Clovek, kl si je nabral življenjska iz-kustva, izobrazbo in zna vse to posre-dovati onemu, lti tega še nima, je vzgo-Jiteij. Pravimo mu tudi pedagog. To be-sedo dandanes često izgevarjamo, po-menl pa v najsplošnejšem pomenu vzgo-Jitelja. Izraz izhaja iz grških besed »pais, paidbs« — deček, dečka in »ago« — vodim, torej »vodlm dečka«; paida-gogds (pedagog) je bil pri starih Grkih voditelj dečka — najčešče kak izobra-žen suženj — ld Je vodil defika v Solo In nasploh skrbel zanj v vsakdanjern življenju. V ožjem pomenu besede ozna-čuje izraz »pedagog« profesorja ald štu-denta pedagogike, znanstvenika, ki pre^ učuje pedagoško znanost ipd.p v sploš-nem pomenu pa roditelje, ki vzgajajo svoje otroke, učitelje v šolah, mojstre v ufinlh delavnicah, poklicne vzgojitelje v dijaških ln vzgojnih domovih ipd. Pe-dagogika Je znanost o vzgoji doraščajo-čega rodu za njegovo bodočo vključitev v družbeno žlvljenje, vzgoja pa je di-rektno, aktivno, zavestno, smotmo in naCrtno vplivanje odraslih na narašiaj. Tl odrasli, ki vpllvajo na naraščaj in prenašajo nanj izkustva, ki jih je na-brala človeška družba v svojem razvoju do današnjih dnl, pa so — pedagogi.
Ce pravlmo: »Ta oče je dober peda-gog,« mislimo, da zna oče dobro vzga-jati svoje ortoke. Vsako slabo, nepra-vilno ravnanje z ofcrokom, ld se kaže v nesmiselnem, surovem telesnem kazno-vanju, tepenju, lasanju, brcanju ipd., t zmerjanju In žaljlvem zasramovanju ter tudi v jemanju dobrin, kl so potrebne zdravju (da mu ne damo večerje, da mu kratlmo spanje ipd.) canačujemo kot nepedagožke postopke, ki so mladi osebnosti brez dvoma v veliko telesno in duSevno škodo. NepedagoSko je tudi
KRAMLJANJE O VZGOJI
PEDAGOGI
ravnanje, Ce pustimo otroku preveč svo-bode, če ga slabo nadzorujemo, če ga razvajamo, če mu pustimo, da dela, kar hoče, če ne kontroliramo, s kom se druži, kam hodl, kaj bere itd.
Nešteto ]e momentov, Id nas opo-zarjajo na pozitivno ali negativno peda-goško ravnanje z otroki in mladostniki doma, zunaj doma na dvorišču, cesti all javnem prostoru, v šoli, v dslavnici ipd. Za roditelje je nujno, da so naj-boljši pedagogi, saj navajajo otroka že od mladih nog na pravilne odnose v družbi, vzgajajo jlm pozitivne higienske, socialne in delovne navade, od njih Je v velikl meri odvisno, kako se razvija-ta otroku mišljenje in govor, a tudt oblikovanje značaja je rezultat dobre in pravilne domače vzgoje. Prav tako pa je potrebno, da so dobri pedagogl vsl odrasli, kl kakorkoli prihajajo v življenju v stik z mladimi Ijudmi, npr. na cestl, v vozilih, v javnih prostorih, na prireditvah itd.
Kakor za naravne vzgojitelje, to je starše, velja tudi za poklicne vzgojite-lje, to je učitelje, profesorje In vzgoji-telje v domovih, da morajo biti dobrl pedagogi, če želimo, da bo rasla naša mladina v zdrave, vzgojene osebnostl. Blti dober pedagog bodi ideal vsake od-rasle osebe, kl lahko vpliva pozitivno oa mladega človekal
Vsakega dobrega pedagoga odlikuje pedagoškd eros; »Pedagoškl eros« po-meni vzgojiteljevo ljubezen do otroka, ne glede, kdo je, kaj je, čigav je, kak-Sen je ali od kod prihaja — otrok je! Prav zato je vreden naše ljubezni! Pe-dagoški eros je najvišja odlika vsakega pedagoga, ker brez ljubezni do mladega človeka ne more bitl pravih uspehov prl njegovem težkem vzgojnem delu. Treba pa je takoj poudariti, da mora biti to pametna ljubezen, to je ljubezen, ki pozna mero, ne slepa, »opičja« lju-bezen, ki otroku vse dopušča, ga razva-Ja In mu ne zna oblikovati tistih zavor, ld so človeku za uspešno vključitev v eioveško družbo neobhodno potriebne. Oloveka Je treba navajati že od naj-mlajše dobe, da se bo znal obvladatl, kar bo njemu samemu v dobro, okolid, v kateri živi, pa v korist. V tem smislu govorimo o vzgojl k sociallzaciji, bres katere si ne moremo mislitd zadovolji-vlh odnosov v človeški družbi. Peda-goški eros izhaja lz želje in vzgojitelje-ve potrebe, da razvije in oplemeniti go jenčevo osebnost zaradl njega samega, zaradl vrednostl, kl se z vzgojo aktu-alizlra v njegovem duhovnem življenju, a tudi zaradi vzgojitelja samega, da si prldobi priznanje v svoji pedagoškl funkciji.
Poudarili  W   predvsem   tri   osnovne značilnostl   vzgojlteljskega   poklica.   To
Je lep poklic, saj gre za oblikovanje otrok iz mladostnikov, najlepših bitij, ki jih ima človek, družba in za katere je treba poskrbeti, da bodo v lepota telesno, duševno in duhovno izoblikova-ni. To je odgovoren poklic: oblikujMno mlade ljudi za jutrišnjo vključitev v družbeno življenje, ko bodo prevzeli od nas naše dolžnosti in naloge na poHtifi-nem, gospodarskem, socialnem in kul-tumo-prosvetnem področju in nadalje-vall naše delo v dobro našega naroda in družbe. To je težek poklic: oblikuje-mo mlade ljudi, kl se šele razvijajo in spreminjajo, ki so z vsakim dnem dru-gačni in jih je treba razumeti, a jih vendarle tako voditi skozl njihovo mla-do življenje, da bodo rasli k samostoj-nosti — do tiste stopnje razvoja, ko bodo lahko saml vplivali na svoj lastnl razvoj. To, pripeljati jih do te stopnje, je pravzaprav glavni smisel dejavnostd, kl smo Ji dali Ime vzgajanje.
Vse navedeno zahteva od vsakega vzgojitelja, da se globoko zamisli v svo-je zmožnosti, v svoje posebnosti čustvo-vanja, v svoje življenjske navade in raz-vade, v svojo govorico in dejanja itd., saj bo otroku pomemben zgled bodisi v družini, v šoli ali v delavnici, na cesti ali na prireditvi, bodisi v različnlh živ-ljenjskih situacijah in s tem mladi oseb-nosti tudi takrat, kadar ne bo stopil z njim neposredno v pedagoški kontakt, najpomembnejši uditelj. Kakršni smo ml, takšni bodo naši otroci!
Fran Milčinskl Je v »Ptičklh brez gnezda« zapisaJ, da imetd dtroke ni nl-kaka zasluga staršev, pafi pa jih vzgo-Jitl v dobre člane filoveške družbe — to pa je njihova zasluga! Ta nazor naj bo naše najvažnejše vzgojno vodilo!
PROP. ALBIN PODJAVORŠEK