182 Kinjiževna poročila.
Književna poročila.
Dr. I>olenc Metod in dr. Sajovic Rudolf: Novelirani kazenski zakonik za kraljevino Jugoslavijo s kratkimi pojasnili. V Ljubljani 1932.
TiSkcvna izadruga. Str. 207. Cena 54 Din.
Priročna izdaja noveliraneg-a kazeinskega zalkonika s kratkimi pojasnili, ki sta jo (priredila vam. prof. dr. Metod Dolenc in apelacfijski sodnik dr. Rudolf Sajovic, zadovoljuje nujno potrebo naše pra-kse. Dobili smo slovensko besedilo -k. z. s gprememibami iin dopolmitvami po zakonu z dne 9. oktobra 1931 v primeimo urejenli obl5ki. Ker je bil prvi slovenski prevod k. e. tu pa tam netočen, sta redaktorja priročnega komentarja vnovič pregledala prevod in s tem ustvarila zanesljivo podlago za praktično uporabo k. z.
V cpomtoaii k dodočlbam k. z. so citirani .stranski kazenski zakoni in drugi viri, ki so v zvezi z zadetimi normami :k. z. iS tem je zelo olajšana orientacija v obširnem zakoincdajneim gradivu kazeTlSkcrorav-nega značaja. Kakor naglasa predgovor pravilno, skoraj ni zakona, ki ne bi iimel v tem a.li onem pogledu vlpliva na .ujporabljanje ali tolmačenje dolcčib k. z. Pričujočo izdajo nove/jiraneg-a k. z. ilahko lOznačimo kot zelo posrečeni poskus privatne kodifikacije naše materijalincpravne kazenske zakonodaje. Prireditelja sta pokazala v isvojem delu občudovanja vredno akribijo. Med pojaisnili so itudi izvlečki iz odločb najvišjih sodnih instanc: Stola sedmorice, odd. A in B v Zagrebu, Vrh. sodišča v Sarajevu in dr. Izredne praktične važnosti so naidalje opombe, ki cpo-zarjajo na to, katere določbe je ismatratli za deroigirane s poznejšo zakonodajo, kakor tudi poijasni;Ia gUede pravnega stanja, ki je nastalo vsled križanja raznovrstnih kazeniskapravnih norm.
Naj navedemo ob tej priliki še nekatere netočnositi v uradnem slovenskem prevodu k. z., ki so tudi v novem komentarju ostale neopa-žene. Izvirno snbsko besedilo § 22., odst. 1. k. z. govori o »umni ne-razvijenosti«, kot o vzroku, ki izključuje vračunljiivost; slovenski prevod
Književna poročila. 183
pa ralbi tu ne povsem adekvaten izraz »duševna nerazvitost«. Srbski tekst S 383. k. ;z. se gilasi: »Ko samovlasno sebi priibavlja kakvo svoje imovinsko pravo« . .., v sloveniskem prevodu pa je podčrtana beseda, ki je važna z o'ziircm na dejanski stan delikta, pomotoma liizjpsuščema.
V nekaterih primerih se nam zdi razlaga določb k. z. epoma. Ne moremo n. pr. pritrditi :mnenju, da gre pri skrajni sili (§ 25. k. z.) za pomoč zoper nevarnost, ki ne preti od strani človeka (arg. gl. v našem poročilu o Tolmaču prof. Doilenca.. . »SI. Pr.«, 1930, štev. 5—^8, str. 192). Pristilno objavo sodbe bi bilo pravilneje imenovati dodatek h kazni, a ne stransko kazein (str. 27). Ni jasino, zakaj ostane oporečenost pc preteku poiskuisne dobe brez prikcra v primeru pogojne obsodbe (str. 45). Saj v tem primeru se smatra, da obsojenec niti ni bil cfcisojen na kazen (§ 68., odst. 3. k. z.)! Pomisleke vzibuja tudi pojasnilo k t. 6. § 316. k. z., češ, da gre pri tatvini z (izkoriščanjem nuje drugega, povzročene s požarom, za požig v smislu § 187. k. z. Zakon ima v mislih vobče požar kot elemenitamio nesrečo, neodvisno od teiga, ali ga je nekdo zakrivil ali pa je požar nastal iz drugega vzroka. § 329. nemškega k. z. iz 1. 1927., iz katerega je posneta predmetna določba, označuje ta deiSkt kot »iDielbstahl bei Unifallen«. Za kvalifikacijo je odločilno pač to, da je tat izkoristil nujo drugega, ,povzročeno s požarom, poplavo ali podobnimi dogodka.
Priročna izdaja noveliranega kazenskega zakonika Dolenca-Sajo-vica je dragocen pripomoček za prakso. Želeti Ibi bilo, da bi v isti obliki izšel tudi komentar k zakoniku o sodnem kazenskem postopanju.
Aleksander Maklecov.
Dr. Frank Stanko: Zakon o izmenama i dopunama u sudskom kri-viCnom postupku od 9. oktobra 1931 godine. Dodatak knjiži V. zakona kraljevine Jugoslavije: Dr. Nikola Og-orelica: Zakonlik o sudskom kri-vičnom postupku od 16. februara 1929. Zagreb, 1932. Obnova. Strani 48. Cena 12.— Din.
Pokojni dr. Nliko O g o r e 1 i c a, ki je bil glavni avtor sedaj veljavnega sodnega kazenskega postopndka, je izdal 1. 1929. samo tekst tega zakonika. Kot uvod v to izdajo je napisal leipo zax)kroženo daljišo razjpravo, ki prinaša jedrnat 'Sistemaltski prikaz glavnih načel kazenskega procesa, pa idaje tudi nekoliko zgodovinskih podatkov o postanku navedenega zakonika. Da je OgoreKica nameraval izdati pozneje tudi še novo moderno knjfigo v stilu svojega, 1. 1899. izdanega odličnega dela »Kazneno procesualno pravo«, to je pravil vsem svojim znanstvenim prijateljem. Žal, da do teiga ni prišlo, ker je prej umrl. Zvedeli smo, da je bilo to delo od njega samega do malega že pripravljeno in da ga kot postumno izdajo priireja sin pokojnega velikega procesualista. Vidimo torej, da je prišlo do izdaje gori navedene Frankove knjige zbog zunanje pobude, t. j. knjigVDtržne potrejbe so silile založnico »Obnovo«, da pomaga hrvatskim praktikom z dodatkom k omenjeni prvotni Ogorelioni izdaji sedaj veljavnega s. k. p. Omogočilo naj bi se jim da novelirani kazenski postopek uporabljajo na podlag-i Ogorelične izdaje. No, »Dodatek« pa ni v iprvi vrsti komentar za prakso. Označili bi ga za niz razprav in razpravic o vprašanju, M so predmet noveliranih določb s. k. p. Ali one najrajši polemizirajo z zakonodajcem, češ, da bd se mogla ali morala ta stvar drugače urediti. Toda či^tatelj, ki prebira
184 Književna poročila.
njegova izvajanja, pa pozna motive, ikfi jih je ob obnarodovainju novele dalo ministrstvo pravde noivinam na razpolago, more, zlasti če stoji v kazenskopravnem pravoisodstvu 'kot praktičen isodnik, pač takoj uvideti, da pri noveli ni šlo za teoretič-na raziglabljanja o tean, kaj je znanstveno pravilno ali manj jpraviilno, ampak le za začasno remeduro tistih neprilik, ki so nastale vsled nesmotrenih odredb kazenskega zakonika in sodnega kazenskega pcstopnika. Torej je Stanko Fran'k opravil pač zelo koristno in dobro predidelo za bodočo veliko revizijo našega kriminalnega prava, a praktiki, ki morajo uporabljati zakon, kakor je izdan, se bodo mogli samo a tistim delom knjige s pridom okoristiti, ki v njej prinaša, pozitivne razlage. Tako n. pr. pogrešamo pri izvajanjih o § 110. k. p. ugotovtitve, da je bil vzrok izjpremembe besede »isitrage« v »postupak« to, da po zaključenih »ipoizvedlbah« do izdaje novele ,.ni bilo mogoče uvesti postopek po § 110. k. p. Praksa bo tudi glede izvajanj k § 9. k. p. šla drugo pot, kakor je označena na str. 11.: »A!ko sada neko lice učini .postopeno u večim vremenskim razinaoima čitavi niz kradja, a vrijed-nost ukradjene stvari u pojedinom siučajiu nije večja od 1000 dinara, najvišja muguča kazna ne može da bude veča od dvije godine zatvora.« Tu so zamenjavajo različni primeri. Če gTe za istek dveh ali več prestopkov tatvin, preden so sojene, se more kazen izreči do pet let s t r o g e g a z a p o r a. če gre za žs sojene tatvine, pa je bil storilec dvakrat poprej zaradi tatvine kaznovan, se more izreči kazen r o b li j e do 10 let. Samo če prihaja goli ipcvrat.ek po § 76., odst. 2. k. z. v poštev, torej če je bil storilec enkrat zaradi tatvine že kaznovan, sme iti kazen samo do 2 let istrogega zapora. K § 116. k. p. niso navedeni pravi motivi za novelizaoijo. Praksa je upravičeno tožila, da so se orožniki ali polidijski organi točno držali poprejšnjega besedila in pripirali sumne osebe, pa jth vodili na 50, 60 in še več kilometrov daleč k preiskovalnemu sodniku, celo preko ozemlja sreskega sodišča, ki ibi najlažje opravilo poizvedbe, ker je bil v njegovem področju dellkt storjen. Tu torej ni šlo za.terminološke finese, ampak za nujno potrebo, da se v praksi štedii s stroški in ne tratijo delovne moči. Med pripombami k § 358. k. p. ne najdemo pojasnila, da je bila noveOizacija potrebna, ker se je za področje prejšnjega sodnega postopnika kraljevine Srbije od zelo uglednih teoretikov zastopalo mnenje, da obveznost pravnega pojmovanja, na katerem sloni odločba kasacijskega sodišiča, ne obstaja. Tisti .priimeri, da n2istopi med razveljavitvijo (Sod,be po kasacij-skem sodišču in med ponovnim razpravljanjem pri okrožnem sodišču nov za.kon, pa so itak urejeni v čl. 11. uvod. zak. kaz. zak. Vae te naše pripombe naj poidkrepljujejo našo sodbo o Frankovi knjigi, da je pač teoretično na visokem nivoju, da pa bo morala praksa iskati pravilne razlage noveliranih odredb na podlagi motivov vlade ob novelizaciji; morda bi bilo najbolje, ako bi jih Ml pisatelj per extensum natisnil.
Dr. Metod Dolenc.
Dr. Frank Stanko: Zakon o izmenama i dopunama u krivičnom zakoniku od 9. oktobra 1931 godine. Dodatak knjiži: Josip šilovič — Stanko Frank: Krivični zakonik od 27. januarja 1929. Zagreb 1932. Naklada jugoslav. nalkladnog d. d. »Obnova«, str. 68. Cena 14 Din.
Že v našem pregledu komentarjev h k. z. kraljevine Jugoslavije (>;Das neue jugoalavische Strafgesetz oind die Kcmmentare dazu«. »Ost-
JCinjiževna poročila. l85
recht«. 1930. 7. Heft.) smo se dotaknUi vprašanja o nalogah in obliki komentatorične obdelave pozitivnega prava. Jasino je, da je komentar namenjen v prvi vrsti daterpretaciji ter staži kot pripomoček za prakso.
Komentar dr. Franka je dodatek h komentarju prof. Šiloviča in Franka, ki je izšel že 1. 1929. Predjgovor k temu prvemu ko^mentarju ga je označeval kot poskus teoretikov, izvršiti nalogo, ki priipada prav za prav praktikom: >I tako apet jednom teoretičari kužaju da izvrše zadačiu, koja zapravo piipada praktičarima.« Tudi dodatni komentar dr. Franka k noveh z dne 9. oktolbira 1931 je posvečen v erlavnem teo-retsikemiu razglabljanju vprašamij iin kritiki IzvrSene delne preosnove našega reformiranega kazenskega prava. Tako analizira pri razlaga § 11., odst. 1. k. z. (str. 15—22) avftor zelo podrobno TazJične teorije glede kraja storitve kaznivega dejanja in se sklicuje na mnenja nemških krimiiinalistov: Hippela, Me^erja, LiBEtanSclimidita, Bbermayerja, Ols-hausena, Kitzingerja in Beliniga. Komentator dospe do zaključka, da »propis novele o mjestu izvršenog delikta nije u skladu ni sa zahtje-vima običnog života, ni sa shvatanjem nauke materljalnog kaznenog prava.« Po njegovem mnenju novelizacija tu votoče nS bila potretooa. (Str. 20.) Kar se pa tiče ikraja poskusa graja Framk, da je novela kot kriterij prevzela subjektavmi moment (vseMino naklepa), dočim »umiSljaj ne mora redovno da abuihvata mjesto, pa je s toga ovaj način utrdji-vanja nesiguran, nepraktičan i suvišan.« (Str. 22.) Ce bi ta knitika bila še tako utpravičema, je praksi, ki hoče spozmat« predvsem pravo visebino zakona, ratio legis in intencije zakonodajca, s tem želo malo pomagano.
V svoji kritiki noveliranega § 71. k. z. (omiaitev kaeini) oblikuje pisatelj naslednjo tezo: »Kod deMkata koji se kažnajavaju rotbijom k. z. polazi više sa stajališta represije, svrha kazne ostaje viSe u pozadini, nasujprot kod delikata kojd se kažnjavaju strogim zatvorom i zatvorom odlučno je stajaMšte prevencije napose speoijalne prevencije. (Str. 25.) Mnenja smo, da je prav ravno nasprotno. Pravo torišče za udejstvitev tvoitijo specijalne prevencije dolgotrajne kaznd na prostosti, zlasti robija. Progresivni sistem izivrševanja kazni, ki zasJeiduje v prvi vrsti speci-jalno-pa-eventivni smoter, je mogoč le pri do^otrajnih kaznih na prostosti. Pri kratkodobnem zajporu pa ima pretežni pomen čdsto represivni moment. Prav zato se n. pr. kazni na prostosti do treh mesecev izvršujejo v sodnih za,poriih praviloma v celici (§ 5. z. izv. k.).
Zelo ostro nastopa avtor zoper uvedibo v naveJiranem besedilu § 71. k. z. sipecijalnega minima strogega zajpora in zapora V primerih zamene Mbije in zatočenja pri omiljenju kazni. iS tem je omejena možmost liadivldualizacije. Le-to smatra avtor kot temeljno načelo našega k. z. »Kada bd se ovako nastavilo omalovažavanje osnovnih načela zakonika moglo bi se dogoditi da nam preostane Hbirka paragrafa, a ne jedinstveni zakonik« (str. 25). Ta sodiba je gotovo prestroga. Saj načelo individualizacije m edini temelj našega novega k. z. Kot protiutež Služi prunciip generalne preivencije. Potrebo po koordinaciji teh načel je upošteval zakonodajec tudi pri novelizaciji k. z. Njegovo stališče je še celo bolj liberalno kot stališče nekaterih sodišč pred novelizacijo, ki so razlagali zadevno določibo v tem smislu,, da veljaj tudi v primerih omilitve po § 71. št. 4. k. z. kot skrajna meja dopustnega omiiljenja legalni
13
186 Književoa poročiltu
minimum robije, odnosno zatočeeja, a me legalni minimoum strogega zapora ali zajpora.
Kritika prevladuje nad interpretacijo tuda v Frankovem komentarju k posebnemu delu noveliranega k. z. Teoretično sicer zelo zanimiva in poučna izvajanja glede pojma ustave v pogtledu praktičnih za-kiljučkov niso prepričevalna. Avtor pojmuje namreč ustavo v materi-jalnem smislu ter vključuje v ta pojem vse zakone, ki »sa usitavom tvore misaonu cjelimu« (str. 33). To gre gotovo predaleč! Iz svojiih teoretskih premis izvaja komentator med drugim zaključek, ki pa ni dovolj utemeljen, da spada pod določbo § 94., t. 4. k. z. tudi »iproU-ustavno sbicanje banske vlaati« (stir. 33). (Contra Dolenc, Dodatek k Tolmaču k. z., str. 13.) Avtor nadalje ni zadovoljen z novelizacijo k. z., kolikor se ta naslanja na proc^iualne razloge ter stremi za smotrenejšo razd/elibo stvarne pristojnosti, ^asti pa za irazibremenitvdjo okrožnih sodišč.
Svoje načetao stailiišiče obHikiuje komentator taJko-le: »Uopče bi se moralo postupati osabitim oprezom kada se procesualna gledišta spro-vadjjaju kroz maiterijalno kazneno pravo. Osnovna načela kaznenog prava posve su druga od onih procesa.« (Str. 46.) V tem delu komentarja zaslužijo posebno pažnjo pisateljeve opazke glede razčlenitve dejanskega stanu klevete v noveliranem § 301. k. z. Upravičeni so zlasti pomisleki, »jesu H granice izmedju kleveta predvidjenih u tri odeljka ovog paragrafa tako precizne, da se ne bi njihovim prelaženjem mogla izigrati diferenciacija nadležnosti posrtigmute sniženjem kazni... Kako če sudu uspjeti da unapred utvrdi da Id ono što se iznosi može samo škoditi dobrom imenu ili je učnnilac naročitim ciljom išao za tem, da se dobro ime imišti?« (Str. 45.) Res je, da bo vprašanje stvarne kom-petence sedaj v znaitni meri odvisno od formulacije dejanskega stana klevete v zasebni tožibi. Kar se tiče tatvine, nastopa komentator odločno zoper diferencdjacijo tatvin odvisno od vrednosti ukradenega predmeta. Bolj primemo bi bilo po Franku, ako bd zakonodajec oblikoval enotni temeljni delitot tatvine, ki bi nudil sodniku širok kazenski okvir in hkrati možnost diferencirane represije. (Str. 52.) To velja tudi za druge imoviniske delikte. Komentator je prezrl, da zakonodajec ne bi dosegel s tem smotra, ki si ga je stavil pri novelizaciji določb o imovinskih deUktih (rai^bremenitev okrožndh sodišč). Glede tatvin in utaj iz nuje v noveliranem § 320. k. z. trdi dr. Frank, da je avtor novele »spojio oba delikta u jedan« in normiral »ovaj presitup kao privilegovanu kradju«. Ta trditev nasprotuje noveliranemu besedilu § 320. k. z., ki izrecno loči ta dva deiHkta, navajajoč v oklepajih §§ 314. in 318. k. z. Tatvine in utaje iz § 320. k. z. so izenačene Zgolj v pogledu saiLkcije. Posebnega dejanskega stana, sličnega tkzv. Bntwendung nemškega prava, naša zakonodaja ne pozna.
Pisateljeva izvajanja so zanimiva in vi25>odlbujajoča celo tedaj, ko se njegovim končnim zaključkom ni moči pridružiti. Pretežno kritična usmeiTjenost celotnega razpravljanja, žal, nekoliko neugodno vpliva na oceno njegovega komentarja kot pripomočka za prakso.
Aldisander Maklecov.
^Književna poročila. t87
Nloolas Ooumaros. Le rdle de la volontč dans Pacte Jnridiqae.
Tome I. Etude critique de la conception classique. Pr^face de M. Roger Eonnard. Pariš, recueil Sirey 1931, str. III+332.
Avtor poudarja, da se naJiaja volja v vsakem juridižnom aiktai. Vendar kakšna je njena vloga? Ali je volja stvariteljica prava, ali pa ima kako podrejeno mesto? Ker so to vprašanja, ki zadevajo nastanek, izvor prava, misffi avtor, da bi moralo vladaitd iglede teh vprašanj defi-nitivno soglasje. Tega soglaaja ni. — Precej aploSno priznamje pa si je pridobila po avtorjievem mmenju klaisdCna koncepcija volje. Pod MasiOno koncepcijo ramme francosko teorijo avtooiomije volje, nemiško teorijo volje in teorijo kolektivne volje. Te teorije se dajo oznaCati s sitoupnim imenom: volimtarieitične. Značilnosit voltmtariBtdčnih teorij pa Je, da volja stvarja pravo. Zato si je avtor stavil v tem prvem zve^u svojega dela vprašanje, ali je ta koncepcija vadržljiva. V dru/gem zvezku hoče pokazati avtor, kakšna je vloga volje v pravu in kje je tiskati objektivni izvor prava. — Najprej dolodi avtor pojem juridičnega akta. V privatnem pravu dbsega Juridičen akt predvsem pogodbe, v javnem pa zakone, upravne in sodne aMe ter meddržavne akte. Nato analizira avtor francosko teorijo avtonomije volje, nemško teorijo volje, teorijo kolektivne volje, raziskuje odnos avtonomije volje do inidivlduaMama in liberalfama, ter bisitvo volje in vzroka. — V kitttičnem delu pokaže avtor kontraddk-cije, s katerimi se mora boriti klasična koncepcija v privatnem pravu, ter izjeme in foikaije, li kaJterim se mora zateči ta koncepcija, da ]*ši te kontradikcije. Nato pokaže težkoče, ki naleti nanje ta koncepcija v javnem pravu, dn kako se jim skuša izogniti pOtom jurididne o^elhnoBrti in suverenosti države. — To je vsebina knjige v najširših obrisih.
Brez pridržka je treba priznati, da razpolaga avtor z velikim ju-ridičnim in filozofskim znanjem, ki ga uiaposaMja, da prodire vsakemu vprašanju do bistva. To velja poseibno glede juridiičnega akta, Kantove avtonomije volje, glede težkega gpoznavnoteoretliCnega vprašanja volje in vzrdka. francoske teorije avtonomije vodje, nemške teorije volje ter teortje kolektivne volje. Vzlic vsemu temu pa se dlovek ne more otresti vtisa, da bo vse avtorjevo znanje, akriibdja in trud zastonj, ker se zdi vprašanje po vlogi volje v pravu in po izvoru prava nereSljivo. V podkrepitev te teze naj sledi nekaj primerov.
Vzemimo kupno pogodbo, zakon in prvo ustavo kake države. Pri kupni pogodbi je volja Strank conditio sine qua non, generaBna pravna norma pa je condiitio per quam. To se pravi: brez volje stramk ne nastane kupna pogodba, kupna pogodba pa je pravrf posel samo tedaj, če obstoji kaka običajna ali pisana generaJlna pravna norma, iz katere <5rpa pcgodba svojo veljavnost, če te norme ni, je dogovor strank pravno brezpomemben. V i^tem odnosu kakor kupna pogodba napram generalni pravni normi stoji navaden zakon napram ustavti, samo da ima zakonodajalec navadno pač šii^šii isvobodni preudarek. Pri ustavi pa je volja ustavodajalca ccnditio sine qua non et per quam ustave. To je: ustavodajalec hoče ustavo in ji daje obenem veljavnost. Volja stranke pri kupni pogodbi in volja ustavodajalca bi bili dve kvalitativno razJIični volji.
Vendar se je treba sedaj vprašati: odkod jemlje ustavodajaKeva volja svojo pravno veljavniost ? Zakaj ima pravno veljavnost ustavodajal-
13*
tM Književna poročila.
fiava volja sama na se/bi in zalkaj je nima volja Vranice, ki sklepa pogodbo? če odgovorim na to, da ima ustavodajalčeva volja veljavnost vsled tega, ker so pooblastili ai»tajvodajalca državljani, mi ni ra2wmljivio, kako naj pooblaščajo državljani nekoga, da bo nijegava volja pravnoveljavna sama iz sebe, ko pa volje teh državljanov niimajo te pra^-noveljavnosti, kakor se vidi iz kupne pc^odbe. Poleg tega je to pooblastilo fikcija, ker nikdar ne volijo vsi državljani poslancev v uatavotvomo skupščino. Ce pa se pravd kratko, da Sedi že iz pojma uStavodajalca in ustave, da se morajo vsi (pokoravati ustavi, potem je volja ustavodajalca in s tem pravo maakirama 'sila. In na to »ultimam raltionem« se reducirajo v bistvu vse teoittje, ki iSčejo razlog veljavnosti prava v državljanih oziroma v družlbi.
Ce pa gledEuno za objektivnim razlogom veljavnosti ustave, pridemo do znanega »paota sunt servanlda«. Sprejmimo fikcijo, da je ustava pogodba. Zakaj se moramo pokoravati ustavi in drugim pravnim normam: ali zato, ker zaihteva to eitika, ali zato, ker zahitevajo to pravne norme? Ce se Jim pokoravamo samo iz etičnih razlogov, potem te norme niso juriddčmo obvezne, če pa se jim pokoravamo samo iz juridičnih razlogov, je etična norma »paota siunt servanda«, čisto odveč. Če pa daje etična norma kot dopodnilo še etično sankcijo Juridičnim normam, se je treiba vpraSati, ali jo daje vsem. če ne: kaJterim jo daje? če pa jo daje vsem, ponavlja etična norma samo jurMično in je zopet odveč.
Vendaa-: ali imamo v vseh teh primerih Sploh opravka samo s pristno voljo v psHiološkem smislu? Hočem lahko samo nekaj, kar poznam. Ali poffliata Stranki vse posledice, ki lahko nastanejo iz pogodbe? Take stranke bodo izjeme. Kako pa je z zakonodajalcem in ustavodajalcem ? Koliko Manov ustavobvome ^kupSčine ali parlamenta pozna vselbino norm, za katere glasuje? Neznatna man(jSina! In kaj, če razlaga praksa te norme drugače, kakor si je zamislila ta manjšina! Znan je izrek Napoleona, ko je iašel prvi komentar Coda: »Moj Code je zguibljen!« Kje naj bo tukaj govor o kaki volji ?
že teh par primerov kaže, da so pod skupnim imenom »izvor prava« nera^dru&io zvezani juridični, psihična, sociološki in najrazličnejši drugi elementi in fiJkcije, ki jih ni mogoče določiti vseh, še manj mogoče je seveda ugotovita, kakšen pomen ima za izvor prava kak rvosameizen izo-
Dr. Joso Jurko\1č.
Pržlč nija. Načelo narodnosti. Biblioteka Jugoslovenskog udruženja za. roedjunarodno pravo. I, Beograd, 1931, 24 strani.
Asistent beograjske pravne fakultete, g. I. A. Pržič, ki je znan po svojih spisih s področja mednarodnega prava, je imel v Jugoslovenskem društvu za mednarodno pravo v Beogradu dne 28. decembra 1931. predavanje o načelu narodnosti. To predavanje je bilo nato ponatisnjeno v beograjskem Arhivu in je sedaj izšlo v obHki posebnega spisa. Pisec na kratko razpravlja o ideoloških osnovah in o razvoju načela narodnosti, ki je eno izmed vodilnih misli v mednarodnih odnosih naše dobe ter o problemih, ki jih je to hkrati politično In pravno načelo pokrenllo. Orisani so činltelji, ki doprinašajo, In oni, ki otežujejo stvarjanje narodnosti, in podani so načini, kako se problem narodnosti rešava v praksi. FHsec zaključuje svoj poučni spis s trditvijo, da si načelo narodnosti in država nasprotujeta in da je zato nemogoče najti dokončno rešitev, da pa se pravičnosti jako približujejo poskusi, po katerih naj bi se načelo narod-
Književna poročila. 189
nosti spravilo v sklad s potrebami države, in sicer tako, da se narodnostim zag-otovi svoboden razvoj, a da se istočasno država zaSčiti pred uničujočimi težnjami poedlnih skupin. Dr. Ivan Tomšič.
Dr. Svvoboda Emst: Franz von Zeiler, der grosse Pfadflnder der Kultur auf dem Gebiete des Rechts, und dle Bedeutung selnes Liebens-werke« fUr die Gegenwart. Graz. 1931. Leuscliner & Lubensky. Strani 60. Cena 3 S.
Prcf. Swoboda ima veliko in nesporno zaslugo, da neumorno opozarja na vrline in prednosti, ki jih ima avstrijski o. d. z. pred drugimi zakoniki, in na zasluge, ki si jih je steltel za ta veličastni zakonodavni monument Franz ven Zeiler. S tem namenom je Sv/oboda napisal v zadnjih letih več del, od katerih omenjamo tu le najvažnejša, in sicer »Das allge-meine btirgeliche Gesetzibuch im Lichte der Lehren Kants (1926)« in pa »Die Neugestaltung der Grundibegriffe unseres bUrgerlichen Rechts (1929)«. Najnovejše delo »Franz von Zeiler«, ki je iašlo kct slavnostna publikacija ob odkritju spominske plošče na Zeilerjevi rojstni hiši v Grazu, katero je tudi on izsledil, nam pa prikazuje v širokih potezah osefbnost velikega kodifikatorja in njegovo monumentalno delo, ki je doseglo Cestitljivo nadstoletno starost, in ki vzlic vsem spremembam v socijalnih prilikah in zahtevam novega časa ne le da ni prav nič zastarelo, marveč daleč prekaSa po svoji filczofskl premižljenosti. po jasnem in naravnost popularnem slogu, po preglednosti zgradbe in po racijonal-nostl svojih določb novejSa zakonodajna dela. Ustreznost zakonika ne smemo presojati po letnicah. Zelo dobro in koristno je, če si od časa do časa prikličemo v spomin, da je n. pr. avstrijski zakonik zgradil bračno skupnost na načelnem priznanju enakopravnosti med možem in ženo in tako kot prvi zakonik sveta priznal princip ločene imovine. Dalekosežnost in modernost tega dejstva lahko presodimo, če vemo, da je n. pr. Italija šele iz zakonom od 1. 1919. v omejeni meri priznala pravno sposobnost žene, ki je do tedaj bila v vsem podvržena varuštvi.i moža. To služi tudi v dckaz, da ne gre liberalnost državljanskega zakonika vzporedno z »liberalnostjo« političnega sistema in da je zaradi tega napačno, vnesti v presojo zakonika kriterije, ki so uporabljivi le za javnopravne odnošaje. Iz tega nadalje sklepamo, da nas odklanjanje avstrijskega političnega sistema ne sme niti najmanj ovirati v priznanju vseh dobrin, ki so nakopičene v avstrijski zakonodavni dejavnosti. Predncsti, kakor so gori navedene, ima avstrijski državljanski zakonik obilo in avtorjeva izvajanja so v tem pogledu zelo zanimiva in poučna. Zaradi tega toplo pozdravljamo prizadevanje prof. Swobrde in mu moremo le pritrditi, ko g tako vnemo poudarja vse vrline c. d. z. in opozarja na njegovo intemacijonahio poslanstvo. Za pravnega filozofa pa je še posebno zanimiva zveza med Zeilerjem in Kantovo filozofijo, na katero opozarja Swoboda tudi v tem delu. V tem pogledu bi bil omembe vreden tudi vpliv Kanta na Pcrtalisa, katerega delo kaže veliko analogijo s Zeilerjevim, čeprav sta bila ta dva največja kodifikatorja preteklega stoletja najbrže neodvisna drug od drugega. Kakor izhaja Zeiler iz Kantove praktične filozofije, tako je Portalis spisal veliko delo o Kantovi filozofiji pod naslovom »De Tusage et de Tabus de Teaprit philosophique durant le XVIII sižcle.« Analogije med obzirnim Zeilerjevim predavanjem na seji zakonodavne komisije 21. XII. 1801. in Portalisovim »Discours
190 Kinjiževna poročila.
prčliminaire sur le projet de code civil« 21. I. 1801. so naravnost fra-pantne (n. pr. Portalis: »Ce serait done une erreur de penser qu'il ptit exister un corps de Ic is qui eflt d'avance pourvu S. tous les cas possibles, et qui cependent fflt a la portše du moindre citoyen«; Zeiler: »Jede Ge-setzgeibung miisse ... scheitem, wenn sie sich vorsetzt, alle Falle durch den Buohstaben des Gesetzes zu erscbopfen«. Takih vzporednosti je mnogo in zelo zanimivo bi bilo ugotoviti, če in koliko je vplival slavni Pcrta-lisov govor na Zeilerjevo predavanje, ki se je vršilo približno 11 mesecev kasneje. Prof. Swabcda bi bil gotovo najbolj poklican, da bi na vzporednosti opozoril mednarodni pravni svet in ugotovil eventualne vplive Portalisa na Zeilerja. Za duhovno sorodstvo cbeh kodifikatorjev je tudi značilna jasnost in lapidarnost sloga, v katerem sta kodeksa sestavljena, čeprav menimo, da zasluži v tem pogledu prednost Code civil, na katerega slogu se je n. pr. Stendahl tako navduševal, da ga je predpostavljal Chateaubriandovemu in da je skušal v stvarnem stilu Code civila ustanoviti povsem novo psihologijo in socijologijo. Vsekakor sta Code civil in o. d. z. še danes najvažnejša zakonodavna monumenta preteklega stoletja. Proslavljati delo moža, ki si je stekel največje zasluge za ta zakonik, ni čin pietete, marveč kulturna dolžnost in v tem smislu še enkrat pozdravljamo lepo opremljeno in s Zeilerjevim fotoreliefom okrašeno knjigo prof. Swob-de. Boris Furlan.
Dr. Tasič Dorde: Tri rasprave iz javnog prava. Beograd. Geza Kon. 1931. Str. 71.
Profesor Tasič je zbral v svoji knjigi tri razprave, ki so bile objavljene v »Arhivu za pravne i društvene nauke«. Dve, in sicer »O načelu enakosti državljanov pred zakonom« in »O regionalizmu in ekonomskem regionalizmu specialne v Franciji« se bavita predvsem s socijološkimi in pravnofilozofskimi vprašanji, tretja, »O pravni naravi instrukcij (pravilnikov)« obravnava juridičen predmet.
Po splošnem uvodu, da ni dovolj, če se pravi, da je načelo enakosti osnova demokracije, ampak da je treba povedati, v čem so ljudje enaki, prehaja pisec na kritično ocenjevanje teorij, ki so se pojavile v Nemčiji na podlagi čl. 109. weimarske ustave in prihaja do zaključka, da nam kaže načelo enakosti smer, v kateri moramo iti v praksi.
V rsizpravi o pravni naravi instrukcij ugotovi avtor najprej, da je -azlika med uredbo in instrukcijo v tem, da deluje uredba navzven, instrukcija pa ne; nasprotno pa ni med njima razlike po vsebini. Nato se bavi avtor predvsem s francosko prakso glede instrukcij, pokaže, kako je urejeno vprašanje v našem pravu in pobija Labandova izvajanja, da instrukcije niso pravne norme.
Tretja razprava se bavi z vprašanjem decentralizacije: najprej se pokaže razlika med anglosaškimi in romanskimi državami, nato sledi analiza regionalističnega gibanja v Franciji in motivov tega gibanja.
Vse tri razprave Obdelujejo svoj predmet jako obširno in podrobno, tako da bi bilo mogoče dodati par opazk samo s političnega vidika.
Tako enakost kot decentralizacija sta nujno zvezani z demokracijo. Demokracija je osnovana na ideji homogenosti. V naravi pa homogenosti ni. Zato se mora ta homogenost umetno ustvariti Vendar so tukaj meje. Ta homogenost mora biti vrednota. To pa je samo takrat, če je
Književna poročila. 191
možna nehcmogenost. Zato določajo ustave, da so državljani enaki pred zakonom, ne pa vsi prebivalci države.
Ko odpade ta antiteza med enakostjo in neenakostjo na kakem področju, ko enakost za kak sloj ni obenem predpravica, skuša prenesti dotični skj težišče svoje moči na kako drugo področje. To se danes dobro vidi pri takoimenovanih, »pridobitnih krogih«. V času bojev za politične pravice jih je bila sama enakost, ker je pomenila takrat enakost njihovo pravico in predpravico. Danes tega ne pcmeni, zato je tudi njihove ljubezni do enakosti konec. Odtod zaiteva po politiki stanovskih zastopstev, kjer bi prišla njih gospodarska premcč do veljave.
če hoče vzdržati demokracija svojo ideologijo tudi v praksi, ni težko določiti, kakšno stališče mora zavzeti napram avtonomiji.
čim bolj namreč poudarjamo enakost, tem bolj moramo razdreti vse vmesne tvorbe med poedincem in državo, kajti te vmesne tvorbe lahko uničujejo enakost. Vzgled za to je stališče, ki ga je zavzemala predvojna Nemčija in ga zavzema današnja napram občini. V predvojni Nemčiji je bila občina favorizirana od zgoraj in od spodaj. Od zgoraj so upali, da bo kolikortoliko paralizirala moč parlamenta, od spodaj so smatrali občino za zametek demokratizacije. Danes se je ta ljubezen do občine ohladila. Danes vidi demokracija v oibčini in v vsaki vmesni tvorbi med poedincem in državo oviro za udejstvovanje enotne državne volje, ki se izraža v centralnih zakonih. To pride do izraza tedaj, ko ne pripadata parlamentarna in deželna ali oibčinska večina isti politični gru-paciji. Zato avtonomija ni skladna z idejo demokracije: demokracija l>ozna samo horicontalno ne pa tudi vertikalne organizacije. To je tudi iijena največja slabost. Dr. Joso Jurkovič.
Dr. šilovič Josip: Trgovina bijelim robljem. Pucka vseučilišna predavanja 29. i 30. januara i 1. i 2. februara 1932. Zagreb 1932. Izdanje pis-čevo. Tisak zaklade tiskare Narodnih novina. Str. 123.
Veliki filantrop šilovič je pokazal na pravem mestu — na ljudski univerzi — z veščo roko na strašno rano našega socijalnega življenja. Kakor »mene tekel« se glasi njegova beseda: »... U Beogradu prišlo je k abcliciji prostitucije, a na vidiku preko rijeke (t. j. Save v Zemunu) postoji još reglementacija«. To mu je najnujnejši problem: javne hiše se morajo povsod odpraviti, one so gnezdo propalosti najhujše vrste. Reglementacija, t. j. državno nadzorstvo prostituUi je tudi v nasprotju z ustavnimi odredbami, da so vsi državljani pred zakonom enaki in da je zaščitena osebna prostost. Reglementirane prostitutke, pravi šilovič, so izročene na milost in nemilost organom policije, podvržene so zdravniškemu pregledu, a moški, ki se ž njimi spolno združijo — ne! Pod določbo § 280. k. z. spadajo vsi lastniki bordelov, zvodniki in zvodnice, najemodajalci sob, ki jih oddajajo tajnim prostitutkam. Njih delovanje je kaznivo, pa — se ne kaznuje... šilovič se toplo zavzema za popolno abolicijo, a vsaka prostitutka naj se oddš, v prisilno delavnico — saj vrše svoj ogaibni posel samo po sebi umljivo pogostokrat. Prodajanje deklet kot blago za pehotno utešenje v tujino tudi pri nas v Jugoslaviji ni nepoznan delikt Šilovič navaja primere iz dejanskega življenja, ki nam pretresajo dušo do dna. Da se odvrne nevarnost take trgovine, kakor tudi, da se prepreči propadsinje nezaposlenih deklet prostituciji, priporoča ustanovitev »dekliških domov«, v
192 Književna poročila.
katerih najdejo ženske dotlej, da dobe službo, stanovanje in hrano proti pLiznejšemu poplačilu stroškov. Pobuda, ki jo daje Š i I o v i č, da pristopimo čim prej h kodifikaciji edinstvenega zakona, osnovanega na aboli-clji, ki naj omogodi uspešno borbo proti veneričnim boleznim, in prostituciji, je brez dvoma največje pažnje vredna, š i 1 o v i č. u čast in slava, da jo je dal, naši vladi pa toplo priporočilo, da se je oprime!
Dr. Metod Dolenc.
Dr. Ogrin Fr.: Dopolnilo k »Državoznanstvu«. I>ruga, povečana izdaja. Samozaložba. Kranj 1932. Str. 24.
Holm-Nldsen Henning: An internationaJ sur»-ey of bankruptcy law. Posebni odtisk iz World Trade, 1931. Str. 8.
Članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv za pravne i društvene nauke. XLiI. št. 3.: Jankovič Dr.: Duh i jezik zakona; Arandelovič Dr.: Dokaz iapravama po novom zak. o sud. posit. u grad. pamicama; Jovanovič A.: Poremečaji novca i njihovi uzroci; Mirkovič D.: Ograni-čenje pomorakog naoružanja;  Przič I.:   Japamsko-kineski   sukob.  •— Arhiv, XL,I. št. 4.: Taranovaki T.: Socialno pravo u opštem sistemu prava; Tasič D.: Razlika subjektivno^ javnog prava i interesa; Davinič A.: Penzije drž. službenika po Zak. o činovnlcima; Lazarevič A.: Stari i novi zakon o izdavanju tapija; Suibotič I.: Izjednačenje privatnog prava balkanskih država; Kostid L.: Poslovnici Senata i Skuipštine; Jovanovič A.: Jugoslovenska privredna autarhija. — Branič št. 3.: D. J.: Reforma pore te u Francuskoj; Veljovič M.: Siromaško pravo: Culič R.: Jedna nepotrebna polemika o razumevanju § 166. kriv. zak.; Mišic D.: Dnev-nice-nadnice i zabrana po gradanskora sud. post.; Ivkovič D.: Popis po zabrani; Jovanovič St.: Jedan propis krivičnog zakonika ko ji se cesto zaboravlja u žumalistici. — Branič št. 4.: Puljevič T.: Praktična opažanja o novom sud. kriv. postupku; Plakalovič B.: Kome treba predati pri-vatnu tužbu, da bi se održao rok, odreden za podizanje iste u § 86 kriv. zak.? Krstič V.: § 60 t. 17 Zak. o radnjama i Zakon o advokatima; Konic R.: Dokazivanje osnova sopstvenosti po zak. o izdavanju tapija. — Mjesečnik št. 3.: Stefanovič J.: Dvodomni sistem u modernim ustavima; Mogan J.:  Najnovija pomorsko-pravna pitanja pred  comite maritime Internationale; Vragovič A.: Važnije izmjene kriv. zaik. novelom od 9. listopada 1931; Katurič J.: Može li odvjetnički pripravnik u kritičnim stvarima pred redovnim sudovima biti branilac; Perušič š.: Novi čeho-slCKvački stječajni red, red poravnanja i red pobijanja; Eisner B.: ženevske konvencije o čeku. — Mjesečnik št. 4.: Stefanovič J.: Dvodomni sistem u modernim ustavima; Jeremič St.: Zakonski prijedlozi o zaStiti zemljoradnika i o višini kamata; Muha M.: Nadležnost redovnih sudova za rješavanje sporova o vlasništvu i posjedu nekretnina zemljišnih zajed-nica; Polak M.: Zemljiško-knjižna provedba upisa, ustanovljenih u toku ostavinske rasprave, po službenoj dužncsti; Milic I.: O osiguranju tražtoi-na protiv nasljednika na pripalo mu naslede; Eisner B.: ženevske konvencije o čeku. — PoUclja št. 5, 6.: Suibotič D.: 2taačaj prlznanstva u kaz. nenom pravu; Srskič M.: Ekspoize; Jankovič K.: Polici.jska prinuda; Maric K.: Diaciplinako kažnjavamje iz § 231 s. k. p.; Stefanovič M.: Nezaposlenost kao socijalno-ekonomski uzrok kriminaliteta; Kostič L.: ZakJetve državnih službenika; Marinkovič B.: Jedno sporno pitanje o tumačenju zakonskih propisa      118, 119, 129, 130 i 131 novog kriv. post.; Krstič
Razne vesti. 193
V.: § 365, t. 11. starog kriv. zak.; Jankovič T.: Sudski krivični postupak kod starih Atinjana; Stefanovič M.: Profesionalni zločinac; Zlatic M.: Rad upravnih policijskih, sudskih i opštinsfkih vlasti po zakonu o naknadi štete učinjene zlonamernom paljevinom i namernim protivza. konlm poništajem stvari. — Policija št. 7, 8.: Srskič M.: Ekspoze; Jan-kovič R.: Ekspropriacija; Jankovič V.: Zakon o zaštiti avtorske g prava; Jankovič K.: Policijska prinuda; Rosic D.: Zakletva svedoka na glavnom pretresu; Maric K.: Disciplinsko kažnjavanje iz § 231 s. k. p.; Stefanovič M.: Nezaposlenost kao socijalno-ekonomski uzrok kriminaliteta; Petrovič B.: Sudija; Jakovljevič A.: Izvršenje krivičnih presuda po gra-danskoj časti; Gajič N.: O rešenju apora oko prioriteta založnog prava izmedu zakupodavca s jedne i ipoverioca po rešenju o zabrani, ili po izvršenoj presudi, s druge strane; Terzijev K.: O zavičajnosti. — Pravo-sude št. 3.: Subotič D.: Pijanstvo i novi Krivični zakonik; Jurjevič I.: Sastav viječa za odlučivanje c prigovoru protiv optužnice; Steinmetz I.: Nešto o realnom sticaju; čulinovič F.: O prestupu trajnog oduzimanja tude pokretne stvari (§ 323 K. z.); Jovanovič St.; Privatni učesnik-ne-tuižilac, ili supsidije,mi tužilac? Eisner B.: Ponuda potpvmog namirenja tražbina za vanstečajno poravnanje; Grašič I.: Nujna uredba; Tauber L.: Biohemija u službi pravosuda; Lesič I.: O postupku overavanja na području Vrhovnog suda u Sarajevu; Stanoš I.: Nešto o sastavu imov-nika; Mihajlovič J.: Primena § 37 Grad. s. p. na teritoriji Beograd. Ape-lacionog suda u vezi sa § 233 ovrš. zak. na teritoriji Apelacionog suda u 'Novom Sadu; Krdžič M.: Kad je reišenje u prinudnom poravnanju i izvršno? Korozov A.: Taksiranje advokatske punomoči; Matijevič I.: »Prava predaja« darovane stvari. — Pravosuda št. 4.: Danic D.: Usvojena deca u svetlosti Zak. o činovnicima; Goršič Fr.: Socialna zaštita u izvršnem postupku; Matijevič I.: »Prava predaja« darovane stvari; Hiršl J.: O realnoj podsudnosti po Grad. sudovndku u vezi sa § 71 zak. o imutarnjem uredenju, osnivanju i ispravljanju zemljlšnih knjiga; Jovanovič B.: Nadležnost za overavanje pobpisa nepismenih lica na menici; šestan K.: Nekoliko reči o primeni § 263 t. 1 Z. s. kr. p.; Polak M.: Da li je u slučaju protivu tužbe potrebna optužnica: Plakalovič B.: Odnos istražnog audije i državnog tužioca u izvidajima; Rukavina B.: Pristoji li mužu zakonsko ovlaštenje da zastupa ženu pred sudom i kod podnosa krivične privatne tužbe; Petkovič I.: O formalnim pogreškama kod pismenih krivičnih presuda.