3 S SZ 3

Kultura © © ©
OC9 in politika.

Dr. Fr. Ilešič.

Ponatisk iz „Glasa Matice Hrvatske" g. IV. br. 1—2.

Izdale:

,,Matica Hrvatska“ in „Matica Slovenska".

ZAGREB 1908.

1 iskala „Prva hrvatska radnička tiskara".

Kultura 0 0 0
O &  in politika.

Dr. Fr. Ilešič.

Ponatisk iz „Glasa Matice llrvatske“ g. IV. br. 1 — 2.

Izdale:

„Matica Hrvatska“ in ,,Matica Slovenska 1 -'.

/ >t ■

( 4 ^:

■f  ,

ZAGREB 1908.

Tiskala „Prva hrvatska radnička tiskark\ ' H

O / bD07'W2)<p

Tu imate mojo roko:

Stojimo na realnih tleh,

gledamo v neb(5,

pri srcu pa nam je gorko!

(Pozdrav odposlancem „Matice Hrvatske“).

ismo več v času, ko so naš narod tvorili

na eni strani Seljaki, na drugi redki iz¬

obraženi rodoljubi in literati. Naš narod
se je razvil in diferenciral.

»Matica Slovenska" bi bila, skrbeč za ves
slovenski narod, vesela, ko bi primerno razvoju
naroda mogla razširiti svoje delo tudi na stanove,
ki jih dosle še ne obsega. Zgodilo bi se to ko bi
jo gmotno podprli vsi stanovi, zlasti tudi trgov¬
ski in obrtniški stan Zato vabim in zovem v
Matico i njih. »Matica Slov.“ se bode rada dičila
z dobrotvori, kakor se z njimi diči n. pr. „Matica
Srpska" v Novem Sadu, ki ji stene krase slike
mnogobrojnih dobrotnikov — trgovcev. Iz realij
klije ideal.

S tem bi se kultura demokratizirala.

Kakor je demokratiziranje kulture le v pro-
speh kulturnim zavodom, tako je obratno kulti¬
viranje najširših slojev naravna zahteva naših časov.
Evo, zakaj! Najširši sloji prodirajo dandanes s
svojimi pravicami v politiko. Vsaka pravica pa

Uvod

3 —

1

veže in nalaga dolžnosti; zato je umevno, da
gre z občnim izbornim pravom roko v roki šol¬
ska obveznost in potreba duševnega napredka
sploh. V tem smislu se dandanes kultura, ki je
bila prej bolj aristokratska, demokratizira, a de¬
mokracija se kultivira.

Izročajač se tako sodbi najširše javnosti,
utegne Matica doživeti, da bodo eni na glas hvalili,
kar so drugi obsodili. Kar bo za ene duhovito,
originalno, nenadkriljivo, bode drugim sirovost,
blodnja, sanjarstvo, zastranitev s cest sedanjosti
in realnosti, utrtih v narodu in njega zgodovini.

Kako naj plove Matica? Vsak umotvor ima
dvojno vrednost, eno bi mogli zvati absolutno,
drugo pa relativno; absolutno ali objektivno vred¬
nost ima umotvor kot tak, sam zase, kot umetnina,
ki budi prvotno estetsko čuvstvo, relativno pa
z ozirom na ljudi kake dobe in njih celotno
dušno življenje. Celota  našega dušnega življenja
ne obsega le  estetskega čuvstva in ni le  plod
hipa. ko stoji človek pred umetnino, ampak krije
v sebi obenem pojave ostalega dušnega življenja
in osobito kot občo dispozicijo vso njegovo
preteklost.  Tradicija je to, kar sicer imenujemo
podedovanost. Vsak novi razvoj mora računati
s tem faktorjem. Redko more nov impulz kratko
malo in trajno izbrisati vse spomine, redko pa
tudi tradicija izide iz boja z novimi impulzi ne¬
spremenjena; običajno se sklene mir ali pre¬
mirje ob znatnih Spremembah v obeh taborih —
prav za prav se nekoč mora nehute samo kon-
statirati, da ni več boja — in to, kar je ostalo
kot plod trvenja in boja, je kultura izvestnega časa.

Vodnik je deloval s „Pratiko“ in „Novicami
z vseh krajev celega sveta" naravno  kulturno,
ker je pogledal nazaj,  predno je stopal naprej,

4  —

isto tako Bleiweis in Slomšek (prvi za materijalno,
drugi za moralno kulturo). Prešernova kulturna
potenca se je realizirala eno generacijo za njim;
za njegovo dobo je bila poprečno nepojmljiva
originalnost, revolucija, a baš zato z občega
stališča sila važna, ker je kot duševna revolucija
snovala napredek in bodočnost.

Manj nego na beletrističnem polju ima naš
narod tradicij na polju znanosti. In vendar je ne¬
dvomna istina, da prave kulture ni brez znanosti.
Zato se „Matica Slovenska 11  s stališča harmon¬
skega našega kulturnega razvoja principijelno ne
more omejevati na beletristiko; dasi priznava tej-le
v razvoju naroda v njega celoti prvo mesto, mora
ipak uvaževati tudi znanost-

Kuluren  človek ni isto, kar učenjak ali stro¬
kovnjak ; kulturen  človek pa tudi ni isto, kar
beletrist ali sploh umetnik.

Mnogo jih je, ki ob znanosti izgubijo vse
stike z beletristiko, poezijo. Puste so često take
duše in neharmonske; ne umevajo človeka, ker mu
poznajo le glavo, ne pa tudi srca, ki nas poživlja.

Obratno pa jih plava mnogo le na krilih poe¬
zije in si nikoli z umstvenim delom ne organi¬
zira duha.

Treba je hiše, kjer je račun gospodar, ki ureja
in organizira, umetnost pa gospodinja, ki ljubi
pesem, sliko in kip.

Genijalnost ni isto kar kulturnost. Kultura
je obdelano žitno polje, je vinograd, je sadni vrt
. . . Kultura ni gozd.

Kultura je obdelana duša, je razvit intelekt,
je otančeno čuvstvovanje, je disciplina volje.

Kultura je torej materijelna in duševna.

Kultura ni priroda, pa tudi ni uničevanje
prirode, kultura je razvoj prirode in nje požlah-

- 5  —

tnitev. Kultura mi ni obdelana zemlja niti kupljena
in v kašči hranjena pšenica, kultura je oranje in
sejanje, je klitje in setev.

Duševna kultura ni „tabula rasa“ novoroje¬
nega deteta niti duševni samoumor, duševna kul¬
tura je razvoj zmožnosti, intelekta, fantazije in
čuvstva in volje. Duševna kultura zre v ideale
istine, lepote in dobrote ter nastopa kot znanost,
umetnost in morala.

Mnogo ljudi vzame kulturi politika.  Po selih
jih zlasti živi mnogo, ki so pač nekdaj vstopili v
svetišče znanosti in umetnosti a se sedaj hranijo
le s političnimi časopisi ali celo le z enim političnim
časopisom, kulturnim društvom pa često direktno
dajejo slovo ali jim napovedujejo boj, ker so se
zastopniki onih društev kdaj pojavili v nasprotnem
političnem taboru.

Spričo teh zelo aktuelnih pojavov hočem
obširneje govoriti o odnošajih kulture in politike.
Pri tem se hočem ozirati le na slovenske in hr-
vatske oziroma slovensko hrvatske razmere; zakaj
v njih se faktično danes razvija življenje „Matice
Slovenske' 1 .

O publikacijah „Matice Slovenske" za 1. 1907.
je poročalo slovensko in hrvatsko novinstvo, a
poudarjam, da je o njih poročalo več hrvatskih
nego slovenskih listov*.

Odnošaji kulture in politike.

Kultura je pospešeni razvoj prirode in tisto
stanje, ki je plod razvoja ; politika pa ni stanje,

* To je vesel znak bodočnosti. Živeč v 5 deset¬
letju svojega obstanka, sme in mora Matica iz obzorja,
ki ga je imela dosle, ki ga je imela v svoji mladosti,
stopiti malo dalje in više. To velja kakor vobče, tako
tudi za slov.-hrvatske prilike.

— 6

politika je dejanje. Kultura je pridobivanje sile
in sila ali potenca, politika je uporabljanje sile
in efekt.

Kultura je notri v  poedincu, v  narodu in v
državi; politika je med  državami, med  narodi in
med  poedinci ter ureja njih medsebojne odnošaje.
Dokler je bil Adam sam, ni mogel imeti nobene
politike; njegova politika se je začela šele, ko je
dobil Evo.

Kulura je kvaliteta, politika je relacija,
kultura je delo, politika je boj.

V boju ni morale. Nemoralnost naglaša poli¬
tika za svoj neizogibni accedens; na drugih jo
graja, na sebi opravičuje. V politiki odločuje re¬
zultat,  v kulturi je važen program in namen*.

Politiki žrtvujemo načela, strančarski disciplini
lastno misel — uprav tako, kakor so disciplini¬
rani vojaki, da ustrele vsi na enkrat in enako.
Vsaka formalna disciplina pa ovira samostalni
razvoj in s tem kulturni napredek — vsaka for¬
malna disciplina je greh zeper stvar. Jezusa so pso¬
vali isti ljudje, ki so ga 40 dni prej v triumfu
sprejemali. To je bil plod in znak nolitike,  poli¬
tične agitacije, strančarske discipline, a ne znak
kulture.

A.

Medsebojna uvetovanost kulture in politike.

Kultura razvija sile, politika jih vešče in spretno
uporablja.

Baš kakor v šoli! Učitelj razlaga in pojas¬
njuje ; ako je pravilo pojasnjeno, ga uporablja.

* „Politiki je vsako sredstvo dobro . . Politika je
poleg kapitala največja vlačuga . . .“ (Dr. Hinterlechner
v „L). Zv." 1908, 93.)

— 7  —

Kaj pa naj uporabljam in izrabljam, ako nisem
ničesar pridelal? Kako naj politika rabi sile, ako
jih ni?

Na čem naj sloni politika, ako ni kulture?

Uspešno se vojskuje država, ki ji je razvita
materijelna in duševna kultura. Uspešna bo poli¬
tika, ki se opira na materijelno in duševno kul¬
turo.

Zato je bila velika Štrosmajerjeva beseda
„Prosvjetom slobodi!“ Sej kulturo, politika bo
žela. „Glejte najprej na kraljestvo božje in njega
pravičnost, vse drugo Vam bo dodano. “ In kra¬
ljestvo božje je kultura.

§ 1 .

Kultura brez politike.

Ali je torej v istini treba le  kulturnega dela ?

Istinito je to-le: vsakikrat nima šolnik niti
časa niti prilike niti volje niti potrebe, da bi prak¬
tično uporabljal dobljeno pravilo.

Isto tako se more začasno razvijati, more
celo cvesti kultura, ne da bi rodila politiko; često
je kratko malo pozvonil absolutistični zvonec in
uporaba  sile, politika je bila zadržana. Toda la¬
tentna energija išče izhoda, išče pojava; naravno
je, da kultura prej ali slej rodi, in njena hčerka
je politika.

Spoznavši to naravno činjenico, prodirajo
države in narodi najprej kulturno-,  svet, ki so si
ga osvojili kulturno je skoro tudi njih politična
last. Eden izmed vzrokov, ki imajo izvestno po¬
litiko za učinek, je brezdvojbeno izvestna kul¬
turna smer.

Slabo je drevo, ki le cvete, pa ne rodi ! Pol
človeka, kdor le misli, pa ne izvršuje misli, kdor

— 8  -

le čuvstvuje, pa ne hoče! Proklinja ga narodna
pesem, komur ni poroda. Slaba je kultura, ki se
o priliki ne javi politično.

Ni treba, da bi učitelj sam z učenci uporab¬
ljal pravilo; more jim dati nalogo, da jo po naj¬
boljših močeh izdelajo sami; toda paziti mora na
izdelke in jih pregledovati — to je, kulturen človek
mora politično biti (če ne aktiven, a) zavzet, stoji
torej lahko izven političnih organizacij, izven
strančarskih bojnih vrst, a simpatizira z njimi po
njih kulturnem programu.

Ni dovolj, otroka samo spraviti na svet, treba
ga je tudi odgajati, zanj skrbeti, ga spremljati po
njegovih potih in ga v opasnih hipih ne ostaviti,
sicer lahko pade in propade in ne bo — zdravih
vnukov in vnučic, veselja dedom in babicam.

V tem smislu je kulturen človek dolžan,  se
brigati za plod svoj, za politiko, jo spremljati po
vseh potih — najhujše pa je, če oče sam zape¬
ljuje ali zatajuje hčerko. Njegovo očetovstvo mu
ni opravičba, očetovstvo mu je vir krivde : dva¬
krat je kriv, baš zato, ker je oče. Zato kultur¬
nemu delavcu njegovo delo ne opere političnega
greha.

„Spoštuj očeta in mater, da se ti bo dobro
godilo na tem in onem svetu !“ Da, da ! Veliko
oblast so dajali narodi roditeljem; mi danda¬
našnji pa poudarjamo poleg njihovih pravic tudi
njihove dolžnosti. Zato kličemo kulturnemu člo¬
veku : »Spoštuj svoje dete, politiko, da ti po tvoji
krivdi ne zabrede na- kriva pota in tako ne po¬
kvari vsega roda!“

Kako je soditi o hrvatski poslovici: „Nije
sablja za popa i fratra, neg molitva i križ oko
vrata ?-

9  -

§ 2 .

Politika brez kulture.

Kaj pa tista deca, pritepenci, razposajena,
ki jim človek ne ve niti za mater niti za očeta ?

To je politika brez kulture.

More se razviti politika tudi v deželi brez
kulture, kakor se taka dežela lahko tudi vojaški
organizira. Toda taka politika je nezakonito in
zanemarjeno dete.

Kultura je politiki mati-zemlja, nje široka
osnova. Kjer je politika, a ni kulture, tam je dim
nad streho brez krepkega ognja v kuhinji, tam
je grad zidan na pesek (ne sezidaš ga več, ako
se ti poruši), tam je cvetica le položena na zemljo,
zato jo polomi in podere svak vihar in cvetica
usahne, ker nima hrane. S političnim porazom je
tam izgubljeno vse.

Poraz doživeti more sicer tudi politika, ki
raste iz kulture, a tak poraz je le toliko kakor
toča, ki pobije setev — bo že zopet zrastlo, saj
je zemlja obdelana !

V slovanskem svetu se je često in mnogo-
koje prej  začelo politično življenje nego kulturno.
Zato so pojavi političnega življenja često ne¬
zdravi.

Politika nas je zasačila pred  dobo; to je
tem usodnejše, ker je Slovan po svoji naravi
očividno bolj zvan na kulturno poprišče nego
na politični mejdan.

Kakor ves iztok, posvečujemo notranjosti več
pažnje nego vnanjim činjenicam. Meditacija in
kontemplacija, subjektivizem vežeta Slovana na
samoto in mir. Zato se polni domotožja vra¬
čamo s Prešernom iz sveta v Vrbo. Imamo

10

odlično liriko, a slabšo dramo. Nihilist je lahko
umetnik, a ne more biti političar, Črtomir je lahko
psihološki problem, a ni za politiko, ker se zaleti
a „se pozneje ustavi 11 .

In zares na kulturnem polju, kjer odločuje
notranjost, imamo lepe uspehe, vendar zopet
lepše na polju umetnosti, nego na polju znanosti.
Baš ta zadnja činjenica pojasnjuje trditev, da
smo manj pripravljeni za politiko; zakaj baš zna¬
nost disciplinira genijalno individualiteto ter ji da
značaj, ki je potreben v politiki, značaj vztrajnosti
in opreznosti.

Kakor stoje stvari sedaj, moramo reči, da
smo se današnje politike bolj naučili  od drugod,
nego jo razvili iz sebe; uprav zato ne presojamo
pravilno nje naravnega razmerja do kulture ter
ji često dajemo preveč pravic.

Politika, ki se ni organski razvila iz kulture,
ne prezira le moralne kulture kakor na žalost
politika sploh, ampak zanemarja tudi intelektuelno
in estetsko kulturo, to je, znanost in umetnost,
isto tako šolo, ki jima je odgojiteljica.

Politika brez kulture je izdelovanje okvira
brez vsebine ter more slučajno ustvariti veliko
domovino, a ne jake  in lepe.

§. 3 .

Izprememba politike ob izpremenjeni kulturi.

Kulturna izprememba se vrši polagoma;
tekom desetletij more naša duša dobiti čisto nove
temeljne nazore o svetu Naravna posledica je,
da vsled kulturne izpremembe prestopi človek
tudi politično; zakaj smer politike se naravno
krije s smerjo kulture. A kdor prestopi od danes

do jutri, je politični begun in kulturni izdajalec, ako
je bil sploh kulturno zavzet. Njegov prestop ne
izvira iz kulturnega uverjenja, nego iz prikritih,
cesto osebnih nagibov.

Predno pa o kom izrečemo tako obsodbo,
moramo dakako vedeti, ali prestop ni vnanji izraz
in posledica dolgotrajnega, dolgo ne dobojeva-
nega notranjega boja.

Na videz si moreta nekaj časa nasprotovati
smer kulture in smer politike. Tako more na pr.
vse kulturno zanimanje delj časa biti obrnjeno na
zapad, a politika gledati na iztok. Toda ta raz¬
lika smeri provzroči prej al slej konflikt; v tem
konfliktu bi mogla zmagati kultura.

Zapadnjaška kulturna smer je v Slovencih
povlekla za seboj že marsikaterega političarja
in rodila „Vetrogončiče“. ki smatrajo svoj rod le
za — svojo zibelko.

Včasi je kultura tuja, a politika je ali hoče
biti domača; to je neprirodno in zato netrajno.
Politično smo še radikalni, doma in v družbi, ob
svoji knjižnici in za zatvorjenimi durmi pa smo
že tuji; vzagajajoč svojo rodovino v znakih
tuje kulture, izpodjedamo svoji politiki tla. Tako
politikovanje je bobnanje ob grobu; zakaj tuja
vsebina razžene prej ko slej domačo obliko, in
to ali že v tebi ali v tvojih otrocih. „Po otrocih
jih boste spoznali.“

Naši preporoditelji so bili, i ako so bili
predvsem političarji, zavzeti za narodne izraze,
za narodne pesmi, za narodno nošo . . .

V nasprotno smer se na pr. kretala dalma¬
tinska politika, ako zahteva zedinjenje z banovino,
in dalmatinska umetnost (gl. „Obzor“ z dne 14.

12

6. 1908.). Slovenske pol. stranke imajo v svojih
programih hrv. drž. pravo, a za to se ne brigajo,
da bi kulturo spravili v isto smer. Zato so dotične
programne točke mrtve.

§ 4 .

Izprememba kulturnosti ob izpremenjeni po¬
litiki.

Politika ie kakor vojna, ki izpr-eminja polo¬
žaje, ustvarja nove oblike.

Kolikor pa s temi oblikami ustvarja kulturi
uvete in sredstva, toliko jo pospešuje ali ovira;
zato se ob izpremjeni politiki more izpremeniti
kulturnost zemlje; to velja za znanost in umet¬
nost , ker sta te dve odvisni od vnanjih uvetov
in sredstev, ne velja pa za moralno  kulturo, za
značajnost.

Ali se zemlja izpremeni, zato ker je vihar
pripogibal ali pripognil drevo? Komur je zares
pognala kultura v srcu, ta radi izpremenjene po¬
litične konstelacije ne bo izpremenil svojega bi¬
stva.  Vršeč svoje dolžnosti, opravljajoč svoje delo,
množeč svoje in sveta sile, ne bo gledal, kako
stoje zvezde, kako piha veter. Po vetru obračajo
plaščiče svoje ljudje, ki jim besede in čini ne iz¬
virajo iz prave kulture. Kulturo svojo izroči po¬
litičnemu pritisku le, kdor je nikdar ni imel.

Kdor pa je odbil .napad na svojo moralno
kulturo, je s tem pomagal odbiti vobče ves  po¬
litični pritisk, ki je ogroževal tudi znanost in
umetnost in njen razvoj. Zato je kulturnost vobče
rešena, ako je trdna in neomajna naša moralna
kultura.

13

§ 5 .

Politika in kultura kot sredstvo in svrha.

Naravno je, da se hči ravna po materi, torej
politika po kulturi in ne obratno.

Zakaj politika je, kakor vojska, le sredstvo v
dosego svrhe, sredstvo v očuvanje in pomnoženje
kulture. Bellum propter pacem in ne obratno!

Kot hči kulture mora politika zopet roditi
hčer, nalikujočo babici, kulturi. Politika ima svrho
izven sebe, v kulturi.

Baš zato, ker je politika močno sredstvo
kulture, greši tisti, ki zavozi voz politike, ker
s tem podrezuje žile kulturi.

Cesto pa vidijo politične stranke in vlasto-
držci v vseh svojih kulturnih akcijah le golo sred¬
stvo v dosego političnih namenov, to je, mati
služi hčeri.  Pospešujeje gospodarsko kulturo in
često duševno, a ne, kakor da bi se direktno
interesirali za njo; vse je le radi politike. Pace
(cultura) paratur bellum (politica) namesto: Bello
(politica) paratur pax (cultura).

Navadno postopajo tako politične stranke
ali vlastodržci, kadar so na slabih nogah ali kadar
se uvaja nova politika. Dakako da je gojitev kul¬
ture njih namenu in obstanku končno nevarna.
Zakaj čim začuti sivec moč, hoče iti svojo pot
in vrže jezdeca raz sebe Jezdec kliče: „Die ich
rief, die Geister, werd’ ich nun nicht los!“ — na
zadnje pa je v jarku.

Včasi hoče politika zavladati v kulturnih druš¬
tvih, zato da bi pripravila pot drugi kulturni struji,
drugi kulturni vsebini.  Tu je razmerje med poli¬
tiko in kulturno pravo, politika služi le kot sred-

14

stvo kulturnemu boju. Toda cesto se politika meša
v kulturo, ki je čisto formalna,  kjer bi zaman
iskali razne kulturne vsebine; mislim na pr. na
petje in na telovadbo; v tem slučaju je dotična
kultura nje osvajaču golo sredstvo za politiko.

B.

Uvedba v kulturo in v politiko

Kakor je oče prej nego sin in pravilo prej
nego uporaba, tako mora v človeku kultura biti
prej nego politika.

Črevljar in krojač ne vzame učenca, ki nima
nekake, vsaj ljudskošolske naobrazbe, a za poli¬
tiko, ki je težka veščina in umetnost, naj bi bil
dober vsakdo, najsi se je kaj izobraževal ali ne!

Kakor prve šole ne vzgajajo že za stan,
tako ne morejo vzgajati za politično stranko.
Vzgoja bo gledala, da kultivira  učenca; to
kultiviranje se nehote vrši v smislu kake kulturne
struje , a ne sme zabresti v polično stranko. „Ta-
lent sem ti dal na pot, pojdi pa sam!“ tako go¬
vori učitelj, vedoč, da bi sicer grešil, kakor greše
roditelji, kateri prerano določujejo sinovom stan
ali jih silijo vanj.

Kultura je misel ali čuvstvo, politika je čin.
Je li dobro, če je čin pred  mislijo in čuvstvom?
Samo Merkur je bil brž po rojstvu gotov s činom,
pa še to je bila — tatvina.

Zato ni vesel znak, če je res, kar je čitati,
da namreč ni več dijaških literarnih krožkov,
kjer bi se deklamovalo, pesnikovalo in pisatelje¬
valo; tem manj vesel znak je to, ker je na drugi
strani gotovo, da je mladina naša rano že zelo

- 15  —

razcepkana politično.  S tem se le krepi neugodna
činjenica, da je vse polno aktivnih političarjev, a
malo kulturnih ljudi. Vsi hočemo biti brž in samo
kovači, črevljarji in mizarji,  a ne pomislimo, da
bi pred vsem morali biti ljudje

Kakor mladino tako tudi kmete rajši uva¬
jamo v stranko  nego v kulturo.  Seljaka politično
prej buditi nego g i kulturno obrazih, je opasno
počenjanje in demagogija. Umevno in opravičljivo
je le v izvanrednih, nenormalnih razmerah.

C.

Kultura in politika v izvanrednih, nenor¬
malnih razmerah.

V normalnih razmerah je kultura mati, vodi¬
teljica politike, politične stranke  so v okviru kul¬
turnih st/uj.

V izvanrednih razmerah pa stopi politika
mogočno v ospredje; prezirajoč kulturne razlike,
si sestavlja stranke iz kulturno heterogenih ele¬
mentov. Tako je v časih opozicije ali boja —
žal da je vojne često treba, da je često treba
,,bello parare pacem' . Taki politični stranki, ki
ne sloni na kulturno enotnem programu, more
biti svrha na pr. državopravna  ali narodna-,  ni
ji direktno in pred vsem za kulturo (za vsebino
kulture), gre ji za uvete  in obliko  kulture.

In zares, kdor bi se vdajal le vsebini kulture
in se prej nič ne pobrigal za nje uvete (na pr.
za jezik), ta bi nalikoval Arhimedu,  ki je študiral
svoje kroge, a vdrl je neprijatelj in mu jih po¬
hodil. Ako si ne zavarujem delavnice, ne bo dela;
ako si ne osiguram vsaj donekle oblike, ne bo
prave vsebine.

— 16  --

Slovensko delavnico dandanes čuva vsakdo,
ki rajši ljubi „Slavo“ nego „Emmy“ in se zanima
tudi za napise na poštnih pečatih'. Kaj je bistvo
stvari, je odvisno od položaja.

Seveda tako politično zanimanje, tako poli-
tično-formalno postopanje ne sme zavirati in obso¬
jati strank, ki delajo za vsebino, temveč naj jim stoji
ob strani in stori svoje kot njih popolnilo. Zakaj
oboje  je potrebno, uveti kulture in vsebina kulture,
vendar je ta - le zadnja konec in svrha.

V normalnih razmerah si vsebina sama da
obliko; zato imajo formalno-politične stranke kot
bojna konstelacija  pravice do obstanka le, dokler
je neprijatelj blizu, in so torej upravičene le za¬
časno, a takrat  niso le upravičene, marveč so
absolutno potrebne.

V takih nenormalnih razmerah smo narodi,
ki nam preti narodna pogibel; zato smo vsi vojniki,
večni graničarji , ki š puško ob nogi obdelujemo
polje svoje prosvete. Osobito in v visoki meri
pa velja to za kraljevino Hrvatsko, ki ima poleg
malih političnih vprašanj nerešeno in nedoboje-
vano visoko politiko, ki ima baš dovolj visoke
politike da jo drži v neprestanem nemiru ter ji
ne da, se oddahniti za mirni kulturni razvoj. Hr¬
vati pa so važen in močan politiški faktor. Hrvati
imajo neprestano veliko politično vojno  že nad
sto let.

Gorje je bilo zemlji, ki jo je pustošila 30 let
vojna! In strašen je bil stavek westfalskega mira:
Cuius regio, iilius et- religio! Čigar je politika,
njegova je kultura.

Pravično bo sodil o Hrvatski le, kdor jo
zares pozna in uvažuje njen težki položaj. Le on
bo tudi pravilno sodil o Štrosmajerju, ki je

— 17  —

mesto ljudske šole dvignil visoko šolo in Aka¬
demijo; v kričečih in skrajnje političnih časih,
ko je bila blizu propast politična, je dvignil tisti
de! kulture ki direktno drži v politiko, njen naj-
jačji steber, vseučilišče. Zabranil je s tem, da
gora ni padla na domovino — bolj spodaj se
hiša popravi, ko se ni več bati velike in akutne
nevarnosti

Slično je tudi rešiti vprašanje, ki ga je često
čuti, ali naj zahtevamo Slovenci univerzo, predno
imamo svoje nižje šolstvo. Zakaj tudi mi smo
„graničarji“.

Po hipno potrebni svrhi  svojega dela si Slo¬
venci in Hrvati ne nasprotujemo, ampak se popol-
njujemo : Hrvatom je pred vsem dolžnost oblika,
Slovencem more in mora pri srcu biti pred vsem
vsebina.

In ta vsebina in ta oblika sta združljivi, ker
Slovenci nismo imeli nikoli posebne (državno-
pravne) oblike, a Hrvati ne vsebine, katera bi bila
različna  od naše. Slovencev in Hrvatov kulturna
prošlost in sedanjost je različna le graduelno, a ne
bistveno.

Kdor ve, da je treba narodu obenem vsebine
in oblike, vidi, da je le v naši popolnitvi spas
Zato ni dober Slovenec, kdor ne ljubi hrvatstva,
in obratno.

Končni cilj nam je skupna kultura. Čim bolj
nam najnovejši dogodki osiguravajo obliko, tem
laže se bo dosezala kulturna vsebina.

Stranke in politične skupine so lahko teri-
torijalno poljubno omejene; kulturo omejuje in
določuje le priroda.

— 18  —