ZAPIS OB TRETJEM SEMINARJU ZA SORABISTIKO V BUDIŠINU
Inštitut za sorabistiko leipziške univerze je s sodelovanjem sorabističnega inštituta v Budišinu (Institut za serbski ludospyt), ki je ustanova Nemške akademije znanosti v Berlinu, letos od 12. do 25. julija pripravil svoj tretji seminar za tuje slaviste. (S seminarjem so začeli že leta 1967, vendar ga organizirajo le vsako drugo leto.) V poslopju lužiškosrbske učiteljske akademije se je zbralo trideset slavistov iz desetih držav (Anglija — 2, Avstrija — 3, Češkoslovaška — 6, Francija — 2, Japonska — 1, Jugoslavija — 3, Norveška — 1, Poljska — 8, Romunija — 3, Sovjetska zveza — 1). Da sta bili najmočneje zastopani Češkoslovaška in Poljska, je razumljivo, saj so bili kulturni in znanstveni stiki s tema sosedoma zmeraj živahni; nekatera poljska in češkoslovaška slavistična središča imajo že lepo tradicijo v proučevanju lužiškosrbskih jezikov, književnosti, folklore in zgodovine, npr. J. Pata, A. Frinta, J. Petr (Praga); Z. Stieber, H. Ta-borska-Popowska, Z. Topolinska (Varšava), K. Polanski (Poznanj).
Seminar je s svojimi sodelavci prizadevno in uspešno vodil prof. dr. Hinc Sewc, predstojnik sorabističnega inštituta univ. Karla
Marxa v Leipzigu. Strokovna predavanja so imeli profesorji in znanstveni sodelavci omenjenih dveh inštitutov, lektorate gornje-srbskega knjiž. jezika na treh stopnjah pa so vodili dialektolog Helmut Jenč, lektor Marko Meškank in Ludmila Budarjowa, ki je pred kratkim diplomirala iz sorabistike v Leipzigu. Z nekaj manj urami je bil na seminarju zastopan dolnjesrbski lektorat, ki ga je vodil znanstveni asistent Starosta, obiskovalo pa ga je 12 udeležencev.
Razen za osrednji program (predavanja in lektorati) je vodstvo seminarja poskrbelo tudi za to, da smo se neposredno seznanili z življenjem Lužiških Srbov, z njihovo kulturno, prosvetno in politično dejavnostjo. Organizirali so več poučnih izletov, obiske pri pisateljih, skupno srečanje in pogovor s pisatelji in drugimi kulturnimi delavci, sprejem pri vodstvu lužiškosrbske množične politične organizacije »Domowina«, itd. S posebno naklonjenostjo so udeleženci pozdravili nastop Državnega ansambla za lu-žiškosrbsko ljudsko kulturo, ki šteje nad 150 poklicnih pevcev, plesalcev in godbenikov; zbor goji bogato ljudsko umetniško tradicijo in je dobro znan tudi zunaj meja
51
NDR (pred sedmimi leti je gostoval v ljubljanskih Križankah). Ni pa pri tem razveseljivo dejstvo, da imajo težave s pomlajevanjem zbora, saj je čedalje manj mladih, ki še znajo materinščino. Posebno doživetje je bil tudi obisk v lužiškosrbskem literarnem muzeju (Srbski dom v Budišinu), ki ga je s tako vnemo urejal pokojni lužiško-srbski patriot, literarni zgodovinar, kritik in pisatelj dr. Jurij Mlynk (1927—1971).
Z vprašanji lužiškosrbskega šolstva smo se srečevali na poti po Lužici. Čeprav je v NDR s posebnim zakonom (1948) zavarovana enakopravnost lužiškosrbskih jezikov v najširšem smislu, in tako srbščina po tisoč letih ni več preganjana, smo lahko vseeno ugotovili, da se število srbskih razredov in učencev po šolah nenehno zmanjšuje; osvoboditev je najbrž prišla nekaj desetletij prepozno, kolo zgodovine se pa ne da zavrteti nazaj. Razmere v šolstvu so seveda neposredno povezane z jezikovnim položajem »na terenu«, zato ni čudno, da me je zanimalo vprašanje, koliko Luži-čanov še govori ali zna govoriti srbsko. Iz-
kazalo se je, da na to vprašanje tudi domačini kaj različno odgovarjajo; vsekakor ni nihče več omenjal številke 120 tisoč, ki jo navaja Tone Glavan {Lužiški Srbi, Ljubljana 1966, str. 14), večinoma so navajali števila med 60 in 80 tisoč. Na splošno lahko rečemo, da stoodstotno srbskih vasi ni več, da obstajajo v Lužici le čista nemška in jezikovno mešana območja. Priznati je treba, da se jezikovno najtrdneje držijo katoliška območja na zahodu Gornje Lužice — to je tudi posebno narečje — npr. vasi Chröscicy, Pancicy, Smjerdžaca itd., kjer tudi predšolski otroci v vrtcih govorijo srbsko.
Ce si hočemo nekoliko izostriti pogled na lužiškosrbski jezikovni položaj, je najbolje, da se za nekaj krajev naslonimo na podatke, ki jih po Mukovih statistikah (1880-5) in ugotovitvah Cernika (1955-6) navajajo avtorji H. Faska, F. Michalk in H. Jenč v uvodu k lužiškosrbskim narečnim tekstom (Sorbische Dialekttexte I—VIII, 1963-70); podatki zajemajo osem narečnih področij Gornje in Dolnje Lužice. Podoba je takale:
Skupni srednji odstotek lužiškosrbsko go-vorečihbi bil v omenjenih vaseh po Muki 92, po Černiku (70 let pozneje) pa 41. Verjetno se je ta odstotek v zadnjih petnajstih letih še močno zmanjšal, saj je najstarejši rod (rojeni do leta 1900), ki je zajet v Cer-nikovih statistikah, zdaj že dokaj razredčen, srbski naraščaj pa čedalje šibkejši.
Vendar zahtevajo gornji podatki še nekaj pojasnil. Poudariti moramo, da večina navedenih krajev ne leži na obrobju lužiškosrbskega ozemlja, da so praktično vsi Srbi
dvojezični in da se srbsko-nemška dvojezičnost skoraj dosledno razvija v smeri nemške enojezičnosti; nasprotnih primerov ni. Tako velikega zmanjšanja odstotka srbsko govorečega prebivalstva Lužice ne smemo pripisovati samo dotoku nemškega življa po drugi svetovni vojni (pretežno z današnjih zahodnopoljskih področij), temveč v precejšnji meri zmanjševanju odstotka kmečkega prebivalstva in naraščanju delavskih in mestnih plasti, ki se večinoma vključujejo v nemško govorečo jezikovno skupnost. Najbolj popolna je »frontalna de-
521
Serbske noreče
A hs. noreče
1 Budyska noreč
2 kotolsko noreč
3 Wösliconsko noreč
4 Kulowsko noreč
5 holonsko noreč
6 wuchodna holonsko noreč
7 Wojerov«ko noreč
8 Sprjejčonsko noreč
9 Wochozonska noreč 10 Kosynska noreč
B ds. noreče
1 zopod. Chočebusko noreč
2 wuchod. Chočebusko noreč
3 Wetosowsko noreč
4 zopad. Grodkowsko noreč
5 wuchodna Grodkowsko noreč
6 Slepjonsko noreč
7 Muzokowska noreč
Linijo o-b: hornjo-delnjo-serbsko mjezo
Linija b-c: mjezy nomjezneho posmo
Skica iz knjige: Hinc Sewc, Gramatika hornjoseibskeje reče. Budišin 1968. Str. 251
53
serbizacija«, ko lahko v eni sami vasi po generacijah zasledujemo jezikovni razkroji tako so npr. vasi, kjer samo najstarejši ljudje še govorijo srbsko, srednji rod (med 30 in 60) materinščino še razume, mladi rod je že ponemčen. Zato nas ne smejo presenetiti npr. takele ugotovitve (Sorbische Dialekttexte II, str. 4): »Nach dem Zeugnis vonWirth (ße/fräge zum sorbischerj Sprachatlas, Leipzig 1933, 1936) gehören Nochten, Sprey, Tzschelln und Boxberg (podčrtal F. J.) sprachlich auts engste zusammen. Heute (po treh desetletjih! F. J.) lässt sich das nur noch von Nochten, Tzschelln und Sprey nachweisen, da Boxberg inzwischen völlig germanisiert ist.«
O procesu germanizacije v Lužici razpravlja v uvodnem poglavju svoje znamenite knjige (Grundriß der sorbischen Volksdichtung, 1966) tudi profesor Pawol Nedo; na karti (str. 17) je prikazano lužiškosrbske jezikovno stanje v 16. stol., v osemdesetih letih preteklega in v petdesetih letih našega stoletja. Srbsko ozemlje se je nenehno krčilo, in na industrijskem področju okrog Grodka (Spremberg) je nemščina že »pre-ščipnila« dokaj tenki srbski »jezikovni vrat«, ki je še pred nedavnim povezoval Gornjo in Dolnjo Lužico, tako da so dolnje-srbska narečja odtrgana od prehodnih in gomjesrbskih. Spričo takega jezikovnega položaja je prav optimistično (vendar ne docela prepričljivo) izzvenel odgovor uglednega lužiškosrbskega pesnika in prozaista Jurija Brezana (roj. 1916), ko je enemu od angleških slavistov (ta je namreč zastavil vprašanje, kdaj lahko računamo z izginotjem srbščine) odgovoril z znano, a ne čisto dokazano Luthrovo krilatico, ki pa da se ni in se nikoli ne bo uresničila. (Menda so lu-žiškosrbski duhovniki prišli vprašat starega Luthra, ali naj prevedejo biblijo tudi v srbščino; sprva ni bil prav nič za to, vendar se je omehčal in rekel: »Naj bo, saj se čez sto let nihče več ne bo spomnil srbskega jezika.« — Prim T. Glavan, Lužiški Srbi, str. 47 in 282).
Z grenkimi občutki smo si v Ledah ogledovali dolnjelužiški muzej na prostem, kjer je prikazana hiša z gospodarskim poslopjem in orodjem s konca 18. stoletja. Danes je to že ponemčeni del Dolnje Lužice; čol-narke, ki prevažajo izletnike po vijugastih kanalih »lužiških Benetk«, ne razumejo več srbsko in so zadnja leta odložile celo narodno nošo, in vodnica po lužiškosrbskem muzeju razlaga lahko le v nemščini.
Na drugem celodnevnem izletu smo obiskali dresdensko galerijo in »porcelansko« mesto Meißen (Mišno) z gradom, ki je bilo v
prvi polovici tega tisočletja glavna nemška postojanka za vojaško in germanizatorsko prodiranje na vzhod.
Predavanja so bila razdeljena na tri cikle; največ je bilo jezikoslovnih (7), druga so bila literarno- in kulturnozgodovinska (fol-kloristika, glasba, noše, novejša zgodovina itd.). Prof. H. Šewc je imel kar tri predavanja: 1) Jezikovni položaj srbščine in njeno mesto v okviru drugih slovanskih jezikov. 2) Nastanek in razvoj gornje in dolnje knjižne srbščine, 3) Koncepcija sintakse v drugem zvezku gornjesrbske slovnice. Vse tri teme so neposredno povezane z dosedanjo Sewcevo znanstveno in publicistično dejavnostjo; že več let intenzivno pripravlja lužiškosrbski etimološki slovar, objavil je več razprav (in pregled) iz zgodovine lužiških knjižnih jezikov, izšel je prvi zvezek njegove slovnice sodobnega gornjelužiške-ga knjižnega jezika (Gramatika hornjoserb-skeje reče I, 1968). Docent dr. E. Eichler (Nemec), ki je eden najvidnejših predstavnikov leipziškega onomastičnega središča (prim. njegovo delo Studien zur Frühge-schite slawischer Mundarten zwischen Saale und Neiße, Berlin 1965) je predaval o temi »Starosrbsko jezikovno ozemlje v luči imenoslovja NDR«; v predavanju je plastično prikazal podobo nekdanjih slovanskih narečij na tem ozemlju in zarisal prvotne zahodne meje slovanstva.
Z nadaljnjima predavanjema sta avtorja uvedla udeležence v zamotano problematiko današnje lužiškosrbske dialektologije. O nekaterih zanimivih pojavih v srbskih narečjih in o širših vprašanjih lužiškosrbske dialektologije je poročal vodilni dialektolog dr. Helmut Faska, znanstveni sodelavec Instituta za serbski ludospyt, avtor obsežne in s stališča modernega jezikoslovja pisane monografije o wetosowskem narečju na skrajnem dolnjelužiškem zahodu [Die Vetschauer Mundart, 1964); Faska je tudi so-avtor sedmih (od osmih) zvezkov srbskih narečnih tekstov in treh knjig jezikovnega atlasa za lužiškosrbsko ozemlje (Sorbischer Sprachatlas I, Feldwirtschaitliche Terminologie, 1965; II — Viehwiitschaitliche Terminologie, 1968; III — Floristische und iaunistische Terminologie, 1970). Med prva imena lužiškosrbske dialektologije spada tudi dr. Frido Michalk, ki je predaval o srbsko-nemškem dvojezičju. Michalk je avtor monografije Der Dialekt von Neustadt (1962), soavtor narečnih tekstov in cit. dialektološkega atlasa. V zadnjih letih seje Michalk veliko ukvarjal s teoretičnimi Jn praktičnimi  vprašanji bilingvizma   (prim.
54!
Studien zur sprachlichen Interferenz, Bd. 1 — Deutsch-sorbische Dialelittexte aus Nochlen, Kreis Weisswasser. S. Michalk u. H. Protze. 1967).
Vprašanjem gornjelužiškega pravopisa in razvoju njegovega normiranja v 19. stoletju je posvetil svoje predavanje dr. Pawol Völkl, avtor prvega lužiškosrbskega pravopisnega slovarja [Prawopisny siownili hornjoserbskeje reče, 1970, 934 s.).
Od literamozgodovinskih predavanj sta dve zajeli glavne idejne in umetnostne tokove in osebnosti lužiškosrbske književnosti 19. stoletja. Docentka dr. Lucija Hajnec je obravnavala književnost narodnega preporoda (okoli 1850), Petr Malink pa je govoril o delu Jakuba Barta-Cišinskega (1856— 1909) in o njegovem pomenu za srbsko književnost. (Cišinskega cenijo Lužiški Srbi tako kakor mi Prešerna.) Drugi dve predavanji sta poskušali sistematizirati in ovrednotiti lužiškosrbsko prozo in poezijo od leta 1945 do danes. Lucija Hajnec je predavala o srbski prozi in njenih transformacijah; Kito Lorec, ki je sam eden najpomembnejših lužiškosrbskih pesnikov mlajšega rodu (roj. 1938), prevajalec in literarni zgodovinar v Institutu za serbski ludospyt, je doživeto govoril o lužiškosrbski liriki zadnjih petindvajsetih let.
Posebno temeljito je bilo pripravljeno predavanje vidnega lužiškosrbskega zgodovi-
narja docenta dr. Jana Brankačka, ki je obravnaval srbsko demokratično kmečko gibanje konec 19. in začetek 20. stoletja in z zgodovinske perspektive odstrl pogled v današnji jezikovni in narodnostni položaj Lužiških Srbov.
Med predavatelji so udeleženci poslušali tudi tri že več desetletij v lužiškosrbski znanosti in kulturi vidne osebnosti: prof. dr. Pawol Nedo, avtor številnih razprav in knjig o folklori, je predaval o pomenu in vlogi ljudske kulture za srbsko kulturo sploh; pesnik, skladatelj in glasbeni ped. Jurij Winar-Jurk je ob sistematičnem prikazu lužiškosrbske glasbe svoja izvajanja bogato ilustriral z odlomki iz različnih zvrsti starejših in novejših glasbenih stvaritev; prof. dr. Pawot Nowotny, direktor Instituta za serbski ludopyt in znani literarni zgodovinar, je v svojem strnjenem poročilu o dvajsetletnem raziskovalnem in publicističnem delovanju inštituta udeležencem prikazal celovit pregled današnje budišinske sorabi-stike.
Srečanje z lužiškosrbskimi znanstveniki-sorabisti, s pisatelji in drugimi kulturnimi delavci, z njihovo delovno vnemo in dosežki, pomem za vse udeležence tretjega budi-šinskega seminarja posebno strokovno in človeško spodbudno doživetje.
Franc Jakopin
Filozofska fakulteta v Ljubljani
55