Odkritje Slomšekovega spomenika. (Pridiga. Govoril kanonik Fr. Kosar) 24. jun. 1878. Čast Bogu na vižavah in mir ljudem na zemlji. Luk. 2, 14. II. Prvi napis je piaan 7 nemakem jeziku in sicer zato, ker se 7 tej cerk^i božja beseda 7 nemakem jeziku oznanuje, in ker to, kar ta napis p07e, 7 prvi 7rsti stolno cerke7 zade^a. Glasi se namreč: nDem Gitiuder des Biscbofsitzes zu Marburg", po slo^enaki: ,,Ustano7itelj u akofo7skega sedeža 7 Mari b oiu". ^Preselit^e.akofijskega sedeža iz Koroškega na Štajersko ao verniki in dubo^niki Lavantinske škofije, na Stajerakem živeči, že zdavuej želeli. Še bolj pa ao želeli 7erni Slo7enci, za Dra7o in Muro živeči, pridruženi biti La^antinskej skofiji, naj bi imeli 7išjega pastirja, eigar pastirski glas na pridežnici in 7 spovednici bi zamogli ameti, iu kteremu bi zaiaogli 7 S7ojem jeziku zauplji^o, kakor otroci očetu, S7oje dusne re7e in potrebe razodeti. Te želje ao postale toliko silnejše, odkar so pokojni Slomaek, po 87ojib spiaih že da^uej 7sem 7eruitn Slo^encem priljubljeui, škof postali. Vedno bolj pogosto ao dohajale nujne prošuje, z tisoč in tisoč podpiai ne le do pokojnega akofa Slomšeka, ampak tudi do pokojnega nadškofa Solnograskega Maksimilijana Tarnoczy-ja. Čiga^o srce bi bile take proanje bolj ome6ile, kakor očeto^sko srce Sloiuaeko7O? Pa tudi pokojni nadškof Solnograški, kterim Bog še 7 nebeaih za to po7ini, so 7edeli pobožne želje 7ernega slo^euskega ljudstva ceniti, ter so si po 78ej mo5i prizade^ali, jim ustre5i. Ali dopo^edati se ne da, koliko skrbi in teža7 je bilo pokojnenm škofu celib 6 let, ko se je to delo sno^alo, treba prenašati in koliko žrt^orati! Tudi Maiiborski meščani so priznali silue težave presulo^anja; kajti takratni mestni župan čestita 7 svojein zab^alnem listu dne 12. febr. 1858. pokojnemu knezu, da so norjaško delo" preselo^anja srečno dovršeli in poteni piista^lja: ,,Imena Tarnoczy inSlomšek bota pri nas in našib potomcih neumrlji^a". Tudi pokojni knez sami so nam 7ečkrat tisti 5as rekli: ,,Ne bil bi 7erjel, da bo preselite^ toliko težav imela; pa ker se je delo enkrat za5elo, se mora tudi do konca dognati. Za nas je selitev le žrtva. Mi ne bouuo ni6 dobrega doži^eli, morebiti naai nasledniki; na nas cakajo le skibi in trpljenje. ln zarea je tako bilo! In zdaj, ko so te skrbi že zda^nej preminole, in se je 7se trpljenje, kakor zaupamo, pokojnemu kuezu že zdavnej 7 7e5no ^eaelje spremenilo, — zdaj ko že blizu 20 let dulio^ne dobrote, pa tudi časni dobicek preselit^e vživamo, — zdaj, ko 7erniki od 7seh strani zauplji^o tu sem k 7išjemu pastirju pribajajo, pri Njib iskat iu prejemat pomo5i in tolažbe, in ko 7am višji pastir sami po 7aeh farah nebeaki krub božjih naukov drobijo in kakor oče 7as u5ijo: — 7prašam vas ljubi moji! ali nimamo uzroka, se denea tega 7elikega dela 7eaeliti, Boga za to dobroto slaviti, pa tudi možase h^aležno sponiinjati, ki je to norjaško delo", kakor se je takrat imeno^alo, 8la7no dovrail ? Vprašam 7as nadalje: ali niso pokojni knez in škof Anton Martin, ki so to cerke7 k dostojnosti ,,stolne cerkve" povzdiguili, tudi čaatnega apomenika 7 tej cerk^i zaalužili? Da; z ozirom na 7se to smo dolžni denes s bvaležoim srcem isklicati; Čast bodi Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji! Čast bodi pa tudi spominu na ustano^itelja škofo7skega sedeža 7 Mariboru, iu mir n j e g 0 7 i m košicam 7 grobu! (Dalje pribodnjiS.)