•#**. ***<§ domačih in tujih logov. Zbirka Izvirnih del slorenskih in slorenskih prerodor. 34. veze It. (VI. »estfce 1. »nopie.) V Celovca 1868. °5*;» ■.MffiP- Vabilo na naročbo. Zbirka izvirnih del slovenskih in slovenskih prevodov: „Cve1Je iz domačih in tujih logov" prične s 34 vezkom svojo VI. gestko in bode obsegala : h) J. Jurčičev izvirni roman: „Cvet in sad" (okoli ]7 tiskanih pol), b) M. Grabovskega pripovedno delo, „Zamet* v L. Podgoričanovem prevodu in c) kako veče ali manjše pripovedno ali dramatiško delo, kolikor bode namreč prostora. Izhajalo bode, kakor doslej, vsacih 5—6 tednov v posamesnih vezkib, pet pol debelih. Naro-čilna cena vsacemu vezku (brez poštnine) je 25 nkr. in se bode plačevala o prejemi vsake knjižice.; kdor hoče pa vseh 6 vezkov VI. še.stke (vez. 34—39), poštnine prostih, na ravnost po pošti prejemati, ta naj pošlje v ta namen 1 gld. 60 nov. O. gg. nabiralcem naročnikov se bo dajal vsak 11. iztis po vrlin. Vabijo se ua naročbo vsi prijatelji lepozuauske Cvet in sad. Izviren roman. Spisal J. Jurčič. V Celovcu. Na svitlo dalo vreduištvo „slovenskega Glasnika". 18G8. (Mladost) ' Ne zmisli, da dih prve sap'ce bode Odnesel to, kar misli so stvarile; Pozabi koj nesreč prestanih škode In ran, ki so se komaj zacelile, Dokler da smo brez dna polnili sode, 'Zuče nas v starših letih časov sile. Prešeren. ■ a *oq> Natisnil J. Blaznik v Ljubljani. Prvo poglavje. Kointesa. v Le se že prvi oddelek naše povesti začenja z aristokratičnim naslovom in se koj od kraja suče krog tistih boljših hiš, kterim ljudstvo po krivem pravi gradovi; če se vrti okoli ljudi, ki so bili do zadnjega časa večidel sovražniki našega narodnega prizadevanja : upamo, da nas ne bo nihče dolžil ni torističnih in fevdalnih misli, niti da nam manjka poštenega de-mokratizma in rodoljubja. Upamo to tolikanj trdneje, ker nismo namenjeni blagovoljnega bralca tirati po soparnih visocih sobanah, ni po prešeštnih plesih, temuč ga peljemo v prosto, menj spačeno naravo človeškega življenja — na deželo. — In če eni trdijo, da ima vsak pisalec nehvaležno nalogo, kteri le nizko seda in hoče iz djanja in nehanja prostega naravnega človeka razpletati večno uganko človeškega srca, eni pak zopet menijo, da sta le pri izobražencih um in srce toliko razvita, da se utegne preiskovalec in pripovedovalec s srečnejšim vspehom dela lotiti, — obetamo precej tu, da bomo skušali oba ta kroga v malo pohlevno podobo zediniti, kakor bo bralec videl, če z dobrotno prizanašljivostjo in milostno sodbo hodi za nami. Sicer pa se moramo očito izpovedati, da mi i zasebno ne verujemo niti prvi niti drugi omenjenih misli, temuč smo prepričani, da smo si vsi ljudje v prvotnem vsi enaki: povsod tisto nepopisano in ne-popisljivo, nerazumljeno in neuinljivo človeško srce s svojo vročo ljubeznijo in neznanskim sovraštvom, burnim veseljem — in težečo žalostjo, tihim mirom in viharno strastjo. Razloček v življenji sega pač v srce, budi dušo, uči človeka misliti, spremeni ga v obliki, v bistvu — nikdar. Toda posnemanje šege in navade naših velicih pripovednih vrstnikov in naša pisalska oblast, ki nam je po ustnem poročilu od Salustovih in še starših časov dana, ne sme nas zapeljati, da bi napisali predolge vvode, sosebno ker skušnja uči, kako malo so v čislih. Bati se je, da se nas ne bi bralci prezgodaj naveličali; zato se koj lotimo predmeta naši povesti. Gosposko selišČe Z ab rez je stoji na samoti. Proti jugu je nekaj planjave, zabreško polje, po kte-rem se vije v čudnih kačjih ovinkih bela proga, okrajna cesta, ki pelje mimo Zabrezja na eno stran proti veliki cesti, na drugo v sosednjo vas, uro hoda. Tam konec polja na južni strani stoji na ravnini gozdič belih redkih brez, ki kakor stare device otožno pobešajo svoje šibke veje, kakor bi se skrivaj jokale, da so ostale zapuščene samice sredi polja. Na zahodu, kjer nekoliko svet proti selišču visi, raste koj za vrtom gosta praprot med pritlikavimi brinjevimi grmi tjekaj do porasene smrekove gore, ktera kakor tam brezje, tudi na to stran daljni pogled zapira. Samo / 5 na severno stran, kjer po strmem klancu rasto stare bukve noter do zabreškega poslopja, odpira se svet daleč po dolini, kjer stoje1 raztrošene posamezne hiše in vasi z belimi cerkvicami. Samotno selo Zabrezje je podolgasta hiša z enim nadstropjem, zarujavelega ozidja, starega dela. Ogli so po čudnem starodavnem vkusu s plavo barvo prevlečeni , poldrugi črevelj na široko, in na zidu, ki je proti cesti obrnjen, naslikal je Bog ve kedaj umrli neznani umetnik s strahovitimi in vsemi barvami, kar jih božja mavrica premore, podobo matere božje sedem žalosti zraven svetega Florijana, ki večo golido vroči drži, nego je goreča hiša, ktero poliva. Kazen tega „grada" vidi popotni človek še celo vrsto manjših in večih poslopij na zapadnji strani, ktera so pol zidana pol lesena, pol nekdanje stvarnosti pol nove poprave. Težko je nam, prav težko, ogniti se zapeljivi skušnjavi, razsnovati tu v daljšem sestavku zgodovino selišča Zabrezja. Zakaj prilika se nam tu ponuja najlepša in zgodovinskih virov nam ne manjka. Da-si bi pa radi pravili, kako je za cesarja Maksimilijana I. nek pregnan vitez tu v divjini prvi jel zidati dom in zemljo obdelovati, kako je pozneje njegov rod nesrečno poginil, kako je njegova domačija prišla v ptuje roke, najprej menihom, pozneje nekemu grofu in na zadnje današnji posestnici, komtesi Ovsenekovi, — pa vzroki, ktere smo ravno zastran vvoda omenili, veljavni so nam tudi tukaj. 6 Na kameniti mizi pod velikanskim košatim orehom, ki je pred vezjo zabreške hiše rastel že čez sto let, stala je majhena skleda zraven svoje veče dru-žabniee. Po mizi je bil razgrnjen bel prt iz domačega platna, na prtu lesena žlica, pol hleba črnega kruha in nož na njem, ki ni bil posebno majhene in priročne postave. „Gospa, kosilo je napravljeno!" vpila je precej priletna ženska tjekaj za poslednji ogel hiše, kjer je bilo v mali gredici razno cvetovje zasajeno. Toda nihče se na prvi poklic ni oglasil izza ogla. „Gospa komtesa, kosilo bo mrzlo!" vpije ženska v drugič z neprijetnim glasom in si briše roke ob svoj ne ravno presnažni prt. ,,Že slišim I" čuje se slaboten ženski glas in koj za glasom pride z gredice ženska postava, ki počasi ob palici korači tjekaj do mize in do skled. Bila je ta ženska nenavadno visoke in tenke rasti. Zgornji del hrbtišča je bil že zadobil krivino kakor veliki vprašaj, tako da so se bile prsi že popolnoma izgubile. Obraza je bila žena suhega; špičast nos in ravno tak obradek sta veliko pripomogla, da so gube po licu in po čelu še bolj na videz prihajale. Lasje so bili sivi, kolikor se jih je videlo iz proste rute, v ktero je bil zgornji del glave obvezan. Po vsem je bilo soditi, da je komtesa silo stara. Vsede se k mizi, primekne si veliko skledo in žlico, potem pak stori počasen in velik križ božji, če jed ni bila pred mrzla, morala je ohladiti se med 7 dolgo dolgo molitvijo, ktero je molila s polglasnim šepetanjem in začasnimi globokimi vzdikljeji, sosebno pri glavnih ali začetnih besedah. Kosilo — ki ni bilo izvrstno ne posebno vkusno niti samo po sebi niti po svoji pripravi — bilo je kmalu končano in za njim je prišla zopet dolga molitev, s sklenjenimi rokami in zbranim duhom. „Barba!" zakliče komtesa in se skrbno ogleda, ali ni kaj obleka '—' iz navadnega blaga in na videz precej po-nošena — ,,kaj na škodi zarad jedi?" ,,Kaj ukazujete ?" praša Barba pospravljaje posodo in ostanke. „Prinesi mi bukve in potlej bodi tako dobra in pojdi v klet pa mi natoči pol kupe vina z vodo." Barba, hišina, kuharica in prava gospodinja na Zabrezji, bila je že precej daleč iz tistih let, v kte-rih človek včasi nima pameti, kakor stari ljudje pravijo. Kar je ona rekla, to je obveljalo, če le stari gluhi hlapec Matijec ni ugovarjal. Dokler tega ni bilo v hišo — in to je bilo pred desetimi leti — bila je Barba vsegamogočna. Kdor je hotel na Zabrezji služiti, ta je moral biti Barbi po godu, kdaj, kaj in kam se ima ktero žito sejati, to je ona vedela in samo ona. Ko je pa prišel Matijec, skusila je, kar je že toliko žensk pred njo skusilo, da je moški duh in moška moč na svetu hujša od ženske. Dolgo sta se borila za vrhovno oblast; ta ni bil onemu pokoren : Matijee, ker je bil gluh in dostikrat ni slišal, kaj se mu veli, ampak delal po svoji modri glavi — 8 Barba ker ni hotela in je imela historično pravico za svojo stran. Ni dvomiti, da bi bil gotovo Matijec padel v tem boji, ko bi bila Barba vse svoje orožje upotvebovala. Iz službe bi mu bila rekla komtesa po Barbinem nasvetu, da bi Matijee še ne bil slišal kedaj in zakaj. Ali če je bila Barba neusmiljena proti drugim ljudem, ni bila proti Matijeu. Ljudje so govorili, da zato ne, ker sta si bila v starodavnem času malo - tako, česar Barba tudi na stara leta ni nehvaležno pozabila, bodi Matijee gluh ali ne bodi. Tiho sta si tedaj na zadnje vsak nekaj priznala in Matijec jo gospodoval po polji, hosti in pri živini, Barba pak v hiši, v gospodinjstvu in kar še ostane. Morda nam ta dva oblastnika drugje še na misel prideta, zdaj se vrnemo h komtesi pod oreh. Barba jej prinese bukve in gre še po vino. Komtesa odpre knjigo. Bila je: Tomaža Kemp-čana hoja za Kristusom. Z naočniki, kteri so bili veliki kot volovski jarem pred hlevom, kakor je poredni pastir resnemu Matijeu nekdaj trdil, imela je zaznamovano, doklej je brala včerajšnji dan. Natek-nila je le-te na koncu nosa in brala. Pri tem delu pak je migala z ustnami in zdaj pa zdaj povzdignila oči. Barba prinese pijače. Malo je je, toda za gospo menda dovolj, zakaj po prvem požirku soditi, ni bila pivka. ,,Barba!'; — pravi gospa komtesa dekli — „za drevi zakolji dvoje piščet, in še kaj napravi večerje. Prišel bo mlad gospod." 9 Barba se prestraši. Dvoje piščet — Bog nas varuj ! To je nekaj denarja in škoda velika za njeno premoženje, zakaj do današnjega dne je Barba kure-tino za svoj žep prodajala. To ženica pomisli in vpraša: „Ali ne bi bilo zadosti eno pišče?" „Naj jih bo dvoje", — pravi gospa. — „Moje sestre sin je in želim, da se mu postreže. Ce človek s pota pride, mora se okrepčati. Napravi dva." „Pa vendar gospod ne bodo več časa pri nas ostali?" vpraša Barba. „Ostal bo pri nas." „Joj pomagaj," — pravi kuharica, „kaj mu bomo dali. Z nami ne bo hotel jesti, mesa pa nimamo." „Mesa nimamo, da, res je, prav praviš. ■— Pa čakaj, Barba, ali ne bi bilo dobro koga poslati k fari po meso." „In po belega kruha", dostavi Barba. — „Denar, denar!" „Bes, tudi po kruh, prav praviš", odgovori gospa, vstane izza mize in gre v hišo po denar. Stara komtesa je stanovala in spala v sobi iz veže na levo, družinski izbi nasproti. Ta soba je bila po svoji notranji opravi celo nasprotna vnanji obliki sela Zabrezja in njene lastnice same. Bila je lepo pomalana in pohištvo je bilo umetnega in vkus-nega dela, kakor se nahaja le v bogatejih hišah tako imenovanih viših stanov. Po stenah je viselo nekaj slikarij, večidel reči iz svetih zgodeb pomenjajočih, kterirn bi pač tudi izvedenec ne bi bil mogel ničesa očitati. 10 Stara gospa odpre predal svitle omare, našteje Barbi nekaj srebernine, potem pak se zopet vrne k svoji knjigi. Barbi se je kaj čudno zdelo, kako je to, da komtesa danes tako rada denarje daje, zakaj čeravno je vedela, da za kacega ubožnega ali za kako cerkveno potrebo rada mošnjo odpre, bilo jej je vendar tudi znano, da je komtesa, kar se hiše tiče, včasi ne dosti menj kakor skopa. Drugo poglavje. Sestrin sin. Po mali cesti, ki je držala proti Zabrezju, dr-dral je pred mrakom tistega dne voziček, na kterem je sedel mlad gospod in se skrbno in radovedno ogledoval po lepi okolici — zdaj na to zdaj na ono stran. Spredaj je sedel starikav voznik z dolgim bičem v roci, kteri je večkrat zavihtel, da bi udaril po lepem rejenem konji. Toda če ga je zdaj in zdaj res udaril, bil je udarec le legak, samo položil je skoro bič na-nj , da ga je opomnil, naj dirja še bolj. „Ali je to Zabrezje?" vpraša mladenič in se malo upogne naprej. „Hi!" rekel je voznik in rahlo udaril — ne po konji, ampak po komatu. Gospod se domisli, da je voznik gluh, prime ga za ramo in ponavlja glasneje svoje vprašanje. ij „Dober konj je dober, jaz ga imam raji ko sirea. Pa tudi teče kot vrana na nebu", odgovarja Matijec misleč, da gospod konja hvali. Se le ko poslednji s prstom pokaže selišče , kteremu sta se bližala , pokima voznik in pravi: „To, to! To je Za-brezje." Kmalu potem voz zavije s ceste na stranski pot in nekaj trenotkov potem obstoji pred gradom. Matijec se spravi z voza, otepe najprvo cestni prah s svoje zašite pražnje obleke in se obrne, da bi gospodu na tla pomagal. Pa ta je bil že pred njim na nogah in je šel proti veži. Bil je kacih štiri in dvajset let star, visoke postave. Obraza je bil tacega, kakoršnega srečamo večkrat v življenji, in ki nas na prvi pogled ne veže, pa nam tudi zopern ni, ker nimamo ničesa grajati — tacega, ki nam dopada še le potem, če najdemo, da ima lastnik tudi precej razuma in srca. Stara komtesa je stala na pragu. Ko je mladega moža zagledala, razsvetilo se jej je obličje, do-padljivo je gledala čvrsto postavo in zdravo rudečo barvo njegovega lica ter mu podala roko , ktero je poljubil. „Bog te sprimi na Zabrezji in njegov blagoslov naj pride s teboj v hišo, Leon!" djala je polju-bivši ga na čelo in oba sta šla v njeno sobo. Sestra komtesina se je bila možila in pozabivši svoje grofovske rodovine v zakon vzela nekega višega uradnika z navadnim neplemenitim imenom: Eetelj. 12 S tem važnim korakom, storjenim samo iz vroče ljubezni, zamerila se je bila svojemu očetu tako, da jo je zavrgel in izbrisal iz števila svojih treh hčera in iz zapisnika dedičev svojega ne ravno velicega premoženja. Iz tega zakona je bil Leon. Kmalu po smrti svojega deda je izgubil tudi svoje roditelje za vrstjo in eno svojih tet. Edina pomoč in zaslomba mu je bila od tega časa komtesa iz Zabrezja, ktera je skrbela za-nj kakor mati in sicer toliko laglje, ker je sama ostala stara devica in tako ni imela razen njega nobenega sorodnika. Že za mladega je prišel Leon v neko odgojilnico v deželnem glavnem mestu in potem, ko ni hotel pobožni teti skrivne želje izpolniti, da bi stopil v duhovski stan, izšolal se je na višem gospodarsko-obrtnijskem učilišču. Do današnjega dne svoje tete ni videl nikdar. Poznal jo je samo iz pisem in kaj čuda, če je zdaj našel, da si je bil v svoji domišljiji vso drugačo podobo o njej ustvaril, kakor je bila v resnici. Bil je tedaj večkrat v zadregi, ko ga je vpraševala pobožna žena kmalu po prvem seznanji reči, kterih ni pričakoval. Kmalu je pa spoznal, kaj se sme komtesi na ravnost povedati, kaj ne. „Pač menda nisi v mestu veliko po plesih hodil ?" vprašuje teta. „Prav malo. Če sem včasi šel, šel sem le, da sem ogledal in spoznaval svet" , odgovori Leon; pa rudečica , ki ga je lahno oblila , pričala je , da se Leon ni tako zelo sveta ogibal. 13 „Kolikor menj človek sveta pozna, laglje umrje," pravi komtesa. — „Upam, da si tudi izpoved redno opravljal, kakor se dobremu kristijanu spodobi — večkrat v letu." Čeravno je bil Leon po vsem svojem prepričanji dober kristijan, vendar tistega „večkrat v letu" ui spolnoval. Nevarno in nepolitično se mu je pa zdelo v tem resnico povedati in da-si mu je bilo težko legati se , zdelo se mu je vendar v tem hipu neogib-Ijivo potrebno. Laž je bila kratka, samo besedica: da, pa bila je vendar laž, mladenič je zarudel. Dobro da stara ni dobro videla. „To je prav" — rekla je. ,,Zakaj nič bi ti ne pomagala vsa tvoja velika učenost, ko bi Boga pozabil in svete cerkve. Jaz sem molila za-te in vedela sem , da boš dober ostal in da boš svoji materi podoben. Tvoja mati , moja sestra, je bila dobrega srca in če jo je ljubezen do tvojega očeta tako daleč zapeljala, da je bila očetu nepokorna na njegova stara leta, to jej je Bog gotovo odpustil, ker je rada molila. Morda je tudi naš oče bil česa kriv v tem razporu, pa mi ne smemo soditi. Molimo za-nju oba in upajmo , da sta se spravila gori nad nami, kjer vsak razloček in vsak razpor neha." Da se je razgovor tako zavil, to je bilo Leonu všeč, da-si ga je neka otožnost obšla, ko je čul govoriti o svojih roditeljih. Očeta ni poznal skoro nič, le temno se je domišljal ljubega moža, ki ga je kot poltretje leto staro dete pestoval in ujčkal na ko- 11 lenih. Šest let pak je bil star , ko so mu zakopali milo mater. Vesel je tedaj bil, da je mogel teto iz-praševati natenjčneje o svojih starših. Komtesa mu je sicer razkladala in popisovala reči precej na drobno, vendar se je videlo , da se ogiblje nekterih situacij in dogodkov. Tudi o njeni preteklosti bi bil rad kaj zvedel , kakor se je iz nekterih postranskih vprašanj videlo, pa komtesa se je tudi o sebi ogibala govoriti. Mislila je morda, da je Leon še premlad za take reči, ali da je bolje če domač človek tega in tacega ne ve , ali pa ni hotela sama sebi spominov buditi, kteri so jej utegnili biti neprijetni in se niso zlagali s sedanjim njenim mišljenjem. Zakaj znano je, da stari ljudje, kakor tudi tisti, ki so se prenasitili vži-vanja na tem svetu, dobodo v poznejih letih neko mrzlejo kri in ž njo drugo pamet, ktera jim pripoveduje , kako neumno, ničemurno in minljivo je vse, kar mladino giblje, razburjuje in navdušuje. Vse prvo nadstropje na zabrežjem gradu je bilo prazno. Leon je imel tedaj stanovanj na izbiranje. Izvolil si je sobico na vzhodno-severnem oglu, kjer je bil lep razgled čez gozdnati klanec, po dolini in po vinskih gorah, ktere so jo v raztegnjenem pasu otočale na levi in zadnji strani. Soba sama na sebi ni bila prijetna. Štiri gole bele stene in velika peč, precej majhne duri in okorna, nekoliko previsoka okna, to so bile vse le dvomljive lepotije. Vendar je Barba, ki je gospodu nasvetovala drugo lepšo in večo sobo na nasprotni strani, koj spoznala, da je ta go- 15 spod trmoglav. Morala je tedaj hlapcu pomagati go-• spodove reči le-sem znašati, posteljo in potrebne omare za obleko in bukve itd. preskrbljevati. Sicer pa menda ne smemo zamolčati, da tej ženski ni bilo Bog ve" kako po volji, da je še en človek prišel pod streho, ki bo hotel zapovedovati, ki ne bo za nobeno ni poljsko ni domače delo, temuč za samo potrato in škodo. Vendar tega ni razodela živi duši kakor Matijcu, ko sta po večerji tako dolgo obsedela, da je šla vsa druga družina spat. Predno se je noč naredila, vredil je bil Leon svoje novo stanovanje in razvrstil posebno skrbno knjige svoje male, pa izbrane knjižnice, prve tolažnice za bodoče dolgočasne dneve na samotnem Zabrezji. Pri večerji je imel zopet dolg razgovor s teto komteso. Da-si ravno mu je sem ter tje prav malo ugajal, bil je zato dober, ker je iz njega popolnoma spoznal tetin značaj in njene misli, kar je bilo za-nj gotovo potrebno. Pozno je bilo, ko je šel spat. Ko je Leon v prvič na novi postelji ležal, zdelo se mu je, kakor da bi se današnji dan njegovo življenje na drugo pot zavilo , in ta pot se mu ni videla tako lepa kakor pred ; domislil se je svojega dozdanjeganeskrbnega življenja med veselimi prijatelji in svojimi knjigami. Ko je zaspal, prenesle so ga sanje daleč iz Zabrezja v poglavno mesto, v tobakovega dima polno, glasno krčmo, med tovarše, ki so okrog mize pri pijači sede zabavljali se, smeje in nagajaje si med seboj. 16 Tretje poglavje. Žagar. Spalo je na Zabrezji vse. Le mlad hlapec je prišel tiho prav tiho s svojega ležišča na senu, ogrnil svojo luknjato kamižolo, ki je pred konjskim hlevom na plugu ležala, ter se obrnil proti cesti, tam debel kol iz meje izpulil in ga na ramo del kakor za bram-bovca in zvestega prijatelja proti nasprotnikom, potem pa ubral pot pod noge proti vasi, kjer je njegova ljuba stanovala in mu za nocoj obljubila, da bode skozi omreženo okence nekaj besedi govorila ž njim. Temna noč je ležala po bukovem gozdu in po dolini. Le posamezne luči so se videle iz daljave kakor kresnice. In tiho je bilo vse; le sova se je včasi oglašala s svojim odurnim in nevabljivim uka-njem po gozdu, in izpod klanca se je culo šumenje po zadnjem dežji naraslega potoka in klopotanje urnega vretena, ki je gonilo zabreško žago. Žaga, poslopje leseno, je bila lastnina gosp6 komtese. V najemu jo je že več let imel, kacih štirideset let star mož, ki so mu kmetje okrog rekali Šepeo, ker je imel eno nogo od kolena navzdol leseno. Sicer pa je bil Žagar krepke in velikanske rasti, širok čez pleča in gorje mu ga je bilo, kogar je s sovražnim namenom dobil v svoje pesti, močne in trde ko železne klešče. Široki in rudeči njegov obraz se je lehko imenoval lep in po njem ne bi 17 bil možu nihče štirdeset let zaupal. Le kedar ga je jeza obsula in je s svojimi belimi zobmi zaškripal in zaškrtal in neznano čudno pogledal, bilo je marsikoga strah tega moža. Žagar Šepec je ravno poslednjo desko iz naloženega bruna izrezal, vzel brlečo svetilnico v roke in šel zatvornico zapirat. Nocoj je bil menda posebno slabe volje, zakaj klel je in vedno sam s seboj govoril, ko je železnega mačka z vretena sprožil in potem vprl se v žagarski leseni žleb ter ga po pravilih in postavah svoje umetnosti na drugi konec porinil. Veljalo je zdaj drugo gol navaliti pred žago. Prva na vrsti je bila precej debela smreka. Žagar je šepal trikrat okoli nje s svojo svetilnico in jo dobro ogledal. Tri robate so pričale, da se mu pretežka zdi, da bi jo sam zmagal. Poslopje na žagi je imelo razen potrebne priprave samo streho, tako da je bilo na tri strani odprto, z eno na vodo, z drugo v hosto. Na enem koncu pak je bila majhena lesena hišica, njegovo stanovanje. Tjekaj se zdaj obrne in odpre ukajene črne duri in zavpije v temno izbo: „Ven pridite, obe! I Ni da bi morali spati, jaz bi se pa sam ubijal! Dolg jezik bi marsikdo imel, jaz pa delal." „Kaj pa je?" vpraša ženski glas iz izbe. „Jaz pravim, da vea pojte vi in Cilja; boste že videli, kaj je. Vrag vzemi take ljudi", huduje se mož in se zopet vrne k deblu. Potehta ga na vsacem Gvet in sad. 2 m koncu, nabere nekaj kolov in jame zopet rentačiti nad babnicami. Koj potem pride stara ženica ven in ž njo mlada deklica kacih trinajst let, obe samo na pol oblečeni. „Kaj je pa treba kleti in greh delati? Ali bi naju ne mogel z lepo besedo poklicati", pravi stara mati, videvši, da se sin z deblom vpira. „Nisem vas klical, da bi jezik brusili. Pomagajte, če hočete; če ne, pa pojte in spite, da boste segnjili, še obe vkup", odgovori Žagar. Stara žena Ju deklica ste se spravili na drobneji konec bruna, Sepec pak je s kolom prevagoval debeleji. Bil je močneji ko one dve obe vkup, njegov del je šel dobro naprej, ženske pa niste zmagali dela, da-si ste napenjali vse svoje človeške moči. „Vrag vas! genite se no, mati, genite! Drvena reč in nerodna." Rekši se sam bolj v sredi upre, iu ropotaje se smreka prevali in dobro pade* na žagišče. Kar je bilo še treba, vravna sam. „Mč več vas ni treba, le izgubite se." Hči je šla v izbo nazaj , stara mati pak se je vsedla na skladanico desk, uprla komolce v kolena in obraz zakrila v dlani. Tako je sedela precej dolgo. Sin je tačas zopet vodo odprl iu žaga je urno tekala gori in doli. Bilo je precej hladno, mrzla sapa je vlekla. Vendar starka ni mislila , da bi šla v gorko izbo, sedela je tiho in se ni genila. „Zdaj vas ni treba, kaj zmrzujete in bolščite? Svoje roke ste menda že-' vendar videli in ni vam jih 19 treba na oči držati", zagodernja sin. Zdaj se starka ni mogla več zdržati, začela je glasno jokati in djala: ,,Le zmerjaj me in reži nad menoj. Dolgo ne boš, kmalu me bo Bog rešil in k sebi poklical. Oe bi bilo pred, rajša bi videla; samo za Ciljo, tvojo hči, skrbi me noč in dan. Se drva boš na njej sekal, ke-dar mene ne bo. Nobenega človeka ne bo imela, tako boš ž njo ravnal, kakor z menoj." ,,To se ve, da se vam prava krivica godi", pravi sin, toda malo bolj pohlevno, materine solze so imele tudi za-nj nekaj moči. ,,Grodi se mi, godi. Na svetu ga ni človeka, ki bi se mu huje godilo. Bog ve in sveta mati božja, da' jaz nisem tako s svojimi starši ravnala. In vendar Bog obeta v četrti zapovedi tacim otrokom, da se jim bo dobro godilo. Jaz ne vem zakaj mene tako kaznuje, on že ve. — Nikoli ne govoriš lepe besede z menoj, temuč vselej me le z grdo oblajaš. Molči, Bog ti ne bo sreče dal in že zdaj vidiš, kako ti gre. Zakaj ? Zato ker si Boga pozabil in z menoj tako ravnaš." „Kdo vraga vam kaj hoče? Ali vasnepustimnamiru?" „0 pustiš me pustiš! Nikoli mi ničesa ne poveš, če te vprašam; koj zadereš se nad menoj. Tega nisem zaslužila, Bog ve", da ne. Ko si bil ti še v zibeli in bolan, nisem spala vse noči, vsake pol ure sem vstala, luč upihala in za-te skrbela. In potlej ko si bil nogo zlomil in so ti jo odrezali in si toliko trpel, kdo ti je stregel noč in dan, kdo je zdravnika pla- 2* 20 Žal, če ne jaz? Ko smo sem prišli in je bila še tvoja ranjca živa, bil si še, in dobro se nam je godilo. Zdaj pa je vse preč in tak si, da te ni prestajati. Koliko sem že jaz prejokala in molitev storila! pa vse zastonj. Bog ti meni pomagaj." In zopet jo solze oblijo in glasno ihti. Žagar ne reče ničesa; pa poznalo se je na tem, kako je zagozdo med zažagano smreko zabijal, da so ga materine besede nekoliko genile. Kako bi bilo mater potolažila ena sama prijazna, Ijubeznjiva beseda iz sinovih ust! Toda vnanja skorja je bila pretrda, ošabnost prevelika, da bi bil izdal, kar čuti. Mislil je, da bi bilo sramotno materi pokazati, da so mu njene besede globlje segle, mislil je, da bi bila slabost, kar je bila njegova dolžnost. In molčal je. „Dobro se nam je godilo od kraja. Zdaj pa ni več božjega blagoslova na žagi. Gospej komtesi si pred plačeval vsako leto naprej, zdaj si jej že za poldrugo leto dolžen najemnino. Žena je dobra, vendar te vselej in zmerom ne bo čakala. Pognala te bo po svetu in potem ne kaže meni ni tebi druzega, kakor vreča beraška in hoja od hiše do hiše. O moj Bog! kako mi je hud6, če pomislim, da bi bil vse lehko plačal, ko ne bi pijančeval in zapravljal." To je sina speklo. Kesal se je skoro vselej, kedar je več denarja zapil, jezen je bil vselej, kedar se je tega domislil. Jezen je bil tudi zdaj, ko mu je mati to očitala. Srdito je vrgel svojo leseno kladvo ob tla in rekel: „To vam nič mar. Če zapivam, za- 21 pivam svoje. Spat pojte, meni ni nikogar treba, da bi mi gostolel na ušesa." „Svoje zapivaš?" povzame zopet mati. ,,Ali ne veš, da si dolžan? Ali ne vidiš, da dekle nima skoro kaj obleči v nedeljo, da jej je jope, rute, peče in vsega treba? In da žita kmalu ne bomo imeli za enkrat v mlin dati?" Pa vsega tega ti ni mar, kedar pri vinu sediš in tisto babo napajaš — o Bog mi grehe odpusti — tačas ti ni mar, da imaš hčer in mater doma." „Jaz pravim, da se mi poberite", kriči sin, kte-remu je vest sama očitala in je svojo jezo spustil nad tega, kogar je ravno pred seboj imel. „Ne grem ne!" odgovori ženska. ,,0d mene bo božji sodnik tudi tvojo dušo tirjal. Opominjati te moram, vse ti moram povedati, ker sem že enkrat začela. V nedeljo popoldne, kedar medve s Ciljo pri krščanskem nauku ostajeve, zbirajo se pri tebi igralci za denar in ti tudi igraš na kvarte. Zato te pošteni ljudje" čedalje bolj črtd in čedalje menj dela imaš. In kaj še, križani Jezus, da bi bila pred umrla, predno sem to slišala! Ne zapravljaš zmerom sam denarja. Kakor da bi ga preveč imel! Stirdeset let si star, oženjen si že bil, hčer imaš, premoženja nobenega, pameten bi imel biti, pa — noriš! Noriš za ono grdo babo v vasi, ki se je druzih naveličala in se tebi obesila, ki je povsod znana, da jo je Bog zapustil. Oče nebeški!" To je bilo sinu preveč. Skočil je po koncu, stra- 22 hovito mater pogledal in z leseno zagozdo , ki jo je ravno v roci imel zamahnil, morda — po nevedoma. „Le udari, udari! Ubij me, samo poboljšaj se!" (Ijala je žena. Žagar vrže zagozdo od sebe, zapre žago, prekobali naglo nametane žaganicc in zgine materi izpred oči. Kacih štirdeset korakov je Šepec šel po stezi, ki je peljala v vas, v krčmo. Mislil ni ničesa, tudi v kremo iti ne; pa rojilo mu je po glavi; materine besede so ga bodle v srce kakor trnje, stresoval je z glavo, kviško pogledoval in klel. Stoj, kaj je to bilo!? Zakaj Šepec na enkrat obstane, zakaj se je ustrašil ? Le-sem od žage se je zaslišal ropot, kakor bi kaka deska padla. Pa ne samo to, tudi človeški krik se je slišal, kratek, obupen, skozi ušesa zvoneč. To je bil materin krik. Kaj se jej je zgodilo? Vso svojo jezo pozabivši je tekel Žagar nazaj, kar je mogla lesena noga meseno dohajati. Na žagi je bila tema, ob svetilnico se je Šepec spodteknil, bila je pogasnjena. Postane in posluša. Nič se ni genilo. „Mati!" zakliče. Nihče ne odgovori. Odpre duri in stopi naglo, v izbo; potiplje na postelj. Njegova hči je ležala tam in spala trdno, matere ni bilo. Strašna misel ga obide, da je morda mati sama v vodo skočila, v jez, kjer je bila globoka, in to zarad njega. Luč je napravljal, pa delal je prehlastno, večkrat je za- 23 stonj kresal in v ogenj pihal, predno je svečavo imel v roci. Z lučjo iz izbe stopivši je brž sprevidel, kaj je. Tla na žagi so bila narejena iz vegastih desk, izmed kterih je bila ena zlomljena, tako da se ni smelo stopiti na njo, druge so se dale pa razmikati, ker so bile le redko razmetane. Stara mati je svetilnico pogasila in v tistem trenotku pozabila, kod se sme hoditi, kod ne. Tako se je pod njo ulomilo in padla je pod žago, sedem črevljev globoko, kjer so debele skale ležale. Šepec posveti doli v luknjo, vidi mater ležati, oglasi se pa ne. Hitro lestvo spusti doli. Ker s svojo leseno peto ni mogel po lestvi, pomagal si je s koleni in kmalu prinesel staro mater na rami. Zavedela se ni nič. Tresel se je, ko jo je v izbo nesel in mislil, da je mrtva. „Cilja, vstani, Cilja!" kliče Šepec svojo hčer. Deklica plane po koncu in zakriči, ko vidi ljubo staro mater krvavo in v nesvesti. „Vode, vode daj, dekle, in moli!" prosi Žagar. Da-si ravno se je deklica vsa tresla in ni vedela, kje je ni kaj je, prinesla je vode, močila staro mater in molila na glas. In tudi oče, kterega že dolgo dolgo ni slišala moliti, molil je zdaj ž njo vred in klical mater. Stara žena je naposled odprla oči. Videla je, da je sinu v naročji, da jej prijazno piti ponuja in pila je vode. Slišala je, da jo vpraša prijazno, če ■:<■ ne sočutno, kako jej je, kaj jo boli, kam se je pobila, kaj bi rada in odgovorila je: dobro bode, nič hudega ni. In res je bilo kmalu bolje, tako da se je na postelji vsedla. Zdaj je šel Šepec ven, odprl zatvornico in zopet začel žagati. Deklica in stara mati ste same ostali v izbi. Večkrat pak se je starki zdelo, kakor bi se tiho in skrivaj duri majheno odslonile in bi eden noter gledal, kaj dela. In solza je pritekla stari majki po licu, solza veselja, zakaj mislila je: „Saj ima vendar še dobro srce, moj sin! Kako mi je stregel, kako skrbi za-me! Ni napačen človek, le ljudje so ga tacega naredili." Kako malo je treba marsikte-remu, da se mu utolaži britka žalost, ali da se mu spreobrne v veselje: temu prijazna beseda, onemu nekaj kapljic vina, temu malo puhlega počeščenja, onemu malo iz cunj narejenega papirja, ki se mu denar pravi. In vendar koliko je žalosti in tuge po tem svetu! Četrto poglavje. Dobri nameni. Lepo je vstajalo drugo jutro soluce v vzhodu, kakor bi srečo obetalo vsem ljudem in stvarem po daljni božji zemlji, kakor bi se veselilo svojih zemeljskih otrok, od berača, ki je iz svoje postelje na listji, kjer je s psom v tovaršiji spal, do bogatega 25 meščana, kteremu je skozi veliko okno ua mehke blazine sijalo. Kako ne bi bilo veselo! Videlo je skesanega človeka, človeka ki je imel dobre namene, lepe sklepi'. Žagar Šepec je na vse zgodaj koračil po stezi proti Zabrezju. Šel je gospe komtese prosit, da bi ga še nekaj časa za dolg čakala; po poti pak je premišljal svoje življenje, rotil se je, da ne bo več pijančeval, da bo pridno delal, da si bo misel lia drugo ženitev iz glave izbil, da ne bo s svojo izvoljeno več govoril, da bo z materjo in hčerjo lepo ravnal. O nameni, koliko je vas med nami storjenih, koliko pozabljenih ! Komtesa je pod orehom svojo jutranjo dolgo molitev opravljala, ko je stopil Sepec pred-njo, klobuk pod pazduho in potuhnjeno upognjen. „Gospa žlahtna —!" začne Žagar, toda komtesa se v molitvi ni dala motiti. Leon, ki je okoli poslopja ogledoval to in ono svoje nove domačije, prišel je javno izza ogla. Na-nj je komtesa pokazala in rekla Šepcu: ,,Onemu gospodu povej , česa bi rad". Leon je to slišal in počakal moža z leseno nogo. Žagarja pak je mrzel pot spreletel po hrbtu. Nikdar še ni slišal, da je kak gospodar na Zabrezji. Gotovo je hud, gotovo ni tako dober ko stara komtesa, ta me ne bo čakal, segnal me bo z žage, če mu brž ne plačam. Ta misel ga tako obsede, da ni mogel besedice spregovoriti, ko je pred Leonom stal. Se le ko ga je ta prijazno vprašal, česa bi rad, reče na pol tiho: „Gospod žlahtni, jaz sem vam dolžen". 26 „Meni'?'' vpraša gospod. „Gospa pravijo, daje vse eno, njim ali vam, menda. Jaz imam vašo žago tu doli pod klancem v najem, pa--------plačal še nisem, in - prosim, da bi — —" „Še počakali, ne?" Žagar pokima in v tla pogleda. „Kako dolgo?" Šepeo malo poguma dobi, pogleda kviško in pravi: „Samo šest tednov še". „Ali boste pa mogli plačati v šestih tednih?" „0, bom skušal. Ljudje so mi še nekaj dolžni, po-tirjal bom. In pogorelci v Mali vasi mi bodo dali zaslužka". „Podaljšajte si obrok. Šest tednov je malo. Ke-cite več, pol leta, samo mož besede ostanite. Eno leto vas bomo čakali, ali je dovolj eno leto?" Šepec pokima, lice se mu razjasni, pristopi, da bi gospodu roko poljubil. Toda smehljaje se mu ta odmakne in pravi: „Prišelbom pogledat, kako delate in kakova je žaga". Daleč v mestu izrejeu, Leon ni poznal slovenskega kmeta. Bilo mu je tedaj veselje govoriti z možem, opazovati njegovo boječe obnašanje in izvirno stavljene in izgovarjane besede. Izpraševal ga je marsikaj, kako je to, da ima leseno nogo, če lehko hodi in dela ž njo, če ima kaj družine itd. Prav zadovoljen sam s seboj je šel torej Sepec z Zabrezja. Eno leto! Za celo leto je bila velika skrb odložena. •27 Pa podoben je Šepec tistemu hlapcu v sv. evangeliji, kteremu je bil velik dolg odpuščen, on pak je svoje male neusmiljeno potirjeval. Med potom začne namreč Žagar številiti, koliko mu je ta, koliko oni na dolgu za zrezane deske; eden mu ima dati poldrugi goldinar, eden dva; eden petnajst, eden nekaj menj grošev. „Vsi morajo plačati!" In ko tako premišlja, zašegeta ga v goltaneu nekaj tacega kakor žeja, pa ne po vodi, ampak do vina, cekinastega sladkega vina, kakor je vedel za-nj doli v vasi v prvi krčmi. Obstane, izvleče mosnjico iz žepa, in prešteje. Seje bilo nekaj okroglega v njej. Samo en maselček bi ga pil. To bi se hitro zgodilo in nihče ne bi vedel. Materi bi djal, da je bil v gradu tako dolgo. — Pa ne, tega ne! Davi je za trdno sklenil, da ne bo več pil ni vina ne žganja. Skušnjava se mora premagati, namenov ne prelamljati. Le domu na delo! — Pa — saj je celo noč delal nocoj, voda je z jeza močno potekla, naj se nabere; človek samo enkrat živi, iz mesa je, telesu mora nekaj privoščiti. Samo en maselček danes, potlej ne več. Za denar ni sila, saj je dolg za celo leto odložen, hejo! In potirja lehko v vasi gredoč, ne gre nalašč v krčmo. Popijmo še danes malo vina, naj se pes-obesi, naj ves svet vrag pobere! In Šepec jo krene proti cesti in po cesti v krčmo. Prva hiša v farni vasi je bila krčma. Mlada žena je na pragu stala in z vabljivim smehljanjem pozdravila Šepca, zakaj ta je bil eden najboljih piv- 'J,s cev, in taki so krčmaricam vselej po godu. Šepec je stopil v izbo, vsedel se za mizo in koj je bilo po prvem maselcu. To ni bilo nič; komaj grlo se je zmočilo. Skušnjava ga je obhajala, da bi še druzega. Pa domii se mu je mudilo, izvlekel je mošnjo in počasi nekaj denarja naštel, premišljal in — porinil prazno steklenico. Bil je drugi maselc. Ta prazen, napolnil se je tretji, — naj se vrag obesi, kjer so trije, tam je lehko četrti. In prišlo je veselje v glavo, in kdo ne bo pil v veselji? Naj vse vrag vzame! pravi Sepec in pije. Proti mraku je glava postajala težka, jezik se je zavaljeval. Šepec se na mizo nasloni, in zaspi v miru in pokoji. Noč je že bila, ko se zbudi. Več gostov je sedelo okrog mize. Vsi so ponudili Šepcu piti. Spodobilo se je, da je tudi on dal za poliček, da je vrnil. Tudi je bil malo bolan, glava ga je bolela, treba je bilo pozdraviti se, klin s klinom zbijati. Pozno je bilo, ko je šel iz krčme, zadnji. Mošnja je bila prazna, pa glava polna. Domii ni hotel iti nocoj. Obrnil se je proti drugemu koncu vasi. Tam je stala mala lesena bajta. Šepec potrka. Oglasi se ženska od znotrej in mala vrata se odpro. Žagar tava po temi in pride v izbo. Luč se je naredila in videla se je precej velika ženska, debeluhastega obličja, stara kacih trideset, let. Obraz, ki je bil še precej čeden, pričal je po velicih ustnih, po nabranem čelu in nekaj čudni prikazni v njenih nelepih očeh, da je že veliko živela in poznala skrb in strast. •2 9 čarobno je obsevala užgana trska žensko postavo-in Žagarja, ki se je vsedel na klop in glavo pobešal, ter stare stene lesene koče, v vseh kotih polne cunj in razne šare. ,,Kaj si pa prišel?"— vpraša ženska osorno.— „Kedar si pijan prideš, drugokrat ne; pojdi še zdaj kimat in dremat kamor hočeš." Žagar vstane, zašepeta da bi padel, pa se zopet vjarne s svojo leseno nogo. Potem se pa v sredi vstopi in poje: „Začela se je togotiti: Tobaka ne boš smel kaditi." „Pojdi, spravi se", vpije ženska. „Ali me nimaš nič radas, hudir! Jaz te bom vzel, Mreta, za ženo vzel, naj pravijo, kar hočejo! Ali me nimaš prav nič rada!" ,,Pijanec!" „Tiho, tiho! Nič pijan! Kaj pijan, nič pijan!" In hotel je žensko objeti. Pehnila ga je od sebe. Ne vemo ali zato, ker je bil pijan, ali iz vestnosti in bogaboječosti. Ker druge dve lastnosti niste bili znani pri njej, verjemimo, da samo zarad tega, ker se je napil — brez nje. „Ne grem domii ne, tukaj ostanem pri tebi", pravi Žagar. Toda ženska odpre duri in vrata, vrže gorečo luč na tla in jo pohodi, potem pa prime Žagarja pod pazduho in ga vleče ven rekoči „Da bi te vsi, — bomo videli, če boš šel ali ne! Pijanca jaz ne maram, kedar boš trezev, pa pridi." In predno je Žagar vedel kako in kaj, bil je na :jo hladnem. Mislil je, da je še le prišel in zopet začel na okence trkati in vpiti: „Mreta, odpri Mreta!" Pa nihče ni odprl. Šepec se spusti ob vasi proti domu. Po poti pak se nad svojo izvoljeno jezi, ter jej v oblake kriče taka imena daje, kakoršnih pero ne more zapisati na papir bele barve, barve nedolžnosti. Da-si lesenonog, trd in vina polen je Žagar vendar še dobro hodil, po sredi pota. Kedar se mu jo posebno v glavi zvrtelo, postal je malo in potem zopet dalje mahal. Drugače je bilo, ko je v hosto prišel. Tam korenine rasto čez pot. Spodtakne se in pade. Vstati ne more, lesena noga je trda. Zadremlje in spi trd, srečen spanec brez divjih sanj, brez zavednosti, kakor ga spe* otroci v zibeli, pravični ljudje in mrtvi. Peto poglavje. Pobožne in navadne reči doma in v cerkvi Pravijo ljudje, in verjemimo še mi, da ta svet že dolgo dolgo let stoji. In veliko ljudstva je bilo pred nami na tem svetu, veliko ga je z nami. Vsi ti prednamci so kolikor toliko premišljali, naši vrstniki mislijo tudi veliko. Menil bi tedaj človek po vsej pravici, da smo se vsi pobogali in zedinili v odgovoru na vprašanje, kaj je svet in življenje. Pa žalibog da ni res! Eni pevajo in pravijo, da je dolina solz, ječa polna gnjilobe; drugi zopet nasprotno ■•! pričajo, da je človek ti lehko srečen, če le hoče, da se mu vse smeje, da je vse življenje vesela komedija, ktere poslednji akt — tega ne morejo tajiti — se končava s tragično — smrtjo. Zaupamo čestitemu bralcu, da je sam že sodbo storil o tem predmetu, torej mu ne vrivamo svoje. Leon in komtesa, njegova teta, sta bila, čeravno morda ne v poglavni reči, različnih misli o tem, kakor smo že malo opomnili. In bilo je to naravno. Lehka mladost na pragu tega življenja in resna starost na pragu večnosti, to so razlike same po sebi. Leon je pač to sprevidel koj ; ne tako brž stara teta. Zakaj kakor se človeku na starost vrne neka otročjost, tako mu pride nekaj idealne razgleduosti iz mladih let nazaj ^ sosebno če ga domišljija popušča in mu izginejo čutila burnih let in spomin posvetnega spoznanja in vživanja, če se je navadil daleč od hrupa živec le v seM iskati sveta in gledati v skrivnostno visoČino nad seboj. Kakor mladeneč v svojem optimizmu misli, da je vse dobro, vse lepo, kar vidi in kar ga čaka, tako starec včasi ne ume, zakaj drugi ljudje ne mislijo tako, kakor on. Leon je bil našel v stari grajski ropotiji puško svojega deda. Da bi si popoldanji č»b kratil, šel je vcasi v gozd, da-si je bil s svojim ostarelim orožjem in brez vsake vaje hostnim prebivalcem, štirino-gatim in perotničastim, precej malo nevaren. In vendar to gospej teti ni bilo po volji. „Kako moreš kakor krščanski človek veselje imeti nedolžne živalce po Si nepotrebnem zalezovati?" očitala mu je. Ali mladost je nepoboljšljiva, še je hodil na lov. Dobre četrt ure od Zabrezja je v samoti na hribu stala stara cerkvica iz predturških časov, posvečeua svetemu Vidu. Strop je bil lesen, streha iz starih trhlenih desk, stolpec nizek in dva zvona ne veliko veča od obilih loncev. Vsako leto se je tu enkrat maša brala; po letu je o poldne angeljsko češčenje zvonil, kdor je ravno mimo prišel, po zimi v snegu pak je sv. Vid zapuščen od molilcev in ljudi sam pomladi čakal. Tjekaj je hodila komtesa v gorkih po-poldanjih poletnih dnevih molit. Tudi Leona je nekoč s seboj vabila. Toda žalostna je bila, ko je videla, da je bila njegova molitev silo kratka in se je potlej bolj za to pečal starinska zidovja, dvomljive umetnije v altarji in razpokani strop ogledovati. ,,Premalo moliš, Leon!" rekla mu je medpotoma proti domu. Ali mladost je nepoboljšljiva, več ni šel ž njo k sv. Vidu molit. Drugokrat je hotela vedeti, kaj bere. Leon je bil pustil eno knjigo pod orehom. Bil je Prešeren. Teta vzame knjigo in bere; da je to na svetu, tega ni vedela. Tudi Leon se je bil s tem pesnikom in z natancnejim znanjem domačega jezika in njegovega malega slovstva seznanil še le na ptujem v druščini svojih rojakov in tovarišev. „Čemu to bereš?" — djala mu je teta. — „Ali je to potrebno? Ali se kaj pametnega učiš iz tega? Pusti tako berilo. Tudi jaz sem nekdaj brala take 33 reci za kratek čas in veselje. Pa verjemi mi, da več škodujejo ko koriste". človeku ni potem nič mar za to, kar je zveličavno in kar je za to življenje potrebno. Beri rajši podučilne reči." „Jaz pa mislim, da je najbolje oboje. Zakaj kdor bi hotel samo resnobne in koristne reči brati in učiti se jib, lepoznanske in prijetne umetnosti pa bi zametal in zaničeval, ta ne bi delal po božji volji, ni po njegovem izgledu. Bog ni samo žita na polji vstvaril in ni samo jedilnim zeliščem rasti dal, ampak tudi vijolici je dal življenje in roži." „Tako? Prijetne umetnosti današnji dan imenujete to, kar je zapeljivo, da mlademu človeku um zmeša in ga ovara? Vijolica je nedolžna in ne smeš je primerjati tacim knjigam. Le eno je potrebno, da dušo Bogu ohranimo." Teta komtesa je stara, njej gre čast, njena beseda naj velja, naj bo zadnja, mislil si je Leon in kakor bi bil rad ugovarjal, ni si upal. Da bi pa teti pokazal, da zna za silo še kaj druzega brati, vzel je drugi dan v njeni knjižnici debele bukve v latinskem jeziku: „De civitate Dei" in je bral, da ga je komtesa videla. Starka sicer ni vedela, kaj je tam notri pisano, kajti latinskega ni znala , pa vedela je, da je te bukve spisal sv. Avguštin. Zato je bila sama sebe in mladeniča vesela. Prišla je nedelja. Gluhi Matijec je dobil povelje, naj napreže oba konja in naj izvleče kočijo iz lope. Matijec je sicer godernjal in hudo gledal in ni mogel Cvet in sad. 3 34 razumeti, zakaj ne bi bil stari koleselj, kakor za vselej, še za to nedeljo dober. Jezilo ga je pak zato, ker je moral v svoji pražnji obleki pajčevine iz kočije, že dolgo ne rabljene, snažiti in ometati. Barbi je potožil, drugemu si ni upal, zakaj le ona je imela srce, ki ga je razumelo. „Saj sem pravila, da bo tako!" — djala je ta žena Matijcu skrivaj. — „Kar se kaj zmisli gospod in nas nobenega ne vpraša, ali je prav ali ni prav." Matijec, ki ni vedel, kaj pravi, odkima in gre zopet h konjem. Njegovo jezo sta še kouja čutila celo pot do farne cerkve, ker večkrat je bič pal po hrbtu in drdral je voz kakor božja strela. „Treba je, da te z gospodom fajmoštrom seznanim. On je učen in dober služabnik svete cerkve in vsega spoštovanja vreden", pravi komtesa, ko sta z voza stopila. Hotel ali ne hotel, Leon je moral k fajmoštru. Ta gospod so bili majhen mož, post in pomanjkanje vsakdanjega kruha se jim ni poznalo. Na hipo-hondriji bolan je bil osoren in zadiren proti svojim farmanom, pa dober pridigar in skrben za čast in lepoto hiše božje. Proti komtesi se je obnašal pa posebno prijazno, zakaj vedel je bolje ko marsikdo, da je komtesa žena po božji volji, prava kristijana, da njena desnica rada da, za kar levica ne ve, naj bo za farne uboge ali za popravo kacega oltarja pri Mariji devici čistega spočetja. Ko sta stopila v njegovo sobo, razgladile so se gube po njegovem čelu in odzdravljaje na: ,,Hvaljen bodi" pokloni se komtesi in kakor vprašaje pogleda 35 Leona. Komtesa pov<§, da je to njene ranjce sestre sin, ki na Zabrezji ostane, in gospod fajmošter pravi: „Lepo, lepo, prav prav! Zelo me veseli." Potem pa natekne očala na nos in povzdigne tako preskrbljene očf in premeri svojo novo ovčico. Menda mu je bil Leon po všeči, zakaj kar je mož potem rekel, bilo je frazi podobno, ki jo imenujemo poklon, in se je nanašalo na neko enakost v obrazih, ktere v resnici ni bilo med komteso in mladim njenim sorodnikom. Mislimo, da nam bo bralec hvaležen, če izpustimo daljni razgovor, ki se je plel o navadnih reečh. Omenimo le, da je bil gospod fajmošter tako prijazen, da je po slovesu svoja gosta do cerkve spremil in jima nekoliko povedal, o čem bode njegov kaplan danes pridigoval in kako zadovoljen je s tem pobožnim •in pridnim pomočnikom v vinogradu Gospodovem. Leonu pak je še posebej pokazal, kod se pride na stranski kor, kjer se dobro k oltarju in na prižnico -vidi in kamor navadno hodijo civilni ljudje njegove fare. Število teh „civilnih" ljudi v fari ni bilo veliko, kakor je Leon sprevidel, ko je na omenjeno mesto prišel. Peka, štacunarja in vinskega dacarja prištevši, jih ni bilo več ko dvajset moškega in ženskega spola. Večina med njimi pa je imela precej greha radovednosti nad seboj, zakaj ko je Leon $o stopnicah gori prišel, obrnilo se je veliko oči na-nj, glave so se stikale in izpraševalje pek dacarja, dacar sodnijskega •adjunkta debelo ženo, kdo je to, tako da je bilo 3* 36 mladega ptujcaskoro malo sram in se je hitro vsedel v zadnjo klop. Ko so oni njega ogledovati nehali, začel je on povračati in je precej naglo storil svojo sodbo. Ta je bila sicer prav ostra, pa ne rečemo, da bi bila sploh krivična. Tam je davkar široko sedel in prepričan svoje veljave tobačnico odpiral, kakor bi hotel reči: jaz cesarski uradnik vas imam vse okoli pod palcem. In za njim je bila žena, s čudnim neokusnim pokrivalom, glavo pobožno na desno stran drže, da bi se videl po njeni misli lepi vrat in molitvene buk-vice, z zlatim obrezkom in jeklom okovane, nemškega jezika , visoko pred seboj , da bi soseda nevedna pe-kovka vedela, da zna nemško brati. Pilisterstvo in nič druščine! mislil je Leon. Pa kmalu je nekoliko svoje ostre obsodbe sani pri sebi oporekel. Zagledal je bil namreč tam prav od spredaj v kotu dve gospoji sedeti. Obrnjeni ste bili sicer obe od njega in se niste ozirali ni na stran ni nazaj, tako da obrazov ni mogel videti; pa po rasti in vsem soditi so bile lehko obe mladi in lepi. Rad bi bil zvedel, kdo ste in od kod. Pa bil je neznan s svojim sosedom in meni nič tebi nič vprašati ga, ni se spodobilo. Med pridigo se je nagnila veča malo na stran in svoji manjši tovaršici nekaj na uho povedala. Leon je videl polovico lepega obraza. V tistem hipu je njegov sosed tobačnico odprl in tudi Leonu ponudil svojega duhana. Da-si ravno se mu ni dremalo in sicer 37 tobaka za nos ni mogel trpeti, vzeme vendar nekaj tega prahu in se staremu gospodu zahvali. Le-temu se je to tako dobro zdelo, da je začel šepetaje poskušati razgovor, najprvo kritikovaje kaplana, kako pridiguje in kako bi moral, potem pripovedovaje, da je vroč dan danes. Tako je Leon dobil priliko pra-šati, kdo in čegavi ste oni deklici. „S pošte so" — djal je sosed. — „Ta na levi roki, mlajša, ki ima rumene lase, ta je poštarjeva hči. Ta bo imela dote kacih 30,000, kedar pride njen dan. Ona na desni s črnimi lasmi, ona bleda, ni domača. Od žlahte je, nima nič svojih ljudi in je že več let na pošti." „Sirota tedaj brez matere in očeta, kakor jaz" mislil si je Leon. „Vi niste v tem kraji doma, ne zamerite, mladi gospod?" vpraša oni, ki je zdaj kakor za povračilo tudi hotel zvedeti kako in kaj. Leon mu ob kratkem pove. „A-ha!" odgovori mož zadovoljen. Pa pridiga je bila končana in šepetanje ž njo. Po maši so stali pred cerkvijo možje kmetje v gručah, tobak napravljali in čakali, kaj bo od c. k. gosposke ,,na znanje dano," ker videli so, da se je berič posadil na visok zid in je šop papirja premetal iz roke v roko. Mlajši moški svet pak se je bil prav spredej postavil ter smeje" se in krohotaje ogledoval mimogredoče deklice. Na strani je postal tudi Leon in si cigaro zažigal. Ni mu bilo mar poslušati, kaj oznanovalec c. k. 38 kantonske gosposke v barbarskem jeziku od ceste, davkov in rubeščine kriči, čakal je le iz radovednosti, kakošni ste one dve deklici. Kmalu ste prišli iz cerkve. Nobena stvar menda ni bila že večkrat po dobrih in slabili pisateljih popisana, nego lepo dekle. Vemo, da ima blagovoljni bralec sam kak dober popis ali pa— kar je še bolje — original pred očmi; zato njegovi domišljiji prepuščamo, da si po naznace-nih črtah naslika dve lepi podobi in razločke med njima. Ne more se reči, kteri bi bil Pariš jabelko veče lepote dal, to je pa gotovo, da ko bi bil Leon tak siten opravek dobil, potegnil bi se bil za večo. Morda je bil že po simpatiji podkupljen, ker je namreč vedel, da je sirota brez starišev in bratov, kakor on, da pri sorodnih ljudeh dobroto vživa, kakor on. Zdelo se mu je, ko ste mimo njega šli, da je malo z očmi trenila na stran in ga pogledala; tudi se mu je zdelo, da so te oči črne, lepe oči. In nekaj vesel je bil, ko sta se s komteso peljala proti domu. Medpotoma je teto spraševal, če med letom ona obiskuje ktero družino ali narobe. Komtesa je odgovorila, da je na svojo starost opustila vsakorsno svetno navado, da zdaj ona nikamor ne gre in tudi druga sosednja gospoda malo malo na Zabrezje dohaja. Leon je zvedel, da s poštarjem in njegovo družino celo natančneje znana ni. To je pač škoda! djal je sam pri sebi. 'J'J Šesto poglavje. Kaj se utegne lovcu pripetiti. Okoli Zabrezja se je marsikaj premenilo prav v kratkem času. Ta in ona nesnaga in nemarljivost se je odpravila, ker je mladi gospod tako hotel. Mati-jec je večkrat z glavo majal in Barba je skrivaj roke sklepala, pa ni se bilo pritožiti nikjer. „Za Boga svetega in križanega! Ali je ta natančen! Kaj sem pravila, Matija, še od hiše bo naju pognal!" pravi ženica. „Ka-aj ?" vpraša Matijec. „Beračit pojdeva, beračit! Bog se ti mene usmili, saj človek je vendar včasi delati znal in kaj poskrbeti. Zdaj pa že ne storim ničesa, stvarce ne, da bi bila temu gospodu po volji, ki je komaj iz plenic zlezel. Včeraj sem si bila drv pred prag nanesla in brž je rekel, da je naj pospravim, da so na poti, da je grdo! Ti stvar vražja, kje si ti še bil, ko sem jaz drva pred vežj6 imela. In stari plot mu ni prav, in trava ne sme rasti po gredi, ampak pesek naj bo po potih; kakor bi bil pesek mehkeji ko trava!" „Krava mu ni všeč?" vpraša Matijec. „Krava, ki sem jo jaz izbral in kupil? Naj je gre pa sam kupovat, sam. Največe vime je imela"----- „Beži, beži! Ti si gluh in neumen. Kdo se od krave meni? Jaz pravim: trava." „Nu, trava lepo raste po loki in v senožeti." 10 Tako se nista mogla razumeti in razšla sta se. Leon je večkrat sam v roko vzel žagico in re-zilnik in kaj popravljal na vrtu ali v lopi. Bilo mu je za kratek čas in veselje. In menimo, da pri lepi bralki ne bo izgubil veljave, ktero bi mu radi ohranili, če je tudi za dela prijemal, ktera niso bila ravno za-nj. Naj za obrambo omenimo samo to, da je cel6 ruski cesar Peter veliki, ustanovitelj ruske velikosti, svoje dni ladije tesaril in — zobe drl, kterih djanj zgodopisci s pohvalo omenjajo. Tako je enomerno prehajal teden za tednom pi-av v samotarskem življenji za živega in druščine potrebnega mladeniča. Veselil se je vselej nedelje. Pa bodi si daje bil sam kriv ali je naključje nagajalo, nikdar ni prilike dobil, da bi se z deklicama ali s poštarjem seznanil. Soparno je bilo neko popoldne, ko je Leon puško vzel, psa poklical in skrivaj, da ne bi ga teta komtesa videla, na drugi strani za poslopji odšel v hosto. Ni vedel, kaj bi počel, tudi zajca se mu ni ljubilo čakati. Šel je naprej in naprej po hosti, tako da na zadnje ni prav vedel, kje je in v čegavi lastniji. Pred njim je bila globoka podolgasta dolina. Onkraj so bila bolj skalnata tla in le redke grmičaste bukvice so rasle med mladim smrečjem. Solnee se je že precej na zahod pomeknilo in prijetna sapa je začela sopar razpihavati in šumeti po zelenem perji starih bukev nad njim. Oglašala se je kukovica od daleč in druge tiče so veselo čvrlele okoli in okoli. i\ Onkraj doline se je slišalo žvenkljauje kravjih in kozjih zvoncev in zdaj pa zdaj ukanje neskrbnega pastirja. Leon se vsede na mahovje, položi puško ob sebi in obide ga nek neznan čut sreče in zadovoljnosti. Saj je bilo vse okrog njega polno življenja; vse je dihalo veselje, in tudi njegova duša se je zlagala z naravo, ki ga je obdajala; tudi on se je veselil svojega bitja in ni poznal še grenkih skrbi, ki glojejo človeka, niti strasti, ki mu trgajo srce. Vse, kar ga je dozdaj zlega doletelo, bilo je za trenotek hudo, pa premalo, da bi bilo želo zasadilo in strup pustilo v njem; prešlo je lehko, lehko pozabljeno bilo. Kozji pastir, ki je onkraj doline na robu visoke skale stal, zagledal je lovca in kakor iz nagajivosti začel peti: Pisana tica Jaz sem pa lovec Lepo mi poje, Pušo zavzdignil, V vejah skaklja. Ustrelil jo bom. Kaj sem storila? Saj sem ti pela Pesmi lepe. In ta prosta pesem jasno in glasno s skale peta in od skal odmevajoča, zdela se je Leonu ena najlepših, kar jih je kedaj slišal. „Lepa je narava, lepši in visi pak je njena krona, človek. In ako jej ostane zvest, ako se more v soglasji ž njo ohraniti, ima vse, ker ima mir". Tako je mislil. Videl je lepo gladko površnino, na dno ni videl. Čeravno občutljiv ■42 za vse, kar dušo povzdiguje in človeka v resnici in edino srečnega dela, bil je vendar še premlad, premalo sam in večidel v prelehki druščini, da bi bil globlje pogledal v rove, po kterih se pretakajo vladajoče reke človeškega djanja in nehanja. In kdo bi trdil, da ni bil bolj srečen ko marsikdo, ki je v lastni in tuji nesreči, po svojem in druzih premišljevanji zadobil grenek dar spoznanja in tega vendar ne toliko, da bi se mu bila duša umirila, misli iz-čistile iu bi prost vseh strasti in krivih razsodkov visoko nad tem mravljiščem stal, ki mu pravimo svet, in se mu — smehljal. Med raznovrstnimi mislimi, ktere bode bralec po tej kratki karakteristiki njegovega notranjega življenja posnel, prešlo je bilo precej časa, solnce se je bilo precej na zahod preobrnilo in vendar Leona še ni bila misel, da bi šel domu. Njegov pes, ki je prej precej dolgo ležal ne daleč od njega, izgubil se je bil nekam in počakati ga je hotel, da bi kaj iz-podil ali nazaj prišel. Kmalu je čul lajanje, znamenje , da je na sledu, in stal je z napetim petelinom. „He, gospod! ali imate kako pravico tod s puško hoditi?" Ko se Leon na ta ne posebno prijazen klic obrne, zagleda dva lovca. Prvi je bil v precej čedni lovski obleki, z zelenim klobukom in dolgo rudečo brado, drugi pak je bil kmet. Najprvo je menil Leon, da se tujec šali. Koj pa je videl, da je resen, ko je meni nič tebi nič, posegel po njegovi puški in djal: 43 I„Prosim, dajte mi svoje orožje. Kogar jaz na zemljišču svojega gospoda dobom, ta mora za kazen iz rok dati, kar ima nevarnega za zajce in lisice." Ni bolj neslovečega na možu kakor boječost, mislil si je Leon in ob enem sklenil, da ne da svojega orožja kar tako brez brambe iz rok. Ker je bil precej trden, potegne za cev in iztrga tujcu puško iz rok tako hitro, kakor jo je bil oni prijel. „Jaz ne vem, kdo ste in kaj hočete prav za prav od mene. Jaz mislim, da stojim na svojem, ali če na svojem ne, vsaj na lastniji, ki spada pod Zabrezje. Ce sem pa čez mejo šel, šel sem po nevedoma, in puške ne boste imeli, dokler jo bom mogel jaz v rokah držati. Svetujem vama, da gresta svojo pot, jaz. bom šel pa svojo. Pretepa nisem vesel, pa prej do-bosta s kopitom po glavah, predno bosta puško imela". Ko je lovec slišal imenovati grad Zabrezje, bil je nekaj bolj prijazen, in rekel je: „Ne zamerite gospod! jaz vam prav nerad vzemem puško. Vem, da ste samo zašli čez mejo. Pa gospod Goreč, poštar, ta mi je zapovedal, da moram vsacega prijeti, kogar dobom na njegovem. Vem, da ko bi bil on tu, ne bi vam rekel nobene besede, ali jaz ne smem drugače. Prosim vas, udajte se z lepo. Saj to ni nič, prav nič, nazaj jo boste dobili, kedar boste hoteli, samo da po-njo pridete ali pišete. Iz Zabrezja do. pošte ni daleč". „Tu imate puško," pravi Leon, obrne se in odide proti domu. 4t Da se je tako hitro premislil, ni bilo ravno za-rad logarjeve zgovornosti, temuč preštel je Leon reči drugače in prav vesel je bil, da se je tako naredilo. Saj ste bili na pošti oni dve deklici, kteri je vsako nedeljo videl pri maši, s kterima se pa nikakor ni mogel seznaniti. Zdaj se mu je lepa prilika našla. Lehko je šel na pošto in imel je vzrok. Ta misel mu je bila prijetna in prevdarjal je celo pot, kako bi se dalo napraviti, da bi se ta opravek na pošti toliko raztegnil, da ne bi bil samo kratek opravek, ampak da bi potem lehko v hišo dohajal, kajti na Zabrezji se mu je jelo že precej dolg čas zdeti. Stara komtesa je bila za-nj kaj slaba druščina, ker o večni molitvi in pobožnih knjigah ž njo govoriti ni bilo posebno po godu mladeniču, ki je bil preverjen, da je „veselega človeka Bog vesel". Sedmo poglavje. Neža Božmarinka. Precej drugi dan se Leon nameni na pošto. Teta ga ni pogrešala, če ga vse dopoldne in popoldne ni bilo. Tedaj jo je malokdaj vprašal in jej malokdaj povedal, kam gre. Bližnja pot je bila čez hribec mimo samotnega zapuščenega sv. Vida. Pri tej cerkvici so v nekdanjih časih pokopavali. Bil je nizek zid okrog in okrog, zdaj pa se je večidel sesul, in le s travo porasena gomila je pričala, kod 45 je držalo obzidje. Samo na južni strani, kjer je bil zidič samo iz kamena, ni mogel ni dež ni burja raz-metati skladov, tako da je bil za dva sežnja na dolgo in dva komolca visoko ohranjen. Tik tega zida je na tleh sedela naslonjena ženska čudne podobe. Bila jo silo velika, stara čez petdeset let in čudno pisano oblečena. Zraven nje je stala kosama s polomljenim locanjem in v košarni je bilo raznih cunj veliko, vrhu njih pak šop kvart, kakor ciganke prorokujejo na-nje. Ruto je bila z glave potegnila, tako da so jej črni kratki lasje" mršavo viseli nekoliko po plečih in nekteri kodri po suhem začraelem licu. Oko je bilo svitlo in bodeče, usta je vedno nekako na levo stran zategovala; le kedar se je nasmejala, zrasla so jej tako, da so poredni ljudje^ djali, da se hoče v ušesa ugrizniti. Tačas pak se je tudi pokazala vrsta velicih belih zob. Da-si je solnce bilo prav vroče, sedela je ženska vendar že dolgo na mestu in vedno govorila sama s seboj zdaj tiho zdaj kriče. Polovica tega samogo-vora so bile kletve. Ko je zagledala od daleč Leona, stresla je svojo grivo, kvarte v roke vzela, široko noge od sebe pomolila ter začela kvarte prebiraj e peti z visocim, precej lepim glasom: Garvaj durdaj dideldaj! Na čelu je lišaj, lišaj , Na belem lici Sedite bradovici, Oj dve bradovici! 46 „Vrag, to je lep človek" — pravi ženska. —. „Neža Rožmarinka, ta bi bil za-te, primi ga, ta ti ne sme uiti. Garvaj -durdaj ! Lep človek, kakor hudič! Moj košek, kje je moj košek?" Rekši popade košarno, postavi svojo velikansko postavo po konci in se nastavi na pot. „Kam greste moj lepi mladi?" vpraša Leona in ga nekako prežeče pogleda, da se ni vedelo, ali je pogled bolj poželjiv, hudoben ali dobrovoljen. Leon ni bil boječ in vendar mu je bilo čudno, ko je stal tej nori ženski nasproti. Videl jo je že pred, vselej je bila pijana in posebno njemu zoperna. Ogne se jej s pota in pravi: „Kaj ti mar, copernica, spravi se mi izpod nog." „Jaz copernica? Neža Rožmarinka je poštena žena, lepa žena, prava žena. Vrag ve, da nisem copernica. Moj oče je bil lep mož, Rožmarin je bil mož, pa ti si še lepši, na mojo dušo, da si lepši." Leon je hotel dalje iti, ali Neža Rožmarinka se vstopi pred-enj in mu ne da naprej. „Daj roko, lepi moj mladi! jaz ti bom povedala, kaj te čaka. Daj roko, Neža je prava žena, ona veliko vč." Mladenič jej da nekaj drobiža, kterega Rožmarinka brez vse zahvale v košarno vrže. „Ne greš ne, lepi moj" — pravi potem in se zopet vstopi pred-enj, obe roki raztegnivši. — „Cakaj, da ti iz kvart srečo povem. Ravno tebi hočem povedati in danes. Če ne boš poslušal, varuj se me,-------" 17 Konec stavka je bilo več kletev. Leon je bil radoveden, kaj mu bode divja žena povedala; zato je postal. Rožmarinka se vsede na tla, vzeine kvarte in je jame razme'tati po travi v tri vrste. Potem je nekaj časa ogleduje, ogleduje mladeniča in začne praviti: „Kvarta kaže in pravi, da ste bili v smrtni nevarnosti ni dolgo tega .. .." „Clovek je vsak dan v smrtni nevarnosti, to ni nič, če boljšega ne veš." „Tiho! — Vi imate enega človeka, ki mislite, da je prijatelj. Ta vam je zavidljiv in bi vas v ž 1 i c i vode vtopil. — Bolni ste bili na smrt in kmalu boste zopet, pa bo vse dobro izteklo. Duhoven je tukaj na kvarti, vi bi bili kmalu duboven, pa precej tukaj je deklica. Zavoljo deklic niste duhoven--------" Rožmarinka se začne smejati, da ni bilo konca ni kraja. „Sinrt, denar — ta dva sta vkup, to pomeni, da boste kmalu veliko podedovali. Otrok je tu zraven; to pomenja ljubezen, zakon in dolgo življenje." „Vse to lehko vsacemu poveš. Jaz bi bolje govoril iz kvart ko ti. Ti ne veš ničesa", pravi Leon in odide. „Jaz sem Neža Rožmarinka", vpije baba za njim, pobere kvarte po tleh, spravi je v košek med cunje in gre zopet ob zidu sest, kjer je pred bila. Z glavo na rob zida naslonjena, tako da so črni kodri viseli čez vrhni kamen, gleda za Leonom in poje svoj: ■18 ,,Garvaj durdaj!" Ko je bil mladenič že precej daleč od nje, jame zopet sama s seboj govoriti. „Kako je lep ta fant. Ko bi hotel umreti, ali ko bi ga kdo ubil, lepo bi bilo to kot vrag. Rada bi ga videla mrtvega. Skoda bi ga bilo pokopati, na mojo dušo, to bi bil lep mrtvec." V tem hipu jej od zad nekdo v lase poseže in kakor za zvonec trikrat udari z Nežino glavo ob ka-menit rob. Da-si ravno jo je moralo tako trkanje boleti, vendar ni dala ni najmanjšega glasu od sebe, temuč za trenotek oči zatisnila, čudno usta zvila in koj potem skočila na noge. „Jaz ti bom že pokazal, kaj se pravi dobremu človeku smrti želeti. Pred bo tebe vrag vzel, ko onega gospoda." Te besede je govoril Žagar Sepec na oni strani nizkega zida. Rožmarinka ga srdito pogleda, ne reče pa nobene besede. Še le ko Šepec odide po stezi za Leonom, vzdigne baba svojo veliko pest, trese grivato glavo in kriči: „Le počakaj, čakaj, ti krevlja! Sešla se bova, gorje ti ga bo. Že prav!" „Ko bi prav ne bilo, pa te ne bi bil lasal," oglasi se Sepec nazaj. „Že prav krevlja, rogovila! Gorje' ti ga bo!" vpije Neža in izgine s svojim koškom za cerkvijo. „Kaj bo neki sveti Vid rekel tej babi, ki ravno pred njegovo cerkvijo kolne", mislil je Sepec po potu. Da-si ravno je imela Eožmarinka vse ciganske lastnosti nad seboj, vendar ni bila ciganka. "Vsak je vedel, da je doma iz samotne koče v sosednji vinski gori, kjer je njena sestra popolnoma pametna in navadna žena še ob tem času gospodarila, čeravno svoje nore sestre ni hotela poznati, kedar ste se srečali. Med ljudmi ni bilo dognano, zakaj Eožmarinka — to ime si je sama dala — tako živi. Eni so trdili, da je nora, drugi, manjši in pametneji del, so pa djali, da je le spridena in malovredna. Rožmarinka je strašno veliko pila, naj bo vina ali žganja, dobrega ali slabega. Ne samo da so jej ljudjč, ki so vino sami pridelovali, veliko zastonj dali, ker so se je bali kot vedežne in uročne ženske, zaslužila je veliko s svojim sleparjenjem na kvarte. Tako je bila skoro dan na dan pijana, in to jej je moralo možgane nekoliko zmešati in njeno govorjenje nenavadno predrugaciti. Vsak, kdor pozna prosto ljudstvo, ve', kako vko-reninjena je vera in vraža; le škoda, da prva poslednje popolnoma iztrebiti ne more; včasi jo celo pospešuje pri tacih, ki so slabo poduceni ali ki poduka ne umejo prav. Neža Eožmarinka je bila strah materam, ki so imele male otroke v zibeli ali •— male prasee v hlevu. Prve in druge so matere skrile, kedar je šla uročnica Neža mimo hiše. In ko so otroci malo odrasli, strašili so je, da je bo Rožmarinka vzela v ,,košek." Tako je bila ta ženska povsod za strašilo tistim, ki se strašit dado. Cvet in sad. 4 so Vse to pak je bilo dobro za babnico. Veliko lagljo je dobila, kar jej je bilo treba, ko vsak drugi postopač. Delala se je, kakor da ne bi nobenega človeka poznala, zraven tega pa si je dobro zapomnila, kaj se o tem in o tej govori, kakošen je itd. To jej je pomoglo, da je lehko prorokovala, da je marsikomu včasi iz kvart povedala, kar je mislil, da sam \€, da je večkrat kaj ugenila, kar se je potem res zgodilo. Tako je bila posebno mladeničem in deklicam po godi, ki so jo kakor v šali radi vpraševali za „srečo", na videz smejali se temu, kar jim je pravila za denar ali pijačo, v srcu pa dostikrat trdno verovali, da se bo tako zgodilo. Med tistimi, ki so bili neverni, bil je tudi Žagar Sepec. Tega moža je pa tudi sovražila Neža že od nekdaj, kar jej je bil dokazal, da ne ve" ničesar. Bila je ta reč tako: Šepec, ki je bil za silo tudi tesar in sodar, nabijal je v jeseni premožnemu kmetu sode pred hramom v vinogradu. Več mladih ljudi je bilo okrog njega in tudi Neža Rožmarinka je prorokovala za vrstjo vsem. Do Šepca prišedši je hotela še njemu, on pa je trdil, da ne vi nič več o bodočnosti, kakor on. ,,Jaz še vem, kaj ti zdaj misliš", praviEožmariuka. Šepee je ravno imel obroč napet, tako da je en konec v roci držal, drugi mu je pa bil v prsi vprt. „AH res veš, kaj mislim?" vpraša Šepec. „Res" pravi Rožmarinka. V tistem hipu spusti on en konec napetega obroča, tako da babnico ravno po zobeh udari. 51 Kri jej je udarila, jela je grozovito kleti in tožiti, gepec je pa mirno obroč zvezoval in smehljaje se djal: „Saj si vedela, kaj mislim storiti, zakaj se nisi umeknila.1' Da si je hromi mož s tem nevarno sovražnico naredil, to mu ni bilo mar. Osmo poglavje. Prvo znanje. Ne prav poldrugo uro od Zabrezja je pri veliki cesti pošta. Samotna, precej velika in obširna hiša je sicer dobro četrt ure od bližnjega trga, vendar bi bil ■lastnik njen, gospod Goreč, rajši izgubo imel, no da bi bil dal častno cesarsko službo iz rok. Ljudje v okolici se niso pečali mnogo s tujim svetom, zato je Gorčeva pošta le posamezna pisma sprejemala in oddajala, postavim če je kak vojak svojim ljudem na vsake kvatre pisal, kako se mu hudo godi, ali pa je fajmošter dobil vsako soboto kak cerkven časopis. Še menjkrat se je naključilo, da bi bil kak popoten človek tod hodil in pošti dal za vožnjo zaslužka. Pa za vse to se gospodu poštarju ni bilo treba veliko zmeniti in se tudi v resnici ni zmenil. Imel je največo kmetijo v okolici in dovolj veselja do nje. Pošta je bila za nameček, za čast in ime, kmetija pak je polnila mošnjo. Žena mu je bila umrla, otrok ni imel več ko 4* 52 eno hčer. Tako je bilo razen družinčetov na pošti samo čvetero glav: poštar, dve deklici, kteri iz cerkve poznamo, in mlad boječ gospodek, nesrečen šolar, ki je v kanceliji sedeval in čakal, če se primeri, da kdo kaj prinese, ter vžival lepo ime: „ekspeditor". Ko je Leon prišel omenjenega popoldne do pošte, ni bilo nobene žive duše nikjer videti, razen velicega psa, ki je pred vezjo na solncu ležal in zagledavši tujca počasno vstal, trikrat debelo zalajal in se go-dernjaje zopet vlegel. Tudi v veži ni bilo nikogar, da-si je bilo več vrat odprtih. Ni se vedel kam obrniti. Naposled vendar pride dekla, mršavih las, in mu razloži, da ni gospoda doma, in gospice Matilde niti gospoda ekspeditorja. „Samo Pavlina so gori", pravi ženska kazaje po stopnicah. — „Če hočete počakati, gospod bodo kmalu prišli, jaz menim, da niso daleč šli. Gospica Pavlina so sami, le pojte gori". Ko je Leon vrh stopnic prišel, slišal je iz poslednje sobe brenkanje na klavir. Igralka je morala izurjena biti. Njene fantazije na instrumentu so mu bile tako všeč, da je nekaj časa poslušal. Dvakrat je moral potrkati, da ga je slišala.^ V sobo stopivši je stal pred deklico, ktero je iz cerkve že poznal. Oblečena je bila prosto, črni gosti lasjč so bili vkusno brez umetnega lišpa nazaj razče-sani, okoli belega vratu je sedel nabor črnih korald in iz širocih rokavov so se videle lepe okrogle lehti. Malo je osupnila, ko je nenadoma stopil v sobo 53 nenavaden gost. Prvi hip je malo zarudela, v lepih črnih oččh je bilo brati začudenje, koj pak se je povrnil ženskam v enacih situvacijah navadni takt in z neko ljubeznjivo naravno sigurnostjo je Leona, kterega je v tem trenotku po obrazu spoznala, pozdravila, ponudila mu sedež in vprašala ga, s čim mu more po-streči in kteri srečni vzroki so poštni hiši naklonili čast, da jo obišče. Ob enim mu je povedala, da gospoda strica, kakor je poštarja imenovala, v tem hipu ni pri domu, da pa ima vsak čas priti. ,,A, že vem, vi ste tedaj tisti lovski tat?" — pravi deklica smeje se čez nekaj časa, ko jej Leon pove, zakaj je prišel pravzaprav na pošto. — »Slišala sem sinoči o tem pregrešku; da pa ste ravno vi tak hudodejec, tega nisem vedela. Mislila sem si tacega moža drugačnega, kakor ste vi. Gotovo niste zastaran grešnik; tedaj je upanje, da se boste poboljšali". „Ce se človek po nevedoma pregreši, ni nevaren. Jaz bi bil še štel, da mi boste vi pomogli opravičiti se pri gospodu poštarju, pa vidim, da me ostreje sodite, nego je sploh mehkejim ženskim srcem navada". Ona se zopet zasmeje. ,,No, da se ne vštejete, in —' in žalostno pozebejo zgodnje mladike z lepim zelenjem. Pač da solnce poznejše pomladi in vročega poletja brezi drugo opravo podari, a posušene mladike ostanejo žalosten sled nesreče do pozne jeseni. Tako človeku. Kolikor veseleje se razvija prvi cvet v mladostnem srcu, toliko raje, toliko ostreje stegne osoda svojo okorno roko in razdene prijetno soglasje. Davno je, kar je njena roka zadela, pa vedno še lahno zvenče glasovi bolečine po vsem organizmu. Ce Dante pravi, da ni veče bolečine, ko spominjati se srečnih dni v nesreči, izgovarja, kar čutimo vsi. Bolj kakor kedaj se je Pavlina nocoj nesrečno čutila. 118 Komtesa je nekaj bolna ležala. Leon jej je moral, kakor večkrat, tudi nocoj nekaj poglavij iz ne vem ktere svete knjige brati, predno je šel spat. Zdaj v jesenskem času, ko je imel zunaj na polji, v travnikih in vinogradih gospodariti in razgledovati, ni bil veliko s teto skupaj. Ker se je komtesina pobožnost tako daleč raztezala, da je hrepene po popolnosti, najnavadniša jedila vživala, tudi kosila in večerjala nista skupaj, ko je bila še zdrava. „Amen. Hvala ti, naj bo dovolj za zdaj," pravi komtesa in Leon je prav rad nehal brati. Da za to delo nocoj ni bil, ume se lehko. Stara žena je tudi poznala, da je nekako žalosten. „Kaj ti je, ljubi moj ? Bled se mi vidiš in glas ni navaden. Ali si bolan?" vpraša ga skrbljivo. „Nič mi ni," odgovori Leon. „Morda se motig sam. Varuj zdravja! Ne hodi zdaj v jesen prelehko oblečen v večernem hladu okrog. Kdor zdravja ne varuje, pregreši se zoper peto zapoved božjo. Prosi Barbo, da ti skuha čaja. To ti bo dobro storilo. Reci jej, naj k meni pride prej, da jej povem, kako naj ti ga napravi." „Jaz sem popolnoma zdrav, teta, mislim da ni potreba." . „Človek sam sebe ne pozna. Le ubogaj , dobro ti želim. Kaj bi bilo, ko bi zbolel. Le pojdi v posteljo." Kmalu potem je Leon po svoji sobi hodil gori 119 in doli in na mizi se je kadil čaj, ki ga je bila stara Barba v hipu napravila. Ubogo vsiljeno zdravilo! Ne zaupamo, da bi pomagalo temu bolniku! On sam menda ne zaupa, ker se ga ne pritakne. In da bi se dvema starkama ne zameril: teti in Barbi, prime čašo in izlije dar božji skozi okno na vrt, ker ga piti ne more. Po svoji natori je bil precej mirne krvi. Zatorej se je njegova notranja razburjenost danes, ko je na prvi pogled menil, da mu je najslajše upanje splavalo po vodi, kazala bolj kot neka pobita otožnost, nego kot strastna razjarenost. Laglje bi se bil natihoma, zjokal, kakor mlad deček osmih let, kterega je v šoli tovariš prekosil, kakor strastno prisegal maščevanje in jezo tistemu, ki je bil vzrok, ali ki je mislil, da je vzrok njegovi nesreči. Iz poslednjih besedi Pavlininih je posnemal, da njo snubi nek baron, — menda baron Bremern, o kterem je slišal govoriti, da-si ga osebno ni poznal. Tedaj za to njega ni hotela razumeti! Vsede se k knjigi. Ali kedar je duh lastnih misli poln, ne more se udati drugim, ne more prisvojiti in spremljati tujih. Odloži bukve. Ko bi se vsaj razmisliti mogel! Dolgo hodi po sobi. Tedaj barona bode raje poslušala. Zakaj? Ker je baron. Ne, to ne more biti. Ona misli o plemstvu kakor vsi pametni ljudje\ Snubi jo še le. Morda ga bo odbila. In morda njega res še razumela ni? 120 Kako okorno in samo na pol jej je ljubezen razodel! Beseda, ktero je drugod za šalo, za kratek čas tolikokrat izrekel, bila je tukaj tako težka. Ljubim te : to ste le dve besedici. Gotovo, verjetno, najbrž je tako, da ga ni umela. Kdor se hoče tolažiti, kmalu najde tolažbe. Ni še vse izgubljeno, mislil je Leon in če je hitreje hodil gori in doli, to je gotovo nekaj pomenilo. Ponavljaje si vse njene besede, domisli se še nekaj tolažljivega. Morda pa ni sebe mislila, temuč Matildo. Tudi ona je bila „ne daleč" od njega. O da bi bilo to! Pozvedeti se mora koj jutri. Vleže se precej upokojen spat. Kaj se mu je senjalo, tega ne vem. Petnajsto poglavje. Baron. Za dne je bila stara Barba po konci. Zmirjaje je sklicala nemarljive dekle in tekla potem v stalo gledat, če Matijec, kralj hlapcem, še smrči, da bi ga zbudila in bi on po tem svoje podložne v konjskem in kravjem hlevu na noge in na delo spravil. Ali Matijec jo je bil prekosil. Kislo drže se,. kakor zmerom v petek in svetek, imel je z enim hlapcem že konje naprežene in je ravno plug nekaj popravljal. „Ali te ni sram, grajski hlapec si, pa pojdeš k 121 cesti orat v tistem luknjastem klobuku, da te bodo ljudje gledali!" jezi se Barba. „Za praho gremo orat na Krivo njivo," odgovori gluhi Matij ec. ,,Ti moj Bog! Ali si nocoj pamet zapil? Kriva njiva je skoraj najbolj gnojna. Za praho na Krivi njivi!" ,,Gospod so včeraj ukazali" pravi mlajši hlapec. „Kaj kriči baba?" vpraša Matijec. „G-ospod ne vedo nič, vidva tudi nič, pa je," pravi Barba in se obrne proti svinjskemu hlevu pogledat, če je vse čez noč pridno pojedeno. Prešiči jo že po hoji poznajo iu jej enoglasno, ne da bi djal posebno harmonično, krulijo jutranje pozdravljenje. Barba pak za vrstjo odpira vratca pri plemenjakih; dalje predel naprej koj zraven pri prašiči z mladimi, potem na zadnje pri rejenih, ki bodo to jesen za kolino in za prodaj. Povsod se kaj pomeni s prešiči in sicer veliko prijazneje kakor z Ma-tijcem. Tega malo po ščetinah počehlja in pravi: „Pujsek, pujsek zakaj se ne rediš?" Druzega lehko udari po uhlji in reče: „ čajne, ti grdi čajne, zakaj prepasanca od korita odrivaš? Ti požrešneš ti!" In prešiči dvigajo rilce in Barbo ogledujejo. Ona pak misli, da so ravno tako pametni, kakor smo mi ljudje in vedo, kaj se jim reče, samo govoriti ne morejo. „KmaIu boste dobili jesti, le potopite" pravi in zapre vrata hlevna. Kokoši so jo začutile. Cela tropa, z ošabnim 122 petelinom v sredi, prileti jej nasproti. Bolj počasno za njimi pridejo težkonoge race in gosi. Golobje pri-frče s streh in izza ogla pripelje koklja svojo nesku-šeno mlado rodovino. Ko Barba čez dvorišče korači, spremlja jo vsa ta drhal. „Ominej, 6minej! kaj je taka lakota?" pravi Barba, stopi v vežo in, ko perotnina hoče za njo, zastonj podi: všš! —in maha s svojim prtom. Vezna vrata mora zapreti pred „spakom." Kuretina že vč, kaj bo in se ne premakne izpred veže. Vrata se namreč koj spet odpro in Barba prinese velik pehar zmesnega žita, grabi s pestjo in suje med kure, ki grozovito hite' kavsati in pobirati vse ena pred drugo. Ko se Barbi zadosti zdi, odloži pehar na lino, povzdigne svoj suhi prst kazalec in majaje ž njim po taktu jame šteti svoje drage, da bi vedela, ali ni ktere kokoši lisica vzela, ali kragulj kako pišče odnesel. Večkrat se zmoti in mora še enkrat od kraja začeti. Zdaj se tudi beli maček z visoko zasukanim repom in navzgor ukrivljenim hrbtiščem priplazi ob zidu semkaj. Kad bi se Barbi malo podobrikal in podrgnil ob njeno obleko. Ali kure se potuhnjenca straše, zato je Barba huda in ga kar zapodi: „Greš v kraj, kojon ti, mačji!" Da bi tepen ne bil, mora muc nanaglozna pete pobrati. Z dvorišča se Barba vrne v kuhinjo. Tam že velikanski ogenj gori, dekla kuha jutranje kosilo za družino, in v velicem kotlu za svinje napolnjenim 123 ravno voda vreti začenja. Barba pograja, kar se jej ne zdi prav storjeno in potem z lastno umetalno roko pristavi zajutrek za gospo komteso in mladega gospoda. „Kako je to, da gospod ne vstanejo danes! Sicer so ob tem času že vselej na nogah," pravi Barba ko je bil zajutrek že davno napravljen za Leona, in domislivši se, da je bil sinoči nekaj bolehen, tiho stopa po stopnicah gori in pokuka v njegovo sobo. "Vide" da še spi, misli si starka, ki ga je vendar-le rada imela, da-si je včasi skrivaj malo poropotala čez njegovo gospodarstvo: „Menda je sinoči pozno zaspal. To so čudni ljudje, ti gosposki: po dnevi okrog hodi, po noči bere, zjutraj se pa ne zbudi! Bog ve", kaj zmerom in zmerom ber6! Saj morajo že vse iz glave znati." Stalo je tega jutra solnce že precej visoko, ko je Leon od zajutreka vstal. Stara komtesa je bila prav vesela, ko ga je pred seboj videla zdravje ozna-nujočega lica, bolj vesela, nego da bi bila sama ozdravela. Proti deseti uri je bil Leon ravno namenjen v vinograd k delalcem pogledat, ko zagleda, da je majhen koleselj z dvema konjičema po cesti pridrčal in zavil proti Zabrezju. To je bilo nekaj nenavadnega. Leon ni mogel ugeniti, kdo bi bil. Celo ko je voz v dvorišču postal in je mlad gospod vajeti enemu zabreških hlapcev v roke dal, Leon ni vedel, koga pozdravlja. Tujec se mu predstavi. Baron Bremern! 124 Blizo tridesetih, bil je ta mož veliko mlajši videti. Pripomoglo je k temu cisto obrito, rudeče polno ■obličje in pokončna ponosna hoja, ki je ravno iz službe izstopivšega lajtnanta skazovala. Obleka, najvkusneje po najnovejši šegi ukrojena, oprijemala se je kaj lepo gibčnih, malo nagona do debelosti oznanujočih udov, tako da bi bil primerjevalec vnanjih postav med njim in Leonom, ki je bil po vsakdanje priprosto opravljen, precej velik razloček našel. Dvojno okoli vrata segajoča zlata verižica, na kteri je bila menda žepna ura privezana, več dragocenih prstanov na rokah, in še marsikaj je bilo na tem baronu, kar se je vse rado videti dajalo, in kar bi bil kak prekupčevalni Žid s srčno poželjivostjo ogledoval. Najhudobneja kritikarica ne bi bila imela kaj reči drzno na skrbljivo razčesane rumene lase nasajenemu klobučku; in kar se lepili oči in čednih brkic tiče, moralo bi se pritrditi, da ni vsak lajtnant tako srečen, da bi enake imel. Če je bilo Leon« posebno prijetno ali ne, da ga ta novi sosed ravno t o jutro na prvo obišče, to naj bralec sam sodi. Sreča je na zadnje vendar še, da si je veliki svet zmislil etiketo, ktera izvedenemu človeku ponuja toliko navadnih lepih oblik in fraz, ki mu pomagajo, da „z veseljem" sprejme tudi koga, ki mu je na sumu, da je njegov tekmec in napotje njegovi sreči. Baron Bremern je precej mnogo govoril in koin-plimentoval: kako si je za dolžnost štel obiskati enega izmed najljubeznjiviših sosedov; kako neizrekljivo ve- 123 selje mu je, da mu je čast seznaniti se z mladim možem, kterega izvrstne lastnosti je v tem kratkem času, kar je vojaštvo pustil in doma naselil se, povsod in večkrat slaviti slišal; da mu bo prostost, ki si jo je vzel, da ga je tako nepovabljen obiskal in ga morda tako v važnih opravilih motil, gotovo odpustil itd. itd. Konj ni pustil izpreči rekši, da se mu mudi, da mora o poldne na pošti biti, ker je za trdno obljubil. V daljnem pogovoru, ki se je čisto o navadnih rečeh vrtel, pride baron tudi na svojo ženitev. V veliko veselje je Leon izvedel, da snubi Matildo, ne Pavline. „Jaz sem vojak skozi in skozi. Naglost, to jaz ljubim. Prišel, videl, zmagal kakor Julij Cezar. Dolgo okoli žensk hoditi, poskušati in zdihovati kakor dolgočasni poetje delajo, to ni bilo nikoli moje veselje. Naravnost v sredo trdnjave, in zmaga je vselej gotova-Ženstvo se mora le poznati. Vse so take, kakor ena. Tukaj mi je deklica dopadla, ženiti se mi kaže, stari ne ugovarja in tako mislim, da je bolje, če je reč hitro pri kraji." Tako je baron o tej zadevi govoril. „Pa jaz menim, da se iz vaše posebne sreče ne bi dalo neovrgljivo pravilo postaviti, gospod baron!" pravi Leon. ,,Dovolite mi, gospod Betelj, morda se zoper skromnost pregrešim, če opomnim, da imam precej skušnje v teh reččh. Veste, da človek v tem stanu r 12G kterega ud sem jaz imel čast biti, mnogo sveta spoznava. In jaz brez prevzetnosti smem reči, da sem to lepo priliko dobro porabil. Iz ljubezni za kratek čas se mož nauči, kako mora postopati, kedar reč v resnici poprime." „V tej zadevi moram reči, da sem še malo storil/' reče Leon smehljaje se. „Da ne pozabim," pravi baron, „na pošti sem obljubil, da vas bom s seboj pripeljal. Gospod Goreč vas pozdravlja in pričakuje, da mu boste danes opoldne čast skazali in vdeležili se naše družbe. Tudi meni bi bilo prav zelo prijetno, če izvolite kar k meni na voz prisesti, in peljeva se tje." „Prav žal mi je, toda mislim, da danes tega prijaznega povabila ne morem sprejeti, ker je moja teta nekaj bolna in se ne bi spodobilo, da bi jaz-------------" „Gospa komtesa? Kes! Mislil sem, da je ni doma. Ali me ne morete predstaviti jej ?" „Težko, ne verjamem da bi mogla govoriti z vami. Vsikakor pa jej naznanim, da ste nas počastili." ,,Prosim, prosim. Veselilo bi me, ko bi mogel izvrstno ženo poznati, ki je bila, kakor vem, prijateljica mojej materi. Bodite tako dobri in naznanite me. Med tem dovolite, da to vašo knjigo malo pogledam." Leon pride kmalu nazaj in mu pove", da bi ga komtesa drugokrat rada sprejela, da jej pa zdaj ni 123 mogoče. Ob enem pak Leon naznani, da je dovoljenje dobil in da gre ž njim na pošto. Koj potem se odpeljeta. Med potom je bivši cesarski lajtnant baron Bre-mern čedalje bolj zgovoren postajal in pravil Leonu več epizod iz svojega vojaškega življenja, ki so bile pa take, da se jih ne upam poštenemu bralcu ponavljati. Ne more se reči, da bi bile Leonu posebno všeč. Baron je je zagovarjal z dvomljivo moralo: „Dokler je človek sam svoj in mlad, naj vživa svet in prostost. Kedar si pa zakonski jarem na vrat naloži, mora drugačen biti." Na pošti najdeta že nekaj druščine. Okrajni sodnik z ženo, dvanajstletno hčerko in kake dve leti staršim sinom, je bil tu. Pri mizi je Leon sedel med sodnikovo gospo in Pavlino, svojemu novemu znancu in Matildi nasproti. Pavlina se je največ pečala z mlado sodnikovo hčerjo, boječo precej mrtvo stvarco, in je z Leonom le malo govorila. Tolikanj več mu je prizadela njegova soseda na levi, gospa, sodnikova, ki ga je vabila , naj pride kaj v njeno družino in mu je sicer ne naravnost, pa vendar umljivo hvalila redke lastnosti svoje starše hčere, ki je danes žalibog morala zarad bolnega zoba doma ostati. Tudi je moral potrpežljivo poslušati dolgo jeremijado gospe sodnikove, kako malo višega izobraženja imajo deklice civilnih staršev tukaj na deželi, da je vse posiroveno in po-kmcteno, da maloktera kaj zdatnega o muziki ume itd. 123 Vse to pak se mu je bolj natihoma pripovedovalo; in če je bilo gospej verjeti, koliko si je prizadela, kako se ni nobenih stroškov strašila, da je svojo staršo hčer odgojila po tirjatvah današnjega časa, morala je biti ta sodnikova hči res pravi ženski ideal. In vendar je bil Leon tako nehvaležen, da ni nikake želje izrekel, še kazal ne, poznati to dete dovršene popolnosti. Zmerom vesela in zgovorna Matilda je zraven svojega ženina barona Bremerna nekaj le bolj tiho sedela, rudeča čez in čez po lici. Govoriti jej po sreči ni bilo treba veliko, zakaj uljudni baron je govoril vsaj za dva. Sodnik in gospod Goreč sta tudi važne reči ukrepala. In gospod Komplez naposled, na svojem spodnjem sedežu, imel je danes tudi tovaršijo z gimna-zijalcern sodnikovim sinom. Dobil je v njem človeka, ki je bil po umu in skušnji nizi kakor on. V taki priliki se vsakomu jezik razveže in tudi gospod Komplez je govoril. Pravil je mlademu učencu četrtega latinskega razreda, kako je bilo tačas, ko je on v šolo hodil, kako se je z učitelji kregal, kake težke naloge so njega dni imeli in več enacega. Ne vem, ali je vse po resnici pravil, ali je tudi kaj legal vmes; mogoče je, zakaj sem ter tje je tudi sam sebe hvalil. In česa človek ne stori, da bi pri dnizih dobro misel o sebi zbudil! Za trdno si je bil Leon namenil danes govoriti 129 s Pavlino resnobno besedo. Ali ves čas ni bilo prilike. Celo popoldne ni bila nobenkrat sama. Kar se je navadnega ž njo menil, bilo je malo. Opazil pa je, da se ga nekako ogiblje, da je bolj otožna kakor sicer, da ga ne ogovarja več s krstnim imenom, kakor po-pred, sploh, da ni tako domača ž njim. To je bilo žalostno. Ali, morda pa tudi kaj dobrega pomeni vse to! Ta misel je imela nekaj tolažbe za-nj, ko se je vračal domii. v Šestnajsto poglavje. Divji zakon. Nekaj dni pozneje je Žagar Šepec hodil s kolom na rami okrog jeza in ogledoval, kako je že tu in tam voda zagrajo prejedla, in si je glavo belil, kako bi in s kom bi te luknje zamašil, da ne bi voda drugod uhajala kakor na zatvornici, kedar jo on odpre. Preračunil je, da mu ta vodna nepokornost vsaj za šest grošev na dan škodi in šest grošev to je nekaj denarja. Če je človek zapije ali vbogajme da, gotovo je bolje, kakor da je voda vzeme. Ko tako premišlja, zakliče ga nekdo tam na žagi. Kdo je neki? Mati in hči Cilja ste ravno odšli v vinograde paperkovat, težko da bi se bile že vrnili. In to je bil ženski glas. Obrne se in pogleda tje. Bila je Mreta, tista ženska, ktero je mislil Šepec v Cvet in sad. 9 130 zakon vzeti, pa mu je branila občina in fajmošter in komisar in mati in Bog ve kdo še vse. Vesel se Sepec napoti čez brv na ono stran k žagi, kjer je Mreta stala. „Kaj si prišla?" vpraša jo z veselim obrazom. ,,Zdaj pa še vpraša, kakor da ne bi smela. Okoli ušes ti bom eno založila, da boš devet solne videl," huduje se mlada ženska. „Nič se ne jezi nič! Le tukaj na ta hlod se k meni vsedi, pa se bova kaj pogovorila," pravi Žagar. Vsedeta se. „Imaš kaj denarja? Daj! Jaz moram tudi kaj imeti" pravi baba. „Nimam ravno zdaj; mati so mi vzeli vse, kar sem te dni zaslužil" taji Sepec. „Zakaj lažeš? Vsega ti stara ni vzela. Brez denarja nisi nikdar. Samo dati nočeš," rohni ženska. „Res nimam." „Kakor češ! Boš videl!" Keksi jezna vstane in hoče oditi. Sepec jo zadržuje in pravi: „Nikar ne hodi tako od mene. Kaj nisva prijatelja! Nekaj malega imam, dal ti bom. Kaj boš pa potrebovala?" „Bom že kaj. Daj!" Šepec odpre mošnjo in jej našteje nekaj krajcarjev, počasi enega za drugim. Videlo se je, da mu neradi gredo iz rok. Precej dolgo se prepirata, koliko je dovolj. Sepec bi bil rad prav malo dal, ona bi bila rada od njega dobila kolikor največ mogoče. 131 „Kedaj me boš za ženo k sebi vzel 1" vpraša ga čez nekaj časa. „Menda nikoli", odgovori Sepec žalosten. ,,Saj veš kako je!" pravi z nekim neprijetnim posmehom ženska. „Vem, vem, Bog pomagaj!" vzdihne Sepec. „K sebi me boš vendar moral vzeti, kedar bo." „Jojmene! kaj bodo ljudje" rekli, kaj bodo moja mati počeli in moja hči in gospoda na Zabrezji! O!" Sepec podpre glavo s komolcema v roke. ,,Pa bi se bil potrudil, da bi ti bili ženitev dovolili." „Kaj nisem ves svet oblizal in prosil in moledoval? — Greh, greh je tudi in še velik. Tako me včasi vest peče, če premišljam, da ne vem, kaj bi storil. Kaj bo!" ,,E kaj !" pravi ona nestrpno. „Matere se še najbolj bojim." ,,Ta stara copemica, tvoja mati. je največ kriva, da me nisi že vse eno k sebi vzel. Ko Šepec to sliši, zaradi; vstane in pravi: „Veš kaj, Mreta! Tega pa ne trpim. Tako se ne govori o moji materi. Kaj je to stara copemica? Mati se reče in nič drugače. Glavo ti bom ubil, če te še enkrat slišim tako govoriti. Veš!" „Bodi tiho, bodi!" „Ni tako. Ne starka, ampak mati je moja. Vrag da ti nisi nikoli take imela. Lepo se mora govoriti o njej, ali pa nič. To ti enkrat za vselej 9* 132 povem. Naj pravijo, kar hočejo, meni vendar le dobro mislijo, moja mati." Keksi se zopet k njej vsede in govorila sta raznovrstne reči dobro dolgo. Sepec zapazi, da po stezi iz hosfce prihaja njegova stara mati. „Beži, umekni se, mati gredo!" prosi preplašen svojo Mreto. „Zakaj!" pravi kljubovaje Mreta. „Da ne bo vpitja, ropotanja in prepira. Pojdi brž!" Mreta vstane in se koj skrije za voglom žage proti drugi strani. Šepec se oddahne, pogleda tje proti materi in vidd, da v tla zre, meni: „Hvala Bogii, da le videli niso, da je pri meni bila!" S težko čajno starka prisopiha. Svoje breme postavi na tla; sina ne ogovori nič. To je slabo znamenje. Sepec se boji. Zatvornico odpre, voda zašumi, ropotaje se začne vreteno vrteti, žaga jame rezati, on pak se vsede s kladivom in zagozdo v roci na ža-giščni voz. Mati se vsede ne daleč od njega na hlod in suho brado podpre. Tako se vselej drži, kedar ga hoče izpovedovati in zmerjati. Gotovo je Mreto videla. Tako dolgo molčita, mati noče začeti govorjenja, sin ve kaj misli, zatorej si je ne upa pogledati naravnost. Le izpod kape po strani se včasi ozre. Vidi, da si starka solze briše. To je prav sitno za-nj, tesno mu je okoli srca. O da bi se dalo vse popraviti v eni uri, v tej uri, vrniti se za tri leta nazaj, on bi 133 se precej vrnil, Mrete ne bi poznal, pijančeval ne bi, mater bi ubogal, hčeri ne bi dajal pohujšanja in vse vse, dober bi bil in pošten, kakor so drugi ljudje. Ali kaj se če! Kar je, pa je. Jezno zabije zagozdo v poko, ki jo je rezna žaga puščala za seboj, kakor da bi hotel ž njo vse svoje grehe v les zabiti. „Kdo je bil zdaj-le pri tebi?" vpraša vendar čez nekaj časa starka in njen glas je bil žalosten. Žagarja ta glas spreleti kakor vročnica; nekaj časa pomišlja, kaj bi djal; hoče se zlegati, da ni bilo nikogar tukaj, pa čemu bi legal, utajiti se ne da. Molči. In mati tudi molči. — Da bi le tiho bila, da bi mu ne očitala, naj bo že kar in kakor hoče! Pa ne. Čez nekaj časa začne na ves glas jokati. To Sepca reže po vsem mozgu in vseh kostčh. Hudo mu je in jezen je. ,,Glej!" — začne starka — „ko bi bila jaz temu kamenu, ki iz zemlje raste, toliko pripovedovala, tako prosila ga na mogočne viže, kakor tebe prosim, usmilil bi se me bil in bi bil mehak postal in bi me bil ubogal. Ti pa ne! — Kar mi je že solz na starost iz oči izteklo za-te in zarad tvoje nepoboljšljivosti, to vreteno bi zavrtele, ko bi je Bog skupaj stočil. Tebe pa ne omeče! Mene je sram, če me kako v človek vidi in ve", da sem tvoja mati, ki se z ono grdo babo pečaš, sram, da bi se v zemljo vdrla. Tebe pa ni nič sram! Po kolenih bi obhodila vsa božja pota in bi Boga molila in mater božjo prosila, 134 da bi k pameti prišel, ko bi le vedela, da se da še kaj opraviti za-te." „Le sebeBogii priporočite, sebe! Mene pa nikar zmerom ne glodajte. Ne mara, da je res vse zastonj," odgovori Sepec. „Zastonj, zastonj! Če te župan ni mogel pregovoriti, da, če te deželska in duhovna gosposka ni mogla k pameti spraviti in v glavo vtepsti ti, da je prav, če pustiš to babnico na miru: kako te bom jaz uboga sirota pregovorila, ki ne vem, kaj pravim! Saj človek nisi ti, in sin nisi moj, ampak klada si lesena f kakor si se zatrkljal, valil se boš noter v peklensko dolino." „Vi bi kaj dobro pridigovali, ko bi vas na lečo postavil," pravi Žagar. „Le delaj se norca iz mene. Dolgo se ne bos. Kesal se boš še, to ti pravim. Le dobro pomni." Žagar nekaj nerazumljivega zagodernja. „Kedar jo bom v prvič tukaj našla pri tebi, za-lučila jej bom najdebelje poleno v glavo," pravi starka. „Ne vem, če jo boste ustrahovali mati!" — reče hudobni Sepec. Zdaj pride hči žagarjeva in neprijetnega pogovora z materjo je bilo konec. „Čez pol ure zopet obe odidete. Sepee je bil sam. V misli vtopljen, ni mogel na svoje delo paziti, in žaga je rezala zdaj debelo zdaj tenko desko. Torej jo ustavi in gre na travo — leč. Založi pest tobaka v usta in leže gleda v oblake. Veliko misli, 135 in vendar ne vč, kaj misli, če kaj misli ali ničesa, vse je zmršeno, temno in čudno po glavi. Zdaj se ga loti pohlevna otožnost, da globoko vzdihne, zdaj ga srdita jeza pograbi, da pesti stiska in meni: ves svet bi podrobil! raztrgal, razmetal in pretrl vse, kar živi! V tej svoji jezi, v kteri je ponevedoma tudi sam s seboj govoril, ni videl, da ga precej od blizo nekdo ogleduje in posluša. Zasliši zasmčh. Kdo bi si upal smejati se mu? Zdaj-le? Kje je tak Človek in kdo je? Gorje mu! Srdit skoči po koncu: zagleda Kožmarinko. Zasmeje se mu še v drugoč, ta grda baba. Šepec stopi za-njo, J)aba mu jezik pokaže in zbeži. Sreča za-njo, da je Šepec s svojo leseno nog6 ni mogel doteči. V tem trenotji bi jo bil gotovo, prav gotovo v vodo vrgel, ^kjer je bila najgloboča. Velik kamen, ki ga je s strašno kletvijo zagnal za njo, padel je tikoma zraven nje s tako težo, da bi jo bil nedvomno za vselej podrl na tla, ko bi jo bil zadel. Tudi je menda žena spoznala, da s hudičem ni dobro lešnikov brati, ter je tekla, kar so jej pete dale tako^ dolgo, da je do ceste pnsla in se je preverila, da je Šepec res ne podi več. On pak je še podil ni, vedoč, da je ne vjame, da bi svojo jezo nad njo ohladil, ki jo je sovražil še posebno. Kmalu je zopet mirno ležal, pozabil Eožmarinko, in druge misli so mu prišle. 136 Kako lepo je bilo nekdaj, ko je bil še mlad! Ko je kakor desetleten deček hodil v faro k nauku za prvo izpoved, sedel je med svojimi vrstniki prvi. Kar je duhovnik enkrat povedal, to je on s tistimi besedami za njim znal ponoviti. Kako srečen je bil, ko so ga stavili družim za izgled, ko si je v svesti bil, da ima najboljšo glavo med vsemi. In ker je bil močen, bal se ni nobenega na potu domu. Vsak se mu je prikupoval, vsak ga je rad imel, bil je kralj vaške mladine. In pozneje v cvetu svoje mladenške starosti, ko je pri premožnem kmetu za hlapca služil, bil je, da-si lesenonog, glavar med odraslimi fantini, ki so se zvečer zbrali na vasi. Ce je on zapel, zapeli so vsi; kogar on ni mogel videti, ta ni smel fantovati; kamor je on šel v krčmo, tjekaj so šli vsi. Povsod je imel prvo besedo. In zdaj! Ljudje se ga ogibljejo, kakor nespametnega nečistnika, pogledujejo za njim, v krčmi nočejo ž njim v en račun piti; če govore ž njim, pikajo ga, če molče-, ve* se že, kaj mislijo. Kako se meni svet! Možgani bi mu zavreli, ko bi premišljal, kako ga nesreča tare. Ali drugače ne more biti. Zdi se mu zastonj, prepozno! Mrete ne more pustiti, naj se svet podere! Sedemnajsto poglavje. Slovo. „Dovolite, da vas nekaj pota spremim1' pravi Leon, ki s profesorjem stopi iz veže na Zabrezji. 137 „Da-si mi je ljubo, moram vendar opomniti, da me s tem nekoliko osramotite; zakaj kedar ste vi mene obiskali, nisem nikdar toliko uljudnosti imel, da bi bil vas spremil/' odgovori profesor. „Tega jaz od vas še v mislih nisem mogel zahtevati, gospod profesor!" — pravi Leon, ko čez dvorišče proti potu koračita. — „Tudi pravite, da se letos ne bova več videla, ker jutri odidete, kar je prav škoda. Zatorej tudi samoljubno ravnam, če druščino z vami podaljšam, ktere bom prav živo pogrešal, verjemite mi." ,,Čuden mož sem, da se vam za vse lepo, kar mi poveste, še ne zahvalim, kaj ne ?" Rekši ga prime profesor z desnico za podpazduho in to znamenje zaupljive prijaznosti je bilo Leonu ljubše, kakor vsaka besedna zahvala. Počasi gresta po stezi, ki je držala proti vinogradom. Leon je tega moža spoštoval in sicer je to spoštovanje bolj iz srca izviralo ko iz razuma. Nobenemu svojih prijateljev ne bi bil tako srčno podal roke, kakor njemu. Ali povedati mu tega ni mogel. Glas, mrzel, oster, skoro osoren, s kterim je profesor o najnavadniših reče"h ž njim govoril danes, na dan slovesa, zbudil bi bil komu druzemu misel, da mož morda še nima veliko srca. Ali Leon je bil preverjen, da ga ume, da je ta trda vnanjost le odeja, ki krije notranjo blagost, zagrinjalo, ki ga je nekoliko osoda grenke preteklosti, nekoliko morda tudi navada potegnila čez lepo, dobro dušo. Zdelo se je Leonu, da duh vednega zanikanja, 138 protislovja, ki ga je opazoval na njem, ni resničen, da profesor sam sebi ne veruje. In vendar zopet ni mogel reči, da le kaže take misli. Ne, res mora čutiti, kar govori. In njegova črnogledna sodba o vsem, — ali ni bila samo idealnost na poslednjem konci, izvor predobrega srca, sad neizpolnjenih — ker v resničnem svetu spolniti se ne mogočih — želja, ali ni bila samo najvročeja ljubezen, ki je razžaljena iskala in nahajala tolažbo v tem prepričanji, da splošni svet te ljubezni ni vreden. „Kedaj zopet pridete?" vpraša Leon. „Ne vem vam povedati," odgovori profesor. „0 veliki noči, ne?" „Ne bo mogoče. Morda prihodnje leto." „Morda? Gotovo morate priti. V najlepšem letnem času imate praznike. O veliki noči, ko je na-tora v cvetu in jeseni, ko se veselimo sadu. Presledek, zorenje, to je precej enoobrazno." „Nekaj resnice je v tem, kar pravite. In ker ste tako še mladi in navdušeni, lehko še kako deklico v misel vzemete, primerjate in pravite: v prvem otročjem cvetu radi brbljamo z nedolžnim nevednim petletnim detetom, razvijajoča se nam ni mar, razvita nam je sad, za kteri zastavimo srečo in kar imamo. Ali nisem vam iz srca govoril?'' „Gotovo. Ali sebi ne?" „Prav za prav mene že ne more veseliti noben letni čas. Pomladi sem se včasi veselil bolj kakor po otročje. Spominjam se, da mi je bilo včasi na samem, 139 kakor da bi se mi možgani hoteli zmešati od neznanega hrepenenja, ko sem videl prvo bukev zeleneti. Zdaj je ravno narobe. Sred me boli, če vidim prvo-vijolico ali tiča, ki gnjezdo znaša. To je starost, spomin na mojo pomlad: mladost. Jesen — oropana, veneča in mreča narava — povsod smrt, ta me tudi žali. Zima je mrzla, in poletje, no, kaj hočete, pekoča vročina človeku še tiste dobre misli, ki mu jih možgani rode, opari in sežge;—tako nam ne ostane nič." „Mene prav užalostite s tacim govorjenjem, ker ..." »Verjamem" — seže mu profesor v besedo. — „Ne govoriva več tacih žalostnih reči." „Ne, nikar me ne umejte napak. Jaz sem le hotel reči, da vem, da ne bi smelo tako biti, kakor vi pravite in vendar čutim, da je res tako. Jaz bi nekaj dal, da bi vas veselega videl." Profesor mu smehljaje se roko poda. „Vi ste dober človek in dobrega človeka sem zmerom vesel, tolikanj bolj, ker jih je malo." „Vsak človek ima nekaj dobrega na sebi," odgovori Leon nekako zadovoljen. „Resnično! Ali celo na velikem belem prtu zagledate najprvo črn madež, ee je prav majhen. Oskrunjena je belota." „Raje drugo primero vzemiva. Med desetimi grdimi deklicami najprvo zagledamo in najraje gledamo eno, ki je lepa," pravi Leon. „Ce do deklic prideva, potem pustim vam veljavo," reče profesor. HO „Prilastovati si je ne morem. Nimam posebne sreče, kakor sem videl," odgovori Leon. „Temu se moram čuditi. Saj ste bogati, ali vsaj boste! Ali je bogateja vaša izvoljena? Ali jo snubi mož lepše postave, kakor jo imate vi?" vpraša profesor. „Brez premoženja je in ne snubi je nihče." „Potem stavim z vami, da bo tisoč priseg, ki jih je družim storila, prelomila in se obesila vam. Ženske so praktične, le verjemite. Če vam reče, da može sovraži, misli sama pri sebi, kakor dekle v neki Burnsovi pesmi: O Bog mi odpusti, da lažem! In če jej vi obetate, da boste v vodo skočili, če vas noče ljubiti, in ona pravi: „Ie skoči!" dobro v^, da tega ne boste storili, temuč da se vam bo ogenj še bolj raznetel in da ga vam bo pogasila, kar bi neznano rada koj storila, pa se jej ne zdi praktično." „Ko bi jo vi poznali, sprevideli bi, da pregrešno govorite, gospod profesor!" pravi Leon. „Mislite, da nisem nikdar nobene poznal ?" „Morda ste bili nesrečni in ste le take našli, po kterih splošnost krivo sodite." „Ce en tolar dobro ogledate, veste, kakošen je celi kup v kaši." „S tem hočete reči, da so vse enake. Jaz ne verujem, da-si tudi sem ravno ta izrek slišal te dni iz ust enega človeka, ki vam je čisto neenak." „Dobro! Mislite si, da sem jaz neumen, oni pa 141 pameten, ali kakor hočete. Kar pa neumni in pametni vedo, mora nekaj istinite podloge imeti, ne ?" Leon se posmeje. AH ta posmeh je bil posiljen. Profesor je to videl. „Čudno boste o meni mislili, kaj ne?" pravi profesor resnobneje. „Ne vem, kako je to, pa verjemite, da že precej časa nisem z nikomur toliko govoril ta-cih porednosti kakor z vami. Sklepam iz tega, da bi se naposled prav dobro pobogala in da vas imam rad , kar . .." „Kar mene prav veseli," prestriže mu Leon besedo. „Ker mislim, da se ne znate legati, verjamem. — Vidite, meni je včasi kakor potreba, da malo zabavljam vsemu svetu. Ker se danes ločiva, morda za vselej , kdo ve\ __ .—" „Za vselej!?" „Naše življenje, in posebno moje, na lasu visi. — Ker se ločiva in ker ne bi rad, da bi me v i za hudobnejega imeli, kakor sem res, povem vam, da se včasi sam sebi zdim nehvaležen proti človeštvu. In ce me vi vprašate, ali nisem tirjal in ne tirjam še zdaj preveč od sveta, ponavljate le vprašanje, ki sem je že sam sebi stavil. Kedar vihar pojenja, vidim v daljavi za seboj svitlo luč, ki me je nekdaj veselila, in prva polovica spomina na njo je lepa, tako da bi morda moral sam sebi pravičneji biti in misliti: kaj pa češ še več, koliko jih je, ki tega niso vžili, kar ti! To je bila ljubezen. Če je kdo srečen bil, bil sem jaz nekaj časa. Neprijetno je to se ve", da ta moj 142 spomin v svojem poslednjem delu obsega reči, ki so začetku popolnoma neenake, ali, da vam naravnost povem: jaz sem se iz svojih sladkih sanj vse drugače zbudil, kakor se boste na primer vi." „Tedaj ste nesrečno ljubili?" vpraša Leon. Profesor se glasno zasmeje. „Vaše vprašanje" pravi Leonu „me opominja, da bi vi utegnili na meni kaj romantike iskati. Žal mi je, da vam moram morda v lastno škodo to misel podreti, zakaj ker ljubim resnico, brani mi vest, da bi v vaših oččh nosil svet odsev nesrečnega zaljubljenca okrog glave. Jaz ne skočim v vodo, če me vse babe na svetu prevard, in prej bi roko podal Angležu, ki se ustreli, ker nima iz dolgega časa kaj početi, nego tistemu, ki si zarad malovredne nezveste ljubice zavda, da-si ravno sta oba neumna. Tudi imam že za seboj tisti poetični stan v temi tavajočega hrepenenja, ki ne najde, česar išče. Jaz ne iščem; domišljam si, da imam precej ravno pot pred seboj, vem kaj me utegne srečati, kaj me ne more. Kedar pa o ženskah govoriva, vlečem jaz s Prešernovim godcem in jim le eno hvalo dam: Da one same nam ur'jo roke, Da one same nam glave vedre. Pred kacimi osmimi leti sem mislil, da ima ktera značaj, zdaj vem, da ga ne more imeti, če je ženska in ga tudi ne tirjam." „Pred osmimi leti?" vpraša Leon, ki bi bil rad kaj več zvedel. 113 „Ne vem na tanko, zdi se mi, da bo toliko. Sram me je povedati vam, da sem bil na smrt zbolel ko sem slišal, da dekle ni vredna ljubezni." „AH še živi?" „Ne vem." „To ni dobro" pravi Leon čez nekaj časa, „vi se morate zaljubiti in oženiti, pa boste vse drugače sodili. Brez veselja ni življenja, in —■ —" „Brez mladostne pijanosti ni veselja," pristavi profesor. „Tedaj se upijanite." „Preveč sem trezev, prijatelj! Kedar ste se od zdravega spanja zbudili, silite se zastonj zopet zaspati, in sladke sanje morajo baš same priti: priklicati, narediti si jih ne morete. Ko bi se po vašem svetu ženil, storil bi kakor kak filister, ki gre več ur daleč neveste snubit, ki je še videl ni nikdar. Tega bi pa vi gotovo ne hvalili, in ker nočem, da bi me zraven druzih še vi grajali, menda je najlepše, da se ne ženim." „Vi sami sebe ne poznate. Jaz upam doživeti, da vas bom videl--------" »Smešnega!?" „Ne, tacega po mislih kakor ste nekdaj bili, in to ni smešno, prosim vas, gospod profesor!" pravi Leon. „Na meni bi bilo. Star sem, star, ne pozabite." „Da stari ste — morda kaj čez trideset." „Matuzalem jih je pri osmih sto morda menj 144 imel. — Pa vi boste imeli predaleč domu. Dalje me nikar ne spremljajte." Seže Leonu v roko. „Tedaj še le čez eno leto se vidiva zopet ?" vpraša Leon. „Da, če bomo živi in zdravi. Jaz sem sicer že več let bolehen, pa te praznike sem se precej okrepčal, tako da z lepo menda še ne pojdem s tega prelepega sveta, kjer mi rožice cveto, kakor veste. — Pišite mi kaj! Postavim, če se boste oženili, naznanite mi, da vam bom po svoji slabi navadi malo nagajal. Kako je ime vaši nevesti?" „Neveste še nimam. Ktero bi pa želel, da bi bila, imenuje se Pavlina," odgovori Leon. „Pavlina? Res?" — čudi se profesor. — „No, na imenu ni nič ležeče. Zdravi ostanite!" Leon ga domisli, naj mu da svojo adreso. Da. mu karto in poslovita se, profesor proti vinogradom — Leon nazaj proti domu. Medpotoma pogleda Leon karto. Franc Vesel, c. k. gimn. profesor. „Nomen est omen — kakošna laž!" pravi Leon sam pri sebi in premišljevaje moral je reči naposled, da tega moža vendar popolnoma ne ume". Morda se bo to, kar povem bralcu, otročje, zdelo, ali jaz kot vesten poročevalec ne smem ničesa zamolčati: Leon je že zdaj premišljal in skladal, kako bo temu prijatelju, Francu Veselu, pisal dolgo dolgo pismo, kedar in č e se nekaj — pripeti. Pavlina! Ali je v vsem rimskem koledarji ktero imd, ki bi 145 bilo lepše in prijetniše za uho? misli g}. In vendar profesorju to ime ni bilo všeč. Čuden mož je to, zares! Osemnajsto poglavje. Nova suknja in klobuk. Dobodo se ljudje", ki človeški živeči rod v dva razreda dele: en del posojuje, drugi na posodbo jemlje. .Pravijo, da ima vzlasti vsak genijalni nepridiprav to revolucijonarsko načelo. Ker ekspeditor Komplez ni bil genijalen nepridiprav m v njegovi mirni krvi ni bilo čisto nič upora-zeljnega, tudi sveta ni tako delil, in če se je kedaj cez deseto božjo zapoved pregrešil, bilo je gotovo samo v mislih. Nikdar ni nikogar na posodbo prosil, pa tudi posodil ni nikdar. Res sta bila dolgo prijatelja s poštarjevim lovcem, ki je kakor doslužen fcorporal rad žgano in sirovo vino pil. Kakor hitro je pa nekdaj hotel ta lovec na Komplezovo mošnjo pregrešen atentat doprinesti, namreč posoditi si en goldinar „do nedelje", ni ga mogel Komplez več tako rad imeti. To se ve\ da mu tudi posodil ni, ampak 2legal se indjal: „Nimam, kje bom vzel!" , Pa je imel. Skrbno, varčno in skopo je deval m dolgo na stran, kar se je dalo prihraniti. In kedar je bil prav žalosten, odprl je skrivaj svojo skrinjo, oa utere je ključ vedno pri sebi nosil, preštel bankovce m preračunil, koliko še manjka, da bo za v Cvet in sad. 10 146 hranilnico. Kapitalček založen, obresti od obresti, pet procentov, to se bo v dvajsetih letih podvojilo, še v dvajsetih početverilo. Srečen mož! Če je on očenaš molil: „odpusti nam naše dolge" — ni te prošnje po besedi uinel, kakor nekteri drugi ljudje". Vendar se zopet ne sme misliti, da je bila skrivna auri sacra fames tako mogočna, da bi bila prevladala in kazila ljubeznjivost njegovega značaja. Dokazal je Komplez, da mu denar ni največe veselje s tem, da si je v poslednjih dneh dal napraviti čisto novo lepo črno suknjo in si kupil nov klobuk, da-si ravno stara suknja ni bila še kar si bodi in stari klobuk tudi še ni bil svoje nekdanje rujave barve popolnoma izgubil. Kot razumen mož ni gospod Komplez nobenega važnega koraka storil brez premisleka in važnega vzroka. Tedaj je tudi vzroke imel, zakaj je svojo ljubljeno kašo za celih 25gold. —reci pet in dvajset goldinarjev gotovega denarja, — obubožal in kupil suknjo in klobuk, oba na videz ne silno potrebna. Da, vzroke je imel in sicer veljavne. Videl je namreč, da je tisti Leon, ki ven in ven na pošto zahaja, čedneje oblečen kakor on, da za tega delj Pavlina rada govori ž njim. Kar ve" ves svet, to je tudi on sprevidel: obleka stori človeka. Pokazati je hotel, da si vkljub svoji majhni službi vendar le kaj boljega lehko napravi, če hoče. Tako je postala suknja, in bil je klobuk. In kakošna suknja? Narodna, žnorasta. Komplez 147 je hotel posebno Leonu pokazati, da je domorodec, in da se te lastnosti ne sramuje tudi vnanje pokazati. Gospod Goreč, mož stare šole, ta se ve da je djal, da je to neumna noša in spakovanje, ali on tega ni umel. Leon pa, ki se je sam za rodoljuba štel, moral je umeti, kaj surka pomeni, da je več ko suknja, kakor jo on nosi. In Pavlina je morala tudi ceniti to opravo, ona ki je bila navdušena za slovenske in srbske narodne pesmi. Klobuk? Cilinder? O Bog obvaruj, cilindra pa ne. Tega je Komplez iz srca sovražil. Bil mu je prototip tuje prevzetnosti, simbol titanskega poveličevanja samega sebe. Zakaj bi se človek višega delal, kakor je, in bi tisto visoko stvar natikal na glavo? Tako je Komplez mislil in kupil nizek, pohleven, pa čeden klobuček. O bogme! na tem svetu je res vse nič. Včeraj je bila nedelja, danes je ponedeljek. Včeraj je Komplez vesel vstal, najprvič svojo novo suknjo oblekel in novi klobuk nateknil in ponosen k maši šel, danes je pa žalosten v svoji sobi. Saj je bilo vendar-le denarja škoda. Pet in dvajset goldinarjev! Mislite si, vsak človek je včeraj videl, da je ekspeditor ves drugi človek, Matilda ga je občudovala, gospod baron Bremern je surko pohvalil in rekel, da je Komplez zastaven postal, kakor huzar; mlajši pisarji iz sodnijskega urada so ga zavidali, dekle so za njim gledale; samo tista dva, zarad kterih je bil vse to napravil, nista ga videla, ali videti hotela. Leon 10* 148 se ni še ozrl po suknji, ko ga je pozdravil pred cerkvijo, in Pavlina ni nobene besede rekla. Ko bi bila le djala, da mu dobro stoji ali kaj tacega! Milo se je tedaj storilo mlademu gospodu ekspe-ditorju, ko je v ponedeljek po kosilu z lastno roko na lehko krtačil in odpihaval najmanjši prah z nove suknje. Stopivši k oknu jo na rokah razgrne in se vnovič prepriča, da je res lepa. Svojo staro ž njo primerjaje, zapazi še le zdaj neke madeže na nji, na stari namreč; zapazi, da so gumbi ogoljeni, rokavi za pestjo ne popolnoma nedolžni itd. Pa bi bila vendar še eno zimo trpela, in pet in dvajset goldinarjev, Bog se usmili! Hajdi v omaro, nova suknja, da se ne uprašis in gospodarja ne žalostfš. Tukaj na klinu visi klobuk. Kako stoji? Kom-plez ga pomeri in se v zrkalo pogleda. Prav dobro! Glava se veliko lepša vidi. Ker so krajevci še trdi, je kaj urno odkrivati se in pozdravljati koga, Pavlino, postavim. Skozi okno se je videlo na severno-vzhodnjo stran na polje. Delavke so repo pulile, hlapec jo je na voz nadeval. Pavlina je stala pri vozu in gledala. Komplez hitro sklene tudi tjekaj gori iti in sicer v novem klobuku. Če ga bo Pavlina ustavila, vbode dobro znamenje. Ostal bo na njivi pri njej. Ce pa ne, pojde mimo, naprej tje gori do hoste, ob hosti dalje k lovcu malo vasovat, saj že dolgo ni bil pri njem. V poštni kanceliji je bilo za danes tako vse 149 opravljeno; če kdo ravno kako pismo prinese, saj je gospodar neki pri domu, misli si. Zunaj je pravi jesenski dan, solnce se je skrilo, burja brije. ,,Kam greste, gospod ekspeditor?" vpraša Pavlina, ko pride Komplez po stezi do nje. ,,K Martinu" (tako je bilo namreč lovcu ime), odgovori Komplez. Kaj pak je hotel odgovoriti? Da je k njej prišel? Tega ni mogel. Tedaj hajdi naprej. Lovčeva hišica stoji za jarkom tik boste. Nikamor ni lepega razgleda od nje ni na cesto ni čez polje. Nekdaj je tu stanoval samostojen osebenjak, zdaj pak je bila že več let lastnija gospoda s pošte. Lovec Martin, kakor že povedano, nekdanji vojak, ki nemški in laški govori in se malo gosposki nosi ter ima razen stanovanja šest goldinarjev na mesec, da varuje Goreeve gozde, prebiva tukaj. Komplez najde kočo zaprto j lovca ni bilo doma. Nevoljen se vrne. Domu se mu ne ljubi, zatorej zavije v hosto. Po hosti je rad hodil, tukaj je bil sam in sam je bil navadno rad, sosebno če mu ni bilo kaj po volji. Gre naprej brez namena. Divji golobje se tu z osamele smreke splaše pred njim m frfrajo daleč tje čez vršičke dreves in zginejo. Sraka se glasi izmed vej, irt jo na hrastu oponaša. Veverica praska po deblu; začutivši prihodnika, pak se naglo skrije visoko med veje. Komplez se domisli, kako je nekdaj bilo, ko je bil devet let star in je svojega očeta krave pasel. 150 Kako je tižjih gnezd iskal, veverice preganjal in kako se je jokal, če je krave izgubil itd. Zasliši petje prav blizo sebe. Znana narodna pesem je, glas je mehak, že malo otročji. Poj mi tiček, poj, Poj mi tiček, poj, Ljubi tiček moj 1 Ljubi tiček moj! ,.Kak bom revček pel: Ce boš pel vesel, Skobec mi je ljub'co vzel." Skobca ti bom jaz ujel. Tretje kitice ni slišal. Obrne se tjekaj, od koder se je pesem glasila. Kmalu vidi koze pred seboj, ki se spenjajo ob grmih. Na štoru je sedela pevka, deklica kacih devet let, zavita v raztrgano jopo, ktere je bilo povsod pol preveč, tako da se je videlo, da je bila nekdaj njeni materi umerjena. Ko zagleda ekspeditorja, vstane s štora in kakor bi hotela pri svoji živali zavetja iskati, vstopi se plašljivo k velicemu kozlu, ki je prežveko-vaje z brado majal in tudi radovedno Kompleza ogledoval, kaj tava tod. „Čigava si?" vpraša Komplez. S tihim, komaj razumljivim glasom pov(5 mala deklica hišno ime svojega očeta. „Ali mene poznaš?" dalje vpraša Komplez. Deklica pokima. „Kdo sem?" „S pošte" pravi mala. „Kje si se# pa ono pesem naučila, ki si jo pela, kaj?" „Od Dirnove Ire." 151 „Še enkrat jo poj, da bom jaz slišal. Pa prav lepo.'1 Komplezov glas je bil že po navadi trd, osoren. Če je on prosil, bilo je na pol ukazovanju podobno; kedar je hotel priljuden in mehak biti, bil je oduren in krepak, posebno nižim ljudčm nasproti. Morda sam ni vedel. Zato si nikjer ni mogel prijateljev pridobiti. — Deklica, ki se ga je malo bala, ni mogla zapeti ter je pobesila oči v tla in molčala. „Ne boš pela? Poj, če ne ti bom eno kozo vzel in jo bom nesel na vrh tega hrasta, da je ne boš nikdar doli dobila." Mala pastarica je koze rada imela. Njeni domišljiji je bilo strašno, videti in slišati meketajočo kozo gori v vrtoglavem vrhu na hrastu. Ali peti ni mogla pred Komplezom. „Ne boš pela?" Dete se začne jokati. Debele solze" jej padajo v naročje. Komplezu, ki je imel naposled vendar še dobro sred, bilo je hipoma žal, da jo je silil peti in jo strašil. Solz ni mogel videti, vsak jokajoči človek se mu je smilil. „Nič se ne boj, ne, ne bom vzel koze. Saj si pridna, nikar ne jokaj" pravi. Deklica še bolj ihti. Da bi jo utolažil, seže Komplez v žep in jej da, krajcar ter se obrne na odhod. Pastarica pogleda za njim, bil je že precej daleč, zasvetč se jej lepe oči in jezna zaluči krajcar za njim, da se v resi izgubi. 162 Domti grede je bil Komplez res prav žalosten. Premišljal je, kako je vendar to, da nima nikjer sreče, da se ga še otroci boje. Pride mu na misel, kako bi bilo, ko bi bogat bil, ko bi na primer en milijon imel. Potlej bi ga pa čestili, potlej. Kako bi bilo lepo! Ako bi kmetu, ki je v dolgeh zakopan tri sto goldinarjev vrgel, in to bi laglje ko zdaj en krajcar, storil bi ga srečnega in hvalil bi ga ta kmet potlej povsod. Ali pa lovcu Martinu bi potlej kupil cel sodček žganja. In tej mali pastaričici bi kupil deset koz in bi jej je v last dal; potlej bi mu pa rada pela, kolikor bi hotel. Bašte, ko bi bil milijon! In kaj bi še storil? O! Neki deklici bi vse prinesel, pred njo položil in djal: „Na, tu imaš, pa nikar z druzimi ne govori kot z menoj/' To misel si lepo in daleč razplete. Saj je bila tako lepa! — In naposled mu ne pride ua misel, da milijona ni mogoče, da nima nobenega strica v Ameriki, niti nobenega Kalistra v Trstu, ki bi mu bil v rodu in bi se ga na smrtni postelji domislil. Devetnajsto poglavje. Znano ime. „Oh moj Bog, poglej Pavlina, kaj se je naredilo! Da moja glava vse pozabi!" Tako je vskliknila Matilda, na vrtu čez gredico pripognivši se. 163 „Kaj se ti je primerilo?" vpraša Pavlina in pride bliže. ,Moj ljubi rožmarinček se bo posušil!" toži v otročje-žalostnem glasu mlajša sestričina. „Mrzla slana ga je zadušila, pred sinoenjim menda. Glej, kako so peresea vela in pobešena. Da se nisem domislila izpuliti in v lonec presaditi ga!" „Morda se bo še prijel! Koj ga izruj in presadi." „To je škoda," pravi Matilda in s svojimi belimi prstki, o kterih bi bil še marsikteri drugi, ne samo jaz rekel, da niso za prstana tla razkopavati, razbrska okrog korenin rožmarinovih in ga naposled na lehko izpuli. Vsadite potem pozabljeno rastlino v lonec in jo zalijete, da bi se bolj gotovo prijela. „Ali veš, da je to pomenljivo, da ti rožmarin ravno to jesen pozebe?" pravi Pavlina šaljivo, ko ste sedeli potem skupaj na klopi pred hišo. „Zakaj?" „Le pomisli malo." Matilda zarudi in se posmeje: „Od tebe pa res ni lepo, da na vraže veruješ. Ti, ki se znaš veasi tako vstopiti, kakor kak mož modrosti. Že vidim, da nisi — no, tako posebno pri veliki pameti, kakor sem mislila." „Rožmarin ima med ljudstvom simboličen pomen. Le vprašaj našo Miciko ali ktero drugo dekle, pa ti bo povedala, kaj rožmarin pomeni." 154 „Ti bi me rada v strah pripravila. Le čakaj, vrnilo se ti bo." „Kako v strah?" Matilda, ki je nekaj premišljala, ne odgovori. „Ti, Pavlina! povej če me imaš kaj rada, potlej te bom nekaj vprašala," pravi čez nekaj časa resnobneje in svoje pletenje, pol dodelano nogovico, položi v naročaj. „Tako vprašaš kakor kralj Lear, jaz bom pa tako odgovorila kakor Kordelija; ali ti je všeč?" reče Pavlina. „Naj bo! — Povej mi, zakaj mi nočeš razo-deti, kako sodiš mojega Alberta, barona Bremerna?" „Ljuba moja, v svoji reči si sama najboljša sodnica, ne? Ti ga najbolje poznaš." „Jaz čem pa slišati, kaj ti praviš, če tebi do-pade ?" „Ali ne bi bila ljubosumna, ko bi se ti jaz kar hvalila, kako zelo in zelo mi dopade ?" „Nikoli." „Bog ve. Sumnost je večna spremljevalka ljubezni, le verjemi." „Jaz se ne šalim, zares mi povedi." „No, gospod Albert, baron, ženin Matilde Gorčeve, ki ni baronova, je lep, uljuden, prijazen mlad mož; kaže se, da ima dober vkus, zna se v družbi galantno vesti, ima lepe bele zobe, bogat je, zna-------" ,,To so vnanjosti. To sama vidim. Jaz čem ve- 155 deti, kako ti njegovo notranjo vrednost, njegov značaj ceniš." „Preveč tirjaš. Kako morem o človeku naravnost izrekoma soditi, ki ga le po vrhu poznam! Morala bi brez trdne zavesti ali pa brez krščanske ljubezni govoriti. Saj veš, da je z menoj še prav malo govoril." „Zakaj pa druge ljudi tako hitro poznaš!" „Morda se motim večkrat. — Glej , to je prav dobro, da sta z očetom odrinila zoper baronovo željo zakonsko zaročbo do pomladi. Opazuj ga med tem časom in spoznala ga boš še bolj na tanko. Jaz ti v tej reči ne morem veliko druzega svetovati. Ko bi ti rekla, da ga nikar ne vzemi, morda bi te odvračala od sreče, s prigovarjanjem morda bi ti slabo ustregla za prihodnjost. Svoje srce" poprašaj za svet, pa oči odprte imej." Matilda je gledala v tla, okoli usten jej je nekaj genilo kakor na jok. „Ti nočeš odkritosrčno z menoj govoriti, kakor si sicer" reče. To očitanje je morda bilo na pravem mestu. Pavlino je v srce zbodlo. ,,Naravnost ti povem, da bi jaz z baronom ne bila srečna. Ti pa, kakor za trdno mislim, da boš." „Veruješ, da bom?" „Da." „Kar ti veruješ, jaz tudi," pravi po precej dolgem molčanji Matilda zopet vesela. Dekla pride iz veže in nese v roci majhno tenko 166 knjižico. Da jo Matildi in pravi, da je to stvarco našla na vrtu. „To je zapisnik, dnevnik menda. Že vem, kdo je to izgubil. Gospod Eetelj z Zabrezja. Včeraj je bil tukaj , ko tebe ni bilo doma," pravi Matilda. „Spravi in daj mu nazaj, kedar pride", reče Pavlina. „Malo moram pogledati, kakove skrivnosti ima zapisane." „Ne, to ni pošteno. Brati ne smeš, kar ni tebi pisano. Nikar ne odpiraj." „Zakaj pa izgublja. Če noče, da bi kdo videl, kaj ima tu notri, naj bi bolje spravil." „Tako indiskretni ne smeve biti. Jaz še pravim, da je najbolje, da daš dekli nazaj, naj mu ona izroči, kedar pride, da še mislil ne bo, da sve brali. Morda bi mu bilo zelo neprijetno. Človek marsikaj zapiše, kar ni za tuje oči namenjeno." „Samo majhno bom pogledala, brala ne bom," pravi Matilda in odpre zapisno knjižico. Na prvi strani je bilo res Leonovo ime, dalje pa so bili listki razen treh še vsi nepopisani." „Glej, nekaj je palo na tla" pravi Pavlina. Sestričina pobere karto in jo pogleda. Franc Vesel, e. k. gimn. profesor — je bilo zapisano. ,,Tu je ena karta; menda tistegapuščavnega profesorja, ki Leon zmerom govori o njem in ki je te dni odšel." 157 „Spravi, kaj nama mar!" pravi Pavlina in ne pogleda od svojega dela. „Ondan eno nedeljo sem ga videla v cerkvi. Se precej lep človek je, nekaj visocega ima na sebi in prav ijubeznjive oči. Zato se čudim, kako more res biti, kar mi je gospod Ketelj pravil, da namreč ženske sovraži in nam zabavlja vsem od kraja. Jaz bi bila prav rada videla, da bi ga bil Leon z Zabrezja enkrat k nam pripeljal, sosebno zato, ker pravi, da ima mnogo duha. Ali razumeš ti, kako more mlad pameten človek, in Leon trdi, da je ta prav pameten (česar pa jaz ne verjamem) iz ljubezni in vsega lepega resno šalo delati? Ko bi bil k nam prišel, jaz bi si ga bila upala prav dobro obdelati." „Ta človek je lehko prav razumen." „Prav neumen je. Ime ima pa prav znano, le poglej!" ;,Kako se piše?" „Franc Vesel," rekši poda Pavlini karto. Ali si že kedaj v lepi poletni noči kot samoten premišljevalec zrl v jasno nebo, kjer je neštevilne tisoče zvezd migljalo, ljubi moj bralec? In ker si, ali si videl, kako se zvezda utrne, kako se čudovit žarek vlije čez nebo, pa le za en hip, za en trenotek ? Gotovo si videl. In če te vpraša človek, ki tega ni še videl z lastnimi očmi, ali mu moreš to prikazen popisati tako, da si jo bo mislil, kakor si jo ti misliš? Ne, tega ne moreš. Tudi človeško srce je kakor nebo. Gibljeji so 158 v našem srcu, ki pridejo in zginejo kakor blisk. Ke-dar je čutimo, ne moremo oči odprtih imeti, slepe" nas; kedar preidejo, puste le sled za seboj, njih samih ne moremo gledati. Doma so iz višega, nam tujega sveta. Pomenljivo misel ima tedaj vera slovenskega naroda, ki zvezdne utrinke imenuje: svetinje, ki z neba pridejo v male zapuščene cerkvice in kapelice svetnikov obiskat. — Po tej opombi lehko tvoji domišljiji in dobremu srcu prepuščam razložbo, kako je bilo Pavlini, ko je znano ime slišala, ko je v roci imela in spoznala podpis tistega moža, kterega podobo je v spominu nosila leto in leto. Tedaj živi še! Pa v njenem obližji je bil. Gotovo je vedel za-njo, slišati je moral od nje, in ni je poiskal! Ali je mogoče, da se je še domisli?! Ni mogoče. Obledi, karta jej pade z rok. „Tebi je slabo, pojdi greve v sobo" pravi Matilda in jo skrbljivo za podpazduho prime. Molče se da sestričini v sobo peljati. Tam se zgrudi na kanape" in solze se jej udero. Dvajseto poglavje. Nekaj dogodeb iz prejšnjega časa. Na tem mestu se moramo nekoliko let nazaj ozreti in nektere dogodke iz preteklosti povzeti v 159 pojasnjenje in večo razumljivost nekterih prizorov in opomb v prejšnjih odstavkih. Pred kaeimi osmimi ali devetimi leti je v tretjem nadstropji precej velike mestne hiše stanovala vdova Zlatovec s svojo sedemnajstletno hčerjo Pavlino. Njen mož, doslužen cesarski okrajni predstojnik, bil je umrl nekaj let potem, ko se je bil v mesto preselil. Penzija, ktero je vdova za-se in za svojo hčer dobivala, ni bila velika, in ker ranjki gospod Zlatovec ni znal na stran devati, bilo je tudi njeno gotovo imetje komaj imenovanja vredno. Vendar ženica ni hotela izseliti se iz stanovanja, v kterem je njen mož umrl, da-si so drugi hišni ljudje po pravici djali, da je stanovanje s tremi sobami za dve nepremozni ženski neumna baharija, in če ravno je sama videla, da skoraj tretjina njenih gotovih prihodkov gre samo za prebivanje in kurjavo. Ali kraj, kjer se je od moža za vselej ločila, je bil ženi svet, tukaj je hotela tudi sama umreti. Da bi se kvar tega preobilnega potroška pokrila, delali ste mati in hči za neko prodajalnico. Zraven tega pak je vdova oddala v drugi najem tretjo sobo, ki je k njenemu stanovanju spadala, pa svoj poseben vhod imela. Stanovala sta tu dva mlada človeka, prvi je bil nizi poštni uradnik, drugi učenec poslednjega latinskega razreda. Za prvega se s svojo gospodinjo in njeno hčerjo nista pečala več kakor toliko, kar je moralo biti, to je: ob mesecu na plačilni dan in sicer včasi s staro, [(',0 ki je pogledat prišla, če jima dekla vse redno snaži in prinaša, česar je treba. Mlajšo je bilo mogoče le zjutraj včasi pozdraviti; čez dan sta tako morala po svojih opravkih in sta bila malo doma. Eden je moral v kanceliji sedeti, eden v učilnih klopeh učitelje poslušati in potem v premožnih hišah otrokom sam učitelj biti. Baš ne vem, kako je počasi prišlo, da se je mlajši med njima, študent, bolj seznanil s staro materjo Zlatovec. Vem pa, da je bilo ženici všeč, če je po-zimskih večerov večkrat k njej in njeni hčeri v sobo prišel in jima kaj lepega bral ali pomenkoval se ž njima o tej in tej reči. Obnašal se je spodobno, poznala ga je, da je priden, redoljuben mladenič, lepo je bral, govoril pametno, znal biti vesel in resnoben ob pravem času in, kar se njegove vnanjosti dostaja, ni mu bilo česa reči, ob enem: čuda ni, da je bila ženica vesela njegove tovaršije, tem bolj ker je bila večidel s svojo hčerjo sama, in ker je vsaeega dobrega človeka rada imela. Hči njena, Pavlina, je malo govorila ž njim. V delo zamišljena je pa vendar vedno pazljivo poslušala, kaj gospod Vesel in mati govorita. Ce jo je kaj vprašal, pogledala ga je, odgovorila, pa naglo zopet oči pobesila. Kedar je zvečer v sobo prišel, bila je vesela, da-si ravno se to veselje ni druge" kazalo, kakor morda v neki hitrosti, s ktero je vasovalcu stol pripravila. Kedar ga ni bilo, morala jo je mati kako reč dvakrat vprašati, predno je odgovorila. M' književnosti slovensko, sosebno pa rodoljubna sloren. ska mladina! Pri tej priložnosti s« flajn na znanje, da so morejo v nekoliko iztisih Že vsa po Cvetji izdana dela po pristavljeni ceni dobiti, namreč: I. Vrsta (z*. 1-9) Šilerjev .Viljem Teli" po- slovenil Fr. Ceprnnr, po 80 nkr. l>) Platonov ,,Kriton in Apologija" poslovenil J. Božid, 30 nkr. e) ,,Babica" od B. Nemcove, poslovenil Fr. Cegnar, po 1 gld. in d) Kse.nofontovi »Spomini na Sokrata", posl. L. Hrovat, po 54 nkr. Cela I. vrsta veljd 2 gld. 24 nkr. II. Šestka (žv. 10-15): a) G. Krekov „Na SV- Večer", v 3 spevih po 24 nkr. l>) Viigilijevo „Poljedelstvo", pnsl. J. Sobic, po 40 nkr. r) Soioklov „Ajant", poslovenil M, Valjavec, po 36 nkr. d) „Kitica Andersenovih pravljic", pos!. Fr. Erjnvec, po 30 nkr. e) „ Veronika deseniška" v 15 spevih od J. Frankolskega po 3G nkr. in f) A. Umekov „Ciril in Metod" po 24 nkr. Cela II. šestka velja 1 gld. 50 nkr. III. Šestka (-/v. iG—21).- a) Povest „AIvare-dova družina" posl. J. PaAp.it po 50 nkr. h) Jiileevi „Prvenci" po 50 nkr. c) Ler-montov „Isinael-bej", posl. Vesnin, po 30 kr. in d) Cliocholovškova pripovedka „Agapija", posl. PodgoriSki, po 30 nkr. Cela III. šestka po 1 gld. 50 nkr. IV. Sestka (zv. 22—27) n) „Pesmi", zložil A. Ume.k (174 str.) po 70 nkr. in b) „KirdŽali", podonavska povest, spisal M. Čajkovski, poslovenil Podgoričan, (318 str.) po 1 gld. Cela IV. Sestka velja 1 gld. 50 nkr. V- Šestka (zv. 28—33): a) Pellikova tragedija: „TomaŽ Mor*, poslovenil J. Križaj po 36 kr. b) „SloVO O polku IgOroVŽ", poslovenil M. Pieteišnik po io kr.; c) »Deseti brat", izviren roman, spisal J. Jurčič, po 80 kr. in ^ d) ..Zora in Solnca", pripovedna pesem v treh delili, zložil M. Valjavec, po 30 kr. Cela šestka velja 1 gld. 50 nkr. Dalje se utegne dobiti Fr. Erjavčevo -Živalstvo" po 75 nkr. in Tušekovo ^Rastlinstvo" po 65 nkr. V Celovcu 1. decembra 1867. TredoiitTO slov. Glasnika. Ni nilto daje: ireduištio ilov, Glomlia. Tisk Jat. In Frid. Letna t Celtv«. NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA 30000045619 NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJI2NICA 00000045G0E A00000045619A A00000045608A