KAJ JE »PRAV«
V osmi številki JiS 1977/78 objavljeno vprašanje Kaj je prav? terja odgovor. Berta ; Golob je pravzaprav napoi že sama odgovorila, vendar je treba, da ji odgovorimo. ' Seveda je odgovor lahko samo približen, saj so nekatere zveze, po katerih vprašuje, : premalo dopolnjene z besedilom, kar vpliva na mestoma presplošen odgovor.
Sprva naj seveda ponovno opomnim na že znano dejstvo, da je za uspešno lektorsko ] delo najpoprej potreben osebni lektorjev delež ne le pri oblikovanju vsebine sporočila, . ampak tudi pri premišljevanju o možnih učinkih sporočila. To velja tako za lektoriranje ' pisnih kakor govornih sporočil. Ni torej dovolj, če ve lektor, kaj je po splošnih dolo- i čilih jezikovne norme »prav«, kaj »narobe«. Lektor mora besedilo ne le razrmieti, ampak se mora z njegovo vsebino v sporočanju nekako poistovetiti. Sicer se sporočilo odtuji, nastanejo vrzeli med oblikovalci sporočila in sporočilom: posledica je nasprotni učinek , od zaželenega. i
To velja seveda ne le za lektorja, ampak prav tako za novinarja. Toda za oba je prvi ; pogoj, da instrument sporočanja obvladata do največje možne mere. Ce ga ne, če se ; novinar zanaša pri oblikovanju korektne jezikovne podobe zgolj na lektorja, ta pa se i pri oblikovanju vsebine sporočila zanaša na novinarja, nastaja čudna zveza dveh med i seboj odvisnih, in vendar nesamostojnih besednih oblikovalcev. S tem ne mislim lek- I torja postavljati nad njegove dolžnosti — ali novinarju nalagati še jezikovni nadzor, ne. \ Mislim le, da morata biti oba z vsem svojim znanjem pri stvari, to je pri izpolnjevanju j naloge, kako kar se da učinkovito sporočati. Novinar mora znati manj bistvene napake i popraviti na prvi pogled — kar je mogoče, če je »pri stvari« — lektor pa mora imeti \ za svoj nadzor potrebni čas. Prepuščanje drobnih rutinskih opravil lektorju po nepo- j trebnem utruja, obenem ga odvrača od dejanskih nalog. j
i
V radiotelevizijskem sporočilu bi moral lektor potemtakem opozarjati na možne po- \ menske učinke in predlagati najboljše rešitve. Ob vsej naglici bi morali najti pot, po kateri bi prišli do primernejših formulacij. Potrebovali pa bi tudi občutljivega in zavzetega govornega lektorja, ki bi novinarje opozarjal na posledice napačnega govorjenja. (Napačno govorjenje — pri tem mislim na zborni jezik — je v napačnem poudarjanju posameznih besednih zvez, v čudnih spremembah tonskega poteka, ki ta napačni govor spremlja. Pol ure takega sporočanja v televizijskem dnevniku me izmuči do kraja, saj \ si moram sporočilo sproti PREVAJATI, da razumem njegov pomen. Da ni lektorja, ki ; bi imel povsem jasno pristojnost, se še kako pozna...) j
Vprašanja, ki jih je postavila Berta Golob, so sicer namenjena lektoriranju besedil, ki \ bodo brana, torej govorjena, vendar veljajo pisni predlogi tega govora. V našem odgo- ! voru smo se dogovorili, da bo drobne napake popravljal sam novinar med branjem (to \ se da, vem iz lastne prakse .. .), in to najbrž tudi delajo. Lektor pa bo skrbel za ubese- \
18
ditev v celoti. Lektor si bo svoje teoretično izhodišče zgradil ob pomoči priročnikov, SP 62 je samo eden med njimi, ki jih bo kritično uporabljal, vendar tako, da bo zavrnil predlog šele, ko se bo seznanil s teoretičnimi podstavami, ki jih zavrača, in ne, kakor se pri nas pogosto zgodi, zaradi pripadnosti tej ali drugi šoli in tako naprej. Oba zvezka Slovarja slovenskega knjižnega jezika sta med pripomočki pomemben dosežek, prav tako določila praktične stilistike, -slovnica, ne nazadnje polemike v strokovnem časopisju. Pogoj, brez katerega ni uspešnega dela, je lektorjeva trdna jezikovna usposobljenost.
Glagol prispevati omenja iz Janežičevega nemško^slovenskega slovarja kot češko izposojenko Breznik (Življenje besed, str. 127), ne da bi jo izrecno normiral. To obvestilo dobimo tudi v Pleteršniku. Izvirni pomen sega med glagole gibanja, šele tretji pomen (po Pleteršniku) ga uvršča tudi med glagole dati. Pri obeh pomenih je skupna smer gibanja, razlika je v neprehodnosti prvega pomena in potencialni prehodnosti pri drugem pomenu (ta se izraža z mejno obliko dejalnika koristi /commodi/ ob predlogu k). V nasprotju z glagolom pomagati, ki je prehoden (komu), kolikor ne gre tu še zmeraj za dajalnik koristi, in ima izrazito čustveno vrednost ter s tem označuje tudi konkretno dejanje, pomoč, ima glagol prispevati splošnejši, »nevtralnejši« pomen. Rabiti pomagati v pomenu prispevati pelje v izpraznjevanje pomena pomagati in v izpostavljanje njegove naklonske vrednosti Metonimična zveza prispevati k zgodovini, prevedena ali bogve kolikokrat ponovljena, je seveda nesmiselno razširjanje klišejske sestave prispevati k razvoju, ki ima še ohranjene člene. Take pavšalne, »frazeološke« zveze je seveda najbolje opuščati, če to besedilo omogoča. Seveda — če je nujno povedati, da je nekdo nekaj storil, je treba ustvarjalni ali delovni delež najustrezneje in kar se da nazorno izraziti. Res je, da si vsak čas in vsaka dražba počasi nabere svoj jezik in ustvari svoj slovar — mi smo zoper prazne besede in vendar — kdo pa se jim zares upira??
Pri drugem vprašanju je ob razširitvi valence glagola sodelovati zlpri na možnosti na/v prišlo očitno do križanja z delati kaj/na/v/pri. Pomenska razlika med obema glagoloma je jasna: pri nesestavljenem delati je pozornost uprta na opravilo, na to dejanje tudi prehaja, pri sodelovati na so-opravilo, to je na delo v skupini. V društvu lahko delaš ali sodeluješ, pomeni pa nekaj drugega. Seveda raba ni tako zelo natančna — in spet je zaradi tega prišlo do izpraznjevanja glagola sodelovati, s tem do ohlapnosti v vezavi. Sam pojav na zanimiv način kaže pot v frazeologizacijo besedne zveze: prav gotovo je pomensko izpraznjevanje pot, po kateri pride do prekritja izvirnega pomena z nadpo-menom — vendar na tej poti velik del izpraznjenih zvez očitno odpada, ne da bi se razvijale naprej. Sama mislim še, da gre tudi za interferenco pomenov pri prevajanju iz srbohrvaščine. Zanimivo bi bilo primerjati pomen glagolov raditi in saradivati s pomenom delati in sodelovati. Morda bo prevzel štafeto kdo od naših slušateljev?!
Prav tako mi zveza Predsednika so seznanili z asfaltiranjem, diši po tujih predlogah. Spet gre verjetno za mešanje dveh pomenov in za interferenčno vezavo. Glagol spoznati kaj ima pri nas še zvezo spoznati se s kom, kar ima sinonim v seznaniti koga s kom. SP 62 pa tiho tolerira (z navajanjem) tudi seznaniti koga/sebe z novimi nalogami (torej s čim, pri čemer gre za abstraktno zvezo). Sinonimika v SP ni navedena, čeprav bi bilo mogoče navesti spoznati nove naloge. Problem je v uporabi pomensko primernega glagola za ustrezno poimenovanje. Prazno, formalno sporočilo omogoča tudi prazno, nesmiselno zvezo, učinek takega poročanja je seveda kvaliteti poročanja primeren. Za predstave gre, tudi pri jezikovni primernosti, in ne za »pravilno« besedo, ki je v SP ali pa je tam ni. Zadnjič je nekdo na televiziji mešal besedi sinteza in sintetika, kar ščemelo je od statične elektrike. Torej: Predsedniku so pokazali, kako aslaltirajo, povedali so mu o uspehih in težavah itd. Ali: ... je obiskal itd., zraven naj govori slika.
Šola s šolsko preobrazbo namesto naše dobre reforme mi zbuja pomisleke zoper preveč vnetega lektorja. Ob vsej sproščenosti — ali ne bi malo počakali in bi se pred uvajanjem novega malo pomenili s tvorci tega »preoblikovanja«, »preobrazbe«? Domača beseda za vsako ceno in ob vsaki priložnosti je kot bumerang — in po takih metih glava navadno boli samo »jezikoslovce«.
Za obravnavanje zgoščenih zvez tipa rock koncert skoraj ni prostora. Pa je odgovor že v vprašanju: možbeseda... O tem je veliko govora in Toporišičeva rešitev z navajanjem pretvorbe zapletenih določilnic in prenosom na levo stran nove tvorjenke je kar
19
ustrezna. Rock koncert ali koncert rock glasbe ali koncert glasbe po načinu rock, kakor lahko razvezujemo. Seveda so okrajšave pogosto značilne za žargon in je treba posluha pri njih uvrščanju v nevtralna besedila. Za Goi/ hotel imamo sijajno Dularjevo primero Mefa teta ob hotelu Lev ali Slon.
Toliko za danes. Mikavna vprašanja silijo k nadaljnjemu premišljevanju. Odgovori bi seveda terjali daljše razpravljanje. Z RTV smo od Berte Golobove dobili tudi gradivo o drugih prizadevanjih za jezik, o tem v naslednji številki.
Breda   P o g o r e 1 e c Filozofska fakulteta v Ljubljani