Sledijo latinski napisi; izvirajo iz najrazlič- nejših krajev in so v zbirki razvrščeni po abecednem redu najdišč. Eden je bil najden v Alboni (Labinu): umrlim hčerkam so ga posta- vili nesrečni starši (11). Dva sta iz Apsora (Osor na Cresu); prvi je nagrobnik za enoletno deklico, ki je umrla, še preden ji je oče utegnil dati cognomen, drugo ime (12). Napis, postav- ljen za sedemnajstletnega fanta, ki je umrl v brodolomu, je iz Baške Vode (14), trije so iz Burna (Ivoševcev, 15-17), dva iz Epidavra (Cavtata, 18-19), od teh eden za Vincencijo, ki je umrla pred svojim nesrečnim očetom Helionom (18). Eden najpretresljivejših je na- grobnik iz Grohot na otoku Šolti: postaviti ga je dala mati za sina, ki ga je še dečka z rogovi prebodlo govedo, ko mu je dajal krmo. Bil je že mrtev, ko je pritekla do njega. Še huje pa je, da to ni bil edini otrok, ki ga je pokopala; pred tem so ji umrli že trije. Prosi Mane, naj ji ohranijo pri življenju vsaj tiste, ki so ji ostali (20). Tožba staršev za prezgodaj umrlimi otroki je eden najpogostejših motivov na na- grobnikih v verzih. Zanimiv je napis iz Kolo- vrata na Limu (kraj leži danes v Srbiji, v antiki pa je naselje pripadalo municipiju S. (Komine? v provinci Dalmaciji), ki ni nagrob- nik kot večina v knjigi objavljenih pesmi, temveč zaobljubno posvetilo Artemidi, ki jo neznani posvetitelj nagovarja kot Dea virago Delia (O delsko dekle-boginja! 22). Iz Narone (danes Vid pri Metkoviču), drugega najpo- membnejšega mesta province Dalmacije in prastarega emporija, sta znana le dva epitafa v verzih (23-24), iz Pituncija (Podstrana v Poljicah) pa zanimiv nagrobnik, ki ga je dal Kvint Viscij Valent postaviti sestri Visciji Pavli in ženi Visciji Firmi, ki sta umrli istega leta v dveh zaporednih mesecih (25). Kratka carmina epigraphica izvirajo še iz Podgrada (26), Postire (27), Prijepolja (28), Riječanov (29-30), Runičev (31), daleč največ (45, torej več kot polovica vseh pesmi) pa je bilo najde- nih v Salonah. Najdaljši napis - znaša 24 verzov - je nagrobnik za dekle Pijerido, ki ni dočakala dvajsetega leta (35). Zanimiv je na- grobnik pravnika Sozija Sukcesa, po rodu iz Ravene, ki ga je smrt doletela v Salonah (49); enako usodo je doživel neznani Frigijec (51)). Pretresljiv je kratek nagrobnik za Maksimo, ki je umrla pri porodu (58), ali za Honorijo, ki deli grob s svojo malo hčerkico (69). Iz Skardone (Skradina) je nagrobnik za Principi- ja, ki je dvaindvajsetleten umrl v Rimu, kjer je študiral (77). Posebno mesto imata dve hvalnici v čast boginjam vodnih izvirov Nim- fam, ki ju je dal vklesati v Živogošču na Makarskem primorju lastnik posestva in teh izvirov Licinijan (82). Nobena izmed pesmi sicer ni posebna umet- nina, vendar so kot celota dragocena kulturna dediščina antične Dalmacije, ki priča o dolo- čeni kulturni stopnji premožnejših plasti teda- njega prebivalstva, o določeni stopnji njegove omikanosti in literarnega okusa. So del lite- rarnega ustvarjanja in prispevajo svoj delež k odkrivanju različnih vidikov tedanjega vsa- kodnevnega življenja. Naj bo njihova literarna vrednost večja ali manjša, predvsem so pretresljiva priča človekove bolečine ob smrti njegovih najbližjih, in čeprav vsebuje večina epigramov stereotipne formule in obrabljene fraze ob izgubi ljubljene osebe, in je tudi metrum včasih slab, je vendarle jasno, da se za verzi skrivajo iskrena čustva, ki pa so včasih izražena tudi bolj izvirno. Pesmim sledi komentar, v katerem avtor dopoljnjuje in pojasnjuje njihovo vsebino, na- vaja pa tudi poprejšnje objave. Sledi seznam začetnih verzov razvrščenih po abecednem redu prvih besed v verzu, dalje imena oseb, ki se omenjajo v pesmih, in imena dežel, mest in narodov. Dodan je še kratek slovarček pojmov iz poganske mitologije in krščanske religije, kazalo najdišč grških in latinskih epigramov, pregled metrične strukture pesmi in seznam pomembnejše moderne literature. Delo zaklju- čujejo francoski prevod uvodne študije in fo- tografije. Knjiga je pomemben prispevek na področju antičnih študij, tako klasične filolo- gije kot arheologije, antične zgodovine in še posebej epigrafike, skratka študijskih smeri, ki so v Jugoslaviji razmeroma zanemarjene. Njena posebna vrednost je v tem, da govori širšemu krogu bralcev in opravlja to svoje kulturno poslanstvo na visoki strokovni ravni. Marjeta ŠAŠEL KOS Ivan Di Stefano Manzella: Mestiere di epi- grafista. Guida alia schedatura del materiale epigrafico lapideo. Vetera (Ricerche di soria, epigrafia e antichita, a cura di Silvio Panciera) 1, Edizioni Quasar, Roma 1987. Knjiga je prva v novi seriji Vetera (prim, definicijo, ki se pripisuje Korneliju Frontonu: vetus - v primerjavi z antiquus - annorum multorum sentit utilitatem.), ki jo je ustanovil in jo izdaja profesor S. Panciera; izšla je tudi že druga: Patrizia Sabbatini Tumolesi, Epi- grafia anfiteatrale dell'Occcidente Romano, I. Roma, v pripravi pa je izdaja izbranih krajših študij Guida Barbierija. Knjiga je namenjena, kakor je poudarjeno v predgovoru, predvsem nespecialistom in študentom, vsem tistim, ki se bodo lotili katalogiziranja napisov in frag- mentov napisov po italijanskih muzejih. Vod- nik je nastal na podlagi bogatih izkušenj, ki si jih je avtor nabral pri urejanju zbirke napisov v Vatikanskih muzejih, Lapidario Profano ex Lateranense, in je naloge, ki si jih je zastavil, zelo uspešno izpeljal; v njem bo nespecialist našel prav vse, kar bo potreboval pri delu - od osnovne opreme do napotkov za fotografiranje in pomoči pri opredelitvi gradi- va. Napotki za katalogiziranje upoštevajo vse kriterije, ki so potrebni za računalniško obde- lavo podatkov: knjiga se namreč vključuje v širši projekt računalniške obdelave arhivov ministrstva za kulturno dediščino. Specialist epigrafik bo v knjigi sicer pogosto naletel na razmišljanja, ki so sama po sebi umevna, kar je neizbežno, kadar se prvič razvija teoretični sistem, ki želi praktično delo olajšati do take mere, da je vsak problem razložen in vsaka možnost predvidena, pa naj se pojavi še tako redko. Našel pa bo tudi celo vrsto zelo koristnih in dragocenih napotkov, ki mu bodo kljub izkušnjam olajšali prizade- vanje pri prihodnjem delu. Knjiga vsebuje kazalo, ki zelo podrobno razčlenjuje vsebino, sledi tekst na 230 straneh z opombami pod črto; dalje stvarno kazalo, ki vsebuje vse termine iz bogate tematike, ki jo obravnava, seznam napisov, ki jih navaja v besedilu in v opombah; razlago k 218 ilustracijam, ki so objavljene na koncu knjige, tako da cela knjiga obsega vsega skupaj 315 strani. Vodnik je namenjen, kot smo že omenili, predvsem tistim, ki se bodo lotili študija boga- tega napisnega gradiva antične Italije; ta dra- gocena dediščina se nenehno veča in novi napisi nam neredko odkrivajo doslej neznana dejstva iz rimske zgodovine. Skoraj vsaka najdba pripomore k boljši osvetlitvi najrazlič- nejših strani vsakdanjega življenja v rimskih mestih in na podeželju. Vsebina je razdeljena na dvajset večjih enot. V uvodu avtor razloži namen dela; sledi poglavje, v katerem po- drobno opiše različne priprave, orodje in druge pripomočke, ki so epigrafiku potrebni za njegovo delo - in tega je toliko, da zgubi človek malodane že na začetku pogum, da bi se loteval tako zapletenega dela, kot je epi- grafsko. V tretjem poglavju avtor predstavi tehniko fotografiranja, v četrtem risbo in raz- lične načine jemanja odtisov napisov; v petem razloži, kako se izpolni kartotečni listek za posamezni napis. V šestem govori o tem, na katere topografske podatke moramo biti po- zorni in jih upoštevati ob najdbi napisa ali skupine napisov; ti so izredno pomembni, ko skušamo rekonstruirati ožje in širše okolje, v katero je bil antični spomenik postavljen. Važno je ugotoviti, ali je bil napis najden in situ ali extra situm, in zakaj je bil prestavljen. V nadaljnjem poglavju Di Stefano obravnava tehnične vidike v zvezi z napisom in njegovim stanjem ohranjenosti, ki ga je potrebno zelo natančno definirati. V istem poglavju razloži tudi antično tehniko izdelovanja različnih vrst spomenikov in vrezovanja napisov, skratka delo v kamnolomih in specializiranih delavni- cah, ki so delovale po celem imperiju, in ki so posebej v zadnjem času postale predmet šir- šega in bolj poglobljenega zanimanja. V osmem poglavju obravnava vzroke ponovne uporabe spomenikov, v devetem pa opredeli- tev epigrafskih najdb. Zelo važno je vsako epigrafsko najdbo natančno opisati in jo uvr- stiti v standardno tipologijo, ker je bila večina spomenikov najdena izven svojega nekdanjega okolja; preučiti je potrebno vse razpoložljive elemente, da bi mogli rekonstruirati nekdanjo namembnost spomenika in njegovo pripadnost določenemu ambientu. Napise lahko tipološko razvrstimo na več načinov, pač glede na funk- cijo, ki so jo imeli in na njihov namen, glede na obliko spomenika, glede na vsebino napisa; često se različne kategorije med seboj preple- tajo. V poglavju najdemo do najmanjših po- drobnosti opisane najrazličnejše možnosti, na katere utegnemo pri delu naleteti, razvrščene po abecednem redu glede na obliko spomeni- ka, v naslednjem poglavju pa glede na vsebino napisa. V naslednjih dveh poglavjih so opisana različna napisna polja in t. i. impaginacija besedila, kar pomeni način, kako je napis porazdeljen po enem ali več napisnih poljih (različne formae inscriptionis), in načini, kako so napisi vrezani na kamen. Trinajsto poglavje obravnava različne načine pisave, od monu- mentalne pisave s pravilnimi pokončnimi črkami do pisave, ki kaže značilnosti kurzivne pisave in do grafitov, ter na splošno probleme paleografije, pri čemer avtor natančno opre- deli izraze, ki jih v strokovni literaturi splošno uporabljajo. Po njegovi definiciji avtorji pogo- sta strokovna izraza apices in ligature obi- čajno napačno uporabljajo: apices so neke vrste znamenja za naglas in so relativno redki, posebej v provincialni epigrafiki, to kar se običajno označuje kot apices, so pravzaprav apikature, z umetelnimi zavojčki podaljšane črke. Po njegovi definiciji označuje ligatura povezavo dveh črk v kurzivni pisavi, medtem ko je treba imenovati povezavo dveh ali več črk v pokončni pisavi nexus (vez, preplet). V štirinajstem poglavju so opisane različne pro- filacije in ornamentika, ki pogosto spremlja napise, petnajsto je posvečeno lakunam in fragmentom, šestnajsto dopolnjevanju epi- grafskih lakun. V sedemnajstem poglavju av- tor razčlenjuje problematiko nedokončanih besedil, besedil, ki se enkrat ali večkrat pono- vijo v enaki obliki na istem ali sosednjih kamnih, poklasičnih in falzificiranih napisov. V osemnajstem obravnava kamnite spomeni- ke, ki imajo napis na obeh straneh in napise, ki so jih vrezali na napisno polje, na katerem je bil že pred tem vrezan napis, ki so ga kasneje odklesali. V predzadnjem poglavju daje napotke za pravilno transkripcijo besedi- la, navaja tekstnokritične znake, ki jih je potrebno uporabiti za strokovno pravilen pre- pis, dalje okrajšave, ki jih je mogoče razrešiti, in takšne, kjer to ni mogoče. Zadnje, dvajseto poglavje, je posvečeno dataciji napisov in raz- ličnim kriterijem, ki jih imamo v ta namen na razpolago. Teh ni malo in vendar ostaja pra- vilna in čim natančnejša časovna opredelitev napisov eden glavnih problemov, ki nam jih postavlja epigrafika. Odlika knjige je njena izčrpnost in sistema- tika, s katero se je Di Stefano lotil tematike, ki jo obravnava. V knjigi ima svoje mesto in natančne definicije vsa obsežna strokovna ter- minologija, ki je že sama po sebi ovira za vsakega začetnika, ki se loti težkega in pogosto nehvaležnega, vendar za zgodovinsko vedo še kako koristnega epigrafskega dela. Študentom in nestrokovnjakom bo postala nepogrešljiv priročnik, strokovnjaku pa bo velikokrat v dragoceno pomoč, posebej z bogato bibliogra- fijo, ki jo pod črto navaja k vsakemu odstavku in ki postaja - žal - vse bolj nepregledna. Toplo jo priporočamo kot univerzitetni učbe- nik. Marjeta ŠAŠEL KOS Patrizia Sabbatini Tumolesi: Epigrafia anfi- teatrale dell'Occidente Romano I, Roma. Ve- tera 2, Roma 1988. 187 str. (29 tabel). Drugi zvezek nove serije Vetera, posvečene antični zgodovini in epigrafiki, ki jo izdaja Silvio Panciera, je namenjen prikazu gladia- torske tematike. Gladiatorske borbe in druge množične predstave v amfiteatrih, kjer so gla- diatorji nastopali, bi mogli v posameznostih primerjati z današnjimi rokoborbami in bok- som, pojav gladiatorjev v svoji kompleksnosti pa z mednarodnimi športnimi prireditvami. Primerjava ni najboljša, vendar ponazarja ve- lik vpliv, priljubljenost in odmevnost, ki so jo imele v antiki prireditve z gladiatorskimi bor- bami. V knjigi je avtorica zbrala 117 napisov iz mesta Rima, ki jih je po tematiki razdelila na tri poglavja: administracija prireditev, igre (munera) in gladiatorske uprizoritve lova (ve- na tiones), gladiatorji in gladiatorske šole. Predvidela je še četrto veliko skupino: amfi- teatralne zgradbe in z njimi povezane struktu- re, ki jo bo obravnavala posebej (samo v koloseju je namreč na stopnicah in pregradah ok. 400 napisov). Pričujoča knjiga je torej prva iz serije knjig, posvečenih napisom s področja amfiteatralne tematike, v tisku pa je že 2. zvezek te serije, ki jo izdaja avtorica (in hkrati 4. zvezek iz serije Vetera): Epigrafia anfiteatrale dell'Occidente Romano, II. Regio- nes Italiae VI-XI avtorja G. L. Gregorija. S to novo serijo želijo P. Sabbatini Tumolesi in njeni sodelavci dopolniti zbirko gladiatorskih napisov, kajti že pred vojno je gladiatorske napise iz vzhodnih provinc zbral in komentiral L. Robert (Les gladiateurs dans I'OrCent Grec, Paris 1940). Knjiga (besedilo znaša 156 strani) je razde- ljena na dva dela. Prvi obsega katalog (117 napisov), ki je razdeljen na že omenjene tri sekcije: v prvi (uprava prireditev) obravnava napise, ki so jih dali postaviti visoki in nižji uradniki, od prokuratorjev do tajnikov, raču- novodij in vratarjev. Obstajali sta ratio a muneribus in ratio summi choragi, ter proku- ratorstvo nad gladiatorskimi družinami in nad veliko gladiatorsko šolo (procuratores familia- rum gladiatoriarum in Ludi Magni). V drugi sekciji je avtorica zbrala spomenike, ki se nanašajo na prireditve in v tretji sekciji napise (tudi grafite), reliefe z napisi in mozaike z upodobitvami gladiatorskih borb in z napisi, ki so nam ohranili podatke o različnih specia- lizacijah gladiatorjev in o stopnjah, ki so jih dosegli v posameznih kategorijah. Sledi drugi del, ki ga je avtorica naslovila: Sklep in splošne ugotovitve. Razdeljen je na dve sekciji; prva prinaša sinoptične tabele, v katerih so podatki iz kataloškega dela raz- vrščeni po drugačnih načelih in ponazarjajo razne vidike v zvezi z organizacijo gladiator- skih iger, ki prej niso prišli dobro do izraza, npr. igre, ki so jih organizirali in finančno omogočili zasebniki - to je bilo mogoče le še v 1. polovici 1. stol. po Kr., kajti kasneje so bile gladiatorske igre tako rekoč monopol vladarjev. Dalje je v posebne skupine raz- vrščeno osebje, zaposleno z oskrbo gladiator- skih oblačil in opreme, osebje, zaposleno z varstvom divjih zveri, ki so jih imeli zaprte v za to pripravljenih živalskih vrtovih, prokura- torji različnih gladiatorskih šol, učitelji in zdravniki, zaposleni v gladiatorskih šolah, sodniki, različne vrste gladiatorskih speciali- zacij in onomastične tabele, v katerih so raz- vrščena imena gladiatorjev. Sledi sklepno raz- mišljanje o problemih, ki jih zastavlja in de- loma rešuje napisno gradivo; razčlenjeno stvarno kazalo (moderni avtorji, citati pisanih virov, citati napisov po korpusih in običajni razčlenjeni indeksi k obravnavanim napisom) in 29 tabel, na katerih je odslikano vse epigraf- sko gradivo, ki je bilo avtorici dostopno (velik del napisov je namreč izgubljen). Knjiga je tehnično na zelo visoki ravni, napak skoraj ni, omenila bi le zamenjani številki (5 in 3) na 20. tabeli. Fotografije so odlične, napisi so objav- ljeni po ustaljenih kriterijih (prim. H. Krum- mery, S. Panciera, Tituli 2 (Miscellanea), Rim 1980, 205-215).