p*
Štev. 9.	V Ljubljani 1. kimovca 1890.	Leto X.
V gorah.
.az visoko gorsko sleme	Zadovoljno v tesni koči
Gleda dom tesan;	Bival je doslej,
Vkrčber nese težko breme	Zdaj pa doba zlä napoči
Mož potän.	Hiši tej!
Na samotno stfezo seva	Solzna mati, žena čaka
Živi solnčni söj,	Gori kräj sinü,
Z drevja, v zraku mu prepeva	Pri mrličku bedna plaka
Ptičev röj.	Brez miru.
Cesto že je hodil čvrsto	Stoj, to peče kakor plämen . .
Vrhu teh strmin,	Močni mož potrt
Ali dänes nese — krsto	Zgrudi se na skalni kamen,
Mož trpin!	V srci smrt!
Krsto nese, da jedinca	Z drevja, v zraku mu prepeva
Vdnjo položi —	Pesmi ptičev röj,
Siromaku se od svinca	Nanj, na krsto modro seva
Breme zdi . . .	Solnčni söj . . .
Dokaj sreče res nikoli	Vstane, v hrib se znova trudi,
Bog mu ni delil,	Meni pa se zdi:
A premnogo tudi boli	Takšna st&za časih tudi
Ni užil.	V g r ö b drži! —
A. Funtek.
Leposloven in znanstver\ list:
Zadruga.
Povest. Spisal Josip Stare.
IX.
o se je Zagorski drugo jutro vzbudil, jelo ga je skrbeti, kaj poreče strina, kadar čuje poročila o njega vedenji na plesu. Dobro je vedel, da se bode našlo hudobnih jezikov, ki ga bodo grdo obrekovali in si izmislili laži. Ali ko bi tudi resnico govorili, strini le ni moglo biti po volji, kar je počenjal s Pavličevo Maro. Dolgo je ugibal, kaj bi storil, naposled pa sklene, da pojde kar takoj k strini, da ga kdo drugi ne prehiti, in da ji bode vse razodel, kakor je mislil, da bode zanj najbolje. Seveda, malo pozno je že bilo. Zagorski predpoludne ni imel šole, zato je brez skrbi spal do jednajste ure. Ce se prav podviza, utegne še priti, predno pojdejo gospodje iz pisarn. Takö je sodil in po tem je tudi ravnal.
»Dobro jutro, strina!« pozdravi prihodnjo taščo syojo in se veselo nasmeje, kakor bi ji imel kaj zanimivega povedati.
»Dober dani« zavrne mu starka in videla se je prav slabe volje, »jutra danes menda ni bilo za Vas, zaspali ste je sanjaje o deklici iz turške krčme.«
Zagorski se še zmeraj smeje in pozove Reziko, naj mu prinese ognja, da si prižge smodko. Strežajka mu ponudi škatljico z žveplenkami in ko je zapalil in dobro potegnil, jame prav zadovoljno pripovedovati:
»Strina draga, sinoči sem večkrat mislil na Vas in na vso moč sem obžaloval, da Vas ni bilo ,Pri zlatem jagnjeti'. Imeli smo šale in zabave, da je davno ne pomnim takšne.«
In zopet je nekolikokrat potegnil smodko in otresel pepel, kakor bi hotel izkušati potrpežljivost radovedne poslušalke. Strini pa se je zdelo, kakor bi se on hotel šaliti ž njo in prav grdo ga je pogledala.
»In zopet pravim«, nadaljuje Zagorski, »kolikanj obžalujem, da niste videli Hermine, kakö je izpreminjala lice; zdaj je bila rdeča, zdaj bleda. Ne bi maral, naj bi tudi käj dal, da morem čuti, kaj je vse na-ropotala Dori. Saj smo jo pa tudi jezili, da je nismo mogli bolje. Kar letali smo mimo nje z drugimi plesalkami in se nagajivo posmihali, da ni vedela, kako naj si tolmači to znamenje prijaznosti. Glavina se je celo postavil pred njo in ji ponosno rekel: ,Danes smo demokratje 1' A ko je odhajala, skočil je Veselko za njo, spremil jo do vrat in prosil za prvo četvorko — na prihodnjem čitalniškem plesu. Danes se mi skoraj smili; nismo dobro ravnali in prav kmalu moramo popraviti sinočne pregrehe, ker Hermina je le Hermina; za zdaj je v Prnjavoru ni gospodičine, da bi jo človek mogel primerjati nji.«
»A Mara?« vpraša ga strina, kateri se je srce malo umirilo.
»E, kaj Maral« zavrača Zagorski, »Mara je preprosta, nedolžna deklica, katero je ,Zadruga' v demokratskem zdušenji svojem sinoči izvolila kraljico plesa, in jaz, predsednik, imel sem pri tem največjo nalogo; saj mi je bilo dosti sitno.«
Strina se je do dobra potolažila, in karkoli je še tisti in drugi dan čula o dogodkih na prvem meščanskem plesu, verjela je le to, kar ji je Zagorski sam tako odkritosrčno povedal.
Vse drugače so se pri obedu v ,Zadrugi' spominjali sinočnega večera.
»Kaj pa v Delfih?« vpraša ga Veselko.
»Vse dobro 1« odgovori mu Zagorski.
»Čast, komur čast!« nadaljuje prvi, »Milivoj, danes si se hitro opral. Vidim, da si ptič. Že sem se bal zate, ko sem zjutraj videl Ti-mofejko pri strini. Vem, da se je šla pobahat s svojo Tinčico; ali pri tej priliki —«
»Feodor; počasi!« preseče ga Radinič, »o Tinčici in nje materi moraš govoriti z večjim spoštovanjem. Tinčica je sinoči našla pot v srce tovariša našega, Filipoviča.«
»Saj res!« spomni se Zagorski, zgrabi kupico in nazdravlja: »Bog poživi prevrednega našega prijatelja in vernega zadrugarja, gospoda Velimira Filipoviča, a da mu bode slaje živeti na tem svetu, polnem bridkosti in trpljenja, Bog ga poživi z dragocenim biserom ženstva, z ljubeznivo gospodičino Tinčico Timofejevo!«
»Živio, Velimir! Živela, Tinčica!« klicali so veselo tovariši, in zopet in zopet so zažvenketali kozarci.
Tudi Golijat je z dovoljenjem trknil v zdravje poročnikovo in smehljaje se je dodal nekako pomembno:
»Ko sem davi šel čez trg, bil je stari Timofej nenavadno dobre volje. Pozval me je v prodajälnico, natočil mi je čašico najboljše slf-vovke, a drugo je natočil sebi. Poznam jaz Timofeja, pa sem takoj vedel, da to nekaj pomenja, ali vedel nisem, kaj. Zdaj mi je jasno vse.«
»Vidiš, Velimir, vsa znamenja kažejo na srečo,« šali se Veselko.
Tihi poročnik je bil sprva v zadregi, kaj bi rekel, naposled pa vstane in pravi:
»V imeni tovarišice meni prisojene in v svojem imeni zahvaljujem se na napiti mi zdravijci. Ne bodem tajil, da mi je druščina in zabava z gospodičino Tinčico na sinočnem plesu bila posebno mila in ugodna, toda odločno moram ugovarjati mnenju, da bi se bila tista gospodičina kaj bolj vrinila v srce moje, ki je še na vsako stran popolnoma slo-bodno.«
»Nič se ne opravičuj, Velimir dragi, ti si že izgubljen,« draži ga vedno vesčli Glavina; »zdaj se le drži Tinčice, saj druge ti ne bodo več zaupale. Saj si videl, kakö se je Dora smukala okolo Radiniča, a brž ko ji je poštar prišepetal o nekakih pisemcih, pustila ga je ter mu pri hčerah in materah vzela prejšnjo veljavo.«
»E, kaj, Radinič,« popravlja Veselko, »on se tolaži in kratkočasi pri židovskih dekletih, pa ga ni skrb na nobeno stran. Ali za našega predsednika me je strah, predrzovito se igra z dekliškimi srci. Milivoj, Milivoj, mari bi bil malo splošnejši in površnejši, kakor sva midva z Glavino!«
»Površnost in mlačnost ne velja nikjer,« brani se Zagorski, »šleva, kdor dobro ne potegne, kadar mu se ponudi kupica sladke radosti. Nič se ne bojte zame, jaz se bodem že sam spravil iz vsake zadrege ; zdaj pa še nikakor ne mislim na to, nego hočem uživati mlada leta svoja. Sinoči smo bili vsi zadovoljni. Takšnih zabav bi še nekoliko trebali, predno poteče zimski čas, ali moramo tudi sami kaj storiti, da jih bodemo imeli.«
»Prijatelji, poslušajte!« opozarja Veselko in se zadovoljno nasmehne, »naš predsednik nekaj snuje.«
»Crtež je že gotov«, nadaljuje Zagorski, »sinočna ,kraljica' naša mi je potožila, da za letos ne bode smela več na ples. To bi bila velika škoda, ki jo moramo ubraniti. Zatorej mislim, da bi ,Zadruga' morala trdega očeta omečiti in izprositi lepo hčerko njegovo vsaj še za jeden ples. Jutri mislim baje praznovati svoj rojstveni dan, pa vas povabim na večerjo v turški krčmi. Povabim tudi ravnatelja svojega, da bode laž verjetnejša; le to bi rad vedel, če bi mogli tam dobiti sobico zäse.«
»Zadaj na dvorišči imajo čisto malo izbo za gospodo,« oglasi se Golijat, ki je hodil po gostilni semtertja in kadil.
»Dobro, Golijat, ali ne bi Vi hoteli prevzeti poslanstva v imeni ,Zadruge' ?« »Bi.«
»Pojdite torej v turško krčmo ter pozvedite, če bi nam mogli za jutri večer prepustiti izbo in nam speči purana?«
»Na službo«, rekel je dolgopeti pisar in hitro je stopal doli ob Volčjem potoku, kakor bi se mu mudilo kam na žegnanje. Ni minilo četrt ure in vrnil se je s poročilom, da bode vse pripravljeno, kakor žele. —-
Drugi dan zvečer so se zadrugarji zbrali na trgu in ko je prišel tudi Zagorski z ravnateljem svojim, šli so vsi skupaj v turško krčmo. Mimo velike sprednje sobe za kmete šli so naravnost na dvorišče in tavali po temi, dokler ni Mara čula glasnega njih govorjenja in smeha. Hitro priskoči in odpre tesna in nizka vratca ljubeznivo pozdravljaje :
»Dober večer! Prosim, tukaj noter!«
Vratca so bila tako nizka, da si se s klobukom na glavi moral nekoliko pripogniti in v sobi si z roko segel do stropa. Sredi izbe je stala široka miza na štiri ogle, in na vsaki štirih stranij sta bila postavljena po dva lesena stola; ali bilo je tako tesno, da si na jedni strani zadel ob omaro, na drugi ob posteljo, če si se nazaj naslonil, in le od dveh stranij je bilo mogoče streči gostom. Oprezna gospodinja je torej že prej pogrnila in vse preskrbela, da gostom ni bilo treba vstajati. Na postelji je tudi že ležala kitara, ki jo je Veselko naprej tja poslal.
Zagorski je bil dobre volje, toda vedel se je nekako praznično in oblastno. Ravnatelja svojega je posadil na čelo mize pred omaro, na obe nasprotni strani tovariše svoje, a sam je ostal na dolenjem konci blizu vrat, da se je lože pogovarjal z Maro. Prav ljubeznivo je pozdravil mater in sočutno vprašal po očetu. Malo je osupnil, ko mu je Pavlička rekla, da njega ni doma; ali nekoliko se je potolažil, ko je Mara zavrnila, da bi se oče utegnil še pred polunočjo pripeljati domov, ker šel je le v bližnjo vas. Gosti so se začele v najboljšem redu. Puran je bil izvrsten, črno vino skoraj še boljše. Ker je Mara sama stregla, bilo jo je lahko zadržati v izbi, kamor je tudi Pavlička večkrat prihajala pogledavat, če je vse v redu, in je časih malo posedela pri gospodi. Zadrugarji so se prav slobodno kratkočasili, ker bili so cisto zase, in ravnatelj jim je itak bil stari znanec, ki jih nič ni motil, ampak prav od srca se je smijal nedolžnim njih šalam. Okolo
desetih zaškripljejo velika vrata in na dvorišče priropotä voz. Pavlič se je pripeljal domov in brž ko se je preoblekel, prišel je v izbo pozdravit gospodo. Zagorskemu se je kar zasvetil obraz in bil je dovolj predrzen, da je krčmarju ponudil prazen stol poleg ravnatelja. Preprostemu gospodarju je to odlikovanje dobro delo, vender ni pozabil, kaj se zanj spodobi, torej je stol nekoliko odmeknil od mize ter le zdaj in zdaj kaj rekel, vprašal ali odgovoril. Ni se mogel načuditi Veselku, kako spretno je brenkal na kitaro; kar ostrmel pa je, ko je Zagorski z velikim oduševljenjem jel prepevati znane napeve iz italijanskih oper. Le tega ni mogel razumeti, zakaj se ostali gospodje smijo, in je Ra-diniča spravil v veliko zadrego, vprašaje ga o pomenu besed. Hote ali nehote je Radinič zdaj moral legati, zakaj razposajeni Zagorski si je sproti izmišljal italijanske besede, prazne, brez zveze, da je vse skupaj bila prava mešanica. Veselko ga je spremljal s kitaro, pel vmes z drugim glasom ter se po mogočnosti kretal in izpreminjal obraz, da si imel pred sabo nekak dramatiški dijalog.
Veselje je prikipelo do vrha. V sprednji sobi ni bilo nikogar, zato so ugasnili luč, zaprli gostilno in Pavlička in Mara sta le na kakšen trenutek zapustili goste v izbi. Zagorski se je zdaj šalil s hčerjo, zdaj se sladkal materi, naposled pa se je vzdvignil in jel na široko govoriti. Slavil je lepi denašnji sestanek, hvalil gospodarja in gospodinjo ter v zvezde koval telesne in duševne vrline jedinega jima deteta. Končno se je še posebno obrnil proti krčmarju in v imeni vse ,Zadruge' prosil, da bi lepi Mari dovolil na meščanski ples pri Timo-feji. Starec je odločno zmajal z glavo in ugovarjal, da to ne gre; dekle da je še mlado, pa tudi bliščoba da je na teh plesih prevelika za preproste deklice, kakeršna je njega hči; sploh da so se meščanski plesi čisto sprevrgli, da so že res pregosposki. Zadrugarji so vsi po vrsti zavračali trdega očeta, prosili ga in prosili, dobrikali se mu in mu napijali, dokler ni jel omahovati. Malo se je nasmijal, pogledal ženo, pogledal hčer, in se zamislil. Žena ni črhnila nI bele, ni črne, da ne bi potem ona morala odgovarjati ostremu možu; Mara pa je sramežljivo povčsila oči ter le časih prav ljubko pogledala Zagorskega, kakor bi ga prosila. Silno so se ji žarila rdeča lica, a srce ji je utripalo od upa in straha, da so se ji hitro vzdvigale mlade prsi. Zagorski je videl vse to in smilila se mu je deklica, ki ga je itak vsega očarala. Zopet je vstal, zbral vse pesniške in govorniške svoje moči, toda ko je dovršil, segel mu je Pavlič v roko in vzkliknil: »Bodisi!«
»Ziviol« grmelo je zdaj po mali izbi, da se je vse treslo, in za-žvenketali so kozarci v znamenje srečne zmage. Vesela družba je zdaj
znova oživela, krčmar je bil vedno zgovornejši, ženi njegovi se je do dobrega razvozlal jezik, presrečni Mari pa so se rdeča ustna vedno odpirala na smeh in kazala vrsto belih biserov. Zmeraj še so se menili, kako bode na plesu; zadrugarji so s srečkanjem določili, kdo bode kaj plesal z Maro in kako se bodo vrstili, da bode vso noč imela družmka pri sebi. Bilo je že pozno čez polunoč, ko so zaškripala velika vrata male »turške« krčme in se odprla nenavadnim gostom, da so po temni noči tavali vsak proti svojemu domu.
X.
Radovedni prnjavorski svet ni mogel ničesar pravega zvedeti, kaj je ,Zadruga' ukrepala v turški krčmi; ista strina je ta pot bila čisto brez sledu in se morala zadovoliti s tem, kar ji je povedal Zagorski sam. Ravnatelj je bil malobesčden, in o tistem večeru celo ne bi govoril ničesar, ker ga je nekoliko jezilo, da ga je Zagorski ukanil z rojstvenim dnevom, zakaj ko je drugo jutro v pisarni svoji pogledal v službeni izkaz, našel je, da se Zagorski tega meseca niti porödil ni. Bil je do-brovoljen gospod, zat6 mu nikdar ni očital grde laži, le molčal je o tem dogodku.
V tem se je bližal dan, ko je meščanski ples bil napovedan v novem Timofejevem »Hotelu« zunaj mesta. Bilo je sicer nekoliko od rok, ali lepa dvorana in ostale prostorne sobe so zvabile marsikoga, da se je napovedal priti na ples. Timofej je delal velike priprave in razpošiljal vabila na vse strani, a če je koga ustno snubil, poudaril mu je še posebno, da se bode tudi ,Zadruga' udeležila veselice. In res, zbralo se je toliko ljudstva, kolikor ga v Prnjavoru še ni bilo na nobenem plesu. Zadrugarji so bili prvi moški v dvorani, kjer je že vse mrgolelo raznovrstno olišpanih deklic. Mara je bila čisto belo oblečena, in srce ji je kar igralo od veselja in ponosa, ko jo je Zagorski objel okolo pasa ter ž njo začel ples. Kmalu pa je nastala tolika gneča, da so se ljudje stiskali in porivali drug druzega, in plesalci so morali paziti, da niso izgubili izvoljenk, nikar da bi plesali ž njimi. Veselje zato ni bilo nič manjše; za dragovanje in šepetanje je bilo še več prilike, nego pri pravilnem plesi. Tudi Hermina je prišla in se z Doro in Slavo prerila do mesta, s katerega so mogle še največ videti in opazovati, kar se je godilo v tej nenavadni množici. Z uprtimi očmi so sledile Zagorskega, ki se nocoj kar nič ni zmenil zanje, v tem ko so se ostali zadrugarji večkrat pomudili pri njih. Toda, saj Zagorski danes sploh ni imel za nikogar oči, nego za Maro svojo; kar ni je
izpustil, toda gneča v dvorani mu je dobro došla, da jo je vedel v drugo sobo, kjer baje ni bilo toliko sopärice, pa se bode malo oddehnila. Prav v kotu je našel za mizo še dva prazna stola, in je ž njo tja sedel. Tu, mislil je, motil ju ne bode nihče in brez skrbi bosta šepetala in se kratkočasila. Ali ta hip se oglasi za njima stari Timofej:
»S čim bi Vam mogel postreči?«
»Z buteljo šampanjca, če imate dobrega,« odreže se bahaško Zagorski, da ga stiskävec ne bi opravljal.
»Izvrstnega, pravega francoskega,« zavrne mu starec in beži iz sobe. Kmalu se je povrnil, postavil na mizo dva tanka visoka kozarca in odmašil črno steklenico, da je počilo kakor strel. Rad bi bil zadovoljni Timofej še kako rekel, ali že so ga klicali k drugi mizi, in Mara in Zagorski sta zopet bila sama. Peneče vino ju je omamilo do dobra in pozabila sta druščine in plesa in zamudila prvo četvorko. Toda če ona nista videla nikogar, videli so ju drugi, in bilo jih je, katerim je strina naročila, naj pazijo na Zagorskega. Danes jim je to bilo lahko, ker nič ni bilo čudnega, če so hodili iz sobe v sobo in zdaj tu, zdaj tam malo postali ali posedeli; saj je bežal iz dvorane, kdor je mogel, in si iskal mesta, kjer bi lože dihal. Šele po polunoči, ko so se starejši ljudje nekoliko razšli, bilo je mogoče plesati in tedaj se je mladina sukala tem bolj, da bi dohitela, kar je prej zamudila. Sveče so že dvakrat dogorele in skoraj bi bili tretjič nateknili novih, ali v tem se je na vzhodu začelo daniti in matere so jele siliti, da bi vsaj pred solncem prišle domov. Zdaj se je plesišče izpraznilo, godba je umolknila in le tu in tam so v bližnjih sobah sedeli kaki zakesneli gosti. Med temi so bili tudi zadrugarji. V polnem številu so sedeli v kotu za mizo, spominjali se ravno minulih dogodkov in si naročili zäjutrek. Ko so popili kavo, reče Zagorski:
»Prijatelji, zdaj bi pa le morali iti domov.«
»E, kdo bi že hodil domov,« zavrne mu Veselko, »posedimo še malo, potem pojdimo pa k strini na sh'vovko.«
»Ta je pametna«, pritrdi mu Glavina, toda ostali trije so bili odločno zoper to.
»Milivoj, slušaj me,« svari ga Veselko, »pojdimo k strini; bolje, da poročimo sami, nego da te obrekujejo drugi.«
»Kaj misliš o meni?« togoti se Zagorski, »ali sem morebiti taka šleva, da se bodem že pred poroko dal strahovati od tašče svoje? Tega nikakor ne! Ce ji ni po volji, da se z drugimi kratkočasim, naj pa svojo Vero pozove domov; jaz nisem, da bi le od daleč vzdihoval.«
»Tvoja glava, tvoj svet,« odjenja Veselko, »meni je prav. Če se strina razjezi, imeli bodemo znova dirindäj; bode vsaj zopet malo izpremembe.« —
Zagorski je danes bil občutljiv, kakor ga tovariši niso pomnili. Ni čuda; srce mu je še kipelo od sladkih čustev minule noči; pred očmi mu je vedno še stala Mara, in na uho mu je še zmeraj zvenelo ljubko nje šepetanje. Zdaj pa ga prijatelj spominja drugih zavez in ga svari kakor dolgočasen učitelj. To ga je strašno jezilo in ni se dal potolažiti. Nasprotovati je hotel vsem, in ves ta in drugi dan ga ni bilo k strini. Sele tretji dan se je umiril ter jel premišljati zadnje do-godbe. Kesal se je trme svoje. Če ga je prijatelj svaril, imel je gotovo najboljši namen; toda celo nespametno je bilo, da zaradi tega ni šel k strini, ki bode zdaj do dobra preverjena, da ima slabo vest in da je vse res, kar so ji ljudje resničnega in neresničnega pravili o zadnjem plesu. »Vender bodisi, kar hoče; za ženo Mare ne bi hotel, Vere se tudi ne bi rad odrekel, torej moram ostati dober s strino.« Tako je umoval in se pripravljal na težki pot.
Bilo je že proti večeru. Mrzel sever je ljudi pognal za peč in tudi strina je le skozi steklena vrata prodajalnice svoje zrla na trg. Kar žive duše ni bilo blizu in strašno ji je bil dolg čas. Tu ugleda Zagorskega. Stopal je naravnost proti prodajalnici. Dobro ji je došel, saj ga je že dva dni čakala in ves čas mislila, kaj mu bode vse povedala in kako mu bode vzela upanje, da bi kdaj mogel biti nje zet. A zdaj, ko ga je srečno pričakala, bilo ji je, kakor bi bila vse pozabila, in tako jo je zopet zgrabila jeza, da ni mogla ziniti besede. Smehljaje se, kakor da se v tem ni zgodilo ničesar, stopi Zagorski čez prag in pozdravi strino po stari navadi. Ona ga niti ne pogleda, ampak nekaj je zagodrnjala med zobe in dalje zrla na trg. Zagorskega to ni osupnilo, celo osrčilo ga je, zakaj pripravil se je bil na hujšo nevihto. Tiho je sedel na stol, kadil smodko in se zamislil. Za nekoliko trenutkov prežene neprijetno molčanje in, da bi kaj rekel, vpraša:
»Strina draga, kaj je novega v Prnjavoru ?«
Strina mu ne odgovori ničesar, ampak seže v žep in poda mu zgnečen list popirja.
Zagorski ga razgane in čita:
»Izbij si iz glave Milivoja; dokler jaz živim, on ne bode tvoj mož in tudi v oporoki te bodem vedela ubraniti njega, ki te je tako grdo osleparil. Dokler je on v Prnjavoru, hodila ne bodeš domov. Morebiti se odločiš iti v Zürich učit se zdravništvu. Misli o tem 1«
Zagorskega je izpreletala vročina, vender je zatajil duševni svoj nemir in rekel :
»Ne umejem, kaj je to?«
»To je telegram, ki sem ga včeraj poslala Veri.«
»Telegram?« čudi se on.
»Telegram, pravi telegram ali brzojav, če hočete,« kriči starka, zadovoljna, da se ji je razvezal jezik. »Kaj li mislite I Moja Vera naj Vas obožava, Vi pa niti ne mislite nanjo, in tu noč za nočjo po čudnih krčmah posedate pri zaprtih vratih in se sladkate deklicam, ki jih nihče niti ne pozna ? Nisem jaz Verice svoje odgojila za takšne ljudi. Bolje zanjo, da se nikdar ne omoži, nego da bi prepozno spoznala nesrečo svojo. Da bi bilo to v velikem mestu, kjer človek človeka ne pozna; ali tu pri nas v malem našem Prnjavoru, kjer drug drugemu v dušo vidi, tu Vi delate sramoto sebi, stanu svojemu in tistim, ki jih mislite kdaj prištevati svojcem? Gospod dragi, pri nas to ne grel S takim vedenjem boste okužili preprosto življenje naše, pohujšali bodete mladino, ki je Vam poverjena, in roditelji bodo preklinjali trenutek, ko ste se Vi vrnili v rojstveno mesto svoje.«
Tako hitro je vse to rekla, da ji je sapo zaprlo in morala se je oddehniti. Ta trenutek je porabil Zagorski in izkusil reči nekoliko besed v obrambo svojo.
»Gospa, nikar se tako ne hudujte; naj govorim tudi jaz,« začel je, ali ona mu hitro zavrne:
»Kaj bi govorili, saj ne morete ničesar tajiti; očita so dela Vaša!«
»Tem bolje!« seže ji on v besedo, »ni najslabši človek, kdor se luči ne boji!«
»Tako!« zarežf starka in ga zaničljivo pogleda, »napösled si utegnete domišljati, da je življenje Vaše sama krepost, in Vas da bodo starci morali mladini staviti za vzgled?«
»Tega nikakor nisem trdil, niti si ne domišljam; le to sem hotel reči, da nisem slabši od drugih mladih ljudij, ki hodijo na plese in se dobrikajo gospodičinam ter se kratkočasijo ž njimi.«
»Dobrikati se in dobrikati, to je dvoje. Kdor vedno tiči pri jedni deklici in jo tako neizrečno povzdviguje nad druge, kakor Vi Maro, ima ž njo poštene ali pa nepoštene namene. Tako je svet zmeraj sodil in sodi še dandanes.«
»Mogoče; ali prav meni tega ne morete očitati Vi, ki ste se prej spotikali ob Hermino, kakor se zdaj spotikate ob Maro. In vender sem Vam že zadnjikrat razjasnil, kako je ,Zadruga' Maro izvolila kraljico' in jo odlikovala, kakor je sklenila, predno jo je še poznala.«
»Od zadnjič se je marsikaj izpremenilo. Zakaj ste rojstveni svoj dan praznovali v turški krčmi ? Kdo je Maro izprosil za ples k Timo-feju? Kdo jo je s šampanjcem omamil ? Kdo ? Morebiti zopet,Zadruga' ?«
»To je preveč vprašanj za jeden odgovor. ,Zadruga' si je tudi za ples pri Timofeji podelila kavalirsko službo pri Mari. Vi seveda veste le za moj delež, ki je bil očit, ali kar je nekdo drugi znal skrivati pred svetom, tega pa ne veste. Nič slabega ni, prišlo bode na dan, toda takrat bodete Vi o meni sodili drugače in mogoče — da se utegnete kesati prenagle sodbe svoje, vender utegnilo bi biti prepozno !«
Strina je osupnila in umolknila. Skoraj da se je že zdaj kesala. Zadnje skrivnostne besede so obudile v nji raznih mislij. »Kaj ko bi drugi ljubil Maro? Kaj ko ne bi bilo vse res, kar so mi ljudje pravili?« Tako je mislila in že se je hotela pomiriti z Zagorskim, ki bi ji bil še zmeraj najljubši zet. Toda ni se hotela prenagliti. »Saj me on tudi lahko ukani; prebrisan je dovolj. Mogoče, da si je zadnje besede hitro izmislil, da bi me potolažil.« Tako je preudarjala in zopet molčala.
Zagorski je starko predobro poznal in je takoj ugenil, da se ji nekaj plete po glavi. Ni je hotel motiti ter je kadil dalje, vrgel ogorek skozi vrata in zažgal drugo smodko. Naposled je pretrgal dolgo molčanje in rekel:
»Tako je, strina, tako, kakor naš pregovor pravi: ,Dobro, dokler ljudje o kom govore; slabo, kadar ga nimajo več v mislih.'«
»Kaj meni do pregovora! Kar vem, to vem. Včeraj sem v telegramu rekla zadnjo besedo in pri tem ostane.«
Zopet sta molčala oba. Zagorski je videl, da ni še vse izgub ljeno, in delal je nove črteže. Za danes je opravil dovolj, drug pot pojde za korak dlje. Tako je sodil, pogledal na uro, vstal in se kratko poslovil:
»Lahko noč, strina!«
»Lahko noč!« rekla je tudi ona ter za njim zaklenila vrata, ker kupčije se ni imela nocoj več nadejati, za pomenek pa tudi ni trebala nikogar več.	(Dalje prihodnjič.)
Po tristo letih.
Spisal prof. Ivan Berbuč.
I.
eprezorna stena zabranjuje človeškemu očesu pogled v bodočnost. In vender se ne da tajiti, da si ustalimo lehko, izvajajoč iz sedanjega razmerja posledic, sliko, ki nam kaže v večjih ali manjših potezah prihodnje izpremembe na zemlji. Seveda je odvisna istinitost take slike tudi od činiteljev, katerih često ne poznamo, zato se lehko odmakne od prihodnje realnosti; umevno je tudi, da je slika tem nejasnejša, čim dlje seza v bodočnost.
V poseben vzgled vzemimo zrakoplovstvo. Odkar sta brata Montgolfier 1. 1782. dejanski dokazala, da je zemeljsko ozračje jednako zračnemu morju, v katerem se lehka telesa istotako dvigajo kakor ribe v vodi, razvijala se je ta znanost vedno in redno, in dandanes smemo izvestno trditi, da je ugodna rešitev tega vprašanja odvisna le še od časa. Če je temu tako, vprašamo lehko: kake posledice bode imelo praktično uvedenje zrakoplovstva ? Odgovorivši na to vidimo prihodnjo preličbo, kolikor je odvisna od tega činitelja.
Že železnice so bile povod velikemu preobraženju na zemlji, ki se je skrčila po njih od vseh stranij. Toda železnice so venderle vezane na zemeljsko površje in imajo zaradi tega premagati mnogo težav; a mislimo si ladjice, katere bodo dvigali lehki balončki v zračne visočine in v katerih se bodo prevažali posamezniki in večje skupine s poljubno hitrostjo v razne meri: — kakšno življenje in kolik prevrati
Dandanes že se otrese, kdor more, poleti mestnega prahu ter zbeži v hladne gorč. Potovanje je že sedaj nekova »manija«, in niti visoki vrhovi niti najskritejši kotiči niso več varni pred obiskovalci in turisti zaradi te novošegne posebnosti. Kaj šele potem? Takšen posebnež sfrčf, če bode bival — recimo — v beli Ljubljani, vsaj na Triglava bliščeče vrhove, da bi tam zäjuterkal; obedoval bode kje tam na severu v temnem pralesu, kopal se popöludne v valovih sinje Adrije in na večer se krepčal v prostorih »Narodnega Doma«.
Turistom sploh napoči tedaj »zlata doba«. Pušč svoje »milares« ali viržtnke bodo pri zäjuterku pomilovali z vrhov Montblanka, Mont Everesta, Kinčindžinge ali Popokatepetla omehkuženi svet, ki životari tam doli v meglenih nižinah. In tega veselja ne bodo uživali samo
poleti, marveč tudi pozimi, preselivši se vedno tja, kjer bode poletje ali pomlad. Kdo bi jih ne zavidal? A še večji užitek čaka te gospode. Polčti se bodo lehko vedno solnčili na severnem, pozimi pa na južnem tečaji, kjer tačas solnce ne vzhaja in ne zahaja, temveč vedno sveti, kjer je tedaj le dan in ni noči. Ptice selivke bodo v primeru ž njimi res pravi pačuhi.
Umevno, da bode imelo zrakoplovstvo tudi senčno stran, zakaj ukrcavanje in izkrcavanje iz zrakoplovnic si lože mislimo nego se dejanski vrši; toda tudi tej nepriličnosti odpomore napredujoče znanstvo, saj s tem vprašanjem se bode stalno rešilo i ono »aviaterjev« ali letalcev. Turist razpne le svoje peruti pa sfrčf, kamor mu bode drago. To vam bode mrgolenje, preiskovanje, tekmovanje po gorah, stepah in afriških pralesih!
A kakor bode prevrat tej gospodi prijeten, bode drugim nepri-ličen; — povsod izpremembe in novosti in te so konservativnemu življu človeštva trn v peti. Prvi v tem oziru pridejo na vrsto naši filologi, ki bodo morali v potu svojega obraza prirejati novim pojmom mnogo mnogo novih izrazov in besedij. Koliko mišljenja, modrovanja, spotike novim razpravam in prepirom! Za njimi bodo na nogah takoj hišni gospodarji. Za Boga svetega, tem bode gorje! Ze sedaj toži kakšen debeluh, koliko troškov, skrbij, nočij brez spanja mu provzro-čuje hiša; kaj šele potem! ? Hišam bode treba — kakor umevno — prenarediti krove, zakaj nevarnost bode večja od vzgoraj nego od vzdolaj; oknice ne bodo zadoščale, da bi varovale pred pohodi ne-vabljenih gostov in še »Wertheimerice« bode treba tako predrugačiti, da ne bodo le »feuerfest«, marveč tudi »luftfest«.
V čem se izpremeni in kakšno bode potem bojevanje, o tem nam ni možno niti približno pogoditi prave podobe. Izvestno je pa, da bode slavni policiji še bolj gorje nego do sedaj. Tedaj ne bodo zadoščali peš-redniki in taki na konjih, temveč neobhodno potrebni bodo tudi redniki-letalci, ki bodo prežali po strehah na malopridneže, kateri bi jim inače lehko kazali dolg nos. Tudi branjevkam in drugim razprodajalcem na planem bodo morali preskrbeti primernih in varnih prostorov. Kaj inače, če prifrčf mimo kakšen kruhosträ-daleč brez grošev ter pobere potrebnega blaga? Vpitje za njim bi malo pomagalo!
Daljša razmotrivanja o izpremembah po zrakoplovstvu prepuščamo živi domišliji čitateljevi in vzletu njega mislij; tu hočemo le še navesti, kdaj in kako se bode to vprašanje rešilo. V to izkoristiti si
hočemo pa fantazijo Angleža Williama Delisle-Heya, ki nam daje v svoji knjigi »Three hundred years hence« za to primernih razjasnil.
Z zrakoplovstvom, piše Delisle-Hey, bavili so se učenjaki že v 19. veku; ali rešitev tega vprašanja se ni mogla posrečiti namah, temveč le polagoma. V imenovanem veku so imele zrakoplovnice ladjico in velik balon od svilnate snovi, ki je bil napolnjen z vodikom ali z ogljikovim vodencem. Poskusili so je krmiti po vijakih, s pomočjo perotnic in na druge načine, toda vse zastonj; vsi poskusi so se ponesrečili ob tem, da je podajala balonova obširnost vetru preveč pri-jemališč, kar je krmenje onemogočilo. Pozneje so poskusili uporabiti v svoje namene različne meri vetrov v različnih visočinah; a tudi to se ni posrečilo, ker ni v tem oziru ničesar stalnega in se sploh ne dado preračunjati vetrovne meri.
Sele v takozvanem »mirovnem veku«, o katerem hočemo govoriti kesneje, posrečil se je na tem polji majhen napredek, v kar je pripomoglo izumljenje novega plina »lucigena«. Znano je, da je vodik štirinajstkrat lažji od zraka, lucigen pa je še mnogo lažji od vodika, vrhu tega je pa silno prožen in stisen, zato bode zadoščala majhna prostornina tega plina, da dvigne v zrak velika bremena. Doslej je bila ladjica pod balonom, odslej bode nad njim, in ker mu je prostornina majhna, ne more se veter toliko upirati vänj. V ladjici se pa sedaj lehko utrdi poseben stroj, ki jo bode slobodno vrtel in krmil. Padanje ali dviganje se pa omogoči s tem, da se balon ali vreča, v kateri je lucigen, stisne ali razpusti.
Toda končna rešitev tega vprašanja se posreči šele po izumljenji »baziličnosti«. Baziličnost je neko svojstvo teles, a vzrok temu svoj-stvu je bazilita, jednako kakor pravimo o elektriških predmetih, da imajo električnost, dočim zovemo vzrok temu stanju ali svojstvu elektriko. Bazilita (= basilic force), kraljeva ali prasila, kaže se sedaj kot svetloba, potem kot magnetizem ali elektrika, in zopet kot toplota ali pa kot vzrok kemijskemu sorodstvu; v pozitivni ali negativni svoji podobi provzročuje privlako ali odboj atomov, oživlja neorganske stvari, sploh to je prasila, ki nadvlada, pretvarja, kroji in zopet spaja vso materijo. Že v 19. veku je bilo znano, da se izpreminja pregib v toploto ali magnetizem ali svetlobo ali elektriko i. t. d.; znano je bilo tudi, da so bile te sile jedno in isto, ali neznano, kaj je vzrok tem priličbam. Sele izumstvo nove sile je razsvetlilo v tem oziru fizikalno temoto in stalno rešilo vprašanje o zrakoplovstvu. Odslej je bil plin brezpotreben, da bi dvigal zrakoplavnice, negativna bazilita je odbijala s poljubno hitrostjo od zemlje ladjo, ki se je ustavila lehko v vsaki
visočini ter se zopet dvigala ali padala, kakor se komu poljubi. In vse to se bode vršilo z največjo varnostjo.
II.
Vsako stoletje ima svoj znak, in v 19. veku glavni znak je narodno vprašanje. Da bode to mirovalo, ni dvoj iti, vsakdo je že danes uverjen, da je sovraštvo radi narodnosti nezmisel; a močnejši närodje si prisvajajo pravico, da zatirajo slabejše, radi tega ne bode še konec iz tega izvirajočim homatijam. Težko je prerokovati končni posledek narodnega boja ter predočiti si v tem oziru bodoče svetovno stanje, in vender bi bilo to zelo zanimivo. Uverjeni smo zato, da pogodimo čitateljem, ako jim navedemo, kako sodi o tem vsaj že zgoraj navedeni Anglež Delisle-Hey. On pravi, da bodeta koncem 19. veka na Angleškem dve stranki, ona bogatincev in ona siromakov, ki se bodeta gledali ostro oko v oko. Zaradi vedno večjega nasprotja med njima se začne revolucija na Angleškem koncem tega veka, ki uniči angleško prvenstvo. Anglija bode potem država srednje vrste, kakor sedaj Ho-landska, zakaj med revolucijo odpadejo angleške naselbine, ki so bile do tedaj podlaga angleški slavi in imovitosti. Konec tem zmešnjavam bode ljudovlada; tedaj pa bode uničeno angleško bogastvo, toda ne angleški duh.
A tudi ostala Evropa bode pozorišče hudim bojem in zmedam. Nasprotje med Germani in Slovani bode vedno večje, in zapleti v Turčiji bodo povod ljutim in dolgim vojnam, ki pomnože slavo in bogastvo Ameriško. Zaradi teh usodepolnih in krvavih razmer vsahno v Evropi skoraj vsi viri kmetijskih in obrtnih pridelkov; Amerika bode preskrbovala zaradi tega obe stranki z živežem in industrijskimi proizvodi, osobito z orožjem in strelivom. In Amerika bode nepristranska dovolj, da bode prodajala proizvode svoje prijateljem in sovražnikom po isti ceni, da le dobi gotov denar. S tem pa se neizmerno okrepi in obogati.
Naposled se tudi Evropa strezni. Ameriškemu bistroumu se posreči tako popolniti morilno orodje, da bode vsako daljno bojevanje nemogoče; izredno se bodo odlikovale med tem Chicago-bombe in ribski torpedi. V prvih, katere bode metalo posebno priredje z matematiško natančnostjo na poljubne daljave, bode električna snov, katera provzroči pri padu projektila takšen napon zraka, da uniči vse živoče stvari jedno miljo na široko. Ribski ali krtovi torpedi bodo pa stroji, ki si bodo vrtali pot pod zemljo kakor krti v vsako mer in navzlic vsem oviram

ter razpočijo na določenem mestu s takšno silo, da razrušijo lehko vsako trdnjavo ali največje mesto ali ugonobijo zdajci vso sovražno vojsko.
Umevno, da bode v takem razmerji daljno bojevanje nemogoče. Najsrčnejši vojak bode moral priznati, da gre nedvojbeno v smrt in to, ne da bi koristil domovini. Gnev do takega uničevanja bode vedno	4
jačji, in evropska ljudstva, sita vednega krvoprelitja, izpremene vladne sisteme ter se združijo pod ameriškim vodstvom v »združene države človeštva«. Potem sie prične mirovni vek, v katerem bodo znanstva in umetnosti neizmerno napredovale.
Narodno vprašanje 19. veka se reši potem samo po sebi. Romanski närodje, ki se niso že v tem stoletji množili, izmrjejo polagoma, in Nemci se bodo potem razprostirali, ne da bi kdo zapazil, po Francoskem, Španskem in po Italiji. V Evropi bodeta le še dva naroda (razven Angležev), namreč Nemci in Rusi, drugi narodiči izginejo v nemškem ali ruskem morji. A ko se prične mirovni vek, bode angleščina na vsem svetu poslovni jezik; Angleži se nasele po vsem svetu, oni bodo učitelji narodom, osobito v politiki. Angleščina se bode vedno bolj širila in uvaževala, in v »ekumeniškem parlamentu«, t. j. v osrednjem parlamentu za ves svet, govorila se bode le angleščina, ki izpodrine napösled vse druge jezike.
III.
O drugih izpremembah piše Delisle-Hey:
Po sebi je umevno, da ne bode zrakoplovstvo jedino polje, na katerem se izkoristi baziličnost; rabila se bode tudi v druge svrhe, n. pr. pri prerovih. Že za evropskih vojen so izumili Amerikanci — kakor že povedano — ribski ali krtov torpedo. Ta je bil tudi pri napravi podzemeljskih prerovov velike koristi. Doslej ni bilo odstraniti pri takih podjetjih nedostatnosti, da se je morala izvažati izkopana tvarina iz prerovov, odslej je olajšala baziličnost delo tudi v tem oziru. Ljudje so izumili v ta namen poseben stroj, podoben velikanski smodki, na obeh straneh zaošiljeni; v nje trebuhu bodo delavci z baziličnim strojem in drugim orodjem. Bližajoč se hribu izpusti strojev voditelj na prvem konci negativno bazilito (odbojno silo), in takoj začne podzemeljska tvarina prasketaje in ropotaje drobiti se v atome, ki se bodo tem bolj oddaljevali, čimbolj se jim bode stroj bližal. Tako nastane prostoren prerov, po katerem se bode stroj dalje pomikal kakor mogočna kača. Da bi se prerov za tem priredjem ne zasul, uporabi
drugi sotrudnik na zadnjem konci drugovrstno bazilito, namreč bazilito kemijske sorodnosti, ki ima svojstvo, da zgosti rušene atome, razta-livši jih v novo tvarino, tako da nastanejo tam takoj gladki, trdni, nezrušni oböki.
Izvestno je, da bodo predirali ljudje s pomočjo takih priredij tudi v podzemeljske globočine ter s tem pospeševali znanje o geološkem zlogu zemeljske skorje. Našli bodo mnogo prej neznanih kovin, težjih in dražjih od zlata in platine, našli tudi velikanske podzemeljske otline, kakeršne je opisal že v 19. stoletji Jules Verne v svojem »Potovanji proti zemeljskemu središču«. V te otline, ki bodo neposredno v zvezi z zemeljskim površjem po prerovih, preseli se na tisoče ljudij. Življenje tam bode jako prijetno in zdravo, toplota istomerna, prostori bodo elektriško razsvetljeni, sploh umetnost bode skrbela za vsakovrstno lagotnost. V teh otlinah bodo najkrasnejši vrti, skrbno obdelana polja, kjer bode raslo žito in drugo rastlinstvo. Posebno prijali bodo ti kraji gobam, ki se bodo tam čudovito razvijale in odklenejo 6nim prebivalcem pravi vir blagostanja, zakaj gobe imajo mnogo dušika v sebi, radi tega namestujejo lehko govedino in drugo živalsko meso. Polne vagone teh gob bodo prevažali na površje.
IV.
Baziličnost omogoči tudi življenje in plovstvo pod vodo. V 19. stoletji je bil znan potapljavski zvon, ki je bil pa zelo nedovršen; vodni pritisek in odvisnost od ljudij na površji sta mu bila v veliko kvar. Novodobno potapljavsko priredje bode bistveno drugačno. Stoprav dobi takozvana potapljavska pluča, t. j. stroj, ki bode krojil vodo v vodik in kisik ter zajedno proizvajal dušik. Prvi se odstrani po primernem poti, dočim dasta zadnja dva, mešana — kakor znano — zrak. S tem se odvrne odvisnost od ljudij na morski gladini, dočim se zniža vodni tlak po negativni baziličnosti, da ne bode večji od navadnega zračnega. Iz tega priredja se odvede potem zrak potapljavcem v potapljavski šlem ali kapo, ki ostanejo potem lehko na morskih tleh, dokler jim bode ljubo. Umevno je ob sebi, da bodo imeli potapljavci svoje elek-triške svetilke in da bodo tudi v medsobni zvezi po telefonu.
Vsekako se uvedo tudi ladje, ki bodo plule pod morsko gladino, jednake dnim, kakeršna je znana ladja »Nemo« v Jules-Vernejevih »20.000 milj pod morjem«. Tudi tem bode gonilna moč bazilita, razsvetljevala jih bode elektriška luč, s svežim'zrakom pa preskrbovala potapljavska pluča po načinu, kakeršen je opisan pri potapljavskem zvonu.
Potapljavsko priredje izkoristi se pa še na nečuven način. Pod njim bodo cvetela mesta, sela in trgi. Na velikanske stebre, ukoreni njene v morskih tleh, polože namreč takšno priredje neizmerne velikosti. V priredja notranjih prostorih, katere bode razsvetljevala in grela elektrika, s svežim zrakom pa oskrbovala potapljavska pluča, bodo poslopja, na nekaterih mestih tudi neprepustno zapirajoča vrata, skozi katera bode vhod tamošnjim prebivalcem in potapljavcem, ki bodo imeli posla na morskih tleh. Bivanje po teh mestih bode zelo prijetno, elektriška luč namesti solnce, obok nad poslopji bode moder kakor nebo, povsod bodo lepi zasadi, katere bode razsvitljala elektriška sila, skratka: ljudje ne bodo pogrešali tam ničesa, ni solnca ni neba, ni druge lagotnosti.
Na dnu morja bodo rasle različne povodne rastline, koristne in reailne. ki bodo nov vir blagostanju in prometu. Plovstvo po vodi bode povse ponehalo, nadomestilo je bode plovstvo pod vodno gladino ali po zraku.
V.
Po dokončanih evropskih vojnah, v takozvani mirovni dobi, pričelo se je ljudstvo silno hitro množiti. Ljudij je umiralo vedno menj, osobito med otroki se je zboljšalo razmerje umrših, v kar je — seveda — največ pripomogel napredek na zdravstvenem polji. Razmerje v tem oziru je bilo tako ugodno, da se je podvojilo število prebivalcev že prej nego v petdesetih letih. Ravno to pa je delalo človeštvu 20. in 21. stoletja mnogo skrbij. Strah pred neznosnim preobljudenjem in gladom, ki mu je v zvezi, stal je prete pred durmi, in vse misli so se sukale okolo vprašanja, kako priskrbeti dovolj živeža tem ogromnim množicam. Zato so obdelovali zemljo zelo skrbno, vse prejšnje poti, vozne in železne ceste, pretvorili so v polja. V preobljudenji je iskati tudi vzroka, da se je ljudstvo preseljevalo v morske globine in podzemeljske otline, kar smo že prej omenili in pojasnili.
Vso živino so morali pokončati, ker je človek potreboval vsak kotiček in vsako ped zemlje zase. Sicer pa je bila tovorna žival brez-potrebna, ker so jo zaradi napredka v tehniki stroji povse namesto-vali. Tudi mesa, masla, mleka, usnja niso tedanji sovremeniki pogrešali, ker so zaradi občega napredka vse namestili z umetnimi izdelki.
A vse to je bila le začasna pomoč, misliti je bilo torej še na nove pomočke. Visoke gore niso rodovite, tam ne rase skoraj ničesar, kar bi bilo človeštvu v korist. Zato je ukazal centralni parlament, da se gorč odnesö in s to tvarino zasujejo nekaj doline, nekaj morj e
Uvažuje napredek v zrakoplovstvu in tehniki, umevno je pač, da se je to hitro in lehko izvršilo.
Toda tudi to je bilo le paljativni pomoček in je pomagalo le nekoliko časa; ker se je pa ljudstvo vedno le množilo, misliti je bilo na nove pomočke, da bi se zadoščalo zmerom večjim zahtevam. Učenjaki in drugi so često dokazovali, da so mongoli v Aziji in divjaki v Afriki pleme nižje vrste, ki ni sposobno za omiko. Vsi poskusi, da bi se jih omika poprijela, izjalovili so se; križanje s kavkaškim plemenom ni izdalo ničesa, zakaj mešanci so bili istotakö nesposobni za višjo omiko kakor njih rmenkasti in črni očetje. Navzlic temu so odbijali omikani in obraženi rodovi kavkaškega pokolenja odločno od sebe vse nasvete, da bi se iztrebila ona plemena, ker niso hoteli žaliti človeških pravic bodisi tudi proti plemenu, ki je na jako nizki stopinji omike.
Kar — k sreči ali nesreči — začnejo Japonci in Kitajci sami od jedne strani, zamorci v Afriki od druge vojno proti belincem, prej so pa že vse med njimi živoče Evropce pomorili. To je odpravilo končno vse plemenite pomisleke pri kavkaškem plemenu proti krvo-prelitju in vžgalo zopet plemensko sovraštvo v njih in jih vnelo k boju. Oborožili so zrakoplovnice in začela se je zadnja kratka, ali strahovita vojna, v kateri so podlegli vsi Azijati in zamorci. Kitaj in Afrika sta prišla v last Evropcem in kmalu se je pričela tudi tam razcvitati evropska omika.
Odslej je bilo na zemlji le jedno pleme — kavkaško, in jeden jezik — angleški.
VI.
Vse to pa ni zajezilo še množenja ljudstva, niti odstranilo skrbij »ekumeničnega parlamenta«, kam s toliko množico in kako ji priskrbeti potrebnega živeža. Da bi temu odpomogel, ukazal je, da se mora ves človeški rod preseliti na morje. Ta ukaz ni provzročil nikakih težav, zakaj tehnika je silno napredovala. Na primernih mestih v morji so sezidali velikanske stebre, nad katerimi so naredili velike oboke in tako pripravili prostor stavbam in mestom. Umevno je, da so bila mesta na morji krasna, prijetna in zdrava; zveza s kopnino je bila lehka, saj, ne oziraje se na druge pomočke, je zadoščalo že zrakoplovstvo vsem potrebam v tem oziru.
Zrakoplovstvo bode pa še v drugem oziru velike važnosti, uporabi se namreč tudi v to, da se priredi v ozračji mnogo postaj, katerim bode namen proučiti vremenozuanstvo v obče in vetrovne meri
posebej. Tudi tu bode baziličnost velike koristi, ker z nje pomočjo bode človek gospod nad vetrovi in nad vremenom, nakazal bode lehko vetrom druge ugodnejše meri. Tropiškim krajem pošlje mrzle vetrove, da se ozračje ohladi, dočim nakrmi gorke južne vetrove proti severnemu in južnemu tečaju, da se led tam staja in ozračje ogreje, tako da bodo tudi tam lehko rasle limone in pomaranče. S tem se do konca 22. stoletja odstrani vsaka nevarnost, da ne bi kopnina zadoščala vsem potrebam človeškega rodu.
Ko bi pa po tej dobi utegnila biti zemlja ljudem zopet pretesna, ni se bati gladu, zakaj planetje so jednaki naši zemlji, med njo in njimi je materija, in kjer je materija, tja gre lehko človek. Tej dobi preostaja torej še razmotrivanje, kako si prirediti pot v zvezde-pre-mičnice.
Končavši dodamo: »Se non e vero, e ben trovato.«
Spomini.
i.
T^möllmili so jadni vzdihi, Umrla tudi vsa bolest;
Sreč utriplje ko nekdäj, Pred mäno spet cvetk življenje
Poloti se me koprnenje,
Sred objemlje pokoj tihi,
Končana moja je povest . . .
In ž njim mladosti moje räj!
A časih, časih se prikrade
Pekoča sdlza mi v okö, Vzbudi umrle se mi nade,
Utrinek zabiesti . . . izgine . . .
In prejšnji mir se vrne spet; Molčč sred temne globine,
Vzbudi spet želja za želj6.
Hladno poglčd upiram v svet.
2.
Z materinim se zrcälom
Otrok sem igräl preräd; Zdaj pa, zdaj pa se spominjam Njč in njega dostikrät.
Vanje vpiral sem pogosto
Radoveden svoj pogled; Dihnil ndnje sem, skaljeno Zjäsni pa se hitro spet.
Nekoč, nekoč se stemnilo
Moje še zrcalo je, Zjasnilo pa ni se zopet, Kdlno mi ostalo je . , .
Jo z. Ant. Klemenčič.
Jožef Cimperman.
O petindvajsetletnici književnega delovanja njegovega spisal A. Funtek.
%
„Ni ne samo ta rodoljub, kdor v velicih krogih doprinaša slavna dela; tudi ta je domorodec, kdor v ožji rqeji dela, kar more na blagor in čast Homovini,
Dr. Jan. Bleiweis."
ako je zapisal pokojni mnogozaslužni voditelj naroda slovenskega v spominsko knjigo možu, ki je pred nekaj tedni obhajal petindvajsetletnico književne svoje delavnosti, dobremu znancu našemu, Jožefu Cimperman u.
Če pravimo »obhajal« petindvajsetletnico, rekli smo seveda že f preveč — v javnost ni zazvenel nobeden glas o nji. Narod slovenski v6, da nekod v ponižnem domu predmestja ljubljanskega živi jeden najboljših sinov njegovih, opaža iz dalje njega delovanje, čisla tudi, >	kar pošilja v dežel, ali da je letos že petindvajset let, odkar je za-
stavil Cimperman perö, tega se je domislil le malokdo, ali recimo odkritosrčno: nihče! Niti prijatelji njegovi, ki ga često gledamo, kako snuje v umetalni delavnici, vedeli nismo o lepem prazniku: sam in zgolj duševno ga je obhajal; v samotni sobi se je oziral na petindvajsetletno dobo, ki mu je porajala dokaj bridkostij, malo dobrot, okrog sebe pa morda gledal bledeče prizore, plemenite vrstnike, dobrotnike in prijatelje, kateri so zaporedoma legali v grob, preživel morda znova vse, kar mu je sladilo in begalo srce četrtino stoletja! . . .
Zato pravimo, da je bila petindvajsetletnica njegova zgolj d u-š e v n i praznik, samo spominski dan, bridkovesel in veselobridäk! Ce sploh kdo, zaslužil bi resnično Cimperman, da bi se bil narod slovenski zdušno spominjal tega dne; saj bi tako poslavil odličnega pesnika svojega in počastil tudi moža, ki ve, poudarjamo: do cela ve, kaj je trpljenje. Semkaj k Jožefu Cimpermanu stopite vi, bledolični poetje naši, ki tonete v umišljenih bolečinah, ki oplakani tožite svet, čegar pravega trpljenja ne poznate in ga — dal Bog! — morda tudi nikoli poznali ne bodete; stopite semkaj, pravim, k resnično trpečemu pesniku in učite se od njega, da se pesniška sila ne kaže sam6 v tem, če slastno rimate »srce — gorje — solze«, vidite pa tudi, kako pravi mož nosi težko in poleg tega nezadolženo trpljenje ter venderle dela že četrtstoletja, kakor dela prav malokdo in najmenj v takem razmerji!
Petindvajsetletnemu delu na čast bodi torej napisan ta sestavek; v velikih obrisih nam pokaži Cimpermanovo življenje in kolikor moči vestno opiši njega delovanje; saj obojega ne moremo zlepa ločiti 1
Popolnega životopisa doslej nimamo v slovenskem jeziku. Znani zgodovinar kranjski, g. Peter pl. Radie s, posvetil je sicer leta 1879. v svoji knjigi »Anastasius Grün. Verschollenes und Vergilbtes aus dessen Leben und Wirken« pesniku našemu posebno poglavje, naslovljeno »Der Musensohn im Rollstuhl«, ali ker ta sicer jako lepö pisani oddelek opisuje zvečine razmerje slovenskega in nemškega pevca ter je v obče, kakor vsa navedena knjiga, posvečen spominu Anastazija Grüna, umeje se samö po sebi, da slovenski čitatelj v njem ne nahaja vsega, kar bi ga utegnilo zanimati. Pisateljsko delovanje Cimpermanovo je omenjeno le na kratko; toda do cela pogrešamo raznih zvez z veljaki našimi, zlasti prijateljskega, na duševni razvoj izredno dobrodejno yplivajočega občevanja s pokojnim Levstikom, ki je bil v marsičem Cimpermanu izboren učitelj in plemenit dejanski dobrotnik. Očitati g. pl. Radicsu ne moremo in ne smemo ničesar iz prej navedenih razlogov; vender dovoljeno nam bodi, da spopolnimo njega črtice in jih po možnosti tudi nadaljujemo od leta 1879. denašnjega dne.
Jožef Cimperman se je porodil dne 19. svečana leta 1847. iz preprostih kmetskih roditeljev. V tesnih precej samotnih ulicah na Zäbjaku v Ljubljani so imeli roditelji trafiko; oče Andrej je poleg tega semtertjä tudi mizäril, toda zvečine samö za domače potrebe. Bil je preprosta ali blaga duša, oskromen, varčen mož, vešč pisanju in branju; vse, kar je znal, pridobil si je po svoji pridnosti. Kaj je bila mati pesniku našemu, to je najlepše povedal sam v »Pesmih«, kjer jo slavi tak6-le:
»Gospä mi imenitna in učena Bilä ti nisi, draga moja mati, Pridevkov teh ni moči ti dajati, Ker preprosta si bila kmetska žena.
A tvoja neučnd mi govorjena Beseda jela v srci käl je gnati, In tvoji so pouki blagi, zlati Sveti mi kakor knjig modrost nobena.
Ljubezni do ljudij me ti učila, Odstrla ti življenja si mi ničnost, Mož biti in postön me ti prosila.
Kaž<5ča laž, hinavstvo in sebičnost, Dostavljati mi nisi ti zabila: Vračiijs pravičnostjo vsekdar krivicnost !«
Citajočim te vrste, kaže se nam nehotoma dobrodušni obraz oskromne ženice, presrčno ljubeče svojega sinu Jožefa in druga svoja otroka: Frančiška in Marijo; zdi se nam, da čujemo plemenite nauke, katere govori nedorasli deci v srce, da gledamo iskreno nje skrb za prvorojenca svojega, ki je toli potreben ljubeče podpore, kakor ne oba druga otroka! Od rojstva že slabotnega dečka namreč v rani mladosti, jedva dovršivšega ljudsko šolo, napade huda bolezen in ga za vse žive dni obsodi v tesno sobo: v trinajstem letu dobe svoje ne more ubožec več stopiti na noge — ohromel jel Pokojni vladni in medicinski svetovalec dr. vit. Stöckl je izrekel, da ni nobene pomoči. O nadaljnem šolanji sedaj sevčda ni govora; videti je, kakor da se mu je na veke zaklenilo vele-častno poslopje, kjer drugi srečnejši mladeniči iščejo in dobivajo duševne hrane. Vender, ne tako! Z zvestim tovarišem Ivanom Gornikom (sedanjim rudniškim uradnikom v Celovci) uči se zasebno gimnazijskim predmetom; skupaj proučevata rimske in grške klasike, starejšo in novejšo književnost nemško, književnost slovansko, učita se jeziku italijanskemu in francoskemu. (Cimperman sam se je pozneje še učil angleščini.) Kdor se hoče poučiti, kakö hvaležno udan je Cimperman še dandanes zvestemu družniku mladostne dobe, vzemi njega »Pesmi« z leta 1888. in beri önih — lehko rečemo, s srčno krvjö pisanih — dvanajst »Kristalov«, katerih črke-začetnice se družijo v akrostihon, noseč prijateljevo ime.
Ne vemo sicer, kakö se godi v duši njemu, komur se je hipoma zaprl svet, čegar svetlobo je toli rad gledal v prejšnji srečnejši dobi, toda mislimo, da mu je treba dokaj duševne kreposti, ako hoče moški nositi resnično svoje gorje in — kakor pravijo besede na čelu tega sestavka — »v_pžji meji delati, kar more na blagor in čast domovini N Cimperman je bil toli krepak, imel sile dovolj, da je vzgajal, kar mu je raslo v srci, skratka: »zakopal ni talenta«, nego množil duševno imenje ter si pošteno pridobil ime odličnega pisatelja slovenskega, čegar veljavo so zaporedoma priznavali prvi naši književniki in jo priznavajo tudi dandenašnji.
Cimpermanovo življenje je od önega usodnega dneva, ko so mu odpovčdale noge, dokaj jednolično. Kaj se godi zunaj, tega ne vidi na svoje oči, saj jih tudi ne ^>rača na zunaj! Prelepo vender se mu razvija notranje življenje, in nikakor se ne motimo trdeč, da ga je prav to krepilo v poznejši bridki dobi, ko je trikrat potrkala smrt na tesni dom in mu ugrabila zaporedoma očeta, brata in naposled še mater; gotovo je dalje tudi, da ga bogato notranje življenje krepi še dandanes,
ko se je samotnemu m6žu cesto boriti z bridko potrebo, dan za dnevom za trdi in grenki svoj kruh . . .
»Slovenci imamo navado dajati zaslužnim pisateljem kamnate spomenike na — grob«, piše S. Gregorčič v »Slov. Naroda« 14. štev. leta 1884.; »bolje bi bilo, dati jim, ako so v takih žalostnih razmerah, kot pesnik, ki ga jaz /imam v mislih — toliko kruha v — življenji.«
Zal, da je tako, ali vender tudi veselo poudarjamo, da še žive plemeniti možje v nas, ki se časih sočutno spominjajo samotnega pevca. Ako bi jih ne bilo — vender, dovolj! Cimperman je navzlic vsem neprilikam ohranil zaupanje v samega sebe in svojsko zmožnost, kar izraža Gregorčič v besedah:
»Ko tare te teža rev in rän, Naj petja nebeški glas te toldži, Da j bolnem telesi duh močan Lehk<5 prebiva — ti svetu dpkä|i!«
to je, rekli bi, nekakšen program njega življenja, čarobna moč, ki ga je dvigala in krepila dosihdob in ga bode, kakor smo do cela prepričani, tudi odslej!
Brez posebnega hrupa so se pojavili prvi plodovi Cimpermano-vega pesniškega duha. Prva pesem »Domovini« je natisnjena v »Uči-j ^'/tüJteljskem Tovariši« leta 1865. — oskromna cvetica, o kateri nam ni r£či kaj posebnega, razven, da je »domorodna«, kakor so bile tačas do malega vse pesmi slovenske. Odslej se vrsti pesem za pesmijo; Cimpermanovo ime čitaš v malone vseh tedanjih listih slovenskih. Leta 1869. izda petdeset zbranih pesmij, posvečenih dr. E. H. Co s ti, »v znamenje posebnega spoštovanja«. Dr. Costa je razveseljen vzprejel posvečeno mu knjigo ter se pozneje živo zanimal za dvaindvajsetlet-nega pesnika, kateremu seveda takrat še niso mogli pridevati onih običnih epitet kakor »sloveči pisatelj«, »slavni pesnik« i. t.d., kateri pa je po sodbi pokojnega A. Janežiča že kazal »lepo nadarjenost«. Če ne drugače, koristilo je Cimpermanovo znanje s toli vplivnim možem, kakor je bil otovre baš dr. Costa, vsaj v tem, da ga je seznanjal z mnogimi veljaki slovenskimi. Često so prihajali pozneje na Cimpermanov dom dr. Jan. Bleiweis, dr. Toman, dr. Razlag, dr. Krek i. dr. Posebno hvalno omenjati moramo tudi gospe Lujize Razlagove, plemenite pokroviteljice Cimpermanove, in gospe Lujize Pesjakove, duhovite prijateljice njegove. Prvi gre zasluga, da ga je leta 1873. seznanila s slovečim učencem Prešernovim, pesnikom Anastazij em Grünom, (grofom Antonom Auerspergom), kateri je žal, krenil na poseben svoj
pot. Poznala se sicer nista osebno, ker Grün zvečine v tisti dobi ni potoval skozi Ljubljano, toda dopisovala sta si dokaj pridno. Kdor hoče natančneje spoznati njiju razmerje, tega pouči že navedena Ra-dicseva knjiga na straneh 162.—166., kakor tudi pisma, katera je priobčil z opomnjami Cimperman v »Laib. Zeitung« leta 1877. dne 30. malega srpana in nastopne dni.
Sodimo Grüna, kakorkoli hočemo, proti oesniku našemu se je vselej kazal pristnega kavalirja; dopisovanje ž njim je oduševljalo Cimpermana do večje delavnosti, širilo njega obzorje in mu bilo nekakšno res najizdatnejše tolažilo za bridkosti, katere je moral prebiti prav v tisti dobi. Ne dovolj, da je namreč leta 1873. dne 24. velikega travna izgubil srčno ljubljenega očeta, šest dnij pozneje je videl na mrtvaškem odru brata Frančiška, sebi jednakorodnega pesnika, s katerim sta vzajemno delala prejšnje čase. To so bili dnevi, kakeršnih si ne moremo misliti zlahka; kaj je čutil tedaj zapuščeni sin, brat, to čitamo med vrstami v životopisu, s katerim je leta 1874. spremljal pesmi pokojnega brata; po drugi strani pa nam tudi kažo te pesmi, kak6 skrbno in vestno je urejal drago ostalino, kako se uglobil v duha pokojnega pesnika, da mu postavi dostojen spomenik v književnosti slovenski.
Dve leti pozneje je smrt pretrgala tudi zvezo z Anastazijem Grünom. Čujmo, kaj govori Cimperman o nji sam: .... »Veselo in hvaležno moram reči: pismeno občevanje s tem slovečim rojakom je jako spešilo duševni moj razvoj ter mi svetlilo in sladilo marsikatero trenutje temnoresnega življenja mojega. Zatö se mi vidi nekako sveta dolžnost, da zvestemu pokrovitelju in duševnemu spešitelju svojemu v književnih stvareh postavim oskromen spomenik neminljive hvaležnosti.« (»Laib. Ztg.« z dne 30. malega srpana leta 1877.)
Književnega zgodovinarja slovenskega utegne zanimati zlasti odstavek iz teh pisem, kjer Cimperman poroča, kakö je izkusil pridobiti Grüna, da bi za »Prešernov album«, katerega je namerjalo tačas izdati »Pisateljsko društvo«, podal nekaj črtic iz življenja Prešernovega. (Prešeren je bil namreč, kakor znano, nekaj časa učitelj Grünov v Klinkowströmovem zavodu na Düna ji.) »Janka Pajka podlistek v »Slov. Narodu« (tičoči se baš »Prešernovega albuma«), piše Cimperman, »poslal sem A. Grünu na Dunaj, zajedno ga prose, naj izvoli, če ima morda kaj zapiskov o občevanji s Prešernom, prepustiti jih gospodu Stritarju, da jih porabi v slavnostnem albumu. Res sta se sešla Stritar in Grün, ali zaželenega uspeha ni bilo, ker je bil tedaj Grün preobložen z obilimi važnimi posli. Poznejši poskusi, da bi se znova dogovorila, razbili so se slučajno (drug druzega sta namreč iskala za-
man), in takö je vzel slavni nekdanji gojenec Prešernov s seboj v grob vsekakor zanimive spomine svoje.« —
Živo gibanje, ki se je prav tista leta začelo na književnem polji slovenskem, vabi Cimpermana na novo delovanje. Dočim je že prej zvesto dopisoval »Učiteljskemu Tovarišu«, »Novicam«, »Danici«, »Besedniku« ter prelagal zdaj »Naznanila c. kr. kmetijske družbe«, zdaj različne igre »Dramatičnemu društvu«, pošilja odslej tudi Stritarjevemu »Zvonu«, »Slovenskemu Narodu« in mariborski »Zori« čislane svoje doneske. »Dramatično društvo« mu izroči Mandelčev prevod Goethejevega »Fausta«, delo prve roke, da bi ga priredil za tisek. Cimperman se res neumorno prime tega velikanskega dela, proučeva v razlago potrebne in često zelo si protivne tolmače, katerih mu je iz tukajšnje c. kr. licejske knjižnice preskrbel pokojni Levstik, kar jih je tačas imela, in predelava, kolikor mu dopuščajo drugi posli, zlasti tedaj mnogostranska korektura »Matičinih« rokopisov in knjig in raznoteri prevodi za »Dramatično društvo c.mDa delo ni zvršeno in tudi ne bode, tega ni zakrivil on, nego druge okolnosti, o katerih namerja govoriti svoj čas sam.
Vender pravo torišče se je odprlo Cimpermanu, ko je bil leta 1881. ustanovljen »Ljubljanski Zvon«. Spominjamo se, kak6 veselo so se najboljši književniki slovenski oglasili na poziv k sodelovanju; tudi Cimpermanovo ime čitamo med prvimi na dotičnem oglasu. Kako vestno je do denašnjega dnč zalagal »Ljubljanski Zvon« zdaj obileje zdaj menj s plodovi peresa svojega, to vedö čitatelji tega lista. Vse njega mišljenje je zraslo ž njim; nihče, kdor ga ne vidi delujočega, ne more verjeti, kako skrbno opravlja njega korekturo, opravlja že šest let, od usodnega leta 1884., ko so mu zagrebli tudi še ljubljeno mater. Videli smo ga često po zimi v zatohli sobi na Žabjaku, ozki, da si se le stežka prestopal; tenäk dih je silil skozi slabo zapirajoča se okna in duri; videli smo, kako so mu ledenele roke, ali delal je voljno uro za uro. Poleg tega je treba pomisliti, da mu je bila oskromna stanica, kjer je pri veliki orehovi mizi imel svoj sedež, zajedno umetalna delavnica, jedilnica in spalnica; ali kadar se je uglobil v ljubljeni časopis, mislil ni na vse te neugodnosti, niti ni čul neprestanega nadležnega trkanja na okna lino, s katerim so dorasli in nedorasli ljudje pozivali sestro, naj da tobaka, smodek in vžigalic . . .
Veselih prizorov je vsekakor malo videl 6ni prčprosti dom na Žabjaku, ali nekoliko jih je videl vender! Razven m6ž, katerih smo omenili že prej, prihajali so semtertjä prijatelji k samotnemu možu, ne da bi hodili gledat — kakor pravi sam bridkošaljivo — »v železnem kurniku medveda« in »poslušat leva, kakö rohni zverine kralj
in — zeva, renčeč kožuhar pleše, lega, seda« — nego iz zgolj prijateljstva in sočutja I Leta 1882. je prišel zimskega dnč prvič S. Gregorčič, in tedaj sta se do dobrega spoznala oba pesnika. Spominjamo se še dobro, kakö je potem leta 1884. Gregorčič v »Sloven-skega Naroda« 14. številki razglasil do slovenskega občinstva oni topli poziv, iz katerega smo že prej navedli nekaj stavkov; kako gaje podpiral veledušno sam in ne da bi bil Cimperman vedel, odkod mu prihaja pomoč, o tem tu sedaj ni umestno govoriti nadrobneje. Ostala sta v prijateljski zvezi do denašnjega dne in si zlasti živo dopisovala leta 1887., ko je Gregorčič prevzel uredništvo pesniškega dela »Slovano-vega«, Cimperman pa nekoliko kesneje uredništvo ostalega dela tega lista. — Tudi vrli Aškerc je potujč že prijateljski potrkal na Cim permanova vrata; duhoviti in blagi prijatelj dr. Ahasverus se oglaša redno, kadarkoli ga privede pot v Ljubljano.
Opravljajoč razne korekture, ki mu itak jemljö do malega ves čas, Cimperman v poslednjih letih ni držal križema rok. Na izrecno željo prijatelja mu Avg. D im i t za, znanega zgodovinarja kranjskega, preložil je o zgodovinski šeststoletnici njega izborni slavnostni spis »Die Habsburger und ihr Wirken in Krain«, katerega je Dimitz spisal po naročilu deželnega odbora kranjskega, prelagal lepo vrsto Radicsevih spisov za »Matičine« knjige, oskrbljal dalje »Dramatično društvo« s prevodi gledaliških iger (skupaj nad 20), izmed katerih omenjamo zlasti »Donne Diane« in »Precijoze« ter pretolmačil po naroČilu deželnega odbora kranjskega takisto Radicsevo posebe izdano knjigo »Geschichte des landschaftlichen Civilspitales in Laibach«. Pomagal je pri monumentalnem delu »Stavbinski zlogi« preč. g. Ivana F lisa in pregledoval in popravljal razven prvega vse doslej izšle zvezke »Jurčičevih zbranih spisov«, kakor tudi oba zvezka »Erjavčevih izbranih spisov«. Koliko pesmij-prigodnic je zložil do danes, tega izvestno zlahka sam ne ve; saj ni bilo zlepa slovesne prilike, kjer bi ne bili klicali Cimpermana na pomoč, da jo poslävi s pesmijo. Za slavnostno pesem o poroki pokojnega cesarjeviča Rudolfa mu je došlo iz cesar-jevičeve pisarne celo prijaznivo zahvalno pismo.
Hudo bolan izda leta 1888. drugo zbirko svojih pesmij, ki so našle po vsem nepristranskem svetu slovenskem zasluženo priznanje. Ali kako je zbiral in urejal te pesmi! Nekatere so predelane tako, da jih stežka spoznaš; zlasti »Distihi« se kažejo do cela drugačni, nego so bili svoje dni natisnjeni v mariborski »Zori«. Izredno lepoto in blago-glasnost, ki se pojavljate v Cimpermanovih šestomerih, priznal je sam mojster Stritar; prav tako je v 8. številki tega lista odličen knji-
ževnik slovenski imenoval Cimpermana najboljšega šestomerca slovenskega. Odveč bi bilo torej znova govoriti o teh pesmih; poleg tega je o njih poročal v »Ljubljanskega Zvona« letniku 1888. urednik listov. Zatorej samo opozarjamo na to prelepo in živo pisano oceno. Zanimivo pa je vsekakor, če primerjamo te pesmi onim, ki so izšle leta 1869. Kolik razloček! Ondu obzorje tesno, rekli bi, malone pretesno, tu širno, kakeršno pristoja človeku na stojalu prave izobraženosti; ondu preprosta, po nekod tudi nedostatna oblika, tu umetalna, skrajno dovršena tehnika, kakeršne nima mnogo pesnikov slovenskih!
Pred nekaj leti se je preselil Cimperman v prijaznejši dom na Poljanski cesti, kakor sam pravi »iz zaduhle jazbine med ljudi«; zvesta roka ljubeče sestre mu gospodinji. Tamkaj dela, da živi, in živi, da dela. Jednakomerno mu mineva dan za dnevom. Presrečen je, če si more dvakrat ali trikrat na leto privoščiti izvestno oskromni »luksus«, da se na svojem »tricyklu« pelje uživat veliki dan, ki sicer le s posamičnimi žarki sveti v njega stanovanje. Samoten je v domu svojem, ali ne zapuščen! Pomoč »Pisateljskega podpornega društva«, kateremu ne ve dosti hvale, varuje ga vsaj skrajne potrebe; tu in tam se oglašajo prijatelji, izmed katerih imenujemo sosebno človekoljubivih gg. dr. Vošnjaka in dr. Tavčarja, ki se veledušno in rada spominjata pevca-trpina o mnogih prilikah; vesel se razgovarja Cimperman ž njimi o tem, kar mu je iz jasnih razlogov najbližje: o književnih stvareh. Kar smo le šiloma izvili o notranjem življenji njegovem, priobčimo v prihodnjem članku. Za danes mu samö še želimo to, kar mu je pokojni Levstik pred malone dvaindvajsetimi leti zapisal v spominsko knjigo:
»Ljubezen do dobrdsti,
Ljubezen do resnice,
Ljubezen do krepdsti,
Nebčske 16 cvetice
Naj se ob grenki časi Tvojih dnfj
Spletd v toläzen venec Ti vse tri,
I še .potrpežljivost mila'
Naj ž njimi v zvezo bi stopila !«
(Dalje prihodnjič.)
Reformacija v Slovencih.
(V tristoletni spomin smrti Jurija Dalmatina (dne 31. velikega srpana 1589), pisatelja \	slovenske »Biblije«.
Spisal Andrej Fekonja.
(Dalje.)
Razvoj protestantstva med Slovenci.
akö se je protestantski nauk slovenskih reformatorjev stop-njema širil in utrjal med našimi pradedi v posameznih pokrajinah, o tem nam nekoliko v obče pripoveda J. Trdina v omenjeni knjigi svoji: »Zgodovina slovenskega nä-105. i. d. Govoreč o Trubarji in prvih novo verskih propo-vednikih, njega tovariših, pravi med ostalim posebej z ozirom na Kranjsko: »Primož Trubar je začel okoli 1540 (no pač že preje, 1	ok. 1531) leta najpreje v Ljubljani novo vero v nemškem in sloven-
skem jeziku oznanjevati, in ker jih je tukaj kmalu mnogo dobil na svojo stran, šel je tudi na kmete, kjer so njegove goreče, slovenske propovedi imele tudi mnogo poslušalcev. Najpreje in z največjo na-udušenostjo vsprejeli so njegove nauke mogočneži, bogatini, plemeni-taši. Največji vzrok je bilo gotovo to, da so, ker po novi veri duhovniki niso smeli imeti nobene posesti, teh posestij plemenitaši poželeli in se jih tudi po odpovedi od stare cerkve na mnogih krajih polastili. Vender so Trubarjeve besede od konca našle dobro mesto tudi pri ostalem ljudstvu in so posebno po mestih bile vsprejete z velikim veseljem. On uči po vseh teh slovenskih krajih (v Loki pri Radečah, na Laškem, v St. Jarneji, Celji, Trstu) takö pospešno, da je v kratkem med njihovimi prebivalci neki več luteranov nego katoličanov. Svoje delo vrši sedaj tem laglje, ker dobi izvrstnega pomagača, *	korarja Wienera, kateri jednako navdušeno in srčno kakor Trubar
nove nauke Slovencem oznanjuje.
»Mlačnost za vero« (piše Trdina dalje) »je do malega splošna prava gorečnost je le,še v duhovnikih po kmetih, pa tudi ti se niso vselej srčno ustavljali početju Trubarjevemu in njegovega tovariša. Toda plemstvo se je zvečine preverilo; najimenitneji možje so postajali luterani, med njimi tudi Herbert Turjaški (Auersperg), srčni bra
1) Škof Kazianer je bil 1. 1542. Trubarju izročil slovenske, Wieneru pa nemške propovedi v stolni cerkvi ljubljanski (gl Lj. Zvon III. 74.).
nitelj dežele proti bosenskim Turkom. Samostani so namesto vzgled pobožnosti, sedaj postali vzgled mlačnosti in razuzdanosti, — le menihi zatiškega samostana so zavoljo svojega pravega duhovskega življenja sloveli in ljudstvo v stari veri utrjevali . . . Škof Urban (Textor) začne krivoverce izganjati; tudi Trubar in Wiener morata deželo zapustiti in na Nemško bežati. Stvari se res tudi na boljše obrnejo. Pa nasledki Trubarjevih propovedij so segali že predaleč, da bi se bilo moglo luterstvo s korenino zatreti. Ravnanje škofovo goreče luterane le še bolj razdraži; oni sklenejo, namesto izgnanih si dobiti nove propoved-nike, da se ne bi samo ustavljali zopet krepkejemu katolištvu, temveč bi se tudi nova vera še dalje po deželi širila tudi onde, kjer ni bila do sedaj celo nič ali le malo znana. Nova krivoverna propovednika sta izvoljena Juričič (glasoviti Jurij Kobila) in Tulščak (navadno Scherer, zde vek, — strižec?), katera mogočno plemstvo tako krepko vzame v bran, da smeta brez skrbij Lutrove nauke oznanjevati. Ta moža in spisi, ki so se dobivali iz Nemčije, izpodkopljejo katoliško vero ne le po vseh gradovih, temveč tudi zvečine po mestih.«
»Posebno se je v Ljubljani ukorenila nova vera. Njen duh se je razlegal s propovednic — špitalska cerkev je prišla (1558) v last luteranom in je njih glavno zbirališče — in iz novo ustanovljene šole kjer je prvikrat slovenski jezik zadobil svoje pravice« (Trdina 109). A močno se je utrdilo luterstvo tudi na Gorenjskem, zlasti v Kamniku, Radovljici in Begunjah, v katerih krajih so bili protestantje postavili tudi svoje molilnice; pa še v Kranji, na Bledu, v Loki in po drugod v gorah. V tem predelu so (po izrazu dra. Križaniča 69) »posebno goreči predikanti razsajali.« V Radovljici so v mestnem sveto-valstvu bili sami protestantje, in tudi v Kranji si je mestni svet 1. 1579. izvolil luterskega župana. (Kot posebnost naj se še omeni, da je v Begunjskem gradu pri Juliji Kacijanarjevi bivši neki krojač Klement Bobek skozi deset let [1580. —90.] propovedoval v tamkajšnji kapelici; in da je v Kamniku celo neka vdova Katarina Stobe [1. 1567.] očitno zagovarjala luterstvo.). Na Dolenjskem je med drugimi mesti posebej znano Krško, katerega prebivalci so se bili mnogo poprijeli nove vere. Saj osobito ženske so rade poslušale luterskega propovednika, in za mestne sodnike krške se je dolgo volil kak protestant. Spomina vredno je tudi, da je omenjeni Bohorič tukaj v svoji hiši poučeval sinove dolenjskih graščakov. Na Notranjskem pa so zlasti prebivalci Vipavske doline bili zvečine prestopili k novi veri. Istotako je bilo protestantov v Gorici, katera je v 6ni dobi spadala h Kranjski deželi.x)
Vid. v letopisih Matice Slov. sestavke: o Kranji (1870), Radolici (1872 in 1873), Kamniku (1876), Krškem (1879). — Trdina 1. c. no; Križanič 69.
»Ako je bilo že v Kranjski tako« — nadaljuje isti naš zgodo-pisec Trdina — »bilo je še slabše v Koroški in Stajarski. V Koroški zlasti je vzgled slabih duhovnikov in samostanskih ljudij napravil mnogo pohujšanja«. Ze je bilo omenjeno, da je bil tukaj Lutrove nauke naj-preje očitno oznanjeval minoritski gvardijan v Wolfsberku, Volk Todt, kateri je za novo vero pridobil mnogo ljudij v isti okolici. Dalje so pri Sv. Pavlu v Lavantski dolini nekateri benediktinci javno se izrekli za luterstvo, drugi pa so na tihem pristajali k njemu, takö da je samostanski red sčasoma povse propal (l. 1576., 1583.) in je menihov tu bilo vse menj in menj. V Spodnjem Dravbregu pak so zborni kanoniki vsi prestopili k protestantstvu in se je nato kapitelj razšel. Lavantski škof Georg III. Stobaeus (1. 1599.) imenuje v nekem izvestji duhovnike svoje škofije krivoverske, ljudstvo pa sodomsko 1Natančneje o tem vender tu ne moremo govoriti, ne imajoči nadaljnjih podatkov; nego povzemamo le ono, kar nahajamo za 16 stran pri našem zgodopisci cerkvenem.
Dr. Križanič namreč piše (str. 70., 71.): »V slovenski Koroški so bili gospoda in graščaki jednako uneti za luterstvo, kakor v Stajarski in Kranjski; kar se že iz tega vidi, ker so svoje doneske plačevali za novo slovensko književnost, ki je bila polna Luterovih načel, ker so iz Nemčije teh knjig pošiljali največ v Koroško, posebno v Beljak, in ker so svoje sinove radi pošiljali v Nemčijo na visoke šole; samo v prvi polovici XVI. veka je bilo 29 dijakov iz Koroške zapisanih na vseučilišči v Wittenbergu, od koder so potem novo vero uvajali. Deželni stanovi so posebno med Slovenci na kmetih na vse kriplje delali za novo vero ter so 300 slovenskih Svetih Pisem med nje razdelili«. Nova vera se je zlasti močno ukorenila v Celovci, kamor se je bilo po požarih leta 1514. in 1538. priselilo mnogo tujcev, po-največ švabskih Nemcev, tako da se je Celovec izpremenil malone v povse protestantsko mesto. Leta 1564. so že prepovedali očitne procesije v praznik Sv. Rešnjega Telesa in v Križevem tednu. »Vsi Ce-V	lovčanje so bili s tem zadovoljni, in le v St. Vidskem predmestji je
bilo še nekoliko katoličanov«. Da so si celovški protestanti leta 1578. sezidali novo cerkev, sedanjo stolno cerkev, pri kateri je bil nastavljen (nemški) luterski pastor in njemu v pomoč tudi propovednik slovenski, povedali smo že preje. »Koliko je bilo luteranom do tega, da se propoveda tudi slovenski« (pristavlja Križanič), »svedoči to, da so si mladega Trubarja celo iz Wiirtemberške najeli za slovenskega pro-
Tangi 1. c. 252: »das Volk sodomitisch, . . . Geistlichkeit ketzerisch«.
povednika«.»Tudi v Št. Vidu so bili katoliki že redki. Pri volit vi mestnih svetovalcev so katolike popolnoma izključili ter sklenili, da nijednemu katoliku mestnih pravic več ne dajo. Ko je celovški pastor (Lang 1. 1576.) izdal svoje pridige, naročili so jih meščani v St. Vidu 16 komadov. V Beljaku se je nova vera zaradi tega lahko hitro širila, ker je mesto bilo pod akvilejskim patrijarhom, kateri ni imel slovenskih duhovnikov, ki bi se novotarstvu upirali ter preprosto ljudstvo poučili, italijanskih duhovnikov pa ljudstvo ni razumelo. Da je tudi Včlikovec imel svojega predikanta (1. 1568.), Jur. Wiesera, smo že tudi slišali. Vlada mu je zapovedala, da se naj pobere iz dežele; Wieser se je potem sicer poslovil s propovednice ter se je delal, kakor bi menil oditi, a ostal je v Velikovci ter skrivoma kakor preje deloval. V gorenji Koroški je le spodnja Zilska dolina deloma vzpre-jela novo vero, za katero se je tam posebno zanimala bogata grašča-kinja Ana Neumann. V dolenji Koroški pa so bili v luterstvo zapleteni najbližji sosedi okolo Celovca, posebno na severni strani mesta«. — Tako in toliko dr. Križanič.
Med koroškimi plemenitaši, ki so bili za protestantstvo najbolj uneti, treba še omenjati rodbine že imenovanega barona Janeza Un-gnada. Ne samo Janez Ungnad (bivši deželni glavar štajerski, vojaški poveljnik petim dolenje-avstrijskim deželam, slovenske in hrvaške) podpiral je na tujem lutersko - slovensko književnost, nego tudi njegovi sinovi Ludovik, Karol in Simon, delovali so doma močno za novo vero. V Lavantski dolini so od dveh far katoliške duhovnike pregnali, pa so nastavili pastorja na graščini Waldensteinski in osnovali tudi šolo ter napravili ta kraj v zbirališče in zavetišče tamkajšnjim protestantom. Jednako so delali na svojem gradu Žineku (Sonneck) pri Do berli Vesi v Junski dolini. Monštranice, kelihe, svetilnike idr. od drage kovine so raztopili, ostalo cerkveno opravo in mašno obleko pa prepustili družini, katera je s tem napravljala očitne obhode in se vedla jako pohujševalno in zelo nespodobno; cerkvene dohodke so pograbili za sebe, a cerkvam pripadajoče podložnike in posestva poprodali. Sploh so Ungnadi na vsakeršni način pospeševali protestantstvo v Koroški.2) — Tedaj se je, kakor pravi zopet Trdina (str. 107.), »po mestih in vaseh luterstvo urinilo; pa prijatelji nove vere niso bili tu
*) Kateri luteranje? Katerega mladega Trubarja? In za katero mesto ali kraj? — Pač je Felicijan T. iz Nemčije prišel v Kranjsko leta 1580., postal tukaj pastor nemškim in slovenskim lutrovcem, pregnan leta 1598. iz Ljubljane . . . (Jezičnik XXI. 11.). A. F.
2) Tangi 1. c. 249. — O Ivanu baronu Ungnadu vid. Antona Raiča spis v »Lj. Zvonu« 1 1887. štev. 1. in 2.
tako zmerni, kakor v Kranjski. Grajanje, zabavljanje, preganjanje, ropi in poboji godili so se malone v vsaki večji vasi, pri Nemcih in Slovencih. Pobožne procesije h Gospč Sveti so bile napadane in skru-njene; božji potje so nehali; masne knjige so bile sežgane, maše same so nehale«.
»Jednake silovitosti so se godile v štajerskih mestih; vender« (pripomenja naš pisatelj) »slava Slovencem! da so se jih tukaj oni malo udeleževali; le v Radgoni je tekla kri zavoljo vere.« V Štajerski je največ protestantov bilo pač v nemškem delu. Zlasti Nemški Gradec je bil v kratkem času blizu čisto protestantski. Katoliki si tam že leta 1552. niso upali obhajati Sv. Rešnjega Telesa procesije, katere potem niso imeli skozi dvajset let; prepovedano je bilo o delavnikih darovati mašo; in niti duhovni niti svetni dostojanstveniki katoliški niso bili na ulicah življenja varni. Nekoliko posameznostij o protestantskih nasilstvih med štajerskimi Nemci omenja dr. Križanič na str. 61. Takö v Gradci: »Na krškega škofa, ki je bil takrat namestnik nadvojvode za Stajarsko, zvrnili so iz neke hiše cel kup drv, ko je ravno prijahal do dvorne palače, tako da se je konj pod njim zgrudil. Papeževega poslanca je luterska druhal na ulici prijela, in skril se je komaj pod streho mestne farne cerkve. Sekovskega škofa Jurija Agri-kole se je neki luteran kar na sredi ceste z mečem lotil. V pomladi 1. 1590. je neki meščan, sodar, naravnost povedal, da bode svojega sinka pošiljal v lutersko šolo in da mu tega nadvojvoda ne more zabraniti. Mestni sodnik veli fanta prijeti in v mestno hišo zapreti. Ko se to po mestu zve, tedaj je Gradčanom kri hudo zavrela, in s puškami, sulicami in meči so obstopili sodnika ter so se pogro-zili, da bodo v mestno hišo ulomili in sodnika na kosce posekali, ako fanta ne izpusti. Kakih petsto puntarjev je potem pozno v noč po Gradci popivalo in zabavljalo in katoličanom nagajalo, tako da se jih je bilo res bati . . . Nadvojvodo (Karola) samega bi na Gorenjem Sta-jarji luterovci nekoč skoraj pobili, tako jih je bil neki luterski kričač razgrel.« x)
V slovenski Štajerski (za katero je nekaj dotičnih izpiskov objavil Ig. Orožen v svojih zbornikih »Das Bisthum und die Diözese La-vant«) bila je protestantska vera jako razširjena najprej po Savinjski dolini. Leta 1580. je bilo v Celji in v okolici že toliko protestantov, da so kupili v bližnjem Zälci dvor, kjer so mislili postaviti svojo cerkev; kar pa jim je vlada zabranila. Nato so dežčlni stanovi zahtevali še
K novi veri sta bila prestopila tudi benediktinski opat Valentin Abel v Ad-montu in kartuzijanski prednik Peter v Zičkem samostanu (pri Konjicah).
drugega tudi slovenščine zmožnega propovednika za tä okraj in so leta 1582. začeli v sosednji Sarfenavi (sedaj Golče v Spodnji Ložnici) zidati luterski tempelj, katerega so tudi v sedmih letih zgotovili navzlic večkratnim prepovedim dežčlnega kneza. Tä tempelj, sezidan s pomočjo deželnih stanov in po trudu graščakov v Savinjski in Šaleški dolini, bil je jako velik in krasen; imel je dvajset stebrov in je bil ves uložen z marmorjem in utrjen z branami in vrati. Istodobno je nastala tudi protestantska postaja poleg Vindenave pri Mariboru s cerkvijo in šolo, za katero so zlagali ponajveč graščaki na Dravskem polji in nekateri mariborski meščani. Spočetka, od sredine leta 1587., shajali so se pristaši nove vere k službi božji v Vindenavski graščini; a naslednje leto je lastnik iste, kos zemlje za pokopališče podarivši, dal napraviti hišo za propovednika, in potem so še leta 1590. deželni stanovi ukazali postaviti leseno cerkvico, stoječo na hrastovih stebrih in z deskami krito in obito. Leta 1598. pak so odločili novo cerkev zidati; kar se vender ni zgodilo, »ker je iz Gradca že drug veter pihal« — resna protireformacija. A tudi v Mariboru samem je bilo tedaj precejšnje število protestantov, zakaj meščani so si leta 1579. za mestnega sodnika ali župana izvolili luterana.
Povse protestantsko mesto pa je bila Radgona. Luteranje so imeli tudi tu svojo cerkev in šolo. Kakor smo že slišali, bilo je tečajem leta 1585. v tem mestu osem katoliških župnikov zaporedoma, ker nijednemu ni bilo moči obstati med drzovitimi meščani luterskimi ; a mestni urad je cel6 ustanovljen mašni štipendij naklonil svetnemu učitelju. Nadvojvodska komisarja so Radgončanje hoteli vreči skozi okno; sploh to mesto »je kljubovalo vsem ukazom deželnega gospodarja in je, upirajoč se na močno svoje zidovje in na pomoč oger-skih sosedov, tako rekoč samo sebe vladalo«. Le z vojaško silo je uspela pozneje tukaj protireformacija. Tedaj se je še tudi na Ptuji zvedelo za šestdeset oseb, katere so bile več ali menj udane luterstvu. In napösled, da so v Velenjskem trgu privrženci nove vere (poime-noma gospodje Wageni) leta 1574. katolikom vzeli podružnico Matere božje ter jo prenaredili v luterski tempelj, katerega so imeli do leta 1600., bilo je itak že omenjeno.2)	(Dalje prihodnjič.)
Ig. Orožen Op. c. Dekanat Cilli 48 si., Dekanat Kötsch 320 si.
2) Križanič 61, 76, 77; Lapajne: Zgodov. staj. Slovencev 166.
Erjavec in njegov pomen za narodno
odgojo.
Spisal Ivan Bele.1)
oleg vere, ki nam imperativno kaže pot do pravega, imamo še dva načina za narodno odgojo v velikem. Prvi nas uči spoznavati človeka in narode ter njih izkušnje v medsebojnem življenji, to je zgodovina. Drugi nas seznanja s prirodo, nje krasoto in nje človeku prijaznimi ali sovražnimi silami, to je prirodoznanstvo. Zgodovina ima posebno odgojevalno moč za bojevite narode, ki so zavedno in slobodno sodelovali pri slavnih činih — spoznavanje prirode pa ugaja mladim narodom. Vsakemu ljudstvu je dal Bog učiteljev po njega posebnostih in njegovem pomenu za razvoj človeštva. Zidom je obujal preroke; Rimljani so imeli Livija in Angleži Shakespearja; Grke je učil Homer; trezni Američanje, ki znajo taktf čudovito krotiti prirodo, imajo svoje velike mehanike. »Slovenski narod pa je po svoji rahli in blagi čudi vedno nagibal k mirnemu poljedelstvu in pastirstvu, rad je opazoval naravo, zato se je pa tudi ž njo sprijaznil in je ostal naraven.« Njegov pravi učitelj je mož, kije te besede spisal: Fran Erjavec. Vso svojo vednost, svoje blago srce, svojo odgojiteljsko modrost in bogati mu prirojeni dar prave poezije je založil v dveh knjigah: jedno je imenoval »črno knjigo« in opisal v nji slovenskemu preprostemu ljudstvu, ki se po svoji ogromni večini živi s poljedelstvom, njegove prave sovražnike, to so »Naše škodljive živali« (1880—1882); druga pa so »Domače in tuje živali v podobah« (1868—1873), znanstven in odgojevalen umotvor neminljivega pomena.
Priroda je studenec vse umetniške lepote, vir zdravja in moči; vesela je z veselimi, tolaži in z nadejo naudaja žalostne, zakaj za nočjo prihaja vselej dan, za dežjem sije solnce, in za mrzlo zimo se vrača vesela pomlad. Nje spoznavanje je za vsakega človeka, posebno pa za poljedelca, neobhodno potrebno, zato je prirodoznanstvo predmet
1) Bralci našega lista nam bodo gotovo hvaležni, da ponatisnemo to lepo razpravo iz »Letnega poročila o javnih in privatnih ljudskih šolah deželnega stolnega mesta Ljub. ljane ob konci šolskega leta 1889/90. Na svetlo dal c. kr. mestni šolski svfet. Uredil Fr. Leveč, c. kr. okrajni šolski nadzornik.«	Ured.
šolskega pouka, odkar se pečajo ljudje s spoznavanjem prirode. Ker je pa ljudska šola prva in poleg praktičnega življenja največkrat jedina stopinja ljudske izobrazbe, zato so imele učne knjige za njo že davno pred uvedenjem novih šolskih zakonov primeroma veliko prirodoznan-skih beril; a od leta 1869. sem so za ta predmet odločene posebne ure. Ker je pa glede na neizkušenost učiteljev v tej stroki bila nevarnost velika, da zabredo v neuspešno sistematiško poučevanje, zato je veleval prvi in veleva sedanji učni načrt glede prirodopisa — na katerega se tu jedino oziramo — tako-le: »Ziel: Weckung und Belebung des Sinnes und der Liebe für die Natur; Bekanntschaft mit den wichtigsten Körpern in den drei Naturreichen mit Rücksicht auf deren praktische Verwendung und deren Bedeutung im Haushalte der Natur. Kenntnis des Wichtigsten über den menschlichen Körper und dessen Pflege.« Prirodopis ima tedaj buditi v učencih čut in ljubezen do prirode in jih seznanjati z najvažnejšimi prirodnimi telesi s posebnim ozirom na njih pomen v vsakdanjem življenji in v prirodinem gospodarstvu. Vrhu tega je pa, kakor nazorni nauk sploh, prepomemben za znanje učnega jezika in za ustne in pismene jezikovne vaje.
Erjavec je nekaj sam, nekaj v zvezi z Tuškom spisal, oziroma poslovenil učne knjige za prirodopis na srednjih šolah in v njih ustanovil terminologijo za to stroko. Glede na jezik so tudi te knjige rabne za nas ljudske učitelje, sicer seveda nas ne brigajo neposredno. Druga pa je z že omenjenima: »Domače in tuje živali« in pa »Naše škodljive živali«. V njih je teoretiško kratko obrisal učni namen in način, dejanstveno pa je genijalno naslikal vzor, kakö nam je kazati prirodo, da dosežemo gori navedeni smoter. Poglejmo tedaj, kaj je njemu učni namen, na kakšen način poučuje tvarino samo na sebi in glede na praktično korist; opazujmo ga, kako zna buditi ljubezen do prirode, in občudujmo naposled njegov nedosežni jezik.
»Pravo znanje« — pravi — »bistri sodbo, zatira predsodke in praznoverje in izkorenjuje vraže in sleparije.« Idejal, za katerim Erjavec hrepeni, paradoksen je, kakor vsak drug, pa vzvišen: kmet brez predsodka.
Svoj učni način sam določuje tako: »Postopali bodemo od bi i ž-njega do daljnega, od bolj znanega do manj znanega, naposled gremo iz Evrope in poiščemo po drugih delih sveta najimenitnejše čveteronožce. H koncu pripeljemo v kratkem pregledu še enkrat bralcu pred oči vse opisane sesavce, razvrščene po njih telesnih lastnostih v večja krdela in manjše rodbe.« In drugje:
»Po vrsti privedemo žival za živaljo, postavimo jo v podobi in besedi bralcu pred oči, ter povemo o nji ob kratkem vse, kar se nam zdi potrebno.«
Razvrstitev njegova je znana: Najprej opisuje domače, potem tuje udomačene čveteronožce, za temi pridejo na vrsto naj prvo do-♦	mače, potem tuje divje živali. Takisto je pri pticah: najprej domača
perutnina, za njo naše poljske in gozdne, močvirne in povodne ptice in naposled najimenitnejše ptice iz tujih krajev. V tretjem delu opisuje golazen, sicer v sistematičnem redu, vender pa vselej domačo žival najprej in najtemeljiteje. Ravno tako primerno je, kakor bodemo pozneje videli, razvrščenje »Naših škodljivih živalij«.
Vselej si med domačimi ali sploh znanimi poišče tipiško žival ter na nji pokaže bistvene znake nje plemena. Pes je podoba pasjega rodu; na mački si ogledamo vse značilne posebnosti mačjih zverij; ovci pregledamo zobovje in drobovje, da vemo, kakšno je pri prežvekovalcih sploh; konj je vzgled kopitovcev, kunec pa glodalcev; na kuri vidimo, kak6 se ptice ločijo od drugih živalij i. t. d.
Daljno opisovanje je po moči primerjalno, s čimer prihranimo mnogo časa, bistrimo oči v opazovanji in dobimo mnogo preizvrstne snovi za jezikovne vaje. Osla primerja s konjem, kozo z ovco, podgano z mišjo, volka s psom, opico s človekom, papigo z opico, slepca s kačo.
Ravno tako dobro ve, da si napravimo najprej in najstalnejši pojem o velikosti ali moči neznane živali, če jo primerimo z znano. Zato pravi: »Hrček je podganine velikosti, samo da je bolj trščatega in postavnega telesa.« — »Rovka v svoji vnanjosti človeka spominja na miš, samo da je mnogo daljša in tanjša ter ima dlakav rep in dolg špičast gobček.« — »Svizec je malo večji od domačega zajca.« — »Kukavica je gibka in tenka ptica grličine velikosti.« Ali pa: »Kit odvaga dvesto pitanih volov. V njegovem žrelu ima prostor ladja s šestimi ljudmi.« Ali tudi: »Volk skoči z ovco v gobci čez plot in noseč jo drži tako visoko, da se mu ne vleče po tleh.«
Pri opisovanji živalij se ne drži stalnega reda. Kakor je ne premeri po čevljih in palcih, tako je tudi ne popisuje lepo po vrsti od glave do repa. Taki shematični popisi so dobri za ponovilo, toda jalovi za pouk. Najprej jo po umu ali po telesi — rajši prvo nego drugo, zakaj, vidimo pozneje — neprekosno jedernato označi n. pr. »Ovca je mirna, potrpežljiva, krotka in dobročutna, zraven pa tudi neumna, trapasta, plaha in boječa žival.« — »Mačka je lepa žival, vse na njej je gladko in okroglo.« — »Govedo je nekako okorno, počasno,
štorasto in neukretno, ali zraven pa zopet silno močno, strpljivo in trpežno pri vsakem delu.4« — »Podlasica je najmanjša, najzaljša pa tudi najsrboritejša med kunami.« — »Vrabec je lehkoživec, danes z betom, jutri s psom.« — »Opica je spaka lepega človeškega telesa.«
Potem vzame čopič in v nekoliko mojsterskih potezah nam jo naslika, da jo vidimo, kakeršna je, najedenkrat celo pred seboj. »Mišje lepo zalito, zadaj debelejše ali vender vitko truplo, špi-časti gobček, zale nožice, velike črne in svetle oči so gotovo lepe lastnosti, in tudi sivi svilnati kožušček ji kaj lepo pristuje. Samo precej dolgi repek jo malo kazi, ker je skoro popolnoma gol; toda za živa-lico je imeniten, ker se ž njim oprijemlje, kadar pleza na kako šibko stvar.« Drugi pot nam žival kar živo pripelje, da se giblje in kreta pred nami in nam razkazuje svoj čudni život. »Sedaj je nekaj zašumelo, iz grmičja se prikaže špičast rilček in precej za njim čudna žival starikavega in nagrbanega lica, kratkega repa, nizkih podplatastih nog in oblega trupla v bodeči suknji. To je jež. Dasi je videti okoren, vender hlasta semtertja, stika po luknjah, prevrača listje in rije z rilcem kakor svinja.« Da nam vzbudi zanimanje za kako preznano žival — »das Alltäglichste ist das Merkwürdigste« — jo kar počloveči, n. pr. »Le poglej ga petelina, to je res mogočen, ošaben gospod 1 Kako gizdavo se vede, kako prestavlja nogo, kakor bi bilo vse njegovo. Rdeč, lepo nazobčan greben mu krasi glavo kakor plamena krona, in rdeči viseči podbradek ni kar si bodi. Živo oko se sveti, kakor bi se iskre v njem utrinjale. Svetlo perje, zlasti ono na vratu in v zavihanem repu mu se kaj lepo spreminja na solnci, posebno mu se pa pristojno vihata dve sabljasto zavihani repni peresi, in da je vitez ves gotov, ima na piščali špičasto ostrogo.«
Sploh Erjavec ne opisuje, on pripoveduje, in to ravno tako oživlja obč njegovi knjigi in njegov poučni način. Gledč na tvarino samo je vseskozi zanesljiv. Kar se pa tiče topografije in posebe močvirnih in povodnih ptic, je znanstvene vrednosti, ker jih je sam mnogo opazoval, pa od starih krakovskih lovcev, ptičarjev in ribičev zvedel marsikaj, česar bi mu danes nihče več povedati ne vedel. Nam učiteljem pa to bodi migljaj, da še po smrti njegovi ustrežemo njegovi prošnji do vseh prijateljev prirode, naj nabirajo po raznih krajih naše domovine navadna živalska imena, posebno ptičja in ribja, in naj zabeležujejo črtice o redkih živalih. Četudi med nami ne vstane noben Erjavec, venderle se lahko marsikaj reši, kar bi se sicer izgubilo.
»Življenje je boj« — večen boj stvarij med seboj in človeka proti njim vsem. On pa je vender gospodar na zemlji, on zmaga ali
vsaj uslabi vse sovražne sile, če jih prav spozna in svoje umne in telesne moči primerno razvije in porabi. Zat6 mu daje to spoznanje pravo samozavest, ki je najboljši pripomoček proti širečemu se pesimizmu. Erjavec ne poučuje samo svojega naroda, izkuša mu tudi gmotno pomagati, zato se pri vsaki živali ozre na nje koristnost i	ali škodljivost za človeka ter mu povč, kako naj jo goji ali pa
kakö naj se varuje pred njo. Korist domačih živalij je sploh znana; on nas pa seznanja tudi z najnevarnejšimi pasjimi, konjskimi, ovčjimi in govejimi boleznimi in našteva p o m o č k e proti njim. Z živo besedo nas opozarja tudi na naše prijatelje in pomočnike med divjimi živalimi ter nam jih priporoča v varstvo, tak6 netopirja, ježa, krta, vrabca, kanjo, sovo in pred vsemi drugimi ptice pevke. —-
Zgolj praktični strani prirodopisnega pouka namenjena je knjiga »Naše škodljive živali«. Razdeljena je na osem delov. Zelo pomenljivi so že uvodi k posameznim oddelkom. Oni k drugemu oddelku nam kaže pomen živinoreje in potrebo snage pri živini. Uvod k četrtemu poglavju nam opisuje prav z liriškim vzletom gmotni in nravni pomen sadjarstva in navaja v kratkem vsa glavna pravila umne >	sadjereje. Najpolnejši pa je uvod k sedmemu delu. Tam nam razlaga
neizmerno važnost gozda za gospodarstvo, za zdravje človeško in za razvoj podnebja. Pelje nas v kraje, nekdaj rodovite, ki so danes opusteli, ker so tam gozde posekali, našteje vse pogubne nasledke tega pu-stošenja in svarilno povzdigne glas, vprašaje: Kaj bo, če pojde tako dalje?
Prvi oddelek je poln higijeniških naukov, kakeršnih učitelj dajaj v šoli: Snaži se, ne boj se mijla in ne jemlji v roke vsake živali in gnusobe, povsod preži nevarnost. S konja lahko dobiš smrkavost, s goveda črmnico, od psa ali človeka pa garje in srbce. Na neoprani salati lahko sneš motilja, ki ti zajde v jetra, s surovim ali samo pre-kajenim mesom pa trakuljo ali lasnico. Ne legaj v travo, da se te ne prime senenec; ne vlači po rokah netopirjev in golobov, da ne na-lezeš stenic; ne spi, ne kopiji se in ne govori pod objedenim hrastom, da ti ne pade v grlo, v dušnik ali v oči kaj sprevodničnih dlačic, ki imajo v sebi hud strup in ti postanejo lahko opasne! Ogibaj se kačam in ne draži sršenov! Če si pa nalezel katero teh stvaric ali če te je kaj pičilo, Erjavec ti pove vselej pomoč e k, če je pomoč sploh mogoča. — Drugi oddelek kaže gospodarjem ali pastirjem, kje in kakšni zajedavci prete njih živini in kako naj jo varujejo pred njimi. — V tretjem poglavji zve skrbna pa tudi bodoča gospodinja, kako naj preganja miši, podgane, mokarje, slaninarje, molje, ščurke, včšče, muhe in druge take nadležnike. Pred vsem gledaj na snago!
Preimeniten je posebno za s els k e šole četrti oddelek; zakaj v njem spoznamo nekatere neznatno mičkene zlodejce, ki pa v jednem letu napravijo lahko več škode, nego vsi medvedje in volkovi, kar jih je v naši deželi, v desetih letih. In ravno tu se je najbolj boriti s predsodki, ki jemljo kmetu veselje do sadjarstva. Cvetje je tako lepo pokazalo, cepiči so odgnali, da še nikdar ne takö; kar popihne	j
»strupena sapa«, cvetje se osuši in pred časom odpade, kar pa le sadja na drevji ostane, je vse črvivo. Mladike se povesijo, zvenejo in odpadejo; listje pobledi in se skrotoviči ali pa začne plesnovati. Kdo more kaj proti vetrovom! Par let se ukvarja, potem pa obupa in vse vkup popusti. Toda Erjavec ga prime za roko in pelje k jablani. »Prijatelj, ti praviš, da je vsemu temu kriva sapa. Poglejva, ali je tudi res.« Utrga usehel cvet, načne ga z nožičem in pokaže črvička, ki žedi na dnu, v drugem, v tretjem ravno tako, v četrtem pa še celo najde drobnega hrostka, ki se pripravlja, da bi vzletel. »Vidiš ga, to je tvoja sapa, cvetoder se ji pa pravi in če se je hočeš varovati, napravi o pravem času pomaze in ne jezi se nad ptiči, če ti brskajo po cvetji!« Grč dalje pa odtrga visečo in velo mladičico. Na konci, kjer je bila prirasla, najde še ličnega temno-modrega rilčkarja, ki jo je rav-	<
nokar odžagal. To tedaj je tisti škodljivec, in njegovo ime je omlädar. Zdaj še pokaže na odjedeni mladiki majhno rjavo pičico, odkrije jo, in glej, pod njo je skrito jajčece. »Ce hočeš zatreti tega kvar-ljivca, pridno pobiraj in sežigaj vse te viseče ali odpadle vršičke — s časom ga bo že zmanjkalo.« — »Tudi ta plesnoba ni plesnoba, le potiplji! Tvoj prst je rdeč, ker si zmastil kupček krvavih ušic. Zdaj pa kar hitro namoči tobaka in dobro jih poškropi s to razmako, če ne, se ti razneso po vrtu in ti zdelajo drevje, da bo vse vprek rakovo!« Dalje gredoč te še opozori zdaj na obroček prstančevih jajec, zdaj na kupček gobarjeve zalege in na sto in sto druzih imenitnih rečij in ti dä naposled svet: Uči se spoznavati svoje sovražnike, ne boj se truda pri njih zatiranji, pouči tudi svoje sosede, ker le združeno delo tu kaj izda. Posebno varuj ptic svojih pomočnic in pobijaj njih sovražnike: srakoperje, vrane, kragulje in kače! Pomagaj si sam, in vetrovi se bodo kmalu obrnili! — Ravno tako v daljnih štirih oddelkih še zapiše v svoje »črne bukve« živali škodljive zelenjadi, poljščini in senožetim, gozdom in vinögradom. Ta knjiga je učitelju tudi najboljši navod, kako naj si sestavi prirodopisno zbirko. Vmes je pisatelj na kratko vpletel glavne nauke o pogojih živalskega in rastli n skega življenj a; zato ne bi bila za berilo v nadaljevalnih šolah nobena knjiga pripravnejša, nego »Naše škodljive živali«.
Videli smo do zdaj, kako spreten učitelj je Erjavec in kako dobro pozna slabe in dobre strani naših živalij; opazujmo ga zdaj še, kak6 on pravi poet zna vnemati za prirodino lepoto. Res je, da vsak človek nima tega čuta, kakor nima vsak človek posluha za godbene umotvore. Navadno se nam omikancem razvije šele v poznejših letih, kadar pridobljeni estetiški ukus odseva na obsezajočo nas prirodo. Od mladih nog ga imajo samo umetniške nravi. Vselej pa je ta čut znamenje blagega in rahločutnega srca. Eschenbach poje o Par-cifalu, cvetu vsega viteštva, kako mu je otroku pri ptičjem petji kipelo srce, da mu je hotelo razgnati prsi. Tudi pri Erjavci je znala stara mati zgodaj razviti ta vrojeni mu čut, zato nam tako prisrčno zna tolmačiti ptičje pesemce, ki so mu v mladosti napolnile srce, da je do zadnjega tripa ohranilo svojo otroško odkritost, rahlost in nedolžnost.
In Bog ve, da smo v to svrho potrebni Erjavčeve pomoči, zakaj z našimi — razven hvalevrednih izjem — v pravilnem pa dolgočasnem jeziku pisanimi berili bodemo težko budili in gojili estetiški čut za prirodo. Se celo, kjer so posneta po Erjavci, odbrana so navadno najdaljša, pa tako prečesana ter in usum Delphini prikrojena, da jih bereš, kakor bi pil vodo, iz strahu pred kolero prekuhano; nevarna res ni več, ukusna pa tudi ne. Ali pa pesemce, ki n. pr. »opevajo« pomlad. Puhla rimarija brez vsake lepe podobe, brez vsake čvrste misli. Zdaj pa ž njo navduši otroke za rajsko pomlad! Se lepo brati je ni moči, kakor sploh nobenega berila ne, ki ni spisano v pravem, živem narodovem jeziku. To je delo, kakor bi kuhal klinov močnik: ponev in klin imaš, drugo prideni sam! Zdaj pa odpri prvo stran Erjavčevih »Zivalij« in beri »Pomladanski dan«, in vsa lepota pomlajene prirode se ti razgrne pred očmi! Ali pa preberiva v Erjavci — ne »po Erjavci« — začetek »martinčka« : »Po hribih in dolinah še leži sneg, sam6 na prisojnih gričih, okoli grmov in grobelj in po razhrebanih zidovih starega grada je že skopnel. Med sivim kamenjem in suhim rjavim listjem že bode kaka zelena bilka iz pregrete zemlje, na prekopnjah pa cvete resa in beli talovnik rudeče nadah-njenih lic, rumene trobentice pa trobijo in beli zvončki zvone na čast bližajoče se pomladi.« Res podoba pomladi ni še popolna, ali to ti že ugreje domišljijo, da sam iz svojega nekoliko prideneš. Ali pa preberi hojo v planine v opisu orla (N. šk. ž.), ali mišjo lov, ali lov na žerjave, ali legendo o lastavici, ali njega taščico ali kar si bodi, povsodi čutiš lepoto prirode, ker ti jo oživi in navdahne s svojim pesniškim duhom.
Cvet vse knjige pa je sedem uvodnih poglavij k njegovim pticam, ki so mu pred vsemi živalimi prirasle na srce. Kakor nam tukaj opeva,
ptičjo milobo, kakor živo nam slika njih brezskrbno, prav otroško veselo življenje, njih ganljiyo ljubezen do mladičev, kakor se poslavlja od njih pri odhodu in jih pozdravlja, ko se vračajo domov, kakor gorko nam jih priporoča naše dobrotnice, in kakor se mu napd-sled stopi srce v spominu na jedino ljubečo in skrbečo dušo, ki jo je poznal otrok, na staro mater in na čudovito srčno povestico, s katero mu je vzbudila usmiljenje do nedolžnih ptičkov: to se mora prijeti vsakega čutečega srca, to ni samo najlepša proza v našem jeziku, to je pisal najblažji sin matere slovenske s svojo srčno krvjo. In kar je največ vredno, vse je zdravo, resnično, brez sentimentalnosti, vse prihaja naravnost iz srca, zato pa tudi seza do srca.
Erjavec pa ni samo vzoren učitelj, zveden mož in pravi poet, ki nam zna odušiti in priljubiti prirodo, on je tudi globoko nravstven mož in velik učitelj nravnosti. Najrazvitejša je pri njem pravičnost — tudi do živali. Ona njemu ni samo tlačan ali pa sovražnik, da jo človek lahko rabi ali zlorabi, gladi ali muči po volji svoji — njemu je žival stvar božja, sosed in tovariš človekov na zemlji. In po tem ravnaj ž njol Če ti je v kvaro, ubij jo, pa ne muči je! »Gotova resnica je«, — pravi — »kdor ima živali rad, komur se smili uboga živina, temu se bode smilil tudi človek, ta ne bode zaničeval in preganjal svojega bližnjega. Kdor pa z živino grdo ravna, temu bo otrpnilo srce tudi proti ljudem.« Sveti ogenj pravice se razvname v njem, kadar ga beseda privede na žival po nedolžnem obrekovano in preganjano. »Gorje mu,« — vzklikne — »ki je pri ljudeh prišel v zamero, naj bode že po pravici ali po krivem, po tem se dosti ne vpraša. Bodi še tako nedolžen in pošten, v očeh sveta si bil in ostaneš malopridnež.« Prav viteški se potegne za tako siroto, bodi grda ali lepa, in z bridko besedo šiba malopridneže in nevedneže, ki tako plačujejo dobrotnikom svojim. Pa kako živo zna uprizoriti svoj zagovor. Netopirja sledi ves večer, gleda kaj lovi, kaj išče v kašči in v dimniku, toliko časa, da nas uvčri o njegovi koristnosti. Ježa zasačimo pri njegovem nočnem lovu, zasledujemo ga po njega skrivnih potih, dokler se ne prepričamo, da tudi na njem ni krivice. Krta posadi na obtožno klop, našteje nam vse krivice, katere mu očitajo, vede nas gledat v njegov grad, zapre ga samega z bramörji in z zrnjem, zdaj pa sami sodite, ali ni res nedolžen! Sovi in kanji prepara želodec, da pogledamo, kaj je v njem : same miši. Tako nas zna prepričati o živalini koristnosti, zajedno pa tudi mogočno vpliva na naš pravedni čut in nas budi k usmiljenju.
Ravno takö znä tudi razvijati naše nravstveno spoznanje. Lessing pravi, da basniki zato jemljo navadno živali za delujoče osebe
v svojih basnih, ker imajo te stalen in neizpremenljiv značaj. Z jedno besedo: označen nam je človek, kakeršnega si imamo misliti, in nauk se nam kar sam izlušči iz lupine. Erjavec ni basnik, ali on nam ve žival poosebiti in označiti, da si mislimo pod njo podobnega človeka. Že od nekdaj so jemali živali za simbole strastim in krepostim, on pa seže dalje in nam v živalih riše človeške značaje, kakor jih je Theo-phrast na ljudeh. V živali ugleda človek svojo ali pa bližnjika svojega podobo v posnemo ali pa svarilen vzgled. Ne moreš si misliti lepše podobe krotkosti, kakor je njegova taščica, ali pa materine ljubezni lepše naslikane, kakor v njegovi koklji. Pes in lastavica ti kažeta zvestobo, kamčleon (!) odkritosrčnost. Bik je odurna podoba divje togote, puran pa smešne jeznoritosti. Svinja velja od nekdaj za vzgled nemarnosti in požrešnosti; volčja nenasitnost je prišla v pregovor. Kakor petelin predočuje upravičeni ponos, ravno tako predstavlja pav golo nečimernost in gizdavost. Erjavec pozna včliko umetnost moralistov in kaznuje s smehom. Le preberi, kako v opisu jazbeca neusmiljeno zdeluje dolgočasnega, lenega čmerikavca. To ni več jazbec, to je Jazbec!
Erjavec je empiriški moralist, pa je tudi filozof; zato se ne zadovolji s tem, da bi pokazal žival, kakeršna je, temveč pogleda na dno in nam pove, zakaj je taka. Ta stran njega knjige je posebno pomenljivo za odgojevalca. »Ovca je v človeški družbi izgubila vse dobre lastnosti svojih divjih sester; dolga sužnost jo je popolnem utopila in zbebala.« »Ce kodra tepeš, bo zmešan in boječ, kakor otrok, ki se s silo uči.« »Resnica je, da se mačka drži bolj hiše nego gospodarja; ali resnica je tudi, da je človek tega navadno sam kriv. Če se z mačko pečaš, bode te rada imela; če je pa nikdar ne pogledaš, morda še celo s kameni od sebe podiš, potem se ne smeš čuditi, ako ti ni zvesta. Po letu se tak zaničevan maček tudi rad izgubi od hiše, potepe se po polji in gozdu in skoro na pol podivja.« Postavi tukaj in marsikje drugod sam besedo človek namestu maček!
H koncu še nekoliko besed o njega jeziku. Spodnje Poljane so, ali bolj prav: so bile, kakor Krakovo. nekako na meji med mestom in deželo. Jedno oko je gledalo v božji svet, drugo pa proti mestni izobraženosti. Seljak, ki živi vedno v prirodi in je tudi tako-rekoč zrastel ž njo, opazoval je ne bode nikdar tako natančno, kakor takšen predmeščan; tudi ne išče v nji nikoli lepote, temveč gleda samo na škodo ali korist. — Predmeščani pa so se tudi radi malo odmikali pravim meščanom; zatö so si ohranili jezik nepopačen, pomnožili ga pa zaradi zapletenejših svojih razmer z mnogimi novoskovanimi izrazi in zasolili ga s tisto presekanostjo in zbadljivostjo, ki znači govorico
nižjih plasti j mestnega prebivalstva. Če hočeš spoznati ta jezik, zmeni se s sivolasimi možmi stare korenine, ki so se na domu rodili in so na domu ostali. — Kakor je vplivala ta okolica na razvoj Erjavčevih umnih zmožnosti in nagnenj, ravno takö je vtisnila tudi njegovemu zlogu svoj značaj. Njegov jezik je živ, kakor ga narod res govori, bujen in poln podob, in ta jezik se razločuje od umetno zvrtanega in zmodrovanega jezika kakor živa studenica od mrtve vode, in bodi ta še tako čista in mrzla. Kakor pa zajde v studenec časih kak pupek, ki bi nežljavcu pristudil vodo, narod pa pravi, da ji daje šele pravi ukus, takö tudi našemu pisatelju uide semtertja kaka beseda, ki se nam na prvi pogled zdi malo čudna. Mačkon, pujsek, bu-tica, zafrknen, komedija, čenčarija, lačenbergar — to so besede, katere bi se marsikdo pomišljal zapisati, on jih pa le, ker so značilne. On imenuje vse s pravim imenom. Kar diši, diši, kar smrdi, pa smrdi. Tak jezik govori veliki modrijan Sancho Pansa, v takem jeziku sta napisala brata Grimma pravljice svoje, z jezikom vred zajete iz preprostega naroda samega. Ta čisto prirodni, po gozdu in živali dišeči jezik je pa tudi najprimernejši ravno za tvarino, katero si je Erjavec izbral. Beseda je neločno spojena s snovjo; vse prilike, vse podobe so vzete iz tvarine same, in čestokrat se nam pokaže izraz v svojem prvotnem tropičnem pomenu. Zatö posebno so »Živali v podobah« umotvor brez tekmeca. Francozje bero še danes čez sto let Buffona, dasi nima več najmanjše znanstvene vrednosti, ker slovi zaradi vzornega soglasja med jezikom, zlogom in tvarino, in zaradi načina, kako je znal odušiti prirodo. V istini pa se zadovolji s priležnimi izrazi, katere je poznal lovec, zvedel od logarjev in druzih strokovnjakov in vpletel v racijonalistiško trezni jezik minulega veka. In vender sta si še Erjavec in Buffon najpodobnejša; zakaj vse druge knjige, s katerimi ga primerjajo, vse so ali popularno vednostne brez ozira na etiko, ali pa, kakor Michelet, fantastiške in sentimentalne v prirodni svoji filozofiji. — Erjavčeve »Živali« so kakor znano, tudi pravi besedni zaklad slovenskega naroda. Preštel sem in našel v opisu jazbeca 152 raznih samostalnikov, 95 pridevnikov in 136 glagolov, tedaj 383 samö raznih imen — pa kakšnih! Take besede poznajo samö še stari možje, ki jih jemljö drugo za drugo s seboj v tihi grob. Zaradi primere sem preštel tudi v Buffonovem opisu kukavice, ki je pa za petino daljši od »jazbeca«, dotične besede in naštel 162 samostalnikov, ki pa v nekoliko pojmovno spadajo k svojim glagolom, 52 pridevnikov in 94 glagolov, skupaj 308 raznih imen, gotovo tudi lepo število — naj te številke govore.
Videli smo zdaj, kako je Erjavec poznal značaj in potrebe svojega naroda, kakšen je namen njegovima knjigama, kakö temeljito in zajedno mikavno zna učiti, kako se zmerom ozira na vsakdanje potrebe, kako zna vnemati za lepoto v prirodi in zajemati iz nje zlatih nravstvenih naukov, in v kako plastiškem jeziku je vse to spisal. Vzgledov \	smo naveli sam6 za neobhodno potrebo, sicer bi bili morali prepisati
obe knjigi, zakaj v njih ni ne jednega stavka odveč. Lahko iz tega spre-vidimo neizmerni pomen, ki ga ima Erjavec za našo narodno odgojo sploh in za ljudsko šolo posebe.
»Slovenski mladini v pouk in kratek čas« posvetil je Erjavec svoje »Živali v podobah.« Poprimimo se jih temeljito, prebirajmo jih sami, poslužujmo se jih pri prirodopisnem pouku v šoli, posojujmo zrelejšim učencem domov, odraslim pa kažimo v šolskem vrtu in drugod, da uči on zmerom prav, naglašajmo njegovo vrednost in budimo vero vanj, kakor je on budil vero v nas!
Bilo je nekaj tednov po Erjavčevi smrti. Brali smo v petem razredu iz »Ptic« uvodni članek:,Ne preganjajte ptičev!'Ko prebere učenec besede: »Največ pa boste opravili vi iskreni prijatelji mladine, vi učitelji\ duhovni in svetni, vi bo dete najlaže dopovedati mladini, kako potrebne so nam ptice, vi boste znali v mehkih mladih srcih vzbuditi ljubezen in milosrčnost do živali sploh, do ptičev pa se posebno. Vem, da za to od mene ne potrebujete nauka, saj vam vase srce samo pravi, kako morate govoriti, da v srcih udane vam mladine zanetite čutje usmiljenja . .
umolkne in sveta tišina nastane v šoli. Nisem sicer prav nič spiritist, ali takrat sem se vender stresnil in bilo mi je. kakor bi njegov duh plaval nad nami.
Tovariši, storimo po njega besedi!
Slavna družba sv. Mohorja bi si pridobila veliko zaslugo, ako bi v ceneni izdavi dala zopet na dan »Domače in tuje živali« in »Naše škodljive živali«. Dobro bi pa bilo, da izbere manjšo obliko in pa manjši obseg zvezkom, kakor je to storila pri drugi izdavi »Čveteronožcev«, ker takd obile knjige prerade zapeljejo mladino, da jih površno bere. Dobro bi bilo tudi, da bi dala zbrati ali pa vsaj komu dovolila, naj zbere mnoge lepe povestice in mične popise druzih pisateljev, ki so zasuti v nje starih »Večernicah« in »Koledarčkih«, v majhne zvezke za šolske knjižnice. Tudi slavna »Matica Slovenska« bi lahko izdala Erjavčeve mladini primerne pripovedne spise: ,,Hudo brezno", ,,Ni vse zlato, kar se sveti" in ,,Kitico Andersenovih pravljic" v posebni izdavi. Mnogo se pri nas popirja potiska, pa imamo mladini vender neverjetno malo dobrih, to je razvedrilnih, mikavnih in poučnih ter v lepem jeziku pisanih knjig dati v roko. Otroci nas prosijo kruha, mi jim pa nimamo dajati nego kamenja!	Pis.

Iz arhiva.
Povest. Spisal Fr. Gestrin.
IX.
Toda la vida es sueno, Y los suenos suenos son!
Calderon.
inila je sedma ura, ko je stopal Lovro po širokih stopnicah v pritlično jedilnico, kjer je vsak dan zajutrekoval.
Razburjenost včerajšnjega dne se mu je nekoliko polegla, vender so mu žalostni dogodki in neprijetni vtiski ostavili svojo sled: — resen obraz.
Stopivšemu v jedilnico je prišla nasproti Anica, pozdravila ga, potem pa hitela v kuhinjo, da mu prinese zajutrek.
Tačas, ko je Kodrän zajutrekoval, pripovedovala mu je hči oskrb-nikova, da je oče odšel s Pavlom za rana na lov, mati pa da se je odpravila v Lesnice po opravkih.
»In kje je pl. Hager?« vprašal je Lovro.
Besede, katere je čul včeraj iz častnikovih ust in katere je na večer premišljeval, ugajale so mu v njega sedanjem položaji tako, da so se mu zdele istinite, in da bi rad še kaj takšnega slišal.
Cestokrat, kadar drugače ne more, tolaži se človek, slepeč samega sebe, z zanikanjem in zaničevanjem.
»Gospoda nadporočnika še ni bilo iz svoje sobe«, odgovorila je Anica, a videti ji je bilo, da ji je pogovor o plemenitem častniku neljub. Spominjala se je njega včerajšnje usiljivosti.
Kodrän je opazil to in baš radi tega nadaljeval pogovor v pričeti smeri.
»Dovolite, gospodičina, da Vas vprašam, kak6 Vam ugaja najnovejši gost v Kotu?«
»Vojaška uniforma ni bila nikdar simpatija moja«, odvrnilo je dekle nejevoljno.
»Čudno! — In vender se navadno govori, da sta dvobarvno sukno in rožljajoča sabljica najboljša premagovalca ženskih src,« govoril je Lovro poredno se nasmihajoč.
»To je govorica, gospod doktor, prazna govorica, katero je ustvarilo samoljubje plitvih častniških možgan.«
»Verjel bi Vam, toda pl. Hager me je drugače poučil,« opomnil je Kodrän.
»Tako? — Radovedna sem, kaj Vam je pravil.«
Anica se je posmehnila.
»Dejal mi je, da se ženskim ne sme zaupati, da so zvite, samo->	ljubne, sebične . . .«
»In tako dalje brez konca in kraja!« seglo mu je dekle v besedo. »Vi pa ste mu verjeli? — Prav, ako mu verjamete! Če ste ga izbrali svojega učitelja, morate mu biti zaupljiv učenec. — Zagovarjala ne bodem ženskih, ne zdi se mi potrebno, omenjam samo, da pregovor pravi: ,Kdor najbolj graja, kupi/«
Lovro se je ozrl dekletu v temne oči, da bi videl, kakšen vtisek so napravile njega besede nanjo. Ko pa je opazil, da se v njih globini bliska zatajena jezica, bilo mu je skoro žal, da je izrekel ostro obsodbo.
»Saj jaz ne mislim tako, jaz sem le —« hotel seje opravičevati.
»Le molčite in ne opraščajte se, gospod doktor, in verjemite izvrstnemu učitelju svojemu, ha, ha!« Ironiški se je zasmijala in stopila k oknu.
V tem so se odprla vrata in v sobo je stopil — nadporočnik pl. Hager. Obut je bil v visoke škornje, ob katere je priklanjaje se bil s prožno paličico.
»Poljubljam Vam nežno roko, gospodičina Anica! — Dobro jutro, gospod profesor!« pozdravljal je s počasnim, odmerjenim glasom, pristopil nato k mizi in se leno iztegnil na stol,
Anica se je molče poklonila in odšla po zajutrek.
»Vpraševal sem že po Vas, gospod nadporočnik, a dejalo se mi je, da Vas še ni bilo iz sobe,« začel je Kodrän pogovor.
»Eh, lahko, da bi me ne bilo in spal bi še, ako bi ne bilo v tem zakletem brlogu hlapca in dekle. Ali to dvoje bitij se postavi na vse zgodaj kakor nalašč pod moje okno ter kriči in tuli, da me iz-kriči in iztuli iz spanja. Vstal sem, šel v hlev, oštel deklo in švrknil starega švepca z bičem preko hrbta, potem sem ukazal osedlati svojega Armina in odjezdil na piano. Do sedaj sem jahal iskajoč zanimivih dogodkov, ali ves pot sam videl le nekaj starih babščet, ki so pükala repo.«
»Repa je časih tudi dobra jed«, hotel je Kodrän zbösti pleme-nitaša.
»Gotovo, ljudje in ščetinci jo jedö in zadnji imajo po mojih mislih boljši ukus nego prvi,« odvrnil je častnik in prekrižal nogi.
Lovreta je jezilo, da mu nadporočnik ne ugovarja. Bil je slabe volje in rad bi se pričkal.
Anica je prinesla zajutrek in hotela oditi.
»Kam tako naglo, gospodičina ?« zadržaval jo je Kodrän.
»Oprostite, da moram oditi, opravka imam v kuhinji. Sedaj se itak ne bodete dolgočasili; gospod nadporočnik je izvrsten družabnik, osobito kadar poučuje o ženskih vrlinah.«
Zavrtela se je na peti in izginila v kuhinji.
PI. Hager je pomembno pogledal svojega tovariša. — Lovretu je bil ta pogled neprijeten; vstal je in se jel izprehajati po jedilnici.
»Kakor vidim«, začel je častnik, »pravili ste dekletu o najinem pogovoru glede ženskih. Ne zamerjam Vam tega, toda nespametno ste ravnali in s tem ravnanjem baš podkrepili včerajšnjo mojo trditev, da ne poznate ženskih. — Ženski zaupati, ha, ha! Toda ne govorim več o tem, inače si še pokvarim z Vašo pomočjo novi svoj načrt.«
»Smem li poznati ta novi načrt?«
»Čemu? — Ako se mi posreči, spoznali ga bodete; ako mi iz-podleti, bolje, da ga ne veste,« odgovoril je pl. Hager.
Kolikor si je Kodrän poprej častnika želel, toliko mu je sedaj presedal. Zato se je poslovil, češ, da ima dela, ter odšel v arhiv.
Nekaj dnij ga že ni bilo ondu. Z nekakim zadovoljstvom je torej sedel zopet na stari stol in jel prebrskavati listine. Precej časa je delal, a ravno ko je hotel odpreti star kodeks, šinila mu je menda druga misel v glavo. Položil je obsežno knjigo na mizo, kakor da jo hoče pripraviti za drugikrat in odšel iz arhiva in iz gradu.
Pot ga je vodila v Lesnice k lekärniku.
Stipko Zgaga je lenaril na zofi in čital jednega önih romanov, ki v slabi nemščini na slabem popirji slikajo krvave dogodke in polzke prizore.
Ko je stopil Lovro v sobo, prestrašil se ga je tako, da mu je padla knjiga iz rök, in da niti odgovoriti ni mogel njega pozdravu. Vender kmalu se je jel zopet zavedati iz kretanja in prvih besed Ko-dränovih uvidajoč, da ima nepričakovani njegov gost popolnoma miroljubne namene. Široko je odpiral oči, ko mu je začel Lovro pripovedovati o vsi spletki, in blažen mir mu je legel v srce, ko je čui, da je bil oni poziv na dvoboj le prazna izmišljotina bodisi Olgina, bodisi nje pomagačev. — »Bolezen«, radi katere je nerado volj no preležal lepe ure doma, minila ga je takoj, in z radostjo je bil pripravljen, da spremi Lovreta do konca Lesnic. Saj pojde mimo županove hiše in uzre morda po dolgem času njo . . . njo . . . Olgo svojo! . . .
Le jedna trpka kaplja mu je kanila v neizmerno radost in jo zagrenila. Hvala Bogu, da ne za dolgo! — Kodrän je hotel, da se s Stipkovo pomočjo osveti Olgi, in radi tega je tudi prišel k njemu. Toda s tem lekärnik ni bil zadovoljen, dasi bi imel ravno on največ vzroka zato. Uvideval je sicer nekoliko, kolikor so mu pač dali slabi možgani, da je bil on tisti, ki je v tej spletki igral najžalostnejšo vlogo, vender, da bi se radi tega sedaj maščeval — nikakor ne! Odkar je poznal Olgo, do denašnjega dne mu je cvela v zaljubljenem srci zavest, da ga le nje ljubezen more osrečiti, z osveto pa bi si le nakopal nje srd. Zato je zbral vso svojo govorniško silo in jel Kodränu dokazovati, da je odpuščanje naj plemenitejše maščevanje. Lovro se je, spoznavajoč lekärnikove namene, smehljal starim, premletim frazam in naposled obljubil srečnemu Zgagi, da se bode ravnal po njega ple menitih naukih ter se maščeval z odpuščanjem.
Blaženi Zgaga!
Najrajši bi za to izjavo objel Lovreta, toda vzdržal se je in ga le z žarečim obrazom ponosno korakajoč poleg njega spremljal skozi Lesnice. Prišedši do županovih ozrl se je ljubeznivo in Bog vedi čemu tudi zmagoslavno v okna. Takisto je Kodrän pogledal kakor slučajno tja. Za steklom je zapazil svetlo uniformo Hagerjevo. — —
»Kaj dela on tu?« prišlo mu je na misel. »Izvršuje li morda nameravani svoj načrt ?« —-
Pogladil si je čelo z dlanjo in nadaljeval s Stipkom pričeti pogovor o izletu. Olge se ni hotel spominjati.
Zgaga pa mu je bil nepazen poslušalec. Misli so mu blodile povse drugod in jedva je dočakal trenutka, da se je mogel na ovinku proti Kotu posloviti od Lovreta.
Dasi bi sedaj najrajši kakor ptica poletel, vračal se je ipak le s počasnim korakom proti trgu. Spotoma se je nekolikokrat ozrl, da li gleda Kodrän za njim. V se zaljubljeni bebci vedno mislijo, da ves svet opazuje njih ravnanje.
Stoprav, ko je Lovro izginil za grmovjem, podvizal je lekärnik svoj hod. — Dospevši do županovih, zavil je noter. Stopil pa ni, kakor je bila doslej njegova navada, v gospodsko sobo, temveč sedel je za rdeče pregrnjeno mizo, kjer so obično sedevali preprostejši pivci.
Olga ga je pri mizici svoji v drugi sobi šivajoč zapazila. Prestrašila se je nekoliko njegovega prihoda Prej ga je namreč videla v družbi s Kodränom in pravilno je sklepala, da Stipko ve vso spletko. Vender kmalu je pregnala strah s prirojeno samozavestjo.
PI. Hager, ki je bil jedini gost, opazil ni niti prihajača, niti 01-ginega strahu.
Cviček, katerega je prinesla točajka, teknil je Stipku nenavadno dobro. Saj ga pa tudi že dolgo ni pil. — Ko se je nekoliko okrepčal, sesvalkäl si je cigareto, jel puhati dim pred se na rdeči prt ter natezati ušesa, da čuje, o čem se pogovarja plemeniti gost z dekletom v drugi sobi.
»Res, jako čudni so Vaši nazori, gospod nadporočnik,« dejala je Olga.
»Popolnoma prirodni, gospodičina,« odgovoril je pl. Hager.« Življenje naše je podobno snu, ako nam ta sen ni sladak, krivi smo sami. Stvarstvo nam je pokorno, uporabljajmo je torej v svojo korist. Ce je pri tem kdo naših bližnjikov na škodi, kaj nam tega mari ? Ima li käj soli v glavi, včdel si bode že pomagati. Naj Vam navedem primeri Recimo da imate, gospodičina, ljubljenca, ki Vam je od vsega srca udan, in katerega tudi Vi iskreno ljubite. Oba sta srečna, vajino življenje je krasen sen. Slučaj pa nanese, da spoznam jaz Vas, in da se mi v tem hipu porodi prepričanje: ako bi te ta deklica imela rada, potem bi bil srečen. Zberem torej vse svoje moči in se trudim, dokler si Vas ne pridobim. (Kaka ženska se namreč uda sladkim besedam, in sram bodi moškega, ki si ne more pridobiti ženske.) Pridobim si torej Vas, in odslej bi bila midva srečna. Vi ste se v svojem snu samo prebudili, a takoj zopet zaspali, da znova morda celo lepše sanjate. In Vaš prejšnji ljubimec? — Ako je pameten, presanjal bode v naročaji druge izvoljenke svoje življenje.« —
»Razumejem Vas, gospod nadporočnik,« vzkliknila je Olga. »Opravičiti hočete s tem moško nezvestobo.«
»Ženske li niso nezveste?« vprašal je pl. Hager ter si vihal brke. —
»Časih so nekatere, ali tolikokrat kakor moški, ne!«
»To baš dokazuje, da imajo ženske menj možgan, nego moški,« odgovoril je častnik. »Nobena stvar na svetu ni vredna, da bi se človek za vedno navezal nanjo, niti svet sam ne. Ako si se naveličal ženske, čemu bi je ne ostavil?! Življenje so sanje, sanje so pene. In kaj je ljubezen? — Lepe sanje, torej tudi pena!«
»Rekla sem Vam že, da imate jako čudne nazore,« segla mu je Olga v besedo.
»In jaz sem Vam odgovoril, da so popolnoma prirodni,« zavrnil jo je pl. Hager. »Sicer Vam jih pa nikakor ne usiljujem. Ljudi je v
obče težko prepričati. Drug drugega uči: Trpi! Nalagaj si bremena, pod katerimi pešajo dušne in telesne moči, potem pa jadikujejo, da je naš svet ,dolina solz'. — Čemu se pa jočete? — Čemu trpinčite sami sebe? vprašal bi jih. — Toda prebedasti so, da bi kdaj o tem razmišljali!«
*	»In usoda?« vprašala je Olga.
»Vi menite, da usoda ravna z nami ?« dejal je nadporočnik. »Prazna izmišljotina bolnih filozofov! Mi ravnamo s Svojo usodo! — ,Vsak je svoje sreče kovač', pravi narodni pregovor, in v marsikaterem narodnem pregovoru tiči več modrosti, nego je more spraviti na dan legija modrijanov.«
Olga je uvidela, da ne pride nadporočniku do konca, torej je rajša molčala. Zrla je skozi okno, kjer so na oskromnem vrtci ob hiši usihajoče cvetice z zadnjimi močmi srkale življenje iz medlih solnčnih žarkov, in mislila o besedah častnikovih. Nazori njegovi so se ji zdeli nenavadni, in zato on sam zanimiv.
PL Hager je nekaj časa molče slonel ob mizi, potem izpil svoje pivo in se poslovil od dekleta. S seboj pa je nesel veselo zavest, da njega poset pri županovih ni bil brez nobenega vpliva na Olgo.
Po odhodu častnikovem je ostala dčklica še vedno zroč skozi okno, in Štipko Zgaga je imel najlepšo priliko, občudovati zapeljive dražesti dražestnega ji telesa Srce mu je prekipevalo od ljubezni, toda približati se ji ni upal.
Olga je čutila, da jo motrijo lekärnika zaljubljeni pogledi, in pri-jalo ji je to. Ostala bi bila mirna na svojem sedeži, da je ni v veži poklicala mati.
Zgaga je mislil, da se sestane v veži s svojo oboževanko, zato je naglo izpil svojo merico in odšel. Toda v veži ni bilo Olge, niti ne pred hišo.
Krenil je proti domu.
Z zadovoljnim smehom na lici je odzdravljal srečevalcem in zahvaljeval znance, čestitajoče mu na ozdravljenji.
Blaženi Zgaga!	(Dalje prihodnjič.)
Književna poročila.
VIII.
V. Jagič, Glagolitica. Würdigung neuentdeckter Fragmente. Mit zehn Tafeln. Wien 18po, 4.0, 62 (posebni odtisek iz Denkschriften der kaiserl. Akademie der Wissenschaften in Wien, Philosoph-histor. Classe Bd. XXXVIII).
Ni še dolgo, odkar so našli na Dunaj i v knjižnici ondotne tehnike dva lista male osmerke popisana z okroglo glagolico. Prilepljena sta bila na platnicah neke knjige; katere, to se ni dalo več določiti, in vender bi to ne bilo odveč, ker se je pri odlepljenji teh listov pisava na nekaterih mestih pokvarila takö, da se zdaj marsikaj ne dä citati. Ta glagolški odlomek je objavil v zgoraj omenjeni razpravi prof. Jagič in vsestransko ocenil. Omenil je o njem vse, kar se sploh da povedati. V štirih poglavjih razpravlja korenito o provenienciji tega odlomka in o njegovi važnosti za poznavanje razvitka gla-golizma, podaje nam natančno analyzo teksta in latinski prevod, pojasnjuje jezikovno stran spomenika in njegovo grafiko in kaže na veliko važnost tega spomenika za zgodovino hrvaške glagolice. Izdanju, katero odgovarja v vsakem oziru najstrožjim zahtevam sedanje vede, dodan je na dveh listih phototypicen snimek, ta nadomešča popolnoma original.
Dunajska lista sta odlomek starega hrvaškega misala, tedaj glagolske knjige po zapadnem rimskem obredu. Oba lista sta glagolški palimpsest, kajti dobro se še dä videti, da sta oba lista bila že prej popisana z glagolico in sicer z manjšimi črkami, te so se zbrisale, kolikor se je to dalo, in potem se je znöva nänje napisala sedanja vsebina. V tem oziru se strinjata dunajska lista z jednim praškim odlomkom in z önimi listi kesnejše dobe, kateri so pridejani staremu glagolskemu evang. zographos. Vsebina dunajskih listov — odlomek rimskega misala — so nekatere molitve in sicer secreta, post communionem, missa altera Apostolorum: secreta, praefatio, post communionem; missa unius Apostoli: epistola ad Corinthios. Ta sicer malo obsčžen spomenik je prav velike važnosti, ne morda radi jezika — jezik je cerkvena slovenščina hrvaške recenzije brez kakih zanimivih posebnostij, tedaj e za e, u za a, i m. y, samö jeden poluglasnik — nego radi tega, ker nam pojasnjuje važno perijodo slovanskega -bogoslužja in nam odkriva v zvezi z neprecenljivimi kijevskimi odlomki najstarejšo dobo v zgodovini slovenske liturgije. Ne manjše važnosti je pa tudi za zgodovino in razvitek hrvaške glagolice, saj nam jasno kaže, da je bilo dosedanje mnenje o oglati hrvaški glagolici, o njenem razmerji nasproti okrogli glagolici najstarejših staroslo-venskih spomenikov v marsičem krivo.
Ko je izdal Sreznevskij kijevske fragmente — jednako dunajskima listoma tudi odlomek glagolskega po rimskem obredu sestavljenega misala, kateri so gotovo iz XI. stol. in spadajo v oblast (veliko)moravskega narečja — pozvedelo se je prvokrat nedvojbeno, da se je v pokrajinah velikomoravskih, tedaj tam, kjer sta slovanska apostola delovala, vršil že v stari dobi, recimo v X. stol. važen preobrat v slovanskem bogoslužji. Da se ohrani slovanski jezik v liturgiji nasproti silnim navalom nemškega duhovenstva in episkopata, odstopilo se je tcliko od prvotnega značaja slovanskega bogoslužja, da se je popustil iztočni, t. j. byzantinski obred in vzprejel rimski obred, kateri je bil udomačen tudi med nemškim duhovenstvom. Mislilo se je na podlagi kijevskih odlomkov, — kajti drugih virov za to sploh ni bilo, pisanih dokumentov, kateri bi o tem važnem preokretu jasno poročali, tudi ni, — da se je ta važen dogodek vršil ne dolgo po smrti Metodovi. Zdaj, ko imamo še dunajske odlomke, zasuknila se je stvar nekoliko drugače. Dunajska lista gotovo nista iz poznejše dobe, nego iz konca XII. stol. pa tudi ne starejša, nego iz početka omenjenega stoletja, kolikor se to da soditi po palaeogra-fiških posebnostih, in ta dva lista iz XII. stol., nedvojbeno hrvaške prove-niencije, svedočita, da je v tej dobi — kakor se je že to prej splošno mislilo — na hrvaških tleh gospodoval v cerkvi že zapadni (rimski) obred. Tedaj iz XI. stol. staroslovenski spomenik moravske proveniencije, kateri priča o rimskem obredu na moravskih tleh, in iz XII. stol. hrvaški odlomek istega značaja. Iz te okolnosti sklepa prof. Jagič v prvem poglavji svoje razprave, in reči moram, da je to najsijajnejši oddelek vse razprave, da se je vršil omenjeni preobrat od byzantinskega obreda k rimskemu na vsi zapadni strani krajev s slovenskim bogoslužjem, od včlike Moravske, tedaj od podnožja Karpat tja do srednje Dalmacije, že za Metoda: »Seit der Bekanntmachung« — piše na str. 5 — »der Kijewer Blätter also muss an der Behauptung festgehalten werden, dass schon in der ältesten Epoche der slavischen Liturgie, die man als mährisch - pannonische zu bezeichnen pflegt, in welche jedenfalls dieses Denkmal fällt, die ersten Versuche gemacht wurden den Gebrauch der alt-slovenischen Kirchensprache mit den Anforderungen des römischen Ritus in Einklang zu bringen. Ich hatte früher, nach dem Vorgange Safarik's und Anderer, hauptsächlich die Zeiten, die unmittelbar auf den Tod des Methodius folgten, in Betracht gezogen. Allein es scheint vieles dafür zu sprechen, dass der erste Anfang der Umgestaltung bereits in die dornenvolle Laufbahn des pannonischen Erzbischofs fällt/ O tem mislim, se zdaj ne bode dalo lahko več dvojiti, dasi rad priznavam, da se pri sedanjem gradivu ta nazor ne da toliko podkrepiti, da bi ga smeli smatrati za neovržno zgodovinsko resnico. Ni se morda rimski obred v slovansko cerkev na hrvaških tleh uvedel neodvisno od istega preokreta na severu v včliki Mo-
raviji; ni se morda to, kar se je, recimo v X. stol., vršilo tam gori na severu, v XI. ali XII. stol. ponovilo na Hrvaškem, ni tedaj v tem oziru nobene vezi med kijevskimi odlomki in dunajskima listoma? Saj je sploh znano, kako hudo se je moralo slovansko bogoslužje v svojih početkih na Hrvaškem boriti za svoj obstanek, predno je dobilo v sredini XIII. stol. novo in sijajno dovoljenje od Rima; ni morda ta borba provzročila, da se je v hrvaških pokrajinah popustil prvotni obred slovanskega bogoslužja, byzantinski in nadomestil z rimskim, kateri je prej gospodoval v teh krajih in v sosednem oglejskem patriarhatu? Jaz mislim, da ne. Hrvaški glagolizem se je razvijal neposredno pod vplivom pannonske pismenosti, le v tem slučaji je razume vna nepretrgana kontinuiteta glagolizma na Hrvaškem, od najstarejše döbe — dovolj je, da kažemo na glagolita cloz. — do največjega razvitka v XIV. do XV. stol. Da je bas, kar se tiče obreda, neka v€z med kijevskimi listi iz XI. stol. in med hrvaškim dunajskim spomenikom, da ni zadnji spomenik popolnoma neodvisen od prvega, da se dunajski fragmenti osnivajo na spomenikih istega značaja, kakor so kijevski odlomki, o tem priča jednaka terminologija bas v onih izrazih, kateri se smejo smatrati za izključno svo-jino zapadnega obreda, sösebno beseda v^sadi» kot prevod latinskega com-munio, katero je najti v obeh spomenikih in nekoliko tudi »pannonski« izraz mbša. Če bi ne bilo nobene zveze med obema spomenikoma rimskega obreda, t. j. če bi se ne bil rimski obred v hrvaških glagolskih knjigah uvedel iz pannonsko - moravske domovine in s tem obredom tudi vsa nova terminologija — katera je nasproti najstarejši pannonsko-moravski samo jako malo izpremenjena — nam bi bilo popolnoma nerazumno, kako imata oba spomenika, jeden iz severne včlike Moravske, drugi iz oddaljene Hrvaške, iste izraze kot prevod specifičnih katoliških (rimskih) izrazov. V tem slučaji se bi bil latinski izraz communio, kateri je vender skozi in skozi literarna beseda v staroslovenskem slovarji, na severu drugače slovenil kakor na jugu. Pa morda ne seza ta izprememba v »bogoslužji« v tako staro dobo, saj se ne dä z gotovostjo trditi, da so kijevski odlomki starejši od XI. stol. in oni so najstarejši slovanski spomenik zapadnega (rimskega) obreda ? Da se je ta izprememba vršila res v taktf stari döbi, še za časa delovanja Metodovega, o tem priča ravno dunajski spomenik. Kako bi se bila šele v XI. stol. iz pannonsko-moravskih pokrajin uvedla ta izprememba v slovansko bogoslužje na Hrvaškem, ker je bila kmalu po smrti Metodovi po nasilstvu nemškega duhovništva in madjarskega navala pretrgana vsaka verska vez med pan-nonsko-moravskim severom in hrvaškim jugom, ko so morali Metodovi učenci zapustiti pokrajine svoje prvotne delavnosti in pobegniti na jug čez Donavo, tedaj v času, ko se je na severu, kamor najbrž v tej dobi še ni sezala madjarska silovita invazija, slovansko bogoslužje komaj in komaj vzdrževalo
še nekaj časa, in kjer je, kakor pričajo kijevski in praški odlomki, kmalu nastopila popolna konstagnacija ? Rimski obred se je mogel uvesti v hrvaške glagolske knjige iz severnih pokrajin, t. j. iz Pannonije, samo v oni dobi, ko je še tamkaj cvetelo slovansko bogoslužje, ko je ona še vplivala na hrvaški glagolizem in bila merodajna za razvitek slovanske pismenosti na hrvaških tleh, tedaj za Metoda ali pa takoj po njega smrti, po njegovih pobeglih učencih in drugih duhovnikih, kateri so se semkaj umeknili iz Pannonije radi madjarske invazije.
Prof. Jagič je izkusil temu vprašanju še na drug način priti do živega. On je hotel to izpremembo, katera je bila za ono dobo na vsak način jako znamenita, spraviti v sklad z najstarejšimi poročili o delovanji bratov apostolov, z žitjem sv. Metoda in novo najdenimi pismi britanskega muzeja. On sicer končno sam priznava, da se nasprotstvo posameznih papežev, kar se tiče slovanskega bogoslužja, njih zdaj prijazno zdaj zopet neljubeznivo postopanje v tej stväri ne da še zdaj popolnoma pojasniti. Ipak je nam nekoliko pokazal iz teh poročil, zakaj in kako se je morda vršil ta preobrat. Lepo razlaga Jagič, kako so se Metodu že zgodaj stavile neke meje pri izvrševanji slovanskega bogoslužja: »unus vero hic servandus est mos, ut in missa primum apostolus et evangelium legantur lingua romana, postea slovenica<<c, bere se v 8. poglavji stsloven. vitae s. Methodii. Takšno je bilo tedaj dovoljenje papeža Hadrijana in tudi papež Ivan VIII., kateri je znöva slovesno potrdil, da slovensko bogoslužje nikakor ne nasprotuje rimski cerkvi in je tedaj znova dovolil nasproti vsem nakanam nemške duhovščine slovenski jezik v cerkvi, dostavil je tej važni koncesiji še naslednje besede: »jubemus tamen, ut in omnibus ecclesiis terrae vestrae propter maiorem honorificentiam evangelium latine legatur et postmodum sclavonica lingua translatum in auribus populi, latina verba non intelligentis adnuncietur. * Naslednik Ivana VIII.. na rimskem prestolu papež Štefan VI. je imel o slovenskem jeziku pri bogoslužji druge nazore. On je smatral pri koncesiji svojega prednika za glavne besede propter maiorem honorificentiam evangelium latine legatur, s tem je po njegovem mnenji bil latinski značaj cele maše dovolj označen, z druge strani je pa že Ivan VIIL izpodkopal slovansko bogoslužje najbolj s tem, daje zaukazal Metodu latinsko bogoslužje, kadar to želi knez: »si tibi et iudicibus tuis placet missas latina lingua magis audire, praecipimus ut latine missarum tibi sollemnia celebrantur.« Ta velika popustljivost papeževa nasproti včliko-moravskemu knezu je bila, kakor misli Jagič, vir mnogim neprilikam za Metoda: »Diese Clausel ist so zweideutig, dass sie für Methodius, als den Oberhirten von ganz Pannonien, eine Quelle beständiger Verlegenheiten und Conflicte bilden konnte. Es genügte, dass in irgend einem Theile seines Erzbisthums der Wunsch nach lateinischer Messe
laut wurde: wenn sich der Erzbischof nicht sogleich damit einverstanden erklärte oder der bedrängten slavischen Priester sich annahm, so gerieth er schon in Conflict mit der erwähnten Clausel der päpstlichen Concession. Man konnte gegen ihn scheinbar berechtigte Klagen erheben, dass er der slavischen Messe auf Kosten der lateinischen den Vorschub leiste ... Ja aus der Existenz dieser (sc. der rein slavischen Richtung der slavischen Liturgie), konnten die Gegner des Methodius geradezu die Missachtung der in der Concessionsurkunde des Papstes Johannes VIII. enthaltenden Bestimmungen ableiten und derartige Klagen gegen den Erzbischof nach Rom richten oder in Rom persönlich vorbringen (Wiching), dass Papst Stephan sich veranlasst sah, jene oben citirten Beschuldigungen gegen ihn zu schleudern.« Na ta način hoče Jagič pojasniti besede papeža Štefana VI., katere se nahajajo v neki instrukciji najdeni v britiškem muzeji: »Missas et sacra -tissima ilia ministeria que sclavorum lingua idem Methodius celebrare pre-sumpsit quam vis decessoris sui temporibus, domni videlicet Johannis, sanc-tissimi pape, iuraverit se ea alterius non presumere, apostolica auctoritate ne aliquo modo presumatur penitus interdicit.« Pri vsem tem ni prezreti, da je bilo različno postopanje papežev v tej važni stvari v marsičem odvisno od politike in oportunitete. Papež se je moral v marsičem ozirati na želje mogočnega nemškega episkopata in tudi nemških cesarjev in njih politike ni smel prezirati. Od tod najbrž ta fluktuacija v nazorih rimske stolice.
Po Jagičevem mnenji imamo v staroslovanskem žitji Metodovem še drug dokaz, da seza slovensko-latinska maša v Metodovo döbo, da se je vršil tedaj öni preobrat res že v tako stari dobi. On misli, da ni slučajno, da se v tem žitji za bogoslužje rabi izraz mbsä, dočim je najti v žitji Cirilovem samo izraz liturgija. Oni, kateri je to žitje iz grščine prevedel, vedel je dobro, da se v teh pokrajinah, o katerih je tam govor (Moravska, Pannonija) imenuje bogoslužje mioša in s tem izrazom je označen ob jednem tudi rimski obred bogoslužja. To se mi dozdeva nekoliko dvomljivo. Jaz sicer tukaj na deželi nimam nobenih pripomočkov, celo teksta žitja nimam pri roki, zato tudi ne morem ni tega ni onega mnenja dovolj podkrepiti. Voronov je navedel nekaj važnih razlogov, po katerih smemo sklepati, da sta obe žitji Cirila in Metoda od istega pisatelja in sicer da sta prvotno bili sestavljeni v grškem jeziku. Po tem bi res ne bilo brez razloga, da je najti v obeh žitjih v prevodu grške besede "XiTOupyia razliko, da je v viti s. Cyrilli, za Časa katerega je bilo bogoslužje še popolnoma slovansko, tedaj po iztočnem obredu (byzantinskem) najti izraz liturgija, v Metodovem životopisu pa mbša, kjer je govor že o poznejši dobi, o dobi, v kateri se je že uvedel vsaj v nekaterih pokrajinah njegove nadbiskupije latinski obred. Toda pri tem se ne sm6 prezreti, da spada sedanji rokopis Metodovega
žitja v XII. stol., najstarejši rokopis Cirilovega žitja je pa šele iz XV. stol. Nemogoče tedaj ni, da je v prvem žitji beseda mbša samö stari »pannonski* izraz, kateri se nahaja, kakor drugi taki pannonizmi samo v najstarejših rokopisih, v Cirilovem žitji je pa ta izraz nadomeščen z znanejšim izrazom liturgija, kakor so tudi drugi pannonizmi izginili iz poznejših rokopisov in virov. Če bi imeli Cirilovo žitje v tako starem rokopisu, kakor je Metodovo, morda bi tudi v njem brali mbša. K temu pridruži se še to, da obe žitji najbrž nista sestavljeni pred sredino X. stol., in da bi slovanski prevoditelj na jugu, kateri vender ni bil neposredni učenec slovanskih apostolov, delal v tej dobi razliko v prevodu istega grškega izraza in da bi ta razlika imela podlago svojo v različnem obredu, dozdeva se mi ipak nekoliko dvojbemo.	(Konec prihodnjič)
Statistična črtica dijaštva avstrijskih visokih š61.
Spisal Jos. Apih.
(Dalje.)
Aktivni so torej v tem oziru Nemci, Poljaki in Lahi; pasivni pak so Čehi in Rumunci, čeravno neznatno, Rusini, Slovenci in Srbo-Hrvatje z ogromno vsoto. Za leto 1868. je pa poleg uradne statistike bilo razmerje närodnostij nastopno: Vseh vseučilišnikov je bilo 7.274, med njimi Nemcev 51*07%, Čehov 17"24%, Poljakov 11%, Rusinov 6*47%, Jugoslovanov 5*77%, Lahov 2-29%, Rumuncev 1*22%, Madjarov 4*45%, drugih 0*49%. Leta 1886/7. Pa je bilo med vsemi vseučilišniki (vštevši inozemce) Nemcev 45*48%, Čehov 21*02%, Poljakov 15*30%, Rusinov 3"67%, Jugoslovanov 4-17%, Lahov 3*10%, Rumuncev 1*50%, drugih 5*76%. Ne gledč na domovino dijakov se je torej pomnožilo relativno število Čehov za 3.78%, Poljakov za 4*30%, Lahov za 0*81 %, Rumuncev za 0*28%, drugih za 0*82% ; padlo pa je pri Nemcih za 5*59%, pri Rusinih za 2*80%, pri Jugoslovanih za i*6o%. Nazadovanje Nemcev je posledica krepkejšega napredovanja Čehov in Poljakov, in ni nikakor neprirodna prikazen; pač pa so Jugoslovani in Rusini prezelö zaostali za Čehi in Poljaki — in to je nevesela prikazen; tem načinom jim mora dolg vedno narastati. —
Po našem računu pride povprek 1 vseučilišnik na 1.844 stanovnlkov; gledč na pojedine narodnosti je to razmerje najugodnejše pri Nemcih (1 : 1.524), Poljakih (1 : 1.576), Lahih (1 : 1.658) in Čehih (1 : 1.850); vsi
ostali närodi pa so daleč pod önim normalom: Rusini (i : 5.567), Slovenci (1 : 6.369), Rumunci (1 : 12.500) in Hrvatje (1 : 114.000).
Statistika uči torej, da uporabljajo Nemci, Poljaki, Lahi in Cehi najži-vahnejše priliko, da pridobe sinovom svojim akademiško omiko; tem potem morejo Nemci, Poljaki in Lahi biti ofenzivni proti sosedom, stiskajočim se ponižno v kot: proti Hrvatom, Rusinom in — Slovencem. Čehi pa hodijo nekako srednji pot — ako nam je smeti tisto normalno razmerje smatrati za takšno merilo.
Pod tem nagledom smo izračunjali, da bi imelo biti dijakov slovenskih 618, torej za 71% več nego jih je zdaj; Čehov je premalo za o-i°/0, Rusinov za 67 °/0, Hrvatov za 84% in Rumuncev za 85 °/0! — Slovenski vseučilišniki so bili 1886. 1. na nastopnih univerzah in fakultetah:
Na univerzi bogoslovcev pravnikov medicincev modroslovcev skupaj °/0 dotične
						univerze
dunajski	2	71	30	II	114	2*09
graški	4	38	16	3	6l	466
praški nemški	—	i	I	—	2	0 13
insbruški	—	i	—	i	2	0 24
Skupaj	6	in	47	15	179	
°/0 slovenskih						
dijakov	3 "35	62'OI	26'26	8'38	IOO o/o	
To je akademiška naša omladina, tisti nadobudni narastaj, kateremu bode popolni ti toliko važnih mest v narodnem ustroji. Ali bode zadoščal öni broj? Istina je, da mnogi akademiki ne dosežejo zaželenega smotra; istina je pa tudi, da na drugi sträni narasta »konsum<<: tistih sil, ki jih izobražuje univerza; istina je pri nas vladajoči nedostatek zdravnikov, pravnikov i. t. d., in sklepati se mora, da narod slovenski önih sil menj pro-ducira, nego jih potrebuje, in da nasprotno prebitek inorodnih sosedov zadelava široko vrzel, korakoma ustanovljajoč postajanke med nami.
Zanimati bi utegnilo morebiti tudi razmerje närodnostij na naših univerzah v absolutnem in v relativnem oziru. To razmerje kaže nastopna tabela, v kateri nismo nič prenaredili uradnih številk različnih närodnostij, pač pa dodali absolutnim brojem relativne številke:
Univerza
abs.
dunajska
°/o abs.
graška
s	o/
/o
					> 0				
Nemcev	Čehov	Poljakov	Rusinov	Slovencev	rt > u 6 'S m	Lahov	Rumunov	Madjarov	drugih
3607	271	2S0	43	114	211	126	107	5IO	187
66-tl	4*98	5 14	°75	2'l0	3*89	2'so	l*97	9 35	3 41
793	50	27	—	6l	165	181	8	18	5
6O-41	3*70	2'o7	—	4*70	I2'60	H«,	°"51	^ 34	0<37
Un iv e rza		Nemcev	Čehov	Poljakov	Rusinov	Slovencev	O rt > S-t E 0 C/5	Lahov	Rumunov	Madjarov	drugih
inspruška	abs. /0	618 75;«7	6 °'83	8 r07	—	2 °84	7 °'86	127 15*51	—	8 X'o7	42 5 25
praška nemška	abs. /0	1095 73*60	368 24*80	4 O,20	—	2 °*22	5	I °'05	—	2 °22	6 °'51
praška češka	abs. /0	2 °'09	2177 99*39	5 0>22	—	-	°'04	—	—	I °'04	5 °'22
lvovska	abs. /0	I °*09	—	692 63,85	389 35 88	—"	-	—	—	-	2 °'l8
krakovska	abs. /0	4 °86	I °'o9	IO5O 96*00	38 3*47	-	I °'09	—	—	—	-
črnovska	abs. /0	93 37*25	3 I*20	28 11 -28	33 I3*28	-	-	-	91 3^59	—	I
Nemci nadvladujejo torej na univerzi dunajski, graški, nemški, praški insbruški absolutno in relativno, na černoviški samo relativno in jako malo; Cehi na češki praški; Poljaki na krakovski in lvovski. Slovenci zahajajo iz znanih razlogov najrajši na Dunaj (63'7°/0 slovenskih vseučilišnikov) in v Gradec (34°/0), Rusinov je največ v Lvovu in Črnovicah, Hrvatov na Du-naji in v Gradci, Rumunov na Dunaji in v Črnovicah, Lahov v Gradci, Insprucku in na Dunaji, Madjarov na Dunaji in v Gradci. Najbolj »med-närodne<<: univerze so dunajska, graška in črnoviška; dasi so vse tri nemške, ne doseza število nemških slušateljev niti 2/s vseh dijakov ne; marveč je najbolj »nemška« univerza inspruška, dočim je nemška praška zaradi večinoma čeških bogoslovcev samö za ubogih 3/4 nemška. »Närodne(< univerze so v pravem zmislu: češka praška, krakovska in lvovska. V razmerji dijaštva po jezikih je izražena veljava nemščine v Avstriji, odvisnost nenemških nä-rodnostij od nemške kulture — ki si pa nositeljev svojih broj nekoliko nabira tudi med nami. Nasprotno nam je skorej izključno češki značaj dijaštva češke praške, in skoraj izključno poljski značaj dijaštva krakovske in (ako odštejemo večinoma rusinske slušatelje bogoslovske fakultete) lvovske univerze kričeč spomenik doslej še neizvedenega združenja slovanskih dijakov na slovanski visoki šoli, zakaj dijake slovenske in hrvaške najdeš na univerzah v Gradci in na Dunaji, a nikakor ne na slovanskih univerzah v Pragi, v Krakovem in Lvovu. V kolikor se dijak slovenski hoče spoznavati s ko-
militonom hrvaškim, češkim, poljskim in rusinskim, možno mu je le, ako se zateče k mednarodni „alma mater" ob Dunavu in Muri. In zdaj pa nam kdo očitaj »panslavizem* !	(Dalje prihodnjič.)
LISTEK.
Dragojila Milek f. Dnč 22. malega srpana t. 1. je v Ljubljani po dolgi, zelö mučni bolezni umrla gospodičina Dragojila Milkova, upokojena učiteljica in res prava dika težavnega in odgovornega poziva svojega. Neka slovenska prislovica veli: »Ce hočeš biti hvaljen, umrl«, toda kar se tiče pokojnice, reči je smdti, da je ni treba pov-zdigati na troške resnice, temveč samo priznati nam je nje redke vrline. Tovarišfca po-kojnici je v 182. štev. »Slov. Naroda« kratko, toda takd jedrovito in zvesto narisala nje življenje, da nam je le opozarjati na ta izborni spis, Pokojnica, rojenjä Ljubljanka (leta 1850 ), delala je malone do poslednjih dnij vsa leta učiteljske dobe svoje v Koboridu in si tam postavila v srci narodovem in mladine najstalnejši spomenik. Visoko naobra-žena, vender brez vse smešne napihnjenosti, vestna učiteljica, ali z ljubeznijo vladajoča mladim duhovom, pristna domcrodka, vneta za vse pristno in vzvišeno, najblažja hči in sestra, vzorna prijateljica: takd živi in živi v lepem spominu dolgo med nami cenjeno ime Dragojile Milkove! Tudi našemu listu je bila ranjca udana prijateljica in sotrudnica.
— m —
Tržaško - koprski škof Matej Ravnikar, slavni pisatelj in pedagog slovenski. V spomin razkritja spominske plošče v 13. dan julija 1890. 1. v njegovi rojstveni hiši 11a Vačah slovenski mladini poklonil yernej Ravnikar, slovenski učitelj. Z eno podobo, Izdala in založila »Družba Sv. Cirila in Metoda v Ljubljani 1890, 8, 31 str. Tisek J. Blaznikovih naslednikov. Tako se imenuje knjižica, ki je kot V. zvezek knjižnice »Družbe sv. Cirila in Metoda« prišla na svetlo. V nji nam je g. pisatelj, sorodnik velikega našega Ravnikarja, s spretnim peresom in čutečim srcem opisal življenje in delovanje pisatelja in učenjaka škofa Ravnikarja ter mladini slovenski postavil lep vzor pravega za cerkev in narod svoj vnetega moža, da bi ga posnemala in hodila po njegovih potih. Zlasti nam je ustregel, da je korenitemu spisu svojemu dodal tudi podobo Rav-nikarjevo in doslovno njegovo oporoko, ki jasno priča o Ravnikarjevem blagem srci, kakor o njegovem vedrem duhu. S to knjižico so šolske naše biblijoteke spet pridobile primeren dar, za katerega lepo zahvaljujemo g. pisatelja, kakor tudi »Družbo sv. Cirila in Metoda«, ki pod modrim in previdnim vodstvom svojim lepö napreduje in se razcvita našemu narodu v čast in slavo! (Mimogrede omenjamo, da je Ravnikarjev životopis, ki je brezimno natisnjen v koledarji »Družbe sv. Mohorja« za leto 1878. in katerega navaja g. pisatelj na 12. strani svoje knjižice, spisal prof. Fr. Leveč.)
Slovensko petje v preteklih dobah. Drobtinice za zgodovino slovenskega petja. Spisal, izdal in založil Fran Rakusa, nadučitelj. Natisnila »Narodna Tiskarna« v Ljubljani 1890, m. 8, 171 str. — Ker naravnost povemo, da nas je ta Rakuševa lična knjiga posebno razveselila; zakaj prvič nam je lep dokaz zavednosti in pridnosti slovenskega ljudskega učiteljstva, in drugič nam g. pisatelj v nji opisuje tvarino, katere se doslej v
Slovencih še nihče ni lotil. Gospod nadučitelj Rakuša si je postavil lepo, a tudi težko nalogo, povedati nam zgodovino slovenskega petja od najstarejših časov do denašnjih dnij. Sam priznava v predgovoru, da tako ogromno delo je možno izvršiti samd pisatelju, ki biva v velikem mestu poleg bogatih knjižnic, nikakor pa ne selskemu učitelju, ki stanuje oddaljen od omikanega središča tam na kmetih. Vender moramo pritrditi, da se je g. Rakuša vestuo pobrinil ter kolikor je bilo moči, pridno zbral in umno porabil \	vse, kar mu je bilo možno po raznih knjigah in časopisih, nemških in slovenskih, najti
podatkov o slovenski pesmi in nje skladateljih. Knjiga obseza tri dele. V prvem govori g. pisatelj o slovenskem petji in njega razvoji od najstarejših časov do sedanje dobe. V njem se spominja zaslug, katere so si za slovensko petje in slovensko pesem pridobili Primož Trubar, Jakob Gallus, Adam Bohorič, Tomaž Hren, P. Nikolaj Dolar, Vi-sentinij, Gregor Alasia, baron Žiga Zois, Jakob Zupan, Repež, Redeskini, Linhart, Vodnik, Volkmer, Japelj, Modrinjak, Stanič, Dajnko, Jožef Lipoid, Traven, Andreaš, Vodovnik, Ahacelj, Slomšek in razni novejši skladatelji. V vsi knjigi nam to poglavje najmenj ugaja, ker je pisano preveč aforistično. Vender radi priznavamo, da je v njem nakopičenega mnogo lepega gradiva. — Drugi del priobčuje životopise umrših skladateljev slovenskih. Opisani so tu precej temeljito: Fr. S. Adamič, Luka Dolinar, Jurij Fleišman, Anion Hajdrih, Josip Hašnik, Anton Hribar, Josip Kocijančič, Avgust Leban, Kašpar Maöek, Kamilo Mašek, Blaž Potočnik, Gregor Rihar, Dragotin Ripšl in Miroslav Vilhar. — Tretji del obseza životopise živečih še skladateljev slovenskih. Tukaj so opisani: Leopold Belär, Danilo Fajgelj, Anton Foerster, Franjo Gerbič, Ignacij Hladnik, P. An-gelik Hribar, brata Benjamin in Gustav Ipavec, Davorin Jenko, Jožef Levičnik, Ivan Miklošič, Anton Nedved, Fr. S. Vilhar, Hrabroslav Volarič, Vojteh Valenta, Andrej Vavlcen in Janko Zirovnik. Lično knjigo lepšajo tudi podobe Trubarjeva, Riharjeva, Slomškova, Fr. S. Vilharjeva, Foersterjeva, M. Vilharjeva, K. Maškova, Kam. Maš-kova, Lebanova, Kocijančičeva, Hajdrihova in Adamičeva. Giedd životopisov in podob moramo pripomniti, da se g. pisatelj po naših mislih ni držal povsod pravega razmerja. Zdi se nam, da gre skladateljem, ki imajo posebne zasluge za razvoj slovenske pesmi, v takšni knjigi, kakor je Rakuševa, tudi več prostora. Takšni skladatelji bi morali biti opisani temeljiteje in dotičnim opisom bi se bila morala dodati na vsak način tudi podoba dotičnega skladatelja. Riharju n. pr. je odmerjenih polnih 12 listov, Nedvedu pa samo jeden in še ta brez podobe skladateljeve! In vender moramo Nedveda kot učitelja, pevovodjo in skladatelja neumrjočih, deloma že narodnih slovenskih pesmij imenovati diko slovenskih skladateljev. Le pomislimo, kaj je Nedved samo s svojim »Slavč-kom« storil za razvoj slovenskega petja v naši ljudski šoli! Ze ta velika zasluga njegova bi bila morala g. pisatelju — učitelju biti migljaj, da bi bil tega ljubljenca našega nekoliko obširneje opisal ter spisu svojemu dodal tudi podobo njegovo. Tudi Foerster se nam zdi preskromno opisan. Toda navzlic tem pegam, moramo Rakuševo knjigo ime->	novati jako lepo in velezaslužno delo, katero radi in z dobro vestjo priporočamo občin-
stvu slovenskemu, zlasti našim pevcem in raznovrstnim pevskim društvom. Pisana je z velikim navdušenjem za to prelepo umetnost in preverjeni smo, da bode povsod vzbujala veselje do petja in ž njim. budila in krepila narodno zavednost. Knjiga ima tudi jako lično, prikupljivo vnanje lice ter zelo čedno tiskana in lepo vezana. Dobiva se »Narodni Tiskarni«, pri knjigovezu Janezu Bonači, in pri knjigarjih Kleinmayrji in Gi-ontiniji v Ljubljani. Broširana stoji 80 kr. , elegantno , vezana z zlatim obrezkom pa i gold. 50 kr.
Vežbovnik (Exercier - Reglement) za cesarske in kraljeve peš-čete. Poslovenil in založil Andrej Komel pl. Sočebran, c. in kr. major v p. Natisnila tiskarna družbe sv. Mo-
horja v Celovci 1890, 16, 63 str. — Cena 20 kr. — Ta nova vojaška kniižica obseza uvod, posamezno izobrazbo vojakov, vod, kompanijo, boj, počastenja in parade, izobraževanje vojakov, telovadbe in znake s trobilom ter je polna novih slovenskih terminov, za katere moramo neutrudnemu gospodu majorju od vsega srca biti hvaležni. Želimo, da bi si vsak Slovenec, ki služi cesarja in nosi puško na rami, omislil to lepo knjižico. Dobiva se pri raznih knjigarjih in pri g. pisatelji (Graz, Grazbachgasse 40)
Angeljček. Otrokom učitelj in prijatelj Izdal Anton Krzič. V. zvezek. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani 1890, 8, 48 str. — Cena? — Med slovenskimi pisatelji, ki s primernimi knjigami zalagajo naši mladini namenjene šolske knjižnice, moramo v prvi vrsti imenovati g. kateheta Antona Kržiča, izdavatelja »Angeljčka«, katerega V. zvezek nam je došel pred nekaj tedni. Reči moramo, da se je ta zvezek g. Kržiču posebno posrečil in veselje je gledati otroke, kako slastno ga ber<5. G izdavatelj je pa v tej knjižici zbral tudi dokaj lepe pesniške, pripovedne in zabavne tvarine ter vse olepšal s kratkočasnimi in lepimi podobicami. V tem zvezku beremo zanimive doneske gg. J. E. Kreka, Rad. Silvestra, P. Bohinjca, A, Medveda, Fr. Riharja i. dr. Kdor hoče razveseliti male svoje otroke, ki znajo že brati, naj si omisli to lepo knjižico.
Grška in rimska mythologija. Med najrabnejše učne in priročne knjige o grškem in rimskem bajeslovji spada znana nemška knjiga Viljelma Stolla, katera je vsakemu pridnemu gimnazijalcu dobro znana. Ker se je zadnja leta v nekatere nižje gimnazije uvedla slovenščina kot učni jezik in se tudi latinščina poučava s slovenskim učnim jezikom, bilo je želeti, da naši gimnazijalci tudi iz mitologije dobodo slovensko pomožno knjigo v roke. Tej potrebi je ustregel g. prof. Lavoslav Koprivšek v Rudolfovem s tem, da je Stollovo mitologijo poslovenil ter jo priobčil v 27—34. zvezku Krajčeve »Narodne biblioteke.« Velezaslužno delo g. prof Koprivška je prvo te vrste v našem slovstvu; zato mu želimo obilo uspeha ter knjigo priporočamo učiteljem in učencem po naših gimnazijah.
Narodne legende za slovensko mladino. Nabral, izdal in založil Anton Kosi, učitelj v Središči, I. zvezek, natisnil W. Blanke v Ptuji 1890, m. 8, 39 str. — Cena iztisku 18 kr. — G. Kosi se je lotil jako lepe in hvalevredne naloge, zbrati in na svetlo dati narodne legende, primerne šolski naši mladini, in to svojo nalogo je takoj s I. zvezkom jako častno rešil. V knjižici, ki leži pred nami, priobčil je 21 narodnih legend in to i o sv. Gregorji, 2 o sv. Martinu in 19 legend o Kristusu in sv. Petru. Res, da je večina teh legend bila že natisnjena v »Vrtci«, v »Glasniku« in »Popotniku«, a raztresene po teh, zvečine strokovnih časopisih niso bile mladini naši pristopne. Iz mnogih legend nam odseva lepi pripovedni dar in prijazni humor našega preprostega näroda in tudi vsebina ni spotakljiva. Rokopis je pred natiskom pregledal in pohvalil č. g. Ivan Skuhala, dekan v Ljutomeru. Želimo, da bi nas g. Kosi kmalu oveselil z II. zvezkom.
Iskrice. Zbirka pesmij in povestij. Spisal yanko Leban, učitelj v Avberu pri Sežani. II. zvezek. Založil in tiskal Rudolf Milic v Ljubljani 1890, 16, 48 str. Cena po 15 kr., s pošto po 17 kr. zvezek. — Pisatelj je drobno, a lepo knjižico svojo poklonil slovenski mladini, katera mu bode za zlate nauke in mične pesmi in povesti gotovo hvaležna. Knjižica nam podaja 12 pesmic, 4 povesti, dva poučna spisa v pripovedni obliki in kratek životopis princa Evgna G. pisatelj ostro pazi na lepo in pravilno jezikovno obliko; rekli bi skoraj, da je časih še prevelik purist. Neče nam n. pr. iti v glavo, zakaj bi bilo »skrušen« bolje nego »skesan«. Želeli bi dalje, da bi pri pisanji tujih svojskih imen posnemal modre svdte o. Stanislava Skrabca ter ne pisal n. pr. Marlborough, Malplaquet, ker mladina in sploh preprosti ljudje takih tujk ne znajo izgovarjati. Take besede naj bi se pisale takö, kakor jih izgovarjamo. Mimogrede omenjamo, da
slednji, a, e, ni der letzte, ampak jeder: slednje veselje (št. 46.) zatorej ni »das letzte Vergnügen«, ampak »jedes Vergnügen«. Malokatero besedo pisatelji naši tako mučijo, kakor ta nesrečni slednji.
Spisi Krištofa Šmida. IX. zvezek: »Hmeljevo cvetje«. — »Marijina podoba«. Poslovenil P. Florentin Hrovat. Tiskal in založil J. Krnjec v Novem Mestu 1890, 8, 102 str. — Cena zvezku po 30 kr., trdo vezanemu 40 kr. — Krištofa Šmida prištevamo še vedno med najboljše in nepokvarjeni mladini najpriljubljenejše pripovedovalce in marsikdo med nami se še tožno spominja tistih srečnih mladih let, ko je spise njegove prebiral z rosnimi očmi. Cč. 00. frančiškani v Rudolfovem so si izbrali lepo na-logo, povesti tega izbornega pripovedovalca mladini naši podati v novi, tudi v jezikovnem oziru hvalevredni izdavi, ki je doslej dospela do IX. zvezka ter obseza zgoraj imenovani dve lepi povesti. Knjiga bodi šolskim knjižnicam in vsem, ki hočejo otrokom svojim podati kaj tečnega berila, toplo priporočena.
Slovenski zemljepisni atlas. (Vabilo na naročbo) V rokopisu imam pripravljen slovenski zemljepisni atlas, ki bode v prvi vrsti raznovrstnim slovenskim šolam primeren. Ako dobim dovolj naročnikov, hočem ga s a m založiti, čeravno se mora vtakniti v tako delo veliko denarja. Uljudno vabim torej vseskupno slovensko občinstvo na obilo naročbo prvega slovenskega šolskega zemljepisnega atlasa, čegar cena bode i gld. Naročnine ni treba naprej pošiljati. Ivan Lapajne, šolski ravnatelj.
Za ,,Narodni Dom"! Menda ni samo nas Slovencev, ampak bolj ali manj sploh človeška slabost, da se marsikatere lepe ideje z velikim in občim veseljem poprimemo ter z navdušenjem začnemo za njo delati, ali, ker se ne da v kratkem času uresničiti, začne navdušenost, začne zanimanje za idejo pešati, ker nam v obče nedostaja one železne vstrajnosti, ki ne odneha, dokler ni namen dosežen. Tako se godi pri nas tudi ideji »Narodnega Doma«. Ali ni vredna, da bi našla vztrajnega zanimanja in podpore pri vseh Slovencih? Ali nima »Narodni Dom« naposled lastnina Matice Slovenske, torej lastnina vseslovenskega društva, postati in njega letne dohodke v pospeševanje slovenske literature izdatno pomnožiti? In vender se je število teh, ki še za »Narodni Dom« kaj žrtvujejo, zelo zelo skrčilo. Da bi pa to zanimanje po vsem ne nehalo, ampak se od časa do časa prebujalo, za to skrbeti je glavni namen »Krajcarskemu društvu«, ki je tako rekoč eksekutivni organ društva »Narodni Dom«. Po knjižicah z znamkami je nabralo po krajcarjih in deseticah že skoraj deset tisočakov. Ali zanimanje za te knjižice je skoro popolnoma nehalo. Zvesto svojemu načelu, katero je izraženo v njegovem imenu, po majhnih pa mnogoštevilnih žrtvicah nabrati velike svote, izmislilo si je nekaj novega. Hotelo je namreč te majhne žrtvice prikleniti na nekatere vsakdanje potrebščine olikanih zavednih Slovencev, ter tako odpreti trajen vir dohodkom za »Narodni Dom«. Društvo je namreč takole sodilo; Ako daš prijatelju ali znancu vizitnico, ako mu naznaniš kak vesel dogodek, na pr. svojo zaroko ali poroko, ako mu pismo pišeš in se vse to zgodi na takem popirju, ki je okrašen, ne s kakim monogramom ali s kako rožico ali kako enako sličico brez pomena, ampak z znamenjem, ki priča, da se udeležuješ žrtev za skupne narodne namene, in ki vrhu tega kaže čedno podobico katerega izmed slavnih Slovencev, ki se jih s ponosom in s hvaležnostjo spominjamo, potem ima gotovo taka vizitnica, tako naznanilo, tak list za zavednega Slovenca še poseben pomen in posebno vrednost, katere navadni popir ne more imeti, ker to so potem tako rekoč vidna zna menja rodoljubja med nami.
Te ideje, katero so na podoben način naši bratje Cehi že davno v korist »Ustrednf Matice Skolskd« uresničili, poprijelo se je »Krajcarsko društvo«, ki ima po izpremenjenih svojih pravilih zdaj tudi pravico tiskovine v svoj namen izdavati, ter je dalo podobice
štirih slavnih Slovencev: Vodnika, Prešerna, Slomšeka in Bleiweisa v različnih okvirih in različni velikosti, v jedni ali dveh barvah natisniti na vizitnice, naznanilne kartone, liste in zavitke za pisma. Podobe so krasno izdelane, tisek in popir je od prve tvrdke v tej stroki v Avstriji in tako smemo biti prepričani, da podamo Slovencem eleganten »narodni popir«, katerega bodo gotovo prav veseli.
Bodi vsem rodoljubom priporočeno, da začnejo zdaj posnemati naših bratov na severu šeg o, ter med seboj si le od »Krajcarskega društva« izdane vizitnice in naznanila in pisma pošiljati. Vizitnice pa bi se dale še o marsikateri drugi priliki rabiti, nego se zdaj navadno rabijo. Kako lepa je na pr. na Češkem razširjena navada, da dragim in zaslužnim pokojnikom na krsto polagajo vence, lire in jeduake stvari, sestavljene iz samih takih vizitnic, na katere so prijatelji, znanci in častitelji zapisali svoje ime poleg kakega primernega reka ali verza, ali pa tudi vencem med liste vtikajo take vizitnice; gotovo posnemanja vredna navada! Naznanilni kartoni pa bodo tudi narodnim društvom lahko služili v njih namene, v naznanila, vabila, programe, plesne rede i. t. d. Vsi ti popirji bodo res nekoliko dražji od navadnih, pa gotovo bodo rodoljubom tako ugajali, da bodo prav radi neznatne žrtvice polagali na žrtvenik »Narodnega Doma«. V kratkem bode po časnikih se natančneje razglasilo, po kaki ceni, in po katerih trgovcih se bode ta »narodni popir« prodajal	Odbor t>Krajcarskega društva«.
Prirodopisne novice. Neki učenjak iz Ljubljane nam poroča te zanimive pri-rodopisne novice: Po Vipavskem je mnogo velikih ščipavcev ali škorpijonov, katere ljudje lovč ter jih v velikih množinah pošiljajo lekarničarjem na Dunaj, ki delajo iž njih takozvano skorpijonovo olje. Trgovina s škorpijoni je relativno znatna. Ker pa so se večkrat pritoževali poštni služniki, da so jih pičili škorpijoni, ki so se pošiljali v zabojih ali koških, vprašala je deželna vlada kranjska deželni zdravstveni sv&t, kakd bi bilo pošiljati škorpijone, da bi poštnim uradnikom ne bili opasni in da bi tudi ubogi ljudje, ki lovč in razpošiljajo škorpijone, ne imeli velikih troškov. Deželni zdravstveni svet je nasvetoval, naj se škorpijoni razpošiljajo v luknjičastih zabojih ali sodčkih, ki so pritrjeni v drug večji luknjičast zaboj ali sod. Tako imajo živali dovolj zraku in ne morejo nikogar pičiti. —
Doktorju G. J. M. Ederju, voditelju c. kr. učnega zavoda za fotografijo na Du-naji, posrečilo se je nedavno fotografirati oko t. j. sliko na očesni mrežni kožici kresnice (Lampyris splendidula). Iz te fotografije se da posneti, kako daleč vidi ta drobna živalca. Slika na očesni mrežni kožici kaže jasno blizu 350 korakov oddaljeni stolp Schottenfeldske cerkve, cerkveno okno, na okno prilepljeno črko R in cel6 skozi okno notranjost cerkve. Ta fotografija nam priča, do kakšne popolnosti je že dospela ta lepa umetnost, na drugi strani pa tudi dokazuje, da žuželke s svojimi zloženimi očmi vidijo dalje, nego se je mislilo doslej (Primeri »Mittheilungen aus der k. k. Lehr- u. Versuchsanstalt für Photographie und Reproductionsverfahren in Wien, Juli, 1890.«)
,,Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna tiskarna« v Ljubljani.