I ■ DUHOVNO ŽIVLJENJE- vida" eyplritual - ' uJV-m-*-5 5-r^Ky U?,J\>A\s» V\T^ NOVEMBER 1956 5991 ) 1 /IS (c Ip ^ «Tf iy-Q% 1* jš v* 'mjtis E .MB i \ wBPmm Je* ti y S & r ||jg "" 1E9NH BBEl «HB »a h., Prijetno zbirališče Slovencev iz Velikega Buenos Airesa na slovenski Pristavi v Moronu je zadnje čase družilo naše rojake tudi pri sv. mašah, kakor je razvidno na prvi strani. — Gornja slika nam kaže del udeležencev enti izmed svetih daritev na prostem. — Na spodnji sliki pa vidimo prisrčen nastop naših deklet ob priliki velike mladinske prireditve, ki se vrši vsako leto v novembru. (Foto L. Erjavec) DUHOVNO ŽIVLJENJE LETO XXIV. ŠT. 11 NOVEMBER 1956 POSLEDNJA STOPINJA »Hiše sedanjosti so le šotori, mi potujoča smo karavana.. Hodimo, potujemo, zorimo za zadnji korak. November je mesec, ko pri 'ias doma drevesno listje preleti iz jeseni v zimo, ko se zavrte v vlažnem mrazu trve snežinke, ko je človek rad doma, za stenami. Mesec, ki človeka sili, da pregleda svoje korake, prehojeno pot in še neprehojeno, v luči poslednje stopinje. Poslednja stopinja. To je tista usodna stopinja, ki loči naši dve življenji, naš dvojni prostor bivanja, naš dvojni čas. Prehod iz časa v večnost, iz kozmosa v nadkozmos, iz zemskega življenja v nadzemsko. Nekoč bomo naredili tisti korak. Bog že od pravekov ve, kje, kako in kdaj. P*n ima določen datum, do sekunde natančno določen. „Joža moj je bil pokoncu mož, vedno naravnost uprte oči..." Po tistem zadnjem koraku pa: „Jaz sem sedaj vodoraven mož, vedno na kvišku uprte oči, •1az sem naredil svoj zadnji korak, meni ni treba nikamor več." Takrat bomo vsi lego spremenili: prej pokončni, potem vodoravni. Takrat postane zanimivo vprašanje: „Koliko centimetrov je meril?", ker črni zaboj ne sme biti prevelik, ne premajhen. Takrat bodo brali v časopisu: „Zapustil nas je naš dragi brat, stric in svak, gospod..." Točno vem, da bo ta trenutek poslednje stopinje prišel. Ne vem pa, kdaj, kje, kako. V Argentini ali v Združenih državah, v Sloveniji ali v Avstraliji, na morju ali na suhem? Ponoči ali podnevi, jeseni ali pomladi, zjutraj ali zvečer? Bo v to vodila starost ali pa bo le zaključek bolezni, posledica nesreče ali sad sovraštva? Ne vem. Vem le, da se neizprosno bliža tisti korak in da že zorim zanj. Mogoče me loči od njega le še sto, petdeset, deset stopinj.. . Vse to nepoznanje okoliščin bi ne bilo tako tragično, ko bi smrt res bila, kakor pravijo, kateri ne verujejo, le prehod v žametni nič. Ko bi me nič ne čakalo onstran tega prostora. Ali vsaj, ko bi mi bilo dvakrat narediti zadnjo stopinjo. Psodno je to, da bo naš poslednji korak le eden in da le-ta nosi s seboj nepregledne posledice: onkraj nas čaka življenje ali smrt, kar prav od njega zavisi. . Poslednja stopinja je tako poslednja le v nekem oziru, a je prva v drugem. Pot se ob njej le spremeni, prostor razširi, intenzivnost življenja poveča. Telo, to slabotno orodje za greh in za svetost, res začasno leže v zemljo, a kar je žlahtnejšega v človeku, duša, le preide iz ječe telesnih sten v svobodo božjih dimenzij. V istem trenutku poslednje stopinje se odloči. Že je tam večni Sodnik s \ svojo tehtnico. To je najpopolnejši justični postopek. Ni to sodba ljudi, kjer videz tolikokrat igra odločilno vlogo. Pred Bogom je slama slama in kamen kamen. Vse okoliščine, olajševalne in obteževalne, pridejo v poštev. Ljudje so menili, da je šlo pri stopinjah nekoga za razkazovanje, iskanje sebe, niso upoštevali podedovanih bremen, okolja, v katerem mu je bilo hoditi, osebnih razpoloženj, dobre volje. Videli so samo zunanja dejstva, odmislili so vse, ob čemer greh le ni bil tako greh, in so ga obsodili. Pa ljudje so se lahko varali tudi v drugi smeri: menili so, da gre za ponižnost, pa je šlo le za čudovito preračunan napuh; mislili so, da gre za aktivnost, pa je šlo le za beg pred božjo samoto; prepričani so bili, da gre za svetost, pa je šlo bolj za dobro igrano igro. Večna tehtnica se ne zmoti niti za las; kar je, je, in česar ni, ni. Toliko in toliko. Nič več in nič manj. V tri različna stanja vodi pot: r uživanje, v očiščenje, ▼ trpljenje. V uživanje: Tam nas pričakuje Bog: iz obličja v obličje ga bomo gledali, «poznali ga kot smo bili spoznani. Tam nas čaka domovina: „Njen sijaj je po- , doben najdražjemu kamnu jaspisu, ki se sveti kot kristal. Njen zid je zložen j iz jaspisa, mesto pa iz čistega zlata, podobnega čistemu steklu. Dvanajstero vrat , je dvanajst biserov. In cesta po mestu je čisto zlato kakor prozorno steklo.“ Tam nas čaka družba čistih duhov in tovarišija najplemenitejših oseb, ki so hodile po , zemlji, s svojo ljubeznijo, ki je potrpljiva, ki ne išče svojega in ki nikdar ne i mine. Skratka: sama dobrota, sama svetost, samo veselje. 0 V očiščenje. To je kraj, od koder ni mogoče, dokler ni plačan zadnji novčič, ^ kajti nič omadeževanega ne more pred Boga. Kakor zlato se tu duše čistijo v ” ognju. Tu je ogenj, tu je trpljenje, onstran stene pa je Bog in ni muk. Grenak je 11 ta kraj, a kaplja upanja vanj je zavest, da ni za večno. Mogoče bo očiščenje ’’ dolgo, mogoče do konca časov, a nekoč pride konec in za koncem Bog. n V trpljenje: Zadnja stopinja je dušo našla brez božjega življenja, brez t, božje ljubezni, v temi. In v temo pelje pot, v večno ječo, v mračno mučilnico, lc v ognjeno peč, v ognjeno jezero, kjer gori žveplo, kjer njih črv ne umrje in r, ogenj ne ugasne. To je kraj, kjer je res treba pred vrati pustiti vsako upanje, ;g, kraj večne groze, kjer njega prebivalci vso večnost spoznavajo, kako strašno čl je pasti v roke živega Boga. Vse človeške in nečloveške muke, potencirane v ii neskončnost in večnost projecirane — to je le ena plat pekla in ne najhujša. Hujša je zavest božjega prekletstva. Družba podležev, večni obup, stalno očitanje vesti — to je konec greha. kj Ob zadnjem koraku se odloči to končno stanje. Vse zavisi od tega koraka. nj Kaj vse nas čaka onstran! f „Mi pa se bijemo, vijemo, sijemo, gasnemo, škodimo, hasnimo, v kupe ; medu in otrova si lijemo...“ in pozabljamo na naš edino važni trenutek, na svojo poslednjo stopinjo. v DR. BRANKO ROZMAN, Argentina ,** Iz psihologije milosti Vera je milost. „Nihče ne more *)riti k meni,“ je dejal Kristus, „če ga ki me je poslal, ne pritegne“ (Jan ®’ 44). Sploh je milost prevažen činitelj v Našem življenju. Zato je za umevanje vere in nevere velikega pomena nauk o plesti. Kaj torej učita Cerkev in teorija o delovanju milosti v dušah, o psihologiji milosti ? Najprej tri osnovne resnice. Prva je: Človek brez milosti božje Nadnaravnem redu ničesar ne zmore in lakšen, kakršen je sedaj, tudi v narav-Nein redu ne zmore vsega. Druga je: Bog daje svojo milost, ko-jNNr hoče in kakor hoče. Milost je dar, ** Ni zanj v naravi in naravnih dobrih ehh nobenega pravnega naslova, ne akršnega koli zasluženja, ne zahteve, n® kake večje ali manjše primernosti, n* kakega pozitivnega razpoloženja. ”Ako pa iz milosti, tedaj ne iz del, sicer N'ilost ni več milost“ (Rimlj 11, 6). Tretja: Vendar pa Bog, ki je bogat Nstniljenja, nikomur ne o odreče mi-®'a, da se tako vsak človek more lešiti, če le resno hoče, saj je po evan-keliju Kristus „luč, ki razsvetli vsakega , °Veka, kateri pride na ta svet“ (Jan T 9). A kako se druga in tretja ujema? 1 1 je za delovanj« milosti vseeno, . Sen je človek, kakšna njegova notra-hJ°st, kakšno njegovo življenje, ali je kar je mogel, ali se je marveč ZaNemarjal ? PRVO NAČELO Kakor je to skrivnostno, moramo j Ndar reči, da ni vseeno. Teologi izra-'aj° to misel z načelom: Če človek stori, kar more, mu Bog ne odreče milosti. To je prvo načelo, zelo važno zlasti v vprašanju vere in nevere. Zakaj ta in ta ne veruje ? Ker nima milosti. A zakaj nima milosti ? Zato ne, ker ni storil, kar bi bil mogel in moral. Zakaj je oni izgubil vero ? Zato, ker se je zanemaril. Načelo se torej glasi: Daši ni v naravi, t naravnih močeh in v naravnih pogojih ničesar, kar bi milost kakor koli zaslužilo, zahtevalo, klicalo, ali vabilo, skratka ničesar, kar bi svobodo milosti kakor koli omejevalo, vendar milost sama navadno podstavljat za svoje delovanje neke naravne pogoje. Naj pojasni to primera iz narave! NJIVA IN DUŠA Mislimo si dve njivi, eno zorano in obdelano, drugo nezorano. Vprašajmo sedaj naprej: ali ima zorana njiva kak naslov, da jo sonce obsije ? Odgovor more biti le ta: prav nobenega ne. Sonce sije po svojih zakonih s suvereno neodvisnostjo od njive in nje svojstev. Drugo vprašanje je seveda, ali je, če sonce sije in ko sonce sije, vseeno, ali je njiva zorana ali ne? To je pa zopet prav tako jasen odgovor, da nikakor ni vseeno. Na obdelani njivi bo pod toplimi sončnimi žarki začelo kliti in rasti in zoreti dragoceno žito, nezorano njivo pa bo preraščal osat in plevel. Ako obrnemo to primero na milost, seveda ni popolne enakosti, a neka podobnost je. Podobnost je v tem, da je sonce božje milosti popolnoma neodvisi r> od razpoloženja naših duš, da ga naša srca, s svojimi naravnimi silami ne morejo ne priklicati ali privabiti, da bi sijalo, ne ovreti, da ne bi sijalo. Če pa milost sije v srca, pa prav tako ni vseeno, ali so srca zorana ali ne. Na zoranih njivah src bo začelo poganjati novo življenje, nezorana srca bodo navadno ostala pusta in prazna. Opomnimo pa takoj, da je res tudi razlika. Ena razlika je že ta, ki smo jo označili z besedico: navadno. Sonce ne bo nikdar iz neobdelane njive priklicalo žlahtnega življenja. Božja milost časih prestvari tudi srce, da je kakor zorana plodna njiva, ko je bila prej pusta divjina. (Primeri izpreobrnjenje sv. Pavla!) Druga razlika je ta, da tudi .zoranost“ ali „nezoranost“ ne more biti popolnoma neodvisna od milosti, in pa, da božja milost, ki je božja modrost, more svobodno uravnati svoje delovanje po nekih naravnih pogojih, da sije, če so ti pogoji, in da navadno ne sije, če teh pogojev ni. Bog torej ne daje milost, ker so taki in taki naravni pogoji, ampak Bog navadno hoče, da so taki pogoji. Ti naravni pogoji tudi niso glede milosti sami iz sebe, iz svoje narave pogoji — milost teh pogojev ne potrebuje —, ampak so pogoji, ker si jih milost sama za svoje navadno delovanje postavlja. Zakon milosti je zakon har-mmiiie, ki hoče. da bodi med delovanjem milosti in naravo vsaj nekakšna vnanja zveza: narava mora služiti milosti. MILOST JE V ZVEZI Z NABAVNIMI POGOJI Pravimo torej, da Bog iz svoje svobodne volje lahko daje milost navadno le na podstavi nekih naravnih pogojev, zlasti pa, da je lahko milost le na podstavi takih pogojev dejavna. Če naj navedemo za to kake dokaze, je nepobiten dokaz že izkustvo. Izkustvo priča, da je treba navadno za delovanje milosti nekih naravnih pogojev. Na zunaj se zdi celo tako, kakor da so na- ravni pogoji v notranji zvezi milostjo-Ker pa iz dogme o milosti vemo, da ni*° in da ne morejo biti, je nujen sklep, do milost avtonomno zahteva te pogoje, reči smemo, da zaradi nekake harm°' nije med milostjo in naravo. Na ta zakon harmonije nas sporni' nja vsa ekonomija odrešenja. Božja pr°' vidnost je sporedila celo vrsto naravnih pogojev, da se je moglo odrešenje tak0 završiti, kakor ga je ona zamislila. „K»' dar je pa prišlo dopolnjenje 'časov, je Bog poslal svojega Sina" (Gal 4, 4)-Prav tako se le na podstavi določenih naravnih pogojev širi božje kraljestvo na zemlji. Mislimo na rimski imperiji pozneje na špansko in portugalsko svC' tovno gospostvo; dandanes na svetovni promet. Vsa zgodovina misijonstva p?' ča, da brez nekih naravnih pogojev sit' jenje božjega kraljestva na zemlji ni možno in da prav tako posebni naravni pogoji to širjenje mogočno pospešujejo’ KRŠČANSKA EKONOMIJA MILOST1 Ako sedaj po teh splošnih potezah o krščanski ekonomiji bliže pogledam0’ kako milost zahteva tudi pri spreobt' njenju posameznikov neke naravne P°' goje, nam nudijo misijonska poročili1 tudi v tem oziru polno podatkov. Mis1' jonarji so praktično že davno spoznal'” da morajo biti njive zorane, če naj pn:‘ soncem božje milosti priklije na njih nadnaravno življenje. Benediktinski re“ je že v zgodnjem srednjem veku vz°' jemno širil vero in kulturo in dandan65 moramo reči, da je pridobil evropsh6 narode za krščanstvo, ko jih je popili pridobil za kulturo. Tako delajo tudlm0' derni misijonarji, in sicer bolj in bolj-V Afriki ponekod misijoni najbolj6 prospevajo ob državnih postajah. Zakaj -Kljub vsemu zlu, ki ga med črnci p°v' zročajo Evropci s svojimi razvadami, jč • vendar kultura, ki jo donašajo, velih“ dobro. Dokler je črnec brez kulture, Pravijo misijonska poročila, ga je straš-n° težko nravno poboljšati. V službi »Belih“ na državni postaji se navadi dela, zlasti rednega dela, ki je „edina šola prave civilizacije“. Počasi spozna '®B zgledu belih, da je delo dolžnost in ‘čast. Zave se polagoma tudi odgovornosti pravičnosti, človeškega dostojanstva. Služba na postaji ga osvobodi tiranije domačih nenravnih šeg. V šoli sc mu zbudi ukaželjnost. Vse to ga zbliža z misijonom. Tako naravni pogoji „pripravljajo“ tla, da milost, ko posije, najde njive zorane. Še jasneje se kaže na splošno potreba naravnih pogojev za delovanje milosti v Aziji. Izobražen Japonec, ki je na Francoskem prestopil h krščanstvu, je dejal katoliškemu misijonarju: „Jaz Se čudim zatajevanju in požrtvovalnosti katoliških misijonarjev. A onega nimate na Japonskem: dobrodelnih naprav... ®rez dobrodelnih naprav pa tega sebičnega in računajočega ljudstva z vsem Pridiganjem ne boste izpreobrnili 1" Z 'zjavo tega Japonca se popolnoma ujo-ma izjava nemškega misijonarja o Indijcih: „Indijcem le s križem oznanjati evangelij se zdi brezplodno delo. Če se ne Boste zavzeli tudi za časno blaginjo teh Bednih ljudi, boste le maio dosegli.“ Zato so zadnji čas katoliški misijonarji •jako uspešno začeli z misijonstvom _dru-šiti socialno delo. V Indiji snujejo zlasti Belgijski jezuitje rajfajznovke, da rešujejo delavsko ljudstvo brezsrčnih oderuhov. Koliko src so pridobili misijonarji za krščanstvo s karitativnim delom, misijonske sestre zlasti s strežbo bolnikom, tega posebej še omenjati ni treba. Že Suärez je omenil — da navedemo še zgled iz najneznatnejšega vsakdanjega življenja —, da za delovanje milosti prav nobena reč ni indiferentna. N. pr. v kakem kraju se raznese glas, da je prišel misijonar, ki uči „pot življenja“. Kdor ga želi slišati, zgodaj vstane in gre tja, posluša, razmišlja, in sam pri sebi tehta, kaj bi dejal. Drugi bi tudi rad slišal, kakšen je ta novi nauk, a ne ljubi se mu vstati in vse skupaj zaleži. Ali je v prvem primeru že kaj nadnaravnega ? Suärez po pravici pravi, da ne nujno. Vse tisto, se lahko zgodi zgolj po naravnih vzrokih. Seveda, da on zveličavno veruje, zato je potrebna milost, kakor tudi za takšno hotenje. A nikakor ni nemogoče, da ima pri tem že naravno željo, oprijeti se tega nauka. Tudi to se more imenovati milost, a je le milost, kolikor je m 't ist vse, kar se zgodi pod vplivom nadnaravne božje previdnosti. Tako delujejo tu tudi neki nadnaravni činitelji, da prvi pride do resnice, drugi pa ne. Gotovo je v vsem tem mnogo skrivnostnega, a toliko vendar iz vsega prosvita, da milost navadno podstavlja neke naravne pogoje, in kjer tistih ni, tam tudi ni milosti, ali če je, ni dejavna. Za življenje bomo torej povzeli iz nauka o milosti predvsem načelo: če človek stori, kar more, mu Bog ne odreče milosti. (Iz „Izbranih spisov" dr Aleša Ušeničnika I. zv.) . Rožni venec je „zastava krščanske vere in gotovo jamstvo božjega varstva in usmiljenja. Ta način molitve je presveti Devici nad vse všeč ter tako za obrambo svete Cerkve in krščanskega ljudstva kot za dosego vseh vrst milosti iri dobrot, javnih in zasebnih, nad vse učinkovit.“ (papež Leon XIII.) YYYVYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYYt PAPEŠKI MOLITVENI NAMEN ZA LETO 1956 Pobožnost k Srcu Jezusovemu tvori bistvo Apostolstva molitve. To je po-vdaril izrecno sv. oče Pij XII. v pismu „Pastoralis Curae“ z 28. X. 1951. Dva sta razloga, radi katerih Apostolstvo molitve tako močno ceni češčenje Srca Jezusovega. Prvi razlog je v tem, da ta pobožnost nad vse učinkovito vžge v duši čustvo ljubezni do Kristusa. Nedvomno mora biti zgrajeno krščansko življenje na od-oovedi in ljubezni, ki je vir odpovedi. Ta ljubezen se bo pa pravilno razvila in prišla do vrhunca le, če bo zrastla iz spoznanja druge Ljubezni, s katero na* Kristus za večne čase ljubi. Drugi razlog pa je naša lastna potreba, kajti češčenje Srca Jezusovega je izredno uspešno sredstvo zoper težave vsakdanjega življenja in duhovne «tiske, ki nas večkrat obiskujejo. Največja nesreča, ki je mogla zadeti sodobno človeštvo je prav njegov odpad od Boga. Greh se bohoti in šopiri, kot da bi bil krepost. Toda, „kjer je obilje greha, je še večje obilje milosti“ (cf Rimlj 5, 20). Kristus je v svoji ljubezni močnejši kot svet v svoji hudobiji. Zato kliče Kristus potom svojega Srca ljudi, naj prisluhnejo največji skrivnosti naše vere: skrivnosti božjega usmiljenja in božje ljubezni. Istočasno pa vabi božje Srce vse ljudi dobre volje,da potom posvetitve oriznajo njegovo kraljestvo ljubezni in pripravijo pot njegovemu vladanju, z dejanji zadoščevanja pa potolažijo njegovo vse preveč žaljeno ljubezen in tako dosežejo spravo človeškega rodu z neskončno svetim Bogom. To sta tista dva razloga, ki nagibljeta Apostolstvo molitve, da svoje člane navaja ne le k osebnemu češčenju Srca Jezusovega, temveč tudi k razširjanju te pobožnosti med vsemi ljudmi, ki pridejo z njimi v stik. Molitveni namen za november: DA BI VERNIKI POSTAVILI PRESV. EVHARISTIJO V SREDIŠČE SVOJEGA ŽIVLJENJA V čem je središče tvojega zanimanja? Kod krožijo tvoje misli? Kje je tvoje srce? Velik del človeštva živi pogansko. Oblast, bogastvo, užitki so cilji, ki jim mnogi posvete vse življenje. Uspehi pa so brez izjeme porazni. Tudi tisti, ki nekaj dosežejo, plačajo kratkotrajno posest zaželenega krvavo drago: na cilju uvidijo, da so slabo kupčevali. Ne preostane drugega, kot po sili se zadovoljiti s prazno ničemurnostjo, ali ps začeti znova. Nasprotno je s človekom, ki je življenje naravnal v presv. evharistijo: zagotovo bo dosegel c;!j in v njem vse to, po čemer teži človeška narava, pa drugod doseže le peno. Oblast: evha- ristija jamči za večno slavo in oblast, soditi dvanajstere rodove. Bogastvo: evharistija je vir vseh milosti, iz nje rastö v*i drugi zakramenti; to pa je bogastvo, v primeri s katerim vse drugo ni nič. Užitki: Cerkev prepeva: „ki ima vso sladkost v sebi“. Če se torej predaš Jezusu, se On preda tebi in z njim dobiš vse to, česar egocentričnost ne more doseči, pa še neznansko več: vse tisto, česar si človek niti predstavljati ne more. Tako je s posameznikom, ki postavi evharistijo v središče svojega življenja. Podobne prenovitve je deležna družba s središčem v evharistiji. Saj v taki družbi — pa naj bo to družina, farno ehčestvo, narod. Cerkev — polje božje življenje in se sama spremeni v skrivnostnega Jezusa in z njim daje Bogu popolno češčenje, zahvalo, zadoščenje in zagotovo uslišane prošnje, življenje iz evharistije jo obsije z ljubeznijo, najvišjim darom in najtrdnejšo vezjo. Tako je družba silna v edinosti in modra v resnici. Spoznanje le-tc je namreč mogoče samo oh učeništvu Cerkve in iz njenega životvornega izročila. Predstvljajte si, da bi verniki sodelovali pri mašni daritvi na podoben način kot Marija in svetniki in se redno hranili s sv. obhajilom — tako, da bi naše razpoloženje vodila priprava na daritev in lomljenje kruha, potem pa zahvala za to —: kako bi si bili resnično bratje in sestre! Kako bi z veseljem posnemali Njega, ki je krotak in iz srca ponižen! Neodoljiva moč skrivnostnega Jezusovega telesa bi tedaj pritegnila tiste, ki so še zunaj. Veliki problemi — vrnitev ločenih kristjanov, pokristjanjenje poganov in prereditev brezbožcev v nadnaravno življenje — bi našli rešitev, zato ker ji mi ne bi več stavili ovir. Predstavljajmo si in izmolimo si milost za vse to! Prof. ALOJZIJ GERŽINIČ CRISTIANOS DE IZQUIERDA Y DERECHA Hay hoy dia, cristianos, llamados de izquierda, que quisieran ver a la Iglesia participando de todos los movimientos sociales y politicos de izquierda v acu-san a la Iglesia de estar apegada a viejas estructuras politicas y sociales y preveen que en ellas morirä por no querer desasirse de las mismas. Estos tales no saben quc el papel preciso de la Iglesia no es el de tomar el partido de esta o aquella instifcucion o de este o aquel regimen, si no de tra-tar que se busque el reino de Dios y su justicia en todas las instituciones y en todos los regimenes. Olvidan que la Iglesia condenö el liberalismo, que po puiere moral ninguna en los negoeios y el comunismo ateo, que nego los dere-chos de Dios y del hombre dentro de la evolucion econčmica. Hay tambien cristianos llamados de derecha que acusan a la Iglesia, no ya de oponerse, sino de pasarse al comunismo, pues que defiende la justicia en los conflictos sociales y porque le pide a los cristianos enrolarse activamente en las cuestiones temporales (Trabajo, Familia, Relaciones internacionales). Y hay quienes llegan hasta a denunciar a sus hermanos ante las autoridades, y hasta hacer graves acusaciones contra los Obispos o a sospechar de la vigilan-cia del Papa. Olvidan estos tales, que estamos en el siglo XX y que la evan-gelizaciön continüa en las “tierras nue-vas” deseubiertas por la ciencia, poi; la tecnica y por la evolucion del mundo. Cuestiones todas a las cuales debe de dar una respuesta conforme a la ley de Cristo. JOE JUCK SVETI J OZ A FAT KUNCEVIČ Vzhodni Slovani (Rusi, Belorusi, Ukrajinci) so bili sprva vsi katoličani. Po grškem razkolu (1054) so se pod vplivom Grkov polagoma tudi vzhodni Slovani ločili od vesoljno katoliške edinosti. Toda katoliška Cerkev je vedno delala na to, da bi se ločeni kristjani z njo združili. Leta 1595 so rusinski škofje v Brestu Litovskem obnovili edinstvo s katoliško Cerkvijo. Papež Klement VIII. je to zedinjenje sprejel in potrdil (1596). Toda to zedinjenje je imelo v Rusiji tudi protivnike. Med branitelji cerkvene edinosti je bil v poljsko-ruskih deželah sv. Jozafat Kunčevič. Rojen je bil leta 1580 v Vladimirju, glavnem mestu vojvodine volinske. Starši so bili pravoslavni in so sina vzgojili v pobožnosti. Kot deček se je s pomočjo božje milosti po notranjem nagnjenju zedinil s katoliško Cerkvijo. Neki božji nagon ga je spodbujal k delovanju za cerkveno zedinjenje. Zato je postal redovnik vzhodnega obreda sv. Bazilija (v Vilni 1604). Kot redovnik se je odlikoval po svoji pobožnosti, gorečnosti in po svoji ljubezni do bližnjega. L. 1614 je postal arhimandrit (opat) bazilijan-skega samostana v Vilni in je z veliko vnemo delal, da bi svoje rojake pridobil za lepo krščansko življenje in cerkveno edinost. Leta 1618 je postal nadškof v Po-locku. Za zedinjenje je delal s toliko ljubeznijo in gorečnostjo, da je mnogo pravoslavnih pridobil za versko edinost. Take uspehe je dosegel posebno z zgledom svetega življenja, radovoljnega uboštva in velike radodarnosti, ki je šla tako daleč, da je za podporo siromakov zastavil celo svoja škofovska oblačila. Z velikim uspehom je utrjeval delo svete edinosti. Najbolj pa je sveto edinost potrdil s prostovoljno in čudovito velikodušno mučeniško smrtjo. Ko so ga opozorili, da so se njegovi nezedinjeni nasprotniki proti njemu zarotili, je vzdihnil: „Gospod, daj mi, da bi mogel kri preliti za edinost z apostolskim prestolom!“ Ta želja se mu je izpolnila dne 12. novembra 1623 v mestu Vitebsk, ko so ga sovražniki katoliške vere napadli, grozovito ranili in umorili. Po Kristusovemi zgledu je pred smrtjo prosil sovražnike, naj prizanesejo njegovim služabnikom. Do zadnjega diha je molil za svoje morilce. Tako slavno mučeništvo je obrodilo obilne sadove. Velike množice so se povrnile v katoliško Cerkev, med njimi tudi Jozafatovi morilci. Bog je proslavil mučenca Jozafata s čudeži. Leta 1643 je bil proglašen za blaženega. Ker so se dogajali vedno novi čudeži, ga je papež Pij IX. leta 1867 proglasil za svetnika. Sv. Jozafat je bil goreč apostol cerkvenega edinstva. Leta 1923 smo obhajali tristoletnico njegove muče-niške smrti. Ob tej priliki (dne 12. novembra 1923) je izdal sv. Oče Pij XI. lepo okrožnico v proslavo sv. Jozafata. Kakor sv. Jozafat naj bi vsi katoličani pospeševali cerkveno edinost z zgledom svetega življenja in z ljubeznijo do ločenih bratov Slovanov in drugih vzhodnih kristjanov. ANTON MERKUN, U. S. A. POJTE GOSPODU VSE DEŽELE! (Ps 95, 1) 22. novembra praznuje sv. Cerkev spomin sv Cecilije, device in mučenice. Kot znano, je sv. Cecilija zavetnica cerkvenih pevskih zborov. Ker je bilo ubrano cerkveno petje tako doma kot tudi v tujini vedno lepa odlika slovenskih vernikov, objavljamo misli, ki jih je letos podal o cerkveni glasbi sv. oče Pij XII. Na božični praznik 1955 je papež Pij XII. izdal okrožnico o cerkveni glasbi. Sveti oče v okrožnici za to glasbo rabi izraz sveta ali bogoslužna glasba. Okrožnica nam dokazuje, kako se Cerkev prizadeva, da bi cerkvena glasba čim bolj odgovarjala svetosti bogoslužja, poglobitvi verskega življenja in tudi umetnostnim predpisom. Za nas Slovence je posebno zanimiva zato, ker priporoča in odobrava ljudsko, pa tudi večglasno petje, ki smo ga že v domovini s tako vnemo gojili. I. Zgodovina in ureditev bogoslužne glasbe Izraelci s pesmijo časte Boga Glasba je velik naravni dar, s katerim je Bog sam obogatil ljudi, ki jih je ustvaril po svoji podobi in sličnosti. Njena posebna vrednost je v tem, da nam posreduje predvsem bogate duhovne, notranje užitke. Vsi človeški rodovi, tudi poganski, so gojili umetnost glasbe in petje. Z njo so spremljali svoje verske obrede. Glasba jim je dajala večjo privlačnost in večji sijaj. Posebno pa je s sveto pesmijo častilo pravega Boga izraelsko ljudstvo. Ko je čudežno prišlo skozi Rdeče morje, mu je zapelo veličasten slavospev. Mojzesova sestra Marija je s cimbalami slavila Boga, ljudstvo pa jo je spremljalo s svojo pesmijo. Ko so nesli skrinjo zaveze iz Obedove hiše v Davidovo mesto, so Izraelci s kraljem Davidom na čelu ob glasovih harp, lir, cimbal rajali pred Gospodom. Kralj David je že s posebnimi predpisi uredil glasbo in petje pri božji službi. Teh predpisov so se Izraelci držali, dokler niso bili odpeljani v babilonsko sužnost. Ko so se iz nje vrnili, so jih spet obnovili in jih spolnjevali do Odrešeniko-vega prihoda. Tudi prvi kristjani so peli pri bogoslužju Kristusova Cerkev je že od svoje ustanovitve dalje zelo gojila in spoštovala bogoslužno petje. O tem priča sv. Pavel, ki naroča v pismu Efežanom, naj Skupno prepevajo psalme, slavospeve in duhovne pesmi. Prvi kristjani so imeli navado, da so na svojih sestankih peli psalme. Plinij, poganski cesarski namestnik v Bitiniji, piše, da se kristjani ob določenih dnevih zbirajo že pred zoro in pojo slavospeve Bogu. Tudi Ter-tulijan poroča, da so kristjani na svojih shodih brali sveto pismo, peli psalme in imeli pouk o verskih resnicah. Sveta pesem v čast in slavo Bogu torej tudi v dobi najhujšega preganjanja ni utihnila. Ko jo Cerkev prišla do miru in svobode, so imeli kristjani navado, skoraj vsak dan peti psalme in himne (slavospeve) cerkvenega bogoslužja. O tem pričajo cerkveni očetje in pisatelji. Polagoma pa so nastajale tudi nove oblike svetih pesmi. Pevske šole, posebno v Rimu, so jih spopolnjevale. Papež, sv. Gregorij Veliki, je te svete pesmi zbral, jih uredil in s posebnimi določbami zavaroval njihovo pristnost in čistost. Tu ima svoj začetek gregorijanski koral in način gregorijanskega petja. Poseben sijaj so v 8. in 9. stoletju temu petju dale orgle. Kmalu potem se je enoglasnemu gregorijanskemu koralu pridružilo večglasno petje, ki se je po zaslugi slavnih umetnikov v 15. in 16. stoletju zelo spopolnilo in vedno bolj prodiralo. Papež pravi v okrožnici, da je tudi Cerkev „večglasno petje vedno zelo spoštovala in rada dovolila, da je množilo sijaj svetih obredov v samih rimskih bazilikah in pri papeških slavnostih“. Cerkev — čuvarica cerkvene glasbe Urejevanje bogoslužne glasbe je v teku stoletij prehodilo dolgo pot. Počasi in s težavo se je vzpenjala od najbolj preprostih in enostavnih koralnih na- pevov do veličastnih umetniških, v katerih človeški glasovi, združeni z orglami in drugimi glasbili, odkrivajo bogastvo cerkvenih skladb. Cerkev se je vedno zelo prizadevala, da bi bilo bogoslužje veličastno in za verno ljudstvo vedno bolj privlačno. Obenem pa je skrbno pazila, da glasbeniki niso prekoračili določenih me.i in da se v bogoslužno glasbo s nravim napredkom ni vrinil posveten, bogoslužni glasbi nasproten duh, ki bi jo mogel pokvariti. II. Važna načela Cerkveno glasbo moramo presojati v luči načela zadnjega cilja, ki je sveta in nedotakljiva smernica vsakega človeka in vsega njegovega delovanja, človeka namreč usmerja proti njegovemu zadnjemu cilju, ki je Bog sam, absoluten in nujen zakon, utemeljen v neskočni popolnosti božje narave, in to na tako poln in popoln način, da niti Bog sam ne more nikogar oprostiti njegovega spol-njevanja. Ta večni nespremenljivi zakon določa, da mora človek z vsemi svojimi deli hvaliti in častiti svojega Stvarnika in ga, kolikor pač more, posnemati v njegovi neskončni popolnosti, človek, ki je po svoji naravi določen za ta najvišji cilj, je dolžan vsa svoja dela podrediti božjemu pravzoru in k njemu usmeriti vse svoje dušne in telesne zmožnosti, jih tako med seboj urediti, razporediti in voditi, da bo dosegel ta cilj. Zato moramo tudi umetnost in umetnine presojati pod vidikom soglasja z zadnjim človekovim ciljem. Umetnost se upravičeno prišteva med najplemenitejše izraze človeških zmožnosti, saj hoče s človeškimi deli izraziti neskončno božjo lepoto, katere odsev je. Prav zato tudi znani izrek: „umetnost je zaradi umetnosti“ ali nima nobene veljave ali pa zelo žali Boga, Stvarnika, ki je naš zadnji cilj, ker odklanja cilj, vtisnjen v vsako stvar in zmotno trdi, da umetnost nima drugih zakonov razen teh, ki izvirajo iz njene narave. Jasno je, da ta načela, ki jih morajo upoštevati ustvaritve vsake umetnosti, Ve'jajo zlasti tedaj, kadar gre za versko, sveto umetnost. Verska umetnost nam->eč je še bolj posvečena Bogu in ima Predvsem namen, širiti njegovo hvalo in slavo, saj s svojimi deli ne namerava drugega, ko priti do src vernikov, da bi dh tako s nomočjo sluha in vida vodila k Bogu. Zato umetnik, ki ne izpoveduje 'ere v verske resnice ali je tudi po svojem mišljenju in delu daleč proč od Boga, na noben način ne sme izvrševati ■svete umetnosti, ker pač nima — da so izrazimo — tistega notranjega ''vesa, s katerim bi mogel videti to, kar '"'hVgvata božje veličastvo in češčenje. Tudi ne moremo pričakovati, da bi njegova dela, tuja veri, četudi na drugi strani razodevajo, da je v svoji umetnosti izvedenec in obdarjen z gotovo zunanjo soretnostjo, mogla buditi tisto pobožnost, ki bi odgovarjala božjemu svetišču in njegovi svetosti in bila vredna, da bi jih Cerkev, vodnica in varuhinja verskega življenja dovolila za svete kraje. Umetnika pa, ki je trden v veri in 7-'vi življenje, vredno kristjana, pa pri-Sanja ljubezen do Boga, da zvesto izrablja sile, ki mu jih je dal Stvarnik. Zato se resno prizadeva, da s pomočjo barve, zvoka ali risbe izrazi tako spretno. privlačno in iskreno resnice, ki jih veruje in pobožnost, ki jo goji, da je njegovo umetniško izražanic bogoslužje 'n pobožnost, s katero podžiga in spodbuja ljudstvo k veri in pobožnosti. S temi načeli in zakoni o umetnosti je posebno tesno združena cerkvena glasba, ker je bliže bogoslužju ko druge svobodne umetnosti, kakor: stavbarstvo, slikarstvo in kiparstvo. Te vrste umetnosti pripravljajo le bogoslužju primeren in dostojen prostor, cerkvena glasba Pa dobiva navdihov v svetih obredih in bogoslužnih opravilih, jih spremlja in bogati. Zato ima Cerkev veliko skrb, da od glasbe, ki je nekaka služabnica bogoslužja, odstranjuje vse, kar ne odgovarja bogoslužju ali moti vernike pri povzdigovanju src k Bogu. Pomen cerkvene glasbe Pomen in namen svete glasbe je predvsem v tem, da s svojo blago-glasnostjo lepša in krasi pri daritvi glasove duhovnika ali krščanskega ljudstva, ko poje hvalnice Najvišjemu, da dviga duše k Bogu in pospešuje gorečnost bogoslužne prošnje krščanske skupnosti. Pomen cerkvene glasbe pa bo toliko večji, kolikor bolj se bo približala evharistični daritvi na oltarju, podpirala duhovnika, ki jo opi-avlja in z njim družila ljudstvo, ki se je udeležuje. Nato govori papež o ljudski cerkveni pesmi z besedami: „Poleg tega pa moramo zelo ceniti tudi ono vrsto glasbe, ki sicer v prvi vrsti ne služi bogoslužju, pa je vendar po svoji vsebini in svojem cilju velika opora verskega življenja in se upravičeno imenuje verska glasba. Vendar te vrste glasba, ki je imela svoj izvor v Cerkvi in se je pod njenim varstvom tudi srečno razvila, more imeti velik in zve ličaven vpliv, kakor uči skušnja, pa naj se rabi v svetiščih pri izvenbogoslužnih pobožnostih ali pa zunaj svetišč za povečanje sijaja slovesnosti in praznikov.“ Na koncu drugega dela svoje okrožnice o cerkveni glasbi papež pravi, da vsi tisti, ki s svojimi umetniškimi darovi verske pesmi skladajo ali jih izvajajo, vrše nravi apostolat, ki ga jim bo Kristus sam poplačal. Zato naj cenijo svoj poklic in se zavedajo, da niso samo umetniki ali učitelji umetnosti, ampak Kristusovi služabniki in sodelavci. III. Lastnosti cerkvene glasbe in gregorijansko petje V tretjem delu okrožnice govori papež o lastnostih, ki jih mora imeti cerkvena glasba in o pomenu gregorijanskih napevov. Da bo verska glasba dosegla svoj vzvišeni cilj, mora biti v čim globlji zvezi z bogoslužjem in imeci značilnosti bogoslužja samega. Papež sveti Pij X. je določil, da mora imeti cerkvena glasba tri lastnosti: svetost, dobroto in vesoljnost. Cerkvena glasba mora biti najprej svet a. Zato se mora na vso moč Tarovati vsakega posvetnega duha. S svetostjo se posebno ponaša gregorijansko petje, ki ga Cerkev rabi že več sto-letii in je tako postalo nekako njena dediščina. Napev gregoriianskih snevov zvesto spremlia besedilo, nonazomie njegovo moč in učinkovitost ter tako rosi v duše vernikov milino. Njegovi napevi so enostavni in preprosti, toda tako umetniški, vzvišeni in nolni svetega navdihnienja. da bude občudovanje v vseh vernikih. Obenem so pa tudi neizčrpen vir, kier umetniki in skladatelji dobivajo navdihe za nove napeve. „Če bo gregorijansko petje v katoliških svetiščih po vsem zemeljskem krogu odmevalo tako čisto in nepokvarjeno kakor sveto rimsko bogoslužje, bo znak njegove vesoljnosti tako očividen, da bodo verniki, kjerkoli žive, te speve sprejemali tako, kakor bi jim bili znani in njihova last. Tako bodo z veliko radostjo svoje duše občutili čudovito edinost Cerkve. To je eden izmed glavnih razlogov, zakaj Cerkev tako želi, da se besede gregorijanskih spevov kolikor najbolj mogoče prilagode latinskim besedam svetega bogoslužja.“ Sveta stolica je sicer iz zelo važnih razlogov dovolila nekatere izjeme. Vendar papež želi, naj se brez dovoljenja Svete stolice ne širijo v druge kraje. Škofom in njihovim namestnikom priporoča, naj tudi tam, kjer imajo izjemne pravice, poskrbe, da se bodo verniki že v mladosti naučili lažjih in bolj rabljenih, gregorijanskih spevov in z njimi spremljajo bogoslužne obrede, tako da bosta tudi v tem vedno bolj odsevali edinost in vesoljnost Cerkve. „Vendar, kjer je že -stoletna ali davna navada, da pri slovesni evharistični daritvi potem, ko odpojo svete bogoslužne besede, dodajo v domačem jeziku kake ljudske pesmi, jih more krajevni ordinarij dovoliti, če misli, da zaradi krajevnih in osebnih razmer ni pametno odpraviti te navade.“ Da bi pevci in krščanski verniki vedno bolj razumeli pomen latinskega besedila in napeve gregorijanskih spevov, opozarja papež na opomin tridentinskega cerkvenega zbora, naj dušni pastirji večkrat, zlasti ob nedeljah in zapovedanih praznikih, razlagajo mašno besedilo in njegove skrivnosti. Večglasno petje Ko papež priporoča gregorijansko petje, pa nikakor noče odpraviti iz cerkvenih obredov večglasnega svetega petja. Saj tudi večglasne skladbe, ki imajo vse potrebne lastnosti, zelo pospešujejo veličastvo bogoslužja in močno bude pobožna čustva v srcih vernikov. Ko je večglasna cerkvena glasba v teku. stoletii začela propadati in v zadnjih desetletjih prihajati pod vedno večji vpliv posvetnih skladb, se je po zaslugi neutrudljivega prizadevanja merodajnih mojstrov spet srečno obnovila. Moderni skladatelji imaio na razpolago presku-šena dela starih umetnikov, ki jih morejo posnemati in z njimi tekmovati. Načela o cerkveni glasbi veljajo tudi za orgle in druga glasbila. Prvo mesto med vsemi glasbili imajo orgle, ki se edine morejo popolnoma prilagoditi cerkveni pesmi, s svojimi nežnimi in veličastnimi glasovi povzdigniti sijaj cerkvenih obredov, ganiti srca vernikov, jih napolniti z nebeško radostjo ter jih dvigniti k Bogu in nadnaravnim dobrinam. Poleg orgel so za službo božjo tudi primerna tista glasbila, ki ne motijo svetega opravila in resnosti svetega kraja s svojim hrupom in hreščanjem-To so posebno violina in druga glasbila na lok, ki imajo sama ali ob spremljavi orgel ali drugih glasbil na strune izredno moč izražanja žalostnih ali veselih čustev. Že v okrožnici „Mediator Dei“ (Božji Posredniki je papež priporočil, naj se vrata naših cerkva široko odpro vsem skladbam, ki nimajo v sebi nič posvetnega in nevrednega bogoslužnih opravil, ker zelo množe sijaj in lepoto svetih obredov, dvigajo duha k Bogu in pospešujejo pobožnost. Svetoval pa je, da je tam, kjer manjka potrebne spretnosti, bolje težje skladbe opustiti, kakor jih izvajati tako, da bi motile božjo službo ali cerkveno slovesnost. Ljudske verske pesmi Poleg večglasne in gregorijanske glasbe pa so tudi verske pesmi v domačem jeziku. Nastale so večinoma iz bogoslužnih spevov. Polagoma pa so se vedno bolj prilagodile mišljenju in čustvovanju posameznega naroda. Kakor so različni značaji narodov in krajev med seboj, tako so različne tudi te Pesmi. Da bodo te pesmi vernemu ljudstvu v duhovno korist, se morajo popol-»oma strinjati z naukom katoliške Cerkve, imeti razumljivo in jedrnato besedilo in preprost napev, pa tudi gotovo umetniško vrednost in versko resnost. Te pesmi, ki imajo svoj izvor v globini ljudske duše ter jih poje vse verno ljudstvo pri bogoslužnih opravilih, zelo bude pobožna čustva in dvigajo duha k Uebeškim stvarem. Sicer se med sloves-uimi petimi mašami brez posebnega dovoljenja Svete stolice ne smejo rabiti, vendar pa morejo med navadnimi mašami tem bolj vplivati na vernike, da bodo spremljali sveto opravilo s svojim duhom in glasom ter tako združevali svojo pobožnost z duhovnikovimi molitvami. Na koncu tretjega dela svojo okrožnice da papež nekaj navodil misijonarjem. Vsi predpisi o cerkveni glasbi veljajo za narode, kjer je katoliška vera že trdno zasidrana. V misijonskih krajih teh predpisov ne bo mogoče izvrševati, dokler ne bo primernega števila kristjanov in svetišč, rednih šol in dovolj duhovnikov. Vendar papež tudi misijonarjem priporoča, naj polagajo veliko važnost na cerkveno petje. Mnogo poganskih rodov ima izredno nagnjenje do giasbe. Z njo spremljajo malikovalske obrede češčenja svojih bogov. Zato morajo glasniki pravega Boga to nagnjenje izrabiti in ljubezen do verske Pesmi zelo gojiti. Nasproti poganskim verskim spevom naj postavijo krščanske Pesmi, ki v njihovem domačem jeziku *n napevu opevajo verske resnice, življenje Jezusa Kristusa, presveto Devi- co in svetnike. Cerkev je že v najstarejših časih obenem z misijonarji in evangelijem v poganske kraje pošiljala bogoslužne gregorijanske napeve, da bi tako pogansko ljudstvo pridobila za katoliško vero. IV. Navodila škofom, vodstvom semenišč in redov V zadnjem delu svoje okrožnice sv. oče priporoča škofom, naj modro uporabljajo vse pripomočke, da se bo božja služba čim lepše in dostojneje vršila. Ker je cerkvena glasba celo važen pripomoček za to, naj zanjo vestno skrbe. Zato naj ustanove v vseh stolnih cerkvah in večjih svetiščih posebno pevsko šolo, ki naj bo pod njihovo oblastjo. Ta šola naj daje zgled, kako je treba spolnjevati predpise o cerkveni glasbi pri službi božji. Posebno pa papež naroča, naj vsi gojenci semenišč, redovniških in misijonskih zavodov dobro spoznajo pod vodstvom profesorjev, izvedencev umetnosti cerkvene glasbe, važnost in pomen svete glasbe in gregorijanskega petja in se ga nauče tudi dobro peti. Profesorji cerkvene glasbe pa naj se strogo drže navodil in predpisov Svete stolice o tej zadevi. Kadar se kdo med njimi posebno odlikuje v zmožnosti in ljubezni do cerkvene glasbe, naj opozore škofa ali druge predstojnike, da ga pošljejo v Papeški zavod za sveto glasbo ali na kako drugo cerkveno glasbeno šolo. Sklep. Papeževo upanje Sveti oče upa, da bo s svojo obširno okrožnico dosegel, da bodo škofje goreče pospeševali umetnost cerkvene glasbe, ki je tolikega pomena za dostojno in veličastno opravljanje božje službe. Tisti pa, ki sami gojijo in vodijo glasbeno umetnost, bodo dobili novih pobud za svoj odlični apostolat. S pomočjo te umetnosti bo Cerkev dosegla, da bodo njeni sinovi z močno vero, s trdnim upanjem in z gorečo ljubeznijo dostojno slavili Boga v svetiščih, pa tudi v družinah in v krščanski družbi. Priredil Gregor Mali ZDRAVNIK SVETUJE: PRED POROKO Draga prijatelja! Najlepša hvala za pismo in za veselo novico. Rad ugodim Vajini želji, da napišem par misli s svojega stališča upoštevajoč Vajino bližnjo življenjsko odločitev. A že kar takoj M začetku želim povdariti: Zbral sem nekaj misli, ki Vam jih sporočam kot zdravnik in kot Vajin prijatelj. Pišem Vama torej kot zdravnik-svetovaleč. Kaj več kot nasvetov ne moreta in ne smeta od mene pričakovati, kar se zadeve Vajine poroke tiče. Zakaj ? Ker je sveti zakon, ki ga nameravata skleniti, božja ustanova, eden od sedmih svetih zakramentov, katerih čuvarka in delilka je sveta Cerkev, ker le-ta odloča, komu katerega od njih podeli oz. zavrne. Ker obstoje stvari, o katerih posebno zdravnik lahko nekaj pove iz svoje lastne prakse in izkušenj in ker pozna mnoge stvarnosti človeškega življenja, zaradi tega nadaljujem s pisanjem. Prvi pogoj za bodoči zakon je iskrena ljubezen. Bistvene važnosti je, da se imata zares rada, da se resnično ljubita. Vendar ni zadostna naravna, mesena, erotična ljubezen, ki je nepopolna, nezadostna in minljiva. Le prava krščanska 1'i’bezcn daje vsakemu zakonu nravi smisel in tudi nudi pomoč in uteho v vseh letih zakonskega življenja. Pa o tem in o vzvišenosti svetega zakona Vama bo več in lepše povedal duhovnik, ki Vaju bo na sveti zakon pripravil. Sodim, da vsak od Vaju že samega sebe pozna; da sta že doživela srečanje s samim seboj. Ker sta tudi že prešla ono dobo prve zaljubljenosti, menim, da tudi drug drugega dovolj dobro poznata, v dobrih in slabih lastnostih, da drug drugega trezno sodita in da sta se že drug za drugega odločila. Take že zares vesta, za kaj se imata rada in v čem sta si posebno všeč. Prav bi bilo. da bi si ne ugajala le zaradi kakšnih zunanjih minljivih in nebistvenih lastnosti in ozirov: lepota, denar, zveze, položaj, čast, itd. Tudi bi ne bilo prav, da bi se poročila zaradi kakršnih koli ozirov, okoliščin, pritiskov, nasvetov, pa naj bi jih bila deležna od kogar koli-Hočem s tem reči, da naj bo Vajina odločitev za skupno življenjsko pot re? Vajina osebna, samostojna, svobodna in zavestno hotena odločitev. Le tako bosta gotova, da sta se res vidva vzela, da se bosta razumela, se bosta znala izpopolnjevati pa tudi prenašati skozi vso dol ero pot zakonskega in družinskega življenja. V zakonu ni vse samo 'epo in veselo. Pride čas spoznanja, pridejo dnevi težav, skrbi in morda nesporazumov. Zelo prav bi bilo, da imata pred očmi vsa bodoča dogajanja v zakonu, v kolikor Vama je sedaj mogoče. Ne bi rad, da bi si bodoče skupno življenje preveč nestvarno, nepopolno predstavljala in bi se morda že zgodaj kesala svojih odločitev, ko bi bilo že prepozno. Kot vesta se sveti zakon veljavno sklene le enkrat samkrat in tako vez razveže le smrt. Ne bi želel, da bi Vajina zgolj na- ravna zaljubljenost že kmalu minila, že po nekaj letih. Potrudita se, da si prilastita in drug na drugem znata najti vedno novih lastnosti, kreposti, navad in potez, vsega kar more vzdrževati možnost Vajine trajne všečnosti, simpatije. Poglejta še, kako se temperamen-talno skladata. Ne bi bilo dobro, da bi bila oba enakega, na primer razburljivega, sangviničnega temperamenta. Boljše je, da sta si temperamentalno dokaj različna, v neki meri dopoljnju-* joča se. Prepričan sem, Slavko, da boš dober mož in prevdaren družinski oče, da boš znal svojo vztrajnost in odločnost združevati z obzirnostjo, taktom in razumevanjem. Metka bo tudi s svoje strani prispevala k skupni sreči; ker Te ima rada in Ti zauna, se Ti bo znala podrediti in Te spoštovati. Kolikor se spominjam je Metka prav luštno, veselo in zdravo dekle, ki zna skrbeti tudi» za svojo zunanjost. Tudi dobra gospodinja bo, kot pišeš, in jaz mislim, da bo —tako kot njena — tudi ona dobra in verna mati Vajinih otrok. Prav bi bilo, da se pouči, kako naj skrbi zase v času nosečnosti, kako za novorojenčka in dojenčka, da bo ta zares varen v naročju mlade matere. Oba pa se poučita o vzgoji otrok, ki je najvažnejša naloga krščanskih staršev. Uverjen sem, da se Vidva skladata tudi v drugih ozirih, kot na primer, da si Ti, Slavko, starejši od Metke, da sta oba še mlada, da s poroko nista ne premalo ne predolgo odlašala, da sta ta čas porabila za medsebojno poznanje, da imata že toliko denarja, da že lahko mislita na lastno stanovanje in podobno, in končno, da sta iste narodnosti in vere. Menim, da Vama ni potrebno še Ženin je pisal, v hiši je radost posebej razlagati važnosti vseh teh okoliščin, na katere sta tudi že sama mislila. O tem, če smeta skleniti sveti zakon — če ni med Vama kakšnih zdravstvenih zadržkov, ki jih upošteva Cerkev — o tem Vaju bo tudi duhovnik poučil in, če bi bilo potrebno, nasvetoval zdravniški pregled. Tak zadržek obstoja če je kdo od bodočih zakoncev za zakon gotovo in stalno nesposoben ali neploden. Cerkev tudi ne dovoljuje zakonskih zvez med bližnjimi sorodniki v direktni liniji, v stranski na do tretjega kolena. Glede telesnih hib, poškodb, obolenj in duševnih motenj ali bolezni pri kakem od zakoncev Vama v informacijo navajam besede papeža Pija XII (go- vor genetikom, 8. 9. 1953), ki jih lahko kot splošne smernice upoštevamo v omenjenih primerih. Tako pravi sveti oče: „Kadar nosilec kake dedne hibe ni sposoben obnašati se po človeško, torej niti za sklenitev zakona, ali kadar je pozneje postal nesposoben s svobodnim aktom nazaj zahtevati pridobljeno pravico za veljaven zakon, se mu lahko na dovoljen način prepreči prokreacija novega bitja. Izven teh primerov je prepoved zakona in zakonskega stika z bioloških, genetičnih in evgeničnih razlogov krivica, pa naj bo kdorkoli tisti, ki proglasi prepoved, to se pravi, posameznik ali javna oblast. Brez dvoma obstoji pravica in v večini primerov dolžnost opozoriti tiste, ki so v resnici nosilci dednih hib, na breme, ki ga naprtijo samim sebi, svojemu drugu in svojemu potomstvu; to breme lahko postane neznosno. Toda odsvetovati ne pomeni prepovedati. Morejo obstojati drugi razlogi, predvsem moralnega in osebnega značaja, ki pooblaščajo sklenitev in rabo zakona, vključno v omenjenih okoliščinah.“ Že medsebojna iskrenost in prijateljstvo privedeta do tega, da vsak od bodočih zakoncev, ki je nosilec kakšne težke hibe, telesne poškodbe ali resne kronične bolezni (sladkorna bolezen, nekatere bolezni srca, spolne in nalezljive bolezni), sporoči svojemu bodočemu zakonskemu drugu svoje nenormal ■ no oz. bolezensko stanje; pa tudi vednost, da je za veljavnost zakona potren-no, da zdrava plat na to pristane, in da obstoji važen razlog, ki zakon nasvetuje oz. dovoljuje. Zdravnik bo seveda eden prvih, ki bo nasvetoval, da se oboleli zdravi še pred zakonom. POSTANI MOJ UČENEC Položi si na glavo trnov venec, zadeni križ na ramo svoj, navkreber stopi za menoj! Postani moj učenec! Preko čela curek mi krvav polzi, hrbtenica se mi je boleče zvila, rama obtežena nizko upognila in stopinje moje so škrlatna kri. Moja pot je težka, a vesela: duša čuti novo razodetje. Le poslušaj mučeniško čudovito petje, ki ga množica ni razumela. Kdor hoče biti moj učenec, naj sebe samega premaga, vsak dan naj križ na ramo si polaga, da mu postal bo milosti studenec. Prijatelj moj, nikar ne toži nad mrzlo roko bridkega trpljenja. Trpljenje moč je tvojega življenja, kot nn-zla rosa moč je roži. Vesel podaj se zdaj na težko pot! Hlepenje po strasteh pozabi. Pomni, da Zveličar te ljubeče vabi: Kreni s ceste hudobij in zmot! Kristofil To so v glavnem vse misli, ki sem jih Vama želel sporočiti, ne zato da bi Vaju begal in razburjal, pač le z namenom, da jih mirno, vendar resno upoštevata, ker sem jih napisal v Vajino dobro. Želim, da se kmalu poročita, če je božja volja taka. Že sedaj pa vso srečo in mnogo božjega blagoslova! Sprejmi ta moje najlepše pozdrave! Dr. S. P. Vajin Luka. Edinorojeni Sin božji „Kdorkoli prizna, da je Jezus Sin božji, je Bog v njem in on v Bogu“ (1 Jan 4, 15). Naša vera v Jezus Kristusa in v njegov nauk se opira na dejstvo, da je Jezus Kristus trdil in dokazal, da je Sin božji. Brez te osnove bi bila naša vera prazna, nesmiselna. Zato se bomo skoraj v vseh poglavjih o Kristusu pobarali na to osnovno resnico naše vere. Kristus je Boga dosledno imenoval svojega Očeta: „Vse mi je izročil MOJ Oče (Mt H, 27). „Iz hiše MOJEGA Očeta ne delajte tržnice“ (Jan 2. 18). „Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je MOJEGA Očeta?“ (Lk 2, 49). „To je namreč volja MOJEGA Očeta, da bi vsakdo, ki Sina vidi in vanj veruje, imel večno življenje“ (Jan 6,40). „V hiši MOJEGA Očeta je mnogo bivališč“ (Jan 14, 2). Kadar je Kristus govoril o Bogu z drugimi, ni rekel „naš Oče“, temveč je razlikoval in rekel „moj Oče“, ,tvoj °čc“, „vaš Oče“. „Tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil“ (Alt G, 4. G). „Vaš Oče ve, kaj potrebujete, preden ga prosite. Vi torej takole molite: Uče naš; kateri si v nebesih. . .“ (Mt G> 8. 9). Mariji Magdaleni je dejal vstali Zve-ličar: „Ne dotikaj se me, zakaj nisem še šel k SVOJEMU (= mojemu Očetu), ^ojdi pa k mojim bratom in jim reci: t'rem k svojemu in VAŠEMU Očetu“ (Jan 20, 18). Čeravno se je Kristus navadno imenoval „Sin človekov“, se je včasih, kadar je šlo za jasnost, imenoval tudi „Sin božji“: „Ta bolezen ni za smrt, ampak v slavo, da se poveliča Sin božji“ (Jan 11, 4). „Pride ura in je že sedaj, ko bodo mrtvi slišali glas Sina božjega“ (Jan 5, 25). Prim. Jan 6, 65 in dr. Kristus je dopustil, da so ga tudi drugi imenovali Sin božji. Lazarjeva sestra Marta je izpovedala svojo vero vanj: „Gospod, jaz verujem, da si ti Kristus, Sin božji“ (Jan 11, 27). Podobno ozdravljeni sleporojeni (Jan 9, 35-37). Posebno slovesno je Kristus potrdil Petrovo izpoved, storjeno v imenu vseh apostolov, da verujejo, da je on „Kristus, Sin živega Boga“ (Mt 16, 16). Končno je Kristus pred vrhovnim judovskim sodiščem slovesno izjavil, da je Sin božji, in je bil pravno prav zaradi A L TW PA RA M J TTg-----.Ml r^rL/ 'A&npozza * c.RlVADAVlA*COR.RlE.NTES>ef>FE COR.RlENTESe5.FE ZDRUŽENE DRŽAVE MONS. MATIJA ŠKERBEC — SEDEMDESETLETNIK Mons. Matija škerbec, nekdanji župnik v Tržiču, potem pa dekan v Kranju, spolni 5. novembra 70 let življenja. Če bi hoteli opisati vse njegovo pestro duhovniško življenje, vse njegovo delo, preskušnje, žrtve, razočaranja in trpljenje, pa tudi lepe uspehe, ki jih je dosegel v dušnem pastirstvu, bi bilo treba izdati debelo knjigo. Zato naj se omejimo le na eno, gotovo najlepšo potezo njegovega duhovniškega življenja: Dekan Matija škerbec je bil predvsem skrben in goreč dušni pastir. Dobri pastir pozna svoje ovce. V vseh župnijah, kjer je mons. Škerbec deloval, je najprej hotel spoznati svoje vernike. Posebno pozornost je povsod posvečal verskim in socialnim razmeram, v katerih so živeli ljudje, ki naj jih vodi k Bogu. Zavedal se je, da je srednja pot najboljša pot. Ne. prevelika revščina, pa tudi ne prevelika bogatija nista nikoli naklonjeni napredku vedskega življenja. Zato je povsod, kjer je oznanjal božjo besedo, obenem lajšal in preganjal duhovno in socialno bedo z ustanavljanjem dobrih verskih, katoliških organizacij in socialnih ustanov. Že v mladosti je spoznal, da je najbolj boleča rana Cerkve izguba delavskih množic. Ker je globoko čutil s Cerkvijo, ji je v svojem duhovniškem življenju hotel celiti predvsem to rano. Z njo je reševal delavce, ki so se od nje oddaljevali in prehajali v komunistični tabor, kjer so postali žrtve suženjstva, kakršnega ne pozna zgodovina. Zato je z veliko vnemo ustanavljal delavske in socialne organizacije, razlagal delav- cem krščanska socialna načela in jim klical s Kristusom: „Resnica vas bo> osvobodila!“ Ustanavljal in podpiral je tudi delavska podjetja in zavetišča, se boril za pravice delavcev in drugih preprostih, trpečih ljudi. Bil je neizprosen sovražnik vsake hinavščine, nejasnosti, zavijanj, praznih obljub, s katerimi so zlasti komunisti in socialisti varali delavstvo. Ko je razlagal socialni nauk Cerkve in zadnjih papežev, je obenem odkrival tajno delovanje brezbožnega komunizma, našega največjega sovražnika v zgodovini. Zaradi odločnosti, s katero je mons. Škerbec branil katoliško Cerkev, njen nauk in večno resnico, je moral tudi v ječo, ki pa ga ni strla, ampak ga še bolj utrdila v zvestobi do Cerkve in do naroda. Vendar tudi do nasprotnikov je znal biti mons. Škerbec dober, velikodušen in ljubezniv. Zvesto se je vedno držal navodila sv. Avguština: „Pobijajte zmoto, toda ljubite tiste, ki se motijo!“ Zato so se njegovega odhoda iz Kranja, ki ga je moral zapustiti na zahtevo nemške okupatorske oblasti, veselili samo zagrizeni, zakrknjeni nasprotniki, posebno komunisti. Po prihodu v Ljubljano mu je božja Previdnost določila novo, izredno bogato polje socialnega dela. Vodil je z veliko vestnostjo in ljubeznijo škofijsko dobrodelno pisarno, ustanovljeno v pomoč beguncem. Mons. škerbec jim -je široko ■odprl svoje duhovniško srce. Krono na svoje dušnopastirsko in krščansko socialno delo pa je brez dvoma položil v begunskih taboriščih v Vetrili ju, Peggezu pri Lienzu na Tirolskem in v špitalu ob Dravi na Koroškem . Ne vem, kaj bi v njegovem be- gunskem življenju bolj občudovali: njegovo dušnopastirsko vnemo, s katero je delal za duše beguncev ali njegovo socialno delo, s katerim je lajšal njihovo telesno bedo ? Njegovo skrb za ljudske šole, gimnazijo in visokošolce ali njegovo spretnost, s katero je pisal članke za „Bogoljub“ v taborišču, predaval beguncem in jih opozarjal na nevarnosti, ki so jim pretile? Zdaj živi v Združenih državah Sev. Amerike, ločen od svojega ljudstva, ki ga je tako ljubil in tako zvesto vodil h Kristusu. Ker zanj ne more več veliko delati, zanj toliko več moli in se žrtvuje. Vsemogočni naj mu da za sedemdesetletnico mnogo milosti in blagoslova, da bi zdrav na duši in na telesu dočakal tudi osemdeset in devetdesetletnico, svobodo Cerkve v Sloveniji in njeno vstajenje. Tudi uredništvo „Duhovnega življenja“ v Argentini mons. škerbcu za sedemdesetletnico iskreno častita in se mu zahvaljuje za dragoceno sodelovanje. ARGENTINA Deset let je minilo, kar je komunistična justica usmrtila generala Leona Rupnika, moža, ki je v kritičnih letih naše zgodovine dal na razpolago svoje znanje in dobro ime, končno pa žrtvoval še življenje v boju z enim najhujših sovražnikov, ki so kdaj stiskali slovenski narod: z brezbožnim komunizmom. Za Pokoj njegove duše je opravil v nedeljo 16. septembra na slovenski Pristavi v Moronu preč. g. direktor Anton Orehar sv. mašo, ki se je je udeležilo okrog 400 Slovencev. Navzoči so bili tudi naibližji svojci pokojnega protikomunističnega norca, med njemi njegova žena ga. Olga s hčerko Ksenijo in sinovoma Vukom in Evgenom. V svoji pridigi je preč. g. direktor najprej povdaril, da Cerkev opravlja molitve za duše pokojnih bor-cev, kjerkoli so žrtvovali življenje v izpolnjevanju svoje domovinske dolžnosti, ne vtikaje se v osebno prepričanje tistih, ki molijo ali tistih, za katere se molitve opravljajo. Povdaril je, da nam je komunizem še vedno nevaren radi praktičnega materializma, ki ga oznanja in ga je tudi v Argentini dovolj. Opozoril je na stališče Cerkve, ki s komunizmom noče imeti nobenega stika, obsodil prazni antikomunizem, ki je že vnaprej obsojen na neuspeh, če se mu ne bo pridružilo življenje po veri in smisel za socialne potrebe revnih slojev. Končno je pozval vse navzoče, naj v molitvah ne pozabijo svojih bratov doma in ljudi po svetu, ki trpijo zaradi komunizma preganjanje. — Po sv. maši je sledila spominska proslava, na kateri je govoril domobranski major g. Emil Cof. Pisatelj domobranskih črtid g. Ivan Korošec je nato prebral poslovilno pismo pok. generala svoji družini, domobrancem in slovenskemu narodu, g. Tine Kovačič pa je prebral Koroščevo črtico „Srečanje“, kjer se spominja svojega srečanja s pok. generalom na terenu v boju s komunisti. Na koncu se je ga. Olga Rupnik prisrčno zahvalila vsem, ki so počastili spomin njenega moža. Slovenski katoliški akademski starešine v Buenos Airesu prirede vsako leto svoj študijski dan. Tako je bilo tudi letos in se je v nedeljo dne 23. septembra zbralo na Patemalu v prostorih pri čč. šolskih sestrah lepo število starešin in akademikov. Prireditev se je začela ob 9 dopoldne in sicer s sv. mašo, ki jo je opravil duhovni vodja SKAS-a č. g. di-lektor A. Orehar. Po evangeliju je najprej sporočil, da bo službo božjo opravil za vse pokojne člane SKAS-a in za namene vseh članov. Med pridigo je razvijal misli o nalogah slovenskega katoliškega inteligenta v naših časih, sledeč ZAHVALA Pri napornem delu v tovarni se me je lotevala omotica. Zatekel sem se k lu-janski Materi božji za pomoč. Kmalu mi je odleglo in omotica se ni več ponovila. Obljubil sem javno zahvalo Materi božji v „Duhovnem življenju“, kar sedaj spolnjujem. Prilagam 15 pesov v tiskovni sklad. — č. J., Vel. Buenos Aires. pri tem mislim iz evangelija te nedelje. Katoliški inteligent mora biti predvsem globoko teološko in versko izobražen. Doba terja od intelektualca posebno stopnjo izobrazbe in znanstvene opreme in kakor je ta brezpogojno potrebna za uspeh v vsakdanjem življenju, tako je primerna teološka izobrazba nujna za pravilno ravnovesje katoliškega intelektualca. To ravnovesje terja protiutež v moralni moči in religiozni globini. Intelektualec, ki živi v popolnem soglasju s temi predpogoji, more pravilno vršiti poslanstvo, ki mu je kot katoliškemu izobražencu naloženo. — Po službi božji je predsednik SKAS-a prof. Ivan Prijatelj v uvodnih besedah pozdravil vse navzoče, zlasti zastopstvo slovenskih akademikov. Nato je pozdravil predavatelja dneva, prof. dr. Ivana Ahčina, ki je tokrat že drugič prevzel predavanje na študijskem dnevu SKAS-a. Vsebina dne-\a je bila posvečena vprašanjem sodobne problematike sociologije. Dr. Ivan Ahčin je razložil tokove, ki so vplivali na razvoj idej sodobnih socialnih tokov in tako od poskusov novoliberalizma, orisal trenja v gibanju socialne demokracije in laborizma ter navedel glavne znake struj, ki se pojavljajo v komunizmu. Zaključil je predavanje s popisom nalog, Id jih mora znati opraviti demokracija, sloneča na krščanskih temeljih. Dva izredno lepa večera je pripravila v septembru Slovenska kulturna akcija. V prvem, ki je bil 15. septembra, se je spomnila pesnika Franceta Balantič, katerega pesmi so kmalu nato izšle v njeni založbi in v priredbi dr. Tineta Debeljaka. Prav on je o tel Balantičeve pesmi pogube in upravičeno je lahko ob priliki Balantičevega večera povdaril, da šteje med svoja najvažnejša kulturna dejanja, „če že ni mogel preprečiti Balantičeve fizične smrti, je pa preprečil vsaj ubojstvo Balantiča-pesnika“. Recitatorji so izredno dobro ivršili svojo nalogo. Tudi oder je bil okusno opremljen. Krasil ga je nov, zelo lepo izdelan doprsen kip Balantiča, najnovejše delo kiparja g. Ahčina. Popolnost večera je povečala recitacija nekaterih Balantičevih prevodov v poljščini, angleščini in španščini. — V drugem večeru, ki je pa bil 29. septembra v župnijski dvorani v Ramos-Mejia, je pa Slovenska kulturna akcija dostojno proslavila dvestoletnico rojstva enega največjih glasbenih genijev, „edinega, ki je vse nade izpolnil“, kot se izraža prof. Alojzij Geržinič v „Glasu SKA“, Wolfganga Amadeja Mozarta. Ta dvestoletnica je po vsem svetu sprožila niz Mozartovih proslav, razumljivo torej, da je tudi SKA smatrala za primerno,da se ga spomni s posebnim koncertnim večerom njegove komorne glasbe. Kljub omejenim možnostim, ki jih je imela prirediteljica na razpolago, so sodelujoči učinkovito podali nekaj značilnih del in odlomkov nesmrtnega Avstrijca in tako dali okusiti poslušalcem globine njegovega čudovitega ustvariteljnega duha. Dne 27. novembra t. 1. bo obhajala v bolnišnici „Alvear“ slovenska redov-nica-usmiljenka, sestra Flora, svoj zlati jubilej: pred 50 leti je položila svoje redovne zaobljube. Imenovana slovenska redovnica je stopila v red sv. Vincencija Pavlanskega v Gradcu, kjer je bila takrat glavna materna hiša tega reda. Dvajset let je službovala po raznih krajih Slovenije. Med prvo svetovno vojno je dve leti uspešno in požrtvovalno vodila sanitetno službo na ljubljanskem kolodvoru. V znak priznanja je bila od takratne avstrijske oblasti odlikovana z zaslužnim križcem. Sedaj deluje sestra Flora že 30 let v Argentini, v bolnišnici „Alvear“ kjer so bili deležni njene nesebične in požrtvovalne pomoči tudi številni Slovenci-begunci. Naj dobri Bog ohrani sestro Floro še naprej zdravo in čilo, tja do najskrajnejše meje človeškega življenja, da bi tako obhajala v svojem plemenitem poklicu še železni jubilej 1 Kadar vabi lanuški odsek Slovenske dekliške organizacije in Slovenske fantovske zveze na svojo vsakoletno prireditev, vemo, da je pomlad v Argentini blizu. Letos so jo nastavili najprej na Kako so vzgajali stari in se kaj 17. LOJZE MeDE Na eno oko slepa Mica, ki je stanovala v Kljukarjevi bajti, je bila star inventar pri naši hiši. Je še Janeza pestovala in potem po vrsti vse otroke. Bila je že močno nadležna, toda rada je še žela in postorila pri gospodinjstvu vse drobno delo, ki ga ni nikjer videti, pa mora vendarle biti narejeno. Tudi mesti je morala. Pinjo vrteti pa je hudo dolgočasno delo, zlasti ker nikdar ne veš, koliko časa bo trajalo. Včasih je bilo kar takoj umedeno, drugič zopet pa je uboga Mica vrtela in vrtela, belo-tekoča brodlja v pinji pa je ostala vedno enaka. Lojze je večkrat iz mlina grede ali na potu nazaj šel mimo Mice, ki je vrtela, se potila in vzdihovala, ko le ni začutila pljuskanja surovega masla v pinji. Lojze pa je bil dobrega srca ter je sklenil Mici pomagati. 9. septembra, pa so jo morali radi nezanesljivega vremena prestaviti na naslednjo nedeljo, kar se je skazalo za zelo modro odločitev, kajti vreme je bilo kot nalašč zn te vrste prireditve. Od vseh strani Vel. Buenos Airesa so prišli slovenski rojaki, da se pozdravijo in pogovorijo. Športni nastopi so sledili drug drugemu, otroci so razveseljevali gledalce s svojimi ljubkimi prizori, gledal si lahko tekmo v odbojki, pa bil zraven po domače postrežen. Zvečer so bili vsi zadovoljni: tisti, ki so denar pustili mladini v zameno za nekaj leno nre-živetih uric na svežem pomladanskem zraku in na moči pridobivajočem soncu, pa v kuhinji, kjer so vse razprodali, zlasti na si je zadovoljno mel roke blagajnik oh pogledu na dolgo vrsto bankovcev'. In čc je konec dober, je vse dobro... Zakaj pa imamo vodno moč pri hiši, ki lahko igraje izvrši to, kar stara Mica z veliko težavo naredi? Lojze je pinjo pozorno pregledal, vse potrebno zmeril ter napravil iz bukovega lesa jermenico, ki je bila natančno umerjena na vreteno pinje. V mlinu je eden izmed mlinskih kamnov imel priključeno čistilno napravo za žito, ki jo je gnala majhna transmisija. Tu je napravil Lojze podstav za pinjo, ki ga je močno pritrdil, da se mu no prevrne. Ko je nekega dne Mica zopet medla in vzdihovala, je prišel Lojze ter ji dejal nad vse prijazno: „Veš kaj, Mica, hudo se mučiš kar naprej s tole pinjo. Pa bi to lahko kar jaz hitro in brez težav umedel v mlinu na vodo.“ Mica ga je hudo neverno pogledala. Ni se ji zdelo mogoče, da bi se mog'o katerikrat drugače mesti, kot se je menda že medlo, odkar so krave na svetu. „Le pusti, Mica! Boš videla: čez pol ure ti pinjo zopet prinesem, lepo umedeno in ti ne boš imela drugega dela kot odliti pinjenec in pobrati surovo maslo, iz pinje.“ Tako leno ji je govoril, da se je-Mica kar podala. Tedaj je Lojze pograbil pinjo ter jo hotel odnesti v mlin. V tem trenutku stopi oče v vežo. „Kam pa s pinjo?“ začudeno vpraša Lojzeta. Mica je stala zraven kot polit kužek. „Mislil sem, da bi se lahko na vodo medlo, ko Mica tako težko vrti pinjo.“ Oče je bil za napredek v gospodarstvu vedno navdušen ter je vsako novo misel, ko jo je bil na vse strani pretehtal, z obema rokama pograbil in jo-uresničil. Tako je v svojem gospodar- rstvu marsikaj vpeljal, kar je bilo za "tisti čas zelo napredno. Tudi Lojzetove zamisli je bil takoj vesel, čeprav se mu je na prvi pogled zdela nekoliko otročja. Pa naj se fant le poskuša! Če se mu posreči, prav; če pa ne, pa tudi ne bo škode ter bo moral drugič bolje misliti. Le to jfl bil močno radoveden, kako bo mlinski kamen zvezal s pinjo. „Pa kako misliš to narediti ?“ „O imam načrt že narejen. Bo kar dobro šlo.“ „No, pa poskusi! Saj za Mico bo res kar prav.“ Lojze je odnesel pinjo v mlin. Položil jo je na podstav ter jo močno pritrdil — vodna moč je huda zadeva ter bi utegnilo pinjo vreči s podstava. Nato je nataknil na os pinje jermenico, da je vse dobro in trdno držalo. Končno je zvezal jermenico in transmisijo z gonilnim jermenom, pa je bilo vse v najlep-:.šem redu. Potem je z vso močjo potegnil za vzvod zatvornice in voda je veselo pljusknila ob lopate vodnega kolesa, ki se je zasukalo hitro in prožno kot kaka •gospodična. Pa se je tudi vreteno v pinji zasukalo hitro in prožno; prehitro, da slabo pritrjeni pokrov vrh pinje (za počasno Micino vrtenje je kar zadostovalo) ni vzdržal velikega pritiska. Vrglo ga je kvišku in lepo tekoča smetana je brizgala v strop in na vse štiri strani in še Lojzetu v obraz, da mu je teklo po obrazu navzdol kot iz žleba. Lojze je bil kar omamljen. Hitro je sunil vzvod zatvornice zopet na zaporo, toda vodno kolo se je v moči zagona še naprej vrtelo, čeprav vedno počasneje, pa še vedno dovolj hitro, da je smetana še naprej brizgala na vse strani. Tedaj je oče — iz radovednosti je čez rake neopaženo prišel v mlin ter od daleč opazoval Lojzetove manipulacije — hitro skočil k pinji ter vrgel jermen z jermenice, na kar se je vreteno hipoma ustavilo. „Mojster pa tak!“ se je dobrodušno ponorčeval oče, kajti kljub nezgodi mu je bila Lojzetova naprava že na prvi pogled všeč. Vrhutega je bil Lojze v svoji smetanovi maski tako smešen, da bi se mu oče najrajši smejal, ko bi se znal. „Ali ne vidiš, da je jermenica veliko premajhna ? Ali pa ne smeš vse vode spustiti na kolo.“ Lojzeta je bilo sram pred očetom, zakaj domišljal si je, da je dovršen tehnik ter da mu pri takih stvareh sploh ne more nikjer več spodleteti. Hitro je pograbil veliko vrečo, ki je slučajno ležala na tleh poleg kamna, si obrisal obraz, potegnil še parkrat po srajci in prsih in očedil pinjo, tla in strop. Nato je pokrov na pinji primerno pritrdil, zopet nataknil jermen ter previdno in počasi vlekel za vzvod zatvornice, da je le malo vode padalo na vodno kolo. Tako se je vrtelo vse v redu in je bilo tisto malo, kar je še ostalo v pinji, kmalu umedeno. Lojze je zopet pograbil pinjo, jo nesel v vežo, postavil na tla ter hitro zginil po stopnicah navzdol v mlin. Ko je prišla Mica in pinjo odprla, se je močno začudila, da je Lojze tako malo surovega masla umedel. Toda popraše-vala ni. Ko pa je bilo čez nekaj časa zopet treba mesti, dolgo ni hotela pinjo prepustiti Lojzetu. „Na vodo se premalo umede,“ je trdila. Nato ji je Lojze odkritosrčno razložil, kako je bilo in da sedaj ni nobene nevarnosti več. Pa je Mica popustila. In tako je zanaprej vedno Lojze medel, v veliko veselje stare Mice, dokler.. . fzt Na komunističnem mitingu. „Ugasni cigareto, če ne, bo prišlo do požara. Ali ne vidiš, da govornik .že dve uri prazno slamo mlati?“ CERKEV V JUGOSLAVIJI V ZADNJEM ČASU V nedeljo, 5. avgusta, je vatikansko glasilo „Osservatore Romano“ prineslo članek, v katerem odgovarja na trditve Titovega ministra Aleksandra Rarrko-viča , ki jih je iznesel 26. junija t. 1. na zvezni skupščini v' Beogradu. Na njej je med drugim govoril tudi o razmerju med državo in različnimi verskimi skupnostmi. V govoru je omenil, da so bili odnosi države s pravoslavno Cerkvijo zelo dobri. Zato ja verjetno, da sc bodo zadevna vprašanja ugodno rešila, ker sveti sinod in skoraj vsi duhovniki kažejo veliko volje, da bi prišli do ugodne rešitve. Razmerje med državo in islamskimi skupinami je normalno; dobro je tudi, razen nekaterih izjem, razmerje drugih nekatoliških skupin do države. Ko pa je začel Rankovič govoriti o odnosih države do katoliške Cerkve, je obžaloval -— kakor poroča Politika -glasove, ki jih širijo „zlohotni kritik'“ Ti poedinci — je nadaljeval — uporabljajo v ta namen ne samo lažniva n netočna poročila, ampak potvarjajo tudi pozitivna dejstva, ki se nanašajo na odnošaje do te Cerkve, in sicer na tako smešen način, da jih označujejo, kakor da so predmet preganjanj in zapiranja. Obsojajo tudi prizadevanja enega dela katoliške duhovščine, ki jo organizirana v svojih poklicnih organizacijah in rešuje z merodajnimi državnimi organi stanovska vprašanja. Nič ne omenjajo uspehov, ki so jih dosegli na področju socialnega zavarovanja, s prizivi proti preveliki davčni obremenitvi in s prošnjami, da se oproste carine predmeti, ki se rabijo v cerkvah itd. „Osservatore Romano“ vse te trditve odločno zavrača takole: „Resnici na ljubo moramo pripomniti, da duhovniške organizacije ne moremo smatrati za noben sindikat ali strokovno zvezo, ki naj urejuje samo stanovska vprašanja. Katoliško duhovništvo ni ne obrt ne rokodelstvo, ampak duhovno poslanstvo. Izvrševanje tega poslanstva vodi Cerkev z natančno določenimi in preskušenimi predpisi. O trditvi Rankoviča, ki govori, kakšne tvarne koristi bi imela katoliška duhovščina, če bi vstopila v duhovniško organizacijo, prav nič ne dvomimo. Vendar pa je treba vedeti,' da te oblike duhovniške organizacije, ki jo, kakor se zdi, podpira država, ni mogoče spraviti v soglasje s predpisi cerkvenega prava. Nihče bi ne imel pravice, pritoževati se zaradi materialne podpore, ki jo uživajo katoliški duhovniki v Jugoslaviji,, če bi jih radi tega ne silili, da bi se izneverili dolžnosti pokoirščine (discipline). Toda dogaja se nasprotno. Podeljene ali obljubljene koristi, ki jih uživajo člani cerkvenih organizacij, so, žal,, le „plača“ za popuščanje ali delovanje proti načelom, ki morajo voditi cerkvene organizacije in cerkveno življenje. Ker dobro poznamo duha komunistične zakonodaje, ki ovira Cerkev, da ne more vršiti svojega poslanstva, nas ne preseneča napeta brezbožna borba, ki jo vodijo zlasti časopisi, namenjeni moški mladini. Pripomniti moramo tudi, da se oblasti posebno prizadevajo, da bi mlade fante odtrgale od vere z raznimi zahtevami in odredbami, ki so posebno stroge med vojaško službo. To morajo opravljati tudi fantje, ki so izbrali duh. poklic Zadnji člen v verigi nasilja zoper katoliško Cerkev v Jugoslaviji znači brez. dvoma proces v Splita, kjer so zaprli bogoslovje za osem let in obsodili dva profesorja in dva bogoslovca na zaporno kazni. Nato je sledila prepoved papeževe poslanice preganjanim vernikom v od komunizma zasužnjenim državam. Je res zanimive» da je sv. oče poslanico ,,Ko z žalostnim srcem“ objavil 29. junija, torej tri dni za Rankovičevim govorom, kot da bi mu hotel mimo in stvarno odgovoriti na njegove laži polne trditve. Seveda bo Rankovič v bodoče še bolj divji na Vatikan. Že zadnjič je trdil, da je za napetost med katoliško Cerkvijo v Jugoslaviji in državo kriv prevsem Vatikan, ki dovoljuje, da razni duhovniki („ustaški“ jim pravi) po radiu in tudi drugače vodijo sovražno propagando proti Jugoslaviji. Takrat je končal s prikrito grožnjo: „Vatikanu in katoliški Cerkvi v Jugoslaviji pa bi moralo biti jasno, kakšne posledice ima takšna dejavnost in kakšne sadove lahko rodi v odnosu na to Cerkev.“ Rankovičevo govorjenje samo lepo dopolnjuje dejanja, ki se ponavljajo že mnogo let in ki jih spremljajo najrazličnejše psovke, pritisk na duhovščino, ostri napadi tiska, oprti na obrekovanje in razne sodne obravnave, ki so zlasti v Sloveniji zadnje čase postale nekaj vsakdanjega. Na njih so oblasti obdolžile razne dušne pastirje, da so kršili zakone, ki so v veljavi v deželi. V resnici pa oblasti same kršijo zakone, ker se bore proti duhovniški službi. Vse to kaj malo soglaša z Rankovi-čevimi izjavami in trditvami na zvezni skupščini v Beogradu. SLOVENIJA Dr. Alojzij Rant, 54 let stari novo-mašnik je po novi maši dobil dovoljenje, da je za nekaj tednov odšel v Avstrijo. S 1. septembrom pa je nastopil svojo prvo službeno mesto v Begunjah nad Cerknico. Na spominsko podobico si je dal natisniti pomembne besede: „Gospod, ne bodi mi sodnik, temveč odrešenik.“ Kot je znano, je bil sedanji g. no-vomašnik dvajset let sodnik in celo taj- nik slovenskega oddelka Stola sedmo-rice v Zagrebu. žrtev roparskega umora je postal gvardijan minoritskega samostana v Ptuju pater Golob. Malo pred smrtjo je bil imenovan za župnega upravitelja božjepotne cerkve na Ptujski gori. Morilca so oblasti prijele. Piše se Janez Mohorko in je bil dalje časa sluga v istem samostanu. Gvardijana je umoril v upanju, da pride do stotisoč dinarjev, ki jih je gvardijan hranil pri sebi. SLOVENSKA KOROŠKA Izredno novo mašo je doživela vas Medgorje 5. avgusta. Po posredovanju koz-oškega bogoslovca Cirila Sterna iz Kort pri Železni Kapli je sprejel indijski novomašnik preč. g. Cirijak Kunna-cherry prijazno vabilo, da opravi pi-vo sv. daritev med koroškimi Slovenci. Na prijaznem Strženovem vrtu je .bil postavljen novomašni oltar. Na visokem slavoloku je plapolala papeški zastava. Na okusno okrašenem oltarju med lilijami je stal milostni kip fatimske Matere božje, nad oltarjem pa lep' slavolok z latinskim napisom „Ti si duhovnik na veke“. Ob sprejemu je pozdravil g. no-vomašnika v obeh deželnih jezikih g. kanonik Zechner, medgorski gospod pa v italijanskem, ki ga g. novomašnik prav dobro govori. Med mašo je bil slavnostni govornik mil. prošt Trabesinger. Na koncu nove maše pa so podelili skupno svoj novomašni blagoslov trije novo-mašniki: indijski ter gospoda Božič in Goričnik. Brez dvoma je obisk indijskega no-Aomašnika veliko pripomogel k poživitvi misijonskega duha in čutenja z vesoljno Cerkvijo med koroškimi Slovenci. Lepo je dejal g. kanonik Zechner: „Vi ste prišli iz daljnega Vzhoda kot novomašnik, da s tem pokažete, da je Jezus, naš božji Zveličar, poklical vse narode k milosti njegovega odrešenja. Naj blagoslovi vaš rod, da bi v težki borbi za Kristusa in njegovo kraljestvo vztrajal in da bi nekoč vsi prišli kot božja družina k Jezusu, velikemu duhovniku!" Osemsto koroških Slovencev je romalo letos 18. in 19. avgusta s posebnim vlakom na Sv. Višarje. Daši je na Koroškem polno Marijinih božjih poti, nobena koroških Slovencev toliko ne privlači kot prav višarska. Vse romanje, ki ga je organiziral Slovenski dušno-pastirski urad, je poteklo v lepi disciplini in v pristnem romarskem duhu. Koroška duša najlažje moli, ko poje. In peli so kar naprej, tako mogočno in lepo, da so še drugi prisluhnili. Kar je treba tudi posebej povdariti: skoraj vsi romarji so pristopili k sv. obhajilu. Romarje je spremljalo devet duhovnikov, med njimi letošnji novomašnik preč. g. France Goričnik. Vso svojo zlo voljo proti koroškim Slovencem je pokazala zvezna vlada na Dunaju, ko je odklonila ustanovitev slovenske gimnazije v Celovcu, kot jo predvideva § 2 sedmega člena državne Pogodbe iz leta 1955. Daši se je priglasilo 63 otrok za prva dva rareda in so bile priprave za dekliške in fantovske dijaške domove za Slovence v polnem teku, je vlada brezobzirno šla mimo vseh teh dejstev in pogazila vse prevzete mednarodne obveznosti. PRIMORSKE VESTI Nov primer italijanske nestrpnosti. V petek 24. julija je bilo na Opčinah Praznovanje farnega patrona sv. Jerneja. Zvečer je bila slovesna maša z latinskim petjem, med katero so pevci kapeli po slovensko tudi pesem o sv. Jerneju, štiri dni nato je tržaški „II Piccolo“ objavil pod naslovom „Slovenska nestrpnost v openski župniji“ članek, v katerem je župnijski odbor Katoliške akcije na Opčinah ostro napadel slovenske vernike, pevce in celo g. župnika Silvanija, ki „da ne ve, s kom bi držal“. Najbolj žaljiv je zadnji stavek: »Zato se je italijansko prebivalstvo župnije strnilo okrog preč. g. Marija Civi-dina v prepričanju, da si bo tako najbolj zavarovalo svoje verske in nacionalne pravice.“ S tem so italijanski verniki dokazali, da kaj malo razumejo duha pra- ve KA, kajti kadar pride do nesporazuma med ve.Jiiki dveh narodnosti, ali med verniki in duhovniki, je prva pot na škofijo in potem v Rim, nikakor pa ne in nikdar naravnost na uredništvo narodno nestrpnega lista „II Piccolo“! Preteklo poletje je preč. g. Cvetko Žbogar vodil v uršulinskem samostanu v Gorici zaprte duhovne vaje za slovenska dekleta. Udeleženke so bile zelo zadovoljne z njih potekom. Nekaj pa le ni flilo v redu: zelo so manjkala mlajša dekleta, ki bi duhovnih vaj bila najbolj potrebna. Ali naj v tem vidimo vdor materializma v slovensko mladino? Iz pokopališča v Senigalliji, kjer je našel po zadnji vojni svoj zadnji dom begunec dr. Anton Brumen, glavni tajnik in legalni konzulent pri Direkciji drž. železnic v Ljubljani, so prenesli 26. avgusta njegovo truplo na pokopališče v štandrežu. Pokojnik je bil namreč po rodu Primorec, doma iz Nabrežine. Njegov oče je bil železniški uradnik in tako se je kasneje družina preselila v štan-drež. Pokojni Brumen je po prvi svetovni vojni ostal v Sloveniji, ki jo je 1. 1945 moral zapustiti kot protikomunistični begunec, dokler ga ni našla smrt v begunskem taborišču Senigallia pri Anconi. V Argentini žalujeta za njim gospa žena in hčerka Tadeja. Stoletnico obstoja je praznovalo letos slovensko kamnoseško podjetje Antona Radovič v Nabrežini. Leta od 1896 do prve svet. vojne so bila za nabrežinski kamnolom najlepša, saj je nabrežinski kamen romal na Dunaj, Budimpešto, v Milan in Egipt. Obe svetovni vojni sta delo v kamnolomu za nekaj let prekinili, sedaj pa izvažajo kamen celo v Sev. Ameriko, Japonsko in Avstralijo. Na Veliki Šmaren je bilo v romarski cerkvici na Pečah pri Bol juncu žegna-nje, drugo odkar je bilo svetišče ponovno izročeno božji službi. Zaradi izredno slabega vremena je bilo moči prirediti le popoldansko slovesnost z večerno sv. mašo in petimi litanijami. Letos so dobile Peče tudi krasen mašni plašč zlate barve. HODIL PO ZEMLJI SEM ČILSKI... Izlet ▼ gore S tem, da sem prišel v San Fernando, sem se spet močno približal čilskemu glavnemu mestu Santiago, saj je razdalja med obema le 134 km. San Fernando je precej staro mesto. Ustanovljeno je bilo že leta 1742. Leži sredi rodovitne doline, ki je polna skrbno obdelanih polj in prostranih vinogradov. Dve reki: Tinguiririca in Anti-vero jim s svojo vodo omogočata bujno rast. Tudi služi San Fernando kot izhodišče za lepe izlete v kraljestvo And na čilsko-argentinski meji. Seveda bi vsi ti podatki o San Fer-nandu še ne bili zadosten nagib, da izstopim na sanfernandski postaji. Kar me je gnalo v San Fernando, je bila navzočnost slovenskega duhovnika č. g. Frančka Fekonje, ki že več let oskrbuje tamošnjo bolnišnico in je iskreno vesel vsakega slovenskega obiska. Ko je vlak z malo zamude obstal, je bil gospod Franček že na postaji. Daši se nisva še nikoli videla, sva si takoj postala dobra prijatelja. Najprej sva zavila v restavracijo, kjer mi je dal gospod Franček servirati jedi, ki so pripravljene iz morskega lova. San Fernando je namreč po železnici zvezan s tihomorsko obalo. Nato me je zapeljal v svojo prostorno hišo, kjer sem se skopal in nato sladko zaspal. Naslednje jutro je kmalu zahupal avto pred hišnimi vrati. Koliko je bilo moje veselje, ko sem zagledal gospoda Ludvika Tomazina, ki upravlja župnijo Auquinco, južnozahodno od San Fer-nanda. Medtem ko je gospod Franček rodom iz Radgone, torej štajerski rojak, je pa g. Tomazin gorenjskega porekla, iz Nakla pri Kranju doma. V bogoslovju je bil pred menoj štiri leta in bil v tisti skupini novomašnikov, ki so leta 1940 za božič zadnji opravili v miru svojo prvo sv. daritev, čez tri mesece nato je izbruhnila vojna in gorenjski bogoslovci so postali begunci na lastni zemlji. Oba gospoda sta nato veliko pretrpela. Gospod Franček se je zatekel po razsulu Jugoslavije najprej v Dobre polje. Tam je prišel v roke komunističnim partizanom, ki so ga nekaj mesecev vlačili s seboj po kočevskih gozdovih, dokler se mu ni posrečilo pobegniti v Avstrijo. Gospod Ludvik Tomazin pa je bil najprej kaplan na Blokah. Tudi on je doživel vso grozoto komunistične revolucije in italijanskega vojaškega razsula. Preko Italije je najprej prišel v Ekvador in nato pa v čile. Vsi ti dogodki so bili sedaj že daleč za nami. Jesensko sonce Je prijazno grelo pokrajino in visoki gorski orjaki so bili zaviti v rahlo megleno kopreno. Gospod Franček je predlagal, da si jih ogledamo od blizu, gospod Ludvik je predlog sprejel in tako smo se pognali po lepi cesti v osrčje gori. Najprej smo prečkali ravnino, nato pa se zarili v hrib. V drznih vijugah smo se dvigali vedno višje. Gore s'o se nam približale, da bi se jih z roko skoro dotaknil in vedno nove so se nam prikazovale. Kadar človek gleda nanje iz doline, se ti zdijo tako preproste, toda ko si sredi med njimi, šele vidiš, kako polne življenja so in koliko prelesti skrivajo v sebi. Prevozili smo že 42 km in končno obstali ob jezercu, ki je človeško delo. Gorskemu potoku so zaprli pot in tako dali pokrajini v višini 1000 m vse lepši izraz. Okoli jezera si ljudje iz San Fer-nanda v vedno večjem številu stavijo svoje hiše, da soboto in nedeljo preživijo v prosti naravi. Le žal jih je le malo, ki bi se spomnili, da je lepota narave božje delo in da moramo Stvarniku dati čast, ki mu gre kot našemu dobremu Očetu. Naselje okoli jezera ima značilno ime: Bellavista (lepi razglad) in to po vsej pravici. Tudi naša skupina je pila lepoto, ki se nam je nudila, kamor se je zazrlo oko. Žal nismo mogli reči s sv. Petrom: „Gospod, dobro nam je tukaj biti, napravimo si tri šotore...“ Dali smo jezeru slovo in se začeli počasi spuščati v dolino. Mračilo se je že, ko smo spet zavozili v San Fernando. Poslovil sem se od gostoljubnega gospoda Frančka ter mu obljubil da ga ob povratku še obiščem, nato pa je avto planil v noč, Auquincu nasproti, kjer župnikuje gospod Tomazin. Najprej sva se držala proge, ki gre proti jugu. Pri postaji Chimbarongo (15 km od San Femanda) pa sva zavila na desno, progo prečkala in se namerila naravnost proti zapadu v dolino, ki je polna vinogradov in bogata na sadju. Ura je bila malo čez osem, ko sva izstopila pred župniščem. Med vinogradi Ko je prišel gospod Tomazin v Au-quinco, župnišče še ni stalo in vsakokratni duhovnik je moral stanovati pri vernikih. Vsakdo razume, da je tako življenje vse prej ko prijetno za dušnega pastirja, ki mora že po svoji službi ohranjati gotovo razdaljo pred verniki. Gospod Ludvik je zato takoj začel misliti na župnišče in tudi uspel. Zgrajeno je iz lesa in prav udobno. Dva dni sem ostal pri njem. S svojim avtomobilom me je zapeljal na več fundov, kjer so bili vsi zaposleni s trgatvijo grozdja. Ogledal sem si ogromne kleti in stiskalne naprave, ki spreminjajo grozdje v sladki mošt. Na večer sva se usedla k radijskemu aparatu. Gospod Tomazin silno ljubi slovenske plošče. Zelo lepo zbirko je dobil iz Severne Amerike. Jaz sem mu srečno pripeljal čez Ande tudi „Gallusovo“ ploščo iz Buenos Airesa. Tako sva sedela in poslušala slovensko pesem. Za trenutek sva pozabila, da sva na južni polobli in sredi tujega ljudstva. Zunaj je med grozdjem brusil škržat in na nebu je mesec rastel proti svoji polnosti. V petek, 20. aprila, je bilo treba dati slovo tudi Auquincu. Znova sem začutil, da je na zemlji vsakemu veselju določena meja in primešana kaplja pelina. Vsako slovo nam priča, da prave sreče in pravega raja na zemlji ne smemo iskati. Vse stvari na zemlji nam kličejo, kot mojstrsko pravi sv. Avguštin: „Nismo se same naredile, Bog nas je ustvaril!" Opoldne tistega dne me je gospod Ludvik zložil pred hišo gosnoda Frančka v San Fernandu. Kratek stisk rok in že smo se ločili: jaz na sever in gospod Ludvik na jug, gospod Franček pa je ostal pri svojih bolnikih. Med potjo sem skočil po slovo še k g. dr. Trdanu in ko je nastopila noč, sem zopet potrkal na vrata gospoda Ludvika v Maipo. Pot na jug je bila končana. Pri slovenski službi božji V nedeljo ob dveh popoldne je odhajal vlak za čilski sever. Ker pa imajo Slovenci vsako četrto nedeljo službo božjo v kapeli bolnišnice „San Salvador“, sem se že zjutraj poslovil od matere prednice v Maipu. Lepo sem se ji zahvalil za izkazano gostoljubje, saj sem vse dni, ko sem bil v hiši, imel okusno hrano in pozorno postrežbo, kar je zlasti v Čilu, kjer je hrana tako zelo draga, zelo veliko vredno. Povabila me je, naj čez leto spet pridem na okrog. Toda med tem je gospod Ludvik odšel v Brazilijo in tako verjetna Maipoja ne bom več videl. Gospod Ludvik Ceglar me je pospremil v Santiago. Ob enajstih se je pričela sv. maša. Najprej je g. Pokom CM poročil mlad slovenski par, nato pa je pristopil k oltarju. Po evangeliju sem spregovoril nekaj priložnostnih misli in ko je bilo sv. maše konec, sem se seznanil z nekaterimi Slovenci, zlasti z že omenjenim gospodom Vinkom Marinčičem, ki je tajnik katoliškega mednarodnega odbora za izseljence v Čilu. Kot se vedno zgodi, je tudi to pot čas prehitro potekel. Poslovil sem se od s. Kaplje, ki me je še enkrat prosila, naj najdem kakšnega slovenskega duhovnika, ki bi se zavzel za duhovne potrebe Slovencev v Santiagu in nato smo se odpeljali na kolodvor Mapocho. Imenuje se po reki istega imena, ki drvi skozi Santiago mimo omenjene postaje. Iz Mapocha odhajajo vlaki v Valparaiso, na čilski sever in proti Argentini. Ker pa je proga proti Valparaisu širokotirna, v ostalih dveh smereh pa ozkotirna, je treba med potjo presesti na drug vlak. Bilo je točno dve, ko se je premaknila električna lokomotiva. Pomahal sem prijateljem še enkrat v pozdrav in nato ostal sam. Bil sem na povratku domov. Proti severu Nebo je bilo jasno kot ribje oko in sonce kljub jeseni še zelo močno. Vlak je skozi eno uro drvel po ožgani ravnini, ki je na spomlad vsa zelena in v poletju polna žlahtnih sadov. Toda hribi so se nam bližali vedno bolj: znamenje da je santiaške kotline konec. Počasi je vlak zmanjšal brzino, se začel vzpenjati navzgor, se prebijal skozi predore in si iskal novih poti. Končno je stekel navzdol in se ustavil sredi čudovito lepe doline, ki jo namakajo vode in je polna zelenja. Obstali smo v kraju Llay-llay. Od tu gre en krak proti mestu Los Andes, kjer se konča široki tir in začne ozki, ki ob reki Aconcagui in pod kipom Kristusa Odrešenika pripelje na argentinsko stran. Naš vlak pa je sledil toku reke, ki si išče poti k morju. Zato smo brzeli proti zapadu in se ob pol petih ustavili v industrijskem kraju La Calera. Tu sem moral izstopiti, kajti vlak, ki me je pripeljal, se je obrnil takoj za La Calero proti jugozahodu, jaz pa sem hotel priti na sever. V La Caleri se torej prične železnica, ki je široka en meter in prodre vse do mesta Iquique ob tihomorski obali. Razdalja znaša „samo“ 1889 km. Jaz sem si kupil vozni listek do Antofagaste, ki je oddaljena od La Calere 1543 km. So to razdalje, ki smo si jih v Evropi le težko predstavljali. Ta železnica je najstarejša r vsej Južni Ameriki. Leta 1849, torej v dobi, ko so bile železnice še v Evropi prava redkost, je začel angleški inženir Viljem Wheelwright z gradnjo proge, ki naj bi V kraju Capitän Bastene, kjer je župnikoval g. Martin Turk, so se srečali pred leti vsi štirje slovenski duhovniki iz tern uške škofije. — Od leve na desno: France Kupljenik, Janez Mohar, Martin Turk (sedaj v Kanadi) in Jože Guštin (sedaj v Buenos Airesu) Eden najlepših ognjenikov v Čilu, vulkan Villarica, čigar podnožje je obiskal tudi prevzv. g. škof dr. Gregorij Rožman ob priliki svojega bivanja med slovenskimi duhovniki temuške škofije. vezala La Calero z mestom Copiano (897 km). Takrat se je namreč Čile končal pri tem mestu. Vse ozemlje, kjer so sedaj cvetoči bakreni in soliterni rudniki in važno pristanišče Antofagasta je tedaj vse do peruanske meje spadalo k Boliviji. Toda Bolivijanei s puščavo niso vedeli kaj početi in so dopustili, da so jim po letu 1870 Čilenci obširno ozemlje iztrgali. Tako so danes Bolivijanei brez morja in poželjivo gledajo na Antofa-gasto, od koder vodi železna cesta v njih glavno mesto La Paz. Prestopil sem torej na vlak za sever in se namestil na sedežu, ki naj bi se na noč spremenil v spalno postelj. Ob pol šestih zvečer se je vlak, ki je bil sestavljen iz dveh vagonov prvega razreda in dveh spalnih vozov in ki ga je vlekla Diesel lokomotiva, premaknil. Sprva smo se vozili še po dolini; toda kmalu smo zavili v ozko sotesko in ko se je zdelo, da imamo steno pred seboj, je vlak zginil v predoru. Ko je pripeljal zopet na svetlo, se je ustavil da počaka na vlak, ki je prihajal iz nasprotne strani. Prizor, ki se mi je nudil, je bil nekaj edinstvenega. Globoko pod nami se je razprostirala ravnina in v ozadju se je bleščalo morje, ki so ga zlatili žarki zahajajočega sonce. Bilo je, kot da se pred mano razprostira začarana pokrajina, ki jo je spretna čarovnikova roka približala mojim očem. Pol ure smo nato potrebovali, da smo po najbolj drznih ovinkih dosegli ravnino pod seboj. Nastopila je noč, ena najlepših, ki sem jih kdaj doživel. Na nebu je žarela polna luna in spreminjala pokrajino v srebrno deželo. Železna kača je med tem prišla do morja. Dve uri so nam peli valovi uspavanko, medtem ko so vagoni drdrali svojo pesem in je žvižg lokomotive od časa do časa prekinil molk noči. Pri kraju Los Vilos smo dali morju slovo. Spet je vlak začel lesti navzgor. Obrnili smo se v notranjost dežele. Pot sem že poznal, ker sem jo pred dvema letoma napravil za dne. Značilno za to železnico so visoki vzponi in globoki sestopi, ko večkrat zagledaš železnico pod ali nad seboj. Danes bi seveda najbrže progo drugače izpeljali in ji zmanjšali strmec. Sredi preteklega stoletja pa so inženirji verjetno uživali, da so železno cesto čim bolj mojstrsko speljali čez gorske prelaze, mesto da bi se poslužili predorov. Saj je bilo nekaj podobnega tudi s Semmeringom v Avstriji. Do Serene, kamor smo prišli naslednji dan ob enajstih in ki je od La Calere oddaljena 494 km, smo se štirikrat dvignili v hrib in štirikrat spet spustili v dolino. Pokrajina je revna na zelenju, le po dolinah, kjer je voda, je videti obilno rastlinstvo in travnike 3 živino. , Serena je zelo staro mesto. Ustanovil ga je kapitan Juan Bohon leta 1544, toda že pet let nato so ga domačini razdejali. Pa . se je mesto dvignilo iz razvalin, dokler ga niso leta 1680 zažgali in izropali angleški morski roparji. Sedaj ima 21.400 prebivalcev. Mesto slovi po svojih cerkvah in šolah. V vsaki kvadri najdeš kako cerkev in vse dihajo zgodovino preteklih stoletij. Je sedež nadškofa in važno upravno središče. Lego ima silno lepo. Oddaljeno tri kilometre od morske obale leži na pobočju hriba, na katerem se košati trdnjava iz časov, ko so še Indijanci nadlegovali evropske priseljence. Klima -je idealna: vse leto imajo v Sereni pomlad. Nasproti Sereni leži ob istem zalivu pristanišče Coquimbo. Čudovit je pogled ponoči iz enega mesta na drugo, ko se kopljeta v morju luči in se tiho pozdravljata. Pri Sereni je proga spet zavila od morja proč. Znova smo se znašli sredi globokih dolin, ki jih prečkajo in spremljajo suhe struge. Zginilo je rastlinstvo, ki sem ga tisti dan videl le še enkrat in potem v Čilu nič več. Daši ni bilo več videti drevja, je bila pot zelo zanimiva, kajti neprestano smo padali in se dvigali, prečkali prepade, vstopali in izstopali v predore in se ustavljali na postajah, kjer so bili pri- pravljeni mogočni skladi bakrene rude za prevoz v čistilnice. Pokrajina od La Calere do Copiapo se imenuje „Chile Chico“ (Mali čile). Značilno zanj je rudarstvo v malem obsegu. Vsepovsod je videti na pobočjih hribov rove, ki grejo v notranjost zemlje in ki vračajo ljudem baker — vsakdanji kruh tamošnjih prebivalcev. Na večer smo prispeli v Vallenar, ki je 723 km daleč od La Calere. Je to oaza sredi puščave, kjer uspeva vinska trta, raste sadje in je zemlja radi reke, ki teče skozi mesto nad vse rodovitna. Na postaji so nas sprejele ženske, ki so ponujale grozdje, sadje, sir in kruh. Zavedal sem se, da do Argentine vsega tega ne bom več videl, pa sem si vsega nekaj kupil v slovo od čilske zemlje. Spet je nastopila noč, že druga na vlaku in ko sem se zbudil, smo bili že 1073 km proč od La Calere in 1191 proč od Santiaga. Ustavili smo se na postaji , Pueblo Hundido (Pogreznjeno naselje). Tu nehajo čilske državne železnice in se začenjajo privatne. Zato smo tudi zamenjali Diesel lokomotivo z drugo na parni pogon. ■ Nato smo se začeli znova dvigati. V ozadju je bilo videti proti zahodu verigo Andov. Pokrajina je bila pusta in vozili smo se po visoki planoti, ki ji Čilenec pravi „pampa". Oster veter brije preko nje, tako da si moraš krepko zapeti obleko, da te ne prepiha. In vendar je ta pampa ali „Chile Grande“ (Veliki Čile) za Čilenca silnega gospodarskega pomena. Sredi puščave stojijo pločevinasta naselja, „oficina“ jim pravijo Čilenci, iznad katerih se dvigajo dimniki, ki ljudem oznanjajo, da je v zemlji baker in soliter. Zemlja je pokrita z belo preprogo, znamenje, da je polno soli-terne rude. Sredi popoldneva smo pri naselju Catalina dosegli najvišjo točko: 2.850 m. Nato smo se začeli spuščati navzdol in ko ja ura kazala deset, se je vlak ustavil v Antofagasti. Prizor s čilsko argentinske meje |jr V mestu Hrvatov Prvo noč sem prebil kar v hotelu, ker nisem vedel, ali bom v župnišču dobrodošel, če se oglasim ob tako pozivi uri. Ko sem pa zjutraj maševal v stolni cerkvi, me je župnik, rodom iz Trevisa v Italiji, takoj povabil, naj se preselim k njemu. Bil je do mene izredno pozoren in me naravnost obsipal s prijaznostjo. Še danes se ga hvaležno spominjam in se večkrat vprašam, ali bi jaz sprejel doma kakega nepoznanega italijanskega duhovnika z isto dobroto, kot je ta gospod to storil z menoj. Takoj mi je v šali povedal, da je An-tofagasta mesto Hrvatov in Bolivijan-cev, v katerem živi močna čilenska manjšina. In ni pretiraval. Hrvatje dejansko obvladajo vso trgovino v mestu. Gledal sem nan'sc po izložbah in bral: Martinič, Obilinovič, Ostoič, Predalič, Vlastclica, Vlahovič, Jurač in slično. Mnogi so dobri katoličani in sodelujejo v farnih organizacijah. Spet drugi so pa vero izgubili in se sedaj navdušujejo za Tita. Titova Jugoslavija se-\ eda njih naivnost izrablja in se jih poslužuje za svoje temne namene. T to vzdržuje v Antofagasti konzulat in Titov zastopnik je zelo delaven. Hrvati v Antofagasti so jugoslovansko usmerjeni. N v :er nisem opazil, da bi se navduševali za Paveliča ali za državo, ki ji je bil poglavnik. Organizirani so v društvu „Jugoslavenski Sokol“. 1. decembra 1955 je društvo proslavljalo 28-letnico svojega obstoja. Krajevni list je ob tisti priliki veliko pisal o namenih društva in pomenu, ki ga ima kot športna organizacija za Antofagasto. Mesto je zelo čisto in lepo urejeno.. Trenutno šteje 50.000 prebivalcev. Trpi pa na velikem pomanjkanju vode. Sedaj' gradijo nov vodovod, ki bo prinašal vodo iz argentinske meje, nad 300 km daleč. V mestu, kakor tudi nad pampo vse leto-ne pade kaplja dežja. Temperatura je idealna: poleti ne prekorači 251-’ in pozimi ne pade pod 12». Antofagasta je glavna izvozna luka za soliter in baker. V notranjosti pampe se nahaja največji rudnik bakra na svetu, Chuquicamata s 25.000 prebivale . Iz Antofagaste vodita dve železniški progi v sosednji državi: ena, dolga 1174 kilometrov v bolivijsko glavno mesto La Paz, druga, 911 km dolga pa v Salto v Argentini. Prvo ima v upravi angleška družba, drugo pa Angleži na čilski strani, Argentinci pa na argentinski. Progo iz Salte so začeli graditi takoj! po prvi svetovni vojni. Sprva so prodrli! do kraja San Antonio de los Cobres,! potem pa je delo obstalo. Šele pod Pcro-| nom so prišli do prelaza Socompa; (3915 m višine), ki veže Argentino s Čilem. Nova železnica naj bi čilskemu severu posredovala živino in žito, a ne dosega svojega namena, kor čilski jug trgovino preprečuje s svojimi spletkami. Osebni vlak vozi z obeh strani le enkrat na teden, ob četrtkih. Spet t Argentini Ob desetih zvečer sem zapustil Anto-fagasto, potem ko sem se prisrčno poslovil od prijaznega župnika in predstavnikov farnih organizacij. - Že ponoči smo se dvignili zelo visoko. Ko sem se zjutraj zbudil, sem imel občutek, da smo kakih tisoč metrov nad morjem, pa smo bili že štiritisoč. Jasno je bilo, da me je zeblo, komaj sem malo stopil na postajah na prosto. Mnoge je zagrabila višinska bolezen, kateri sem pa jaz uspešno kljuboval. Proga na čilski strani ni bogvekaj slikovita. Gre po gorski planoti in se enakomerno dviga. Šele proti argentinski meji je pridobila na zanimivosti. Ko smo se bližali ognjeniku Socompa, pod katerim leži prelaz, smo zašli v ognje-niško ozemlje. Prvi vtis je bil, da je treščila v pokrajino atomska bomba. Na kilometre daleč so bili razsejani ogromni skladi skal, luknja je zijala pri luknp in med njimi je vlak počasi spel naprej. Radi silne višine vozijo na tej progi le močne lokomotive j na parni pogon. Rekli so mi, da bi Diesel lokomotive ne bile na tem ozemlju uporabne, ker bi se jim strdilo olje. Ob petih popoldne smo prišli na mejo. Po voznem redu bi nas že moral čakati vlak z argentinske strani. Toda radi pokvare lokomotive je prišel s peturno zamudo. Tako smo odšli šele malo pred polnočjo. Tudi na argentinski strani emo spiva drčali po gorski planoti. Še opoldne naslednjega dne smo se dvigali in dosegli najvišjo točko 4.400 m. Studenci so bili od silnega mraza vsi zamrznjeni. Večkrat smo naleteli na čre-,le večjih vikun in manjših lam, ki se iivje pasejo sredi gorskih pobočij. Mirno šo nas gledale in pasle naprej. Kmalu po poldnevu smo privozili v 'lan Antonio de los Cobres. Zamenjali smo lokomotivo in se pognali proti Salti. Začel se je najlepši del vožnje, ne da bi preje za to vedel. San Antonio leži še silno visoko: 3.774 m nad morjem. Ker je Salta veliko nižje, 1000 m nad morsko gladino, smo se morali v naglih zavojih spustili 2.500 m globoko. Vlak je drvel skozi predore, bilo jih je 21 in dvakrat se je v predoru zasukal okrog samega sebe. Najbolj zanimivo je bilo gledati zadnji del proge, že v bližini Salte. Spuščali smo se po pobočju doline, ki je bila globoko pod nami. Nenadoma sem zagledal progo pod seboj. Nisem mogel razumeti, kje se je vzela. Pa je vlak zavozil v predor, se tam ustavil in se nato ritensko spustil po pobočju na spodnjo progo. Strmec je bil tako velik, da v pobočju ni mogel napraviti niti obrata, temveč se je mogel le v cig-cag črti spustiti navzdol. Na ta način smo padli dvakrat v globel. Res mojstrsko delo graditeljev, ki jih je vodil angleški inženir Maury. Ena izmed postaj nosi sedaj v znak priznanja njegovo ime. Radi zamude smo prišli v Salto šele ob devetih zvečer in komaj še ujeli vlak, ki je odhajal v Buenos Aires. Ker je bila naslednji dan nedelja in nisem hotel ostati brez maše, sem vožnjo prekinil in prebil nedeljo v naselju Trancas blizu Tucumana, kjer župnikuje g. Janez Urbanč. Žal ga pa nisem dobil doma, ker je imel misijon na deželi. Naslednji dan sem se zapeljal v avtobusu v Tucuman, kjer sem se vsedel na vlak. Spet sem moral požirati prah, ki ga je polna santiaška provinca. Bel kot mlinar sem se na večer 1. maja pripeljal v Rosario, si tam malo stepel obleko in ko je bila ura na angleškem stolpu v buenosaireškem pristanišču polnoč, srečno prispel na cilj. Videl sem veliko, imel se dobro, a vsemu se rad odpovem, če bi mogel še kdaj pešačiti med dolenjskimi griči ali se vzpeti na skalnati greben Triglava. Kajti mnogo je lepote na svetu — a Slovenija je le ena. (Konec) —>. vniwutc. chjihl vdlfc. Ona njej: „Kako lep plašč imaš!“ „Mož mi ga je pomagal kupiti.“ „Kako sta si razdelila stroške?“ „Jaz sem ga izbrala, on je dal pa denar." Kaj je Jugoslavija? „Jugoslavija je dežela s 6 državami, s 5 narodi, s 4 jeziki, s 3 verami, z 2 vrstama črkopisa in z eno samo politično stranko.“ Indijski politik Krišne Ali veste, v čem so komunisti uspeli stoprocentno ? V tem, da so zgradili najdražjo ptico sveta. (Ladja Galeb) Zakaj je pravzaprav Haile Selasie obiskal Tita? Iz dveh razlogov: Prvič, da nauči Tita, kako je treba vladati, in drugič, da vidi deželo, v kateri so belci sužnji kot pri njem črnci. In Tito, zakaj je on šel v Abesinijo ? Tudi iz dveh razlogov: Prvič, da se nauči, kako bi se dalo njegove oficirje in diplomate civilizirati, in drugič, da natančneje spozna zakone džungle (pragozda). Pruski kralj Friderik II. je prišel s svojim bratom, princem Henrikom, na potovanju po Šleziji v nek samostan. Prior je priporočil samostan kraljevi naklonjenosti in hkrati prosil za dovoljenje, da bi smel zopet sprejemati novince. Kralj je to takoj dovolil in pripomnil, da bo on sam poslal prve novince. Nato je svojemu bratu po francosko pošepetal na uho: „Dva vola jim pošljem.“ Prior je francosko razumel in je z obrazom, polnim spoštovanja, odgovoril: „Mi se vašemu veličanstvu najtopleje zahvaljujemo in v dokaz našega priznanja bomo novincema, ki nam ju bo poslalo vaše veličanstvo, dali imeni Friderik in Henrik!“ Urednik lista v Alabami je bil obsojen na plačilo 15 dolarjev, ker je naznanil neko zaroko v tejle obliki: „Zaročila sta se Susana Dwyer iz našega mesta (52 let) in P'red Ostbius iz Čikaga. Ženin je trgovec s starinami.“ Tito je zbolel in so ga morali na hitro operirati. Zvedelo se je, da se je bil pretegnil in da je trpel na kili. Ljudem se je to zdelo popolnoma naravno. „Revež, saj se je moral pretegniti, ko nam pa je tako visoko dvignil pogoje za življenje," so modro ugotavljali. V Abesiniji je beseda „ras“ zelo časten naslov. Nosijo ga le najbolj zaslužni možje. Ob priliki svojega obiska v Beogradu je abesinski neguš Haile Selasie ta naslov podelil v znak priznanja tudi štirim jugoslovanskim komunistom. Tito je postal Ras-Bojnik, Kardelj Ras-Vratnež, Rankovič Ras-Uzdanec in gospa Jovanka Broz Ras-Sipnica. DUHOVNO ŽIVLJENJE LETO XXIV Številka 11 NOVEMBER V tej številki boste brali: Poslednja stopinja (Dr. Branko Rozman) 569 Iz psihologije milosti (Dr. A. Ušeničnik) 571 Sv. oče Leon XIII. o rožnem vencu........ 573 Papeški molitveni namen za november 1956 (prof. Alojzij Geržinič) ........ 574 Cristianos de izquierda y derecha (Joe Juck) ................................ 575 Sveti Jozafat Kunčevič (Anton Merkun) 576 Pojte Gospodu vse dežele! (Gregor Mali) 577 Pred poroko (Dr. S. P.) .................. 582 Postani moj učenec! (Krištofil) .......... 584 Edinorojeni Sin božji (Stanko Koščak) . . 585 Dve obletnici ............................ 590 Usodne posledice beneškega plebiscita (Marijan Marolt) ..................... 593 Na Svete Višarje (Stana P.) .............. 597 Iz sveta.................................. 600 Usodna preobleka (E. William) ............ 605 Moj Bog (Dragotin Kette) ................. 607 Med nami ................................. 608 Kako so vzgajali naši stari in še kaj (fzt) 611 Z domačih tal ............................ 613 Hodil po zemlji sem čilski... (J. Jurak) 616 Tri minute dobre volje.................... 623 „DUHOVNO ŽIVLJENJE“ Je slovenski verski mesečnik Izdaja ga konzorcij (Orehar Anton), urejuje pa uredniški odbor, ki ga sestavljajo dr. Gnidovec France, Jurak Jože, Mali Gregor, dr. Rozman Branko; za tehnično opremo in fotografije skrbi Valentin Bohinc. Platnice in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd. Celoletna naročnina znaša za Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya) 7U pesov. Za Uruguay in ostale dežele latinske Amerike, kakor tudi za vse dežele, če se plača v argentinskih pesih, je naročnina 90 pesov; za U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, za Avstrijo 75 šilingov, za Italijo 2000 lir, drugod v protivrednosti dolarja. Tiska tiskarna S a 1 g u e r o, Salguero 1505, Buenos Aires O ' UZ O 3§2 i O ^ H cn u < TARIFA REDUCIDA Concesion No. 2560 Revijo morete naročiti in plačati pri naslednjih poverjenikih: Argentina: Dušnopastirska pisarna, in poverjeniki , Čebelice“. Ramo n Falcön 4158, Buenos Aires Brazilija: Vinko Mirt, Caixa Postal 7058, Säo Paulo, Brasil. U. S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Giass Ave, Cleveland 3, Ohio. Kanada: Ivan Marn, 83 Victor Ave, Toronto, Ontario. Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, ltalia. Itaija: Zora Piščar.c, Riva Piazzu-tta 18, Gorizia, Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten, Avstralija: rev. Bernard Ambrožič, 66 Gordon Str., Paddington (Sydney) Idilične so ulice in hiše starodavnega slovenskega mesta Kamnik. Njegova lega med prijaznimi holmi in griči v vznožju Kamniških Alp (v ozadju) privlači mnoge letoviščarje. Že v 13. stoletju je veljal Kamnik za najvažnejše mesto takratne Kranjske. V Kamniku sta se rodila slovenska pesnika Anton Medved m naš veliki genij France Balantič. Na zadnji strani: Pokopališče v Ovčji vesi pod Sv. Višarjami v sanjavi dolini Zajzere. Spodaj : Kamnik — Kazgled z Malega gradu (Foto C. Kunc) g.W f @3$ )d{ cT TRUPLO V POLJU Nimam duše več, t divje rože mi preklil ko v pohodu zmagoslavnem so po zemlji se razlile. Nič več moja kri ni slana in prhnim kot mrtva stebla; zdaj samo še vedno čakam, kdaj pomlad me bo razgrebla. FRANCE BALAM M K /VO A i 7U m 9/> ali) o *V'U u x_y