MOSTOVI 1/1989/XXIV 53
no. On raspolaže odgovarajučim informacija¬
ma o poslu u koji je uključen, a nije ograničen
samo na fragment teksta koji prevodi. Samim
tim njegova je motivisanost za rad znatno
veča, kao i zadovoljstvo pri obavljanju posla, a
to su činioci koji se nipošto ne smiju zanema-
rivati. Pored toga, potpunim uključivanjem u
cijeli tok gdredjenog posla prevodilac stiče
znanja koja prevazilaže domen mehaničkog
prevodjenja uz pomoč rječnika i koja su od
izuzetnog značaja za tačnost i kvalitet prevo¬
djenja, jer čovjek može zaista dobro prevesti
samo ono što razumije. Pored toga, prevodeči
strane> ponude, tehničke opise, uputstva za
rad itd. prevodilac dolazi do termionologije
koju mu nikakav rječnik na svijetu ne može
obezbediti i u stanju je da je kod svakog idu-
čeg pismenog ili usmenog prevodjenja us-
pješno i tačno primjenjuje. Tako prevodilac
postaje specijalista za pojedine oblasti, čime
koristi svojoj radnoj organizaciji, a za sebe do¬
biva osječaj sigurnosti i zadovoljstva, karakte-
rističan za dobro obavljen posao.
U zaključku bismo mogli reči da, za sada,
prevodilac mora da se sam izbori za svoju
afirmaciju i ulogu, jer u večini organizacija ove
vrste njegovo mjesto i uloga nisu dovoljno de-
finisani kroz sistematizaciju i opis poslova.
Pored toga, kao intelektualac koji samim tim
teško podnosi svaku situaciju iz koje ne može
da sagleda cjelinu, vlastitim angažovanjem na
odredjivanju svog mjesta u procesu rada ima
priliku da savlada uzroke svog nezadovoljstva
i da stekne poziciju koja če se u svakom tre¬
nutku vrednovati kao značajna za radnu orga-
nizaciju.
Matej Rode
Učenje tujih jezikov in prevajanje
L’etude des langues etrangeres et la traduction
A toute personne connaissant deux ou plusleurs langues, il arrive de faire de la traduction
meme sans le vouloir. En general, sauf si des circonstances favorables s’y pretent, la deuxieme
langue utilisee dans la traduction dolt etre apprise speclalement. Notre pays etant petit, nous nous
voyons dans 1’obligation d’etudierplusieurs langues etrangeres a la fois. L'interetpour Tetude des
langues est variable, 1’allemand et Tangtais ayant une torte priorite. Se pose aussi le probleme de la
qualite du savoir. A ce sujet, 1’auteur de 1’article essaie de faire une comparaison des methodes
d’enseignement utilisees et des resultats obtenus avant et apres la reforme de Tenseignement en
general dans notre pays.
Outre Tenseignement des elements de connaissance: comprendre, parter, Ure et ecrire, et celui
plus difficile de reflechir dans une langue etrangere donnee, nos ecoles, du primaire jusqu’a la
faculte, devraient aussi permettre d’apprendre le sixieme element, qui est celui de traduire.
Pri prevajanju je potrebno znanje dveh jezi¬
kov: jezika izvirnika in jezika, v katerega prevaja¬
mo. Obeh se moramo naučiti. Jezik, ki se ga
naučimo v prvih letih življenja, je materni jezik.
Kdor želi prevajati, se mora naučiti še kakšne¬
ga jezika. Ne zanima me namreč vprašanje,
kako doseči cilj. Možnosti je veliko: učenje je¬
zika v šoli, samoiniciativno učenje in tudi po¬
sebne okoliščine, kot npr. bivanje v tujini in
podobno. Zanima me le dejstvo, da se mora¬
mo drugega jezika posebej učiti. Drugo, kar
54 MOSTOVI 1/1989/XXIV
me zanima, je, koliko pri takšnem učenju pre¬
mišljujemo o prevajanju ter kako se pripravlja¬
mo na prevajanje.
V današnjem svetu, še zlasti v večnacio¬
nalni državi, kot je naša, ki je obenem zelo
odprta v svet, ni človeka, ki bi se mu nikoli ne
zgodilo, da se mora sporazumevati z ljudmi, ki
ne poznajo njegovega jezika. In takrat pride do
prevajanja. Nedvomno je to tudi eden od raz¬
logov, da v naših šolah začenjamo poučevati
tuje jezike zelo zgodaj. Ni nujno, da je to ved¬
no kak svetovni jezik. To je lahko jezik okolja,
ali pa, kot pri nas v Sloveniji, srbohrvaški jezik.
Tako so že osnovnošolci prisiljeni prevajati.
Zato moramo razmišljati o tem, kako se učimo
tujih jezikov ter kakšno vlogo ima pri tem pre¬
vajanje. Na to vlogo lahko gledamo z več vidi¬
kov, količinskih in kakovostnih.
Za tiste, ki se ukvarjajo s količino, je prvo
vprašanje, katere jezike se učimo oziroma ka¬
tere jezike poznamo in jih uporabljamo pri pre¬
vajanju. na splošno gledano, število teh jezi¬
kov niti ni tako majhno. Ali točneje, teh jezikov
je toliko, kolikor jih potrebujemo. Vedno se
namreč najde kdo, ki zna prevajati tudi iz
redkih jezikov. Vendar pa je to le enostranska
situacija. Znanje tujih jezikov je razporejeno
zelo neenakomerno. V posameznih področjih
prevladujejo nekateri jeziki, drugi pa so pre¬
malo zastopani. To je posledica različnih de¬
javnikov, od zgodovinskih do sodobnih. Pri
tem mislim predvsem na naše šolstvo, saj
sem prepričan, da prav ono mnogo prispeva k
takšni situaciji. Izbor tujih jezikov za pouk v
naših šolah ni najbolj razumen.
Naj to podkrepim s primerom iz Slovenije.
Po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije
je anketa med 3700 zaposlenimi, ki delajo v
zunanji trgovini, pokazala, da jih 48 odstotkov
zna nemški jezik, 33 odstotkov angleški, 11
odstotkov italijanski, 5 odstotkov francoski in
le 1 odstotek ruski jezik. Le malo jih
zna špansko, še manj pa arabsko. Teh podat¬
kov ne navajam zato, da bi skušal na vsak na¬
čin izsiliti uvedbo pouka japonskega ali kake¬
ga drugega redkega jezika. Ti podatki mi le
pomagajo, da ponazorim enostranskost po¬
znavanja tujih jezikov. Še posebej me moti
majhen odstotek tistih, ki znajo ruski jezik. Če
k temu dodamo še dejstvo, da se v Sloveniji v
srednjih šolah ruščina kot prvi jezik sploh ne
poučuje, lahko ugotovimo, da je stanje že kar
kritično. Kažejo se tudi že prve posledice. Ka¬
dar v poletnem času v Ljubljani iščemo sodne¬
ga tolmača za ruski jezik, ga ne bomo našli,
čeprav bomo povprašali tudi v Celju ali Mari¬
boru. Zavedam se, da ni edini razlog v omeje¬
nem številu prevajalcev ruskega jezika, pač
pa igra pomembno vlogo tudi gospodarski vi¬
dik. Honorarji za sodne tolmače so zelo nizki,
tako da mnogi vračajo svoje uradne pečate.
Vendar pa bi bila možnost za takšno stanje bi¬
stveno manjša, če bi bilo v Sloveniji več po¬
znavalcev ruskega jezika. Vedno manj Slo¬
vencev zna rusko, ker na srednjih šolah že
dalj časa ne poučujejo tega jezika. V drugih
okoljih ni tako. Vemo, da obstajajo predpisi o
zastopanosti tujih jezikov na šolah. Prav tako
vemo, da so ti predpisi, kot sicer vsi drugi
predpisi pri nas, posebej še v šolstvu, vedno
fleksibilni in se podrejajo najrazličnejšim de¬
javnikom, od kadrovskih do osebnih. Naj vas
samo spomnim na bojkot pouka ruskega jezi¬
ka na šoli Marko Ivekovič v Zagrebu, v kate¬
rem so sodelovali tudi starši.
Vse navedeno dokazuje, da sta izbor in
razporeditev tujih jezikov za pouk v naših šo¬
lah zelo vprašljiva ter bi se morali mi, prevajal¬
ci, organizirano vključiti v reševanje tega sta¬
nja.
V zvezi s količino in razporeditvijo pouka
tujih jezikov se pojavljajo tudi vprašanja, ki še
globlje segajo v proces učenja tujih jezikov,
zlasti v zvezi s prevajanjem. Tu gre zlasti za
kakovost takšnega pouka, ali natančneje, za
to, kakšno vlogo pri tem ima prevajanje.
Ne bi rad govoril o tem, kako danes po¬
učujejo tuje jezike, niti ne o tem, da je včasih
srednja šola dajala učencem več znanja kot
danes. Vajeni smo, da govorimo o nekdanji
gimnaziji kot o vzorni šoli, ki je dajala svojim
učencem odlično znanje tujih jezikov. Rezulta¬
ti pouka tujih jezikov v nekdanjih gimnazijah
so bili boljši, kot so danes. Gimnazija je bila
šola, s katero se danes ne more primerjati no¬
bena druga srednja šola. Učenci prejšnjih
gimnazij so bili »izbranci«, tam je bila kako¬
vost, tega pa danes ni več. Sedaj je srednja
MOSTOVI M19891XXIV 55
šola tako množična, da ni moč doseči kakovo¬
sti nekdanje gimnazije. Podobno velja za uči¬
telje. V Sloveniji, ki do leta 1919 ni imela svoje
univerze, so bili najboljši strokovnjaki za po¬
samezne vede profesorji na srednjih šolah,
kolikor jih ni odšlo na Dunaj ali v Graz. To je
veljalo tudi za učitelje tujih jezikov. Danes je
število učiteljev tolikšno (čeprav jih še vedno
ni dovolj), da nihče ne more od njih zahtevati
strokovne ravni nekdanjih gimnazijskih profe¬
sorjev. Pri takšnem številu učencev in učite¬
ljev na današnjih srednjih šolah ne moremo od
njih zahtevati kakovosti, ki bi se merila z nek¬
danjo gimnazijo. S tem ne želim reči, da med
današnjimi učitelji ni vrhunskih pedagogov in
strokovnjakov. Najboljši dokaz za to je veliko
število dobrih prevajalcev, ki so tu med nami
in so končali - ne kako staro gimnazijo, pač
pa eno od sedanjih srednjih šol.
• Pri tem pa ne smemo pozabiti na velik na¬
predek metodike pouka tujih jezikov. Novi po¬
gledi na učenje tujih jezikov, če jih primerjamo
z nekdanjimi, so prinesli izredno dobre rezul¬
tate. Zamerimo jim lahko le ekskluzivnost. Ta¬
koj ko je nekdo odkril novo metodo pouka tujih
jezikov, je prenehalo veljati tisto, kar je veljalo
dotlej. Vsaka taka metoda je vedno začela od
začetka, ne glede na to, ali je šlo za neposred¬
no, avdiovizualno, globalno ali kako drugo me¬
todo. Kot da pred tem ni bilo ničesar, ali pa,
kot da prejšnje ni bilo nič vredno. To je sicer
videti razumljivo. Kadar želi kdo vpeljati novo
metodo, mora to napraviti na najbolj ekstre¬
men način, kar pa doseže le z zanikanjem
vsega prejšnjega. Na žalost pa življenje ne
prenese ekstremov in zahteva vedno tudi
kompromise, kar velja tudi za pouk tujih je¬
zikov.
Morda sem se nekoliko oddaljil od osnov¬
nega vprašanja, vloge prevajanja pri učenju
tujih jezikov. Menim, da se temu vprašanju po¬
sveča premalo pozornosti. Še vedno velja
mnenje, da poznavanje tujega jezika obsega
štiri osnovne sposobnosti: razumevanje, go¬
vorjenje, branje in pisanje. Učiteljeva naloga
naj bi bila, da nauči učenca teh sposobnosti v
kar največji meri. Prav tu pa leži jedro vpraša¬
nja, o katerem želim govoriti.
Štiri navedene sposobnosti - razumeva¬
nje, govorjenje, branje in pisanje - so brez
dvoma osnovne in nujno potrebne, saj brez
njih ni znanja jezika. Vendar pa znanje jezika
ni samo to, pač pa nekaj več.
Mislim namreč, da popolno znanje jezika
obsega tudi sposobnost misliti v tem jeziku.
Zavedam se, da je to takšna zahteva, ki jo je
moč doseči le v izrednih razmerah, in tega ne
moremo zahtevati od običajnega šolanja v na¬
ših šolah. Vendar pa za nas to ni bistveno, ho¬
tel sem samo spomniti na dejstvo, da takšna
sposobnost sodi k znanju jezika.
Poleg omenjenih štirih sposobnosti ob¬
staja še peta, tj. sposobnost mišljenja v tujem
jeziku, ter šesta, sposobnost prevajanja, ki pa
je po mojem mnenju zanemarjena.
Kadar govorimo o znanju tujega jezika,
običajno ne mislimo na prevajanje, ker se nam
zdi, da samo od sebe sodi k znanju jezika.
Kdor pozna tuji jezik, ta zna tudi prevajati.
Prepričan sem, da je tako prepričanje na¬
pačno. Vsi vemo, da imamo izvrstne pozna¬
valce jezika izvirnika in jezika prevoda, a ne
znajo prevajati, vsaj ne tako dobro, kot tisti, ki
se ukvarja s prevajanjem. To je podobno kot
pri ljudeh, ki znajo zelo tekoče govoriti, ko pa
jih zaprosiš, naj to zapišejo, ugotoviš, da so
pisanja bistveno manj vešči. To pomeni, da
dobro obvladajo sposobnost govorjenja, slabo
pa sposobnost pisanja. Mislim, da je sposob¬
nost prevajanja posebna sposobnost pozna¬
vanja jezika, ki se je lahko naučimo prav tako,
kot se naučimo pisnega ali ustnega izražanja.
Zakaj doslej nismo posvečali dovolj po¬
zornosti tej sestavini znanja tujega jezika?
Nedvomno lahko osnovni razlog za to poišče¬
mo v napačnem stališču, da zna vsakdo, ki
zna tuji jezik, tudi prevajati. V praksi se je ta
sposobnost vedno povezovala z znanjem tuje¬
ga jezika, ne da bi se zavedali, da je to prav
specifična sposobnost. Poleg tega pa so ved¬
no mislili, da se ta sposobnost povezuje z
znanjem drugega jezika, ki je povezan z os¬
novnim, torej jezika izvirnika in jezika prevoda.
Učitelji tujega jezika so bili prepričani, da je
sposobnost prevajanja povezana z znanjem
materinega jezika, učitelji materinega jezika
pa, da je to vprašanje znanja tujega jezika.
Ker pa je prevajanje nemogoče brez znanja
56 MOSTOVI 1/1989/XXIV
tujega jezika, je prevladalo mnenje, da spada
pod okrilje tujega jezika.
Še en razlog je, da se učitelji tujega jezika
zadnje čase neradi ukvarjajo s prevajanjem.
Celo sam pojem prevajanja je bil nekaj časa
na naših šolah nekakšen tabu. Tu gre za
modo novih metod poučevanja, o katerih sem
že govoril. Kdor se je želel učiti po sodobnih
metodah, se je moral odreči stari, predvojni,
slovnično-prevajalski metodi. Ta »prevajal¬
ska« metoda je imela zelo malo skupnega s
sodobnimi pogledi na prevajanje. Njena os¬
novna značilnost je bilo mehanično prenaša¬
nje pomena posameznih besed in fraz iz ene¬
ga jezika v drugi. O tem pričajo tudi številna
poglavja in celi prevodi, ki so jih učenci lahko
kupili poleg učbenika ža latinski jezik.
Kaj hočem pravzaprav povedati, ko govo¬
rim o vlogi prevajanja pri učenju tujih jezikov?
Predvsem želim, da se vsak, ki zna katerikoli
jezik, zaveda dejstva, da je prevajanje poseb¬
na sposobnost uporabe jezika. Prav zato tudi
zahtevam, da naj tudi prevajanje dobi svoje
mesto v vedi, ki se ukvarja z jezikom, lingvisti¬
ki, vendar ne v mikrolingvistiki, ki se ukvarja z
notranjimi zakonitostmi posameznega jezika,
pač pa v makrolingvistiki, ki se ukvarja s pre¬
učevanjem funkcije jezikovnega sistema. Za¬
htevam, da se prevajanje obravnava kot miš¬
ljenje v okviru psiholingvistike ali kot komuni¬
kacija v okviru sociolingvistike, da ne govorim
o funkciji jezika kot sredstva umetniškega iz¬
ražanja, s katero se ukvarja literarna teorija.
Funkcija jezika v procesu prevajanja je
predmet obravnavanja posebne vede, vede o
prevajanju ali translatologije, kot jo tudi lahko
imenujemo. Proces prevajanja ima svoja pra¬
vila, svoje zakonitosti, s katerimi se moramo
ukvarjati. Rezultati takšnih preučevanj, rezul¬
tati znanstvenega obravnavanja prevajanja,
morajo biti poznani in dostopni vsem, ki upo¬
rabljajo ta jezik, vsaj v taki meri, kot so pozna¬
ni in dostopni rezultati preučevanja sociolin¬
gvistike ali psiholingvistike, da ne govorim o li¬
terarni teoriji. Pri tem se mi zdi, da sta tradicija
in samozavest strokovnjakov tolikšni, da nji¬
hove ambicije po poznavanju te funkcije jezika
včasih že škodijo poznavanju osnovnih zako¬
nitosti jezika nasploh. Zgodovina književnosti
se je na nekaterih šolah v Sloveniji že tako
razbohotila, da gre pouk na račun učenja jezi¬
ka in mikrolingvistike.
Postavlja se novo vprašanje: kje in kdaj
začeti z informiranjem o pravilih translatologi¬
je. Menim, da je treba začeti čimprej, in sicer v
ustrezni obliki in na ustrezen način. Vsekakor
pa ob prvi priložnosti, ko pride do stika dveh
jezikov. Že takrat se je treba vprašanja lotiti
znanstveno, s poznavanjem vprašanja in reši¬
tve zanj. To pomeni, da lahko damo prve infor¬
macije o translatologiji že učencem osnovnih
šol pri njihovem prvem srečanju z drugim jezi¬
kom, s tujim ali pa z jezikom okolja. Dijak v
srednji šoli bi moral zvedeti že nekaj več. To
pa zahteva intenzivno učenje tujega jezika, ki
pa ni možno brez poznavanja zakonov prevaj-
nja. Če pa želimo, da vsi ti učenci pridobijo to
znanje, prirejeno za njihovo starost, potem
moramo najprej za to usposobiti njihove učite¬
lje. Tu pridemo do novega vprašanja: kdo bo
usposabljal učitelje. Kje naj učitelji osnovnih
in srednjih šol dobijo potrebno znanje? Ne¬
dvomno na fakulteti. In treba je povedati, da
nekatere fakultete to že delajo. Kolikor je
meni znano, predavajo teorijo prevajanja kot
poseben predmet v Beogradu, Skopju in v No¬
vem Sadu. Na nekaterih fakultetah, na primer
v Ljubljani, obstaja le specializacja na tretji
stopnji. Vendar pa to ni tisto izobraževanje, ki
ga potrebujemo v našem primeru, saj izobra¬
žuje prevajalce za prakso, torej tiste, ki že de¬
lajo kot prevajalci. Bodoči učitelji tujih jezikov,
o katerih govorimo, translatologije še vedno
nimajo v svojih učnih načrtih. Kakšne so po¬
sledice takšnega stanja, vemo vsi tisti, ki smo
absolvirali na takšnih fakultetah. Kjub najbolj¬
šim ocenam, odličnemu poznavanju velikih in
majhnih pisateljev v jeziku, ki smo ga študirali,
kljub brezhibnemu znanju slovnice in stilistike
smo postali nemočni takoj, ko smo se znašli v
vlogi strokovnega prevajalca. Za marsikoga je
bil to pravi šok. Ni bilo lahko niti tistim, ki so se
odločili za pedagoško delo, a ti so imeli vsaj
minimalno teoretično znanje o pedagogiki in
metodiki poučevanja tujega jezika. Prevajalec
pa ni imel nikakršnega teoretičnega znanja.
Danes ni več tako, saj na nekaterih uni¬
verzah študentom tujih jezikov že nudijo vsaj
MOSTOVI 1/1989/XXIV 57
osnovno znanje o prevajanju, to, čemur pravijo
teorija prevajanja. Vendar pa mislim, da tak
način seznanjanja s translatologijo ni naj¬
boljši. Translatologijo je treba preučevati in
poučevati na oddelkih za materni jezik, ne pa
na onih za tuje jezike.
Če soglašamo s trditvijo, da je translato-
logija del makrolingvistike, torej tistega dela
lingvistike, ki se ne ukvarja s sistemom jezika,
temveč z njegovimi funkcijami, potem ni pred¬
met njenega preučevanja posamezen jezik,
pač pa jeziki nasploh. To pomeni, da te vede
ni nujno potrebno povezovati s poznavanjem
kakega tujega jezika. Zakoni translatologije
so prav tako univerzalni kot zakoni sociolin¬
gvistike ali literarne teorije. Zato sem prepri¬
čan, da je mesto translatologije v okviru po¬
učevanja maternega jezika. Po pravilu je pri
prevajanju vedno en jezik materni jezik. Prav
zaršdi tega je tako zelo pomembno, da preva¬
jalec dobro pozna svoj materni jezik. In med
drugim bi moralo poznavanje tega jezika vse¬
bovati tudi uporabo jezika pri prevajanju. Zato
predlagam, da vključimo vedo o prevajanju v
fakultetne programe študija maternega jezika.
Tako bi pripravljali učitelje maternega jezika
na preučevanje in poznavanje translatologije
ter njeno posredovanje učencem že v osnovni
in srednji šoli. Tako bi ustvarili možnosti za šir¬
jenje in dopolnjevanje tega znanja na fakul¬
tetah. Na oddelkih za materni jezik bi se to
znanje poglabljalo, na oddelkih za tuje jezike
pa konkretiziralo. Osnovno teoretično znanje
bi uporabljali' pri posebnih vprašanjih, do
katerih pride ob stiku dveh jezikov: maternega
in tujega, ki ga poučujejo. Veda o prevajanju
obravnava posebna teoretična vprašanja, ki
izvirajo iz razlik dvojice jezikov. Tako bi bodoči
absolventi dobili uporabno znanje, ki bi ga
uporabljali kot specializirani prevajalci ali pa
kot profesorji tujih jezikov v osnovni ali srednji
šoli. Kakršno koli delo s tujim jezikom namreč
ni možno brez prevajanja.
Mimogrede bi rad opozoril še na eno
vprašanje učenja tujih jezikov, tj. poučevanja
tujih jezikov na nefiloloških fakultetah. Skoraj
vse fakultete imajo v svojem programu tudi tuji
jezik, največkrat nekako nedoločeno »učenje
jezika«. Pri tem se profesorji običajno ukvarja¬
jo s t. i. nivelizacijo znanja. Prizadevajo si do¬
polniti osnovno znanje, ki so ga študentje pri¬
nesli iz srednjih šol. V najboljšem primeru se
ukvarjajo s terminologijo stroke v tujem jeziku.
Mislim, da bi prav v takšnih učnih programih
morala najti svoje mesto translatologija, in
sicer v praktični obliki, ne pa v osnovni ali
teoretični. Po takšnem šolanju bi moral štu¬
dent biti usposobljen za prevajanje strokovnih
besedil iz tujega jezika, ki ga študira, čeprav
na škodo splošnega poznavanja sistema jezi¬
ka v celoti. Njegovo znanje bi morali usmerjati
zlasti na tista vprašanja, strukture in pravila,
ki so v ospredju podjezika njegove stroke.
Znano je, da ima vsaka stroka svoj podjezik,
mikrojezik, ki priznava splošne jezikovne za¬
kone, a ima svoja praktična pravila, ki so ved¬
no ožja od tistih, ki veljajo za celoten jezikovni
sistem. Takšno šolanje bi moralo študente us¬
posobiti za uporabo tega jezika v povezavi z
zakonitostmi translatologije, tako da bi bili
sposobni ta podjezik prenašati v materni jezik.
Zavedam se, da takšne zahteve nalagajo
profesorjem dodatne naloge in obveznosti. Če
pa nam bo uspelo razširiti splošno raven po¬
znavanja translatologije in njenih vprašanj in
če se bomo o njih pogovarjali že na srednji
šoli pri pouku maternega jezika in če se bodo
z njimi ukvarjali tudi študentje, učitelji in profe¬
sorji, potem bo manj težav tudi na nefiloloških
fakultetah.
Iz vsega navedenega bi lahko potegnil
tele osnovne misli:
1. Lotiti se moramo razporeditve tujih jezikov
za pouk na naših šolah.
2. Vsakega uporabnika jezika moramo se¬
znaniti z osnovami translatologije.
3. Translatologijo bi morali kot poseben pred¬
met vključiti v programe oddelkov materne¬
ga jezika na univerzi, in sicer v sklopu
splošne lingvistike.
4. Oddelki za tuje jezike na univerzi bi morali
posvetiti večjo pozornost posebni transla-
tologiji, predvsem tistim vprašanjem, ki iz¬
virajo iz stika med maternim in tujim jezi¬
kom.
5. Učenje tujih jezikov na nejezikovnih fakul¬
tetah bi morali čimbolj usmeriti na prevaja¬
nje strokovne literature iz ustrezne stroke.