PISMA BRALCEV
Ne le na papirju
Počasi je stopala čez pre-hod za pešce, v saznem sre-dišču mesta. Dolgo je čakala na drugi strani ceste, s teža-vo stopila s pločnika in se vrnila. In spet. Mimoidoči kot da je niso opazili, kako s strahom gleda na bele črte, po katerih bi morala prav počasi na drugo stran. In na-prej. Tudi avtomobilisti je skorajda niso hoteli opaziti, škoda je zavor, bencina, av-tomobila.
Ko je končno zbrala toliko poguma, da se je odločila in s počasnim korakom in stra-hom stopila na cesto, bi se
kmalu zgodilo najhujše. Za-vore so zacvUile. Le dober korak, vozilo je obstalo, za volanom pa kup neprijetnih kretenj, morda je bila izreče-na marsikatera kletvica. Ža-lostno, si mislim.
Drugi del ceste je bil k sre-či prazen in tako je le prišla na drugo stran.
»Gospod, ali mi lahko po-daste roko, težko stopim na cesto in na pločnik,« je deja-la s tresočim glasom in sol-zami v očeh. Roka se je tre-sla, podrhtevala. Strah, ne-moč. Počasi je tik ob robu stavbe odšla naprej.
Na beli zebri so črne sledi avtomobilskih gum. Voznik je jezen odpeljal naprej, ver-jetno vesel, da je njegov ljubljeni jekleni konjiček ostal cel.
Veliko govorimo o organi-zirani skrbi za starejše obča-ne. Nekaj smo za sterjše že naredili, toda zavedati se moramo, da smo z gradnjo domov za ostarele storili še zelo malo. Ali odstopimo se-dež vmestnem avtobusu, ali kdaj ponudimo roko pri vstopu ali izstopu? Pa ne sa-mo v avtobusu, vidimo jih na cesti, v trgovinL Res je, čakajo v vrsti pred blagajno, da bi plačalL Ali je tako tež-ko odstopiti prostor, da bi počasen korak hitreje prišel do cilja ? Ne recite, da vam je nerodno, da jih ne vidite/
Okoli nas so, del našega vsakdanjika. Skrb za starej-še občane ni samo v domu. To niso le na papirju zapisa-na določila, kaj moramo sto-riti za občane vjeseni njiho-vega življenja.
Ne potrebujemo veliko čr-nila in papirja; potreben je le drugačen odnos do starega človeka. Topla in prijazna beseda, včasih še tako maj-hna in skromna pozomost pomeni izredno veliko. Kot sončni žarek toplega pomla-dnega dneva. Naj ne bodo to samo lepe besede, ampak naj postanejo del življenja vseh nas, ki smo - na isti poti. Primer starke ni osam-ljen, nenavaden. Zgodilo bi se lahko najhujše: bele zebre in čme lise avtomobilskih zavor bi lahko prekrila vča-
sih tako grozeče živo rdeča barva. Naj bo to samo opo-zorilo, da bomo spremenili naš odnos do starejših prebi-valcev našega mesta.      P. H.