predvidenih zapolnitev znotraj njega v tesni povezavi s celostnim pomenom vecbesedne leksikalne enote. 3.1.1 Skladenjska in pomenska opredelitev kolokatorjev Pri prepoznavanju vecbesednih leksikalnih enot, kot smo do sedaj že veckrat pokazali, je bistveno hkratno upoštevanje sintagmatskih pro-cesov, ki se ticejo besedne povezovalnosti, in predstavljajo konkretno ubeseditev, ter možnih izbir na paradigmatski osi, kjer nam posamezne izbire omogocajo prepoznavati pomensko razlicne in hkrati prekriv­ne skladenjske strukture. gre za vpogled v širši kontekst preucevane besede, iz katerega izlocimo kolokatorje in jih uredimo glede na so-rodne skladenjske vloge in pomen, kot se kažejo v besednih vrstah in pomenskih vsebinah, ki jih je mogoce za vsako besedo še podrobneje dolociti. Podatke, ki jih dobimo iz korpusa v zvezi z besedilnim oko­ljem preucevane besede ali fraznega jedra, je mogoce organizirati v za te namene oblikovani podatkovni zbirki (prim. gorjanc, Krek in gantar 2005): med drugim lahko formaliziramo skladenjske vzorce glede na pomenske skupine besed, ki se tipicno pojavljajo na predvidenih mestih znotraj njih. za ponazoritev smo izbrali glagol gojiti, samostalnik osel in pridev­nik gol. v zvezi z glagolom nas zanima besedilno okolje v okviru treh besed pred in za njim, samostalnik in pridevnik opazujemo z vidika kolokatorjev v okviru ene besede pred in za konkordancnim jedrom. Kolokatorje preucevane besede razvrstimo najprej glede na besedno vr­sto, znotraj tega pa glede na prepoznavne vsebinske oz. tematske sklope (posamezni sklop oznacuje rimska številka) ter glede na tipicno umesti­tev levo oziroma desno od konkordancnega jedra. razen pri pridevniku gol, ki v tej fazi stanja korpusa še ni bil ustrezno razdvoumljen glede na samostalnik gol, smo uporabili iskalni sistem Word Sketches, rezultate pa smo preverili tudi s statisticnimi izracuni, konkretno z vrednostjo LL, v korpusu FidaPLuS. besednovrstna ureditev kolokatorjev omogoca izlocitev skladenj­skih struktur, ki jih preiskovana beseda vzpostavlja v besedilu, npr. glag_glag (zaceti, smeti gojiti); glag_Sam (gojiti bombaž; izpasti osel, pokazati osle); Prid_Sam (navaden osel; golo naštevanje); Prisl_Prid (povsem, cisto gol), razvrstitev kolokatorjev glede na pomenska polja ali tematske sklope pa zagotavlja osnovne informacije o pomenskem in povezovalnem potencialu besede, ki jo preucujemo v jedru konkor­dancnega niza. na ta nacin je mogoce dolociti frazna jedra, ki so v celoti prekrivna z leksikalno enoto, npr. kronan osel; kazati, pokazati osle, in obsežnejše skladenjske vzorce, zlasti predložne zveze, ki jih je treba z vidika oblikovanja leksikalnih enot preveriti glede na njihovo besedilno okolje, npr. gojiti (rastline, konopljo) v (loncku, rastlinjaku) / na (prostem/balkonu) / kot (loncnico, enoletnico) / v industrijske namene gojiti (zamero, upanje, simpatijo) do (koga) na golo (posekati, izsekati) do golega (ostrici, obriti) / (sleci, razgaliti) (iti) za golo (preživetje, življenje) iz gole (radovednosti, firbca) (opaziti, videti) z golim ocesom (lotiti se) (koga/cesa) z golimi rokami kazati/pokazati osle (komu) imeti (koga) za osla presedlati/priti z osla na konja osel gre (samo/le) enkrat na led kjer se osel valja/leži dlako pusti za tovrstne skladenjske vzorce je znacilno, da so rezultat slovnic­nih in pomenskih lastnosti jezika, zaradi cesar postajajo obvezna sesta­vina slovarjev. Pri tem je ocitno, kot smo že opozorili, da tako izbira skladenjskega vzorca, npr. gojiti kaj kje; gojiti kaj do koga, kot zapolnitev skladenjskih mest s konkretnimi besedami ali znotraj dolocenih slov­nicnih in pomenskih kategorij odlocilno vplivajo na ustrezno interpre­tacijo besede oz. besedne zveze v besedilu. poleg osnovnih kolokabilnih in vezljivostnih lastnosti besede, ki jo preucujemo v jedru konkordancnega niza, nam podatki iz preglednic odkrivajo tudi medpomenska razmerja, ki se odpirajo na vertikalni – paradigmatski osi. Kolokatorje je tako znotraj posameznega niza mo­goce združevati na podlagi sinonimije, npr. nakljucje – slucaj; resnica – dejstvo; loncek – posoda; rit – zadnjica – zadnja plat; dirka – tekma, nad- oz. podpomenskosti, npr. industrijska rastlina: konoplja, šampinjon, bombaž; žival: ovca, riba. Kolokatorji se s preucevano besedo povezujejo tudi na podlagi drugih skupnih pomenskih lastnosti; oznacujejo npr. abstraktno predmetnost (iluzije, upanje, custva, ambicije), posamezne dele celote (telo: prsi, oko, roka, pest), vrsto (enoletnica, loncnica; dalma­tinski, istrski), prostor (v rastlinjaku, na balkonu, na prostem), stopnjo (napol, povsem, cisto) itd. postopek pomenskega in skladenjskega ureja­nja kolokatorjev tako odkriva na paradigmatski osi pomenska razmerja med kolokatorji sorodnega pomenskega polja, pri tem pa opozarja tudi na obstojece variante, h katerim se še vrnemo v nadaljevanju. 3.1.2 obseg kolokatne paradigme Pojem »kolokatna paradigma« smo si sposodili pri cermáku (1985: 171), nanaša pa se na besede (kolokatorje), ki jih pomenske in skla­denjske lastnosti dolocene besede vežejo nase. Ker nas zanimajo znotraj tipicnih sopojavitev, med katerimi prevladujejo kolokacije, vecbesedne leksikalne enote, se nam zdi merjenje obsega kolokatne paradigme do-bro izhodišce za njihovo prepoznavanje. izhajamo torej iz predpostav­ke, da imajo besede, ki se znotraj posameznega pomena, ce so vecpo­menske, povezujejo z omejenim številom kolokatorjev vec možnosti, da oblikujejo potencialne leksikalne enote, kot besede, ki imajo obsežen kolokabilni potencial. v nadaljevanju nameravamo ugotoviti, katere od kolokacij, ki smo jih za preucevano besedo izlocili iz korpusa (gl. identifikacija fraznih jeder), so »kandidatke« za leksikalne enote, in katere so zgolj pogoste besedne zveze, ki ustrezajo slovnicnim in pomenskim povezovalnim pravilom jezika. Predvidevamo, da je ena od možnosti za identifikacijo vecbesednih leksikalnih enot ugotavljanje velikosti kolokatnega niza, kar zahteva upoštevanje obsega oziroma števila razlicnih kolokatorjev, ki se povezujejo s preucevano besedo oziroma njenim pomenom na sin-tagmatski osi, in pomenske razlicnosti kolokatorjev na navpicni oziro-ma paradigmatski osi. Postopek merjenja kolokatne paradigme smo izdelali za samostal­nik barva in pridevnik soncen, v nadaljevanju pa si bomo z ubesedilje­njem predložnih fraznih jeder, ki smo jih izlocili za preucevani besedi ter glagol brcniti ogledali tudi postopek prepoznavanja obsežnejših le­ksikalnih enot. Prvi korak k odkrivanju obsega kolokatne paradigme je ugotovitev najtrdnejših povezav, ki jih preucevana beseda vzpostavlja v besedilu. v spodnji preglednici so razvršceni kolokatorji samostalnika barva glede na padajoco vrednost LL, za nas pa je pomemben tudi podatek o kubic­nem razmerju vzajemnosti (Mi3) in podatek o številu sopojavitev. Seznam, ki smo ga dobili, je seznam klasicnih kolokacij, npr. mo-dra, bela, rdeca zelena, rumena, razlicna, crna, rjava, siva, srebrna … barva. Hkrati se z dolocenimi oblikami kolokatorjev, npr. rdece (= ’ka­kšen’: rdece barve) napovedujejo tudi tipicne skladenjske vloge koloka­cij, v danem primeru pridevniška v vlogi prilastka: (kamion, avtomobil) temno, vinsko bordo rdece barve, in samostalniška v vlogi predmetnega dopolnila: (uporaba) rdece barve. Pregled kolokabilnega potenciala lahko dolocamo tudi glede na desno razvrstitev kolokatorjev ali znotraj definiranega besedilnega okvira, kjer pridejo do izraza drugacne skladenjske zgradbe, npr. pri samostalniških besedah: Sam_Sam2: barva kože, oci, las, glasu, polti; ozadja, pisave ipd., zveze z glagoli kot: braniti, spremeniti, spreminjati, nanašati, zastopati barve, širši besedilni okvir, kot bomo podrobneje prikazali v nadaljevanju, pa napoveduje tudi druge skladenjske vzorce, npr.: v barvi (cesa), (lociti, sortirati) po barvi, zastopati (cigave) barve/ barve (cesa) ipd. za kolokabilno najohlapnejše povezave bi lahko šteli tiste zveze besed, kjer se preucevana beseda v danem pomenu povezuje z velikim številom pomensko razlicnih kolokatorjev. ce vzamemo za izhodišce osnovni pomen samostalnika barva, tj. ’vidni del barvnega spektra’, lah­ko iz seznama26 kolokatorjev oblikujemo vec razlicnih pomenskih oz. tematskih skupin, ki dolocajo barvni odtenek bodisi znotraj barvnega spektra (moder, rdec, bel …) bodisi glede na podobnost (mavricen, ko­vinski, smetanast …), intenzivnost (temen, svetel …), funkcijo (varova­len, maskiren, svarilen …) itd. barva sam. 1. ’vidni del barvnega spektra’ (a) rdec, moder, rjav, bel, zelen, rumen, siv, crn, oranžen, rožnat, srebrn, vijolicen, škrlaten, bež, roza, zlat … (b) mavricen, kovinski, smetanast, oliven, jesenski … (c) temen, svetel, svetlejši … (c) varovalen, maskiren, svarilen … (d) živ, pisan, živahen, vpadljiv, kricec … (e) v barvi lesa, slonove kosti, kože … Lahko bi rekli, da so v zgornjih primerih glede na številnost in po­mensko razlicnost kolokatorjev, ki se povezujejo s samostalnikom barva v njegovem osnovnem pomenu, izpolnjeni vsi pogoji za prosto besedno zvezo, ceprav smo že poudarili, da o povsem prostih besednih zvezah 26 Pri razvrstitvi kolokatorjev v pomenske skupine smo upoštevali obsežnejši seznam, kot ga navajamo zgoraj. (tako glede smiselnosti kot slovnicne ustreznosti) v jeziku dejansko ne moremo govoriti. v naslednji fazi je mogoce ugotoviti, da posamezni pomeni besede, ki jo preucujemo v jedru konkordancnega niza, vežejo nase kolokatorje zgolj enega/dolocenega ali skrajno omejenega števila pomenskih polj, število kolokatorjev znotraj njih pa je lahko razmeroma obsežno. tu, kot kažejo spodnji primeri, imamo opraviti s pomensko in oblikovno trdnejšimi zvezami, zlasti s poimenovanji razlicnih vrst in namembno­sti znotraj dane predmetnosti, kot jo oznacuje pomen besede. barva sam. 2. ’snov za barvanje’ (a) tiskarski, akrilen, oljen, disperzijski, prekriven … (b) za fasade, pleskanje, lase, svilo, tekstil … na tej stopnji gre najveckrat za Sbz z zgradbo vrstnega pridevni­ka in samostalnika, ki imajo pogosto terminološko vrednost. Pregled kolokatorjev desno od preucevane besede kaže tudi na zveze s predlogi, barva za (kaj), ki nastopajo v podobnih pomenskih vlogah, v danem primeru za izražanje vrste in namembnosti. na naslednji stopnji oblikovno-pomenske trdnosti, kot jo izkazu­jejo spodnji primeri, lahko vidimo, da je izbira kolokatorjev za dolo-cen pomen besede skrajno omejena, hkrati pa beseda, ki jo preucu­jemo v takih povezavah, pogosto nastopa v prenesenem pomenu, kar je navadno dovolj za ustvarjanje pomenskega prenosa, ki ga zahteva frazeološki pomen. zveze tega tipa – upraviceno lahko torej govorimo o vecbesednih leksikalnih enotah, zlasti o Fe – pridejo še posebej do izraza v obsežnejših strukturah, ki jih je mogoce odkrivati z nadaljnjimi umestitvami v besedilno okolje, kot bomo pokazali v nadaljevanju. barva sam. 3. ’simbol, razlocevalno znamenje’ braniti, zastopati (cigave, slovenske …) barve / barve (koga/cesa) 4. ’prepricanje, nazor’ priti s pravo barvo na dan pokazati svojo/e pravo barvo/barve politicne barve Postopek merjenja obsega kolokatnega niza lahko ponovimo tudi za pridevnik soncen, pri cemer bomo tokrat izhajali iz pomensko že urejenega seznama kolokatorjev v okviru +/– 1 besede glede na lemo soncen v korpusu FidaPLuS. žarek zahod dan lega zaliv lep na celica sistem bog luc vzhod jutro stran plaža popoln s kolektor spekter božanstvo sijaj mrk popoldan lokacija otok topel v zbiralnik žar zaton dopoldan prostor obala prelep pred sprejemnik svetloba obrat popoldne mesto nabrežje cudovit po blešcava nedelja pobocje obsevanje senožet sevanje jasa toplota pripeka energija pogon Pomenska klasifikacija kolokatorjev, kot je razvidna iz zgornjega seznama, temelji na vsebinskih povezavah, prepoznanih v dolocenih tematskih sklopih ali pomenskih poljih, kar smo za besednovrstno raz­licne leme že prikazali (gl. skladenjska in pomenska ureditev koloka­torjev). tudi v tem primeru bomo trdnost leksikalno-gramaticnih enot prepoznavali v obsegu kolokabilnega niza, kot se kaže v številu in po­menski raznovrstnosti kolokatorjev na sintagmatski in paradigmatski osi. ugotovili smo namrec, da je na posameznih mestih strukturnega vzorca vecje ali manjše število kolokatorjev medsebojno relativno za­menljivih: vecje ko je število kolokatorjev, ki se vežejo na posamezne pomene preucevane besede, kot ponazarjamo spodaj, in bolj ko so po­mensko raznorodni, manj trdna, predvidevamo, bo zveza: soncen prid. 1. ’v zvezi z zvezdo kot središcem soncnega sistema’ soncni (žarek, sij, svetloba, toplota, energija …) soncni (zahod, vzhod, obrat, mrk …) soncni (pega, korona …) 2. ’v zvezi z energijo (svetlobo, toploto), ki jo oddaja sonce’ soncen (dan, jutro, popoldan, nedelja …) soncni (pobocje, senožet, jasa …) soncni (lega, stran, lokacija …) trdnost kolokacije se na drugi strani povecuje z omejeno možno­stjo nadomešcanja kolokatorjev, in sicer le na sinonimna razmerja, npr. sijaj – žar – blešcava; luc – svetloba; energija – pogon; zahod – zaton; lega – lokacija; kolektor – zbiralnik; bog – božanstvo. S postopnim zmanj­ševanjem števila kolokatorjev, ki v kombinaciji z dano besedo tvorijo prepoznavno pomensko enoto, se izlocajo razmeroma trdne zveze, ki pripadajo skupnemu pomenskemu polju, npr. znotraj pomena ’v zvezi z zvezdo’: soncna pega, soncna korona, soncni vzhod, soncni zahod, soncni mrk, soncni sistem itd. v tem okviru moramo obravnavati tudi vse ko­lokatorje, ki so za dani pomen besede nezamenljivi in jih ne moremo uvrstiti v katero od ugotovljenih vsebinskih povezav na paradigmatski osi. tu pricakujemo tipicne Sbz, npr. soncna ocala, soncni veter, sonc­na ura, soncni kralj, soncno mesto, oz. razmeroma trdne dele obsežnejše enote, ki jo odkrivajo postopki nadaljnje besedilne umestitve. analiza kolokatorjev, ki se pojavljajo v širšem besedilnem okvi­ru preucevane besede (spodaj navedeni zgledi veljajo za samostalniško lemo osel in pridevniško soncen), odkrivajo v širšem besedilnem okviru tudi kolokatorje, ki se tipicno pojavljajo ob že ugotovljenih fraznih je­drih, ki smo jih predhodno glede na obseg kolokatne paradigme dolo-cili za samostojne leksikalne enote. Spodnji primeri tako dokazujejo, da bolj ko se trdnost strukture širi v besedilno okolje fraznega jedra, vecja verjetnost je, da zveza obstaja bodisi kot kot (a) leksikalna enota ali (b) njen razmeroma trdni del. (a) kolokator leksikalna kolokator enota popolni, delni soncni mrk cudovit, prelep soncni zahod ob, po, pred, v casu soncni zahod odjezditi, jahati v soncni zahod dvor, francoski, vzdevek soncni kralj Ludvik Xiv (b) kolokator frazno jedro kolokator dežela, deželica na soncen stran alp pritožiti se, biti, zaposlen na soncen uprava zdrobiti, zmleti, sesuti, spremeniti v soncen prah osel iti (le, namrec, samo) enkrat na led kjer se osel valjati dlako pusti S skladenjsko-pomensko analizo kolokatorjev in dolocanjem obse­ga kolokatne paradigme smo za razliko od tradicionalnih jezikoslovnih pristopov, ki so se soocali s težavami pri dolocanju razlike med kolo­kacijo, npr. soncen dan, in Sbz, npr. soncni zahod, sledili statisticni opisljivosti znacilnih sopojavljanj in pomenski koheziji med njimi. Me-nimo namrec, da kolokacij, ki so sestavljene iz dveh ali vec leksikalnih elementov in kažejo lastnosti sopojavljanja tudi na podlagi dolocene pomenske pripadnosti, ni mogoce izcrpno opisati zgolj na podlagi njihovih sintagmatskih lastnosti, npr. zgolj kot samostalniške zveze s strukturo Prid_Sam. Hkrati pa se tudi zavedamo, da lahko prisotnost in stopnjo pomenske kohezije v povezavi s statisticno znacilnim vzor­cem pojavljanja, resnicno prepozna le govorec konkretnega jezika (te­ubert 1999). 3.2 StatiSticna opredelitev vecbeSednih leKSiKalnih enot Pri ugotavljanju pogostosti leksikalne enote, ki smo jo identificirali na podlagi besedilne umestitve ugotovljenega fraznega jedra, smo že ugotovili, da to ni kljucno za ugotavljanje pogostosti zveze kot celote, saj frazna jedra s slovnicnopomenskimi sestavinami (prim. Predl_roka, Predl_konec) v manjši meri pa tudi predmetnopomenska (prim. gnil_ jajce) oblikujejo vec razlicnih, tj. pomensko samostojnih leksikalnih enot. Jasno je torej, da visoke pogostosti v korpusu, ki so vezane na strukturno najtrdnejše dele vecbesednih leksikalnih enot, ne zagotavlja­jo relevantnih rezultatov glede pogostosti zveze kot celote. najpogostej­ši bi- in trigrami, ki so bili izloceni iz korpusa FidaPLuS, tako nimajo samostojne pomenske vrednosti, hkrati pa je na drugi strani ocitno, da pogostost sopojavitve dveh elementov, ki jo je mogoce avtomaticno izlušciti iz korpusa, ne zagotavlja identifikacije vseh leksikalnih enot, ki vsebujejo preucevano lemo. to pomeni, da lahko obstajajo tudi so-pojavitve besed s samostojno pomensko vrednostjo, ki se glede na po­gostost preucevane leme v korpusu sorazmerno redko pojavljajo. Ker je kljucna lastnost pri dolocanju vecbesedne leksikalne enote ugotavljanje njene pomenske samostojnosti, je toliko pomembneje, da pri njihovem prepoznavanju, ki temelji na statisticnih podatkih, upoštevamo tiste statistike, ki poleg pogostosti sopojavitve upoštevajo tudi trdnost »no-tranje« naveze. zlasti pri visoko frekventnih besedah je tako smiselno pregledati obsežnejše sezname kolokatorjev, ki tvorijo frazna jedra po­tencialnih vecbesednih leksikalnih enot. iz spodnje preglednice je razvidno, da absolutno število pojavitev identificiranega fraznega jedra za_šala glede na posamezne leksikalne enote, v katerih se pojavlja (mednje štejemo: malo/napol za šalo malo/na-pol za res; kot za šalo (pomesti z/s (kom), premagovati, opraviti z/s (kom); (ne) gre za šalo itd.), ni vedno prekrivno. frazno jedro št. poj. Kolokator št. poj. vecbesedna leksikalna enota št. poj. za_šala 3680 kot 965 kot za šalo (premagovati, pomesti, opraviti) 965 kota 119 kakor 17 bolj 566 bolj za šalo (kot zares) 565 malo 118 malo za šalo (in) malo zares 118 mala 51 malce 71 malce za šalo (in) malo/malce zares 36 malce za šalo (povedati, dodati) 20 tako 51 tako za šalo (narediti kaj) 51 sam 29 samo za šalo 21 (iti) samo za šalo 8 samo 16 le 44 (iti) le za šalo 13 (vzeti) le za šalo 2 ugotovili smo že (gl. statisticna opredelitev fraznega jedra), da je pogostost vecbesedne leksikalne enote odvisna tako od razlicnih skla­denjskih vzorcev, v katerih se frazno jedro realizira v besedilu, kot od njemu lastnih kolokabilnih lastnosti, npr. kot za šalo (premagovati, po­mesti, opraviti), (gre, šlo je) samo za šalo itd. Pri dolocanju pogostosti vecbesedne leksikalne enote glede na frazno jedro je poleg zgoraj na­vedenega potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je korpus v dolocenem delu nerazdvoumljen, kar pomeni, da kolokatorji kot npr. kot, kakor, kota tvorijo eno samo leksikalno enoto (oziroma njen del) kot za šalo (narediti kaj), kolokatorji napol in pol pa leksikalno enoto na pol za šalo, napol zares. Prim. tudi malo, mala = malo za šalo, malo za res; sam, samo = samo za šalo itd. nadalje je potrebno pogostost ene same, pomensko identicne vecbesedne leksikalne enote razdeliti med variante, npr. malo/ malce/samo/le/zgolj za šalo. od kolokatorjev, ki ob ugotovljenem fra­znem jedru tvorijo vecbesedne leksikalne enote, je potrebno lociti tudi primere, kjer frazno jedro sicer ne tvori leksikalne enote, hkrati pa gre za zveze, ki so v besedilnih realizacijah razmeroma pogoste npr. imeti smisel za šalo, vzeti/imeti kaj za šalo, biti (razpoložen) za šalo ipd. ob vsem tem je znotraj pogostosti fraznega jedra potrebno upoštevati tudi vse ponovitve, t. i. korpusni šum, in dobesedne pomene, kjer besedil-no okolje ne izkazuje tipicnih kolokatorjev, frazno jedro pa predstavlja drugacno skladenjsko razmerje, kot npr. v zgledu … za šalo vecera je poskrbel novinar Studia City …, kjer gre za zvezo: poskrbeti za (kaj). 3.3 SKladenjSKe laStnoSti vecbeSednih leKSiKalnih enot Skladenjske lastnosti vecbesednih leksikalnih enot, tj. njihovo vlogo v razlicnih stavcnih položajih, npr. v vlogi povedka, osebka, predmeta itd., in upovedovalne možnostih, npr. znotraj primerjalnega, vprašal­nega, nikalnega itd. vzorca, je v korpusu mogoce prepoznavati v usta­ljenih in hkrati heterogenih besedilnih uresnicitvah. glede na to, da imamo opraviti z vecbesednimi leksikalnimi enotami, ki izkazujejo doloceno stopnjo strukturne in pomenske trdnosti, lahko pricakujemo zanje razlicne omejitve, ki jih postavlja slovnicna organizacija jezika pri opravljanju skladenjske in širše besedilne vloge. Pri Fe in Sbz v vlo-gi/ah glagola gre navadno za izbiro osebe, nacina, nikalne, vprašalne, velelne oblike itd., ki je tesno povezana s konkretnimi okolišcinami sporocanja. v korpusnem okolju se lahko osredotocimo na tiste rabe, ki so splošno sprejete, in pustimo ob strani manj ocitne ter individu­alne možnosti, ki so tako za jezikovne analize kot slovarski opis manj zanimive. 3.3.1 Stavcnoclenska vloga vecbesednih leksikalnih enot Dolocanje besedne vrste vecbesednim leksikalnim enotam glede na iz­kazano funkcijsko dinamiko ne daje vedno dobrih izhodišc za njihov jezikovni opis, ker besednovrstna opredelitev, ki sicer temelji na njihovi primarni stavcnoclenski vlogi, pogosto ne zajame vseh možnosti, ki jih le-ta izkazuje v besedilu. opravljanje razlicnih stavcnoclenskih vlog na posameznih položajih stavcne zgradbe pogosto bolj ali manj prizadene tudi izrazno podobo in pomen vecbesedne leksikalne enote, hkrati pa se pogosto dogaja, da je za konkretno zvezo znacilnih/tipicnih vec stavc­nih pozicij. zato je osnovno vprašanje besednovrstne pripadnosti dolo-cene leksikalne enote v povezavi z njenimi tipicnimi stavcnoclenskimi vlogami hkrati vprašanje njihove izrazne podobe, konkretno obsega, ki ga doloca meja med sestavinami zveze in njenim besedilnim okoljem. Leksikalno-gramaticno izhodišce, ki ga upoštevamo pri identifikaciji vecbesednih leksikalnih enot, je na razlicnih tockah opazovanja, tj. od besede prek fraznega jedra do vecbesedne lekskalne enote, že pokazalo, da ostrih mej med entitetami, kot so beseda, besedna zveza, prosta in stalna besedna zveza in njihovim besedilnim okoljem ni mogoce na­tancno potegniti. vendar pa se za identifikacijo tipicnih položajev le­ksikalnih enot znotraj stavka na podlagi korpusnih podatkov ponuja možnost locevanja posameznih skladenjskih vlog ene same leksikalne enote od pomensko razlicnih leksikalnih enot, ki vsebujejo prekrivno frazno jedro. ce vzamemo za izhodišce predložno frazno jedro v_brk in predmetnopomensko beraški_palica, lahko na podlagi pomensko razlicnih skupin kolokatorjev (posamezne skupine kolokatorjev lahko izkazujejo razlicne variante) ugotovimo, da se pod težo neposrednega besedilnega okolja spreminja pomen leksikalne enote, katere del je fra­zno jedro, hkrati pa tudi njena skladenjska vloga. (a) v_brk • povedati, reci/ vreci, metati, zagnati/ ’grobo povedati’ zabrusiti (komu) (kaj) v obraz/brk • smejati/režati se v brk (komu/cemu) ’posmehovati se’ • (narediti) (kaj) v brk (cemu) ’kljub cemu’ • (za)momljati, (za)mrmrati/ godrnjati, brundati si/ muzati se v brk/brke ’govoriti, momljati … sam pri sebi’ (b) beraški_palica • beraška palica ’uboštvo, revšcina’ • spraviti, spravljati/pognati (koga/kaj) na beraško palico ’povzrociti financni propad’ • biti/priti, znajti se, pristati na beraški palici ’financno propasti’ • koncati, umreti/životariti na beraški palici ’v uboštvu, revšcini’ na podlagi podatkov o skladenjskih vlogah vecbesednih leksikal­nih enot, ki jih je z analizo besedilnega okolja mogoce pridobiti iz kor­pusa, prepoznavamo tipicne pretvorbene povezave v smislu zapolnjeva­nja razlicnih skladenjskih položajev. Pomenski odtenki, ki so s takimi funkcijskimi in strukturnimi spremembami povezani, so pri slovarski predstavitvi lahko izhodišce za povezovanje v eno samo oziroma za lo­cevanje na vec samostojnih vecbesednih leksikalnih enot. ena izmed takih za leksikalne enote s pridevniškimi sestavinami regularnih sprememb znotraj skladenjskega vzorca je, da se lastnost sa­mostalnika v vlogi osebka, ki je izražena v povedkovem dolocilu, kot kažejo zgledi (a), lahko izrazi tudi v vlogi pridevniškega prilastka, ki je dolocen z razvrstitvijo levo od samostalniškega jedra, ali v vlogi desnega samostalniškega prilastka v zgledih (b). Pomenska povezava se ohranja v razmerju stanje – lastnost, kot kažeta obe skupini povezanih leksi­kalnih enot, pri cemer je za posamezne zveze pogostost ene ali druge možnosti navadno razlicna. (a) (b) (biti) pisan na kožo (komu) (kaj) pisan na kožo (komu) ’primeren za’ … vloga neizprosnega policaja mu ni bila pisana na kožo, ni bil najbolj prepricljiv silak … ameriško podjetje je prav zaradi lastnih potreb razvilo miško oziroma sledilno kroglico, pisano na kožo vsakomur, ki za racunalnikom redno dela vsaj nekaj ur na dan (biti) krvav pod kožo pod kožo krvav (kdo) ’ranljiv’ … vsi smo krvavi pod kožo in vsakomur lahko spodleti … ko problem malenkostno zaide izven strokovne teorije, postanejo strokovnjaki povsem navadni, pod kožo krvavi ljudje (biti) zlata vreden zlata vreden (kdo/kaj) ’dragocen’ … dober sosed je zlata vreden in ce je tako, mu lahko pustite telefonsko številko, da vas bo poklical, ce bo šlo karkoli narobe … po dveh nepricakovanih porazih so Kraševci koncno dosegli lepo in zlata vredno zmago take pretvorbene povezave niso same po sebi umevne za leksikalne enote z zgradbo samostalniške zveze, ceprav je distribucija njihove bese­dilne rabe skoraj izkljucno vezana na povedkovo dolocilo, kjer izražajo lastnosti samostalnika v osebku, kot kažejo besedilni zgledi za Fe: mož beseda in alfa in omega. zelo redko, ne da bi pri tem prišlo do pomenske spremembe, zasedajo osebkovo mesto ali nastopajo v vlogi prilastka. (biti) alfa in omega (cesa) alfa in omega (cesa) ’bistvo’ ’najpomembnejši clovek’ … odlocilna sta kader in njegovo znanje to je alfa in omega uspeha alfa in omega formule 1 ima prefinjen obcutek za humor (biti) mož beseda mož beseda ’zanesljiv’ ’zanesljiv clovek’ … ker je minister mož beseda, je obljuba do vceraj držala … ni mogoce verjeti, da se ne bo našel kdo, ki bo z dejanjem potrjenemu možu besede ocital, da je obšel možnost sodelovanja z zainteresirano javnostjo izhodišce, po katerem prepoznavne pomenske lastnosti leksikalne enote izhajajo iz njene skladenjske vloge, je z vidika stalnosti skladenj­skih položajev in posledicno »besednozveznih« oziroma frazemskih vrst mogoce opazovati v razmerju skladenjske vloge in izrazne podobe vec-besedne leksikalne enote do njene pomensko vrednosti. Pri tem se v izhodišcu ustvarjata dve možnosti: (a) vecbesedna leksikalna enota ne glede na spremembe v skladenjski vlogi in izrazni podobi ohranja osnovni pomen oziroma katerega od osnovnih pomenov in (b) sprememba skladenjske vloge vecbesedne leksikalne enote in/ali izrazne podobe vpliva tudi na njeno pomensko prepoznavnost v besedilu. upoštevanje obeh možnosti je pri prenosu na slovarski opis po­membno, vendar vedno dogovorno merilo za uvršcanje in razvršcanje vecbesednih leksikalnih enot v slovarju, zadeva pa tudi odlocitev o obli­ki in medsebojni povezanosti oblik, v katerih se vecbesedna leksikalna enota uresnicuje. taka informacija je, v tradicionalnih slovarjih sicer najveckrat samo na ravni zgleda, nujna za ustrezno rabo leksikalne eno­te v besedilu. Pri preucevanju zasedanja tipicnih skladenjskih položajev ugotovljenih vecbesednih leksikalnih enot se je namrec pokazalo, da so dolocene skladenjske realizacije za posamezne enote bolj produktivne kot druge, ceprav naceloma velja, da govorci v veliki meri izkoristimo tudi v primeru vecbesednih leksikalnih enot vse možnosti, ki nam jih jezik, tj. njegova slovnicna pravila, pomenske povezave in asociacije, ponuja, kar je nenazadnje tudi pogoj za obstoj številnih parafraz. Spodnja preglednica prikazuje možnosti, ne pa tudi pogostosti, pojavljanja posameznih vecbesednih leksikalnih enot, ki so oblikovane kot samostalniške besedne zveze na razlicnih mestih stavcne zgradbe. Podatke smo pridobili z analizo besedilnih realizacij identificiranih vec-besednih leksikalnih enot v korpusu FidaPLuS ter posamezne zglede v preglednici razvrstili glede na prvo- (Sam, glag), drugo- (Prislo – pri­slov okolišcin) in tretjestopnenjskost besednih vrst – v zadnjo štejemo besedne vrste (Prid, Pdk in Prisln – neokolišcinske prislove) v vlogi t. i. razvijajocih stavcnih clenov.27 vecbesedna leksikalna enota os. predm. povedek prisl. doloc . (o) prisl. doloc. (n) povdk. doloc. prilastek S muha enodnevnica x x x x svetla izjema x x x nema prica x x x x rak rana x x x beraška palica x x x železna roka x x x x x mrtva tocka x x x x x crn oblak x x bistra glava x x x zdrava pamet x x x x x sod smodnika x x x x masten zaslužek x x x x … ali kot pravi Miro, bobnar skupine: Muhe enodnevnice odpadejo, tisti, ki veljajo, ostanejo 27 tako delitev predlagavidovic Muha (2000: 31, 37), pri cemer je v slovenski jezi­koslovni teoriji nova predvsem (pomenska) locitev prislovov, tj. na propozicijske (okolišcinske) in modifikacijske (lastnostne in vrstne). … ob prvi številki so mislili, da gre le za muho enodnevnico in se niso posebej razburja- … veliko je še eksoticnih sprostitvenih tehnik, ki so se pojavile kot muhe enodnevnice … koalicija Slovenija ni muha enodnevnica tu in tam bi kakšna svetla izjema morala potrjevati pravilo, a je do sedaj še nisem … našel … z le redkimi svetlimi izjemami so prakticno vsi glavni nosilci sedeli na klopi … takšna poteza je pri nas vsekakor svetla izjema … neme price iz davnine zavezujejo današnje mešcane … industrijski objekti, ki so bili še pred nekaj desetletji sinonim za gospodarsko trdnost, so se cez noc spremenili v neme price obdobja, nepreklicno odrinjenega v minulost … grad je bil nekdanje zatocišce grofov celjskih in še danes nemo prica o davnih stole-tjih zgodovine … danes so te grobnice neme price nekih davnih usod ljudi … rak rane domace scene zbledijo za prvim evropskim ovinkom … ena najvecjih težav, s katerim se sooca albanski nogomet, je podobna naši rak rani – to je zastarela infrastruktura … rak rana starih mestnih jeder pa so procelja hiš v zasebni lasti … ker s prodajo albumov zaradi t. i. piratstva ne zaslužijo veliko, jih od beraške palice locuje le dobicek s koncertov … ženske in davkarija so ga skoraj spravile na beraško palico … tvoj oce me je pustil prakticno na beraški palici … železna roka zmeraj zmanjšuje število žrtev … brez njegove železne roke bi v iraku izbruhnil nepredvidljiv spopad … z železno roko se trudim, da nismo hudobne … tedaj je bil že deset let v grobu, skoraj pozabljen in tudi nikoli ni bil ravno železna roka, bolj mu je ustrezala vloga sive eminence … mrtva tocka je nedvomno stalna nevarnost vsakih pogajanj … kaj je vzrok, da je do mrtve tocke prišlo … pogajanja so obstala na mrtvi tocki … najvecja težava je, da se stvari ne premaknejo z mrtve tocke … ta vlak (od Milana/ventimiglie do španske meje in obratno) je mrtva tocka birokra­cije … mirno cakajo, kdaj bo preplaval evropo ta crni oblak, ki jo duši, duši, duši … tudi nad usodo delovnih mest se zgrinjajo crni oblaki … tako crnih oblakov, ki so se v zadnjem casu zgrnili nad Presad, pa v vsem casu nje­govega obstoja ni bilo … marsikatera bistra glava si je v novomeški gimnaziji nabirala znanje … ce bo imel mali Saleo sreco, bo s svojo bistro glavo in pogumom zrasel v pametnega cloveka … bil je najbolj bistre glave v družini … zdrava pamet vam govori, da se potrudite po najboljših moceh … v Sloveniji še vedno veliko ljudi raje verjame lepim besedam kot zdravi pameti … politiki vedno trdijo, da delajo po zdravi pameti, … bil je še kako zdrave pameti, le da mu tega nihce vec ni verjel … nihce pri zdravi pameti ne sili v nekaj, kar boli … na mnogih podrocjih je svet podoben sodu smodnika, ki je pripravljen eksplodirati in cloveško družbo prežeti z brezmejnim trpljenjem … menedžment mora najprej vedeti, kaj se v njihovem podjetju v resnici sploh dogaja. ce tega ne vedo, lahko nekega dne ugotovijo, da so sedeli na sodu smodnika, ne da bi se tega zavedali … nic cudnega ni, ce se stara pocuti kot na sodu smodnika … balkan postaja nevaren sod smodnika in glavni kupec svetovnega orožja … glasbeni cD-ji so prav smešno predragi in zato ni cudno, da je masten zaslužek glas­bene industrije trn v peti mnogim … dobro organizirane tihotapske mreže posrednikov pobirajo mastne zaslužke, cloveška usoda pa jim ni mar … zdravnik je z izdajo knjige nemara res mastno zaslužil, a ugleda in slave si z njo ni pridobil … samo trgovci si manejo roke ob mastnem zaslužku, medtem ko se raja cel mesec drenja po njihovih hlevih in si žre živce zavoljo daril ceprav so samostalniške vecbesedne leksikalne enote (v imenoval­niški obliki) v prvi vrsti predvidene za osebkovo mesto, je njihova verje­tnost pojavljanja na tem mestu v zvezi z vecino zgornjih primerov veliko manjša, kot je verjetnost, da se bodo pojavile v vlogi povedkovega do-locila. Možnost osebkove rabe je v zgornji preglednici evidentirana, ce smo zanjo našli že eno samo potrditev v korpusu. Samostalniške zveze so v neimenovalniških sklonih tipicna predmetna dopolnila, pri kom­binacijah s predlogi, kot kažejo besedilni zgledi, pa lahko racunamo tudi na prislovna dolocila, zlasti nacina, npr. z železno roko, po zdravi pameti, kot muha enodnevnica. vecbesedne leksikalne enote opravljajo v stavku vlogo povedka, kadar se tipicno povezujejo z glagoli in predlogi, npr. spraviti koga na beraško palico, vladati z železno roko, sedeti na sodu smodnika, in kadar je sestavina zveze izglagolski samostalnik, ki omo­goca rabe kot: mastno zaslužiti, nemo pricati ipd. Mogoce je seveda tudi obratno: leksikalne enote, ki vsebujejo glagol, iz katerega je mogoce tvoriti samostalnik, lahko v obliki samostalniške besedne zveze opra­vljajo tudi samostalniške skladenjske vloge: Skoki cez plot naj bi bili moška domena. Ženske pa, revice, hodijo v službo, skrbijo za dom in skok cez plot jim še na misel ne pride. Pa kaj še! to so pravljice preteklih dni. Sedanjost je drugacna in dokazuje, da vsaka šesta porocena ženska skace cez plot in le 8,7 odstotka jih ima pri tem slabo vest. 3.3.2 besedilna vloga vecbesednih leksikalnih enot nekatere vecbesedne leksikalne enote, zlasti kadar so vezane na dovolj prepoznavne govorne situacije, spreminjajo izrazno podobo v skladu s svojo »nadstavcnoclensko« besedilno vlogo. na slovenskem gradivu se v zvezi z nekaterimi Fe, zlasti tistimi, za katere se predvideva stavcna realizacija, ugotavlja, da izkazujejo skrajne skladenjske oziroma pre­tvorbene omejitve (Kržišnik 1994; gantar 2001; Jakop 2006); da to-rej nastopajo samo v konkretni obliki in ne dopušcajo veliko razlicnih upovedovalnih možnosti. Ker smo na posameznih Fe z zgradbo samo­stalniške zveze že pokazali, da je pod vplivom neposrednega besedilne­ga okolja in pritiskom skladenjskih lastnosti sestavin njihova raba na posameznih mestih stavcne zgradbe premakljiva in da se v tem smislu spreminja tudi njihov pomen in izrazna podoba, lahko pricakujemo tudi pri »nadstavcnih« enotah, ki pa niso nujno strukturirane kot stav­ki, dolocena prilagajanja, ki jih narekuje besedilni kontekst. Dejanska besedilna raba ob tem kaže, da so skladenjski ali bolje upovedovalni vzorci pri nekaterih Fe specializirani za vzpostavljanje razmerij med udeleženci govornega dejanja, za izražanje velelnosti, zacudenja, od­pora, neodobravanja; skratka za vrednotenje naslovnika, vsebine (spo­rocanja) in predmetnosti sploh. z besedilno umestitvijo fraznih jeder pasti_z/s in pasti_na je bilo mogoce izlociti obsežnejše leksikalne enote v kombinaciji s kolokatorji glava, luna in mars. zveze, ki smo jih dobili, se (kljub svoji nestavcnosti) sicer tipicno razvršcajo v predvidljive upo­vedovalne vzorce (npr. primerjalnega, nikalnega, vprašalnega, velelne­ga ipd.), kjer izstopajo v vlogi stavcnih odvisnikov, hkrati pa besedilne realizacije omenjenih zvez kažejo tudi druge možnosti, tako v smislu skladenjskih vlog kot upovedovanja. primerjalni vzorec (’vrednotenje’) … pocutila sem se, kot bi padla z Lune … pogledala sta me, kot da sem padel z Lune … tekmovalec v studiu je deloval, kot da je padel z Marsa … gledali so me, kot bi padel z Marsa … sonca imamo skorajda že vrh glave, pa se je poletje komajda zacelo. Kot da bi narava padla na glavo vprašalni vzorec (’zacudenje’; ’zavrnitev’) … Kaj me gledate, kot da sem padla z Lune? … a je tale, ki to piše, padla z Marsa ali kaj? … a mislite, da sem na glavo padla, jaz sem poštena ženska! … Pavle, ali si na glavo padel? ali nas hoceš res vse odgnati od tv? nikalni vzorec (’zavrnitev’) … ah, dajte no. Saj nismo padli z Lune … seveda ga sprejme, saj ni z lune padla … nisem padel z Marsa, da bi igral za kikiriki … ne, resnicno nisem padel na glavo … cox seveda ni padel na glavo, zato odkloni … jezno in zagrenjeno mi je odgovoril, da seveda ni na glavo padel, da bi dal svojo veliko uspešnico v javno last … naj se porocim? Saj nisem padla na glavo! … pravni svetovalci niso padli na glavo, da bi tožili vse desetine milijonov uporabnikov drugo … varuh clovekovih pravic je gotovo padel z lune. Drugace svojega govora poslancem ne bi koncal s pricakovanjem … si o njem mislila, da je padel z lune … povem vam, tip je padel z Marsa! … ko so se pojavili Daft Punk, se je zdelo, da so padli z Marsa … ce bi mi nekdo pred nekaj leti rekel, da se bo mogoce v mobilnih omrežjih pogovarjati ceneje kot po navadnem telefonu, bi mu verjetno odvrnila, da je padel na glavo … kot Locan bi pa res moral pasti na glavo, da bi idirjo, ki je bila vedno nekaj posebnega, tišcal na gorenjsko … Dragica, saj si padla na glavo! ne moreš kar tako klicati mame svojega ljubimca … jaz, naivka, na glavo padla, pa grem in si mislim, ‘o, gospod s colnom’ Ko opazujemo razlicne vloge, ki jih vecbesedne leksikalne enote opravljajo v besedilu, se nam v korpusnem okolju, kot je razvidno iz zgornjih zgledov, odkrivajo nadstavcni skladenjski vzorci, katerih del so. tipicne vloge, ki jih je mogoce prepoznati, so: (a) nadrejeni stavek; (b) stavcni odvisnik ali (c) pristavek: (a) (biti, znajti se) v položaju, da/ko … … ne Madžarska ne Slovenija nista v položaju, da bi lahko rekli, da se ne gresta vec … neredko se znajde v položaju, ko je treba hitro nezmotljivo ukrepati … Kitajska se je znašla v položaju, ko ne more vec zgolj pasivno opazovati … nisi v položaju, v katerem bi lahko spreminjal dejstva biti kristalno jasno, da … … ko boste to datoteko naslednjic potrebovali, vam bo kristalno jasno, kje naj išcete … že nekaj casa je kristalno jasno, da starši prevzemajo cedalje pomembnejšo vlogo … sviloprejki je kristalno jasno, kdaj naj se zabubi … ste celo rahlo moralisticni, saj vam je kristalno jasno, kaj je prav in kaj ne (b) … da bo volk sit in koza cela … državni zbor bi nujno moral sprejeti dopolnilo k zakonu, da bi bil volk sit in koza cela … arafat še vedno upa, da bo na koncu »volk sit in koza cela« … Piranski zaliv se bo v zgodovino zapisal kot eden najtrših orehov slovenske diplomaci­ je, saj ga nikakor ne morejo razmejiti tako, da bi koza ostala cela, volk pa sit (vedeti, pokazati se), kam piha veter … s podpisom pravnih dokumentov in pogodb pocakajte, dokler vam ne bo povsem jasno, kam piha veter … ideja je bila pisana na kožo beneluksu, kam piha veter, pa so zacutili tudi italijani … volilne zmage liberalcev v južni nemciji so pokazale, kam piha veter (glag), kdo bo koga … medtem ko se Kremelj in duma dajeta, kdo bo koga, se ljudje neusmiljeno borijo za preživetje … gre preprosto za to, kdo bo koga … bomo videli, bomo videli, kdo bo koga (vedeti, biti jasno), kam pes/(kdo) taco moli … no, clovek bi moral biti gluh in slep, da v teh okolišcinah ne bi videl, kam pes taco moli … verjetno bo eden prvih pokazateljev, kam pes taco moli, izid boja … zdelo se mu je, da je uganil, kam pes taco moli (c) gonilna sila … Karl Marx, gonilna sila delavskega gibanja … romano Prodi, gonilna sila italijanskega vkljucevanja v evropsko denarno unijo alfa in omega … Miha Jezeršek, alfa in omega primorskega rokometa … boris cipot, alfa in omega soboške moške odbojke … alojz založnik, alfa in omega bistriškega boksarskega kluba prvi mož … bill clinton, prvi mož edine preostale velesile … zlatko zahovic, prvi mož slovenskega nogometa registrirati je mogoce tudi t. i. besedilna uvajalna sredstva (prim. cermák: 2004), zlasti stavcnih oziroma pregovornih Fe, kot kažejo zgledi iz korpusa FidaPLuS: pregovor … pregovor, da obleka naredi cloveka, velja tudi med nosecnostjo … pregovor »Kdor laže, tudi krade« gotovo drži … pregovor »nasprotja se privlacijo« je do neke mere resnicen (star, slovenski, ljudski, vremenski, latinski, ruski, kitajski …) prego­vor pravi … pregovor pravi, da je vsak svoje srece kovac … pregovor pravi, da je vsako zlo za nekaj dobro … pregovor pravi, da podarjenemu konju ni lepo pod zobe gledati … pregovor pravi, da podgane prve zapustijo ladjo, ki se potaplja … pregovor pravi, da sila kola lomi … pregovor pravi: trikrat se seliti – je enkrat pogoreti … pregovor pravi: »Po bitki so vsi generali« … star slovenski pregovor pravi, da Matija led razbija, ce ga ni, ga pa naredi … star slovenski pregovor pravi: »ce macke ni doma, miši plešejo« … star slovenski pregovor pravi, da v španoviji še pes crkne … star slovenski pregovor pravi: kdor molci, devetim odgovori … v tretje gre rado, pravi star slovenski pregovor … kdor hitro da, dvakrat da, pravi star slovenski pregovor po pregovoru … po ljudskem pregovoru se zarecenega kruha najvec poje … po pregovoru, da riba smrdi pri glavi … delovati kani po pregovoru, kjer se prepirata dva … … so se odlocili po pregovoru, bolje drži ga, kot lovi ga … dela, in se ravna po pregovoru ‘nalagaj konju, ki vlece’ poznati pregovor … tudi pri nas poznamo pregovor kamen na kamen – palaca … saj poznamo pregovor : »Priložnost zamujena ne vrne se nobena.« … vsi poznamo pregovor: »najprej štalca, potem pa kravca.« … upam, da poznaš pregovor: »ce ne gre zlepa, gre zgrda!« … sicer pa poznaš pregovor : »brez muje se še cevelj ne obuje!« … ali poznate pregovor Si, kar ješ po sistemu (biti naprodaj, prodajati, kupiti) po sistemu: »videno – kupljeno« (izvesti, zbirati) po sistemu »od vrat do vrat« (zamenjati, nakup) po sistemu staro za novo po sistemu, ce ni crno, je belo po sistemu, da je bolje prepreciti, kot zdraviti po sistemu: deli in vladaj izhodišce, po katerem je vecbesedne leksikalne enote v besedilu mogoce prepoznati na podlagi ustaljenih oblikovnih in pomenskih po­vezovalnih lastnosti med besedami, dopušca možnost, da tudi besede, ki se pojavljajo v okolici vecbesedne leksikalne enote, izkazujejo doloce-no ustaljenost ter sintagmatsko in paradigmatsko zamejenost. z ume­stitvijo vecbesednih leksikalnih enot v besedilno okolje je mogoce take sopojavitve dovolj natancno prepoznati in ovrednotiti njihovo vlogo tudi v smislu celostne funkcije, ki jo imajo v besedilu. ta mesta so glede na prepoznavne pomenske in skladenjske lastnosti temeljni pokazatelj tipicne umestitve vecbesedne leksikalne enote v besedilno okolje, hkrati pa tipicnost konteksta potrjuje tudi njihovo dejansko leksikalno vre­dnost. ceprav izbira tipicnega besedilnega okolja ni nujno pomensko razlocevalna (je pa pogosto izpricana, kot bomo videli v nadaljevanju), pa odkriva tiste elemente sobesedila, ki dolocajo udeležence, lastnosti in predmetnost, na katero se leksikalna enota nanaša, in okolišcine, ki so potrebne za njeno funkcionalno rabo. v slovarjih, namenjenih uce­nju tujega jezika, je taka informacija nujna, saj nekaterih vecbesednih leksikalnih enot ni mogoce uvrstiti v katerikoli besedilni (tematski, si­tuacijski ipd.) kontekst oziroma so v nekaterih kontekstih bolj v navadi kot v drugih (Hill 2000: 52). z besedilno umestitvijo dolocenih Sbz in Fe smo evidentirali ti-ste elemente besedilnega okolja, kjer so se izbire pokazale kot ocitne. Pri tem je glede na pomen in skladenjsko vlogo zveze mogoce napo­vedati tudi njen potencialni skladenjski položaj in prepoznati dejanje, udeležence (delovalnike; predmetnost) in lastnosti, ki leksikalno enoto dolocajo z vidika besedilnega okolja, kot prikazuje preglednica. vecbesedna elementi besedilnega okolja lekskalna enota povedje udeleženci lastnost delovalniki okolišcine star papir dati za, zbirati okrogla miza sodelovati na, udeležiti se, organizirati, pripraviti, potekati ponedeljkova, današnja, na temo, z naslovom b/božja kazen doživljati, sprejemati kot, doleteti (koga); strah pred bolezen je koristna vecbesedna elementi besedilnega okolja lekskalna enota povedje udeleženci lastnost delovalniki okolišcine visoke pete nositi, nadeti, sezuti cevlji, škornji z vrtoglavo živo srebro povzpeti se, doseci, ustaviti se pri; spustiti se na cez dan, poleti, v senci narediti konec temu, sporom, nasilju, ugibanjem, vojni breme (cesa) pade na (koga) /na rame/na /plece/a (koga) (breme) vzdrževanja, organizacije, reform, priprav; (pade na) kmeta, starše, družino, obcino, državo vecji del, vse, glavno, financno pasti na ramena/pleca (koga) stroški, posojilo, obresti, dolžnost, skrb za, odgovornost; (pade na ramena) zaposlenih, delodajalcev, državljanov, davkoplacevalcev dvigati/ dvigniti (veliko) prahu minister, tožilec; novica, odkritje, nastop (koga), prihod (koga), film, dokument, dogodek, afera v javnosti, medijih, v politicnih krogih, med strokovnjaki; pred casom, v zadnjem casu crno na belem biti, imeti, dobiti zapisano; piše, stoji sklep, predlog, izjava v pogodbi vecbesedna lekskalna enota elementi besedilnega okolja povedje udeleženci lastnost delovalniki okolišcine zrasti na ideja, zamisel, (cigavem) zvijaca, izjava; zelniku/ na županovem, zelniku (koga) slovenskem, mojem, njegovem (zelniku); (na zelniku) oblasti, politike, poslancev podajati si sreca in nesreca, roko veselje in žalost, uspeh in neuspeh, življenje in smrt, revšcina in bogastvo pisan na kožo biti poezija, (komu) glasba, sistem, vprašanje, program; (na kožo) tekmovalcem, mladim, uporabnikom, bogatim, crncem obcutiti/ morati, hoteti ekipa, med vojno, doživeti (kaj) igralci, avtor, nedavno, prej na lastni koži taborišcniki, krajani, prebivalci; (doživeti) moc, stisko, težave, grozote, posledice, spremembe ali slej, že veckrat, vsak dan zlesti pod kožo (komu) roman, zgodba, glasba, junak, mesto vecbesedna elementi besedilnega okolja lekskalna enota povedje udeleženci lastnost delovalniki okolišcine sredi belega dne (o)ropati, odnesti, ukrasti, vlomiti v, pretepsti, dogajati se na javnem prostoru, v lokalu, sredi naselja, v stanovanjsko hišo pred nosom biti, imeti, speljati odnesti (kaj), zapreti, zaloputniti, zakleniti vrata, (po)mahati z/s (cim) (ne) vzeti zares policisti, organi reda, ljudje; besede, grožnje, trditev, stvar, krajane tokrat macji kašelj biti, postati, (ne) gre za izvedba, gradnja, vzpon, zmaga proti (komu) pravi, (ni) ravno železna zavesa pasti, bežati izza; locuje, deli; dogajati se za padec, preboj v casih, iz casov, po padcu; onkraj, onstran, na oni/drugi strani, z obeh strani nekdanja, nova 3.4 PoMenske lastnosti vecbesednih leksikalnih enot Postopek prepoznavanja vecbesednih leksikalnih enot je že v izhodišcu izrazito pomenske narave in zato v veliki meri prepušcen jezikoslovcevi sposobnosti odkrivanja lastnosti tako kompleksnega pojava, kot je po­menski potencial. Prenos leksikološke teorije v leksikografsko prakso vedno znova zahteva razmejitev eno- od vecbesednih leksikalnih enot oziroma ugotovitev, kakšno vlogo v smislu pomenske razpoznavnosti imajo leksikalni elementi glede na kontekst, v katerem se realizirajo. Korpusno jezikoslovje izhaja pri tem iz spoznanja, da je jezik v prvi vrsti družbeni pojav, ki ga je treba opazovati in opisovati v neposredno do-stopnih empiricnih podatkih, tj. v komunikacijskih dejanjih (teubert 1999). izhajajoc iz tega, je tudi pomen leksikalnih elementov mogoce razbrati le iz besedil, saj se le-ta vedno oblikuje znotraj diskurza. Ker le­ksikalnih elementov v korpusu ni mogoce izkljuciti iz njihovega konte­ksta, prihaja pomen, možnost njegovega dokumentiranja in opazovanja postopnega spreminjanja še toliko bolj do izraza. Kontekst je namrec tisti, ki znotraj velikih razsežnosti besedišca vedno definira konkretni pomen leksikalne enote. Preverjanje pomenske kohezije besed, ki smo mu sledili prek iden­tifikacije fraznih jeder, pomenske in skladenjske opredelitve elementov besedilnega okolja in preverjanja obsega kolokatne paradigme, je upo­števajoc leksikalno-gramaticni vidik izpostavilo tudi lastnost vecbese­dnih leksikalnih enot, da namrec znotraj besedilnih realizacij, bodisi v povezavi s konkretnimi pomenskimi ali slovnicnimi oziroma skladenj­skimi pritiski spreminjajo oziroma prilagajajo izrazno podobo, kar je predvsem v frazeološki in leksikalni teoriji obravnavano v okviru razlic­nih variantnih možnosti. 3.4.1 variantnost variantnost je kot ena najbolj tipicnih lastnosti vecbesednih leksikal­nih enot – paradoksalno glede na njihovo definicijsko oblikovno in pomensko trdnost – lastnost, ki v razlicni meri prizadene njihovo iz­razno podobo. opazovanje variant – kot tistih sprememb v zgradbi, ki ne vplivajo (bistveno) na pomen in funkcijo – je na podlagi korpusnih podatkov (prim. clausen in Lyly 1994; Moon 1998) izpostavilo ugo­tovitev, da je kljucnega pomena za vecbesedne leksikalne enote sicer ustaljenost sestavin, da pa hkrati velika vecina izkazuje vsaj eno ali vec alternativnih možnosti, npr. stati vsak na svojem bregu, stati na dveh bre­govih, stati na nasprotnem/nasprotnih bregu/bregovih, stati na razlicnih bregovih. na angleškem gradivu je bilo na podlagi korpusnih podatkov ugotovljeno, da obstajajo razlicne stopnje variantnosti glede na razlicne tipe vecbesednih leksikalnih enot (Moon 1998). na splošno tako za anglešcino velja, da najmanjšo stopnjo variantnosti izkazujejo idiomi in Sbz, ki nastopajo v vlogi konkretnih poimenovanj, kar je pricakovano, ce upoštevamo, da je variantnost pogosto izrabljena v stilisticne name-ne, da ustvarja pomenske odtenke, npr. ne reci/ne ziniti ne bele ne crne; cepati/umirati kot muhe, za kar pa se zdijo najbolj primerne Fe, kjer na podlagi pomenskih prenosov med sestavinami in pomenom zveze kot celote obstaja tudi veliko možnosti za kreativno jezikovno rabo. opa­zovanje variantnosti vecbesednih leksikalnih enot na številnih primerih besedilnih realizacij zagotavlja informacije o tem, (a) katere sestavine ustaljenih struktur, zlasti v smislu predmetno- oz. slovnicnopomenskosti, so znotraj besedilnih realizacij zamenljive; (b) v kakšnem razmerju so medsebojno zamenljive sestavine in (c) pod kakšnimi pogoji se znotraj širšega besedilnega okolja realizira­jo posamezne variante. variantnost je sicer mogoce opazovati z razlicnih vidikov, na tem mestu pa bomo izpostavili predvsem dva: • leksikalno variantnost, ki se nanaša na razlicne stopnje zamen­ljivosti posameznih sestavin leksikalne enote, in vpliva v prvi vrsti na zgradbo oziroma njeno izrazno podobo, na pomenski ravni pa ucinkuje kot konvencionalna stilisticna možnost sicer pa ne vpliva bistveno na njen celostni pomen ter • (so)besedilno variantnost, ki se nanaša na spremembo celotne strukturne organizacije leksikalne enote in je neposredno poveza­na z njeno kreativno (prenovitveno) in pretvorbeno rabo. 3.4.1.1 Leksikalne variante o leksikalnih variantah govorimo takrat, kadar je mogoce znotraj kon­kretnih besedilnih realizacij ugotoviti razmeroma pogosto nadomešca­nje posameznih sestavin vecbesedne leksikalne enote z drugimi, pri ce-mer so te zamenjave konvencionalne (torej dovolj pogoste in ustaljene), hkrati pa ne vplivajo na pomen zveze v tej meri, da bi lahko govorili o dveh ali vec samostojnih enotah. ob predložni glagolski zvezi stopiti na se denimo pogosto pojavljata samostalnika prst in žulj, vendar pa glede na besedilne realizacije, kot jih izkazuje korpus FidaPLuS, ne moremo govoriti o variantah ene same, pac pa gre za pomensko razlicni Fe: … odziv na vaše ostre besede še vedno ni pojenjal. to je samo dokaz, da ste nekaterim krepko stopili na žulj … vsi smo v šoli slišali zgodbo, kako je galileo galilei pred petstotimi leti razglasil, da se zemlja vrti okoli Sonca. S tem je stopil na žulj cerkvenim oblastem, ki so trdile, da se vse vrti okoli zemlje kot središca vsega stvarstva. … kriminalu v zlovešcem chicagu nihce ne more ali noce stopiti na prste … neustrašna trojica mora stopiti na prste pokvarjenemu policistu Jacku Da lahko govorimo o sestavini leksikalne enote kot o varianti, mora le-ta izkazovati relativno pogostost, pri cemer so posamezne variante glede na svojo stilno vrednost in tip besedila, v katerem se pojavljajo, razlicno pogoste. o relativni pogostosti variante lahko vedno govori-mo samo ob upoštevanju pogostosti zveze kot celote. zlasti pri nizkih pogostostih kaže visoka stopnja variantnosti na relativno neustaljenost zveze, kar se navadno povezuje tudi z njeno pomensko razpršenostjo. variantnost sestavin na ravni leksikalne zgradbe se dotika tako njihovih pomenskih kot slovnicnih lastnosti. v prvem primeru gre za zamenjevanje sestavin znotraj prepoznane vecbesedne leksikalne eno­te z drugimi sestavinami, s cimer se ustvarjajo predvsem pomenski in stilisticni odtenki, v drugem primeru pa gre za oblikoslovne, besedo­tvorne, pravopisne in izgovorne možnosti, ki jih predvidevajo sestavine leksikalne enote. 3.4.1.1.1 Predmetnopomenske leksikalne variante glagolske, pridevniške, samostalniške in prislovne sestavine se znotraj posameznega pomena celotne leksikalne enote zamenjujejo, ce obstaja med njimi doloceno pomensko razmerje, pri cemer smo na podlagi kor­pusa registrirali naslednje možnosti: (1) variantne sestavine so lahko v medsebojnem sinonimnem razmerju, kot v spodnjih primerih: cas/sezona/obdobje kislih kumaric luc/svetloba na koncu predora/tunela napociti/priti velik dan razlog/vzrok za skrb kura/kokoš ki nese/nosi zlata jajca peti hvalo/hvalnico (komu) odkrivati/izumljati toplo vodo/ameriko zapihati/zaveti svež veter vojaška/oborožena sila vladati/voditi z železno roko jasno in glasno dejati/povedati firbec muci/matra (koga) jama/brezno brez dna zasukati/obrniti/zavrteti se na petah dreti se/vrešcati kot bi (koga) iz kože dajali lacen/sestradan kot volk tuliti/zavijati kot volk obcutiti/izkusiti/doživeti (kaj) na lastni/ svoji koži boriti/bojevati se z mlini na veter naliti/natociti (komu) cistega vina malo/napol za šalo malo/napol zares v sili še vrag/hudic muhe žre zlata doba/obdobje (cesa) vleci vzporednice/paralele atomska doba/vek volk dlako menja nravi/narave/znacaja pa ne/nikoli (kaj) pade na rame/pleca (koga) znajti se/biti v napacnih/nepravih rokah udariti/pociti s petami dreti se/vrešcati kot bi ga/(koga) iz kože drli/dajali dvigniti veliko/mnogo/nemalo/obilo prahu (1.1) Sinonimija med variantnimi leksikalnimi sestavinami znotraj leksikalne enote, zlasti Fe, ni vedno povsem jasno dolocljiva in eno­znacna; na eni strani lahko sicer prepoznamo povsem »ciste« primere, kot npr. zapihati/zaveti, vladati/voditi, tuliti/zavijati, dejati/povedati, obcutiti/izkusiti/doživeti, doba/vek, kura/kokoš, vrag/hudic itd., medtem ko drugi sinonimni pari izražajo ocitne stilne odtenke: cohati/praskati se po jajcih umirati/cepati kot muhe fejst/dobra baba ne reci/ne ziniti ne bele ne crne (1.2) Pomensko razmerje med variantnimi sestavinami se lahko ustvarja tudi samo prek posameznih pomenov besed, ki vstopajo v va­riantni niz, oziroma samo v skrajno zamejenih besedilnih kontekstih, npr. glagoli: udariti, šiniti, hoditi, skakati v enem od svojih pomenov izražajo nacin premikanja, zaradi cesar lahko vstopajo v sinonimni va­riantni niz tudi znotraj sicer omejenega števila drugih kolokacij in Sbz (udariti/šiniti na plano/na dan; spraviti/vleci na površje/plan/dan;hoditi/ skakati okoli (koga); hoditi/skakati od (koga/cesa) do (koga/cesa); zganjati/ delati hrup, politiko, propagando): kri udari/šine v glavo (komu) zganjati/delati cirkus spraviti/vleci (kaj) na dan braniti/zastopati (cigave)/(katere) barve hoditi/skakati v zelnik (komu) zapirati/zatiskati si oci pred (kom/cim) Ko ugotavljamo vrsto pomenskega razmerja, ki se ustvarja med variantnimi sestavinami, ki smo jih prikazali zgoraj, moramo biti po­zorni na ohranitev pomena celotne leksikalne enote. v zvezi s tem nam sistem Word Sketches omogoca izdelavo t. i. razlikovalnih skic (Krek in Kilgarriff 2006), ki na podlagi vecje ali manjše prekrivnosti besedilne­ga okolja izpostavijo podobnosti in razlike med variantnima besedama, iz cesar je mogoce sklepati, ce in v katerih kontekstih besedi nastopata kot sopomenki. ceprav je s pomocjo razlikovalnih skic (glej spodaj) mogoce ugotoviti, da si npr. glagola udariti in šiniti za pomen ’hitro se premikati’ nekatere predložne kolokatorje delita, npr. mimo, proti, cez, na itd., se v konkretnih besedilnih realizacijah pokaže, da glagola v kombinaciji s prekrivnimi predlogi nista nujno sinonimna. za zvezo udariti mimo lahko na podlagi pomena ’napacno razumeti kaj, ne dojeti bistva, (z)motiti se’ upraviceno trdimo, da gre za Fe, medtem ko ima zveza šiniti mimo samo dobesedni pomen: ’hitro se premakniti, švigniti mimo cesa’. Sinonimno razmerje med variantnimi sestavinami se lahko ustvar­ja tudi prek slovarsko registriranih metaforicnih pomenov oziroma prek t. i. konvencionalne metafore: povedati/zabrusiti/vreci (komu) (kaj) v brk držati besedo/obljubo svež/nov veter/veter sprememb postaviti (koga) na trdna/realna tla (1.3) v variantno razmerje pogosto vstopajo tudi besede, za katere se na prvi pogled zdi, da med seboj ne izkazujejo nobenega relevantnega pomenskega razmerja. Posamezne besede se v vlogi variantnih sestavin v spodnjih primerih zamenjujejo na podlagi pripadnosti dolocenim so-rodnim tematskim ali vsebinskim lastnostim (podobna razmerja smo odkrivali že na ravni skladenjsko-pomenske ureditve kolokatorjev), npr. znotraj skupine samostalnikov, ki oznacujejo predmete za shranjevanje (vreca, sod), dele telesa (prst; glava, ušesa; peta, oko), enote (mesec, teden, dan, cas), del glede na celoto (moški, clovek), stopnjo, intenzivnost (pra-vi, popoln, velik; glaven, prvi, edini) ipd. razlikovalne skice, ki smo jih izdelali za variantne sestavine s pomocjo Word Sketches v spodnjih pri­merih, praviloma izkazujejo veliko prekrivnih kolokatorjev, npr. debel/ trd (koža, skorja, oklep, dlaka; kruh, papir ); trd/krepek (mož, beseda, izraz, korak, udarec, moški, clovek …); krepek/globok (požirek, padec, beseda, izraz); cist/navaden (laž, sprenevedanje, svinjarija, kriminal, bencin, norost …). trn v peti/ocesu (komu)/(koga) imeti debelo/trdo kožo vreca/sod brez dna volk v ovcji koži/preobleki v glavi/ušesih brni (komu) (kaj)/od (cesa) kot v najboljših dneh/casih medeni mesec/teden trda/krepka/železna roka clovek/moški na mestu zaznati s prostim/golim ocesom sokolje/orlovo/orlovsko oko globoko/krepko pogledati v kozarec cista/navadna/prava nula prava/popolna/velika uganka glavna/prva/edina skrb pasti/prileteti na trda/trdna/realna tla spraviti/dati v svoj/lastni žep (1.4) z razlikovalnimi skicami sistema Word Sketches je za neka­tere variantne sestavine mogoce ugotoviti, da zunaj konkretne vecbe­sedne leksikalne enote ne izkazujejo relevantnega pomenskega razmer­ja, iz cesar sledi, da je njihova zamenjava za konkretni pomen mogoca samo znotraj dolocene zveze, kot v spodnjih primerih: zbijati/stresati šale budno/izurjeno/ostro/pozorno oko mešati/seštevati jabolka in hruške tretje/notranje oko na vse pretege/kriplje skozi zadnja/stranska vrata lepiti se kot muhe na med/drek brcniti v temo/prazno/meglo kocka/sekira je padla (1.5) zlasti v zvezi z variantnimi glagolskimi sestavinami se je po­kazalo, da so dolocena pomenska razmerja, npr. med pomensko osla­bljenimi glagoli in t. i. glagolskimi primitivi, kot: imeti – držati, biti – imeti ipd., razmeroma produktivna. te variante je smiselno locevati od razmerij, kot so npr. dati – dobiti, dati – imeti, vzeti – imeti itd., kjer sprememba glagolske sestavine dejansko vpliva na spremembo pome­na celotne zveze, zato te vrste spremembe podrobneje opisujemo, ko govorimo o strukturnopomenski organizaciji vecbesedne leksikalne v kontekstu pretvorbenih možnosti. imeti/držati na muhi (koga) biti/ imeti (kaj) pri roki imeti/držati roko nad (kom) biti/imeti (kaj) na dosegu roke imeti/držati škarje in platno v svojih rokah biti/imeti pred nosom imeti/držati (koga) na vajetih biti v navadi/imeti navado imeti/držati (koga) na kratko biti/imeti (kaj) pod nadzorom/ kontrolo (1.6) Med predmetnopomenskimi leksikalnimi variantami je v zvezi z glagolskimi sestavinami mogoce obravnavati tudi možnost tvor­jenja vidskih parov ter zamenjevanje glagolskih sestavin z glagolniki: obrniti/obracati se na (koga) izgubiti/izgubljati živce vracati se/vrniti se kot bumerang priti/prihajati s pravo barvo na dan delati/narediti iz muhe slona reševati/rešiti svojo/lastno kožo postajati/biti glavna/prva skrb menjati/zamenjati denar na crno naježiti/ježiti kožo skociti/skakati/skakanje cez plot pihati/popihati/pihanje na dušo (komu) uiti/uhajati iz rok vleci/privleci/vlaciti (kaj) na dan vreci/metati/metanje v en/isti koš metati/vreci/ slabo luc na (koga/kaj) ugledati/zagledati/beli dan/luc dneva vzeti/jemati na muho (koga/kaj) vreci/metati/metanje na finto dvigati/dvigovati/dvigniti prah pometati/pomesti pod preprogo metati/metanje pesek v oci iskati/iskanje dlako v jajcu zapirati/zapreti se vase pustiti/pušcati na cedilu 3.4.1.1.2 Slovnicnopomenske variante Med oblikoslovnimi variantami je zlasti pri samostalniških in pridev­niških sestavinah mogoce obravnavati vse tiste možnosti, ki se nanašajo na razlicne zapise sestavin glede na spremembo spola, števila, sklonske paradigme ipd. tu je mogoce obravnavati tudi možnost stopnjevanja in izražanja pomenske dolocnosti, kot kažejo spodnji zgledi: briti norce/norca iz (koga/cesa) (kaj) pade na rame/ramena (koga) bridki/bridek konec še svoj živ/živi dan ne zamižati/mižati na eno oko/obe ocesi kot v dobrih/boljših/najboljših casih speljati/zapeljati na krivo pot/kriva pota crn macek/macka prekriža pot (komu) znotraj vecbesednih leksikalnih enot v skladenjskih vlogah prislo­va in glagola je zlasti opazno variranje predložnih sestavin: z/iz vseh koncev briti norce iz (koga)/s (kom) z/iz razlicnih koncev dan na dan/dan za dnem z/iz vseh vetrov pred nosom/izpred nosa/nosu zaceti z/od/iz nule tu pa/in tam zaceti z/iz/od nicle boriti se z mlini na veter/proti mlinom na veter stresati jezo na (koga)/nad (kom) z enega konca na/do drugega koncati v/na rdecih številkah goreti za/pod petami/nogami v zrelih letih/na zrela leta ob/pri belem dnevu Poleg slovnicnih in leksikalnih variant, ki so zlasti pogoste pri gla­golskih sestavinah vecbesednih leksikalnih enot, so v korpusnem oko­lju posebej ocitne variante, ki se nanašajo na razlicne zapise sestavin, med drugim tudi v zvezi s pravopisno normo, npr. izbira velike oziroma male zacetnice, pisanje skupaj ali narazen, kot je razvidno v zgledih (a). znotraj tega pa je mogoce obravnavati tudi variante, ki izkazujejo možnost govorne realizacije, zlasti v neformalnih govornih položajih, v zgledih (b): (a) (b) gospodov/gospodov dan biti/iti se gnil jajc/gnilo jajce božje/božje oko do nazga/nagega Železna/železna lady/Železna Lady biti totalna/popolna nula/nicla zrasti na cigavem zeljniku/zelniku kratkomalo/kratko malo/kratko in malo svoj cas/svojcas mrtvohladno/mrtvo hladno razvozljati/razvozlati uganko (ne) vzeti v obzir/ozir 3.4.1.2 (So)besedilne variante za razliko od leksikalnih variant, ki prizadenejo notranjo zgradbo vec-besedne leksikalne enote, izjema so variante predložnih sestavin, ki zah­tevajo razlicne sklonske realizacije, npr. z/od vseh koncev in krajev – na vse konce in kraje; glagolniške variante, npr. iskati dlako v jajcu – iskanje dlake v jajcu; zbijati šale – zbijanje šal itd., se (so)besedilne variante na­našajo na spremembo celotne strukturne organizacije vecbesedne leksi­kalne enote, kar je v veliki meri povezano s pomenskimi spremembami in njihovo individualno ustvarjalno rabo. Ko govorimo o sobesedilnih variantah vecbesednih leksikalnih enot, smo na podrocju, kjer sta le­ksikalni (tj. pomenski) in skladenjski vidik (tako v smislu skladenjske vloge kot zgradbe) med seboj nelocljivo povezana. Ko smo v okviru njihovih skladenjskih lastnosti obravnavali možnost zastopanja posa­meznih vlog znotraj stavka, smo bili med drugim prica tudi izražanju razlicnih stopenj/faz glagolskega dejanja. Pomenske razlike, ki so jih ustvarjali glagoli v ta namen, npr. spravljati – spraviti – biti/pristati na beraški palici ipd., so neposredno vplivale tudi na podobo celotne leksi­kalne enote. tovrstne spremembe, ki zadevajo širši skladenjski vzorec, v katerem se zveza realizira v besedilu, se odvijajo v skladu s skladenj­skimi možnostmi, ki jih predvideva jezik, in so v veliki meri pogojene s skladenjskimi in pomenskimi lastnostmi sestavine ali zveze kot celote. v zvezi z njimi govorimo o dopustnih in nedopustnih pretvorbah vec-besednih leksikalnih enot, variantnost v smislu spremembe strukturne organizacije zveze pa je mogoce opazovati tudi z upoštevanjem ustvar­jalne rabe jezika, kjer se bomo dotaknili t. i. prenovitev. 3.4.1.2.1 Pretvorbene omejitve vecbesednih leksikalnih enot v primerjavi z razlicnimi možnostmi zasedanja posameznih mest zno­traj stavcne zgradbe, kot smo videli pri skladenjskih lastnostih vecbe­sednih leksikalnih enot, se pretvorbe, ceprav gre za vzrocnoposledicni pojav, nanašajo v prvi vrsti na tiste njihove lastnosti, ki jih izražajo v konkretnem sobesedilu in presegajo okvire stavcnih realizacij. Pretvorbe vecbesednih leksikalnih enot so dejansko spremembe v izrazni podobi in (ne nujno) skladenjski vlogi zveze, ki jih znotraj njihove strukturne in pomenske ustaljenosti dolocajo oziroma dopušcajo jezikovne zako­nitosti. v pretvorbenem procesu vecbesedne leksikalne enote bodisi ohranjajo pomensko razmerje, npr. biti pri kom – kdo imeti – biti cigav – biti od koga, ali pa ustvarjajo bolj ali manj predvidljiva pomenska razmerja, ki razlicno zadevajo tudi vlogo in razvrstitev delovalnikov ter okolišcin v skladenjskem vzorcu pretvorjene zveze, npr. prepustiti se – prepustiti (koga) – biti prepušcen; vzeti na znanje – dati na znanje ipd. obstoj konkretne sistemsko predvidene pretvorbe za posamezno vecbe­sedno leksikalno enoto oziroma njena dopustnost v smislu ohranjanja osnovnega pomena – pomen leksikalne enote se glede na preureditev sestavin znotraj skladenjskega vzorca torej (bistveno) ne spremeni, npr. v rokah (koga) – v cigavih rokah, v nasprotju z bela tehnika – *tehnika je bela, svetla izjema – *izjema je svetla, je mogoce upoštevati kot merilo pomenske in skladenjske povezanosti ene same in ne obstoja dveh ali vec leksikalnih enot. Med pretvorbami, kjer preureditev sestavin znotraj skladenjskega vzorca ne ruši integritete celostnega pomena vecbesedne leksikalne eno­te, je opazno izražanje svojilnosti,28 zlasti v razmerju do prostorskosti, npr. imeti kaj – biti kje – biti pri kom – biti od koga, sestavinskosti, npr. biti v cem – del cesa, vrstnosti in kakovosti oz. nacina, npr. ime-ti lastnost – z lastnostjo, ter druge pretvorbe, ki so znotraj jezikovnih možnosti za posamezno vecbesedno leksikalno enoto dopustne in jih hkrati izkazuje besedilna raba. v spodnjem seznamu smo pretvorbe, ki predstavljajo razlicne realizacije ene same leksikalne enote, prikazali v locenih sklopih: (a) biti v rokah (koga/cesa) biti v (cigavih) rokah v oceh (koga) (biti, izgledati) (biti, izgledati) (kakšen) v (kakšen) (cigavih) oceh (biti) pisan na kožo (komu) biti pisan na (cigavo) kožo/biti pisan na kožo (koga) pasti v nemilost pri (kom) pasti v (cigavo) nemilost/pasti v nemilost (koga) zrasti na zelniku (koga) zrasti na (cigavem) zelniku pasti na ramena (koga) pasti na (cigava) ramena (b) (biti) v koži (koga) (biti) v (cigavi) koži (biti) trn v peti (komu)/(koga) (biti) trn v (cigavi) peti (biti) prvi mož (cesa) (biti) (cigav) prvi mož29 (biti) desna roka (koga) (biti) (cigava) desna roka (c)30 vlada v senci sencna vlada luknja v zakonu zakonska luknja 28 identifikacijo pomenskih skupin nelastnostnih (nekakovostnih) pridevnikov na podlagi pretvorbenih in drugih, zlasti oblikoslovnih meril gl. vidovic Muha: 1981. 29 npr. prvi mož ferarija – ferarijev prvi mož. 30 Do takih pretvorb navadno ne prihaja pri Sbz z vrstnimi pridevniki, ki imajo ter­minološko vrednost, npr. potniški vlak – *vlak potnikov; jugozahodni veter – *veter jugozahoda. vstopiti na vlak (cesa) vstopiti na (kateri) vlak31 breme cesa pade na ramena (koga) (kolikšno/katero) breme pade na ramena (koga)32 (c) imeti smisel za (kaj) imeti dve levi roki imeti srecno roko imeti gluha ušesa za (koga/kaj) ne imeti blage veze stati/biti z nogami trdno na tleh ne najti skupnega jezika s smislom za (kaj) kot (da) bi imel dve levi roki s srecno roko (biti) gluh za (koga/kaj) brez blage veze z nogami trdno na tleh brez skupnega jezika izražanje razmerja med dejanjem oziroma vršilcem dejanja in vzro­kom zanj lahko, navadno prek potrpnjenja, poteka prek stavcnega vzor-ca, kot kažejo spodnji zgledi. (kaj) kravžlja živce (komu) živci se kravžljajo (komu) od/zaradi (koga/cesa) (kaj) dviga prah prah se dviga zaradi (koga/cesa) (kaj) brni v glavi/ušesih (komu) v glavi/ušesih brni (komu) (od) (cesa) Poleg prikazanih razmerij, kjer pretvorbe potekajo na ravni struk­turne in pomenske povezanosti, izkazujejo korpusni podatki tudi neka­tere druge pretvorbene regularnosti, zlasti v izražanju vzrocnoposledic­nih sprememb, na primer v razmerju dejanje – posledica/stanje oziroma rezultat dejanja, v številu predvidenih in v razporeditvi udeleženskih vlog, kot kažejo zgledi. (a) oborožiti se do zob obracati (kaj) na glavo sprejeti/pricakovati odprtih rok zbrati se/prinesti z vseh vetrov vzeti vajeti v svoje roke zaiti v slepo ulico prepustiti se na milost in nemilost (komu/cemu) (biti) do zob oborožen (biti) na glavo obrnjen (biti) (kdo) odprtih rok z vseh vetrov zbrani/prineseni držati/imeti vajeti v svojih rokah znajti se v slepi ulici (biti) prepušcen na milost in nemilost (komu/cemu) 31 npr. v besedilnih realizacijah: vstopiti, skociti na vlak industrializacije, trendov, za Unijo; pomembno je sedeti na evropskem vlaku; … dobiti sedež na integracijskem vlaku. 32 npr. breme organizacije, vzdrževanja priprav; financno, glavno breme. (b) spraviti (koga) na beraško palico biti/živeti na beraški palici speljati/zapeljati (koga) na krivo pot biti/znajti se na krivi poti uvrstiti (koga/kaj) na crno listo spraviti (koga) k pameti zvezati (komu) roke dati prav (komu) dati (komu) besedo dati brco (komu) dati crno piko (komu) dati/prižgati zeleno luc (komu) zapisati/dati crno na belem imeti na vajetih biti/znajti se na crni listi priti k pameti; biti pri pameti imeti zvezane roke imeti prav imeti besedo,33 dobiti besedo dobiti brco dobiti crno piko dobiti zeleno luc imeti/dobiti crno na belem (zapisano) obdržati na vajetih take strukturnopomenske spremembe lahko potekajo tudi na rav­ni besedna zveza – stavek, kot v spodnjih zgledih. prebiti led led je prebit ježiti kožo (komu) koža se (na)ježi (komu) imeti polna usta (cesa) polna usta (cesa) so (koga) pade (katera/kakšna/cigava) glava (cigava/katera) glava je padla menjati dlako volk dlako menja, nravi/narave pa ne/nikdar/nikoli na drugi strani se spoznanje, da je vsaka pomenska sprememba povezana s spremembo v obliki (Sinclair 1987), potrjuje v tistih prime-rih, kjer vecbesedne leksikalne enote z vstopanjem v razlicne skladenj­ske vzorce prevzamejo tudi drugacne pomenske lastnosti. Strukturne spremembe, ki v doloceni meri zadevajo bodisi skladenjsko vlogo bodisi sestavinsko zgradbo vecbesedne leksikalne enote, so vedno povezane s pomenskimi razlikami. izhodišce take pretvorbe je v možnosti, da govorec za konkretni namen razlicno ubesedi pomensko podstavo vec-besedne leksikalne enote. Pri tem se razlika v pomenski vrednosti med pretvorbeno povezanima leksikalnima enotama najbolj ocitno kaže na ravni pomenskih lastnosti besede kot sestavine leksikalne enote, npr. z ustvarjanjem protipomenskih in reciprocnih razmerij, razmerij, ki se ustvarjajo med trditvijo in zanikanjem ter drugimi upovedovalnimi možnostmi, kot izkazujejo spodnji zgledi. 33 Pretvorba obstaja samo za pomen ’dati komu možnost, da govori’, za pomen ’oblju­biti’ je v besedilih izkazana prevorba: imeti cigavo besedo. (a) (kaj) gre dobro/lepo od rok (komu) (kaj) gre slabo/težko od rok (komu) na soncni strani alp na sencni strani alp imeti srecno roko (pri cem) imeti nesrecno roko (pri cem) imeti dober dan imeti slab dan srecen konec žalosten/tragicen konec dati veter v jadra (komu/cemu) vzeti veter iz jader (komu/cemu) imeti kaj s (kom/cim) ne imeti nicesar s (kom/cim) imeti (koga) na vajetih uiti z vajeti (kdo) z jajci (kdo) brez jajc greben zraste (komu) greben se povesi/upade (komu) (biti/znajti se) v pravih rokah (biti/znajti se) v napacnih/nepravih rokah (b) dati na znanje vzeti na znanje iskati pot (iz krize), (do srece) najti/videti pot iz (krize, stiske) poiskati/iskati skupen jezik najti skupen jezik potunkati (koga) v blato potegniti (koga) iz blata zaiti v slepo ulico najti pot iz slepe ulice biti/znajti se v godlji izvleci se iz godlje (c) vsega je konec ni še vsega konec biti vse crno ni vse (tako) crno (vse) (svoje) žive dni (še svoj) živ/živi dan ne imeti (dovolj, toliko) jajc ne imeti (dovolj) jajc; imeti premalo jajc; biti brez jajc 3.4.1.2.2 Prenovitve tip pretvorbe, ki je vedno avtorska, v kolikor ne postane produktivna v konkretnih besedilnih in zunajbesedilnih okolišcinah, se nanaša na po­novno izrabo Fe oziroma njenega frazeološkega pomena, za kar morajo biti izpolnjeni pogoji v konkretnem besedilu ali govornem položaju, z namenom doseci nov pomen ali stilni ucinek. Prenovitve34 torej ni­koli niso oblikovane samo za poimenovalne potrebe, pac pa predvsem z govorcevim namenom ucinkovati, prepricati, vrednotiti ipd. Ker so prenovitve v prvi vrsti predmet idiomaticne rabe (o prenovitvah lahko govorimo samo v zvezi s Fe in ne v zvezi z vsemi vecbesednimi leksi­kalnimi enotami, ker vedno temeljijo na izrabi frazeološkega pomena), 34 vec o terminu v Kržišnik–Kolšek 1988. jih je treba opazovati v širokem besedilnem spektru predvsem splošne besedilne produkcije, manj pa so po pricakovanju prisotne v znanstve­nih besedilih in leposlovju (vec o tem Kržišnik–Kolšek 1988; Kržišnik 1987), in z upoštevanjem zunajjezikovnih dejavnikov. Kot take si zaslu­žijo obsežnejšo samostojno obravnavo, na tem mestu pa bomo opozorili samo na nekaj konkretnih primerov njihove ustvarjalne rabe glede na primarno idiomaticno vrednost, ki smo jo oznacili kot izhodišce. izhodišce: • iskati dlako v jajcu • biti brez jajc prenovitev: … to ni film, v katerem bi lahko iskali dlake v jajcu – tu so dlake brez jajc … izhodišce: • (povedati ipd.) brez dlake na jeziku • iskati dlako v jajcu prenovitev: … prodajni slogan se glasi: študentski cajtng brez dlake na jajcu … izhodišce: • beseda ni konj • (biti) mož beseda • osel – ’omejen, neumen clovek’ prenovitev: … beseda ni konj, a mož beseda je pogosto osel izhodišce: • skakati cez plot • skok v višino prenovitev: … atlet je, z izklesanimi mišicami in bistro glavo. Skace v višino. cez plot nikoli izhodišce: • sedeti na dveh stolih • pristati na trdih tleh prenovitev: … težko je sedeti na dveh stolih, zato pazite, da ne boste pristali na trdih tleh. izhodišce: • kdor visoko leta, nizko pade • pasti na trda tla Prenovitev: … ce boste previsoko letali, se lahko zgodi, da boste padli na trda tla izhodišce: • kdor visoko leta, nizko pade • kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje prenovitev: … kdor visoko leta, se najslajše smeje Pogosto se za doseganje novega ucinka v zvezi z nekaterimi Fe ali njihovimi sestavinami uporablja »podobesedenje« idiomaticnega pome­na, iz cesar velja, da je možnost dobesednega branja hkrati vedno tudi možnost ponovnega preinterpretiranja: za Fe, ki je v besedilu rabljena primarno kot idiomaticna enota, zelo redko pa kot prosta besedna zve­za, ceprav za to izpolnjuje tako slovnicne kot pomenske pogoje, obstaja v jeziku odprta možnost ponovne idiomaticne/prenesene rabe, s katero govorec doseže v konkretni situaciji nov ucinek, kot kažeta besedilna zgleda za Fe prodajati meglo in prepeljati (koga) žejnega cez vodo. trideset let vsak teden srecujem kopico urednikov in direktorjev; z leti sem postal pravi specialist zanje: tisti, ki kupujejo meglo, jo tudi prodajajo. z meglo je težko mešetariti. to ne pomeni, da ni draga, vcasih dosega fantasticno ceno. težava z njo pa je vedno enaka: nima pravega obcinstva. Ljudje se je navelicajo. vsaj vcasih. v nekem znanem ljubljanskem bifeju so ustanovili novo stranko: SvŽ Stranka vecno žejnih. na naslednjih volitvah nameravajo zmagati, saj imajo obilo pristašev, ki se ne bodo pustili prepeljati žejni cez vodo, ceprav jim do vode ni veliko. taka možnost je v dejanski besedilni rabi izkazana tudi pri neka­terih Sbz, ki so sicer nastale po idiomaticni poti, vendar same na sebi niso nosilke metaforicnega pomena oziroma v besedilu nimajo vredno­tenjske vloge, hkrati pa predstavljajo v besedilu neizcrpen vir preinter­pretacijskih možnosti, kot kažejo spodnji zgledi. … naš tiskarski škrat je vcasih tako hiter, da nam jo zagode kar pred našimi ocmi. … Draga Kara, smo res zapisale, da sanjski moški obstaja? ah, ta tiskarski škrat … ocitno moški, tudi on … … v prejšnji številki smo imeli nekoliko težav s tiskarskim škratom, saj je ukradel okvir- cek z nagrajenci, ki so si prek SMS-ov priborili vstopnice za ljubljanski koncert Deep Purple … naj bo jasno: sovragovo kopito ne bo vec teptalo pridobitev naše evolucije. (Pri zadnji besedi je država poklicala na pomoc mednarodno priznanega vodjo tiskarskih škra­ tov.) 3.4.2 dobesedni in frazeološki pomen vecbesedne leksikalne enote so vedno sestavljene iz besed, ki v je­ziku obstajajo tudi zunaj konkretne zveze. Kadar je oddaljenost med pomenom, ki ga ima beseda v konkretni zvezi, in pomenom, ki ga ima zunaj nje ali v kateri drugi zvezi, ocitna, npr. muha v siten kot muha in v modna muha, govorimo o vecbesednih leksikalnih enotah z idioma­ticnim (oz. frazeološkim) pomenom. na podlagi omenjenega dejstva za take vecbesedne leksikalne enote teoreticno velja, da vedno obstaja možnost dobesednega branja, vendar pa o tem, kako bomo tako zvezo dejansko razumeli, vedno odloca njen vsakokratni besedilni kontekst. glede na korpusno izhodišce, se pri tem zanašamo na analizo kon­kordancnega niza (ali besedilnih odstavkov) in prepoznavnost pomena/ pomenov znotraj repezentativnega števila besedilnih realizacij. Pri tem se zdi zanimiva ugotovitev, ki potrjuje cermákovo hipotezo o »ano­malnih« skladenjskih in pomenskih razmerjih znotraj Fe kot njihovo definicijsko in glede na (proste) besedne zveze razlikovalno lastnost, da namrec številne Fe možnosti dobesednega branja, ki jim jo zago­tavlja slovnicna ustreznost zveze, v dejanskih besedilnih realizacijah ne uresnicujejo. v spodnjem seznamu smo za pomensko razlicne Fe v korpusu FidaPLuS preverjali, ce in v kolikšni meri je ob idiomaticnem pomenu izkazana tudi možnost dobesednega branja. za ponazoritev navajamo ob izkazani rabi besedilni zgled. fe dobesedni pomen frazeološki pomen metati vse v en (in) /isti/ skupni koš … seveda bi bilo krivicno vse brezposelne metati v isti koš mešati jabolka in hruške … kritiki vam ocitajo, da mešate jabolka in hruške in v isti koš mecete rusijo, afriko, Pola Pota in Fidela castra priliti/prilivati olje na ogenj (cemu)/(cesa) … grško sodišce priliva olje na ogenj starega sovraštva skakati/skociti cez plot … britanke veliko pogosteje skacejo cez plot, kot so pripravljene priznati za/zmešati (komu) štrene … nacrtoval je zmago pred domacim obcinstvom. štrene pa mu je pomešal drugouvršceni v skupni razvrstitvi stopiti (komu) na prste … stopila je na prste in ga objela okoli vratu … posel je bil sila dobickonosen, dokler jim na prste niso stopili policisti po/gledati (komu) skozi prste … skozi prste je videla dve beli vozili, ki sta stali le lucaj stran … pri ustanavljanju raznih medijev pa država zadnje case žal gleda skozi prste in dovoljuje skoraj vse dati/prižgati (komu/cemu) zeleno luc … pešci moramo zelo dolgo cakati na zeleno luc … naložba bo dejansko dobila zeleno luc, ko bo dala svoje soglasje tudi vlada rumeni tisk … rumeni tisk mu je prisodil ljubimkanje s kar nekaj slavnimi in lepimi vdovami star macek … starejši macki potrebujejo mir in zasebnost, zato ne pustimo otrokom, da dražijo ali vznemirjajo macka … stari macki še vedno obvladujejo posel, mladih, ki bi razturali sceno, pa od nikoder saditi rožice … skupaj pospravljava, pomijeva posodo, sadiva rožice … direktor zna zelo lepo govoriti, a se bojim, da sadi rožice barva kože … crna maskara na podocnjakih se je lepo ujemala z barvo kože pod ocmi … tu je kot v babilonu. Mešajo se jeziki, rase in barve kože svež veter … bilo je delno oblacno, z atlantika je vlekel svež veter … cas je, da zajamemo svež veter v jadra skavtskega gibanja fe dobesedni pomen frazeološki pomen kislo jabolko … trpkost pa naredi vino astringentno kot da bi ugriznili v nezrelo in kislo jabolko … kdo bo ugriznil v kislo jabolko dolgov pasti v oko … z robom svojega robca ji je oce skušal vzeti iz ocesa saje, ki so ji padle v oko, … ena od poslank pa mi je kljub temu padla v oko spraviti pod streho … na pomlad bi rada hišo spravila pod streho … atleti so v Kopru spravili pod streho prvo letošnje državno prvenstvo zdi se, da je možnost dobesednega branja za konkretno besedno zvezo v veliki meri pogojena s pomensko »smiselnostjo« besednozvezne kombinacije. Kot je na eni strani logicno pricakovati, da Fe kot: nositi glavo na prodaj, pihati (komu) na dušo, vrteti se v zacaranem krogu, za­pirati se vase ipd., ne bodo v besedilu izkazovale dobesednega pomena, je na drugi strani zanimivo, da prihaja zelo redko do tega tudi pri Fe, ki imajo za to povsem realne možnosti. ceprav se na primer Fe dati/ prižgati (komu/cemu) zeleno luc, dobiti zeleno luc ipd. zdijo primerne za dobesedno rabo, se ta možnost, vsaj kot izkazuje stanje v korpusu, v slovenšcini ne uresnicuje oziroma se ne uresnicuje prav pogosto. zato predpostavljamo, da je možnost/nemožnost ali neizkazanost dobesedne rabe v jeziku pojav, ki presega zgolj slovnicno in pomensko kompatibil­nost besed, ki se med seboj povezujejo. v zgornjem seznamu lahko glede na stanje dobesedne in frazeološke rabe v dejanski besedilni realizaciji izlocimo poleg že omenjenih pomensko »neobicajnih« zvez, kot so živeti iz rok v usta, iskati dlako v jajcu, iti rakom žvižgat ipd., tudi druge lastnosti in spremembe, ki so znacilne bodisi za eno ali drugo rabo, npr. : verjetnost, da gre za ’vrsto žuželke’ in ne za ’nepomembno, hitro minljivo stvar’. - zlasti pogosto gre v razmerju idiomaticni – dobesedni pomen za spremenjen zunanji besedilni vzorec Fe, kot je npr. pricakovanost in razporeditev vezljivostnih mest, npr. idiomaticno: kdo da/prižge ze­ leno luc komu; kaj je voda na mlin cemu; prilivati olje na ogenj cemu/ cesa, in dobesedno: zelena luc gori, se prižge, voda tece na mlin. - odlocilni pokazatelj je lahko tudi dolocenost idiomaticnega oz. dobesednega pomena s konkretno pozicijo v stavcni zgradbi; ce se denimo zveza muha enodnevnica pojavi v osebkovi vlogi, je velika -o možnosti ene ali druge rabe pogosto odlocajo tudi elementi v besedilnem okolju zveze, npr. za zvezo dvigati/dvigovati prah lahko napovemo, da besede kot: avto, vozilo, veter, vetric, gradbišce itd. v njenem besedilnem okolju napovedujejo dobesedno in ne idioma­ticnega branja. zelo pogosto zahteva idiomaticni pomen omejitve v slovnicnih in pomenskih kategorijah besed na predvidenih mestih skladenjskega vzorca, npr. zgoraj idiomaticno: kdo pade v oci komu : dobesedno: kaj pade v oci komu; pustiti koga na cedilu : kaj ostane na cedilu. omejitev je najveckrat dolocena s pomenskim okvirom ali s konkretnim naborom slovnicnih kategorij, zlasti s kategorijo živosti in cloveškosti, spola in števnosti. Spodnji primeri kažejo, da je besedilno okolje v smislu po­menske razlocevalnosti relevantno tako pri locevanju idiomaticnega in dobesednega pomena, tj. stalnih od prostih besednih zvez, kot pri raz­poznavanju njihove vecpomenskosti. Prav vloga udeležencev, ki jo pred­videva dogodek, dejanje ipd. v pomenski podstavi povedi, in njihova razvrstitev je pogosto odlocilna za ustrezno pomensko prepoznavanje leksikalne enote, kot prikazujejo spodnji zgledi za frazno jedro na_dan in Fe pasti v vodo: • pasti v vodo (kdo: živo+) pasti v vodo – ’pasti v vodo’ … zgodilo se je, da je po nesreci padel v vodo. iz derocih valov ga je rešil mlad kmet … sendvic mi je padel v vodo (kaj: živo–) pasti v vodo – ’propasti’ (nacrt, posel, pogajanje, poskus, dogovor, ideja, priložnost …) … prenovo so nacrtovali, a je padla v vodo … tudi možnosti za poglobitev gospodarskega sodelovanja so padle v vodo • (glag) na dan (kaj: živo–) (privreti, planiti udariti/udarjati) na dan – ’pokazati se v veliki meri’ (custva, bojazen, spomini, frustracije) … njena bojazen udari na dan, kadar mora govoriti skupini … vaša dolgo zatajevana custva privrejo na dan kot vulkanska lava (kaj: živo–) (priti/prihajati, planiti, izbruhniti/bruhniti, udariti, pricurljati) na dan – ’razkriti se; postati javno’ (resnica, stvar, dokazi, afera, novica, govorice, podrobnosti) … šele sedaj, ko so odprli arhive, je prišla na dan žalostna resnica … ko informacija pride na dan, je zelo težko dokazati, od kod je prišla priti na dan z/s (cim: živo–; abstraktno) – ’povedati, predlagati’ (z zamislijo, idejo, predlogom, trditvijo) … nasa je prišla na dan s trditvijo, da so v meteoritu z Marsa našli dokaze fosilnih mikro­ bov … doma pride na dan z novo teorijo (kaj: tekoca voda) (priti/prihajati, privreti, vreti, priteci, izbruhniti) na dan/ površje (kje; kako) –’pokazati se na površju zemlje’ (studenec, voda/vode, potok); (kot izvir, v slapu, v kraški jami) … reka Krka prihaja na dan v dveh izvirkih … Savica (velika Savica) pride na dan ob prepokah stene Komarce (potegniti, povleci, privleci) (kaj: živo–; konkretno) na dan – ’izvleci’ (cigarete, denarnico) … možakarja sta si izmenjala kup grdih besed, nakar je F. M. privlekel na dan pištolo … nato je dedi privlekel na dan dolg nož in zarezal v gobasta tla 3.4.3 vecpomenskost Potem ko smo vecbesedne leksikalne enote dolocili glede na možnost dobesednega branja, smo ugotovili, da prihaja z besedilno umestitvijo do izraza tudi njihova vecpomenskost. Ker pomeni možnost dobese­dnega branja vedno razpad leksikalne enote, nas v smislu registriranja »slovarskih« pomenov zanimajo v prvi vrsti možnosti razlicnih idioma­ticnih branj, ki jih Fe pod dolocenimi pogoji izkazuje v besedilu. za nekatere Fe tako velja, da je, ne glede na možnost dobesednega branja, kot pod (a), njihov »idiomaticni pomen« vezan na konkretno strokovno podrocje (b) in ima tako terminološko vrednost, hkrati pa se vzpo­stavlja tudi možnost naknadne, tj. na terminološko vrednost pomena, vezane prenesene rabe (c): crna luknja (a) … iz vseh zoprno sivih stavb bolšcijo crne luknje razbitih oken (b) ’pojav v vesolju’ … crne luknje so lahko kljuc za razumevanje poslednje usode vesolja … crne luknje so skupek mase, zgošcene na zelo majhnem prostoru in z ogromno pri­ vlacnostjo, ki vase potegne vse, kar se ji približa (c) ’nepojasnjeno, nezakonito izginotje cesa’ … crna luknja vseh slovenskih financ … Menijo, da je naložbeni sistem “crna luknja“, kamor bi vlagali ’odsotnost cesa sploh’ … brodet odslej ne bo vec crna luknja v našem znanju priprave morskih dobrot nekatere Fe oziroma variantna frazna jedra so se ob besedilni umestitvi pokazala za izrazito pomensko produktivna, pri cemer od-locilno vlogo odigra ne samo širitev fraznega jedra s tipicnimi elementi besedilnega okolja, pac pa tudi obseg variantnega niza in razporeditev variant znotraj posameznega pomena. tako je denimo Fe s fraznim jedrom trdno stati v besedilnih realizacijah mogoce prepoznati v nasle­dnjih osnovnih pomenih: 1. ’kljubovati oz. vztrajati’, 2. ’biti duševno mocan, stabilen’; 3. ’imeti dober, uveljavljen položaj ali izhodišce’ in 4. ’ne vzbujati dvoma glede resnicnosti, upravicenosti cesa’. znotraj tipic­nih realizacij so nekatere sestavine posameznih pomenov Fe zamenlji­ve, druge pa ne, npr. postaviti koga na trdna/trda tla in pasti prileteti na trda/trdna tla za pomen ’soociti koga z realnim stanjem, možnostmi’ proti biti/stati na trdnih (ne pa tudi trdih) tleh/temeljih za pomen ’imeti dober, uveljavljen položaj, izhodišce’ in stati na trdnih (ne pa tudi trdih) tleh za ’biti stvaren, realen’. Poleg omenjenega je treba pomen Fe glede na njeno izrazno podobo dolocati tudi z upoštevanjem možnosti, da se posamezne sestavine modificirajo z elementi, ki niso obvezna, stalna sestavina Fe, npr. (trdno) stati za (kom/cim) ’(odlocno) zagovarjati, pod-pirati koga, kaj’ in (trdno) stati ob strani (komu) ’izražati, nuditi pod­poro komu’, kjer gre dejansko za Fe stati za (kom/cim) in stati ob strani (komu), kot kažejo besedilni zgledi na koncu preglednice. Fe Pomen besedilni zgled trdno stati na kljubovati; vztrajati … Milka ve povedati marsikaj o tem, kako (cem) je vas trdno stala na prepihu vojne … države so za sprošcanje trgovine s kme­tijsko-živilskimi proizvodi, za katere ni carine. na tem stališcu trdno stojijo … stranka je ves cas trdno stala na braniku slovenskih nacionalnih interesov trdno stati biti duševno mocan, stabilen … zato mi pomagaj, da bom trdno stal, ko bo treba. okrepi me, da bom pogumen in da ne bom stokal trdno stati; imeti dober, … ker ti dve podjetji ne stojita prav trdno, biti/stati na uveljavljen položaj, direktor in direktorica upata, da se bodo trdnih/cvrstih izhodišce izpolnila vsaj njuna pricakovanja tleh/temeljih … podjetje je zdaj na trdnih tleh in pred nami so novi izzivi … partnerstvo stoji na trdnih temeljih, ce obe strani prispevata enako … njegova sedanja izvolitev na odgovorno mesto stoji na cvrstih temeljih razredne­ga boja trdno stati; biti na trdnih tleh ne vzbujati dvoma glede resnicnosti, upravicenosti cesa … za nas ovadba trdno stoji, a mi nimamo pravice obsojati … njegova interpretacija je na trdnih tleh stati/ostati biti stvaren, realen … biki stojijo na trdnih tleh, tako v psiho­ na trdnih/ loškem kot fizicnem smislu realnih tleh; … ceprav stojite z obema nogama trdno stati z obema na tleh, se vaše oci nenehno ozirajo proti nogama visokemu soncu, ki je vir življenja trdno na tleh … kljub sijajnim uspehom Matjaž ostaja na realnih tleh (zacutiti, obcutek za realnost; … v poslovnem svetu redko izgubite trdna izgubiti) duševna stabilnost tla pod nogami, saj znate skrbi ohranjati trdna tla pod v pravi perspektivi nogami … nepricakovan obisk vas bo vrgel iz tira, vendar boste zelo hitro spet zacutili trdna tla pod nogami Fe Pomen besedilni zgled postaviti koga soociti koga z realnim … sedanje partnerstvo me je postavilo na na trdna/ stanjem, možnostmi trdna tla. Prej sem samo sanjala realna /trda … težek poraz je marsikoga presenetil in tla; nacrte nogometašev postavil na trdna pasti/ tla prileteti/ … spremembe ravnotežja sil v italiji utegne­ spustiti se (z jo postaviti na neprijetno trda tla tudi oblakov) na Slovence trdna/realna/ … njeni ideali, prioritete in kriteriji so bili trda tla postavljeni zelo visoko. Življenje jih je potem postavilo na realna tla … a ko zacetni car mine, padeta z oblakov na trdna tla … pazite, da se ne boste prehitro zaljubili, saj bi lahko iz oblakov kaj hitro padli na trda tla … še vedno se niste spustili z oblakov na realna tla, toda saj vam takšen nacin življenja prav ustreza (priti, stopiti) priti, biti (spet) na … zadnjega potnika so kamniški gorski reše­ na trdna tla; varnem, na kopnem, valci spravili na trdna tla po 11 urah zacutiti na zemlji … po 63 dnevih neugodnega vremena bo trdna tla pod jadralec spet na trdnih tleh nogami … nekaj po 16. uri je priplul v pristanišce in si oddahnil, saj je pod nogami koncno zacutil trdna tla (trdno) stati (odlocno) zagovarjati, … udeležbo naših clanov sem prevzel kot za (kom/cem) podpirati koga, kaj osebno odgovornost, za katero še vedno trdno stojim … ves cas vrocih razprav je predsednik ko­misije trdno stal za dvema najbolj izpo­stavljenima komisarjema (trdno) stati izražati, nuditi … opozicija je vedno trdno stala ob strani ob strani podporo komu oblasti, ko je šlo za nacionalne in državne (komu) interese … mama ji ni verjela in ji ni ponudila po­moci, temvec je trdno stala ob strani možu SKlep Preucevanje vecbesednih leksikalnih enot v korpusnem okolju, tako v smislu odkrivanja aktualne slovenske besednozvezne leksike kot tudi znacilnosti njihove rabe, pomena in vloge v besedilu, daje dobra izho­dišca za njihov leksikološki in slovarski opis. Pri tem izhajamo iz bese­de, s statisticnimi izracuni pa ugotavljamo njen kolokabilni potencial in dolocamo frazna jedra kot možne leksikalne enote oziroma njihove razmeroma trdne dele. Poleg skladenjske vecfunkcijskosti, vecpomen­skosti in variantnosti se nam ob umestitvi fraznih jeder v tipicno be-sedilno okolje odkrivajo tudi pretvorbene možnosti, ki v razlicni meri prizadenejo strukturo in/ali pomen vecbesedne enote. Podatki o njeni skladenjski vlogi in pomenskih lastnostih, ki jih je v korpusnem okolju mogoce prepoznati na podlagi analize velikega števila besedilnih re-alizacij, napovedujejo nadaljnje elemente besedilnega okolja, ki pa na svojih skrajnih mejah nikoli niso trdni in za vselej doloceni. Dejanska raba je namrec pokazala pester izbor razlicnih variantnih in pretvorbe­nih možnosti, ki sicer v veliki meri izrabljajo obstojeci slovnicni poten­cial jezika, saj obstaja velika verjetnost, da bo besedilna raba izkazala pretvorbo, ki jo omogoca slovnicna zgradba leksikalne enote, hkrati pa se v zvezi s posamezno leksikalno enoto pretvorbe tipicno realizirajo povsem specificno in neodvisno od možnosti, ki jih zagotavlja slovnica: za posamezno vecbesedno leksikalno enoto sistemsko možna pretvorba bodisi ni relevantna bodisi povzroci razpad frazeološkega pomena. to na eni strani relativizira pojem frazeološke ustaljenosti in pomenske tr-dnosti, na drugi pa omogoca odkrivanje analognih procesov in obliko­vanje leksikalnih in slovarskih opisov, ki so za posamezno vecbesedno leksikalno enoto tipicni in, kar se zdi še posebej pomembno – izpricani v dejanski jezikovni rabi. Povezovalna nacela, na podlagi katerih se v jeziku oblikujejo vec­besedne leksikalne enote glede na skladenjske in pomenske lastnosti besed kot njihovih sestavnih delov, prihajajo v korpusu do izraza pri analizi konkordancnega niza in pri avtomaticnem dolocanju vzajemno povezanih sopojavitev. Statisticni podatki, ki jih je v ta namen mogo-ce pridobiti iz korpusa – v korpusu FidaPLuS zlasti kubicno razmerje vzajemnosti (Mi3) in razmerje verjetnosti (LL) – so relevantni pri ugo­tavljanju povezovalne trdnosti med besedami, medtem ko moramo pri ugotavljanju pogostosti celotne vecbesedne leksikalne enote na podlagi fraznega jedra kot njenega relativno trdnega dela upoštevati tudi mo-žnost, da predstavlja frazno jedro tako v skladenjskem kot pomenskem smislu razmeroma trdni del razlicnih leksikalnih enot, ter vzeti v obzir nefrazeološke realizacije in korpusni šum. najpogostejše sopojavitve, kamor sodijo zlasti zveze s slovnicnopomenskimi sestavinami, navadno niso predmet leksikalne ali ožje frazeološke problematike, ki zahteva obvezno pomensko neprozornost celostnega pomena glede na pomen sestavin. opazna je predvsem njihova samostojna skladenjska ali mo-difikacijska vloga, zelo pogosto pa so sestavni del obsežnejših pomen­sko razlicnih leksikalnih enot. na splošno velja, da je za prepoznavanje celostne vloge vecbesednih leksikalnih enot, njihove formalne zgradbe in pomena, vloga besedilnega okolja kljucna. Pri tem se zdi v postopku njihovega prepoznavanja v korpusu kot tudi pri leksikoloških analizah in tipologizaciji, ki doloca enote v razmerju med besedami oziroma pro-stimi besednimi zvezami na eni in idiomi na drugi strani, smiselno upoštevati kolokabilno moc posameznih pomenov besede, ter možnost, da imajo tudi metaforicni in metonimicni pomeni svoj lastni, od osnov­nih pomenov neodvisni kolokabilni potencial. takšna prepletenost po­mena, ki se ustvarja med tipicno sopojavljajocimi besedami tako na sintagmatski kot paradigmatski osi, je v korpusnem okolju premaknila leksikološke raziskave s preucevanja izoliranih jezikovnih elementov na posamezni ravnini strukturalno pojmovane jezikovne zgradbe vsaj na raven besedne zveze pa tudi širšega besedilnega okolja, kjer se posame­zni pomeni vecbesednih leksikalnih enot uresnicujejo znotraj tipicnih skladenjskih vzorcev in bolj ali manj dolocenih/omejenih izbir. POVZETEK 1 elektronski besedilni korpusi so izhodišce postbloomfieldske jeziko­slovne smeri v 40. in 50. letih 20. stoletja, ki je temeljilo na spoznanju, da lahko govorimo o jezikoslovju kot o znanosti samo v primeru, da raziskave temeljijo izkljucno na tem, kar je mogoce v jeziku opazovati, uveljavili v vsej svoji razsežnosti in tako prispevali k jezikoslovnemu vé­denju na podrocju jezikovnega opisa, slovaropisja, ucenja tujih jezikov, prevodoslovja pa tudi na podrocju socioloških in kulturoloških razi­skav. Med drugim je z analizo korpusnih podatkov vse bolj zanimivo postalo podrocje leksikalnih enot, ki so prepoznavno sestavljene iz vec kot ene besede. 1.1 v slovenskem prostoru obstajata z oznako referencni, ki za­gotavlja za celostno raziskavo v jeziku aktualnih vecbesednih leksikaln­ih enot primerno gradivo, dva korpusa: Fida (2000) in nadgrajena razlicica Fidaplus (2006). zadnji, ki v celoti zajema besedila prvotnega korpusa, obsega vec kot 600 milijonov besed, je besedilno uravnotežen, s poudarkom na neumetnostnih in nestrokovnih besedilih, lematiziran in oblikovno-skladenjsko oznacen ter deloma razdvoumljen. poleg os­novnih iskalnih pogojev omogoca za prepoznavanje vecbesednih lek­sikalnih enot tudi uveljavljene statisticne izracune. njihovo prepozna­vanje in analiza v celoti temeljita na omenjenih korpusih, hkrati pa je bila v nekaterih segmentih uporabljena še testna verzija sistema Word sketches. 1.2 Delni korpusni pristop omogoca pri prepoznavanju in analizi vecbesednih leksikalnih enot potrjevanje obstojecih teorij, hkrati pa ve­lika kolicina avtenticnega gradiva in uporaba racunalnika za avtoma­tizacijo jezikovnih analiz omogoca kompleksnejši vpogled v problema­tiko, s tem pa tudi možnost preureditve meril, ki so zanjo bistvene. podrocje vecbesednih leksikalnih enot, kjer smo preucevanje izoliranih jezikovnih elementov, npr. besed, in ozko definiranih frazeoloških enot, prestavili v kontekst celotne leksikalne problematike, je v tem smislu še posebej izpostavljeno, ker se v jeziku znane kategorije znotraj stalnih zvez zabrisujejo in jih je nemogoce razbrati iz manjšega števila vzorcev. 1.3 Ker je naše zanimanje usmerjeno v prepoznavanje in analizo vecbesedne leksike, nas pri analizi korpusa zanimajo tisti postopki, ki odkrivajo nacela besedne povezovalnosti. Prva možnost, ki se pri tem ponuja, je analiza v jeziku najpogostejših dvo-, tri-in štirigramov, ki so navadno kombinacije slovnicnih in slovnicnih ter predmetnopomen­skih besed. Poleg pogostosti so najveckrat dolocene zgolj s slovnicno ustreznostjo, nimajo pa samostojne leksikalne vrednosti. Do nabora vecbesednih leksikalnih enot lažje pridemo s preucevanjem besedilnega okolja besede, ki jo dolocimo kot jedro konkordancnega niza, pri cemer v korpusu FidaPLuS zagotavljata najboljša izhodišca statisticni vred­nosti kubicno razmerje vzajemnosti (Mi3) in logaritem razmerja verjetja (LL). na podlagi visokih vrednosti obeh statistik dolocamo frazna jedra, ki nam predstavljajo potencialne leksikalne enote oziroma njihove raz­meroma trdne dele. Možnost poljubnega spreminjanja konkordancnega jedra omogoca v nadaljevanju ubesediljenje fraznih jeder in izracun bes-edne povezovalnosti, ki prav tako temelji na omenjenih statistikah. za prepoznavanje stalnih zvez, katerih sestavine so v besedilnih realizaci­jah med seboj oddaljene, si je mogoce pomagati z iskanjem relevantnih sopojavnic v definiranem besedilnem okviru in z iskanjem po bližini, kjer v iskalnem pogoju poljubno dolocamo bližino oz. oddaljenost dveh besed, ki ju pricakujemo v zvezi. 2 Leksikologija kot jezikovna teorija, ki preucuje besedišce jezika, pomeni v prvi vrsti prepoznavanje tistih jezikovnih elementov in mehanizmov, ki temeljijo na posredovanju pomenskih, vsebinskih in predmetnih predstav o svetu. z vidika današnje stopnje jezikoslovnega vedenja se zdi, da ostaja locnica med slovnicnimi pravili (slovnico) in jezikovnimi elementi, ki jih na podlagi teh pravil oblikujemo (besedišcem), namenjena zgolj ugotavlja­nju prestopov, ki smo jim prica pri prepoznavanju pravil delovanja jezika in njegovih sporocanjskih sposobnosti. zavedanje tega je predmet leksikolo­škega preucevanja, tj. besede in njihove pomene, razmerja med besedami, njihove povezovalne lastnosti itd., moral nujno nadgraditi s skladenjskimi razmerji, ki se ustvarjajo med jezikovnimi elementi, ki tvorijo leksikalno enoto, kadar je ta vecbesedna, in med leksikalnimi enotami samimi. 2.1 Kljub teoreticno precej natancnemu razumevanju leksikalne enote, ki je lahko tudi vec kot enobesedna, je problem kompleksen pred­vsem s pomenskega vidika, zaradi cesar je mejo med eno- in vecbesednimi leksikalnimi enotami oz. med njimi in prostimi besednimi zvezami pog­osto težko potegniti. Posamezne besede, ki tvorijo v kombinaciji z dru­gimi besedami prepoznavne leksikalne enote, ohranjajo v razlicni meri tudi pomenske lastnosti, ki jih imajo zunaj konkretne kombinacije. na drugi strani obstaja v strokovni literaturi tudi potreba po locevanju razlicnih tipov vecbesednih leksikalnih enot, pri cemer se tradicionalno upoštevajo pomenske in skladenjske lastnosti sestavin in ne zveza kot ce­lota. za naše izhodišce je pomembno spoznanje, da sta idiomaticnost in analiticnost, ki omogocata sestavljivost/razstaljivost jezikovnih elemen­tov na vedno vecje oziroma manjše enote, procesa, ki sta za preucevanje jezika enako pomembna. ce na eni strani torej obstajajo razmeroma proste besedne zveze, ki ustrezajo odprtim izbiram znotraj skladenjsko dolocenih vzorcev, je z vidika besedne povezovalnosti mogoce opazo­vati tudi tipicne sopojavitve besed, ki so sicer pomensko razstavljive, npr. kolokacije, vendar v jeziku delujejo kot celote, ter druge ustaljene zveze, ki izražajo razlicne stopnje pomenske prepoznavnosti sestavnih elementov. Leksikalni opisi v pricujoci knjigi v slovenski frazeologiji uvel­javljeno locevanje med širše pojmovanimi Sbz in Fe, pri cemer je za druge ob neslovarskosti pomena vsaj ene od sestavin zahtevana tudi opazna ek­spresivna vloga, nadgrajujejo z upoštevanjem vseh vecbesednih leksikalnih enot, katerih potencialna leksikološkost je v izhodišcu vezana na relativno strukturno trdnost zveze ali njenega dela. 2.2 temeljni pojmi, ki problematizirajo lastnosti Fe, so vezani na pojmovanje njihove formalne zgradbe, skladenjskih lastnosti in pom-ena, pri cemer menimo, da posameznih vidikov med seboj ni mogoce strogo lociti, saj se v procesu jezikovne rabe hkrati sprožajo razlicni me-hanizmi, ki prizadenejo vecbesedne leksikalne enote na razlicne nacine in za razlicne sporocanjske namene. 2.2.1 tako se denimo proces leksikalizacije kaže kot izrazito skladenjsko-pomenski pojav. tradicionalno se kot problematicne tako v smislu leksikalizacije kot frazeološkosti, obravnavajo zveze glagola in izvornega predloga ali zaimka, npr. držati s (kom), nabasati na (koga/ kaj), dobiti jih itd., ter zveze glagola in tipicnega dolocila, npr. imeti smolo, delati družbo, ki je lahko omejeno tudi zgolj s slovnicnimi kate­gorijami, npr. potunkati koga (živo+). na splošno za ta dva tipa glagol­skih zvez velja pomenska oslabelost glagolske sestavine, frazeološkost/ idiomaticnost pa se preverja glede na izkazan/neizkazan pomenski prenos, npr. imeti smolo (smola ’okolišcine, ki vplivajo na neugoden izid’). Dejstvo, da so tovrstne zveze tradicionalno deležne manj pozor­nosti tako pri leksikoloških kot leksikografskih opisih, je povezano z njihovo na videz razstavljivo skladenjsko zgradbo, npr. delati + družbo, kar naj bi se potrjevalo tudi z obstojem enobesedne ustreznice, npr. biti v skrbeh – skrbeti, delati razliko – razlikovati, ceprav dejanska besedil­na raba takih zamenjav praviloma ne prenese, saj se zveze in »njihove« enobesedne ustreznice pojavljajo v drugacnih skladenjskih vzorcih, za­polnitve posameznih mest znotraj njih pa so pomensko odlocujoce, npr. delati razliko med (kom/cim) in (kom/cim) = ’obravnavati kaj neenako­vredno’ : razlikovati (kaj) in (kaj), razlikovati (kaj) od cesa = ’prepoznati razlikovalne lastnosti cesa’. z vkljucenostjo besedilnega okolja je tudi opis zvez s prevladujoco modifikacijsko in slovnicno funkcijo, npr. v im­enu, ne glede na, pod vplivom ipd. mogoce prepoznavati v nekaj tipicnih skladenjskih vzorcih, ki imajo tudi prepoznaven skupni pomenski im­enovalec, npr. stopnjevanje: še/cim/toliko, vedno ... bolj; povezovanje s primerjanjem: neprimerno/precej/dosti... bolj kot; povezovanje s stopn­jevanjem: bolj ko ... bolj; cim/tem bolj ... bolj; relativizacija: bolj ko ne; bolj ali manj itd. 2.2.2 ob proces leksikalizacije se postavlja tudi možnost po­enobesedenja, kjer pa je dejanska raba pokazala, da sicer sistemsko spre­jemljivost pretvorb tipa: študent biologije – biolog pogojuje besedilno okolje, ki dopušca možnost zamenjave kot: ljubljanski študenti biologije – ljubljanski biologi, medtem ko npr. poenobesedenje tipa diplomirani biolog – diplomirani študenti biologije ni smiselno in ga raba ne izka­zuje. 2.2.3 Kot izrazito strukturnopomenski pojav se v zvezi z vecbesednimi enotami kaže tudi možnost variranja posameznih ses­tavin zveze in pretvorbene in upovedovalne možnosti, ki v razlicni meri vplivajo na pomenske odtenke njihovo skladenjsko vlogo in formalno podobo. 2.3 Pri preucevanju skladenjskih lastnosti vecbesednih leksikalnih enot se tradicionalni leksikalni opisi omejujejo na preverjanje skladen­jskega razmerja znotraj zveze in na ugotavljanje besednovrstne vloge posameznih sestavin, kar pa za njihov leksikalni opis ne ponuja relevant-nih ugotovitev, saj velja, da prihaja znotraj Sbz, zlasti v Fe, do realiza­cij, ki so lastne zgolj konkretni zvezi in jih skladenjski sistem jezika ne izkazuje, npr. gre za koga/kaj/to : pricakovano: kdo gre kam, od kod ipd. v zvezi s skladenjskimi lastnostmi glagolskih zvez se ugotavlja tudi (ne) stavcnost njihove zgradbe kot merilo vkljucitve med leksikalne na eni in besedilne enote na drugi strani. upravicenost vkljucitve prvih v slovarje naj bi potrjevala tudi nestavcna slovarska definicija, medtem ko naj bi stavcne Fe, zlasti pregovorne in pragmaticne, zahtevale stavcno definic­ijo ob predvidevanju, da je pogoj za njihovo pomensko interpretacijo tudi opis okolišcin in udeležencev govornega dejanja. Korpusno gradivo v primeru stavcnih Fe sicer izkazuje neposredno povezavo pomena Fe in okolišcin njihovega tipicnega izjavljanja, vendar pa je taka možnost povsem enakovredno izkazana tudi pri nestavcnih Fe. Skladenjska prob-lematika se ukvarja tudi s pretvorbami Fe, tj. s sposobnostjo vstopanja v razlicne pretvorbene skladenjske procese, ki deloma (t. i. clenske) ali v celoti (celovite pretvorbe) prizadenejo zgradbo Fe, njihov pomen pa ostaja razmeroma nespremenjen. veliko število dejanskih besedilnih re-alizacij je v nasprotju z intuitivno zasnovanimi raziskavami pokazalo, da besedilna raba, za posamezne Fe sicer razlicno produktivno izrablja možnosti, ki so z vidika »pravilnega jezika« za dano Fe na voljo, na drugi strani je postalo tudi ocitno, da so nekatere pretvorbe za dolocene Fe prepoznavnejše kot njihove sistemsko nevtralne oblike, npr. na to se pije : redko: piti na kaj; iskre se krešejo : dobesedno: kresati iskre. 2.4 temeljna pojma, vezana na problematiko pomena Fe, sta fra­zeološki oziroma idiomaticni pomen – tudi kot temeljno merilo prepo­znavanja frazeoloških/idiomaticnih leksikalnih enot znotraj celotne le­ksikološke problematike, hkrati pa izhodišce pomenskih tipologij, ki so bile prek ruske frazeološke teorije vpeljane tudi v slovenšcino (sestava, skup, sklop in zraslek), ter ekspresivnost, ki naj bi se v nasprotju z neza­znamovano nefrazeološko ustreznico ali parafrazo, kazala v besedilu. Sodobne pomenoslovne teorije, ki temeljijo na prepoznavanju besedne povezovalnosti v smislu bolj ali manj tipicnega druženja posameznih besed z drugimi besedami kot pojava, ki v jeziku ni nakljucen, se zdi ugotavljanje stopnje pomenske odvisnosti besed znotraj zveze manj relevantno, saj se je pokazalo, da npr. ucecim se tujega jezika najvec preglavic delajo vecbesedne enote, ki se z vidika pomenske prozor­nosti ne zdijo problematicne, npr. postaviti vprašanje, priti do izraza, cajna žlicka, osnovna šola itd. vendar delujejo kot celote in kot take obstajajo tudi v govorcevem mentalnem leksikonu. Pri postavljanju ekspresivnosti kot pogoja za vkljucitev vecbesednih leksikalnih enot med frazeološke in hkrati odsotnost te lastnosti pri terminoloških zve­zah, ki so nastale po idiomaticni poti, izhajamo v korpusnem okolju iz spoznanja, da je ekspresivnost Fe, kot to velja tudi za enobesedne lekseme, odvisna od številnih med seboj dopolnjujocih se jezikovnih in zunajjezikovnih pojavov. Pogosto dobi Fe svoj »ekspresivni naboj« v sobesedilu, v konkretnem govornem položaju ali pa že samo s tem, ko se znajde v doloceni besedilni (z)vrsti. Postavljanje ekspresivnosti v izhodišce frazeološke problematike zavracajo tudi primeri, kjer je izbira v smislu Fe – enobesedna ustreznica/parafraza vezana na nacin gradnje informacij znotraj besedilnih povezav, ko pri gradnji besedila izmenic­no nastopata Fe in njena enobesedna ustreznica. Poleg omenjenega, je z odkrivanjem nacel besednega povezovanja ocitno, da obstajajo v jeziku številne idiomaticne zveze, ki nimajo »nevtralne« ustreznice, npr. rumeni tisk, tiskarski škrat, medeni teden ipd., zato tudi njihova vloga v besedilu ni v naprej zaznamovana, hkrati pa v besedilu v zvezi z njimi vedno obstaja možnost na novo vzpostavljenega konotativnega branja. bolj kot obvezna ekspresivnost se v zvezi s Fe kaže vzpostavljanje raz­merja med (metaforiziranimi) sestavinami Fe in besedilnim okoljem, na katerega se metafore nanašajo. navadno gre za znotraj Fe ubesedeno vrednotenje pomembnosti, razsežnosti, veljavnosti osebe, dogodka, po-java ipd., ki je izražen v besedilu. Poleg tega za velik del Fe velja, da je vrednotenjska vloga, kot je izražanje pozitivnega/negativnega razmerja do predmetnosti, vsebine besedila ali naslovnika, obvezna sestavina nji­hovega celostnega pomena. 3 upoštevajoc leksikalno-gramaticno izhodišce, referencni korpus in orodja za njegovo analizo, nas v zvezi z vecbesednimi leksikalnimi eno­tami zanimajo lastnosti, ki so izmerljive, zlasti torej vecbesednost, ki temelji na ugotavljanju besedne povezovalnosti, pomen, ki ga je mogo-ce formalizirati na podlagi številnih realizacij, in skladenjska vloga, kot se kaže v pomenski soodvisnosti v dejanski besedilni rabi. to zahteva v prvi fazi izlocitev besede oziroma njene oblike kot sestavine potenci­alne vecbesedne enote ter njenih – v izhodišcu – od besedilnega okolja neodvisnih skladenjskih in pomenskih lastnosti. izracunavanje najpo­gostejših in najtrdnejših besednih kombinacij, t. i. fraznih jeder, daje v nadaljevanju izhodišca, med katerimi s pomensko-skladenjskimi anali­zami besedilnega okolja izlocimo samostojne leksikalne enote. 3.1 Pri prepoznavanju vecbesednih leksikalnih enot izhajamo iz statisticnih podatkov. za besedo, za katero predvidevamo, da je poten­cialna sestavina leksikalne enote, izdelamo statisticni profil; pogostost in obstoj posamezne oblike preiskovane besede je prvi podatek o raz­merju med njeno sistemsko možno in dejansko realizirano oblikoslovno paradigmo, visoko število pojavitev posamezne oblike pa je zadostni razlog za preverjanje njenega pomenskega in povezovalnega potenciala. Preverjanje skladenjske vloge besede kot sestavine vecbesedne leksikal­ne enote potrjuje njeno vecfunkcijskost glede na neposredno besedilno okolje, posledicno pa tudi dejstvo, da preverjanje izhodišcne skladenj­ske vloge besede ne podaja realnega stanja, saj deluje vecbesedna leksi­kalna enota kot pomensko in skladenjsko nerazstavljiva celota. v tem smislu je tudi preucevanje od zveze izoliranega pomena besede pokaza-lo, da obstaja sicer povezava med izhodišcnim in prenesenim pomenom besede kot sestavine vecbesedne leksikalne enote, hkrati pa se tudi na slovenskem gradivu potrjuje spoznanje, da vsakokratni pomen besede doloca šele celotni vzorec njenih kolokatorjev, kar je še zlasti ocitno pri glagolih, kjer na podlagi analize skladenjskopomenskih vzorcev, kate­rih del je tipicno glagol, zaobjamemo vse elemente: dolocila z njihovimi slovnicnimi in leksikalnimi omejitvami, njihovo razvrstitev in razmerja znotraj vzorca, ki so potrebni za prepoznavnost konkretnega glagolo­vega pomena. 3.2 trdno in hkrati pogosto druženje besed, ki ga je v korpusu mogoce prepoznati s statisticnimi izracuni, imenujemo frazno jedro. to predstavlja potencialno leksikalno enoto že v okviru svoje dvobesedne zgradbe ali pa razmeroma trdni del obsežnejše skladenjske zveze. taka frazna jedra so strukturni in pomenski organizatorji neposrednega be-sedilnega okolja in napovedujejo nadaljnje sestavine, ki oblikujejo celo­stno strukturo vecbesedne leksikalne enote in njen pomen. Kadar gre za predmetnopomenska frazna jedra, se nam že na tej stopnji izlocijo tipicne kolokacije, med katerimi z nadaljnjim ubesediljenjem izlocamo Sbz in Fe, medtem ko so slovnicnopomenska frazna jedra navadno del pomensko in skladenjsko obsežnejših in hkrati razlicnih vecbesednih leksikalnih enot. 3.3 Pri prepoznavanju vecbesednih leksikalnih enot je bistve-no hkratno upoštevanje sintagmatskih procesov, ki se ticejo besedne povezovalnosti, ter možnih izbir na paradigmatski osi, ki omogocajo prepoznavanje pomensko razlicnih in hkrati prekrivnih skladenjskih struktur. besednovrstna ureditev kolokatorjev omogoca izlocitev skla­denjskih struktur, ki jih preiskovana beseda vzpostavlja v besedilu, razvrstitev kolokatorjev glede na pomenska polja ali tematske sklope pa zagotavlja osnovne informacije o pomenskem in povezovalnem po­tencialu besede, ki jo preucujemo v jedru konkordancnega niza. na ta nacin je mogoce dolociti frazna jedra, ki so v celoti prekrivna z leksikal-no enoto, in obsežnejše skladenjske vzorce, za katere je znacilno, da so rezultat slovnicnih in pomenskih lastnosti jezika, zaradi cesar postajajo obvezna sestavina slovarjev. Druga možnost ugotavljanja vecbesednih leksikalnih enot oziroma locevanja kolokacij od Sbz in Fe, je merjenje obsega kolokatne paradigme, ki temelji na predpostavki, da imajo bese­de, ki se znotraj posameznega pomena povezujejo z omejenim številom kolokatorjev, vec možnosti, da oblikujejo potencialne leksikalne enote, kot besede, ki imajo obsežen kolokabilni potencial. za kolokabilno naj­ohlapnejše povezave imamo tako zveze besed, kjer se beseda v danem pomenu povezuje z velikim številom pomensko razlicnih kolokatorjev. na drugi strani velja, da posamezni pomeni besede vežejo nase kolo­katorje zgolj dolocenega ali skrajno omejenega števila pomenskih polj, število kolokatorjev znotraj njih pa je lahko razmeroma obsežno. tu gre za pomensko in oblikovno trdnejše zveze, najveckrat za Sbz z zgradbo vrstnega pridevnika in samostalnika, ki imajo pogosto terminološko vrednost. na naslednji stopnji oblikovno-pomenske trdnosti je izbira kolokatorjev za dolocen pomen besede skrajno omejena, hkrati pa bese­da, ki jo preucujemo v takih povezavah, pogosto nastopa v prenesenem pomenu, kar je pogoj za Fe. 3.3.1 Skladenjske vloge vecbesednih leksikalnih enot in upovedo­valne možnostih, npr. znotraj primerjalnega, vprašalnega, nikalnega itd. vzorca, je v korpusu mogoce prepoznavati v ustaljenih in hkrati he-terogenih besedilnih uresnicitvah. opravljanje razlicnih stavcnoclen­skih vlog na posameznih položajih stavcne zgradbe pogosto bolj ali manj prizadene tudi izrazno podobo in pomen vecbesedne leksikalne enote, hkrati pa se pogosto dogaja, da je za konkretno zvezo tipicnih vec stavcnih pozicij. zato je osnovno vprašanje besednovrstne pripa­dnosti dolocene vecbesedne leksikalne enote v povezavi z njenimi tipic­nimi stavcnoclenskimi vlogami hkrati vprašanje njihovega obsega, ki ga doloca meja med sestavinami zveze in njenim besedilnim okoljem. Dejanska besedilna raba ob tem kaže, da so skladenjski ali bolje upove­dovalni vzorci pri nekaterih Fe specializirani za vzpostavljanje razmerij med udeleženci govornega dejanja in za vrednotenje naslovnika, vsebi­ne (sporocanja) in predmetnosti sploh. 3.3.2 Postopek prepoznavanja vecbesednih leksikalnih enot je v izhodišcu izrazito pomenske narave. Korpusno jezikoslovje izhaja pri tem iz spoznanja, da je jezik v prvi vrsti družbeni pojav, ki ga je treba opazovati in opisovati v komunikacijskih dejanjih, iz cesar izhaja, da je tudi pomen leksikalnih elementov mogoce razbrati le iz besedil, saj se le-ta vedno oblikuje znotraj diskurza. ena izmed bistvenih in hkrati najocitnejših lastnosti je variantnost in razlicne stopnje dopustnih pre­tvorb. najpogostejša je leksikalna variantnost, ki se nanaša na razlicne stopnje zamenljivosti posameznih sestavin vecbesedne leksikalne enote in ucinkuje kot konvencionalna stilisticna možnost. tu posebej izstopa­jo variante, ki so v medsebojnem sinonimnem razmerju, npr. kura/ko­koš ki nese/nosi zlata jajca; zapihati/zaveti svež veter, in variante, kjer zamenjava zunaj besednozveznega okvira vecbesedne leksikalne enote ni mogoca, npr. brcniti v temo/prazno/meglo, zbijati/stresati šale ipd. za razliko od leksikalnih variant, ki prizadenejo notranjo zgradbo vec-besedne leksikalne enote, se (so)besedilne variante nanašajo na spre­membo njene celotne strukturne organizacije. v pretvorbenem procesu vecbesedne leksikalne enote bodisi ohranjajo pomensko razmerje, npr. biti pri kom – kdo imeti – biti cigav – biti od koga, ali pa ustvarjajo pred­vidljiva pomenska razmerja, ki razlicno zadevajo vlogo in razvrstitev delovalnikov v skladenjskem vzorcu pretvorjene zveze, npr. prepustiti se – prepustiti (koga) – biti prepušcen; vzeti na znanje – dati na znanje ipd. tip pretvorbe, ki je vedno avtorska, se nanaša na ponovno izrabo frazeološkega pomena Fe, z namenom doseci nov pomen ali stilni uci­nek. Lastnost Fe, ki se v tem smislu pogosto izrablja, je t. i. podobese­denje frazeološkega pomena, pri cemer ostaja zanimiva ugotovitev, da številne Fe možnosti dobesednega branja, ki jim jo zagotavlja slovnicna ustreznost zveze, v dejanskih besedilnih realizacijah ne uresnicujejo ozi­roma se, kadar sta v besedilih prisotna tako idiomaticni kot dobesedni pomen zveze, kažejo spremembe na ravni zapolnitev vezljivostnih polo-žajev v “zunanjem” skladenjskem vzorcu vecbesedne leksikalne enote, v tipicnih skladenjskih vlogah, ki so razlicne glede na dobesedni in idio­maticni pomen in v pricakovanih kolokatorjih besedilnega vzorca ene in druge možnosti pomenske interpretacije. literatura aiSenStaDt, ester, 1979: collocability restrictions in dictionaries. r. K. Hart-mann (ur.). Dictionaries and their Users. exeter: university of exeter (exeter Linguistic Studies 4). 71–74. aiSenStaDt, ester, 1981: restricted collocations in english Lexicology and Lexi­cography. ITL Review of Applied Linguistics 53. 53–61. aLtenberg, bengt, 1998: on the Phraseology of Spoken english: the evidence of recurrent Word-combinations. a. P. cowie (ur.). Phraseology: Theory, Analysis, and Applications. oxford: oxford university Press. 101–122. arHar, špela, 2006: Kaj poceti z referencnim korpusom FidaPLuS. Ljubljana: univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. elektronski vir: http://www.fidaplus. net/ arHar špela in gorJanc, vojko, 2007: Korpus FidaPLuS: nova generacija slo­venskega referencnega korpusa. Jezik in slovstvo 52 (2). 95–110. atKinS, Sue b. t., 2002: then and now: competence and Performance in 35 Years of Lexicography. Proceedings of the 10th EURALEX International Congress. co-penhagen – Denmark: august 13–17, 2002. 1–28. bauer, Laurie, 1983: English Word-formation. cambridge: cambridge university Press. beaugranDe, robert de, 1999: reconnecting real Language with real texts: text Linguistics and corpus Linguistics. International Journal of Corpus Lingu­istics 4 (2). 243–259. benSon, Morton, 1985: collocations and idioms. r. ilson (ur.). Dictionaries, Lexi­cography and Language Learning. oxford: Pergamon. 61–68. benSon, Morton, benSon, evelyn, iLSon, robert, 1986: The BBI Combinatory Dictionary of English: A Guide to Word Combinations. amsterdam, Philadelphia: John benjamins Publishing company. benSon, Morton, 1999: goran Kjellmer. a Dictionary of english collocations: based on the brown corpus. oxford: clarendon Press. 1994. volume i–iii. International Journal of Lexicography. oxford: oxford university Press. 65–68. biber, Douglas, conraD, Susan, rePPen, randi, 1998: Corpus Linguistics: In­vestigating Language Structure in Use. cambridge: cambridge university Press. biber, Hanno, breiteneDer, evelyn, DobrovoL’SKiJ, Dmitrij, 2002: cor­pus-based Study of collocations in the aac. Proceedings of the 10th EURALEX International Congress. copenhagen – Denmark: august 13–17, 2002. 85–128. boe : bank of english: http://www.cobuild.collins.co.uk/ boLLinger, Dwight. L., 1976: Meaning and memory. Forum Linguisticum 1 (1): 1–14. burger, Harald, buHoFer, anellies, SiaLM, ambros, 1982: Handbuch der Phraseologie. berlin, new York: de gruyter. cacciari, cristina, gLucKSberg, Sam, 1991: understanding idiomatic expres­sions: the contribution of word meanings. greg b. Simpson (ur.). Understan­ding word and sentence. amsterdam, new York, oxford, tokyo: north-Holland (advances in Psychology 77). 217–40. cceLD: Collins COBUILD English Language Dictionary, 1987: John Sinclair (ur.). London, glasgow: Harpercollins. cHaFe, Wallace L., 1968: idiomaticity as an anomaly in the chomskyan Paradigm: Foundations of language. International Journal of Language and Philosophy 4. Dordrecht: D. reidel Publishing company. 109–127. cHurcH, Kenneth, HanKS, Patrick, 1990: Word associations norms, mutual information and lexicography. Proceedings of the 27th Annual Conference of the Association of Computational Linguistics. 76–82. cHurcH, Kenneth W., gaLe, William, HanKS, Patrick, HinDLe, Donald, Moon, rosamund, 1994: Lexical Substitutability. a. zampolli (ur.). Compu­tational Approaches to the Lexicon. 153–177. cLauSÉn, ulla, LYLY, erika, 1994: criteria for identifying and representing idioms in a phraseological dictionary. W. Martin, W. Meijs, M. Moerland, e. ten Pas, P. van Sterkenburg, P. vossen (ur.). Euralex ’94 Proceedings. amsterdam: vrije universiteit. 258–262. cLear, Jeremy, 1993: From Firth principles: computational tools for the study of collocation. Mona baker, gill Francis, elena tognini-bonelli (ur.). Text and Te­chnology: in Honour of John Sinclair. Philadelphia, amsterdam: John benjamins Publishing company. cLear, Jeremy, coLoMbo, Lucia, 1993: the comprehension of ambiguous idi­oms in context. cristina cacciari, Patrizia tabossi (ur.) Idioms: Processing, Struc­ture, and Interpretation. Hillsdale, new York: Lawrence erlbaum associates. 163–200. Collins Cobuild Dictionary of Idioms, 1995: rosamund Moon (ur.), London: Harper-collins./ccDi/ Collins Cobuild Dictionary of Phrasal Verbs, 1989: John M. Sinclair, rosamund Moon (ur.). London: Harpercollins. /ccDPv/ coLuMaS, Florian, 1981: Conversational Routine. the Hague: Mouton. coWie, antony, 1981: the treatment of collocations and idioms in Learners’ Dic­ tionaries. Applied Linguistics 2/3. 223–235. coWie, antony, 1998: Phraseology: Theory, Analysis, and Applications. introduction. a. P. cowie (ur.). oxford: oxford university Press. 1–20. coWie, antony, 1998a: Phraseological Dictionaries: Some east-West comparisons. Phraseology: Theory, Analysis, and Applications. a. P. cowie (ur.). oxford: ox­ford university Press. 210–228. coWie, anthony, 1999: Phraseology and corpora: some implications for dictionary making. International Journal of Lexicography 12 (4). oxford: oxford university Press. 307–323. cerMÁK, František, 1985: Frazeologie a idiomatika. František cermák, Josef Fili­pec: Ceská lexikologie. Praha: academia. 166–248. cerMÁK, František, 1985a: Funkce v idiomatice a frazeologii. Z problemów fraze­ologii polskiej i slowianskiej iii. Wroclaw, Warszawa: Polska akademia nauk, instytut slawistyki. 55–71. cerMÁK, František, 1988: on the substance of idioms. Folia Linguistica 22 (3–4). 413–38. cerMÁK, František, 1988a: gramatické frazémy. Slovník ceské frazeologie a idioma­tiky: Výrazy neslovesné. 463–467. cerMÁK, František, 1994: on the nature of universality in Phraseology and idio­matics. Z problemów frazeologii polskiej i slowianskiej vi. Warszawa: Polska aka-demia nauk, instytut slawistyki. 15–19. cerMÁK, František, 1994b: czech idiom Dictionary. W. Martin, W. Meijs, M. Moerland, e. ten Pas, P. van Sterkenburg, P. vossen (ur.). Euralex ’94: Procee­dings. 426–431. cerMÁK, František, 1997: czech national coropus: a case in Many contexts. International Journal of Corpus Linguistics 2 (2). 181–197. cerMÁK, František, 1998: Linguistic units and text entities: theory and practice. thierry Fontenelle, Philippe Hiligsmann, archibal Michiels, andré Moulin, Siegfried theissen (ur.). Actes EURALEX ’98 Proceedings. Ličge: université de Ličge. 281–290. cerMÁK, František, 1998a: usage of proverbs: what the czech national corpus shows. Peter Durco (ur.). Europhras ’97: Phraseology and Paremiology (Internati­onal Symposium, September 2–5, 1997). bratislava: akadémia Pz. 37–49. cerMÁK, František, 2001: Substance of idioms: perennial problems, lack of data or theory? International Journal of Lexicography 14 (1). oxford: oxford university Press. 1–20 cerMÁK, František, 2004: besedilna uvajalna sredstva recenic in drugih stalnih besednih zvez. Slavisticna revija 52 (1).71–88. De Mauro, tullio, 2006: on Lexicon and grammar. Proceedings XII. EURALEX International Congress. congresso internazionale di Lessicografia, atti volume i. e. corino, c. Marello, c. onesti (ur.). torino, italia, September 6th– 9th: universitŕ degli Studi di torino. DrStvenšeK, nina, 2003: vloga besedilnega korpusa pri postavitvi geselskega clanka v enojezicnem slovarju. Jezik in slovstvo 48 (5). 65–81. Durco, Peter, 1997: gramatické vlastnosti frazém z porovnávacieho hladiska. Peter Durco (ur.). Frazeologické štúdie ii. bratislava: esprima. 45–53. eco, umberto, 1994: The limits of interpretation. bloomington, indianapolis: indi­ ana university Press. erbacH, gregor, 1992: Head-Driven Lexical representation of idioms in HPSg. M. everaert et al. (ur.). International Conference on Idioms Tilburg, NL: Procee­dings of Idioms i–ii. erJavec, tomaž, gorJanc, vojko, StabeJ, Marko, 1998: Korpus FiDa. t. er-javec, J. gros (ur.). Jezikovne tehnologije za slovenski jezik – Language Technologies for the Slovene Language: Zbornik konference – Proceedings of the Conference. 6.–7. oktober 1998. Ljubljana: institut Jožef Stefan. 124–127. erJavec, tomaž, 1998: Standardizacija zapisa jezikovnih podatkov. t. erjavec, J. gros (ur.). Jezikovne tehnologije za slovenski jezik – Language Technologies for the Slovene Language: Zbornik konference – Proceedings of the Conference. 6.–7. okto­ber 1998. Ljubljana: institut Jožef Stefan. 119–123. erJavec, tomaž in vintar, špela, 2004: Korpus kot podpora slovarju informa­cijskega izrazja slovenskega jezika. Uporabna informatika 12/2. 97-106. FeLLbauM, christiane, geYKen, alexander, HeroLD, axel, Koerner, Fa­bian, neuMann, gerald, 2006: corpus-based Studies of german idioms and Light verbs. International Journal of Lexicography 19 (4). Special issue. 349–360. FiDa: Korpus slovenskega jezika FiDa: http://www.fida.net/ FidaPLuS: Korpus slovenskega jezika FidaPLuS: http://www.fidaplus.net/ FirtH, John r., 1957: Modes of Meaning. F. r. Palmer (ur.). Papers in Linguistics. London: oxford university Press. 190–215. FonteneLLe, thierry, 1998: Discovering Significant Lexical Functions in Dicti­onary entries. a. P. cowie (ur.). Phraseology: Theory, Analysis, and Applications. oxford: oxford university Press. FranciS, gill, HunSton, Susan, Manning, elizabeth (ur.), 1996: Collins Co-build Grammar Patterns 1: Verbs. London: Harpercollins. FranciS, gill, HunSton, Susan, Manning, elizabeth, 1997: grammar and vocabulary: Showing the connections. ELT Journal 51 (3). 208–215. FranciS, gill, HunSton, Susan, Manning, elizabeth (ur.), 1998: Collins Co-build Grammar Patterns 2: Nouns and Adjectives. London: Harpercollins. FraSer, bruce, 1970: idioms within a transformational grammar. Foundations of language. International Journal of Language and Philosophy 6. Dordrecht: D. re-idel Publishing company. 22–42. FraSer, bruce in roSS, John r., 1970: idioms and unspecified nP deletion. Lin­guistic Inquiry i. 264–265. gabrovšeK, Dušan, 1991: Leksikološki in leksikografski vidiki nekaterih bese­dnih zvez: »dajanje predloga« in sorodne zgradbe v slovenšcini in anglešcini. Vestnik 25 (1/2). 105–135. gantar, Polona, 1997: Primerjava slovarske predstavitve frazemov v hrvaškem/ srbskem in ceškem enojezicnem razlagalnem frazeološkem slovarju. Jezikoslovni zapiski 3. 61–83. gantar, Polona, 2001: Teoreticni vidiki zasnove frazeološkega slovarja slovenšcine: Magistrsko delo. Mentorica a. vidovic Muha. Ljubljana: Filozofska fakulteta. gantar, Polona, 2001a: Slovenska frazeologija v dosedanjih slovarjih glede na ak­tualna slovaropisna nacela. Jezikoslovni zapiski 7 (1–2). 207–223. gantar, Polona, 2003: Stalnost in spremenljivost frazema v slovarju. a. vidovic Muha, S. gajda (ur.). Wspólczesna polska i slowenska sytuacja jezykowa – Sodobni jezikovni položaj na Poljskem in v Sloveniji. opole: uniwersytet opolski, in-stytut Filologii Polskiej – Ljubljana: univerza v Ljubljani, Filozofska fakulkteta. 209–224. gantar, Polona, 2006: Korpusni pristop v frazeologiji in slovarske aplikacije. v: viDovic-MuHa, ada (ur.). Slovensko jezikoslovje danes. Slavisticna revija 54, (posebna številka). Ljubljana: Slavisticno društvo Slovenije.151–163, 519–532. gantar, Polona, 2007: Korpusni pristop k prepoznavanju in analizi stalnih bese­dnih zvez v slovenšcini. v: KrŽišniK, erika (ur.), eiSMann, Wolfgang (ur.). Frazeologija v jezikoslovju in drugih vedah: Europhras Slovenija 2005, Strunjan, 12.–14. september 2005. Ljubljana: Filozofska fakulteta, oddelek za slovenisti­ko, 2007. 79–88. gibbS, raymond W., 1986: Skating on thin ice: literal meaning and understanding idioms in conversation. Discourse Processes 9. 17–30. gorJanc, vojko, 1999a: Kaj in kako v korpus FiDa. Razgledi 13. 7–8. gorJanc, vojko in vintar, špela, 2000: nekatere možnosti jezikoslovne izra-be enojezikovnih korpusov. erika Kržišnik (ur.). 35. seminar slovenskega jezi­ka, literature in kulture. Ljubljana: oddelek za slovanske jezike in književnosti. 335–348. gorJanc, vojko in KreK, Simon, 2001: a corpus-based Dictionary Database as the Source for compiling Slovene-X Dictionary. COMPLEX 2001. 6th Conferen­ce on Computational Lexicography and Corpus Research: »Computational Lexico­graphy and New EU Languages«. birmingham: the university of birmingham. 41–47. gorJanc, vojko, 2002: Jezikoslovna nacela gradnje racunalniških besedilnih zbirk strokovnih jezikov: Doktorska disertacija. Mentorica a. vidovic Muha. Ljubljana: Filozofska fakulteta univerze v Ljubljani gorJanc, vojko, 2003: Korpusi in jezikoslovje. Jezik in slovstvo 48 (3–4). 19–27. gorJanc, vojko, 2003a: odkrivanje leksikalnih sprememb s pomcjo korpusa. a. vidovic Muha, S. gajda (ur.). Wspólczesna polska i slowenska sytuacja jezyko­wa – Sodobni jezikovni položaj na Poljskem in v Sloveniji. opole: uniwersytet opolski, instytut Filologii Polskiej – Ljubljana: univerza v Ljubljani, Filozofska fakulkteta. 99–111. gorJanc, vojko in JurKo, Primož, 2004: Kolokacije in ucenje tujega jezika. Je­zik in slovstvo 49 (3–4). 49–62. gorJanc, vojko, 2005: uvod v korpusno jezikoslovje. Domžale: izolit. gorJanc, vojko, KreK, Simon, gantar, Polona, 2005: Slovenska leksikalna podatkovna zbirka. Jezik in slovstvo 50 (2). 3–19. gorJanc, vojko, 2006: Korpusno jezikoslovje in leksikalni opisi slovenskega jezi­ka. v: vidovic Muha, ada (ur.). Slovensko jezikoslovje danes. Slavisticna revija, letn. 54, posebna št. Ljubljana: Slavisticno društvo Slovenije. 137–149 grabnar, Katarina in šorLi, Mojca, 2003: novi veliki angleško-slovenski slovar oxford–DzS. Jezik in slovstvo 48 (3–4). 126–133. HaLLiDaY, Michael a. K., 1985: An Introduction to Functional Grammar. London: edward arnold. HanKS, Patrick, 1987: Definitions and explanations. Luking up: An account of the COBUILD Project in Lexical Computing. J. M. Sincair (ur.). London, glasgow: collins eLt. 117–136. HanKS, Patrick, 1996: contextual Dependency and Lexical Sets. International Journal of Corpus Linguistics 1 (1). amsterdam, Philadelphia: John benjamins. 75–98. node: The New Oxford Dictionary of English: 1998. hanKs, patrick, (ur.): oxford: oup. hanKs, patrick, 2000: immediate context analysis: distinguishing meanings by stu­dying usage. C. heffer in h. sauntson (ur.) Words in context: A Tribute to John Sinclair on his Retirement. university of birmingham. (elr discourse analysis Monograph no 18). 1–21. hanKs, patrick, urbsChat, anne, gehWeiler elke, 2006: german light verb Constructions in Corpora and dictionaries. International Journal of Lexi­cography 19 (4). special issue. oxford: oxford university press. 439–457. hausMann, Franz j., 1989: Le Dictionnaire de collocations. F. j. hausmann, o. reichmann, h. e. Wiegand, l zgusta (ur.). Wörterbücher – Dictionaries – Dicti­onnaires: Ein internationales Handbuch zur Lexikographie – An International En­cyclopedia of Lexicography – Encyclopédie internationale de lexicographie 2. berlin, new York: Walter de gruyter, 1990 (handbücher zur sprach- und Kommuni­kationswissenschaft 5.2). hill, jimmie, 2000: revising priorities: from grammatical failure to collocational success. Michael lewis (ur.). Teaching collocation: Further Developments in the Lexical Approach. london: ltp. 47–67. hoeY, Michael. p., 2000: a world beyond collocation: new perspectives on vocabu­lary teaching. Michael lewis (ur.). Teaching collocation: Further Developments in the Lexical Approach. london: ltp. 224–244. jaKop, nataša, 2002: Pragmaticni frazemi: opredelitev in razvrstitev: Magistrska nalo­ga. Mentorica e. Kržišnik. ljubljana: Filozofska fakulteta. jaKop, nataša, 2006: pragmaticna frazeologija. ljubljana: zrC sazu. johansson, stig, 1998: goran Kjellmer. a dictionary of english Collocations, based on the brown Corpus. 3 vols. oxford: Clarendon press, 1994. Internatio­nal journal of Corpus Linguistics 3 (2). 338–348. jurKo, primož, 1997: Leksikalne kolokacije s kontrastivnega stališca: poskus razvrstitve po težavnosti: Magistrsko delo. ljubljana: Filozofska fakulteta. KalKstein FragiedaKis, helen, 1993 (1985): All Clear! Idioms in Context. bo­ston: heinle & heinle publ. Katz, jerrold in j., postal, paul M., 1970: a semantic interpretation of idioms and sentences containing them. Lingua. Quarterly progress report 70. 275–282. KjellMer, goran, 1994: A Dictionary of English Collocations: Based on the Brown Corpus. oxford: Clarendon press. KolariC, ivan, 1990: denotacija, kontekst i konotacija. Dijalog: casopis za filozofiju i društvenu teoriju (sarajevo) 3–4. 140–146. KoseM, iztok, 2006: definicijski jezik v slovarju slovenskega knjižnega jezika s sta­lišca sodobnih leksikografskih nacel. Jezik in slovstvo, 51/5. 25–45 KreK, simon, 1999: racunalniški korpusi v slovaropisju. Razgledi 13. 14–16. KreK, simon, 2003: sodobna dvojezicna leksikografija. Jezik in slovstvo 48 (1). 45–60. KreK, simon, 2004: slovarji serije Cobuild in formalizacija definicijskega jezika. Jezik in slovstvo 49 (2). 3–16. KreK, simon in KilgarriFF, adam, 2006: slovene Word sketches. jezikovne teh­nologije: zbornik 9. mednarodne multikonference Informacijska družba IS 2006, 9. do 10. oktober 2006. Language technologies: proceedings of the 9th International Multiconference Information Society IS 2006, 9th-10th October 2006. KrŽišniK, erika, 1986: Poskus razvrstitve stalnih besednih zvez v trubarjevi cer­kovni ordningi. b. Pogorelec in J. Koruza (ur.). 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij v Ljubljani od 27.do 29. junija 1984. obdobja, 6. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 435–445. KrŽišniK, erika, 1987: Prenovitve stalnih besednih zvez v Kosmacevi prozi 30. let. F. zadravec, J. Koruza, a. Skaza, J. toporišic (ur.). Socialni realizem v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij v Ljubljani od 26. do 28. juni­ja 1985 obdobja, 7. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 517–532. KrŽišniK–KoLšeK, erika, 1988: Frazeologija v moderni: Magistrsko delo. Mento­rica b. Pogorelec. Ljubljana: Filozofska fakulteta. KrŽišniK, erika, 1994: Slovenski glagolski frazemi (ob primeru glagolov govorjenja): Doktorska disertacija. Mentorica b. Pogorelec. Ljubljana: Filozofska fakulteta univerze v Ljubljani. KrŽišniK, erika, 1995: zbirka Mali frazeološki rjecnici in Hrvatsko-slovenski fra­zeološki rjecnik. Jezik in slovstvo. 41 (3). 157–166. KrŽišniK, erika, 1996: norma v frazeologiji in odstopi od nje v besedilih. Slavistic­na revija 44 (2). 133–154. KrŽišniK, erika, 1998: Socialna zvrstnost in frazeologija. 34. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 53–69. KrŽišniK, erika, SMoLiC, Marija, 1999: Metafore, v katerih živimo tukaj in zdaj. e. Kržišnik (ur.). 35. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: oddelek za slovanske jezike in književnosti. 61–80. KrŽišniK, erika, 2001: vsebina (slovenskega) frazeološkega slovarja za tujce – do-locitev in preizkus meril. e. Kržišnik (ur.). Skripta 5. Ljubljana: center za slo­venšcino kot drugi/tuji jezik pri oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 7–21. Kunin, aleksandr v., 1970: o sootnešennosti frazeologiceskih edinic so slovom. Voprosy frazeologii 3. Samarkand. 94–112. LaKoFF, george in JoHnSon, Mark, 1980: Metaphors We Live by. chicago, Lon­don. LeWiS, Michael (ur.), HiLL, Jimmie, HoeY, Michael P., 2000: Teaching collocation: Further Developments in the Lexical Approach. London: LtP. Logar, nataša, verovniK, tina, 2001: normativnost slovenskih jezikovnih prirocnikov v lektorjevih rokah. Slavisticna revija 49 (4). 359–374. Long, thomas. H., SuMMerS, Della, 1979: Longman Dictionary of English Idi­oms. London: Longman. MaKKai, adam, 1978: idiomaticity as a Language universal. Universals of Human Language 3. Stanford. 401–448. MaLMKJĆr, Kirsten (ur.), 1996 (1991): The Linguistics Encyclopedia. London, new York: routledge. Manning, christoper D., ScHÜtze, Hinrich, 1999: Foundations of Statistical. Natural Language Processing. boston: the Mit Press cambridge Ma. MatešiC, Josip, 1982: Frazeološki rjecnik hrvatskoga ili srpskog jezika. zagreb: škol-ska knjiga. McenerY, tony, WiLSon, andrew, 1996: Corpus Linguistics. edinburgh: edin-burgh university Press. McenerY, tony, LangÉ, Jean-Marc, oaKeS, Michael in vÉroniS, Jean, 1997: the exploration of multilingual annotated corpora for term extraction. Corpus Annotation. Linguistic Information from Computer Text Corpora. r. garside, g. Leech, a. Mcenery (ur.). London, new York: Longman. 220–230. McintoSH, angus, 1966: Patterns of Language: Papers in General Descriptive and Applied Linguistics. a. Mcintosh in M. a. K. Halliday (ur.). London: Longman. MeD: Macmillan English Dictionary for Advanced Learners: 2002. runDeLL, Mi­chael (ur.). Macmillan education. MeL’cuK, igor, 1998: collocations and Lexical Functions. a. P. cowie (ur.). Phrase­ology: Theory, Analisis and Applications. oxford: clarendon Press. 23–53. MišceviC, nenad, Potrc, Matjaž, 1987: Kontekst i znacenje. rijeka: izdavacki centar rijeka. MeYeringrid, MacKintoSH, Kristen, 1996: the corpus from a terminographer’s viewpoint. International Journal of Corpus linguistics 1 (2). 257–285. MLaceK, Jozef, 1977: Slovenská frazeológia. bratislava: Pedagogické nakladatel’stvo. MLaceK, Jozef et al., 1995: Frazeologická terminológia. bratislava: StiMuL – cen­trum informatiky a vzdelávania FF uK. MoLotKov, aleksandr i., 1977: Osnovy frazeologii russkogo jazyka. Leningrad. Moon, rosamund, 1987: the analysis of Meanning. Luking up: An account of the COBUILD Project in Lexical Computing. J. M. Sincair (ur.). London, glasgow: collins eLt. 86–103. Moon, rosamund, 1998: Fixed Expressions and Idioms in English: A Corpus-Based Approach. oxford: clarendon Press (oxford Studies in Lexicography and Lexi-cology). Moon, rosamund, 1998a: Frequencies and Forms of Phrasal Lexemes in english. Phraseology. Theory Analysis, and Applications. a. P. cowie (ur.). oxford uni­versity Press. nova beSeDa: nova beseda: besedilni korpus inštituta za slovenski jezik Frana ramovša: http://bos.zrc-sazu.si/a_beseda.html/ nunberg, geoffrey, Sag ivan a., WaSoW, thomas, 1994: idioms. Language 70 (3). 491–538. oDcie: Oxford Dictionary of Current Idiomatic English, 1975: cowie, antony, Mac-kin, ronald (ur.). London: oxford university Press. oDi: The Oxford Dictionary of Idioms: 1999. Jennifer Speake (ur.) oxford: oxford university Press. PaLMer, Harold e., 1933: Second Interim Report on English Collocations. tokyo: Kaitakusha. PaLMer, Frank. r., 1986: Mood and Modality. cambridge: cambridge university Press. PeterMann, Jürgen, 1988: Frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika i–iv: nekaj osnovnih vprašanj o vlogi frazeologije v slovarju. Sodobni sloven-ski jezik, književnost in kultura. Ljubljana: Filozofska fakulteta (obdobja 8). 301–310. PeterMann, Jürgen, 2001: razmišljanje o konceptu minimalnih frazeoloških slo­varjev za tujce. erika Kržišnik (ur.). Skripta 5. Ljubljana: center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 23–34. PiLz, Klaus Dieter, 1978: Phraseologie, Versuch einer interdisciplinären Abgrenzung, Bgriffsbestimmung und Systematisierung unter besonderer Berrücksichtigung der deutschen Gegenwartssprache. göppingen. PuLMan, Stephen g., 1993: the recognition and interpretation of idioms. c. ca-cciari, P. tabossi (ur.). Idioms: Processing, Structure, and Interpretation. Hillsdale, new York: Lawrence erlbaum associates. 249–270. renouF, antoinette in SincLair, John M., 1991: collocational frameworks in english. K. aijmer, b. altenberg (ur.). English Corpus Linguistics. London: Lon-gman. 128–143. ScFi: Slovník ceské frazeologie a idiomatiky, Prirovnani: 1983, Výrazy neslovesné: 1988, Výrazy slovesné A–P: 1992, R–Ž: 1994. F. cerMÁK, J. HoLub, J. HroneK, J. MacHac (ur.). Praha: academia. SicHerL, eva, 1999: Predložne kolokacije v slovenšcini in anglešcini: Doktorska diser­tacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. SincLair, John M., 1987: collocation: a Progress report. Language Topics: Essays in Honour of Michael Halliday ii. Steel – threadgold (ur.). amsterdam, Philade­lphia: John benjamins. 319–331. SincLair, John M., 1987a: Sense and structure in lexis. Linguistics in a Systemic Perspective. J. benson, M. cummings, W. greaves (ur.). toronto: glendon col­lege, York university. SincLair, John M., 1987b: grammar in the Dictionary. Luking up: An account of the COBUILD Project in Lexical Computing. J. M. Sincair (ur.). London, gla­sgow: collins eLt. 104–115. SincLair, John M., 1987c: the nature of the evidence. Luking up: An account of the COBUILD Project in Lexical Computing. J. M. Sincair (ur.). London, glasgow: collins eLt. 150–159. SincLair, John M., 1991: Corpus, Concordance and Collocation. oxford: oxford university Press. SSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika na CD-romu z Odzadnjim slovarjem sloven-skega jezika in Besedišcem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki. Ljubljana: Sazu, zrc Sazu, inštitut za slovenski jezik, DzS. SP 2003: Slovenski pravopis. elektronska izdaja. Sazu, zrc Sazu, inštitut za slo­venski jezik Frana ramovša. StabeJ, Marko, 1998: besedilnovrstna sestava korpusa FiDa. Uporabno jezikoslovje 6. 96–106. StabeJ, Marko, 1999: Korpus FiDa: nam racunalnik lahko pokaže (slovenski) je­zik. Razgledi 13. 6–7. šanSKiJ, n. M., 1963: Frazeologija sovremennogo russkogo jazyka. Moskva. tancig, Peter, Žagar, igor Ž., 1989: racunalniško podprta analiza velikih te­ kstualnih baz podatkov: primer »napadov na JLa«. V. Kongres zveze društev za uporabno jezikoslovje Jugoslavije. Ljubljana: zveza društev za uporabno jeziko­slovje. 51–56. tanoviC, ilijas, 2000: Frazeologija bosanskoga jezika. Sarajevo: Dom štampe ze­nica. teLiJa, veronika, DorošenKo, a. v., 1992: the motivational basis in the se­mantics of idioms and ways of its presentation in the computer data base. H. tommola, K. varantola, t. Salmi-tolonen in J. Schopp (ur.). Euralex ’92 Proce­edings ii. tampere: university of tampere. 433–439. teubert, Wolfgang, 1999: Korpuslinguistik und Lexikographie. Deutsche Sprache 4/99. amsterdam, Philadelphija: John benjamins. 293–313. tognini-boneLLi, elena, 2001: Functionally complete units of Meaning across english and italian: towards a corpus-driven approach. S. granger, b. alten-berg (ur.). Lexis in Contrast. amsterdam, Philadelphia: John benjamins. 1–15. toPorišic, Jože, 1973/74: K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije. Jezik in slovstvo 8. 273–279. toPorišic, Jože, 1982: Nova slovenska skladnja. Ljubljana: DzS. toPorišic, Jože, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: cankarjeva za­ložba. toPorišic, Jože, 2000: Slovenska slovnica. cetrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: obzorja. toPorišic, Jože, 2006: Besedjeslovne razprave. Linguistica et philologica 13. Lju­bljana: zrc Sazu. vaSSo: Veliki angleško-slovenski slovar Oxford, 2005: a–K, 2006: L–z. Simon Krek (ur.). Ljubljana: DzS. viDovic MuHa, ada, 1972: Kategorizacija in stilna opredelitev ozko knjižne le­ksike. 7. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 35–53. viDovic MuHa, ada, 1981: Pomenske skupine nekakovostnih izpeljanih pridev­nikov. Slavisticna revija 1. 19–43. viDovic MuHa, ada, 1988: Slovensko skladenjsko besedotvorje (ob primeru zlo­ženk). Ljubljana: Partizanska knjiga. viDovic MuHa, ada, 1988a: nekatere jezikovnosistemske lastnosti strokovnih besednih zvez. 24. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana. 83–91. viDovic MuHa, ada, 1999: cas in prostor, ujeta v slovenski slovar 20. stoletja. e. Kržišnik (ur.). 35. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: oddelek za slovanske jezike in književnosti. 7–26. viDovic MuHa, ada, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje – Govorica slovarja. Ljubljana: znanstveni inštitut Filozofske fakultete. vinograDov, viktor v., 1947 (1974): ob osnovnyh tipah frazeologiceskih edinic v sovremennom russkom jazyke. v. v. vinogradov, Izbrannyje trudy: leksikologija i leksikografija. Moskva: nauka. 140–162 vrbinc, Marjeta, 1995: Slovarska obravnava kolokacij v splošnih dvojezicnih slovar­jih: Magistrska naloga. Mentor D. gabrovšek. Ljubljana: Filozofska fakulteta. vrbinc, Marjeta, 2001: Kolokacije in rojeni govorci – pomen vkljucevanja kolo­kacij v dvojezicne slovarje. erika Kržišnik (ur.). Skripta 5. Ljubljana: center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 51–63. WeinreicH, uriel, 1969: Problems in analysis of idioms. J. Puhvel (ur.). Substance and Structure of Language. berkeley, california: university of california Press. 32–81. WiDDoWSon, Henry, 1998: the conditions of contextual meaning. Kirsten Malmkjćr, John Williams (ur.). Context in language learning and understanding. cambridge: cambridge university Press. 28–42. zorMan, Marina, 2000: O sinonimiji. Ljubljana: znanstveni inštitut Filozofske fakultete. ŽeLe, andreja, 1997: Kako je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika predstavljena vezljivost. Jezikoslovni zapiski 3. Ljubljana: založba zrc. ŽeLe, andreja, 2001: Vezljivost v slovenskem jeziku (s poudarkom na glagolu). Ljublja­na: založba zrc. ŽeLe, andreja, 2003: Slovarska obravnava povedkovnika. Jezik in slovstvo 48 (2). 3–15. stvarno kazalo a analogija 19, 20, 158 anomalija (nepravilnost) 19, 75, 104 b besedilni okvir 50, 51, 52, 94, 174, 175, 176, 177, 178, 195, 207, 211 besedišce 19, 28, 38, 44, 58, 59, 60, 61, 63, 64, 82, 91, 163, 230 besedna skica 35 besedni red 179 bigram 41, 174 c clenek 84, 95, 114, 115 crkovalnik 17 d denotat 105, 109, 112 dialog 145, 171 e ekspresivnost 79, 134, 137, 138, 139, 140, 141 enobesedna ustreznica 86, 129, 148 F fraza 16, 19, 35, 62, 69, 188 frazem 59, 76, 77, 78, 81, 92, 99, 106, 116, 123, 125, 126, 128, 131, 141 glagolski 85, 89, 96, 105, 106, 107, 122, 125, 127 nepravi glagolski 106, 190 frazeološka enota pragmaticna 105, 112, 114, 141 frazeološki slovar 60, 86, 92, 101, 107, 116 frazeološko gnezdo 64, 93, 94, 117, 118, 119, 171 frekvenca 157, 174 G geselski clanek 116, 119 geslovnik 24, 44 gotovostna dolocitev 142 govorno dejanje 52, 109, 111, 112, 141, 142, 221 gradnja korpusa 31, 32 i idiom 16, 60, 63, 66, 68, 72, 76, 78, 81, 122, 134, 136, 167, 231, 254 idiomaticnost 30, 81, 134, 136, 151 idiosinkraticnost 160, 164 introspekcija 16, 69 intuicija 21, 126, 137 iztocnica 17, 19, 24, 25, 39, 80, 82, 93, 97, 103, 104, 116, 117, 119, 120, 121, 136, 162, 167, 170 izvorni predlog 85 J jedro frazno 37, 49, 123, 173, 178, 179, 180, 181, 182, 186, 187, 188, 190, 191, 194, 195, 196, 198, 202, 203, 211, 212, 213, 215, 248, 250, 253, 254 konkordancno 42, 202 predložno frazno 179, 185, 195, 197, 206, 215 jezikovni sistem 21, 75, 78, 93 k kanal 34, 165 kategorija oblikoslovna 34 slovnicna 20, 83, 85, 89, 157, 158, 159, 166, 194, 248 koherenca 22, 111, 113, 138, 141, 148 kohezija 19, 25, 102, 211, 230 kolokabilnost 58, 67, 68, 178, 188, 189 kolokacija 16, 40, 42, 59, 60, 66, 67, 69, 70, 76, 137, 152, 161, 167, 174, 182, 185, 186, 201, 202, 206, 210, 211, 233 kolokator 36, 44, 45, 47, 67, 70, 88, 97, 154, 174, 178, 183, 188, 189, 190, 194, 195, 202, 203, 205, 206, 207, 208, 209, 210, 211, 212, 213, 215, 221, 234 kompatibilnost pomenska 173 slovnicna 157 konkordanca 28, 35, 41, 43, 44, 52, 124 konkordancnik 17, 18, 34, 35, 42, 52, 124, 181, 188 konkordancni niz 23, 34, 35, 37, 40, 41, 42, 45, 49, 52, 70, 101, 124, 137, 155, 159, 163, 173, 174, 179, 182, 183, 185, 187, 203, 205, 208, 245, 254 konotacija 138, 143 konotativnost 134, 138 kontekst besedilni 40, 85, 90, 99, 102, 139, 140, 159, 163, 191, 221, 233, 245 situacijski 68, 106, 141 korpus FiDa 18, 27, 29, 30, 32, 33, 34, 43, 47, 52, 91, 97, 101, 108, 126, 131, 133, 140 korpus FidaPLuS 18, 27, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 38, 40, 41, 42, 44, 45, 46, 47, 50, 65, 68, 82, 87, 93, 100, 102, 107, 113, 114, 115, 117, 120, 121, 123, 126, 139, 142, 145, 155, 156, 157, 158, 163, 167, 174, 189, 190, 203, 209, 212, 218, 224, 232, 245, 254 korpusni pristop 17, 20, 22, 25, 36, 57, 99 korpusno jezikoslovje 17, 19, 27 l leksem 58, 59, 61, 65, 100, 110, 112, 122, 134, 138, 140, 147 leksika 23, 28, 32, 57, 58, 60, 63, 66, 67, 86, 134, 137, 162, 163, 195, 253 leksikalizacija 37, 79, 80, 82, 83, 89, 96, 103, 105 leksikalni fond 19, 29, 57, 60, 62, 82, 138, 147, 188 leksikalno-gramaticno izhodišce 151, 160 leksikografija 18, 22, 23, 25, 46, 82, 91 leksikologija 13, 20, 23, 46, 57, 58, 59, 75 leksikon 16, 19, 33, 64 lema 33, 34, 35, 38, 39, 42, 44, 45, 47, 68, 124, 155, 156, 157, 158, 163, 174, 178, 179, 180, 182, 183, 188, 189, 191, 201, 209, 210, 211, 212 lematizacija 16, 33, 39 M metafora 85, 113, 136, 138, 154, 167 konvencionalna 234 leksikalizirana 97 metapodatek 28, 29 metoda popolnih izpisov 25 statisticna 44 metodologija gradnje korpusov 30 korpusna 18, 21 metonimija 85, 136, 154 modifikacija 51, 126, 131 modifikator 104, 114, 180, 187 n nanosnica 89 navezovalnost 112 nepravilnost (anomalija) 75, 104, 135 norma 101, 237 o oblika besedna 33, 35, 38, 39, 44, 117, 158, 159, 181 osnovna 33, 35, 38, 39, 152, 159 slovarska 116 trpna 127, 128, 129, 166 velelna 122, 126, 214 okolišcine rabe 111 orodje programsko 32, 43 racunalniško 23, 34, 39 za korpusno analizo 17, 22, 23, 28, 33, 34, 42, 93, 151, 173, 201 oznacevanje jezikoslovno 24, 52, 159 oblikoslovno 34 oblikovno-skladenjsko 38 oznaka jezikoslovna 16, 33 oblikovno-skladenjska 33, 34, 35, 52 P paradigma kolokatna 67, 135, 154, 206, 211, 230 oblikoslovna 104, 155, 158, 180, 181, 182 paradigmatska os 202, 205, 206, 210, 211, 254 parafraza 72, 80, 96, 100, 134, 140, 148, 218 podatek jezikovni 15, 16, 19, 21, 22, 28, 29, 32, 33, 37, 44, 195 korpusni 18, 19, 20, 21, 24, 25, 28, 32, 33, 41, 51, 64, 90, 194, 201, 215, 230, 240 podiztocnica 104, 117, 119, 160 podspol 89, 106, 159 poenobesedenje 86, 96 pojavnica 33, 34, 35, 38, 39 pomen besedni 59, 147, 162, 163 denotativni 62 dobesedni 86, 130, 190, 214, 234, 247, 248 frazeološki 63, 72, 73, 74, 77, 85, 89, 96, 112, 114, 115, 122, 126, 133, 134, 135, 138, 209, 242, 245, 253 idiomaticni 73, 92, 136, 244, 248, 249 kategorialni slovarski 62 leksikalni 63 metaforicni 136, 167, 170, 171, 234, 244 metonimicni 254 neslovarski 77 osnovni 25, 42, 45, 167, 170, 195, 208, 217, 238, 254 pragmaticni 111 pomenoslovje 23, 61, 62 pomenska neprozornost 77 pomenska podstava 142, 145, 146, 241, 248 pomensko polje 205, 208, 210 pomožni glagol 84, 90 pooziraljenje 122, 125, 127, 130, 131, 144 posamostaljenje 122, 125, 131, 133 potrpnjenje 123, 125, 127, 128, 240 pravilni jezik 61, 79, 160 pravopis 21, 144 pravopisni 237 predikacijsko razmerje 106 predlog 45, 84, 85, 86, 87, 88, 90, 116, 143, 179, 190, 191, 197, 209, 220, 227, 234, 249 predmetno dopolnilo 166, 189, 195, 197, 220 pregovor 105, 107, 112, 141, 224, 225 prenos metaforicni 147 metonimicni 170 pomenski 85, 90, 92, 135, 136, 138, 151, 154, 167, 171, 209, 231 prenosnik 29, 35, 145 prenovitev 100, 105, 126, 135, 238, 242 pretvorba 72, 73, 98, 99, 105, 107, 122, 123, 125, 126, 127, 128, 129, 131, 133, 135, 198, 238, 239, 240, 241, 242, 253 nedopustna 126, 238 pretvorbenost 79, 122, 201 prilastek 188, 207, 216, 217, 218 primarni 115 prirocnik 17, 21, 153 prisojevalno razmerje 106, 188 proces leksikalizacije 257 r razlicnica 38, 39, 40, 42, 43, 44, 52, 155, 156, 157, 158, 181 referenca 113, 141, 144 referencni korpus 27, 30, 151 rek 35, 105, 112, 141, 249 s samostalniška besedna zveza 62, 160, 188, 218, 221 samostalniška zveza 100, 103, 160, 187, 212, 216, 221 semantika 19, 67, 134 sestava 98, 106, 113, 116, 147 sinonim 62, 75, 219 sinonimija 96, 205 sintagma 107 sito 35, 52 sklop 81, 136 skup 42, 43, 136 sobesedilo 17, 22, 24, 34, 49, 50, 52, 73, 87, 89, 111, 114, 134, 139, 142, 144, 195, 196, 226, 238 sopojavitev 41, 42, 44, 45, 46, 47, 49, 52, 66, 69, 70, 83, 93, 120, 160, 174, 178, 179, 182, 188, 201, 202, 206, 212, 226, 254 sopojavnica 42, 44, 46, 47, 49, 50 stalna besedna zveza 42, 47, 62, 63, 64, 65, 66, 71, 76, 78, 117, 118, 120, 143, 157, 158, 160, 167, 170, 171, 178, 185, 202, 209, 211, 214, 226, 231, 233, 239, 244 stalnost 78, 96, 102, 125, 217 statisticni izracun 23, 27, 28, 35, 42, 44, 46, 52, 69, 94, 137, 173, 174, 179, 188, 189, 195, 201 statisticni profil 155 statistika 44, 47, 174, 189, 212 stavcna zgradba 19, 25, 107, 112, 173, 194, 214, 218, 221, 238, 247 strukturalizem 19 t taksonomija 29, 30, 35 terminologija 57, 60, 77 terminološka besedna zveza 138, 147 terminološkost 30, 147 transkripcija 28, 30 tvorjenka 81, 96, 133 U ubesediljenje 152, 201, 202, 206 ustaljenost 49, 63, 72, 73, 76, 77, 79, 80, 82, 83, 87, 98, 99, 101, 103, 114, 137, 139, 152, 180, 225, 230, 238, 253 ustreznica 86, 140, 148 v varianta 17, 34, 77, 99, 100, 101, 166, 190, 205, 213, 215, 230, 231, 232, 235, 236, 237, 250 variantnost 22, 33, 79, 80, 98, 99, 101, 103, 129, 152, 201, 230, 231, 232, 238, 253 vecpomenskost 24, 25, 42, 65, 90, 97, 159, 167, 171, 173, 185, 194, 198, 201, 248, 249, 253 vezljivostno mesto 37, 106, 121, 123, 126, 247 vloga sporocanjska 29, 31, 111, 114, 140 stavcna 73, 115, 159 stavcnoclenska 62, 84, 103, 104, 106, 115, 116, 160, 188, 214 vrednotenjska 141, 142, 244 vrednost LL 174, 175, 176, 177, 183, 203, 206 Mi3 47, 49, 50, 174, 178 statisticna 23, 27, 42, 44, 174, 178, 180 vzajemna 46 vrednotenje 16, 29, 111, 138 naslovnika 221 negativno 141 pozitivno 111, 141, 142 vzorec besedilni 94, 247 skladenjski 64, 68, 69, 88, 94, 108, 121, 131, 160, 163, 194, 197, 201, 202, 205, 213, 216, 223, 238, 239, 248, 254 skladenjsko-pomenski 20, 137, 164, 166, 202 z zaimek izvorni 89 zanikani rodilnik 123 zanikanje 58, 123, 241 zloženka 60, 78, 80, 81 zunajjezikovne okolišcine 107, 111, 138 zveza predložna 36, 88, 90, 183, 203 skladenjska 17, 45, 62, 124, 162, 182, 191, 202 LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUSLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA HTTP:// ZALOZBA.ZRC-SAZU.SI A SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • VENICA • LINGUA SLOVENICA • LINGUA SLOVENICA • 12 €