Zbirka Hektor Dim Zupan Hektor IN velika solza Ilustrirala Andreja Gregorič Ljubljana 2020 Tako, kot mi živimo na zemlji, nekatera druga bitja živijo na nas. Enim se reče mikrobi. Ti živijo znotraj nas in so tako majhni, da se nam včasih zdi, da jih sploh ni. Pa vseeno so. Nekoliko težko za razumeti, s tem imajo dosti problemov tudi črnci iz plemena Bantu. Če so bolj veliki, niso mikrobi, ampak gliste, trakulje in podobni zajedavci. Na površini pa se zadržujejo bolhe, klopi in raznovrstne uši. Strokovno bi rekli, da so našli svojo nišo preživetja na naši površini, vrag jih pocitraj. Za njih smo mi kakor en planet. V tem smislu sem planet z imenom Hektor iz ozvezdja labradorcev. Poznamo koristne, tako rekoč hvaležne mikrobe. To so takšni, ki živijo z nami v nekakšni simbiozi, kar pomeni, da imamo od sobivanja oboji koristi. Ali pa, da nam nepovabljeni najemniki našega telesa vsaj ne škodujejo. Zakaj vam to pripovedujem? Zaradi butastih mikrobov, kakor sem jih sam poimenoval. To je vojska sovražnih ničetov, bedakov, ki nas napadajo z namenom, da bi nam škodovali. Zakaj bedakov? Zato, ker si žagajo vejo, na kateri sedijo! Zaradi njih zbolimo in če so dovolj trmasti, na koncu tudi umremo. Ampak ne umremo sami! Z nami gredo rakom žvižgat tudi vsi butasti mikrobi. Hvala pasjemu bogu, vsaj to. Na žalost se je prav to zgodilo Nike. Se še spomnite tiste krasne zlate prinašalke dve ulici stran od nas. Ja, tiste, ki je pozimi prebivala v garaži. Vem, noben normalen pes, ki jo je kdaj videl ali vsaj slišal zanjo, je ne more nikoli pozabiti. Prav njo je napadla vojska butastih mikrobov. Pa niso bili butasti samo mikrobi, ampak žal tudi njeni gospodarji. Oprostite, ne morem reči drugače. Ker niso bili dovolj pozorni na bolezenske znake. Kaj bi vi storili, če bi koga od vaših domačih napadel kašelj, ob bolečinah v trebuhu pa bi bruhal in driskal? Jasno, peljali bi ga k zdravniku. Gospodarica je pa Nike kuhala kamilice. Kot bi s pljunkom poskušala pogasiti požar. Tudi potem, ko je imela uboga psička že modrikaste oči, tudi potem so še vedno upali, da bo vse skupaj minilo samo po sebi. Ne vem, ali zaradi nevednosti ali zaradi škrtosti, kar je konec koncev sedaj že vseeno. Ker je kužno vnetje jeter Nike že spravilo v pasja nebesa. Prepričan sem, da je pasji bog upošteval njene vrline. Oh, Nike, kako jo pogrešam. Razmišljal sem. Rekel sem si, da je smrt del življenja. Da je takšen red na našem planetu, da tako pač mora biti. Kar je živo, mora umreti, da naredi prostor novemu živemu. Tako je, če imaš srečo. Če imaš smolo, potem izumreš. Kot se je to nekoč zgodilo nekim dinozavrom. Ki so imeli tako velike kosti, da bi lahko eno samo glodal cel mesec. Čeprav sem vse to vedel, mi je eno figo pomagalo. Briga me za dinozavre, meni je bilo hudo za Nike. Srce je bilo kot kepa iz saj, si lahko predstavljate, še do sprehodov mi ni bilo. Kaj bi obiskoval električne drogove, če je pa vonj po Nike izginjal za vse čase. Večni konec. Škoda, da ne verjamem v posmrtno življenje. Moji dvojčici sta bili tedaj že v petem razredu. Pija je bila še vedno odlična. Miji pa je nagajala matematika. Da je bila prav dobra. Pa kaj potem, samo da sta bili zdravi. Zamenjali smo tudi avto, ker je Štefan postal direktor. To je, da ti tečnariš drugim, pa ti zato malo več plačajo. Če mene vprašate, sem imel raje starega avteja, že prijetno obrabljenega. Kajti pri novem se je pojavila tudi tista nadležna pretirana skrb za čistočo. Bil je karavan izvedba, kar v praksi pomeni, da so hišnega ljubljenčka iz zadnjih sedežev izrinili v prtljažnik. Ja, dobro ste slišali, za naše sem postal kos prtljage. Ni prav prijeten občutek. Nerad se spominjam tistih časov, ker nam je šlo vse narobe. Naši družini, mislim. Mija je bila nesrečno zaljubljena. Pija pa srečno, ampak se je njen mulo odselil v drugo državo. Na Švedsko. Za devet gora in za devet voda, kot bi to opisali v kakšni pravljici. Kar v praksi pomeni, da je izginil kot kafra. Janja je našla sledove šminke na Štefanovem ovratniku srajce. Za katero je trdila, da stoodstotno ni njena. Štefan je bil pa stoodstotno prepričan, da je. Dopuščal je tudi možnost, da ne ve, od kod se je znašel tisti madež na njegovi srajci. Janja je v zvezi s tem zganjala celega hudiča. Šel sem mimo madeža in po vonju takoj ugotovil, da ni Janjin. Ampak Angelin. Od ene rdečelaske, ki sva jo s Štefanom včasih srečala na sprehodu. Z dolgodlakim čovčovom Šanelom. Ki me je vedno spominjal na staro zavrženo lasuljo. Punca je rada nosila kratka krilca in visoke petke. Da sta z dolgodlakcem drobila s kratkimi koraki po poti kot dva piščanca. Ampak, kot kaže, je bila Štefanu perutnina všeč. Ker se je vedno, kadar sva ju srečala, kar cedil od prijaznosti. Angelči gor, pa Angelči dol, celo onega kosmatega cucka ni nikoli pozabil pohvaliti. Mi je bilo pa na moč sumljivo, ker je pričel pospešeno oddajati vonj po potu in feromonih. Sam sem dal ščenetu jasno vedeti, kdo je glavni. Da naj pazi, kako se bo obnašal. Ker se mu v nasprotnem lahko zgodi, da ga oskubim kot piščanca, na katerega je tako spominjal. Doma nisem z ničimer pokazal, kaj vem. V takšne stvari se je bolje čim manj vmešavati. Meni pa je umrla Nike. Res smo bili ena čustveno razsuta družina. Pa čeprav je bilo poletje, čas počitnic in dopustov. Odpravljali smo se na morje, a ni bilo občutiti nobenega pravega veselja. Račun na Pijinem mobilniku je astronomsko poskočil, ker si je lajšala bolečino z neskončnimi pogovori z zamejstvom. Dokler ji ga ni oče tako zakodiral, da je lahko klice samo sprejemala. Kar jo je navdalo s še dodatno dozo žalosti. Prisedla je k meni na odejico in sva se skupaj predajala bolečini. »A veš, Hektor, gremo na morje. A se še spomniš, da je morje slano.« Zakaj bi pa pozabil, lepo te prosim! Punca, ne delaj z mano kakor s kakšnim nedo­no­šenčkom! Stiskala sva se skupaj, toplo me je objemala okoli vratu. Obliznil sem jo po licu, kjer so polzele solzice. Ker ji je bilo precej hudo. Psi ne kažemo žalosti s solzicami, ampak sem se enako počutil. Bila sva kot kupček nesreče. Potem pa je Pija povedala, zakaj me je spomnila, da je morje slano: »Tudi solze so slane,« je dejala. Kot da se ne bi pravkar prepričal z lastnim jezikom. »Kaj, če je tudi morje žalostno? Da je v bistvu ena velika solza,« je nadaljevala. Iz tistega zornega kota, tam z odejice, je res izgledalo tako. Žalost je še bolj nalezljiva kot sreča. Še posebno, če je žalosten nekdo, ki ga imaš rad. Potem preskakuje okoli kot trop podivjanih bolh. Zato se nisem nič čudil, da je preskočila tudi na Mijo. »Kaj se pa vidva tukaj kujata?« je vprašala. Pija je dvignila otožen pogled: »Razmišljava, da je prav mogoče, da ni naključje, da je morje slano zaradi istih vzrokov, kot so solze. Kajti zadnjič je nekdo na televiziji razlagal, da se nič ne zgodi brez razloga.« »Prav mogoče je,« se je strinjala Mija, »a veš, da sem Roka spet zasačila s tisto Lenčo. Res ne vem, kaj vidi na njej? Pa še v nižji razred hodi!« »Pa kako daleč je Švedska …« Zadnje vonjave po Nike izginjajo, dokončno in za vedno, sem zagrenjeno pomislil. Še dobro, da je v tistem trenutku vstopil oče Štefan, ker sem se že ustrašil, da nas bo žalost pohrustala s kostmi vred. »A je kaj narobe,« je vprašal, ko nas je zagledal tako poklapane. »Nič ni,« je posmrkala Pija, »samo malo debatiramo.« Oče se je nasmehnil: »Upam, da vama je Hektor kaj pametnega povedal.« Blek, kako zna biti odvraten tale naš Štefan, me je kar streslo ob njegovem puhlem duhovičenju. Potem je še dodal: »Kaj se ne bi raje spakirali. Da ne bo spet slabe volje zadnji trenutek.« Pa ju je odgnal. Kaj res nekateri ljudje ne znajo misliti na nič drugega kot nase, sem si mislil, ko sem legel tako, da sem mu pokazal hrbet. Čeprav sem se zavedal, da tako in tako nikoli ne bo razumel pomena te geste. Takšno je bilo vzdušje v naši družini. Vsak normalen pes bi se veselil, da bo odpotoval na zasluženi dopust. Trudil sem se! Čuval hišo. Poštarja sem samo ozmerjal in mu pustil hlače cele. Res, da si ni upal prestopiti našega praga. Da smo po priporočene pošiljke hodili na pošto. Pa ni bilo prehudo, ker smo sprehod jemali kot šport. Štefan je bil vedno zadovoljen, kadar so nepridipravi obiskali kakšno od sosednjih hiš. Kar niti ni bilo tako poredko. Zato, ker so bili časi hudi, kot je imela navado reči mama Janja. Naši hiški pa so se tatovi izogibali v velikem loku. Rad bi videl tistega junaka, ki bi ga zasrbeli prsti po naši lastnini. A sem labradorec ali nisem. Če samo pomislim na kaj podobnega, se mi kar dlaka naježi na temenu. Skratka, kar se mene tiče, sem brez napake opravil obe svoji zadolžitvi. Vem, nekateri se sprašujete, kateri? Kot hišni čuvaj in kot hišni ljubljenček, seveda. Ne glede na to, kako sem se takrat počutil, sem si dopust zaslužil. Ker morje naravnost obožujem. Mimogrede, en kratek nasvet: Verjetno se boste enkrat poročili. Ali vsaj živeli na koruzi. In bo naneslo, da boste srečali kakšno Angelo. Ali Angela. Nikar se potem ne spremenite, kot se je Štefan. Postal je nenavadno delaven. Nobeno opravilo mu ni bilo odveč. Ponudil se je, da bo posesal stanovanje. Po večerji je pospravil posodo z mize brez godrnjanja. Jasno, da Janja tega ni spregledala. Torej, pazite se, občutek krivde vas bo razgalil. Bolj se je Štefan trudil, bolj ga je Janja stiskala, seveda. Hišni ljubljenček pa je moral vse to prenašati. Skrajni čas je že bil, da zamenjamo bivališče. Dogajanja v zvezi s selitvijo v avto pred potovanjem ne bom posebej opisoval, ker ga je vsakdo že doživel. In zato tudi veste, kako je stresno. Še posebno, če so pri hiši tri punce. Včasih se mi je zdelo, da bi tudi tovornjak napolnile do zadnjega kotička. Ker so vedno hotele vzeti s seboj še to in ono. Za vsak primer. Da ne omenim Štefanove potapljaške opreme. Z metrskimi plavutmi. Tudi za vsak primer. Jasno, na koncu sem bil spet utesnjen v prtljažnem prostoru. Komaj sem se zleknil na svoji odejici. Zraven mi je pa neprestano grozila nevarnost, da me na kakšnem ostrejšem ovinku kovčki pokopljejo pod seboj. Zato za vse pse velja pravilo: V manjših avtih se prijetneje potuje! Bila je sobota in jutro, kakršnega si lahko samo želite za potovanje. Tako rekoč brez oblačka na nebu. Kdor je že kdaj potoval v prtljažnem prostoru, ve, da je od tam zelo slab razgled. Zato, ker je kovčkom in potovalkam vseeno, ali se kaj vidi ali nič. Ker so zadovoljni že s tem, da potujejo. Niso del žive prirode. Za razliko od labradorcev! Ampak, ne bom se pritoževal. Čeprav to ne pomeni, da sem bil s stanjem zadovoljen. Figo! Zleknil sem se torej in naslonil glavo na potovalko, medtem ko je pod menoj brzela avtocesta. Izkoristil bom trenutek in vam povedal to in ono o labradorcih. In še marsikaj drugega! Moji predniki izvirajo iz Nove Fundlandije. Tam smo se družili predvsem z ribiči. Oni so metali mreže v morje. Ko so se vanje zapletle ribe, smo jih mi privlekli do čolnov. Brez razmisleka smo skakali v ledeno mrzlo vodo. Ribiči tega niso zmogli, ker po telesu niso bili poraščeni z dlako. Poraščeni so bili samo po glavi, kar jim pa ni dosti pomagalo, ker so morali pri plavanju glavo moleti iz vode. Mi pa imamo gosto poddlako, da nam ledena voda ni mogla do živega. Bili smo zelo koristni, zato so nam hvaležno pravili labradorci svetega Janeza. Šele ko smo prišli v Anglijo, smo dobili še drugo službo hišnih ljubljenčkov. Zaradi naše velike ljubezni do vode so nas imenovali vodni psi. Vsi nas imajo radi, ker smo radovedni, neustrašni, živahni in prijazni. Tega zadnjega si nisem izmislil, tako piše v knjigah. Sedaj ste razumeli, kajne, zakaj obožujem morje. Od časa do časa sem se poskusil pretegniti na svoji odejici. Prisluškoval sem šumenju gum, ki so se vrtele po asfaltu. Štefan se je večkrat pohvalil, kako zmogljiv motor ima naš novi avto. Kako potegne. Tudi vzmetenje je bilo boljše, to lahko sam potrdim. Nato smo nenadoma zavirali. Z zadnjimi nogami sem odrinil potovalko, da mi ni zgrmela na glavo in pogledal, če smo že prispeli. »Oči, zakaj pa piše na tem avtu pred nami STOP POLICIJA,« je vprašala Mija. »Zato, da bo oči lahko plačal kazen, ker je spet preveč divjal,« je namesto Štefana odgovorila mama. »Hudiča. Sploh ne čutiš brzine, tako vleče,« je zastokal oče, »vsi tiho, se bom poskušal izmazati.« »Vozniško, prometno,« je zahteval mož postave po zelo uradnem pozdravu. »Ja, takoj,« je hitel Štefan uslužno, »mogoče sem res peljal nekoliko prehitro, veste, samo zaradi našega labradorca Hektorja. Zato, ker tako slabo prenaša vročino.« »Ni bilo malo prehitro! Vozili ste sto osemdeset. Za petdeset ste prekoračili dovoljeno omejitev. Kar se pa psa in vročine tiče, pa imate tako v vozilu klima napravo, mar ne?« »Res je. Ampak ne doseže prtljažnega prostora.« »A tako,« se je policaj razjezil, »potem vas bomo pa prijavili še za mučenje živali. Kaj vas ni sram, da tako lepega psa zaprete v prtljažnik in ga pustite brez zraka. Pa tako prostoren avto imate …« Štefana je skoraj kap. Z odprtimi usti je zijal v moža v modrem in ni prav vedel, kaj naj reče. Ker je oni že pisal račun. Moram priznati, da mu nisem zameril ostrih besed. Mož je pač predstavnik zakona, tako rekoč uradna oseba, on mora postopati po zakonu. In zakon pravi, da se psi bolje počutimo v kabini kot v prtljažniku. Pika. Čeprav je resnici na ljubo klima naprava brez težav obvladovala cel prostor enoprostorca s prtljažnikom vred. Lahko bi pa navedel cel kup družabnih zadržkov. Štefan si je živčno vil dlani. Ni vedel, kako bi popravil vsaj del škode: »Takoj bom premestil Hektorja v kabino, hvala za opozorilo. Veste, saj ga nisem silil, sam se je tako odločil …« Pa kaj še, sem prezirljivo zmajal z glavo, kar je, se mi zdi, opazil tudi policaj. »Saj ne boste napisali prijave za mučenje živali, gospod policist, kajne?« Prejel je en zelo grd pogled: »Zaenkrat ne, ampak vam po pravici povem, z zelo težkim srcem. Ker takšni, kot ste vi, razumejo samo, če jih udariš po žepu.« »Že, že, ampak po drugi strani pa v prospektu piše, da je tisti prostor namenjen tudi za pse. Še celo mrežasto zaporo sem dobil zraven,« je pripomnil Štefan, ko je videl, da je iz ta hudega. »Pa tudi piše, koliko kovčkov in potovalk mora biti zraven?! Lepo vas prosim, samo utihnite, sicer si bom še premislil. Če vas pa še kdaj zalotim, boste plačali dvojno. To si zapomnite!« Počakal je še toliko, da se je prepričal, da sem zasedel prostor med Pijo in Mijo na zadnjem sedežu in se z migom roke poslovil. Štefan je obsedel na vozniškem sedežu in buljil v list papirja, ki mu je sporočal, kako se bo znebil zajetne vsotice, ne da bi trenil. »Tokrat pa ni vžgalo,« je ugotovila Pija. Štefan je zatlačil plačilni nalog v predal in pognal: »Mi jih plačujemo, v naši službi so, pa poglej, kako se obnašajo.« »Saj nočejo nič drugega od tebe, kot da voziš po predpisih. Tako enostavno je to,« ga je jezno zavrnila Janja. Uživaško sem opazoval okolico, ki je hitela mimo nas. Veš, moj dragi Štefan, konec koncev je pa tako, da imamo tudi psi svoje pravice, sem si mislil. Nič mi ni bilo žal tistega denarja. Za razliko od Štefana. On je žaloval, kot bi izgubil dobrega prijatelja. Zaradi neljubega dogodka na avtocesti je uvedel varčevanje. To je pomenilo, da gostilne odpadejo. In da se bomo vozili osemdeset na uro, v ekonomski coni, da bo avto žrl samo pet litrov in pol. Karkoli to že je. Z njegovo odločitvijo se ni nihče strinjal, a kaj smo hoteli, ko je pa on imel volan v rokah. Tudi meni se je zdelo precej butasto. On je drvel, on je storil prekršek, njega so ujeli, varčevati smo morali pa vsi. Mama Janja je kar pihala od jeze. Pija in Mija sta se zlagali, da ju tišči na stranišče. Pa ni nič pomagalo. »Malo stisnita,« jima je svetoval, »saj bomo vsak čas na cilju.« Lahko bi pretental hčerki, ne pa tudi Janje: »Kako, vsak čas na cilju, v resnici smo šele na dobri polovici poti!« Videl sem črne oblake na nebu našega avtomobila. Ki je lezel po cesti kot polž. Da se je za nami nabrala kolona. Bil je skrajni čas, da sem stvari vzel v svoje roke. Zacvilil sem dvakrat, trikrat in se začel nervozno prestopati na zadnjem sedežu. Tisti, ki imate doma kakšnega kužka, ste že uganili, kajne, kaj to pomeni v našem jeziku. Jasno, da se nam nekam hudo mudi. Meni Štefan ni mogel predlagati, naj malo stisnem. Ker se je dobro zavedal, da sem že dolgo stiskal, preden sem se oglasil. »Zdrži, Hektor, ustavili se bomo ob prvi priložnosti,« mi je dejal proseče. Da bi zraven policijske kazni imel še ponečeden avto, to bi ga preveč dotolklo, zato seveda nisem niti pomislil na kaj takšnega. Sem pa še malo zacvilil in porital, da je videl, da mislim resno. Ko smo se ustavljali na parkirišču pred bifejem, sta bili dvojčici precej užaljeni. »A če bi medve cvilili, bi tudi ustavil?« je s poudarkom vprašala Pija. »Bi, če bi zraven še mahali z repom,« je v istem tonu dodala Mija. »Vedve sta vendar razumni bitji, Hektor je pa žival,« se je zelo nespretno izgovarjal oče. Slišalo se je, kot bi bili psi butasti kot noč. Najprej sem se ujezil, potem sem si pa rekel: Ti si kar misli, kar hočeš, če se bo živali Hektorju zahotelo, se bomo ustavljali vsakih pet kilometrov! Kot zanalašč je bil pred bifejem senčnat vrt. Janja je odločno zakorakala do mize v kotu. Štefan jo je poskušal ujeti za roko: »Ampak, Janja, kaj se nismo dogovorili, da bomo malo povarčevali. Ko smo imeli na avtocesti takšne stroške …« »Tega se pa res ne spomnim,« se je sprenevedala mama, »dekleti, sta se vedve kaj dogovarjali o čem podobnem.« »Kje pa,« sta zatrdili v en glas. »Če se še dobro spomnim, imajo tukaj dober pršut,« je potem rekla Janja in enostavno spregledala Štefanov otožen pogled. Legel sem v senco za Pijinim hrbtom. Kakšen košček pršuta, prijetno slanega, mi bo prav prijal, sem si mislil. Ko je Štefan popil tretji kozarec črnine, se je malo sprostil. Po četrtem pa je naročil še eno porcijo pršuta. Moral sem se strinjati z Janjo. Bil je zares odličen, ravno prav slan in sočen. Hvala pasjemu bogu, naprej je avto vozila Janja, ki se ni zavezala k varčnosti pri gorivu. Štefan je prisedel k meni na zadnji sedež. Izjavil je, da me ima najrajši v družini. Seveda sem se zavedal, da je izjavi botrovala črnina. Pa se je vseeno dobro slišalo. Verjetno bi mi povedal še marsikaj, če ne bi prehitro zadremal. Naš novi avto je premogel navigacijo, kar pomeni, da ti nekdo iz satelita svetuje, kako boš prišel na pravo mesto. Pa nam tudi to ni pomagalo, da ne bi malo zašli. Ker je Janja, ko je oni rekel desno, zavila levo. Nejevoljno sem prhnil, ker sem imel potovanja čez glavo. Pomisli vendar, s katero roko ješ ali pišeš, sem si mislil, če ti strani neba delajo težave. Dobil sem občutek, da bi Janja zašla tudi, če bi ji oni iz satelita neprestano govoril samo naravnost. Še dobro, da je Štefan še vedno dremal, sicer bi slišala nekaj krepkih. Na koncu sta se le nekako uskladila z onim iz satelita in smo prispeli. Ko je nehal brneti motor, se je oče predramil. »Smo že prispeli,« se je razgledoval okoli, »minilo je, kot bi trenil.« Tebi že, sem ga pomilovalno pogledal. Miji in Piji seveda naše novo začasno bivališče ni bilo všeč. Tega tudi nihče ni pričakoval. »Zakaj smo sploh šli na morje, če morja ni nikjer,« je zajedljivo vprašala Pija. Mama jo je grdo pogledala: »Prej bi mislila, če bi rada prebivala na obali!« Ker je ona izbrskala ta apartma na internetu. »Kako, prej?« »Prej, preden si na vsak način hotela imeti cucka!« Pa ne že spet! Njene besede so me, jasno, prizadele. Kaj res moram biti kriv za vsak spodrsljaj, ki se zgodi v naši družini? Zakaj se vedno spravljate na nekoga, ki se ne more braniti? Kot bi razbrala moje misli, je Mija dejala: »Te ni sram, da se izgovarjaš na ubogega Hektorja!« V celoti sem se strinjal z njenim očitkom. »Nič se ne izgovarjam,« se je branila mama, »apartmaji, kjer so dovoljene živali, so pač nekoliko od centra.« Kar seveda ni bilo res. Samo malo več vztrajnosti in truda bi morala vložiti, sem si mislil. Če dobro pomislim, kar se mene osebno tiče, mi je bilo pa figo mar, ali smo bili na obali ali pa nekaj sto metrov stran. Je bilo pa to naselje rezervirano za ljubitelje malih živali. Zraven stanovanja smo dobili še majhen atrij. Ki je s sosednjim mejil z ograjo iz lesenih lat. Ko sem poškilil na sosednji vrt, sem takoj opazil belo kepo na ležalniku. Kadar imajo bele kepe košat rep, so to po navadi muce. Mimogrede sem jo nadrl, toliko, da bo vedela, kdo je gospodar v hiši. »Tiho, Hektor, tiho,« se je Štefan prijel za glavo. Zaradi popite črnine je dobil črn glavobol. Tista razvajena angorka je samo za hip odprla rdeče oči in se uživaško pretegnila. Kakšnega posebnega spoštovanja nisem doživel. Pa kaj potem, sem si dejal, komu je mar, kaj si mislijo repate bele kepe. S smešnimi rdečimi očmi, kot bi se mačji bog norčeval, ko jih je ustvarjal. Zvečer smo šli na sprehod do velike solze, pardon, do morja. S seboj sem vzel svoja tri dekleta. Štefana sem pustil doma. Rekel je, da je utrujen, v resnici pa je pestoval glavobol. Nekatere stvari razumna bitja težko razumejo: Najprej se je Štefan mučil, ko je lokal tisto nesrečno črnino, potem se je mučil, ko je moral plačati zapitek, na koncu so ga pa mučili glavoboli. Vso to muko bi lahko zelo enostavno preprečil, če bi me posnemal in spil požirek vode. Vse kaže, da moraš biti precej izobražen, da si lahko tako neumen. Apartmajska naselja si domišljajo, da so uglednejša, če neprestano zahtevajo, da morajo biti psi na vrvici. Tudi tisto naše ni bilo izjema. Kadar sem peljal na sprehod Štefana, sva večkrat sklenila, da se odpneva, pri Janji pa kaj podobnega ni prišlo v poštev. Ona se je držala predpisov kot pijanec plota. Tudi prav, sem si rekel in napel povodec, ki ga je držala Mija, da bi pospešili korak. Ker so se moje punce vlekle kot smrklji, oprostite izrazu. S polnimi pljuči sem zajemal zrak, ki je značilno dišal po soli. Se še spomnite, ko sem vam omenil, da naši predniki prihajajo od morja. Pranagoni so mi v prsih budili pračustva, da bi najraje veselo zatulil v nebo, ki je bilo posuto s prosojnimi belimi oblački. Pa tega seveda nisem storil. Zaradi svojih punc. Ker niso imele pojma o naši zgodovini in bi bile prepričane, da se mi je odtrgalo. Mi smo prišli z enega konca naselja, z drugega pa so se nam približevali trije fantje. Oče in dva sinova, prav smešno, kakšno naključje. Ker je njih na sprehod vlekel velik šarplaninec. Poznate to pasmo? Nekje v hribih pomagajo ljudem čuvati ovce pred volkovi. Na tem mestu moram povedati svoje mnenje o ovčarskih psih. Stara ščeneta razlagajo, da smo se psi zgodovinsko gledano razvili iz volkov. Prepričan sem, da so volkovi v redu fantje. Imajo pač svoj slog preživetja. Zraven sodi, da včasih pojedo tudi kakšno ovco. Kaj pa se pozna pastirju ena ovca, lepo vas prosim. Pri vsej tisti čredi, ki pobeli hrib, kot bi zapadel sneg. Pa so ti pastirji vseeno napovedali vojno volkovom. Dobro, pes bi razumel, da bi se šli vojno, če bi volkovi jedli pastirje. To bi bilo normalno. Ampak tudi najstarejša ščeneta ne pomnijo, da bi v zad­njih časih volkovi jedli pastirje. Zakaj ne, mi ni znano, predvidevam pa, da imajo ovce okusnejše meso. Kot je pri človeških vojnah običajno, so tudi pastirji uporabili umazane metode. Prisilili so pse, da se na smrt spopadajo s svojimi predniki volkovi. Tako so nastali ovčarski psi. Za mene so to domači izdajalci, poturice, peta kolona, trenutno se ne spomnim kakšnega še hujšega izraza. Iz povedanega ste verjetno uganili, da jih ne cenim pretirano. Ko smo se že povsem približali, sem šele opazil šarplaninčev prihuljeni pogled. Ušesa spuščena, rep spodvit, poglej ga, bedaka, mi je šinilo v glavo, saj ta bi se pa rad ravsal. »Bobi, mir, Bobi, boš priden,« je vzkliknil moški, ki je držal povodec, kajti mrcina se je zakadila proti meni. Kar zapiskal je, ko se mu je okoli vratu zadrgnila zatezna ovratnica. Bil sem tako presenečen, da sem samo debelo gledal. Si predstavljate, da bi se nekdo v vas zakadil iz ljubega miru in bi pri tem kazal ogromne čekane. Kot da bi vam hotel izpuliti goltanec s koreninami vred. Verjetno se ne bi dobro počutili. Tudi sam se nisem. Zraven mi je pa udarila jeza pred oči. Pokazal sem svoja kočnika in zarenčal, da je mojim puncam skoraj okamnelo srce. »Oprostite, naš Bobi je tako dominanten, ne prenese, če se mu kakšen pes takoj ne podredi.« Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Tale prismuknjeni ovčar naj bi bil tako dominanten? Da me ne bo pobralo od samega smeha! Takšna bahavost je prizadela tudi Mijo: »Potem imamo pa problem,« je rekla s poudarkom, kakor je znala samo ona, »kajti zaenkrat se še ni našel pes, ki bi podredil našega Hektorja.« Kar zrasel sem za nekaj centimetrov. Oni trije pa so planili v smeh, kot bi povedala kaj hudo smešnega. »Motiš se, ta mala, pravkar ga je srečal,« je prav nesramno zabrusil najmlajši, za katerega se je pozneje izkazalo, da mu je ime Elvis. »Veste, če se pes takole zaganja, ne pomeni, da je dominanten, ampak nevzgojen,« mu je v enakem tonu odgovorila Pija. Oče onih dveh pubertetnikov se je zdrznil: »Vidiš, Bobi, kako slab vtis si naredil. Pa čeprav si napravil nadaljevalni tečaj z odliko.« Ta večji mulo, ki mu je bilo ime Rastko, pa je dodal: »Kdaj boš razumel, ti borbeni pes ponosni, da se s takšnimi razvajenimi mevžami ne splača izgubljati časa. Takšne po navadi dvakrat udariš z repom po riti, pa jo že cvileč odkurijo domov.« Čeprav so bile te besede namenjene Miji in Piji, ker sta se onadva mladca napihovala pred njima, pa so me vseeno zadele naravnost v srce. Kot bi me dregnil z razžarjenim železom. Da namreč nekdo reče labradorcu razvajena mevža, mora biti ali hudo neumen ali pa hudo pokvarjen. Pri Rastku mi je bolj dišalo po drugi možnosti. Še enkrat sem natančno z očmi premeril ponosnega borbenega psa Bobija. Res je bil mišičnjak. Od obilice življenjskih energij ga je kar razganjalo. Mišičast vrat in prsi so se mu napenjale v neprikriti želji, da bi se zapodil vame. To mu je preprečevala le napeta vrvica z zatezno ovratnico. Če me je bilo kaj strah ob pogledu nanj? No, kaj mislite? Postavite se v mojo kožo. Gotovo je tudi vas že kdaj nadlegoval kakšen pretepač. Z obilico mišic in prazno glavo. Priznam, bilo me je precej strah! Noben pameten pes se ne bi spopadal kar tako, zaradi prestiža. Tako rekoč za prazen nič. Ne rečem, če bi bila po sredi ljubezen, potem gremo na nož, pa kar bo, pa bo. Bilo me je strah, nisem se pa bal, če razumete, kaj hočem povedati. Pri labradorcih te stvari potekajo nekoliko drugače. Mi razmišljamo. Butasti šarplaninec Bobi pa je igrača svojih nagonov. To je bila bistvena razlika, ki bi odločila v spopadu, sem se tolažil. Moje misli je takoj nato izrazila Mija: »Poglej no, Hektor, kakšni Bobiji so ponosni borbeni psi. Že samo ime dovolj zgovorno govori o njem.« Ja, to je bila moja Mija. Nihče ni znal tako dobro brusiti nesramnosti kot ona. Njene bodice so vedno zadele v črno. In zgodilo se je nekaj čudnega. Prvič v življenju se mi moje ime Hektor ni zdelo tako ponesrečeno. One tri so Mijine besede zadele, kot bi jih s kolom po glavi. Pobrali so se, od koder so se vzeli. Samo prismuknjeni Bobi se je še kar naprej zaganjal, da bi pokazal, kako dominanten pes je v resnici. Ta nikoli ne bo razumel, sem si mislil. Mamo Janjo je dogodek bolj razžalostil kot ujezil: »Največja napaka je svojega psa spodbujati k agresivnosti. In če se ne motim, so oni trije prav to počeli.« »Elvis in Rastko sta navadna važiča,« je pripomnila Pija. Sedli smo na obalo in si naročili sladoled. Če vam zaupam, da mi sploh ni bilo do ledenega posladka, potem si lahko predstavljate, v kakšnem razpoloženju sem bil. S kakšno pravico ti en takle Bobi pokvari vse navdu­šenje, ki me je prevzemalo v zvezi z morjem. Tudi, ko sem kasneje zaplaval nekaj krogov, ni bilo nič bolje. Štefanu smo doma povedali, kaj smo doživeli. Strinjal se je z ženo: »Človek težko verjame, kako neodgovorni so nekateri gospodarji.« Tudi pes težko verjame, sem prikimal s kavča, ki sem si ga prilastil za svoje ležišče. Ker je bilo to že tako in tako vračunano v ceno. Nismo hodili na mestno plažo, ampak smo se raje odpeljali kakih deset kilometrov ob obali in si pod borovci našli svoj košček raja. Majhen zalivček, na skalah prostora ravno za tri brisače. Ki je bil ves naš, če smo le prišli dovolj zgodaj. In kar je bilo najlepše: Na kilometre daleč nobene table »Pse na vrvice«. Plavali smo, se žogali in lovili do onemoglosti. Temu jaz pravim dopust. Doma so se večkrat pregovarjali, kdo me bo peljal na sprehod, tukaj na morju so se pa kar pulili zame. Dvojčici sta bili ponosni, kadar so me na promenadi mimoidoči občudovali in hvalili. In to se je dogajalo približno na vsakih deset metrov. Če jima je bil kdo všeč, sta mu dovolili, da me je pobožal. Mene to ni nič motilo. Pa tudi veselilo me ni. Zadovoljen sem bil, ker sta bili zadovoljni moji punčki. Takšni smo labradorci. Precej sentimentalni. Ko smo se vračali čez park proti našemu apartmaju, sem nenadoma postal nemiren. Ovohaval sem zrak, zdelo se mi je, da je nenadoma postal naelektren. Oziral sem se okoli. Kot da bi se v meni prebudil pranagon. Potem sem ga zagledal. Na naslanjalu klopce je sedela gruča fantov tako, da so imeli noge na sedišču. Pred njimi pa je sedel Bobi. Ker je veter pihal v našo smer, me še ni zavohal. Žal pa ga nista opazili moji dekleti. Šli smo naravnost proti klopci. »Ups,« je nevarnost prva zagledala Pija, »kaj ni tisto razuzdani Bobi.« Ko je izgovorila njegovo ime, se je šarplaninec obrnil. Ker imajo ovčarji izvrsten sluh. Ko me je zagledal, se je pričel zaganjati, tako kot pri najinem prvem srečanju. Res ne vem, s čim sem se mu tako zameril. »O, poglej no, tista mevža z junaškim imenom gre,« je Elvis na nas pokazal z roko. Rastko je važno skočil s klopi: »Ne vem, če je pametno, da zapušča pasjo uto. Se mu lahko kaj zgodi.« Poznalo se je, da ni bilo očeta. Da sta bila brez nadzora. Mija je z druge strani prijela za povodec, kot bi me hotela zaščititi s svojim telesom: »Gremo, Hektor, ne poslušaj teh otročajev.« Karkoli drugega bi rekla, bi verjetno šlo skozi, ne pa tudi otročaj. Rastko se je čutil tako ponižanega, da ga je skoraj vrglo po tleh. »Kar jezikaj, smrklja, bežita s tem vašim strahopetnim cuckom in se vsi trije skrijte v mišjo luknjo. Tam boste mogoče varni!« »Mi ne bežimo, ampak ta pameten se umakne. Kam bi pa prišli, če bi se zapletali z vsakim otroškim vrtcem,« mu je razložila Mija. Bili smo že nekaj korakov stran. Bobi je še bolj podivjal, kot bi začutil, da njegova gospodarja izgubljata besedni dvoboj. »Če sta tako sigurni, potem naj se pa sama pomenita. Saj ne bo dolgo trajalo,« je Elvis povsem izgubil živce in naredil usodno napako. Odpel je Bobija. Kot bi izpustil hudiča iz steklenice. Mija in Pija sta od presenečenja okamneli. Zaradi groze, ki me je popadla, sem tudi sam za hip otrpnil. Kaj zdaj, mi je šinilo v glavo. Kaj takšnega res nisem mogel pričakovati. Bobi se je v nas zaletel s takšno silo, da smo vsi trije odleteli po tleh. Bil je res zverina, tam okoli štirideset kilogramov. V tistem trenutku, ko sem videl svoji punčki na tleh, se je v mojem srcu zgodil preklop. Kot bi pasji bog pritisnil na tipko, sta groza in strah izginila. Na njuno mesto je prišlo čustvo, ki ga do takrat še nisem poznal. Nekaj med jezo in zanosom, ki se z besedami ne da opisati, na zunaj pa se vidi na dlaki na hrbtu, ki se dvigne kot bodice pri ježu. Pri labradorcih velja nepisano pravilo: Kadar te kdo hoče pokončati, je bolje, da ti prej njega! Bobi me je mimogrede ugriznil v nogo, pa ni nič bolelo. Ker se je preveč zaletel, ga je potem odneslo naprej. Sunkovito se je obrnil, da bi ponovil napad. Ampak tokrat ni mogel računati na element presenečenja. Tokrat je stal pred njim nasprotnik, ki je vedel, kaj hoče. Labradorec, razmišljajoči pes, s filozofskimi nagnjenji. Vedel sem, da se bo Bobi spet zaletel. In bo s svojimi zobmi meril na goltanec. Tako bi se spopadel z volkom. Skočil sem torej malo vstran in mu zasadil zobe v vrat. Tu ni bilo več heca, šlo je na življenje in smrt. Takrat je Bobi, dominanten pes, prvič zacvilil. Imel sem občutek, da so moje čeljusti iz jekla. Zavrtel sem se in stresel z glavo, da ga je odneslo po tleh. Potem sva zgrabila drug drugega in se vrtela v podivjanem plesu. Uspelo mi ga je spraviti na tla in zgrabil sem ga za goltanec, da so mu zaškrtale kosti. Nad seboj sem zagledal Elvisa in Rastkota, kako poskušata rešiti svojega psa. Počasi, fantiča, sem zarenčal z okrvavljenimi zobmi, da ju je odneslo nekaj metrov stran, kot bi imela v nogah vzmeti. »Mija, primi vendar Hektorja, saj bo Bobija raztrgal,« je proseče zaklical Elvis, ki je vse skupaj zakuhal. Bobi se je hotel pobrati. Opa, prijateljček, takole pa ne bo šlo, sem zarenčal in ga ponovno zagrabil za goltanec. Toliko besa je bilo v meni, da sem se odločil, da grem do konca. Ko sem začutil na vratu Mijino roko: »Pusti ga, Hektor, dovolj je bilo.« »Naučil si ga vljudnosti, to si bo zapomnil za vse življenje,« me je z druge strani Pija skušala potegniti z Bobija. Še enkrat sem pogledal, če sta moji punčki v redu. Da nimata slučajno kje kakšne praske. Potem sem njima na ljubo izpustil šarplaninčevo grlo. Naj mu bo, njima se ima zahvaliti, da bo še naprej lahko mlatil brikete. »Najlepša hvala,« je s solznimi očmi rekel Rastko, ko je poskušal pomagati svojemu dominatnemu borbenemu cucku na noge. Potem so se opotekli proti svojemu apartmaju. Čeprav smo zmagali, Pija in Mija nista bili videti srečni. Prej zgroženi. Nisem jima zameril. Ste že kdaj videli, da sta se dva velika psa zares stepla. To ni pogled za otroške oči. »Da je naš Hektor takšna sila,« se je čudila Pija. »Tudi meni se ni niti sanjalo, da je takšen dominanten borbeni pes,« je dodala Mija. Tudi meni se ni niti sanjalo, sem se z njo strinjal. Borba je prišla za mano, pričel sem se tresti po vsem telesu. Kljub zmagi sta se strah in groza vrnila. Nikoli se ne bom hvalil zaradi tega spopada. Dosti raje bi videl, če se ne bi zgodil. Ker tudi nisem vedel, kaj je bilo tisto, kar me je s takšno neznansko silo vodilo v boj. Da sem v tistem trenutku dobil občutek, da bi lahko gore premikal. Da sem nepremagljiv. Gotovo jih je Bobi skupil tudi zaradi tega, ker je na tla podrl moji punčki. Kaj podobnega prav zares ne bi nikomur priporočil. Ko smo vstopili v atrij, kjer se je Štefan ukvarjal z žarom in je Janja rezala paradižnik, sta starša prestrašeno pogledala. Janji je padel nož iz rok: »Za božjo voljo, otroka, kaj se vama je zgodilo,« je kriknila. Šele takrat sem se zavedel, da smo vsi trije zapackani s krvjo. »Vas je avto podrl?« je prepadeno zastokal Štefan. »Bobi,« je pojasnila Mija. »Kaj, tisti preklemani šarplaninec je takole zdelal našega ubogega Hektorja,« je Štefan zaskrbljeno počepnil k meni in mi pričel preiskovati kožuh. Šele takrat sem opazil, da sem tudi sam kasiral raztrganino na vratu. Misliš, da bi takole ponosno stal, če bi me zdelala tista pastirska nadloga, sem si mislil. »Komaj smo ga rešili,« je hitro rekla Pija. »Jasno, kakšen ogromen pes pa je tisti Bobi,« je Janja vila roki. »Ne Hektorja, Bobija smo komaj rešili. Oči, če bi ti videl, kakšnega ponosnega dominantnega borbenega psa imamo. V zadnjem trenutku sva z Mijo ustavili našega Hektorja, da ga ni pokončal.« »Res, prav neverjetno, kaj takšnega še nisi doživel. Škoda, da te ni bilo zraven, gotovo bi bil ponosen, kot sva bili midve. Zares, za las je šlo. Bilo je pa tudi grozno videti. Naš Hektor ga je premikastil, da se je Bobi komaj opotekel domov.« »Grozno je bilo,« je zaihtela Mija. Tudi Pijo so premagale solzice. Grozoviti prizori so prišli za njima in jima razjedali duši. Vseh pet se nas je stisnilo skupaj. Objeli smo se. Tudi Štefan in Janja sta bila ganjena. Takrat sem se zavedel. Tudi če je morje slano kot solze, to še ni rečeno, da je od žalosti, lahko je tudi od sreče. Borba z Bobijem nas je spet povezala. Zaradi tega bi mu pravzaprav moral biti hvaležen. Čez čas sem prvič začutil, da so rane zaskelele. Bilo jih je kar nekaj. Več takšnih zmag moj organizem ne bi prenesel. »Hektorja moramo peljati k veterinarju,« je po pregledu rekel Štefan. Samo še tega se mi je manjkalo, sem se ustrašil. Kajti veterinarji vedno iznajdejo način, da ti naredijo kaj neprijetnega. Po možnosti tudi bolečega. Ampak, kot gladiator po borbi nisem imel nobene besede. In res je bila rana na vratu prav grda, pa še z jezikom je nisem dosegel, da bi jo lahko oblizal. Bil sem precej krvav. Ugotovili smo, da glavnina pripada Bobiju. Vse je kazalo na to, da jo je dobro skupil. Štefan me je zavil v odejo in me odnesel v prtljažnik. Da ne bi popackal našega novega avta. V turističnem vodiču je Janja izbrskala naslov veterinarske postaje in ga odtipkala v navigacijsko napravo. Štefan se ni prepiral z onim iz satelita in smo hitro prispeli. Ne vem, če je z vami isto, meni gre vonj po veterinarskih postajah strašno na živce. Toliko vonjav po strahu in trpljenju je v zraku. Skozi ozko vežo smo se prerinili do čakalnice, kjer nas je pričakal nov šok. Koga zagledamo na klopi? Elvisa in Rastkota z očetom in mamo in seveda Bobija. V trenutku sta se v meni spet naselila bes in zanos. Kot da se borba še ne bi končala. »Grrrrr,« sem zarenčal in dlaka na hrbtu mi je šinila pokonci. Stene čakalnice so bile bele, ampak obrazi onih štirih so bili še za odtenek svetlejši. Elvis se je tako ustrašil, da je nagonsko dvignil roki. Ko me je zagledal Bobi, bivši ponosen dominanten borbeni pes, je komaj slišno zacvilil, prihulil rep in se stisnil v kot, kjer se je naredil čisto majhnega. Kako je že rekla Pija: »Naučil si ga vljudnosti. To si bo zapomnil za vse življenje.« Kot je kazalo, je imela moja pametna punčka spet prav. »K nogi, Hektor, k nogi,« je ukazal Štefan in si ovil povodec okoli zapestja. »Sedi!« Sedel sem. Oni tam so se vidno oddahnili. Štefanu je bilo vedno všeč, kadar je obvladoval dogajanje, zato je v tistem trenutku kar žarel. Odprla so se vrata in odkorakala je ženska s košaro, iz katere je prav nesrečno kukal črn muc. »Naprej!« Z največjim veseljem se je onih pet pobralo v ordinacijo. Ven jih ni bilo debelo uro. Da smo že vsi postali živčni. Končno so se pojavili. Ko sem zagledal Bobija, me je skoraj popadel smeh. Vem, da ni vljudno, ampak si nisem mogel pomagati. Ker je bil povit, kot bi službeni pes stopil na mino. Ali da bi se za pusta našemil v službenega psa, ki je stopil na mino. Elvis in Rastko sta gledala v tla. Najraje bi se udrla v zemljo, tako jima je bilo nerodno. Tudi z njunima staršema ni bilo dosti bolje. »Zdravnik je rekel, da se bo izmazal,« je zajecljal oče, ker je čutil, da nekaj mora reči, »upam, da bo tudi z vašim vse v redu.« In že so izginili skozi vrata. »Naprej!« V hipu me je smeh minil. »A to je ta strašni bojni pes,« je namesto pozdrava rekel čokat plešast veterinar, »ja, seveda, tako lepega labradorca se pa redko sreča. Se vidi, da lepo skrbite zanj. Lastniki šarplaninca se zavedajo, da so krivi za spopad, zato so pustili odprt račun in bodo poravnali vse stroške. Kako ti je ime, silak …« Kaj se je dogajalo naprej, ne bom obnavljal, ker ni bilo ne zanimivo ne prijetno. Ko smo zapuščali ambulanto in sem se zagledal v ogledalu, me je skoraj pobralo od smeha: Bil sem povit kot službeni pes, ki je stopil na mino! Knjižna zbirka Hektor Ureja Barbara Mušič Druga izdaja Dim Zupan HEKTOR IN VELIKA SOLZA Ilustrirala Andreja Gregorič Tehnično uredil Kaloop Jezikovni pregled Primož Mušič Založila in izdala Založba Mladika Za založbo Primož Mušič Ljubljana 2020 Cena 13,99 EUR © Založba Mladika d.o.o., Ljubljana, 2020. Vse pravice pridržane. ISBN 978-961-205-254-6 (epub) Knjigo lahko kupite ali si jo izposodite: http//www.biblos.si ___ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=29074179 ISBN 978-961-205-254-6 (epub)