P.b.b Izbira in Icvalitefa kulturno -politično glasilo preprog, zaves in posteljnine v trgovini opreme LODROIS VIUACH Lederergasse 12 Tiijskoprometni in gostinski obrati dobijo poseben popust! Poitni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2. Izhaja t Celovcu — Erscheinungsort Klagenfun LETO XIV./5TEVILKA 46 CELOVEC, DNE 15. NOVEMBRA 1962 CENA 2.- ŠILINGA VSAK GLAS BO ODLOČAL O OSEBNI IN GOSPODARSKI SVOBODI PROGLAS Narodnega sveta koroških Slovencev Ožji odbor Narodnega sveta je izdelal na podlagi sklepa krajevnih zaupnikov, ki so zborovali 21. oktobra t. 1. v Celovcu, sledeči proglas k volitvam v avstrijski državni zbor: Avstrijski državljani so pozvani, da 18. novembra 1962 izvolijo nov parlament, ,ki naj bi bil izraz volje avstrijskih volilcev. Tudi mi smo avstrijski državljani in kudi mi smo pozvani, tla z glasovnico izrazimo svojo voljo. Brez dvoma odločitev ni lahka. Pri vsem težkem položaju pa bi bilo napačno, da bi stali ob strani. Izpovedati hočemo, da se zavedamo pravic in dolžnosti kot avstrijski državljani ter l>omo z glasovnico izrazili svoje mnenje in svojo željo, kako naj i>i bila urejena in vodena država, v kateri živimo in s katero delimo gospodarski napredek, s katero bomo delili vso njeno nadaljnjo usodo in bodočnost. Prav iz tega vidika bo naš glas 18. novembra jasen ja k državi in tudi jasen ja k stranki, ki nosi najtežji del in naj več jo odgovornost kot prva državna stranka. Volili bomo: AVSTRIJSKO LJUDSKO STRANKO (LIST01) LUDWIG W EIS S »Im Artikel 7 des osterreichischen Staatsvertrages sind die Redite der sloweni-sdien und kroatischen Minderheit in Osterreich umsehrieben. Es vvurde erst ein Teil dieser Bestimmungen vcnvirklicht und es wird Aufgabe des neuen Parlament* sei'n, die notigen Gesetze zu erlasscn, um den Verpflichtungen den Minderheiten Scgeniiber nachzukommen. Es geht jedoch nicht nur um eine rein juridische Prage. G«ietze allein werden die Minderheitenfrage nicht Ibsen, wenn nicht dazu der 'Ville zu gegenseitigem Verstandnis und zur Zusammenarbeit kommt. Die Vergan-8enheit mu(j ubenvunden werden und eine neue Geisteshaltung muB sich einstel-len. Diese kann nicht in einem engen nationalen, sondern nur in cinem europai-sdien Denken ihre Wurzel haben.« SLOVENCI! SLOVENKE! Odločili smo se, da podpremo pri volitvah v državni zbor Avstrijsko ljudsko stranko. Zavedamo se, da gre pri teh volitvah za velike odločitve, namreč za to, ali bo država tudi v bodoče ohranila dosedanjo državnopolitično samostojnost ali pa se .bo naslonila iz svetovnonazornih in gospodarskih momentov pod vodstvom avstro-socializma politično na sile vzhoda, kjer je zatrta vsaka osebna, verska in gospodarska svoboda ter brezobzirno vlada kolektiv. Ob tako pomembnih odločitvah ne smemo in ne moremo stati ob strani. Svoboda, kot jo pojmujemo v zapadnoevropskem smislu, je največja dobrina, ki jo moramo braniti z glasovnico tudi mi. Enkrat zaigrana, je za nas lahko za vedno zaigrana! To svobodo brani odločno proti avstro-marksizmu Avstrijska ljudska stranka, ki jo bomo prav zato pri volitvah {»odprli tudi koroški Slovenci. V prihodnjih letih pa so tudi v narodnem oziru gledano na programu izvedbe velikih načrtov, na prvem mestu gradnja slovenske gimnazije. Ti in drugi načrti se sami ne bodo uresničili, ampak bomo koroški Slovenci še in še rabili pomoči od strani predstavnikov večinskega naroda. Prav njim bomo izrekli 18. novembra z glasovnico tudi naše zaupanje, ki naj bo v bodoče podlaga boljšemu medsebojnemu razumevanju. Državni poslanec dr. Ludwig Weiss uživa v naših vrstah veliko spoštovanje, ker se zavzema za pravično ureditev manjšinskih vprašanj v deželi. Sicer slovenskega jezika ne razume, a je na nedavnem zborovanju krajevnih zaupnikov Narodnega sveta dejal: »Rad sem prišel med vas, kajti ne čutim se z vami povezanega le po svojem svetovnem nazoru, ampak tudi po materi, ki je bila Slovenka.« Pri odločitvi 18. novembra pa nas končno obvezuje tudi zgodovina. Veliki naši ljudski voditelji so bili od vsega početka odločni katoličani in jim je bila vera najdražja svetinja. Ta zvestoba je temelj naše ljubezni do materinega jezika in domače kulture. Z jasno politično odločitvijo hočemo ponovno izpovedati svojo lojalnost do avstrijske države in do katoliške tradicije našega ljudstva. Tako bomo volili Za volitve v državni zbor, v nedeljo, 18. novembra, velja uradni volilni list, kot ga vidite naslikanega zgoraj. Vsakemu volilen izroči predsednik volišča prazno kuverto in uradno glasovnico. Nato stopi volilni upravičenec v volilno celico, kjer izvrši volilno pravico. Volili bomo tako, da napravimo križ v krog na desno od številke ena, kot to vidimo na sliki. Nato denemo listek v kuverto. Zaprto kuverto izročimo potem spet predsedniku volišča. Ko gremo na volišče, je prav, da vzamemo s seboj kako osebno legitimacijo (lahko tudi rojstni ali krstni list). Ako član volilne komisije volilnega upravičenca pozna, more ta voliti tudi brez legitimacije. Volilno pravico ima vsak avstrijski državljan, ki je rojen pred 31. decembrom ali pa 31. decembra 1941. Politični teden Po svetu ... K OBA Nevaren poLitrčno vojaSki spor med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo zaradi napadalnih raketnih odstreliSč na Kuhi se je oibrnil na ibolje, kakor smo že na poročali. Do naglega sovjetskega umika je pri- DEJSTVA Vidni socialistični predstavniki so koroškim Slovencem in našim pravičnim zahtevam v besedi sicer naklonjeni, toda njihovim izjavam žalibog dejstva ne odgovarjajo. V deželi imamo po drugi svetovni vojni skozi vsa leta socialistično večino. Ta nam je prizadela največji in usodepolni udarec s tem, da je na zahtevo protipo-stavno štrajkajočih nestrpnežev vseh barv ukinila obvezni dvojezični pouk na Južnem Koroškem. Drugo, edino razveseljivo dejstvo za koroške Slovence je ustanovitev slovenske gimnazije. Njen ustanovitelj je prosvetni minister dr. Hein-rich Drimmel, predstavnik Avstrijske ljudske stranke. šlo — kakorže rečeno — po dramatičnih dneh vojne napetosti v ikaribskem področju, kjer bi 'lahko vsak čas prišlo do nepredvidenih zapletljajev. Kot znamo je a-meriški predsednik Kenmcdy sprejel tako energičen in odločilen ukrep, da z vsemi sredstvi preprdči dovažanje sovjetskih raketnih izstrelkov na srednji in dolgi domet. Sovjetsko zvezo je talko rekoč postavil pred 'neizbežno alternativo: ali sprejme preiskavo svojih ladij ter se na ta način odpove nadaljmemu dovažanju napadalnega orožja na 'Kubo ali pa se preiskavi upre in s tem tvega oborožen spopad z ZDA. Očividno postavljena pred to izbiro se je Sovjetska zveza odločila za umik s Kube in s tem v bistvu sprejela ameriško zahtevo po odpravi vseh napadalnih objektov na otoku. To zahtevo je predsednik Kennedy stavil kot nujen predpogoj za začetek kakršnihkoli pogajanj. RAZVOJ KUBANSKE KRIZE Zanimivo je, kako je prišlo do tako nenadnega preobrata v sovjetski diplomaciji. Oglejmo si zato na 'kratko razvoj kubanske krize: Ponedeljek, 22. oktober: pozno zvečer je amerikanski predsednik Kennedy v go- voru po radiu naznanil zaporo nad Kubo. Vse ladje, ki bodo peljale orožje na Kubo, bodo ento enote ameriške mornarice ustavile In zavrnile nazaj. Če ibi kljub temu, hotele naprej, jim lahko to s silo preprečijo. Torek, 23. oktober: sovjetska vlada je v protestni noti zanikala obstoj napadalnega orožja na Kubi ter obtožila vlado ZDA kršenja mednarodnega prava o svobodni plovbi. Sreda, 24. oktober: kriza je nekoliko popustila. Hruščev je preko angleškega filozofa Bertranda Rusella predlagal vrhunski sestanek s Kennedyjem. Tajnik Združenih narodov n Thant je obe prizadete strani pozval, naj skleneta premirje za petnajst dni. Hruščev je poslal osebno poslanico Kennedyju. Nekatere sovjetske ladje, namenjene na Kubo, so obrnile smer. četrtek 25. oktober: Hruščev je sprejel U Tantov predlog za pogajanja, Komnedy pa je še nadalje vztrajal pri brezpogojni odpravi sovjetskih raket s Kube. Sovjetski delegat Zorin je med razpravo v Varnostnem svetu OZN zanikal obstoj sovjetskih raketnih oporišč na Kubi m dejal, da je ameriška zahteva po odpravi istih neutemeljena. Slike iz zraka, ki jih je objavila ameriška vlada, je dejal so ponarejene. — Tedaj je ameriška delegacija postregla Zo-rimu z vrsto omenjenih slik, ki so jih prir nesli v sejmo dvorano ma posebnih stojalih. — Papež Janez XXIII. je naslovil na državnike poziv za mir im 'pogajanja. Petek, 26. oktobra: na obzorju hi še nobene razjasnitve na vidiku. Tajnik Združenih narodov U Tant je marljivo na delu. Ameriška vlada trdno vztraja na svoji zahtevi po uničenju sovjetskih oporišč na otoku kot pogoj za ukinitev zapore. Napovedala je še nove ukrepe, če tega ne storijo Sovjeti sami pod mednarodnim nadzorstvom. Sobota 27. oktobra: Hruščev v posebni poslanki iKonmedyju zahteva v zameno za Združenih narodov, naj se pridejo o tem prepričati na Kubo, lKennady pa se je od svoje strani obvezal, da ne bodo ZDA napadle Kube. Malo preden se je U Tant odpravil proti Havani, so ZDA razveljavile vojaško blokado in opustile nadzorovanje iz zraka. Tako je Amerika hotela olajšati U Than-tu razpravljanje na njegovem velikem poslanstvu. Ukinitev blokade pa je bila samo začasna. U THANTOVA NALOGA U Thant nima lahke naloge. Ne glede na bodoči razvoj dogodkov je treba ugotoviti, kako je pri odgovornih državnikih v skrajno nevarnem trenutku vendarle zmagala zdrava pamet in prevladalo stališče, tla se spori med velesilami danes ne morejo reševati več z nasilnimi sredstvi, temveč le s pogajanji. U Thantova naloga pa obstoja v tem, da prepriča Fidel Castra, naj privoli, da bodo opazovalci OZN smeli nadzorovati demontiranje raketnih naprav in njihov prevoz v Sovjetsko zvezo. Prepričati ga mora nadalje, naj umakne svoje zahteve po ukinitvi ameriškega oporišča Gnan tanamo, ki se nahaja na otoku, in naj se zadovolji z izjavo predsednika Kennedyja, da Amerika ne bo skušala s silo zrušiti sedanjega režima na Kubi. OZN pa bo prevzela na- Niti en socialistični minister ni katoličan, tudi državni predsednik ter namestnik zveznega kanclerja dr. Pit-termann, ki sta socialista, ne. Zato tudi katoliških načel v javnem življenju ne morejo zastopati. logo, da jamči spoštovanje te ameriške obveze. Medtem ko so v Ameriki z napetostjo pričakovali' izidov pogajanj med sovjetskim zastopnikom Mikojanom in kuban-sikim ministrskim predsednikom Castrom, so se pogajanja zataknila. Fidel Castro noče priznati nobene kontrole nad Kubo. Pač pa je pripravljen pripustiti kontrolo BRANI SVOJ LES PRED SOCIALISTI! odpravo sovjetskih oporišč na Kubi odpravo ameriških v Turčiji. Nedelja 28. Oktobra: Hruščev v posebnem govoru po radiu naznani, da je dal sovjetskim častnikom na Kubi ukaz, naj takoj začnejo z demontiranjem raketnih odstrelišč. Obenem je pozval opazovalce ROMAN RUS: VESTI O KONCILU Razpravljajo o bogoslužju V tretjem tednu koncilskih del so udeleženci nadaljevali s proučevanjem in razpravo osnutka za bogoslužje. Koncilski očetje so poudarili pot ret k» pospeševati in povečati aktivno udeležbo vernikov pri bogoslužju. Stavili so nekatere predloge, tako izoblikovanje v resnici kvalificiranih učiteljev za pouk liturgije v semeniščih in na bogoslovnih fakultetah, ustanovitev narodnih in škofijskih liturgičnih komisij in zavodov za pastoralno liturgijo, pri čemer bi lahko delovali tudi sposobni laiki, zlasti v jrogledu cerkvene glasbe in umetnosti. Do nasprotnih mnenj je prišlo v pogledu jezika, načinov in sredstev, ki naj bi jih uporabili, da bi prilagodili liturgične obrede sedanji dobi in miselnosti običajem in tradiciji različnih narodov. En del koncilskih očetov je bolj naklonjen ohranitvi latinščine. Drugi del pa smatra bolj primerno, da bi opustili nekatere reči, ki so sedaj že zastarele in težko razumljive, in sprejeli, kar bi bilo Irolj v skladu z različnimi kategorijami vernikov različnih pokrajin, različnih narodov, zlasti še na ozemljih, ki se šele sedaj pokristjanjujejo. Navidezna počasnost, s katero koncilski očetje nadaljujejo z deli, je najbolj viden znak na eni strani svobode govora, na drugi strani pa globoke resnosti in študija problemov. Tistim, ki so jih izvolili škofje v komisije, je sveti oče dodal še 9 članov, tako da ima vsaka komisija 25 članov. V teku debate tega tedna je govoril tudi splitski škof dr. Franič, ki je tudi član bogoslovne komisije, imenovan od papeža. Od Italijanov sta bila imenovana v različne komisije le eden ali dva, razen za disciplino zakramentov, kjer jih je pet in za laični apostolat, tisk in uprizoritve, kjer so štirje. V teh desetih koncilskih komisijah so torej 4 jugoslovanski škofje. Ko so škofje proučevali poglavje »O sveti evharistični skrivnosti«, so koncilski očetje znova pokazali svoje veliko zanimanje za narode, ki nimajo zapadne kulture, v želji, da bi pospeševali prilagoditev nekaterih vidikov liturgije njihovi miselnosti in tradicijam. Razen tega so želeli širšo izbiro besedil sv. pisma. Govorili so tudi o svetem obhajilu pod obema podobama in o sodarovanju, ki ga naj v nekaterih posebnih primerih dovolijo škofje. Omenili so tudi liturgični post. Glavni tajnik msgr. Felici je objavil, da bodo razdelili med koncilske očete zavitek s knjižico s poštnimi in brzojavnimi tarifami za vse dežele na svetu in dve seriji novih znamk, ki so bile izdane za otvoritev koncila. Podobno so dobili koncilski očetje srebrno medaljo v spomin na otvoritev drugega vat. vesoljnega cerkvenega zbora. Medaljo je izdelal umetnik Manzu. V dneh 1. do 4. novembra ni bilo koncilskih sej. Številni koncilski očetje, ki niso preveč oddaljeni od svojih sedežev so zaprosili sv. očeta za dovoljenje in se vrnili v svoje škofije za Vse svete. V nedeljo 4. novembra dopoldne pa so se že vrnili v Rim, da so mogli biti pri slovesnem pontifikatu, ki ga je daroval milanski nadškof kardinal Montini v ambrozijanskem obredu za 4. obletnico kronanja sv. očeta papeža Janeza XXIII. vseh ladij namenjenih na Kubo po mednarodnem Rdečem 'križu. Medtem je Kuba pomnožila svoje zahteve, pri katerih trdno vztraja. Namestnik sovjetskega ministrskega predsednika Mikojan je odpotoval s Kube iz Havane. Pogajanja o nadzorstvu Rdečega križa nad ladjami, ki plovejo proti Kubi, potekajo po izjavi predstavnika generalnega sekretarja OZN ugodno. Ameriški predsednik Kennedy in sovjetski ministrski predsednik Hruščev si dopisujeta o »praktičnih zadevah« ob zaključku kubanske 'krize. Sovjetski vojaški strokovnjaki pa odhajajo s Kube. Nadaljujejo še vedno z demontiranjem napadalnih naprav. Kljub nemotenemu prevozu tega orožja s Kube nazaj v Sovjetsko zvezo pa se ZDA ne predajajo iluziji, da je kriza s 'tem že končana. Še vedno se nahaja na Kubi 30 do 40 sovjetskih bombnikov, v katerih vidijo ZDA prav tako napadalno orožje kakor v vseh drugih. Vendar se Fidel Castro hrani, da bi pustil odstraniti še te. TEMELJITO ČIŠČENJE V BOLGARIJI Na 8. kongresu 'bolgarske komunistične stranke v Sofiji je prišlo do nenavadnega •političnega preobrata. Kongres je izključil dosedanjega predsednika vlade Antona Jugova, nadalje podpredsednika Georgija Cankova in več drugih Članov centralnega komiteja zaradi »protipartijske 'in frakcionaške dejavnosti«; obtoženi so tudi kuka osebnosti. Izključeni so bili tudi Rusi Hristozov, podanik v Vzhodni Nemčiji, Georgi j Kumbilijev, poslanik v Pekingu, Ivan Rajkov, tajnik Narodne fronte in tajnik predsedništva parlamenta Apostol KolČev ter Hrista Bojev. Sklep je naznanil glavni tajnik stranke Podor Živtkov kmalu ipo otvoritvi kongresa, ki mu prisostvuje 1045 delegatov. Malo pred kongresom se je Podor Živtkov mudil v Moskvi. Izključene člane so imeli za pristaše stalinizma. Jugov je bil predsednik vlade, oziroma notranji minister od leta 1956 ter je soodgovoren za smrt Trajča Kostova, glavnega tajnika CK Bolgarske komunistične stranke, ki je bil obešen pred 13 leti. SLOVENCI doma in po sneti L Koroški avtor v ljubljanskem listu V ljubljanski reviji „Naša sodobnost” so v številki 8—9 natisnili dve črtici koroškega pisatelja Bora Kostarika. Sta to črtici Poljub in Mrtvi bus. Slovenski znanstvenik v oddaji pariškega radia za Slovenijo O slovesu slovenskega znanstvenika — raziskovavca raka dr. .Franca Žajdela v Parizu smo v našem listu že ponovno poročali. 'Nedavno smo pisali o njegovi udeležbi in predavanju na zborovanju najuglednejših svetovnih raziskovavcev raka v 'Moskvi. Nedavno pa je dr. Žajdela nastopil tudi oddaji pariške radijske postaje za Slovenijo ter je uredniku slovenske oddaje na tej postaji odgovarjal na razna vprašanja s področja svojih raziskav. — Urednik [Slovenske oddaje na pariški radijski jpo-staji je slovenskim poslušavcein znanstvenika rojaka dr. Žajdelo Franca predstavit takole: „Nocoj imamo spet veselje in čast, pozdraviti pred našim mikrofonom uglednega pariškega raziskovalca raka, predstojnika biološkega oddelka Curiejeve fondacije, g. dr. Franceta Žajdelo, ki je, kot veste, slovenske gore list, eden tistih njenih listov, na katere (so Slovenci v tujini (in ne samo v tujini) lahko ponosni. Dr. Žajdelo, ki se kljub svoji prezaposlenosti na Institut du Radium in kljub svojim številnim potovanjem v znanstvene namene od enega konca Evrope do drugega, v Latimko ^Ameriko in kdo ve še kam, zmeraj tako prijazno odzove našemu povabilu, smo tudi tokrat naprosili, naj nam odgovori na nekaj aktualnih, tudi za širšo publiko zanimivih, vprašanj p področja kanceroloških raziskav. Daši je stvar splošno znana, vendar znova pripominjamo, da pariški inštitut za študij raka ni bil samo prvi Mtf-cializirani center te vrste, temveč, da je danes eden vodilnih |na svetu. Dr. Franc (Žajdela spada torej v (mednarodno avantgardo znanstvene kancerologije in zato nam bodo njegovi odgovori še toliko bolj dragoceni.” Slovenski mladinski dnevi v Mendozi Že šestič so slovenski rojaki v Mendozi priredili sredi oktobra svoje mladinske dneve, ki so postali tako že tradicionalni praznik Za vso slovensko Mendozo. Vse leto se pripravljajo nanje mladi kakor tudi .stari, ki jim je krščanska in slovenska vzgoja otrok prva skrb. In Mendoza ima veliko slovenske (mladine. Bogat program ter vse prireditve iso bile posvečene slovenski mladini. ... in pri nas v Avstriji ZNIŽANJE CARIN S L novembrom je stopilo v veljangj znižanje carin, 'ki bo znatno olajšalo kup raznih stvari; tako so 'kokoši, gosi m ■podobrio za I šiling cenejše; konzervirane ribe v škatlah so za 20 grošev na škatlo cenejše, kava za 50 grošev na osminko kilograma, oranže pa za 40 grošev na kilogram. Vendar veljajo te znižane cene samo do 31. januarja drugega leta. AVSTRIJA NA RAZPOTJU »V nedeljo bomo volili. Že šest tednov volilnega hoja leži za nami. Sest tednov je bila Avstrijska ljudska stranka v boju, kar pa hoče ostati 'tudi še nadalje. Se odloča ona s svojimi 79 mandati o svobodi naše države vendar stoji 79 proti 78. Samo en rdeči mandat več in socialisti bodo u lomil* na vodstvo, ikar se jim po letu 1945 še nikdar ni posrečilo. Naš pogled kroži v 'bodočnost Evrope, v kateri so si kulturni narodi ponudil* roke k skupnemu delu — preko grobov preteklosti. Naš pogled kroži v bodočnost, ki bo podarila našemu delu in modernenu* gospodarstvu večje uspehe in naklonih'* naši prostosti globlji smisel. Naš pogleu kroži v 'bodočnost demokracije, v kater* prostost in varnost nista dve nasprotji, 'ten*' več združeni sili, ker izvira iz osebnega premoženja varnost in svoboda.« (Generalni tajnik dr. Herman Withalm) RAAB 'POZIVA Stari zvezni kancler inž. Raab, ki je trenutno v bolnišnici v Floridsdorfu, se je p° radiu obrnil na avstrijske volivce in ji*1* predočil resnost .položaja ter jih oporni*1* na važnost odločitve, ki bo padla to nedeljo. O samovladanju Ljudske stranke, 0 kateri vedno govori SPOe, ni bilo govori in ga tudi danes ni. Dobesedno pravi *>'^' Raab: i»iče bi bila Avstrija po letu H*'*-7 zdrknila na levo, hi bila danes pravtako za železno zaveso kakor Češkoslovaška a** Ogrska«. KULTURNI OBZORNIK LEV DETELA: Zapiski k Smolefovi Antigoni (Nadaljevanje in konec) Ruidollf torej ne doume smisla te drame. Zlobec se je o Antigoni razpisal v hrvaščini v zagrebškem Telegramu. Vsekakor se ni povsem, povoljno izrazil,, užalil pa je tudi kritika Branka Rudolfa, ki ga je prištel med pocestne razpr^vljače. Antigona je nato izzvala še več razpravic in prepirčkov, ki so zadobili že 'čisto oseben značaj in prav ddbro pokazali, da Slovenci še ne znamo vrednotiti objektivno, nepristransko in neosebno. Drama je že našla prve posnemovalce. (Primož 'Kozak je v Aferi obdelal problem Revolucije in Posameznika. Posameznik na koncu teklsta propade, vendar je' zmaga o-blasti (nekdanje Revolucije) le navidezna. Kozak ni dosegel Smoleta. Smoletova Antigona je pdstala najvažnejša slovenska drama zadnjih let. Kot taka je izredno pomembna tudi za prihodnji razvoj. 3. Umetnost in resnica sta nedeljiva celota. Prava umetnost ni nikoli neresnična. Danes smo velikokrat slepi za kulturo. Tehnika je često odvrnila našo pozornost. Usmerjeni smo v nekulturne probleme. Seveda vse to ne pomenit, da moramo tehniko negirati. Boriti pa se moramo za pravilen odnos tehnike in kulture. Tehnika v človeku ne izvede nikalkega očiščenja (katarze); to doseže le resnična umetnost. »Novo življenje" Dobili smo dopis, ki ga radi objavljamo, ker priča o življenju, ki ga vsi brezizjemmo in nezamenljivo ljubimo: posebno mladi. Novo življenj; pa je nakazal — na svoj način — tudi (in še posebno) dramski poizkus „Mrtvo oznanilo" Bora Ko Stanka. , . , , . , (pripomba uredništva) Na odru »Mrtvo oznanilo«, v dekliškem krogu novo življenje; tam strah smrtne sence, tu svetel sončni dan; tam visoko Krščanska kulturna zveza vabi na yySLomlkoim akademijo" ki bo v nedeljo, dne 25. novembra 1962, ob dveh popoldne v veliki dvorani »Doma glasbe« v Celovcu. Vstopnice dobite v pisarni Krščanske kulturne zveze v Celovcu, Viktringer Ring 26. Moderni človek ne sme biti niti' nasprotnik tehnike niti kulture. Boriti se moramo za sožitje obeh, kajti tehnika s svojim razvijanjem elementarnih dobrin lahko pomaga kulturi do neslutenilh višin, lahko pa tudi stori napake, ki bodo usodne. Velikokrat se poudarja, da je danes doba raket lin astronavtov. Resnično, noben umetnik se danes ne častii kot Jurij Gagarin. Tega vodijo v triumfu po svetu kot nekoč Cezarja. 'Noben Jevtušenko ne bo tega nikoli ddžilvel. V resnici pa je velike raketne uspehe zagotovilo težaško in tiho ddlo tisočev znan-svetnikov, genialnih učenjakov, kateri se seveda ne omenjajo. Resiniično slavo so tudi Rusiji prinesli Tolstoj, 'Dostojevski, Čajkovski. Tega ne smemo nikoli pozabiti. Ko sem prebival še v Ljubljani, sva s pisateljem iPottrčem vodila polemiko o humanizmu. Potrč nikakor nli hotel pripustiti v literaturo nobene druge variante o humanizmu — kot tisto že znano, preizkušeno varianto humanizma zmagovavcev. Proti takemu humanizmu je skušal pretresljivo zapeti v Antigoni Dominik Smole. Resnična umeltnost se z velikim zamahom preriva skozi labirinte sodobnega sveta. Kazalec naše Zgodovinske ure že kaže na usodno prelomnico, v kateri se bomo odločili iz črednosti in postali družbeno-osveščen posameznik v svetu človečnosti in harmonije. (Dunaj 1961) Korošicami v življenjski šoli, od mnogih že na smrt obsojeni. Završela je mladost v internatu in učilnici. Žuboreča ziljščina se zliva v pojočo rožanščino in melodično podjunščino. Sko-ro zastajala je kateri še nekoliko nenavadna govorica, a razumela so se srca enako mislečih deklet, ki gredo za istim ciljem: biti gospodinja in mati. S prvim ognjem je vsaka v svoji skupini. Hcatke, kultucHt v&sti • DUNAJ V soboto, 10. novembra 1962, je prosvetni minister dr. Heinrich Drimmel slovesno otvoril 15. Avstrijski teden knjige v Kiinstlerhausu na Dunaju. Istočasno so odprli Teden knjige tudi v drugih avstrijskih mestih, tako v Gradcu, Linzu, Innsbrucku, Salzburgu, Dornbirnu, Eisenstadtu, Badenu ter tudi v Celovcu. V dunajskem Kiinstlerhausu v Francoski dvorani in sosednjih prostorih so letos razstavile domače in tuje založbe okoli 1400 naslovov knjig. Te dni prirejajo tudi dnevno literarna tekmovanja z vprašanji in odgovori, kjer je mogoče dobiti knjižne nagrade v vrednosti 20.000 šilingov. Vrhu tega dnevno prirejajo literarne večere od štirih d oosmih zvečer, kjer berejo iz del avstrijskih avtorjev. • NEW DELPHI V New Delphiju So odprli razstavo jugoslovanskega sodobnega slikarstva. Ta razstava, ki že od (marca (tega leta potuje po Indiji, je bila pred dnevi odprta v Laknau, glavnem (mestu države Ular Pradeš. Razstavno zbirko sestavlja 43 eksponatov 25 avtorjev. • SARAJEVO Sarajevska univerza je podelila pisatelju Andriču, lanskemu dobitniku Nobelove nagrade, častni doktorat. To je bil prvi častni doktorat, ki ga je sarajevska univerza komu podelila. • NEW YORK Šest dni pred podelitvijo letošnje Nobele nagrade za književnost Johnu Stein-oecku je dnevnik »The New York Times« objavil seznam 16 najbolj branih knjig v ZDA. Na prvem mestu bestsellcrjev je že nekaj časa najnovejše Steinbeckovo delo »Potovanje s Charleyem«. • RIM Ravnatelj rimskega liceja »Albertelli«, profesor Ercolo Di Marco je ustanovil Nacionalno združenje za obrambo latinščine. Namen: »rešiti mater romanskih jezikov, zibelko napredka in civilizacije, ki je zdaj v nevarnosti«. Kakor smo že nekdaj poročali, v Italiji letos celo v parlamentu vneto Razpravljajo, ali naj bi pouk latinščine v šolah odpravili ali obdržali. • BERLIN Nemška založba Volk und Welt je izdala y. nemščini roman Aleksandra Vuča »Po-^jjjnice« (»Raspust«). Roman, ki je dobil > grado Zveze književnikov Jugoslavije, je doživel tudi že angleško in madžarsko izdalo, kmalu pa bo izšla še poljska. • LJUBLJANA V Moderni galeriji v Ljubljani so odprli razstavo avstrijske grafike. Organizator razstave je Urad za kulturo mesta Dunaja. 1 nkaz avstrijske grafike je prirejen v okviru izmenjave razstav med Ljubljano in Dunajem. Med drugimi uglednimi razstav-rjavci bodo ljubitelji likovne umetnosti znova srečali grafika Wernerja Berga. • DUNAJ Na Dunaju je izšla knjiga Miroslava Kneže »Na robu pameti«. To je prva iz-Jjrcd sedmih knjig, ki jih bo založnik ' tlasny objavil po dogovoru z znanim jugoslovanskim književnikom. Založnik ima svetovno pravico za vsa Krleževa dela. Ob-.Rvljeno knjigo je že prodal v Anglijo, rancijo in Holandijo, prodal pa jo bo še v Nemčijo. • Moskva . V Moskvi so začeli graditi poslopje nacionalne knjižnice za inozemsko literaturo. njej bo štiri milijone knjig, izdanih v 'cč kot sto jezikih. Predvidena jc tudi ve-*ka dvorana za sestanke s tujimi pisatelji. • TRST Slovenski duhovniki v Trstu so izdali v v,>lrki »Knjižic« tudi knjižico o škofu Slom-.• Napisal jo je znani mariborski kano-Franc Hrastelj. V njej prikazuje tega 'Uikegn slovenskega škofa in njegovo delo. ‘Uionik Hrastelj velja za najboljšega poznavalca življenja škofa Slomška, ker je SVojem kratkem življenjepisu nanizal ve-..° }°pih in novih stvari o Slomšku, med v V!1* tu ne igralce, ki so dobro obvladali težke vloge. Edino dialogi bi morali biti bolj živahni, to se pravi brez odmorov — igravec mora takoj vpasti v vlogo drugega. Obleke so poživile celotno dejanje in predstavile resnično patetičnost in poinp, ki sta zavladala med viteštvom v srednjem veku. Ljudje, ki so se udeležili igre so bili zelo zadovoljni. Slišati je bilo mnogo p0" hvale in priznanja v vrstah gledavcev. Igralcem se zahvaljujemo, da so prišli od daleč, da so nam pripravili nekaj prijetnih uric. Igralcem izražamo vse priznanje in jih vabimo, da bi se še večkrat oglasili pri nas v Rožu. Mirko vi, danes je dopolnila svoje 90. leto. To je vzrok, da so prihiteli pevdi iz njene rojstne fare Šmihela daleč na sever, da jo pozdravijo s slovensko pesmijo. Smihelski pevci 'bodo peli danes pri sv. maši naše lepe slovenske pesmi, popoldne -bodo pa pevci priredili v naši dvorani koncert slovenske narodne lin umetne pesmi. Vmes vam bom pa kazal slkioptične slike iz slovenske Koroške, iz Slovenije -in iz Amerike, iz krajev torej, kjer je naš veliki pokojni škof dr. Rožman bil rojen in -kjer je deloval. Ja, starost je treba spoštovati. Zato ča-stitamo najprej naši v teti Lizi« 'k njenemu jubileju. — iNjen jubilej pa je za nas povod, da se spominjamo na našega nepozabnega škofa dr. Gregorija Rožmana, velikega škofa Slovencev. Mnogo je trpel v svojem življenju, iposdbno med drugo svetovno vojno in po vojni, ko je nosil težo begunstva in ko je -pred nekaj leti v ZDA umrl. — Ko se spominjamo našega pokojnega škofa, hitijo naše misli v našo domovino kakor tudi v vse dežele za '»železnim zastorom«. — To je bil povod, da so nas obiskali pevci iz jugovzhodnega dela Koroške, iz Šmihela, rojstnega kraja našega škofa in njegove sestre - jubilantke. Prisrčno jih pozdravljamo in z njimi njihovega župnika in dekana g. Krista Srienca, ki bo sedaj o-pravil tudi slovesno sv. mašo in imel slavnostno pridigo.« Zatem je 'župni upravitelj v slovenskem jeziku prisrčno pdzdravil še šmihelske pevce in se jim zahvalil za njihov -prihod. »Naj se na nemških tleh razlega slovenska pesem, naj tukajšnji farani spoznajo lepoto slovenske pesmi.« Krasno je prepeval Smihelski pevski zbor med sveto mašo. Tudi za domačine je bil to velik dogodek. Po evangeliju je stopil na prižnico č. g. dekan Kristo Srianc. Zahvalil se je za gjn-Ijiv sprejem in prinesel ROžmamovi sestri pozdrave s Korošške. Potem je govoril o pomembnosti škofa Rožmana, o njegovem življenju in delu. Petje cerkvenega pevskega Zbora pri slovesni sv. maši v slovenskem jeziku je faranom iz Schleddorfa zelo ugajalo. Že dolgo ni bilo v cerkvi med sv. mašo tako tiho, kakor ta dan, vsi so prisluškovali slovenski pesmi. Po sv. maši je bil skupen zajtrk, poldne slavnostno kosilo z zdravica^11-godaj popoldne so 'bile slovesne litanij6 - slovenske pete lav-retanske litanije v se ernem delu Avstrije, iPri litanijah so do lačini še prav posebno prisluhnili, saj vC o, da je njih dušni pastir prosil komp° ista prelata dr. Feiohtnerja iz bližnjcg3 fattsee, da priredi, slovenske lavretans e ete -litanije tudi iza nemški jezik. U'jk>m ’ a jih bomo za Marijin praznik 8. decetn ■ra že peli v Schleedonfski cerkvi. Popoldne so si koroški pevci pod vd Peco zeleno, hiša mi je očina in druge Koroške pesmi. Sledile so spet skioptične slike iz Slovenije, Bled, Brezje, lelpa Gorenjska, valovita Dolenjska, Vinorodnia Bela krajina so nam pričarale lepote naše domovine. Slike iz Ljubljane so obudile spomine na leta škofovanja dr. Rožmana. 'Moški pevski zbor je očaral navzoče s prelepo slovensko pesmijo, umetno in narodno. Skioptične slike so nas popeljale v daljno Ameriko, v Cleveland in nam (pokazale škoifa na njegovih potovanjih širom Severne in Južne Amerike. 'Na mrtvaškem odru v cerkvi sv. Lovrenca smo se poslovili od njega, ki se je žrtvoval za svoj narod. Mešani zbor koroških 'pevcev je še zapel nekaj', najlepših za slovo. Ob koncu tisto prelepo Prešernovo zdravico: Žive naj1 vsi narodi, ki žele dočakat' dan, da koder sonce hodi, prepir bo iz sveta pregnan! Pozno ponodi so se poslovili od nas koroški pevci. Mnogo so žrtvovali, kako dolga je pot s Koroške. (Prvo noč so se odpeljali ob dveh zjutraj iz Šmihela. Od sobote zvečer do nedelje ponoči je odmevala slovenska pesem v nemškem delu Avstrije, na njeni severni meji. Prijazno so jih sprejeli domačini in j,im mudili prenočišče v svojih domovih. Najlepši vtis so naredili na domačine koroški rojaki. Drugo leto jih hočejo v Podjuni obiskati. cihnukooa p rov ta o a Stoletnico Slomškove smrti bomo slovesno proslavili v nedeljo, 25. novembra 1962, ob dveh popoldne v veliki dvorani Doma glasbe v Celovcu. Slomškova oporoka Slovencem: »Vrli Slovenci! Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ — do zveličanske narodne omike!« To oporoko je Anton Martin Slomšek izpovedal v svoji znameniti pridigi na lunkoštni ponedeljek leta 1838 v Blatogradu (Moosburg) na Koroškem. Dolžnost spoštovanja do materinega jezika in ljubezni do naroda izvaja iz četrte božje zapo-fcivedi, ki ukazuje: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji! "Svoja izvajanja pa utemeljuje takole: »Materin jezik je najdražja dota, ki smo jo dobili od svojih staršev; skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in svojini mlajšim zapustiii. Človeški jezik je 'talent, katerega nam je izročil Gospod nebes in zem-Ije. Kdor svoj materin jezik pozabi, malopridno svoj talent zakoplje...« Slomškova oporoka nas bodri k neomajni zvestobi do Boga in naroda. Iz naravnih in nadnaravnih nagibov naj bi Slovenci skrbno čuvali dragoceno dediščino krščanske vernosti in materinščine. To naj bi nam dajalo v roke luč in ključ do »zveličanske«, t. j. zveličavne narodne omike, ki naj bi nam delala čast pred Bogom in pred ljudmi in nas postavila na častno mesto med kulturnimi narodi. Slomškovo neumorno delo za zveličavno narodno omiko je duhovno in narodno prebudilo najširše plasti našega ljudstva. To delo pa je Slomšek začel prav na Koroškem — v Celovcu že kot bogoslovec, nadaljeval ga je pozneje kot spiiitual celovškega bogoslovja in od leta 1846 dalje še prav posebno kot škof lavantinske škofije, ki je intela tedaj svoj sedež na Koroškem - v St. Andražu v Labotski do-jini. Njegovi škofiji je tedaj pripadal še del današnje krške škofije z dekanijami dl župnijami velikovškega okraja — in to do leta 1859, ko je škof Slomšek preložil rezidenco svoje povečane škofije iz St. Andraža v Maribor. V Celovcu je učil bogoslovce slovenščine in imel slovenske jezikovne tečaje Uidi še za uradnike in druge izobraženec. Njegova nedeljska šola je zbujala mladino, njegov letopis »Drobtinice«, ki je bil namenjen učiteljem, staršem in otrokom v pouk in kratek čas, je dajal smernice krščanski in narodni vzgoji, njegova vzgoj-na povest »Blaže in Nežica« nam nudi naravnost mikavno podobo tiste dobe našega kulturnega razvoja Mohorjeva družba, ki jo je škof Slomšek ustanovil v Ce-iovcu s pomočjo Andreja Einspielerja in Antona Janežiča, pa je dajala v roke dobro čtivo najširšim ljudskim množicam, tako da je naš narod po velikih Slomškovih zaslugah že tedaj začel zoreti v moško dobo svojega kulturnega razvoja. S svojimi pesmimi, ki so se ljudem zelo priljubile in deloma hitro ponarodele, pa je še poseb-n° privlačno bogatil našo narodno omiko. Slavnostna akademija ob stoletnici Slomškove smrti, ki bo v nedeljo, dne 25. novembra 1962 ob 14 uri v Glaslienem domu v Celovcu, naj zdruzi vse koroške Slovence v hvaležnem spominu na velikega škofa, neutrudljivega delavca za božje kraljestvo in za narodni blagor. Dokazati hočemo, da nam je Slomškova ojioroka syeta. Prizadevali st bomo, da nam bo vera luč, materina beseda pa ključ - do zveličavne narodne omike. Slomškova pesem pri nas na Koroškem Smo proti podržavljenju Socialistična stranka Avstrije zastopa načelo, naj postane država lastnik narodnega gospodarstva Moderni Babilon na vasi (Kje so tisti časi, ko je imelo krščanstvo tolikšen 'vjpliv na javno življenje, da je povsem oblikovalo javno mnenje, četudi je bil m a vasi kdo, ki ni v vsem soglašal ah je bil celo masproton, proti splošnemu mišljenju ni bilo javnega ugovora. KrŠčanJsko mišljenje je bila skupna last cele soseske. Ta je tvorila zaključeno skupnost in redkokdaj je v to vaško skupnost prišel tujec, prisdljenec, ki bi motil navade, običaje m tradicijo. In če je prišel, se je kmalu vključil tudi On v obstoječo vzajemnost in tako postal njihov. Tedaj je še bila velika razdalja med mestom in vasjo. V mestu živijo ljudje vsak zase in nekdanje vezi tradicionalnih navad, ki so bile pred stoletij i tudi v mestih močne, so že davno popustile. Danes so si v mestu že družine v isti hiši tuje, nepoznane. Zato živi tam vsak svoje življenje in si oblikuje svoje mišljenje pod čisto drugačnimi okoliščinami in vplivi. Toda v zadnjih desetletjih je svet postal zelo majhen. K temu je mnogo pripomogla moderna tehnika in splošni napredek. Iznajdbe kot je radio, televizija, in bliskovita moderna prevozna sredstva so nekdanje velike razdalje močno skrčile ali jih vobče izločile. Ideje morejo v najkrajšem času obvladati ves svet. Nauki budističnega filozofa ali marksističnega aktivista prodrejo z lahkoto več tisoč-kilometrsko razdaljo in morejo prodreti v najbolj skromno stanovanje. Samo Če navijaš vijak na radiu, se vrstijo pred teboj govori, petje, godba in jazz vsdh mogočih narodov in kultur od najresnejše do najbolj razigrane vsebine. Pravi Babilon... - V tem vrvežu ljudi in idej je zelo ogrožena krščanska miselnost človeka, ki prihaja v neposreden stik z ljudmi z različnimi pogledi na svet. Poleg tega srečujemo vsak dan ljudi, ki z vso vnemo in prav laskajoče širijo svoje ideje. Le oni, ki imajo jasne poglede in globoko Izobrazbo, se uspešno zoperstavljajo tem krivim prerokom. Ne le v Severni Ameriki, kjer so že vedno bila ugodna tla za babilonsko zmešnjavo najrazličnejših naukov, temveč tudi v tkzv. katoliških deiželalh Evrope se vedno bolj čuti močna propaganda krivoverskih in brezbožnih naukov. Kljub temu, da živimo na mejah dežel, kjer komunizem razkraja (krščansko družbo in smo sami lahko priče slabih duhovnih in gospodarskih posledic marksističnega nauka, so mnogi še vedno tako dovzetni za varljive parole komunizma. Tudi vedno večja verska brezbrižnost se polašlča zlasti onih, kate-irim se preveč dobro godi in tako zgubljajo smisel za duhovne in verske vrednote. Tako izgleda moderni Babilon, ki jc podoba zmešnjave naukov in naziranj sodobne družbe. In ta zmešnjava je dosegla že naše vasi (v nekem naselju našega podeželja je ipet hiš, kjer stanujejo dobri katoličani, protestanti, bogovemi, komunisti, civilno poročeni, versko indiferentni in brezverci!) Važno je spričo tega, da najdemo pravi odgovor na vprašanje, kako se naj kot katoličani zadržimo v takem babilonskem okolj u ... Slomškove proslave Slovensko ljudstvo — doma in po svetu — slavi v letošnji jeseni posebne proslave v spomin stoletnice smrti velikega škofa in narodnega vodnika Antona Martina Slomška. Tako se mu hoče oddolžiti v hvaležnosti za ljubezen in delo, katero je veliki škof lavantinske Škofije doprinesel za verski ih kulturni podvig svojega ljudstva. Lepa cerkvena slovesnost je bila pred dobrim mesecem pri Sveti Katarini nad Šmihelom, kjer se je zbralo ljudstvo iz vse Podjune. Ob tej priliki je bila tudi manjša kulturna prireditev. V Mariboru Katoliškem domu Slomškov večer. Lepa udeležba je pokazala, da imajo tudi goriški Slovenci razumevanje za velikega Slomška, šmaverski fantje so v začetku in ob koncu zapeli več Slomškovih pesmi, domačinka-učitelijjica Peratova pa je imela zanimivo predavanje o Življenju in delu škofa Slomška. Povsem nepričakovano se je tega večera udeležil tudi dr. Šegula iz Rima, kateremu je (poverjena naloga, da zastopa mariborsko škofijo pri delu za beatifikacijo pri obredni kongregaciji v Rimu. Kot izvedenec o vprašanjih Slomškove beatifikacije j,e povedal mnogo zanimivega, ob koncu pa je povabil navzoče k sodelovanju v devetdnevnici k Slomšku za škofa Vovka, kateremu se je zdravje v Rimu precej poslabšalo. V Celovcu Poleg vernikov v mariborski Škofiji pa imamo prav koroški Slovenci dolžnost, da na Čim 'bolj šlovesen način proslavimo le-tošnjiO obletnico škofa Slomška. Saj se je procej(šen del njegovega življenja in delovanja odigral na koroških tleh: v Celovcu in pri Sv. Andražu v Lavantinski dolini. Za versko in kulturno življenje na Koroškem ima škof Slomšek neprecenljive zasluge. Krščanska kulturna zveza v Celovcu, ki ima v svojem delovnem programu prav to, kar je škof Slomšek začel pred več kot sto leti med slovenskimi verniki, namreč širiti krščanisko omiko in kulturo, je že napovedala, da pripravlja Slomškovo akademijo. V veliki dvorani Doma glasbe v Celovcu bo v nedeljo 25. novembra v ta namen mogočna manifestacija, ki naj izzveni v hvaležen spev koroških src svojemu velikemu učitelju, voditelju in svetniškemu škofu. Velika Slomškova proslava pa je bila pred kratkim v Mariboru, kjer se je zbralo ogromno ljudstva iz vse mariborske, nekdaj lavantinske škofije. Navzočih je bilo več škofov in celo državne oblasti so poslale svoje zastopnike na to proslavo. Prav tako so tudi po vseh farah obširne mariborske škofije imeli v ta namen posebne cerkvene slovesnosti (izvencerkvene prireditve verskim ustanovam tamkaj vobče niso dovoljene). Tudi smo že črtali poročila o Slomškovih proslavah med izseljenci v Evropi in v pre-kooceanskih deželah. V Rimu Na praznik Kristusa Kralja so tudi rimski Slovenci proslavili Slomškov dan. V cerkvi na trgu Buenos Aires je mariborski škof dr. Držečnik Maksimilijan ob asistenci patra Prešerna in ljubljanskega generalnega vikarja dr. (Pogačnika daroval sveto mašo in v pridigi govoril o škofu Slomšku. Ko je zbranim slovenskim vernikom prikazal veliko podobo svetniškega Slomška, je tudi povedal, da so končno izročili vse spise rimski obredni kongregaciji, ki naj bi začela s procesom za proglasitev Slomška za svetnika. Posebejl pa je zbrane opozoril na trojno potrebo: da molimo za skorajšnjo 'beatifikacijo Slomška, da se (priključimo devetdnevnici k (božjemu služabniku Slomšku za zdravje bolnega ljubljanskega nadškofa ter da tudi z gmotnimi sredstvi podpremo delo za Slomškovo beatifikacijo. Po svati maši so rimski Slovenci napolnili dvorano ob cerkvi. Dr. Pogačnik je v svojem govoru prikazal dva slovenska svetniška lika — Slomška in Barago, nato pa je Imel tajnik mariborskega Škofa skioptično predavanje o Slomšku, kar je vzbudilo veliko zanimanje. Ob prepevanju Slomškovih pesmi je bila proslava zaključena. V Gorici Teden dni pozneje pa je pripravilo Kat. prosv. društvo iz Pevme v goriškem „Zadnji vitez Rebr5an“ v Rožu Prav žal mi je bilo, da nisem mogel že na Rebrci videti zgodovinsko 'igro »Zadnji vitez Rebrčan«, ki prikazuje dogodke v zvezi z zatonom roparskih vitezov z Rebrce. Že na tesnih odrih naših podeželskih dvoran je bila igra dobro podana, še vse lepše pa je moralo biti na velikem odru ob odgovarjajoči sceneriji na prostem na dvorišču rebrške prebende. Zadnjo nedeljo so igralci katoliške mladine iz Žitare vesi in Okolice s to svojo igro prišli gostovat v Rož. Popoldne so igrali v novi dvorani v St. liju ob Dravi, zvečer pa v farni dvorani v St. Jakobu. Čdprav je bilo vreme slabo, sta bili obe dvorani polni. Za lažje razumevanje te zgodovinske igre je gospod vodja razložil igro in zlasti prikazal zgodovinski okvir, v katerem se dejanje igre odigrava. Tako nas je povedel v sredo 15. stoletja v dobo srednjeveških vitezov, ki so kot tujci vladali našemu tlačanskemu 'ljudstvu v ponosnih gradovih. Opozoril nas je tudi na globlji pomen igre, ki hoče prikazati končno kaznovanje zločina in zmago dobrega. Igralci so se nam predstavili v skrbno pripravljenih Viteških oblekah in tudi njih viteško ponašanje se jim je kar lepo posrečilo. Pri podajanju zahtevnih vlog sta se nad vse odlikovala stari Rebrčan Ivan in njegov sosed vitez Nikolaj iz Bilštajna s posrečeno povezavo ponosa in grobosti. Zelo simpatično je podal svojo vlogo tudi mladi vitez rdbrški Krištof s svojim milim in odločnim nastopom za pravico; pa tudi podgradskemu vitezu Manfredu je treba priznati, da je svojo umirjeno vlogo plemenitega plemiča resnično doživljal ob pričakovanju simpatične Mamice, za katere roko se je zares viteško (potegoval. Predrzen nastop mladega Rabrčaina je bila živa podoba nevzgojenega dm 'brezsrčnega Klati- viteza. Hudobna Juta je pa bila prava zvita Almira. Od »grajske služinčadi« pa je brezdvom-no najbolj ugajal rebrški hlapec Lukež s svojo šegavostjo, dolbroto in naravnim igranjem. Tudi (Mojca in trije grajski uslužbenci — logar, kovač In oglj,ar — so pokazali v šegavosti in odporu proti gospodi življenje grajskih podložnikov. V tej pisani družbi srednjeveškega grajskega življenja seveda nista smela manjkati tudi oba meniha, ki sta kot glasnika ljubezni lejjž dopolnjevala rebiško 'Zgodbo, a poznalo st; jima je — zlasti patru Anzelmu, da jima še manjka par let resničnega 'kloštrskega življenja. Pa tudi manjše vloge ostalih igralcev, na katere navadno pri velikih igrah polagajo premalo pažnje, so bile skrbno 'pripravljene in podane. Priznati je treba v pohvalo igralcem in režiserjema, da je bil pravi užitek gledaiti njihovo uprizoritev. Ko sem pred Časom bral v kritiki, da jč bila igra Jezikovno 'pomanjkljivo podana, •sem na to še posebej pazil in čuditi se moram, kje je takratni kritik videl jezi kovne pogreške. Nasprotno je treba priznati, da je bila izgovarjava igralcev povsem pravilna in zelo razločna. Če pa je opariti v podajanju besedila sledi domače govorice, pa to ni ni kaka napaka marveč pridobitev, saj še vseučiliški profesor ate bo mogel zatajiti svoje domače govorice. _ , V odmorih so skrbeli za razvedrilo fantj£ in dekleta Iz Št. Vida z zelo lepim petjem in prijetno godbo Avsenikovih skladb. J- v- * lo Prepir med zakoncema »Pa vendar ne boš trdil, da sem letala za teboj, da bi te ujela,« kriči užaljena žena. »Ne, ne. Saj to ni potrebno. Saj tudi past ne leti za mišjo, pa jo vendar ujame..-* JANEZ JALEN: 7 CVETKOVA @UkjCL ZGODBA »Bog daj, gospodinja!« so ji odgovorile žanjice. Cilka se je hitro sklonlila in skrila obraz za nažejto (pšenico. Ni marala, da hi kdo na njem bral, kako ja je v duši. Glasno ji je zapel srp. Poprijeli so še štirje drugi. Te pesmi žanjice dolgo niso motile s pogovorom. Visoko nad njivo pa je krožil škrjanec in hitel oznanjati na Vse Strani: »Žito, žito, žito, zrrreeelo, žito (zrečlo, zrelo, zrelo, žet,' žet, žet, žet!« Škrjanec je dOpel in se kakor kamen spustil iz višave nazaj na zemljo. Spet so samo srpi hreščeče pozvanjali umirajočemu žitu. »Ajisa!« je pretrgala molk Minca. Srpi so utihnili. Od leve sta se ozrli k Manci Roz alka in Francka, od desne pa teta in Cilka. »Kaj pa je?« »Si se užela?« »Ne. Le Osat me je zbodel.« »Ne vem, kje se jemlje plevel. Saj smo vendar plele, da smo si prste skoraj do dlani obrabile,« se je vznejevoljila Ro-zalka. »Ošat in kokolj prav lahko odločiš od žita in se mu ogneš. Nekaj maka in modri- ša pa se kar nekako poda med žito. Drugega plevdla ni vredho šteti. Slak se pa ivsenavzkrilžom prepleta. Kakor z rokami drži požetO žito, da ga ne moreš dvigniti in povezati v snop. Prav jaz sem zadela v najhujši vrtinec.« Cilka je morala s srpom prerezati slakove .niti, preden je mogla odločiti podžeto pšenico Od ralstoče. »Trka in sl alk!« Teta je navezala snop lin ga vrgla na mažeto kopo. »Kaj ste mislili povedati?« je bila Mlinca nepočakana in je hotela zategniti 'povreslo kakor že vajena žainjka, pa se jii je pre-itrgalo. Mlinca je bila v zadregi. Hitro se j,e Sklonila in hotela neopaženo zamečkati že nalžeto peslt (pšenice med nepožeto in napraviti novo povreslo. »Nlilč ne skrivaj in n!i te treba biti sram, Minca,« je že opazila teta Jera.. »Učen ni ndbeden (prišel na svet. Mlada si še. Pa ko se bOš s srpom in žitom že igrala, se ti bo še marsikdaj povreslo pOdrlo, kakor se je tudi na'm drugim. Nič zato, samo pazi, da se ne nlžanjelš.« »Nikar je venomer ne učite! Minca že težko čaka, da hi slišala o slaku in trioi, me druge seveda tudi,« je zaprosila Franca Jero za povest. »Mar misliš, da povesit ne uči?« »O, vem, da uči. Le vse drugače, vse lepše kakor suhi nauki. Kar začnite!« »Kaj pa naj prej povem? O slaku in pšenici ali o ovsu in trki?« »Nikar nas me imejte za norca kakor o-troke, ki še v 'šolo ne hodijo, s povestjo o jari 'kači in o steklem polžu. Minca je bila kar nekako užaljena. Lotila se je spet žetve, kakor bi tetinega pripovedovanja še poslušati ne miarala več. »Bo menda nekako 'tako z vašim slakom in trico,« se je pridružila 'Minci Francka, »ikakor je s 'povestjo o vreči in mehu. Prva je daljša, druga je lepša. V resnici pa nikjer nobene ni.« »Oho, tisto pa že ne! Moji dve povesti sta res različno dolgi, pa obe enako 'lepi. Kar poslušajte! Samo še srp prej nabrusim.« Zazvenela je osla Ob jeklo. Teta pa je nabrala čelo, kakor bi si obe povesti šele izmišljala. Druge štiri žanjice so molče čakale, kdaj se Jera oglasi. Jera je odžela za novo povreslo pšenice in grede, ko ga je zvijala, je začela pripovedovati povest o Slaku in pšenici: »Na dobro obdelani in skrbno opleti prisononi njivi je dozorelo morje pšenice. Med družino na nizko sklonjenem klasu je doraslo tudi zrno, za drobno spoznanje debelejše in klonejše, kakor so bila zrna poleg njega, nad njim in pod njim. Morebiti pa to zrno ni bilo prav nič boljše kakor sto tisoč zrn okrog njega in si je le domišljalo talko. (Pa naj je bilo, kakor je bilo. Domišljavemu zrnu se je kaj za malo zdelo, da so stebelce, na katerem je dozorelo, kar z drugimi vred poželi in povezali v snop, kar z drugimi vred posušili v stogu in na skednju omlatili. Še bolj pa je bilo zrno užaljeno, ko se je moralo z drugi ni1 vred valjati v kupu plev in se v oblakih prahu preko tali ti skozi čistilnik. Ko pa s<> ga bili vsuli še v temno kaščo prav na dno in jc moralo nositi težo svojih vrstnikov na sebi, bi bilo zrno 'najrajši udušilo v sebi kal življenja. Pa je prišel gospodar, privzdignil zapah (kašče in zrno je s curkom drugih smukni' o iz teme na svetli dan. Gospodar je odpeljal pšenico na zoran0 njivo in z drugimi vred vsejal tudi kl°n0 in rejeno zrno. Na svetlem soncu in v go1 kem naročju zerrtlije je zrno kaj km . 1 v/kalilo, zaživelo samolastno življenje J,ri Pritisnil pa je mraz. 'Mladi pšenici st je stožilo po žgočem poletju in po ^rU žimi ma povešenem klasu in po zlatem nioi ju in skrbno obdelani njivi. Pred (božičem je zapadel še sneg. 1’nd ^ lo odejo je bilo kaj samotno. Začelo L zmanjkovati tudi zraka. Pšenica si je za t: lella nazaj v gorko temino kaščo. ■ Sonce in jug sta odgrnila polja. Gota pomladni dež je spral rastlinam zimsko spanost. (Pšenica se je veselo pognala v n° vo življenje in 'kmalu dvignila svoji vdh V1 kakor za ped nad zemljo. (Pa so se prip :! žile plevice in jo priklonile k tlom. Pšejh ca jih je na glais zmerjala. Seveda, plevi0 niso razumele njene govorice. Vsako hese do pa je prestregel slak, ki se je p>'aV Pr P * I * S * /\ * N * O * B * R * * N * J * E KSAVER MEŠKO: Naš Nacek Novinec je v Soli naS Nacek. V iprvi klopi sedi, prav na kraju klopi. Majčken in droben je. Oblečen kar čedno, čeprarv so starS: siromašni, najemniki v neki vasi sosednje župnije — šola stoji na meji dveh župnij in je všolanih vanjo tudi1 nekaj vasi sosednje župnije, ker bi imeli otroci v domačo šolo predaleč; tako je razumljivo, da se z mnogimi 'začetniki do prve ure še nikdar videli nismo. A dasi je lepo oblečen, mu manjkajo na srajčki vsi gumbi in ima prsi po-'vsem razgaljene; pa nič mnogo reči ate sinemo k temu, ker v naših časih človek na vsako tako opozorilo lahko dobi za odgovor: »Zdaj je taka moda.« Porazgovoril sem se v prvi uri najprej z 'večjimi, ki so me 'že poznali. Tako se bodo manjši, ki so me ogledovali radovedno in z 'nekakim vznemirjenjem, nekoliko privabili, sem si mislil. Potem sem se lotil teh. Prvi mi je zaupal s počasnim, globokim glasom, da mu je ime Francelj, piše pa se za Močnika. Križ je naredil, ko sem ga povprašal, če ga že ve narediti, od leve strani čela kar dol čez umazani nosek. Da se bova počasi že naučila te težke umetnosti, sem ga pohvalil in potolažil. Za njim je prišel na vrsto še manjši mož, tisti na robu klopi. »Kako pa se ti pišeš?« »Nacek.« fj^Kako pa še?« - »Nič ne vem, kako še. Mama in ata mi pravita Nacek.« Gleda me z živimi, čistimi, čisto miajh-nimi očmi. Govori lepo, brez strahu. Otroci po sobi pa se muzajo. '»Pa ti bomo tudi mi rekli kar Nacek.« Kar vidi se mu, da mu je to po volji. »He,« se pdltiho nasmehne. »Nacek, zdaj pa se pokrižaj.« Lepo počasi naredi velike križe čez čelo, usta, prsti. '»Dobro. Moli nam očenaš.« »Ne znam ga,« mi pravi odločno, upirajoč drobne oči zaupno in odkritosrčno vame. »Sem iga že znal, pa sem ga spet pozabil.« »Kako pa to, da si ga pozabil?« »He, ga premalo molim.« '»Glej, glej, premalo moliš? Boš moral P a zdržno, pdltiho, kakor pač otroci, ki 50 mnogo sami ali le z manjšimi bratci in sestricami in se pogovarjajo sami s seboj al i s torni manjšimi, ki še morda prav govoriti ne morejo in se vse izgubi nekje na pol pota. »Kako, da tako rad vse pozabiš?« »Tako trdo glavo imam, he.« Z obema majčkenima, zagorelima rokama sc piime za glavo. Po šoli bučen smeh. »To je seveda hudo, če imaš tako trdo glavo.« »Hudo, he, saj som znal tudi tisto — tisto angelovo — ne, ne vem, kako se že pravi, vse pozabim.« »Angelovo češčenje morda, kaj?« Vneto pokima, se zadovoljno nasmehne s svojim navadnim »he«. »Morala se bova pač znova naučiti. Moliti boš že moral znati.« »He, sanjalo se mi je nekdaj, da ni prav, ker ne molim.« »Glej, celo sanjalo se ti je. Kadar boš lepo molil, ne 'boš več imel takih hudih sanj.« Prikimava. »He, in kaj se mi je še sanjalo, ko sem spal. Da sem nesel malega Francka. Tako čudno se mi je sata ja Ib, da sem bežal z njim, mama pa so šli daleč za nama in so me klicali, naj počakam. 'Pa nisem maral. Kar bežal sem s Frančkom, he.« Razgreva se; krili z rokami, giblje se z vsem telesom, tako živahno pripoveduje. »Kdo pa je Fratacek?« »He,« se nasmehlja, kakor bi sc mn zdelo silno čudno, da kdo še Vprašuje, kdo je Franček. »No, moj bratec je, naš Franček.« »A tako. Pa je pianjSi kakor ti?« »Čisto majhen — tako majhen.« Z roko pokaže malo od tal. »Tako majhen? Pa še ne govori?« »Ne govori, samo joka.« »Ne hodi tudi ne?« »Ne še, he. Pa že bo. Malo že prestavlja noge — tako.« Po klopi kaže s prsti, kako bratec prestopa. »Glej, kadar bo Franček že govoril, ga boš moral ti učiti. Tudi moliti. A prej se moraš sam naučiti. Daj, poskusi očenaš.« »Oče uaš, ki si v nebesih. Posvečeno bodi — tvoja volja.« »Oba, Nacek, Nekaj si izpustil,« - »Saj sem rekel, da sem vse pozabil.« »Pa. se bova naučila. Dajva še enkrat sku-paj.« Po nekaj poskusili se mu res posreči. Je vidno ponosen na to. Učimo se o angelih. »Angele tudi poznalm,« se oglasi Nacek v mlojo razlago. »Duh je angel.« »Glej, saj že znaš, Nacek.« ga pohvalim. »Da, duh je angel, iZato ga ne vidimo.« »Včasih ga Že vidimo,« me popravlja. »Prikaže se.« »Glej, saj dobro znaš.« »He, mama so mi povedali.« »'Pa se tebi še ni prikazal?« »Ne še. Kateri so zelo pridni, takim se, pravijo mama.« Pomišlja. »Še nekaj bi moral povedati, he,« se nasmehlja polglasno. »Pa se ne morem spomniti, vse pozabim.« »Pa nam poveš, kadar se boš spomnil.« Živahno prikima. Razlagam o stvarjenju sveta, o Adamu in Evi. Napeto posluša. »Ali o tem Se nič ne veš, Nacek?« »Nič, he.« »Pa ti mama tega niso povedali?« »Niso. Tega sami1 ne vedo.« »Misliš?« »Saj bi mi bili 'povedali, če bi vedeli.« »Pa jim boš ti povedal.« Počasi, zamišljeno odkima. »Ne boš?« »Ne.« s »Zakaj pa ne? Ko so pa mama tebi povedali že toliko lepega.« »'Ko si pa ničesar ne zapomnim. Vse pozabim.« »Si boš že zapomnil, le lepo poslušaj,.« »'Če si bom, bom pa povedal mami.« Govorimo o grehu prvih staršev, o za>-hrbtni zapeljivki in lažnivki kači. »Ali kačo poznaš, Nacek?« »Poznam. Sem jo že videl, še stopil sem nanjo, he.« »Stopil si nanjo? Tedaj si se pač hudo prestrašil?« Odkima. '»Ne, nisem se. Pač, malo že. Jagode sem nabiral. Pa sem bežal dol po kamenju in stopil n'a kačo.« »Pa te ni pičila?« »Ni me.« »Te je res varoval angelček varuh.« Pritrjovalno prikima in se smehlja. Pride kazen za prvi greh ... »Ne res, Nacek, saj tudi tebe ata ali mama kaznujeta, če narediš kaj napačnega?« »O, mama so me 'že nalepili. 'Zelo so me. In v kozji hlevec so me zaprli.« Otroci se smejejo, da z rokami ploskajo. »V kozji hlevec? Za božjo voljo, kaj pa si vendar naredil?« »He, štručko so mi spekli iz pšenične moke. Pa nisem bil zadovoljen z njo. Premajhna je bila. Pa so me natčpli in v kozji hlevec zaprli. Do večera sem bil v hlev-cu.« »Križ božji, Nacek, to si pa res zaslužil. Ali misliš, da imajo pšenične moke toliko, da bi ti spekli štručko tako veliko, kakor si ti?« »He,« se nasmehlja in je ves v ognju. »Nič je nimajo doma. Ata jo morajo vsakokrat iz mesta prinesti, da nam mama kaj spečejo.« »Glej,, ti pa še zadovoljen nisi s štručko.« »Saj zdaj sem, ko so me pa mama natepli. še rajši pa bi 'imel Žemljico. Tudi Frančku bom kupil žemljico, kadar pojdem v mesto.« »Kje boš pa denar dobil?« »Saj ga imam, he. Šest kron imam.« Izvleče iz žepa gori na levi strani suknjiče štiri papirnate lističe, jih razloži po klopi ter šteje: »Ena krona — dve kroni — in dve kroni — je šest kron.« »Pa že znaš šteti?« »He, znam. Na štiri roke... Ena, dve...« šteje na prste do dvajset: res, štiri roke. »Kje si pa denar dobil, Nacek?« »Ata so mi ga dali.« »Za kaj pa?« < »Kar tako — da bom Frančku žemljico kupil.« »Pa jim nisi morda ukradel? « »Ne, nisem. Kradel ipa še nisem!« Ves razvnet zatrjuje svojo nedolžnost. — »Ata so mi ga dali. Tu na »trami imam žep za denar. Žc ko sem bil čisto majhen — tako — tako« — kaže kakih štirideset centi-mentrov iznad klopi — »so mi dali denar, pa ga nisem raztrgal.« »Glej, glej, ti boš pa še bogat, ko imaš denar tako v časti.« »Ne vem, če bom, he,« se smehlja; a zdi se, da mu je misel o prihodnjem bogastvu prij etna. »Lepo spravi zdaj* te kronice.« Res jih zloži, spravi v žep, vstane, gre iz klopi. »Kam pa, Nafcek?« »Ven, he.« Po šoli smeh. »Pa brž spet pridi.« »Bom. Dolgčas mi je, če nisem v šoli.« Res se kmalu vrne. Polčasi odpre vrata, glasno pozdravi: »Hvaljen Jezus.« »Glej, kako že lepo pozdravljaš. Pa si res priden, Nacek. 'Kaj pa imaš v roki? »Hruško. Zunaj sem jo našel.« »Ti, ta bo pa gospoda nadučitelja. Pa si jo ti pobral.« Zamišljeno jo ogleduje. »Ko ijih pa doma nič nimamo.« »Pa misliš, da smeš zato kar drugim vzeti?« Zdi se, da ga moji pomisleki nič posebno ne vznemirjajo. »Malo je bom snedel, nekoliko pa ohranim za mamo in Francka.« Brez pomisleka s slastjo ugrizne. »No, v božjem imenu, pa jo snej!« Kaj hočemo? Potrpeti je treba z njim — je pač naš mali Nacek. Stcyr-, Warchalowski- in Linder-traktorje s kosilnico, oralom, hrano, kultivatorjem, tro-silcem umetnega in hlevskega gnoja naročite najugodneje pr JOHAN L O M $ E K Št. Upi. Tihoja, p. Dobrla ves koreninicah mlade pšenice ipotubn.il pred P cvicami v črno prst. . ženico je rosa sjpet vzdignila. Se tisti dan Jo pogledal slak iz zemlje. Vedel je, da se 'Jo moral vse življenje previjati po tleh, če IlL> ‘dobi opore, ki bi se po njej vzpel proti '?ncu. se .je kvišku in prijazno pozdra-MP .Dober dan, goslpodična!’ Z gospodično se je pšenici kaj prikupil. es je pšenica gosposko žito, pa je le na irrietih doma in vsakdo bi je ne ogovoril '■ 'gospodično. Ljubeznivo se je nasmehnila Pagiavčku poleg sebe: ,Kaj bi rad, mali?’ •Ge bi se vas smel malo oprijeti, gospodična?’ ženici se je kar samo zasmejalo ob tej >Podični. Da mu bo dovolila, je vedela. Li se pa kar koj vdala, |pa ni marala, ^nica je premišljevala1, kaj naj reče, da prav, pa jo je slak prehitel: ,Ne bo n žal, gospotlična. Res sem sedaj še maj-h pa z vašo naklonjenostjo bi se hitro vzpel. Im ko bodo vaše vrstnice zorele °n j ene pod' težo zrnja, vzcvetom jaz tik ^ vašim klasom, da boste lahko visoko 'gnili glavo, goslpodična.’ »sa mehka in voljna je postala brhka 'niča. Narahlo se je priklonila slaku: ■•ko site Ij ubeznivi, mladi gospod, da vam r ne morem odreči usluge. Prosim! Presrečnega se čutim.’ Slak se je stegnil ovil svoj vršiček okrog zčlCnega stebelca, '■d) pšenici se je slak res prečudno hitro »mogel. Komaj je dobro nastavila klas, ji je že prirasel pod vrh. Pšenica se je nadejala, da jo poljubi, a se ji je nesramno smejal v obraz in ji nikoli več ni rekel gospodična. Ge se j,e pritožila, da ji odjeda hrano v zemlji, ji je očital •požrešnost. Ko ga je prosila, naj je nikar tako ne vleče k tlom, ko vendar vidi, kako so jo v rasti že vse vrstnice prehitele, jo je nagnal s kmečko 'bunko, ki si domišlja, da ho do oblakov zrasla. Spet je zorelo na dobro obdelani im skrbno opleti in še bolj prisončni njivi morje pšenice. Velika večina klasja se je nizko priklanjala, slakova družica pa je visoko stogala svojo glavo, kakor bi se bala, da j,e ne poljubi beli trobentašti cvet, ki se ie razšopiril tik pod klasom. Pa če se je Se tako stegala, ni dosegla višine sklonjenih družic, tako je bila zaostala v rasti. Zrna pa, ki jih je rodila, so bila drobna. Vsa so padla skozi rešeto. Nobeno ni bilo več vsejano.« M inča, Frandka in Rozalka so povest pohvalile im silile teto, naj: brž pove še o ovsu in trki. 'Cilka pa ni odprla ust. Sililo ji je v glavo vprašanje, kje naj bi bila teta zvedela, da se je bil nje ovil gosposki slak. »Ne, mi mogoče. Teta ni 'hudobna in rada me ima. Ge bi tudi vedela, bi me vpričo drugih ne zbadala. Samo pravljica mi je podržala ogledalo pred obraz kakor ga siko raj, vsakomur.« Jeri ni ušel Cilkin zamišljeni obraz: »Cilka, kaj pa si ti tako obmolknila?« '»Premišljujem, kaj ste povedali, in težko čakam, da spet začnete, ko znate tako lepo pripovedovati.« Teto je -pohvala spodbodla. Ni se več o-botavljala. Začela je, pa je počasi postavljala besedo k besedi, kakor bi bila povest že pozabila, ali kakor bi si jo bila sproti izmišljala. • »Oves je pres/pal zimo sredi polne vreče. Kadar 'koli ga je predramil 'kak ropot, ga je vselej zaskrbelo, da bi ga me vsuli v pehar m odnesli v hlev in da bi ga konjski zobje strli in zmleli. Pa je le srečno učakal pomladi ni bil vsejan na peščeno gorsko njivo. Poln življenja je hitro odgnal, se pretezal na soneti in se s svojimi vrstniki smejal vetru, kadar jim je kulštral glave. Nobena druga reč na vsem božj;em svetu jih ni skrbela ka'kor samo toča. Pa se je lepega dne k ovsu korenjaku ipri -slinila tanka trica. Našobila je drobna usteča in prijazno (pozdravila: ,Dobro jutro! ,Bog daj!’ je samozavestno odzdravil oves in se veselo zasmejal preko glav svojih tovarišev. ,Kaj pa je tebe zaneslo med nas?« ,VSeč ste mi, najholj pa ti. Ali se te smem malo oprijeti? Tako pusto mi je sami,’ je prosila trica. ,Kaj mi more talka šibka stvarca,’ je pomislil oves in privolil. V nekaj dneh se je trica ovsa oprijela kakor smola. Nič vdč mu ni bilo prijetno. Zaskrbelo ga je. Sklenil je, da se ob prvi sapi otrese priliznjene vsiljivke. Pa kakoi je otresal, se mn ob prvem vetru le ni posrečilo, da bi se znebil tovarišice. Pa ob drugem tudi ne, ob tretjem pa še manj in je nejevoljno pagodrnjal. ,Ne sitnari in miruj že vendar,’ se je zadirčno oglasila trica. ,Saj vendar vidiš, da nastavljam cvetje. Se zarod mi pohabiš.' ,Oho, prijateljica, tako se pa nisva dogovorila,’ se je začudil oves. ,Kako pa drugače?’ je udarila trica v prepir. ,Ti že še pokažem,’ ji je zagrozil oves. Trica ga je zasmehovala. Prav dobro je vedela, da se je oves ne more več otresti. Se celo takrat, ko je gospodar ob žetvi vrgel oves s plevelom vred konju, naj ga požre kar na njivi, se je norčevala Jz ovsa, nekdanjega korenjaka: ,Tebe ni nič škoda, meni se pa nič zgoditi ne more. Moje seme je neprebavljivo. Z gnojem pride spomladi spet na njivo i.n hčere se spet oprimejo tepčkov, kakor si bil ti.’ Tovariši so nesrečni oves milovaH. Pa kaj, bilo je prepozno.« »Ne, teta, ta povest pa ni tako lepa, kakor je bila o pšenici in slaku,« je sodila Minca. »Je pa zato krajša,« jo je zavrnila Jera. Cilka je zvezala snop, ga položila na kup in zataknila sip poleg njega: »Se bi vam rada pomagala, pa moram južino kuhat.« (Dalje prihodnjič) Tld ms m llo-caškzm ŠT. JAKOB V ROŽU (Smrtna kosa) Smrt spravlja 'bogato žetev. Že dolgo let nismo dmeli 'toliko pogrebov. Kaj bi naštevali? Izmed 14 žrtev v drugi polovici tega /leta omenimo Jakoba Rotar iz Svaten, Miiklnovo mater, tudi iz Svaten, potomko one iM.ikle, ki je bila mati Miklove Zale v dneih turških /vpadov v naše kraje (prošt Tralbesinger in župnik iMairitsch sta se ob odprtem grobu poslovila od nje); po dolgem ‘bolehanjiii je umrla na Dunaju, kamor jo je gna'1 zdravniški nasvet in tiha želja po zdravju, .Š torni kova Trezi, stara 39 let; za njo njena teta Mojci, ki je kot četrta zadnja odšla iz Kajže v toku 10 mesecev. Pekovskemu mojstru iPrimu Sučiču je sledil 'Mežnarjev oče na Tešinji, ki ni prenesel udarce zadnjih mesecev: sin Fran-cej je postal žrtev prometne nesreče in sin posestnik Tonej žrtev svojega bolehanja. V teku enega leta so odšli vsi trije... Dolgega bolehanja je Rog rešil Lojzko Veh-kogne v visoki starosti. Lebnova stara mati — so umrli. Lani je Naš tednik v 21. številki opisal »edinstveni jubilej v rolžainskem Št. Jakobu«: Lebnova stara mati so dppolnili 100 let svojega življenja! Tudi letos smo se še zbrali maj-nlka ob nji, ko je stopila v 102. leto. A je vidno pešala, moči so pojemale, duševna prisotnost jo je zapuščala. In v četrtek, 8. novembra zvečer, je utihnilo njeno srce, zastal njen dih in duh njen je odSel iz te doline solz — po plačilo k Bogu! Hodili smo jo 'kropit, molili smo za njen pokoj, sorodniki, znanci in sosedje smo jo spremili na zadnji poti v cerkev sv. Jakoba, na pokopališče; v družinski grob smo jo položili v resnem spoznanju: pa naj bo človeku usojeno življenje sto in sto let, na vrsto pa le pride vsak! — In vprašali smo se: kdo ji bo sledil v stoto leto življenja? Ni bilo odgovora ... Za dabzo eni avtomat (Musikbox). — Naslov pri upravi lista. Dekle za pomoč sprejmemo v gospodinjstvu. Imela bo priliko se naučiti kuhanja, vkuhavanja in strežbe gostom. — Naslov pri upravi lista. Domačo volno, barvano ali naravno, dobite ugodno pri: WOLL- u. STRICKBAR, Celovec (nasproti kapucinske cerkve). v našem listu / Blago za jesenske obleke, posteljno perilo ^ Velika izbira — zelo ugodne cene L Maurer Klagenfurt Alter Platz 35 ABSESPANNT? OBERARBEITET? INNERE UNRAST? Der echte „Klosterfrau Melissengeist”, nach Gebrauchsanvveisung ge-| nommen, schafft den not-vzendigen Ausgleich. Aber auch fiir andere Alltagsbe-schvzerden Ist er ein unent-behrliches Hausmittel. Nur echt in der blauen Packung mit den 3 Nonnen. fos-tidslci afoati, gaspadutie, ftazae / Že sedaj si po ugodnih cenah nabavite manjkajočo opremo v trgovini s preprogami RADLMAVR VILLACH Velika zaloga žimnic, zaves, talnih oblog in raznih drugih vrst blaga za opremo sob Plačilne, olajšai/e! List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik — Kronika", Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80.— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.