24 Subject development Physical education and health in China Abstract Physical education (PE) has passed different stages of development in the Chinese school curriculum, which was influenced by historical traditions, political and professional decision-makers, and curriculum assemblers. From a historical perspective, the subject was formed through a distinct imitation of foreign school systems to the integration of their patterns into the design of their system. After the creation of the People‘s Republic of China (1949), in PE, in comparison with previous models, transforma- tions in the awareness of the meaning of the subject, contexts of implementation and legal formalities were visible. The main purpose of subject was focused on the effects of exercise on the body and physical practice and on integrating sports activities and competitions conducted after school into the school curriculum. Objectives were defined in the psychomotor, cognitive and social fields, and different teaching styles helped to achieve adequate outcomes in these three learning areas. Among the many changes that took place in Chinese society in the early years of the 21st century were the creation and implementation of a new national curriculum, which includes PE as one of the main subject areas. Unlike the previous PE curriculum, with goals focused on sports performance, the new one emphasizes the importance of health and fitness, which is reflected in the name changed from PE to PE and health“. Key words: curriculum, performance characteristics, physical education, China Izvleček Telesna (športna) vzgoja je v kitajskem šolskem kurikulumu prešla raz- lične razvojne stopnje, na kar so vplivali tako zgodovinska tradicija, preoblikovanje politične ureditve, politični in strokovni odločevalci kot sestavljavci učnih načrtov. Skozi zgodovinsko perspektivo se je predmet oblikoval prek izrazitega posnemanja tujih šolskih sistemov do vključevanja njihovih vzorcev v oblikovanje lastnega sistema. Po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske (1949) so bile v telesni (špor- tni) vzgoji, v primerjavi s prejšnjimi modeli, jasno vidne preobrazbe v zavedanju o pomenu predmeta, kontekstih izvajanja in zakonskih formalnostih. Predmet se je osredotočil na vplive poučevanja na telo in telesne prakse, pa tudi na vključevanje športnih dejavnosti ter tekmovanj, ki so jih izvajali po pouku, v šolski kurikulum. Cilji so bili opredeljeni na psihomotoričnem, kognitivnem in socialnem podro- čju, različni slogi poučevanja pa so pomagali pri doseganju ustreznih rezultatov na teh treh učnih področjih. Med številnimi spremembami, ki so se zgodile v kitajski družbi v prvih letih 21. stoletja, sta bili tudi oblikovanje in izvajanje novega nacionalnega kurikuluma, ki vključuje telesno (športno) vzgojo kot eno glavnih predmetnih področij. Za raz- liko od starega učnega načrta telesne (športne) vzgoje s cilji, usmer- jenimi v športno uspešnost, nov poudarja pomen zdravja in telesne pripravljenosti, kar se odraža v spremembi imena iz „telesne (športne) vzgoje“ v „telesno (športno) vzgojo in zdravje“. Ključne besede: kurikulum, športna vzgoja, značilnosti izvedbe, Kitajska Miran Kondrič 1 , Marjeta Kovač 1 , ShiRui Shao 2 , Fei Wu 3 in Yaodong Gu 2 Razvoj predmeta telesna (športna) vzgoja in zdravje na Kitajskem 1 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana, Slovenija 2 Ningbo University, Faculty of Sports Science, Ningbo, Kitajska 3 Peking University, Department of Physical Education, Peking, Kitajska športna vzgoja 25 „ Uvod V večini držav sveta obstajajo zakonske in kurikularne zahteve za izvajanje pro- grama telesne (športne) vzgoje 1 tako za fante kot dekleta vsaj v določeni starosti/ razvojni stopnji med obveznim šolanjem. Zagotavljanje obveznih ur telesne (špor- tne) vzgoje v obdobju obveznega šolanja se razlikuje tako med širšimi regijami (npr. Severna Amerika, Osrednja Evropa, Južna Evropa …) kot državami znotraj njih. Raz- like so vidne glede na starost učencev/di- jakov, tedensko število ur, pa tudi glede na skupno letno število ur (Hardman idr., 2014). Predvsem so razlike velike med regijami, od leta 2000, ko je bila objavljena prva razi- skava UNESCA o položaju telesne (športne) vzgoje v svetu (Hardman in Marshall, 2000), pa raziskovalci ugotavljajo, da se povečuje tedensko število ur v manj razvitih državah in zmanjšuje v bolj razvitih. V večini regij več ur tedensko države namenjajo mlajšim starostnim skupinam, na srednješolski rav- ni pa v določenih državah Telesna (športna) vzgoja niti ni obvezen predmet, prav tako pa je v nekaterih državah obvezna le za fante, ne pa za dekleta (Hardman idr., 2014). Sistematično šolanje predstavlja ukrepe, sprejete z namenom poučevanja drugih na različnih akademskih področjih (Dewey, 1933; Robertson, 1987; Dudley in Burden, 201 1). Namen poučevanja je vključiti učence v smiselno ciljno usmerjeno dejavnost z namenom doseganja strokovno dogovor- jenih učnih ciljev na različnih področjih (Mosston in Ashworth, 2002; Rink, 2002). Eno od pomembnih področij je tudi psihomo- torično področje, na katerem je v zadnjih obdobjih poudarjeno razvijanje gibalne pismenosti učencev, predvsem skozi mo- žnosti, da učenec spozna svoje telo, tele- sno zmogljivost, usvaja različne gibalne spretnosti in tako razvija trajne navade zdravega življenja (Norris idr., 2020; White- head, 2019). To mu omogoča obvladovanje tekočega in učinkovitega gibanja in razu- mevanja pomena vseživljenjske telesne dejavnosti za zdravje, razvedrilo in dobro počutje (Dudley idr., 2011). V tem prispevku se bomo osredotočili predvsem na razvoj telesne (športne) vzgoje na Kitajskem od začetka 20. stoletja do danes. Pred tem ob- dobjem so na programe telesne (športne) 1 V članku dosledno navajamo ime šolskega predmeta kot telesna (športna) vzgoja. S tem želimo poudariti, da predstavljamo predmet, ki se v tujini najpogosteje imenuje telesno izobra- ževanje (ang. physical education), pri nas pa se trenutno imenuje na osnovnošolski ravni šport, v srednješolskih programih pa športna vzgoja. vzgoje v tej azijski državi močno vplivale »opijske vojne« in »gibanje 4. maja« (Brook in Tadashi Wakabayashi, 2000). „ Predstavitev Kitajske in njenega šolskega sistema Kitajska je po površini tretja največja država na svetu, po številu prebivalstva pa je z 1,4 milijarde druga najbolj obljudena država. Glede na število državljanov ima zagotovo največji izobraževalni sistem na svetu. Ta je v svoji dolgi in bogati zgodovini vpijal različne zunanje vplive in jih vključeval v svojo tradicionalno dediščino. Izobraže- valni sistem je tako z razvojem v različnih smereh dobil raznovrstne, zelo raznolike oblike. Leta 2022 je imela Kitajska 518.500 izobraževalnih ustanov vseh vrst in vseh stopenj z vpisanimi 293 milijoni učencev, ki z otroki, ki obiskujejo vrtce in t. i. male šole (predpriprava na vstop v osnovno šolo), predstavljajo šestino celotnega kitajskega prebivalstva. Sistem obveznega izobraže- vanja na Kitajskem trenutno izvaja 207.000 šol, ki vključujejo 158 milijonov učencev in 10,57 milijona učiteljev (Chinese Ministry of Education, 2023a). Odgovorno ministrstvo navaja, da je ena od prednostnih nalog kitajske vlade vzpostaviti učinkovit sistem obveznega osnovnošolskega izobraževa- nja za svoje državljane, kot ključno nalogo pa izpostavljajo izgradnjo izobraževalne infrastrukture, ki naj bi pomembno vplivala na nadaljnji razvoj izobraževalnega siste- ma. Kitajski šolski sistem vključuje pred- šolsko vzgojo (vključeni so otroci, stari od dve do šest oz. sedem let), osnovno šolo (vključeni so od 6/7- do 12-letniki; starost ob vstopu v šolo se lahko razlikuje glede na provinco), srednjo šolo (vključeni so od 12- do 15-letniki) in višjo srednjo šolo (vključuje 15- do 18-letnike). Izobraževalni sistem na Kitajskem temelji na štirih obveznih področjih, ki vključujejo moralni, intelektualni, telesni in estetski ra- zvoj posameznika. Ta področja predstavlja- jo osnovo celotnega vzgojnoizobraževal- nega procesa v šolskem sistemu (Chinese Ministry of Education, 1992), ki ga ureja drža- va prek Ministrstva za šolstvo. Od leta 1986 je zakonsko določeno, da se mora vsak dr- žavljan Kitajske izobraževati vsaj devet let. Izobraževanje mu v tem obdobju financira država, v devetih letih pa so učenci vključe- ni v šest let osnovnošolskega izobraževanja in tri leta nižje srednje šole, ki jo obiskujejo učenci, stari od 12 do 15 let. Opijske vojne so predstavljale dva konflikta, ki sta se sredi 19. stoletja zgodila na Kitajskem med silami zahodnih držav in dinastije Qing, ki je vladala Kitajski od 1644 do 1911/12. Prva opijska vojna (1840-42) je potekala med Kitajsko in Veliko Britanijo, med drugo opijsko vojno (1856-60), znano tudi kot »puščična vojna« ali anglo-francoska vojna na Kitajskem, pa sta se Velika Britanija in Francija borili proti Kitajski. Druga vojna se je končala 1860, ko so Kitajsko prisilili, da se strinja z neenakim trgovinskim dogovorom z Evropo, vključno z nadaljnjim uvozom opija. Gibanje 4. maja, ki je izbruhnilo leta 1919, je bilo veliko protiimperialistično, protifevdalno revo- lucionarno gibanje. Zaznamovalo je začetek nove demokratične revolucije na Kitajskem. 26 „ Koncept telesne (športne) vzgoje na Kitajskem se je preorientiral v zdravje mlade populacije V zadnjih sto letih je telesna (športna) vzgoja na Kitajskem posnemala japonske izobraževalne sisteme, sklicevala se je na ameriške učne sisteme in implementirala model nekdanje Sovjetske zveze, kar kaže močno usmerjenost v tuje kulture in zna- čilnost kopiranja tujih vzorov. Po reformi in odprtju svetu se je Kitajska soočila z novo situacijo stabilne politike, cvetoče ekono- mije in raznolike kulture, ki je ponudila iz- jemno široko okolje za razvoj telesne (špor- tne) vzgoje. Da bi Kitajska dosegla splošne zahteve kakovostnega izobraževanja, se je morala otresti okovov vzorca Sovjetske zveze, za katere je bila značilna visoka cen- tralizacija in uporaba sodobne tehnologije, in razviti svoj lasten, kitajski model telesne (športne) vzgoje. Naslanjanje na lastno tra- dicijo, upoštevanje raziskovalnih podatkov o spremembah v življenjskih slogih popu- lacije, ki kot posledico hitrega ekonom- skega razvoja, spremenjenih prehranskih navad (Batis idr., 2014) in zmanjšanja gibanja (Ng idr., 2014) pomenijo izjemno eksplozijo prekomerno težkih in debelih otrok, mla- dostnikov (Yu idr., 2012, Sun idr., 2014; Wang idr., 2017) in odraslih (Mu idr., 2021), in delno kopiranje prevladujočih svetovnih mode- lov po vsem svetu so bili temelj sodobnega razvoja tega predmeta na Kitajskem. Telesna (športna) vzgoja je del obveznega osnovnošolskega predmetnika - nacional- nega kurikuluma, ki ga je določilo Ministr- stvo za šolstvo Ljudske republike Kitajske. V prvem in drugem razredu imajo učenci štiri ure telesne (športne) vzgoje, od tretje- ga do šestega razreda pa tri ure tedensko. Šolska ura je dolga 40 minut. Pri pouku sodelujejo skupaj fantje in dekleta, v sku- pini pa je lahko do 40 učencev. Šole mo- rajo organizirati tudi znotraj šolskega dne različne oblike telesne dejavnosti, ki lahko vključujejo jutranjo vadbo, rekreativni/gi- balni odmor, različna športna tekmovanja in prireditve. Kitajsko ministrstvo za šolstvo je že leta 1986 pozvalo šole k ustreznemu načrtovanju športnih dejavnosti, da bi za- gotovili vsem učencem na ravni obvezne- ga izobraževanja vsak dan eno uro telesne dejavnosti tako med šolskimi urami kot po njih. Opozorili pa so, da različni zunajšolski programi, ki so na voljo učencem, ne bi smeli izriniti iz šolskega vsakdana progra- ma telesne dejavnosti v obliki obveznih ur z namenom, da bi ostalo več ur za druge programe. Šole je tudi pozvalo, da naj po- nudijo smernice o »domačih nalogah« tele- sne (športne) vzgoje in obenem ponudijo kakovostne programe, ki jih vodi ustrezno izobražen kader. Te »domače naloge« so s strani države priporočene določene vse- bine, ki naj bi jih učenci izvajali doma ali v lokalnih športnih društvih z namenom vpliva na bolj dejavni življenjski slog. Pro- grami rednih ur telesne (športne) vzgoje bi se morali osredotočiti na poučevanje otrok o pomembnosti osnov gibanja, usvajanje športnih znanj ter tako vsakemu učencu omogočiti obvladanje enega ali dveh špor- tov. Ministrstvo za šolstvo spodbuja tudi ustanovitev mladinskih športnih društev, kjer lahko mladi izkoristijo svoj zunajšolski čas za vadbo različnih športov. Skladno z navedenim ima telesna (špor- tna) vzgoja sistemsko zagotovljeno mesto v šolskih predmetnikih na Kitajskem in ve- lja za sestavni del izobraževanja v sistemu šolanja K-12 (obvezno devetletno šolanje in dodatna tri leta) in na univerzah (Jones in Wu, 2021). Z nenehnim izboljševanjem ži- vljenjske ravni Kitajcev v zadnjih desetletjih je prišlo do premika v povpraševanju po intelektualnem delu, pogosto na račun tra- dicionalne gospodarske odvisnosti od te- lesnega dela. Ta premik spremlja vse večja zaskrbljenost zdravstvenega sektorja zaradi sedečega načina življenja (življenjskega slo- ga, pri katerem posameznik ni redno telesno dejaven ter dnevno ne zadosti zahtevanim potrebam po telesni dejavnosti skladno s pri- poročili svetovne zdravstvene organizacije) in porasta kroničnih nenalezljivih bolezni (Wu idr., 2016) ki so posledica takšnega ži- vljenjskega sloga, kot sta na primer debe- lost in sladkorna bolezen (Bragg idr., 2016). Posledično menijo, da mora biti Telesna (športna) vzgoja vključena v šolski vsakdan kot sredstvo, s katerim bi se mladi morali naučiti razumeti pomembnosti vsestranske redne vadbe (An idr., 2022). Prepoznana je kot nujen del izobraževanja, v katerem se mladi učijo o razvoju in ohranjanju zdrave- ga telesa ter razvijanju dejavnega življenj- skega sloga, kar bo koristilo tako njim kot kitajski družbi (Chinese Ministry of Education, 2001a; 2001b; 2003a). Nacionalni podatki o zdravstvenem stanju mladih izpred 20-tih let so pokazali znatno splošno zmanjša- nje v moči, vzdržljivosti in vitalni kapaci- teti (Chinese Ministry of Education, 2003b). Skupaj z rezultati drugih raziskav so bili pridobljeni podatki iztočnica za ponoven premislek o posodobitvi telesne (športne) vzgoje v šolah in njeni vlogi pri promociji zdravja mladih na Kitajskem. Ker so podatki pokazali znatno znižanje telesne pripravlje- nosti mladih (Dong idr., 2019), se je moral novi učni načrt osredotočiti na promocijo zdravja, kar se izraža s spremembo imena iz telesne (športne) vzgoje v telesna (športna) vzgoja in zdravje. Novejši podatki Nacionalnega centra za spremljanje telesne pripravljenosti kažejo na izboljšanje stanja predvsem zaradi izva- janja nacionalnega »fitnes« načrta (načrta telesne zmogljivosti), ki je bil predstavljen športna vzgoja 27 po rezultatih, objavljenih v letu 2014 (Dong idr., 2019). Da bi celovito in bolje razumeli stanje telesne pripravljenosti na Kitajskem in objektivno ocenili učinek izvajanja naci- onalnega fitnes načrta (2016-2020), je bila od septembra do novembra 2020 izvede- na študija o zdravstvenem stanju in telesni dejavnosti med mestnimi in podeželskimi prebivalci na Kitajskem. V raziskavo so bili vključeni otroci, stari od 3 do 6 let, odrasli od 20 do 59 let in pa starejši od 60 do 79 let. Pridobljeni podatki so med drugim pokazali, da postajata debelost in kratko- vidnost pomembni zdravstveni težavi za mlade v mestnih območjih (Li idr., 2020). „ Zgodovinski razvoj telesne (športne) vzgoje do leta 1978 Za razumevanje posodobitve učnih načr- tov po letu 1949 pa je vseeno treba pred- staviti nekaj dejstev o temeljih, na katerih je bila takrat vključena telesna (športna) vzgoja v šolske programe. V poznem de- vetnajstem stoletju so ameriške in britan- ske sekte zgradile številne cerkvene šole, ki so pripisovale velik pomen športnim dejavnostim po pouku, čeprav niso imele formalnih šolskih ur, namenjenih športu. Ustanovili so različne športne organizacije in oblikovali atletske ekipe ter organizirali športna tekmovanja, s katerimi so širili idejo »zahodne gimnastike«. Leta 1904 je vlada- joča dinastija Qing izdala nekakšen stan- dard za telesno (športno) vzgojo v šolah. Po Xinhai revoluciji leta 191 1 je takratna vla- da spremenila šolski izobraževalni sistem na Kitajskem. Tako so šole na vseh ravneh začele z gimnastičnimi tečaji, s katerimi je »sodobna« telesna (športna) vzgoja dobila nov zagon in končala dvatisočletno zgodo- vino brez vsebin, ki bi jih morale vključevati ure telesne (športne) vzgoje v šolskem izo- braževalnem sistemu. Revolucija leta 1911, znana tudi kot Xin- hai revolucija ali Hsinhajska revolucija, je končala zadnjo kitajsko cesarsko dinastijo, dinastijo Qing, in privedla do ustanovitve Republike Kitajske. Re- volucija je bila vrhunec desetletja vznemirjenja, uporov in krvavih spopadov. Med »Gibanjem 4. maja« se je militarizem, ki je prevladoval v preteklosti, vse bolj zmanjševal, vojaške vaje pa so izgubile prejšnjo pomembno vlogo v šolski telesni (športni) vzgoji. Leta 1923 je vlada izda- la „osnutek orisa tečaja“ (“Course Outline Draft”), namenjenega osnovnim šolam in srednješolcem, ter formalno spremenila „gimnastiko“ v „telesno vzgojo“. To je po- menilo veliko spremembo in reformo šol- skega sistema, vključujoč novo fazo razvo- ja telesne (športne) vzgoje na Kitajskem. Programi šolske telesne (športne) vzgoje so v tem obdobju opustili vojaške vaje in namesto njih vključili atletske programe ter različne športne dejavnosti, ki so postale glavni del vsebin na šolskih urah. Ameriški način športnega razmišljanja, ki se je držal naturalizma (ameriški naturalizem, za katere- ga je značilen deterministični pogled na člo- veško naravo in družbo, poudarja vpliv okolja, dednosti in družbenih pogojev pri oblikovanju človeškega značaja), se je razširil na Kitaj- skem in imel velik vpliv na nadaljnji razvoj šolske telesne (športne) vzgoje. Poleg tega je vlada Kuomintanga okrepila upravljanje šolske telesne (športne) vzgoje, izdala zako- ne, povezane z organizacijo in izvajanjem šolskega športa, in sprejela nekaj pomemb- nejših političnih ukrepov, zaradi česar se je šolski šport začel sistematično razvijati. Zaradi vpliva mednarodnega političnega okolja je usoda kitajske telesne (športne) vzgoje tesno povezana z razvojem kitajske države. Ob ustanovitvi Ljudske republike Kitajske leta 1949 je predsednik Mao Tse- -Tung predstavil smernice: „Biti zdrav je na prvem mestu, študij pa na drugem“ in „Biti v dobrem zdravstvenem stanju, dobro študira- ti in dobro delati“. Centralna ljudska vlada državnega sveta je kasneje izdala »Odloč- be o izboljšanju zdravja učencev v različnih razredih šol«. Vse to je imelo velik vpliv na razvoj telesne (športne) vzgoje. Hkrati je bila ta tudi pod vplivom športne filozofije nekdanje Sovjetske zveze, imenovane „trije temelji“, in je oblikovala učni sistem o tele- sni (športni) vzgoji, katerega cilji so vključe- vali posredovanje znanja, razvoj gibalnih sposobnosti in uporabo tehnologije (Li in Yang, 2002). „ Telesna (športna) vzgoja po letu 1978 Po reformi in mednarodnem odprtju Kitaj- ske širšemu svetu leta 1978 so se športne dejavnosti in programi, namenjeni gibal- nemu razvoju in zdravju prebivalcev, za- čeli hitreje razvijati. Iz niza dokumentov, ki opredeljujejo način športnega poučevanja in delovnih pravil, ki jih je določila kitajska vlada, lahko vidimo, da se telesna (špor- tna) vzgoja v novejšem obdobju vse bolj prilagaja zahtevam družbenega razvoja in celovitemu razvoju mladih osebnosti. Leta 1978 je oddelek za izobraževanje upošteval „Učni načrt telesne (športne) vzgoje v rednih srednjih šolah“ in kasneje izdal „Začasna pra- vila šolskega športa in zdravstvenega dela“, „Začasna pravila dela višjih univerz in visokih šol“, „Nacionalni standard telesne vadbe“, „Smernice za poučevanje kurikuluma telesne (športne) vzgoje na nacionalnih rednih viso- košolskih univerzah in visokih šolah“. Vsi ti dokumenti so okrepili sistem telesne (špor- tne) vzgoje, izpopolnili učni sistem, ponu- dili merske postopke za ugotavljanje učin- kov vpliva šolske telesne (športne) vzgoje v »primarni fazi socializma« s kitajskimi 28 značilnostmi (Chinese Ministry of Education, 2023b). Leta 2002 se je v večini šol po vsej državi začela izvajati „tabela študentske- ga telesnega zdravega standarda“, ki sta jo skupaj izdala oddelek za izobraževanje in splošna uprava za šport, s čimer so se nadalje uresničevale smernice „Biti zdrav je na prvem mestu“ (GSIPRESNE, 2023). Iz zgoraj omenjenih dokumentov izhaja vrsta izda- nih zakonov in ustreznih ukrepov, ki jih je kitajska vlada sprejela v novem obdobju. Tako je dala spodbujanju telesne (športne) vzgoje na Kitajskem strateški pomen. Ob tem velja omeniti, da sta dodelitev in iz- vedba poletnih olimpijskih iger leta 2008 v Pekingu pomembno vplivali na povečanje obsega financiranja športnih dejavnosti. „ Preorientacija učnega načrta od športne uspešnosti v zdravje populacije Star model učnega načrta za telesno (špor- tno) vzgojo je leta 1949 ob ustanovitvi Ljudske republike Kitajske v kitajski izobra- ževalni sistem »uvozil« sovjetski model te- lesne (športne) vzgoje, ki je bil v veliki meri osredotočen na športno odličnost in uspe- šnost posameznika. Tako so bila glavna vsebinska področja učnega načrta telesne vzgoje tekmovalni športi, kot so atletika, košarka, nogomet, odbojka in gimnastika. Ocenjevanje posameznika je bilo osredo- točeno na merjenje športnih rezultatov in uspešnosti. Uspešni učenci v razredu so bili tisti, ki so tekli hitreje, skočili višje ali vrgli pripomoček čim dlje. Wang (2003) poroča, da je od leta 1949 bilo izvedenih več ob- sežnih reform kurikuluma telesne (športne) vzgoje s prizadevanji za spremembo špor- tno usmerjene narave predmeta, vendar reforme še vedno niso prinesle bistvenih sprememb v načinih poučevanja. Preo- rientacija na zdravje populacije je vidna predvsem v preimenovanju predmeta in uvodnih zapisih učnega načrta, v praksi pa so premiki še premalo opazni. V uvodu novega učnega načrta predmeta telesna (športna) vzgoja in zdravje, nastale- ga ob prelomu tisočletja, je navedeno: »S hitrim razvojem znanosti in tehnologije, zlasti globalizacijo gospodarstva, se je ka- kovost materialnega in kulturnega življenja ljudi močno izboljšala. Toda sodoben ritem življenja in modernizacija dela sta povzroči- la opravljanje dela, ki je manj naporno, za- znano pa je povečanje psihološkega priti- ska, kar resno ogroža zdravje ljudi. Sodobni človek postopoma spoznava, da zdravje ni le odsotnost bolezni, ampak vključuje tudi zdrav status v telesnih, duševnih, psiholo- ških in socialnih vidikih. Zdravje državljanov je bistveno in nepogrešljivo za nacionalni razvoj, družbeni napredek in srečo posa- meznika. Ker je telesna (športna) vzgoja zelo pomemben dejavnik za izboljšanje zdravja mladih, je zdravje prvo vodilo za šolske programe telesne (športne) vzgoje« (Chinese Ministry of Education, 2001b). Nov zdravstveno usmerjen učni načrt pred- meta telesna (športna) vzgoja in zdravje je izziv za učitelje telesne (športne) vzgoje, saj se je njegov poudarek preusmeril s špor- tne uspešnosti na promocijo zdravja in redno udeležbo pri telesni dejavnosti. Na ravni države obstaja splošno soglasje, da vsaka reforma, namenjena temeljnim spre- membam vsake šole na Kitajskem, zahteva dejavno sodelovanje njenih učiteljev (Xu, 2009). Navsezadnje mora reforma kurikulu- ma, ki je posledica družbenih sprememb, temeljiti na šoli, učitelji pa jo morajo izvajati s svojo vsakodnevno prakso poučevanja. Otroci in njihove potrebe so in morajo biti na prvem mestu v procesu programa tele- sne (športne) vzgoje v šolah, kitajski snoval- ci učnega načrta pa menijo, da bo telesna (športna) vzgoja, zasnovana v skladu s tele- snim in duševnim razvojem učencev, imela močan vpliv na vitalnost, zdravje in razvoj naroda. Opomba: Vse slike v članku predstavljajo učni pro- ces pri predmetu telesna (športna) vzgoja in zdravje na osnovni šoli Binzhou Experi- mental School v Ningboju. Avtorica slik je učiteljica Hu Naiyu. „ Literatura 1. An, Y., Yang, J., Niu, S.J. in Wang, J. (2022). Health First: The Sustainable Development of Physical Education in Chinese Schools. Sustainability, 14(5), 3133. 2. Batis, C., Sotres-Alvarez, D., Gordon-Larsen, P., Mendez, M. A., Adair, L. in Popkin B. (2014). Longitudinal analysis of dietary patterns in Chinese adults from 1991 to 2009. Briti- sh Journal of Nutritition, 111, 1441–1451. doi: 10.1017/S00071 14513003917 3. Brook, T. in Tadashi Wakabayashi, B. (2000). Opium regimes: China, Britain and Japan, 1839- 1952. University of California Press Ltd. 4. Chinese Ministry of Education (1992). Im- plementing details of education law of the People’s Republic of China. Article 4 – Tea- ching and learning. http://www.moe.edu.cn/ edoas/website18/18/info5918.htm. 5. Chinese Ministry of Education (2001a). Com- pendium of curriculum reform in basic edu- cation (tentative). Capital Normal University Press. http://www.moe.edu.cn/edoas/web- site18/32/info732.htm. 6. Chinese Ministry of Education (2001b). New physical education and health curriculum standard for primary and junior high school. People’s Education Press. 7. Chinese Ministry of Education (2003a). Physi- cal education and health curriculum standard for senior high school. People’s Education Press. 8. Chinese Ministry of Education (2003b). The investigation report on primary and secondary students’ physical quality and fitness situation in 2002. Chinese Education Daily, https:// www.chinadaily.com.cn/china/education 9. Chinese Ministry of Education (2023a). Sta- tistical report on China‘s educational achive- ments in 2022. http://www.moe.gov.cn/do- cuments/reports/ 10. Chinese Ministry of Education (2023b). Mini- stry of Education of the People‘s Republic of China http://www.moe.gov.cn/ 11. Dewey, J. (1933). How we think: A statement of the relation of reflective thinking to the educa- tive process. Health and Company. 12. Dong, Y., Lau, P. W. C., Dong, B., Zou, Z., Yang, Y., Wen, B., Ma, Y., Hu, P., Song, Y., Ma, J., Sa- wyer, S. M. in Patton, G. C. (2019). Trends in physical fitness, growth, and nutritional sta- tus of Chinese children and adolescents: a retrospective analysis of 1·5 million students from six successive national surveys betwe- en 1985 and 2014. The Lancet Child & Adole- scent health, 3(12), 871-880. 13. Dudley, D. in Burden, R. (2011). What effect on learning does increasing the proportion of curriculum time allocated to physical edu- cation have? A systematic review and meta- -analysis. European Physical Education Review, 26(1):1356336X1983011. 14. Dudley, D., Okely, A., Pearson, P . in Cotton, W. (2011) A systematic review of the effective- ness of physical education and school sport interventions targeting physical activity, movement skills and enjoyment of physical activity. European Physical Education Review 17(3), 353–378. 15. Guideline on Strengthening and Impro- ving Physical Education in Schools in the New Era (2023). http://www.gov.cn/ xinwen/2020-10/15/content_5551609.htm. 16. Hardmna, K. in Marshall, J. (2000). World-wide survey of the state and status of school physical education: the final report to the International Olympic Committee. UNESCO Publishing. 17. Hardman, K., Routen, A. in Tones, S. (2014). UNESCO–NWCPEA: World-Wide Survey of School Physical Education: Final Report. športna vzgoja 29 UNESCO Publishing. http://www.unesco. org/open-access/terms-use-ccbysa-en 18. Jones, G. in Wu, Y. (2021). The Business of K-12 Education in China - Working paper. Harward busines school. 19. Li, L. in Yang, B. (2002). Review on the deve- lopmental history of school physical edu- cation in China. Journal of Sport Studies, 9(4), 131–133. 20. Li, Y-M., Han, J., Liu, Y., Wang, R., Wang, Ru., Wu, X-P. in Cao, Z-B. (2020). China survey of fitness trends for 2020. American College of Sports Medicine, 23(6), 19-27. 21. Mosston, M. in Ashworth, S. (2002). Teaching physical education (5 th ed.). Benjamin Cum- mings. 22. Mu, L., Liu, J., Zhou, G., Wu, C., Chen, B., Lu, Y., Lu, J., Yan, X., Zhu, Z., Nasir, K., Spatz, E. S., Krumholz, H. M. in Zheng, X. (2021). Obesity Prevalence and Risks Among Chinese Adults: Findings From the China PEACE Million Per- sons Project, 2014-2018. Circulation: Cardiova- scular Quality and Outcomes, 14(6):e007292. doi: 10.1161/CIRCOUTCOMES.120.007292. 23. Ng, S. W., Howard, A. G., Wang, H. J., Su, C. in Zhang, B. (2014). The physical activity transi- tion among adults in China: 1991-2011. Obe- sity Review, 15(suppl 1), 27–36. doi: 10.1111/ obr.12127 24. Norris, E., van Steen, T., Direito, A. in Stama- takis, E. (2020). Physically active lessons in schools and their impact on physical ac- tivity, educational, health and cognition outcomes: a systematic review and meta- -analysis. British Journal of Sports Medicine, 54(14), 826–838. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2018-100502 25. Rink, J. E. (2002). Teaching physical education for learning (4 th ed.). McGraw Hill. 26. Robertson, E. (1987). Teaching and related activities. In M. J. Dunkin (Ed.), International encyclopedia of teaching and teacher educati- on (pp. 15-18). Pergamon Press. 27. Sun, H., Ma, Y., Han, D., Pan, C. in Xu, Y. (2014). Prevalence and trends in obesity among China‘s children and adolescents, 1985– 2010. PLoS One, 9(8), e105469. 28. Yu, Z., Han, S., Chu, J., Xu, Z., Zhu, C. in Guo, X. (2012). Trends in overweight and obe- sity among children and adolescents in China from 1981 to 2010: a meta-analysis. PLoS One, 7(12), e51949. doi: 10.1371/journal. pone.0051949. 29. Wang, H. (2003). Discussion on developing evolvement and historical experience of PE curriculum in China. PhD thesis, University of Physical Education, Beijing. 30. Wang, X. J., Yang, Y., Wu, Y. Q. in Peng, N. N. (2017). Study on epidemiological trend of overweight and obesity school-age chil- dren and adolescents over the past 29 years (1985–2014) in Shanghai, China. Chinese Jour- nal of Evidence-Based Pediatrics, 12, 126–130. 31. Whitehead, M. (2019). Definition of physical literacy: Developments and issues. V Physical literacy across the world (str. 8–18). Routledge. 32. Wu, Y., Benjamin, E. J. in MacMahon, S. (2016). Prevention and control of cardiovascular disease in the rapidly changing economy of China. Circulation, 133, 2545–2560. doi: 10.1161/CIRCULATIONAHA.115.008728 33. Xu, Y. (2009). School-based teacher deve- lopment through a school-university colla- borative project: A case study of a recent ini- tiative in China. Curriculum Studies, 1, 49-66. Prof. dr. Miran Kondrič, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport miran.kondric@fsp.uni-lj.si