V e r a B o k a l Dunaj F A N T A S T I Č N A P R I P O V E D Poglavje iz disertacije Slowenische Kinder- und Jugendliteratur von 1945 bis 1968 (Slovenska otroška in mladinska književnost od 1945 do 1968), ki jo je avtorica leta 1976 predložila Filo- zofski fakulteti Univerze na Dunaju in z njo dosegla doktorski naslov. Pri opisu fantastične pripovedi je upoštevana samo definicija G. Kling- berga. Bistveno značilnost fantastične pripovedi vidi Klingberg v enotnosti dveh svetov, v katerih se zgodba dogaja, realističnega in fantastičnega. Hkrati razmeji KMngberg s to definicijo fantastično pripoved in pravljico, s katero jo pogosto zamenjujejo.1 (Meja med fantastično pripovedjo in čudežno pravljico je označena s tem, da se dogaja pravljica le v enem sve tu . . . V fantastični pripovedi pa gre za svet, v katerega ne more priti karkoli, a v katerega lahko nenadoma in nepri- čakovano vstopi tuj svet.)2 Historično se prične fantastična pripoved in njen pojem z E. T. A. Hoff - mannom.2 Na sočasnost čudeža in resničnosti sta prva opozorila R. Koch in A. Krüger.3 G. Klingberg je postavil razdelitev po motivih, ki naj olajša uvrstitev raz- ličnih del k fantastični pripovedi: "T"Oživljene igrače nastopajo v vsakdanjem svetu. 2. Tuji otroci, to je otroci iz tujega sveta, nastopajo v vsakdanjem svetu. 3. Tuje družbe obstajajo v vsakdanjem svetu in poleg njega. 4. Nadnaravna dobronamerna živalska bitja nastopajo v vsakdanjem svetu. 5. Liki iz tujega sveta (realistični ali magično-mitični) nastopajo v vsako- dnevni sedanjosti. 6. Osebe iz vsakodnevnega sveta so prestavljene v magično-mitičen svet. 1 B. Ewe govori o »Wirklichkeitsmärchen« (pravljici resničnosti). V: Das Kunstmärchen in der Jugendliteratur. München 1965, s. 54. 2 G. Klingberg: Die phantastische Erzählung. V: Kinder- und Jugendliteratur, 1974 s. 227. '3 A. Krüger, Das phantastische Jugendbuch, V: Monatshefte für Jugendschrift- tum, Jhrg. 6, Jänner 1960, s. 343—63. R. Koch: Phantastische Erzählungen für Kinder. V: Studien zur Jugendliteratur, 5, 1959, s. 55—84. 7. Osebe iz vsakodnevnega sveta so prestavljene v drug realističen svet, a časovno in krajevno ločen. 8. Izbojevan je boj med dobrim in zlim (v mitičnem svetu ali z mitičnimi liki, ki nastopajo v vsakodnevnem svetu).4 Vitomila Zupana Potovanje v tisočera mesta lahko uvrstimo med fanta- stične pripovedi po motivu »osebe iz vsakodnevnega sveta so prestavljene v ma- gično-mitičen svet«. Oba svetova, realističen in fantastičen, bosta podrobneje razložena. POTOVANJE V TISOČERA MESTA Zgodba: Neubogljivega dečka Teka odnese Zlomek in ga prinese v povsem drugačen svet. Pri spoznavanju tega sveta mu pomagata pes Baga in Zvezdo- gled, s katerim ga pes seznani. Tek poskuša zdaj sebe in oba prijatelja, ki sta bila prav tako ujeta, osvoboditi iz tega sveta. Odkrije, da vsakdo, kdor prekorači reko, izgubi spomin, postane pa zato nesmrten, če ga Zlomek namaže z rečno tekočino, kar pomeni, da se podvrže zakonitostim tega sveta. Tek poskuša zdaj preklicati te zakone, pri čemer mu pomagata pes in Zvezdogled. Slučajno sreča Tek Zlomka, in ta želi, da bi bil njegov naslednik. Ko se vplete Zlomkov pred- hodnik, ki zastopa Dobro, Usodovec, zaide fantič v napetosti med dobrim in zlim. Zlomek mu pokaže svoj svet, svet noči in izobilja, Usodovec svet dela, za fantiča sta oba enako vabljiva. A zapustil bo oba, da bi se lahko vrnil domov. Uspe mu, da so dokoplje do Zlomkove sline in odvzame prekletstvo prijateljem. Ko poskus pobega ne uspe, ujame Teka Zlomek, namerava ga kaznovati. A tu poseže Usodovec in povrne otrokom svobodo, to je, dovoli jim vrnitev domov. Zgradba: Opazna je določena podobnost Zupanovega Potovanja v tisočera mesta z dramo. Pripovedna situacija je personalna (Stanzel). »Način«5 je opisen- predstavitven, to je, večji del knjige je zgrajen na shemi: opisujoči del, direktni govor delujočih oseb, pri čemer je opisujoči del večinoma na začetku vsakega poglavja in namenjen skoraj izključno označitvi prostora in oseb. Lahko bi rekli tako: avtor ustvari/postavi »sceno« in pusti osebe nastopiti. Pri razdelitvi poglavij se je pokazalo, da sledi zgradba povsem klasični drami. Če izpustimo prvo in zadnje poglavje (ti dve predstavljata neke vrste okvirno dejanje in postopen splošen prehod iz realnega v čudežni svet), potem dobimo pet skupin po pet poglavij, pri čemer lahko vsako skupino označimo kot »dejanje«, vsako poglavje znotraj skupine pa kot »sceno«. Razdelitev ni nasilna. Vsebuje natančno ^gradbeno obliko drame:6 I. uvod II. stopnjevanje III. vrh in peripetija IV. padec dogajanja V. rešitev 4 Klingberg, ibid. s. 231—33. 5 Todorov poudarja bližino med tem tipom in dramo. Glej: Tzvetan Todorov: Die Kategorien der literarischen Erzählung. V: Strukturalismus in der Literaturwis- senschaft. Köln 1972, s. 285. Z drugimi besedami, »mimetična dogajanja v knjigi« se prevesijo nad »panoramatične«. V: Stanzel: Typische Formen des Romans. Göttin- gen 1969. 6 Informacija o tehniki drame G. Freytaga je prevzeta iz dela W. Kayserja Das sprachliche Kunstwerk 1967. Komentirajočo vlogo zbora nadomeščajo ponovitve in pred-vzemi (prim. v prvem in drugem »dejanju«, ki sta namenjena prikazu/opisu sanjskega sveta. Tako v 4., 6., 10. in 12. poglavju). Te ponovitve služijo seveda tudi za retarda- cijo. V drugem delu knjige prevzamejo to zadrževalno vlogo tista poglavja, ki se dogajajo na drugi ravni, namreč v sanjah ali v svetovih, ki nastanejo z nad- naravnimi, magičnimi silami (čarovnija). Hkrati služijo za kontrast/nasprotje svetu, ki je opisan v prvem delu knjige. (Poglavja 15., 16., 19., 22. in 23.) Prav tako se pojavijo v drugem delu knjige natančno postavljeni konflikti in njihova navidezna rešitev v korist nasprotnika. (Poglavja 17., 20. in 25.) Pred-vzem glavnega konflikta se zgodi z glumačem, ki prevzame vlogo oraklja/prerokbe, in pomeni po drugi strani »modrega norca«, ko pravi na vrhuncu fantiču Teku: »Vidiš,« je rekel črno-beli, »tak je slabi del sveta: kadar si slaboten, se ti posmehuje, kadar si uspešen, se ti klanja, vendar — ne eno ne drugo ni prida. Ne daj si spriditi čistega srca, kajti velika blaginja te čaka, ljubi otrok, a tako nestalna: ker vse to ni zgolj posledica tvojega poguma, temveč, žal, tudi muha- vost našega gospodarja, ki zamahne, preden ve sam, ali bo udaril ali pobožal.«7 Tak govor je v 13. poglavju, torej prav na mestu, kjer je vrhunec in peri- petija. Da ga fantič sprejme brez slutenj, kot antični junak prerokbo, potrjuje stavek, ki sledi: Teku je bil tekoči govor zelo všeč. Isti govor črno-belega se ponovi v predzadnjem poglavju, pred ozadjem »črnih sil«. S tem je izražena spremenljivost in ničnost uspeha. S tega zornega kota so torej opisi v vlogi didaskalij (navodil avtorja za kulise in kostume), direktni govori pa vsebina drame. Dramatska zgradba pričujoče pripovedi dopušča določena povezovanja z moralitetami. Podobnost se kaže na primer v trodelitvi ravnin, ki se (kot se bo še pokazalo) kaže v osebah pripovedi. Nadalje v zaključku pripovedi, kjer na- stopijo zastopniki Dobrega, da bi presojali o pravici in krivici. Pri tem je iz- rečeno, kdo je kriv in kdo nedolžen. Usodovec in njegovi sodelavci (sedem belo oblečenih spremljevalcev) nadomeščajo srednjeveško alegorijo, na primer Do- broto in Pravičnost. Obtožba zoper Zlomka pa je izrečena v kratkih, skopih vzporednih stavkih. Izven te zgradbe je okvir, prvo in zadnje poglavje. Okvirno dejanje se prične v realističnem svetu, natančneje, v predmestju Ljubljane. Mati izreče pregovorno prekletstvo: »Da bi te zlomek!«8 Na reali- stični ravni je posledica padec fantiča Teka s kredence in hudo obolenje. Na fantastični ravni odnese Teka Zlomek v svoj svet, kar pomeni, da se je pre- kletstvo izpolnilo v obeh primerih (na obeh ravneh). Medtem ko odlikuje prvo poglavje, okvirno dejanje, splošno prehajanje iz realističnega v fantastični svet, kar se kaže s fizično naporno potjo, in v prekoračitvi Luninega potoka doseže svoj vrh, ker je tam meja med obema svetovoma, se pokaže realistični okvirni značaj teksta (znova) šele v zaključnem poglavju in v poglavjih drugega dela, ki se dogajajo na drugi ravni. Zaključno poglavje znova jasno pokaže dvojnost fantastičnega-realističnega (realnega), v pogovoru matere z ozdravelim sinom: 7 Langus (ps. = Vitomil Zupan): Potovanje v tisočera mesta. Ljubljana, Mladin- ska knjiga 1956. Str. 80—1. 8 V. Zupan: Potovanje v tisočera mesta, str. 7. »Moj deček je tako dolgo spal.« »Spal?« je vprašal. »Spal. In je bil daleč od mamice. In ni prišel k mamici nazaj.« »Oja! Saj sem prišel, saj sem precej prišel.«9 Medtem ko razume mati »izostanek« metaforično, kot duhovno odsotnost, razume fantič to konkretno, in povezuje s svojo sanjo, v kateri je dejansko popotoval. Realistični vpadi v drugem delu pripovedi se dogode ali s pomočjo sanj ali čarovnije. V že tako fantastičnem svetu je doseženo stopnjevanje, ko se znova pokaže realiteta: Usodovec kaže fantiču ali v sanjah ali v čarovniji svoj svet, svet, iz katerega fantič prihaja. Tek se vidi doma v hiši, kako leži z obvezano glavo in ga mati neguje. Vendar je iluzija ohranjena, prodor je le navidezen: Usodovec zagotavlja fantiču, da živi njegova mati v veri, da je njen sin le bolan, medtem ko fantič dobro ve, kaj se dogaja.10 Vlogo povezovanja realističnega in fantastičnega sveta ima tudi pes Baga, s katerim se Tek spoprijatelji takoj po prihodu v mesto, na začetku drugega poglavja. V realističnem svetu sanjari fantič o psu, nakar mu ga mati priskrbi. S tem omogoči avtor prenos živali iz fantastičnega v realističen svet, kar pred- stavlja za fantiča resno oviro. V fantastičnem svetu je torej pes fantičev po- močnik. Na realistični ravni pa bi naj bil psihološka motivacija za fantičevo ozdravljenje. (Želja bolnega fantiča se izpolni.) Tako pravi mati v poslednjem poglavju: »Samo ta beli pes, ki si mu dal ima Baga, je rešil mojega sinka.«11 Osebe Dva svetova fantastične pripovedi se razkrijeta tudi v osebah (značajih) pripovedi. Lotman razlaga izhodišče teme z nasprotjem med junakom in nje- govim okoljem. Nasprotje junaku omogoča prekoračitev sicer nepremagljivih meja. Za prekoračitev pomenske (semantične) meje je potrebna aktivnost ju- naka, ki se jasno loči od nedelujočih oseb, ki se stapljajo z okoljem, katero naj junak, nosilec dejanja, preseže. Drugače ne pride do teme. (Tako oblikuje izhodišče tematskega gibanja vzpostavitev relacije razlike in medsebojne svobode med junakom, ki je nosilec dejanja, in njega obdajajo- čim pomenskim poljem: če je junak po svojem bistvu v skladu s svojim oko- ljem, ali brez sposobnosti, da se od njega loči, je razvoj teme nemožen.)12 Tako se tema umiri šele, ko se junak stopi s svojim okoljem. (Da bi se zdaj gibanje lahko umirilo, se mora on (junak) stopiti s proti- poljem, spremeniti se mora iz gibljive osebe v negibljivo. Če se to ne zgodi, potem tema ni zaključena, in gibanje se nadaljuje.)13 V pričujočem tekstu je motiv sprva »neubogljivega fantiča odnese Zlomek«, a se takoj po začetku obrne v motiv »radoveden fantič sledi Zlomku«. (Saj se lahko fantič osvobodi, ne da bi ga Zlomek opazil. Nato mu sledi iz radovednosti.) Tako postane Tek gibljiva oseba, ker je radoveden in bi rad obema svojima prijateljema, ki sta prav tako ujeta, pomagal. Ko se izvije iz nevarnosti, pre- mišlja: 9 Zupan, prav tam s. 186. 10 Zupan, prav tam str. 186. 11 Zupan, prav tam, s. 186. 12 J. Lotman, Die Struktur des künstlerischen Textes, 1973, s. 360. 13 Lotman, prav tam, s. 361. Tek je iztegnil glavo izza klade in napenjal možgane, bil je ves vroč, zmeden, bil je v skrbeh za Zvezdico in Mihca in še nekaj — bil je po naravi strašno radoveden.14 Tek lahko neopažen prekorači Lunin potok. S tem se izogne prekletstvu, ki bremeni svet onstran Luninega potoka in mu je vsakdo podrejen, ko ga Zlomek namaže z vodo iz Luninega potoka. S tem se Tek izogne tudi zakonito- stim mesta in ohrani svoje realistično bistvo. Razlikuje se od oseb fantastičnega sveta kot realistična in aktivna oseba: osebe sveta onstran Luninega potoka so pasivne in služijo za ilustracijo tega sveta. S tem deluje fantič potujujoče, ko se odziva ustrezno svojemu bistvu. Da bi se tema znova umirila, mora fantič preseči tuji svet. To se zgodi šele, ko se vrne domov. Kot oseba stoji med prebivalci mesta in nadnaravnimi silami, Zlomkom in Usodovcem. Tako zoper nadnaravne moči Usodovca in Zlomka kot tudi zoper znanje in učenost prastarih Zvezdnih dedkov (k stalni zvezi, če zvezdogledi ne vedo svetovati, je nastal izrek: »O tem je potrebno pisati knjige«) postavlja avtor realistično bistvo poprečnega sedemletnega dečka. Tek se opira na vzgojo svoje matere (pogosto premišlja, kaj bi rekla njegova mati) in na lastna pre- mišljevanja. Kot edini v knjigi m i s l i . Hrepeneča želja, da bi se lahko vrnil, mu omogoča mimogrede različne dobre domisleke, ki med drugim prispevajo k humorju v knjigi. Zlomek in Usodovec stojita na višji ravni, ki upodablja zlo in dobro in na katero fantič nima vpliva. Zlomek lahko deluje le znotraj zla: lahko prekorači meje med realističnim in fantastičnim svetom, da bi kradel otroke, to je, da bi delal zlo. Na to se omejuje njegovo delovanje. Pri nalogi, ki mu je zaupana, pri vodenju tisočega mesta, se pokaže kot pasiven in razrvan od dolgega časa. O sebi pravi: » . . . moje (srce) je sajasto in zgrbančeno od zlobe in dolgega časa. . .«15 Usodovec lahko učinkuje v obeh svetovih, realističnem in fantastičnem, s tem da blaži bolečine, včasih prepreči zlo. Nadrejen je zlu kot njegov pred- hodnik in je, ker ni podvržen strastem, sam nad svojim predhodnikom. Njegova aktivnost je realistična, saj deluje znotraj teh možnosti kot kemik in kot vzor delavnosti. Le redko uporabi nadnaravna sredstva, čarovnijo. V osnovi poskuša vse opraviti z realističnimi sredstvi in pušča svojim podrejenim prostost, pri čemer se lahko šibkejši značaji svobodno razvijajo. Na koncu je tudi »deus ex machina«, ki pomaga dobremu k zmagi, in se s tem postavi na stran fantiča. Prebivalci mesta: Ti naj bi označevali mesto kot tudi njegove zakonitosti. Individualizirani so le nekateri. V splošnem nastopajo kolektivno. Njihov ko- lektivni nastop je razviden v jeziku, ko skupine dedkov, glumačev, vojakov go- vore v prvi osebi množine, ogovarjajo pa jih z drugo osebo množine. Pridruži se še sklapljanje vzporednih stavkov, ko je izražena e n a misel z vzporednimi stavki več oseb: »Nekoč smo tudi mi vedeli, kar ve ta deček,« je rekel dedek z dolgim nosom. »Nekoč smo bili tudi mi kakor on.« »Nekoč smo tudi mi gledali sonce.« »Tudi mi smo se kepali s snegom.« »Tudi jaz sem imel mamico,« je zajokal rumeni dedek.16 Del ureditve izraža hierarhija imen: dedek Tisoč, Dvatisoč, Tritisoč; nared- nik Tisoč, Dvatisoč, Tritisoč itd.; poimenovanja po zunanjih značilnostih: »dedek 14 Zupan: Potovanje v tisočera mesta, str. 10. 15 Zupan, prav tam, str. 89 16 Zupan, prav tam, str. 60 z dolgim nosom«, »rumeni dedek«, »črno-beli«; »mož v modrem fraku«. A ta zavzema posebno mesto med prebivalci mesta. Kot strahopetni ničvrednež očrni Teka in tako deluje. Nadalje so posamezne skupine označene jezikovno: gledališka govorica glumačev, učen jezik oziroma pootročen jezik dedkov, vojaški žargon. (»Na desno! Na levo! Desno krilo naprej! — Kaj je?« Nejevoljno se je obrnil k prišlecem. »Prestopek! Pokorno javljam,« je raportiral Dvatisoč. »Ta deček se je s psom ukradel mimo straže iz mesta.« »A s tem psom?« »Ja, pokorno javljam.« »Kakšne pasme je ta pes?« »Pokorno javljam, ne vem.« »Vojak mora vedeti vse, sram vas bodi, narednik Dvatisoč,« je tulil mali mož. Oddahnil si je. »Ali je bil deček pri tem ujet?« je vprašal strogo.)17 Tek govori nalahno ljubljansko narečje. Žargonske besede18 so uporabljene stilotvorno: kot vprašanje in odgovor med Tekom in Zvezdogledi. Posebno mesto med osebami zavzemata Tekova prijatelja Mihec in Zvezdi- ca: ponazarjata menjavanje, ki se dogaja z vsakomer, kdor prekorači Lunin potok in ga z njegovo vodo Zlomek namaže. Mihec je bil doma (pred pričetkom zgodbe) razpuščen deček, ki se je rad kepal, Zvezdica jokajoče, boječe dekletce. Po prekoračenju Luninega potoka prevzameta splošna znamenja mesta onkraj Luninega potoka: izgubita spomin na življenje v svetu, iz katerega prihajata, in desežeta iz tega izhajajočo srečo. Od te sreče sta kot vsi drugi stanovalci mesta marioneti, nesposobni za delovanje. Trodelitev oseb, ki ustreza trem ravnem, je naslednja: fantastičen svet — prebivalci mesta: označujejo mesto, so nasebno pasivni, realistični svet — Tek: kot realistična, gibljiva oseba, nadnaravni svet — Zlomek: deluje znotraj zla, sicer pasiven — Usodovec: brez strasti, je zunaj vseh oziroma nad njimi. Opazna je delitev Zlomka v Zlomek, Pra-Zlomek in Pra-pra-Zlomek. Ker uteleša Pra-Zlomek sovraštvo, Pra-pra-Zlomek strast, lahko razumemo sliko Zlomka kot nevtralno »mlačnega« (v bibličnem pomenu), katerega glavna na- paka je, da se dolgočasi. Potujitev in zakonitosti drugega sveta Pripoved Potovanje v tisočera mesta je torej fantastična pripoved, ki upo- rablja sanje kot motivacijo, da bi lahko predstavila tuj svet. Vendar ne sledi zakonitostim sanj, temveč lastnim zakonom, ki se morajo »logično povezovati«. (Najmanjša prekršitev teh zakonov povzroči, da zveni pripoved konstruirano ali se v sebi razglasi.)19 V toliko je fantastična pripoved podobna »narobe svetu«, ki ga Liede ra- zume kot »sistematiziran nesmisel«.50 Zaradi sistemskosti se loči narobe svet od običajne lažnive pesnitve. 17 Zupan, prav tam, str. 69 18 Kritika je jezik knjige zaradi dialektizmov ostro obsodila. (Zadravec v Večeru 1956, št. 185; M. Mejak v Naši sodobnosti 1957, št. 1). 19 G. Klingberg navaja Lloyda Alexandra v Kinder- und Jugendliteratur, 1974, str. 234. 20 Liede: Dichtung als Spiel, 1963, zv. 2, str. 492. Razen o urejenosti bi lahko pri pričujočem tekstu govorili še o narobe svetu, v smislu, kako so ustvarjene kontrastne situacije glede na realni svet, v katerih manjkajo določene vrednote. (Svet onkraj Luninega potoka ne pozna smrti, sorodstvenih vezi kot mati-otrok, nobenih menjavanj letnih časov, ni- kakršnih kontrastov na duhovnem področju, kot sta veselje in žalost.) Zvezdni dedek, oseba v pripovedi, povzame to takole: »Stvar se jasni,« je naposled rekel dedek Tisoč in zamišljeno božal Mrno. »Onstran Luninega potoka se začenjata Življenje in Smrt, tu pri nas je vse zme- raj enako, tam so Poletja in Zime v zaporedju, tam je čas Cveta in čas Ledu, tam so časi Upa in časi Strahu. To znamenje na glavi nam je podelilo milost, da ne vemo za smrtno grozo in stisko, ne za uničujoči mraz, ne za revščino in pomanjkanje, a nismo spoznali tudi zadnjih čudovitosti in sreče, ki jo nosi tisto nemirno življenje, ne spremenljivosti, ki očara človeka, in ne daljnih ciljev, h katerim hite vse želje srca. In naš deček hoče nazaj v svoj svet.«21 Cukovski vidi v takšnem obrnjenem svetu možnost učenja za otroka. Obr- njeni svet postane igra s pravili, ki jim je potrebno slediti in jih uporabiti, če predpostavimo, da poznamo zakonitosti realnega sveta.22 To, kar je za Čukovskega komponenta učenja (v didaktičnem smislu), nam- reč obrnjenost pojmov, sprevračanje dejanskih stanj — to imenuje Šklovski glede na umetnost — potujitev. Da bi osvobodila občutenje avtomatizmov vsako- dnevja, uvaja umetnost prijeme, ki omogočajo novo občutenje in dojemanje. (Da bi znova vzpostavili občutenje življenja, da bi čutili stvari, napravili kamen kamnit, obstaja nekaj, kar imenujemo umetnost. Cilj umetnosti je, da nam da občutek za stvar, občutek, ki je gledanje in ne le prepoznavanje. Pri tem uporablja umetnost dva prijema: potujitev stvari in zapletanje oblike, da bi otežkočila občutenje in njegovo trajanje podaljšala. Kajti umetnosti je potek občutenja cilj v sebi in mora biti podaljšan. Umetnost je sredstvo, da doživimo postajanje stvari, že postalo je za umetnost nepomembno.)23 Pri tem je za Šklovskega odločilna oblika, ki se nad nekaj/od nečesa vzdiguje. (Občutek razlike je za umetnost nujen. Oblika se mora od nečesa dvigovati, postavljena mora biti nečemu v kontrast.)24 V Potovanju v tisočera mesta služi potujitev dvojemu: najprej naj bi otroku razložila abstraktne pojme kot življenje, smrt, delo . .., običajne pojme kot mati, sonce . . . , in jih uzavestila, po drugi strani pa podaljšala trajanje občutenja, pripravljala zadovoljstvo s samonamembnostjo. Zapletanje oblike izhaja že iz zgradbe, a tudi ta služi razlaganju: tako imajo ponovitve v prvem delu knjige vlogo zadrževanja, torej ohranjanja na- petosti, in hkrati olajšajo razumevanje, omogočajo prilagajanje temu, tako dru- gačnemu svetu. Podobno je z dialogi in igrajočimi se oblikami v tekstu: predhodna situacija se v igri (npr. v poglavju pri Zvezdnem dedku), v čarovniji (poglavje 15), v dia- loški obliki skozi vso knjigo ponavlja. Z zamenjanimi vlogami, torej znova ena od potujitev, ko pripade razlagalna vloga učitelja otroku in ta poučuje modrega 21 Zupan, Potovanje v tisočera mesta, s. 71—72. 22 K. Čukovskij: Ot dvuh do pjati, Moskva 1958, str. 232—37. 23 V. Šklovski: Theorie der Prosa, 1966, str. 14. 24 Prav tam, str. 36 Zvezdnega dedka, je doseženo olajšanje sprejemanja. Mnoga vprašanja in od- govori služijo kot stilno sredstvo, kot sredstvo za razumetje. »Pogovor o smrti« naj to ponazori: Neutegoma so štirje dedki prinesli najbolj debelo knjigo in začelo se je listanje. »S, Š, T, U, V, Z, 2, Že. Življenje,« je ponovil nekdo na glas. »Življenje in Smrt hodita skupaj,« je bral dedek Tisoč. »Smrt!« so klicali. »Kaj je to smrt? Poglejmo, kaj je smrt!« »To pa jaz vem,« je glasno rekel Tek. Vsi so pogledali. »Zraven nas je umrla Jenkovka.« »Kaj pa je to — umrla?« so spraševali. »Cisto bela je postala, oči zaprla, potem smo imeli pogreb in smo jo poko- pali, zraven smo se jokali in zdaj vsako leto dvakrat nesemo rožice na grob in za prvega novembra prižgemo svečko.« (...) »Bratje, zelo malo vemo,« je prikimal Tisoč. »Pa poglejmo v bukve,« je spet nasvetoval tanki dedek. Pogledali so pri črki »S«, »smrt«, in brali: »Smrt je naravni konec ljudi in živali.«25 Ta odstavek sam vsebuje: dialoško obliko, povsem zunanji opis dejstva (smrti) z otrokovim govorom, razširitev tega dejstva z igro (ponovitev abecede in iskanje besede v knjigi), povsem znanstveno-stvarna razlaga. Vse to, kot tudi vloga razlagajočega, ki pripade otroku, omogoča občutenje v smislu Šklovskega in otroškemu bralcu olajša razumevanje. Nasprotno se izpostavi v poglavjih drugega dela knjige, ki se dogajajo na drugi ravni, da so pred-vzem realizma bodočnosti, utopija. Usodovec pokaže fantiču svet, v katerem opravlja delo, ki mu je v veselje. Usodovec razume delo tudi kot zdravilo: » . . . Zdaj sem odkril zdravilo in tolažilo za vse težave človeka, ki nima luninega znamenja na temenu, a tudi za take z znamenjem je svojevrstna ču- dovitost.« »Potem tudi zame?« »Tudi.« »Kako pa se imenuje?« »Delo, ki ga imaš rad.«28 Nato opiše Usodovec svoje delo kot kemik in uporablja pri tem besede iz druge pomenske vrste (»Mešam tekočine, ki se tepo, in take, ki se imajo rade . . . « ) . Tek prepozna ta opis kot igro, ko pravi: (»Joj, to je lepa igrača. Ali mi jo boš pokazal?«). Usodovec govori nato tudi o »igrah mizarjev, krojačev, čevl jar jev. . .«27 Prostor, v katerem se dogaja fantastična pripoved Če opazujemo Zupanovo pripoved s stališča dramatske zgradbe, potem so opisi (večinoma na začetku poglavij) režijska navodila oziroma opis opremlje- nosti prostorov in oseb. Pri analizi proze pa izstopi, da naj ti opisi posredujejo vtis fantastičnega sveta. Pred ozadje sveta, ki ne pozna svetlega dne, sonca, 25 Zupan, Potovanje v tisočera mesta, str. 44—45. 26 Zupan, prav tam, str. 108. 27 Zupan, prav tam, str. 108. temveč samo rožnato svetlikanje, so postavljene kostumirane osebe, katerih po- droben, realističen opis je v izrazitem nasprotju s fantastičnim ozadjem.28 »Na ulici je bilo veliko ljudi v pisanih oblekah, v raznovrstnih kapah in klobukih, v šolncih z zlatimi in srebrnimi zaponkami, govorili so, mahali z ro- kami, se smejali, se shajali in se razhajali, hiteli v hiše in prihajali iz njih pod raznobarvnimi lampijoni, ki so žareli pod rožnatim svetlikanjem, padajočim z neba. | .j Po mlečnobelem in rdeče nadahnjenem tlaku so hodili vojaki, plesalke, cigani z medvedi, služabniki v rumenem, lahke kočije so drsele za tenkimi konji, ki so se komaj dotikali tal, prodajalci balonov in slaščic so izklicevali svojo robo, debeli mesarji in krčmarji so vabili v hiše, veliko je bilo otrok in vsi sc bili v belih, sinjih ali rožastih oblekah, z najmanjšimi so hodile mlade in stare otroške varuške z belimi pečami.«29 Nastane nadrealističen vtis: prostor je vklenjen med trdo, nespremenljivo nebo (noči ne smemo razumeti kot nasprotje dnevu, saj manjkajo letni časi, spremembe vremena) in cestni tlak, ki je tako čist, da odseva nenavadno svetlobo. Ljudje se ženejo zavzeto, a zdi se, da gre za historično precej pre- tekel/minul čas: pojmi, ki opisujejo podrobnosti oblačil, so pogosto (stilno) za- stareli (šolnci, peče). Nadalje kočije. Prav tako vzbudijo vtis neresničnega, sa- mosvojega lampijoni, ki svetijo čez dan. Neslišnost drsečih kočij, varuške, ki nadomeščajo matere, enako oblečeni otroci (belo, roza, sinjemodro). Ozadje ustvarja vtis, da gre za kostumirane figure, ki delujejo mehanično. Kritika je označila Zupanovo pripoved med drugim kot »enkratno« glede na fantazijo, idejno bogastvo, kot tudi izvirnost. Analiza zgradbe pa kaže, da je omajan zadržek, da je avtor premalo discipliniran in da »domisleki prevladajo na račun kompozicije«.30 Slednjič so opise podrobnosti, dialoge, kot tudi posameznosti označili kot »baročno obtežene« in »povsem nepotrebne«.31 Vzajemna postavitev vseh se- stavin knjige s stališča fantastične pripovedi priča o nasprotnem. Prevedel I. K. TEMATSKA RAZDELITEV PO POGLAVJIH 1. Zlomek ugrabi Teka. I. 2. Tek sklene prijateljstvo s psom Bagom. 3. Spozna dedka Tisoč. Prikaže se Zlomek. 4. Tek odkrije, da v tej deželi ni sonca. 5. Oba njegova prijatelja sta pozabila očetnjavo. 6. Tek pripoveduje dedku, kakšen je njegov svet. 28 Lukacs opozarja na pojav detajla, ki lahko vzbudi tudi pri nadrealističnih ali naturalističnih delih vtis realizma: » . . . naj neverjetne j še, najnerealnejše se zasveti (scheinen) zaradi sugestivne resničnosti detajla kot realno.« V: Wider den missver- standenem Realismus. 1958, str. 50. 29 Zupan, Potovanje v tisočera mesta, str. 26/7. 30 M. Mejak v Naši sodobnosti 1957, št. 1., s. 76. 31 Prav tam, str. 77. II. 7. Tek se posvetuje z dedkom. Zlomek se znova prikaže. 8. Izvedeno je nasprotje med obema svetovoma. 9. Tek odkrije lunino znamenje. 10. Dedek se zave svojega stanja. Zlomek se prikaže. 11. Tek odkrije, da se pri prekoračitvi Luninega potoka izgubi spomin. III. 12. Dve spoznanji: če izgovoriš Zlomkovo ime, se Zlomek prikaže. Da bi lahko rešil prijatelje, potrebuje Tek Zlomkovo slino. 13. Neposredno srečanje Teka in Zlomka. Zlomek sprejme Teka pri- jazno. 14. Zlomkova palača in pogovor s Pra-Zlomkom. 15. Prikaže se Usodovec. Vdor realnega sveta. 16. Usodovčev svet. IV. 17. Prvi zaplet. 18. Tek dobi Zlomkovo slino. 19. Sanje in vest. Vdor realnega sveta. 20. Zli nasprotniki se dajo prepoznati. 21. Začasna Zlomkova zmaga. Dedkova smrt. V. 22. Sanje. Svet dobrote. 23. Sanje. Svet dobrote. 24. Tek hoče zbežati. 25. Tek je ujet. 26. Prikaže se Usodovec. Zmaga dobrota. 27. Slovo in prihod (prebujenje) v realen svet. DRAMATSKA ZGRADBA 1. Brv čez lunin potok. Okvirno dejanje I. 2. Prijazni pes Baga. 3. Hiša zvezdnega dedka. 4. Jutranji pogovor. 5. Zaprta palača. (1. ponovitev) 6. Večerni pogovor. (2. ponovitev) II. 7. Noč starih bukev. 8. Velika razprava. 9. Lunina znamenja. 10. Zarota. (3. ponovitev) (4. ponovitev) 11. Dogodki pri mestnih vratih. III. 12. Sklepanje v zadregi. 13. Nepričakovan sprejem. 14. Dan čudnih reči. 15. Čarovnije. 16. Tisoči mest. (5. ponovitev) vrh/peripetija 2. raven 2. raven IV . 17. Barv ice . 18. Po jed ina . 19. S a m e sanje. 20. Črne sile. 21. Z m a g a črnih sil. 1. zaplet 2. raven 2. zaplet (nasprotnikova zmaga) V . 22. Trit isoče mesto . 23. Dvat isoče mesto . 2. raven 2. raven 24. Vr t inec v t i sočem mestu. 25. Ve l ika nesreča . 26. Svet le sile. per ipet i ja rešitev 27. Z a d n j a čarovni ja . Z u s a m m e n f a s s u n g Vorliegende Veröffentlichung ist ein Teil der Dissertation über die slowenische Jugendliteratur. Dieses Kapitel behandelt im Rahmen des Themas: die phantastische Erzählung ein Werk von Vitomil Zupan (Potovanje v tisočera mesta). Zuerst definiert die Autorin die phantastische Erzählung als die Einheit zweier Welten, in denen diese spielt, der realistischen und der phantastischen Welt. Dann wird V. Zupans Werk Potovanja v tisočera mesta in der Anlehnung auf Stanzeis Be- griffe des epischen Erzählers analysiert. Die Verfasserin weist an die Analogien mit der Aristotelischen Definition des Dramas und mit dem mittelalterlichen Theater in dem Aufbau des Werkes hin. Im Schlussteil des Kapitels werden auf Grund von Anführungen aus Werken von Čukovskij und Šklovskij die künstlerische Konstruktion und die erzieherischen Werte des Werkes von Zupan untersucht und als gelungen bzw. gut bezeichnet. Da- mit wird den Kritiken ihr Einwand entkräftet, dass der Autor über zu wenig Disziplin verfüge und die Komposition nicht beherrschen könne.