f Ivan Tomšic. __ n zopet učitelj! - Zadnjega četrt leta je smrt prav čutno M posegla s svojo koso med vrste učiteljev in raoža za rnožem je iztrgala iz naše srede. V Pragi je urarl nadarjeni pesnikucitelj Jožef Freuensfeld, v Kranji nadueitelj Miha Kuster in vpokojeni učitelj Jakob Ukmar, v Ljubljani Podraški uritelj Anton Jakše in v deželni bolnici učitelj v Kamni Gorici Andrej Jekovec, v Kropi nadučitelj Marko Kovšca, v Planini vpokojeni učitelj Ivan Juvanec, v Tunjicah Ivan B^erlan, v Veliki Dolini Perdo Strel, v Zagradci Anton Vrancič, v Ljubljani pa — Ivan Tornšic. Ko človek bere to dolgo vrsto imen, katera so nosili v življenji možje, živeči in delujoči s pravim navdušenjem za svoj stan, tedaj mu resnično napolni dušo žalost, in zamisli se v polupretekle čase, ko je še vsak izmed njih delal na svojera mestu ter morda snoval v svojem duhu lepe načrte, s katerimi bode lahko več dosegel in lažje pripomogel ljudstvu do omike in blagostanja. Ali teh mož ni več! Bodisi! -• Vsak je zaslužil svoj pokoj -— le ona praznota v našem številu boli vsakoga, zakaj težko je najti takim izgubam vrednega in primernega nadomestila. Po malone jednoletnem bolehanji, katero se je v zadnjem casu izpreraenilo v pravo muko in trpljenje, je umrl v 17. dan mal. travna t. 1. v Ljubljani Ivan Tomšic, katerega ime pozna vsak, kdor se količkaj peča z našo književnostjo. Ivan Tomšic se je porodil 4. grudna 1838. 1. v Vinici med Belokranjci na Dolenjskem, kjer je njegov oče Bornard učiteljeval. Bernard Tomšic je bil sam pisatelj ter je dopisoval raznim nemškira in slovenskim časopisom, takisto njegov brat Emanuel. Ivanov oče je bil vesten, marljiv in strog učitelj, torej je bil Ivan s svojim bratom Ljudevitom kar najbolje vzgojen. Izvestno pa je na mlado Ivanovo dušo vplival tudi oni lepi Belokranjski svet, prijazna Vinica s svojim temnim, starim gradora, pod katerim teče v široki strugi Kolpa, in na nje drugi strani dolga, jednakolična ravnina Hrvaške zemlje. Vse to čarobno stvarstvo božje je vzbudilo v njem gorko ljubezen do rodne zemlje in do materine besede, katere ni zatajil nikdar v svojem življenji, katere ni vedno bolj in bolj razvnemal samo v svojera srci, nego tudi v srcih slovenske mladine. Na Vinici je dovršil 1. in 2. razred ljudske šole, potem je pa s pomočjo A. Zamejčevo in dr. J. Bleiweisovo prišel v Ljubljano, kjer je v letu 1860. končal svoje studije. Njegova prva služba je bila v Tržiči, kjer je bil učitelj do 1868. leta. Svojega službovanja v Tržiči se je še pozneje spominjal v Letopisu Matice Slovenske, kjer je 1. 1884. opisal: Znamenitosti v Tržičsi na Gorenjskem iz francoske dobe. Iz Tržiča se je preselil v Ljubljano na normalko ali sedanjo c. kr. vadnico. Od 1. 1868. pa do svoje bolezni je neprestano deloval na tem zavodu kot dober učitelj, proste ure pa je uporabljal v spisovanje knjig in v urejevanje svojega lista ,,Vrtca". Poleg tega je bil raarljiv odbornik raznim društvom in mestni odbornik Ljubljanski ter c. kr. okrajni šolski nadzornik za Ljubljansko okolico. Več, kakor s svojo ljubeznivo, iskreno besedo v šoli, je storil s svojim peresom, katero se rau ni nikdar skrhalo. Kot vrl, izvrsten učitelj je prezrl vse življenje mlade, neizkušene otroške duše, zatorej je tudi največ spisov za mladino, katero je najraje nazival ,,nežno slovensko mladino", pošiljal med' svet. Mormmentalno delo njegovih rok je ,,Vrtec" — ta neizčrpni vir otroške poezije, bujne domišljije mladih src, vir moške zrelosti mladih duš, kažipot oraahujočim nogam otroškim, katere skuša podreti nasilni val razbrzdanega življenja, knjiga modrosti in vsakdanjosti, veselosti in žalosti, šale in resnice! Vse to velikansko delo je nakopičeno v 23. letnikih Vrtčevih, katero so nanosili skupaj zreli možje, katero je on uvrstil in razporedil in raarsikatero praznoto sara popolnil. Kakor bučele ob cvetji so se nabirali ob Vrtci stari in mladi pisatelji in pesniki in donašali gradivo, s katerimi si sezidaj otrokovo srce raočan zid, skozi katerega ne pride nikdar zla beseda ni zla, misel v njega svetišče! Odpri katerikoli letnik, raalone na vsaki strani najdeš spis Tomšicevega peresa. Pisal je za list izvirne povesti in pesmi, prevajal iz češčine, hrvaščine in nemščine, pilil in popravljal slabo blago — storil je vse, kar se mu je zdelo najboljše za Vrtec. In celo, ko je — rekli bi — gledal Tomšic smrti v koščeni obraz, ni dal Vrtca iz rok, dokler mu ga ni sama iztrgala. Tako je bilo mogoče, da si je pridobil Vrtec mnogo prijateljev in da je preživel svojega skrbnega očeta! Ko bi Torašic ničesar drugega ne storil, kakor zalagal in izdajal Vrtec, bi si oslavil svoje ime. Ali poleg Vrtca je 9* izdal mnogo drugih knjig in dopisoval drugim listora. Prvič se je oglasil 1. 1855. v Šolskem Prijatelji. Vanj je pridno pisal in tudi Zgodnji Danici pošiljal svoje spise (najvec nabožne vsebine). Leta 1863. je stopil v kolo sotrudnikov Učiteljskega Tovariša, katerega je leto za letorn zalagal s pedagogiškimi razpravami. Pisal je v Slovenski Glasnik, v Primorskega Ilirjana in Primorca, v Novice in v Besednik. Preprostemu ljudstvu je spisal 1. 1867. knjigo o sadjereji, 1. 1870. knjigo o poljedelstvu. Slovenski mladini je podaril v letu 1866. Zlate orehe, katere je v drugeni natisku izdal 1. 1888. Za Zlatimi orehi je prišel njegov ABC v podobah in besedah, potem Prirodoslovje v podobah in 1 1870. Vošilna knjižica. Za to je pisal leto za letom knjigo za knjigo: Nazorni nauk za slovensko mladost, Krištofa Smida sto raalih pripovedek, Gledališke igre za slovensko mladino, Knjižnica slovenskej mladini (3 zvezki), Habsburški rod, Cesar Pranc Jožef I, Nazorni nauk za slovensko mladino (druga knjiga), itd., itd *) Iz teh kratkih podatkov je razvidno, da ni pokojni Tomšic zakopal svojih talentov, nego da je vrlo pridno delal ter vsako prosto uro uporabil v korist in napredek književnosti naši. Vsega skupaj je napisal, priredil ali poslovenil do 30 knjig, v Letopise Matice Slovenske pa je sestavljal 18 let Bibliografijo Slovensko. To izredno, vzorno njega delovanje v šoli in na književnem polji je odlikoval cesar sara, ko mu je podaril leta 1883. zlati križec za zasluge. In ta zlati križec je resnično kitil prsi, v katerih je bilo srce blago in vneto za svoj dom in narod in za blaginjo njega mladine! Tomšic je bil vzor-učitelj — s tem je vse povedano! Med svojimi tovariši je bil vesel, odkritosrčen in zabaven Priljubil se je vsakemu, kdor je količkaj ž njim občeval. Ta svoj veseli, odkriti značaj je ohranil do zadnjega časa, dokler ni Bog upihnil luč njega življenju ter ga tako vzel žalujoči rodbini in vsemu slovenskemu narodu. Njegov pogreb je bil veličasten. Dasi je bilo vrerae povsera neugodno, vender se je nabralo ob njega krsti lepo število tovarišev iz mesta in okolice, spremili so ga k zadnjemu počitku zastopniki mestne občine Ljubljanske z gospodora županom *) Svoje bralce opozarjamo na Marnovo knjigo Slovensko, Uč. Tovariš 1. 1891., str. 278., 295. in 314. na čelu, srednješolski ravnatelji s svojimi učiteljskimi zbori, udje c. kr. deželnega, raestnega in okrajnega šolskega sveta, deželni odborniki, odborniki Matice Slovenske, učenci c. kr. vadnice, učiteljski kandidati in nebrojna množica občinstva. Na krsto so položili vence učitelji Ljubljanske okolice, mestni ucitelji, mostni zastop, c. kr. okrajni šolski svet, učiteljstvo c. kr. pripravnice, Matica Slovenska in mnogo njegovih ožjih prijateljev. Pred hišo in v cerkvi sv. Krištofa so zapeli gg. učiteljišeniki dve žalostinki, potem pa se je zagrnil grob nad možem, čegar spomin ne zamre v knjigi slovenske besede! Dne 23. mal. travna je daroval g. prof. A. Kržič v cerkvi Srca Jezusovega slovesno črno sv. mašo za pokojnika, pri kateri so peli pripravniki in katere so se udeležili vsi gg. profesorji in uoitelji s svojimi uoenci, g. deželni šolski nadzornik J. Suraan in Tomšiceva obitelj. In tedaj je iz src bivših mu učencev plavala vroča molitev pred božji stol in je prosila plačila njega delu. Takisto želirno rni: Mir inpokojnjega plemeniti duši! E. Gangl.