Pedagogični pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) (2. del.) U. Anže je doveršil šesto leto. ,,Zdaj pojdeš pa v šolo", mu reko oče. flNo, tam boš videl, kaj se pravi ubogati. Gospod učenik ti ne bo tolikokrat veleval, kaj imaš storiti, kakor ti jaz. Le obleci se in pojdi z menoj!" Tak uvod narede oče Anžetu, preden ga vpeljejo v šolo. Anže je vesel in pa tudi žalosten. Vesel zato, ker se bo tam učil brati iz bukev, in da bo potem lehko z druzimi otroki z molitevnimi bukvicami šel v cerkev, žalosten pa zato, ker bo moral zapustiti pisane trate, domače luže in mlake, ter dersanje po njih. In zraven tega je še slišal, kako oster je učitelj, da ne veleva ničesa dvakrat i. t. d. Tresejo se mu malo hlačice, ko gre z očetom proti šoli, pa mora iti. Ko bi se tudi branil, silili bi ga oče. Zakaj? tega še ne ve, to vedo bolje ofie sami. Ako bi jih tudi vprašal, zakaj mora v šolo, bi mu rekli, zato da se kaj naučiš. Zdaj sta pred šolskimi vrati z očetom. nAnže", rau reko spet oče, ,,Anže, vzemi klobuk z glave, pa vsekni se, preden stopiš v šolo". In Anže vzame žepno rutico v roke, ali se pa kar s persti prime za nos. Ali klobuček ima še zdaj na glavi. »Klobuk z glave!" velevajo oče. Saj res, na tega je čisto pozabil. Vzame ga z glave, ga prime z obema rokama, in tako stopi v šolsko sobo. Tu najde že več otrok z očeti ali materami, in tam pri mizi sedi sam gospod uCitelj, ter vpisuje v debelo knjigo imena učencev. Anže 11* se stisne mirno v kot k vratom, da bi jo ložje pobrisal iz sobe, ako bi ga učitelj le pisano pogledal. Ali učitelj ga še ne vidi, ima dosti opraviti z druzimi učenci, ki so pred njim. Kako vleče na uho naš Anže vsako besedo, ki jo izreče učitelj! Aha, zdaj hvali ravno nekega dečka, da je bil priden in ubogljiv, ter mu obljubuje, da se mu bo zmiraj dobro godilo, če bo ostal tak. Zdaj pa pride neki drugi deček na versto. nTi pa nisi bil prav nič priden do zdaj", reče učitelj. nVeš, če boš za naprej tak, ne bova kar nič prijatelja". In oče pogledajo pri teh učiteljevih besedah pomenljivo Anžeta, kakor bi mu hoteli reči: ,,Glej, tako bo rekel tudi tebi učitelj, če ne boš priden". Kar najraje bi jo pobrisal Anže iz šolske sobe, nehote se oberne proti vratom, ali oster pogled očetov ga odverne od njegovega sklepa. Mirno čaka Anže, ter sliši še večkrat učitelja, kako enega hvali, druzega graja. Zdaj pride tudi versta na njega. Ali še zdaj si ne upa blizu učitelja, ali oče ga primejo za rokavec, ter ga porinejo naprej, in učitelj mu smehljaje reče: BLe bliže, ljubi moj, nič se me ne boj! Veseli me, da boš tudi ti hodil v šolo. Povej mi pa, kako ti je ime?" wAnže", odgovori Anže, ter oberne klobuk v roci. BDobro", pravi učitelj. »Kako ti je ime, že vetn zdaj, ali povej mi še, kako se pišeš?" BAnže", odgovori spet Anže. nTako ti je ime, ali pišeš se drugače", mu popravlja učitelj. nNo, tega ne veš še dobro. Nič ne de, bodo pa oče povedali". Anže se oddahne. Vesel je, da ga ne izprašuje več učitelj. Oče povedo vse na tanko učitelju, in ta zapiše vse to v ono debelo knjigo. Nazadnje priporočč oče Anžeta učitelju, naj ima poterpljenje z njim, fant je malo boječ in obljubijo, da bodo že tudi doma skerbeli, da se bo Anže kaj ufiil. S tem je vpisovanje odpravljeno. Anže je postal učenec, ki bode kmalu pil iz bukev studenec modrosti in učenosti. Bog ve, kaj bo še vse iz Anžeta! Taki Anžeti bi ne bili nič napačni dečki. Ali ko bi bili vsi taki Anžeti! So žalibog drugi divji, malopridni Anžeti, ki so odgojevani doma ali le s sladkorjem in medom, ali pa le s pelinom in kisom. Taki Anžeti so nagajivci doma in v šoli. S temi ima učitelj največo sitnost, kajti njegovo ravnanje je vedno v nasprotji z domačim. Prav ima pregovor, ki pravi: nčesar se Anžek ne uči, tega Anže ne zna". Naš Anže ali Anžek se mora v žoli veliko učiti. On izve tam, da ima dva imena, da je Anže njegovo kerstno ime, in recimo Komar njegov priitnek. Tudi izve, zakaj je Anže njegovo kerstno ime, zato ker ga je dobil pri sv. kerstu. Tudi se mu razloži, zakaj ima dva imena. ,,Ce bi n. pr., pravi učitelj, jaz poklical Anžeta, bi vas takoj več vstalo, kajti več Anžetov vas je v šoli; če pa pokličem Koraarja, boš pa vstal samo ti". Dalje se uči Anže v šoli, da oče in mati so njegovi stariši, da jih mora ubogati in jim veselje delati. Veselje jim bo pa delal, če se bo pridno učil. Razlaga se niu. tudi, da so oni otroci, ki ž njim hodijo v šolo, njegovi součenci in součenke, da je klobuk njegovo pokrivalo, ker se ž njim pokrije, suknja njegovo oblačilo, in črevlji njegovo obutalo; da mu naredi klobuk klobučar, suknjo krojač in črevlje črevljar. Kupijo mu pa to vse oče, kterim mora zato hvaležen biti. ,,Kaj ne, Anže", ga vpraša učitelj, rmraz bi ti bilo, ako bi ne imel po zimi škorenj ?" — nJa", odgovori Anže. — ;;Ja, ne smeš reči", mu popravlja učitelj, ,,da, se reče". — Tudi se mu dado že pervo leto pervi pojmi anatomije. »Glej, ta del tvojega telesa je glava", mu razklada učitelj, ter ga potiplje za glavo, — kaj je tedaj to? ponovi mi še enkrat". — nGlava", odgovori kratko Anže. — »To nisi lepo povedal", mu spet ponavlja učitelj, »ampak odgovoriti moraš: to je glava". — BKaj je pa to? vprašuje spet učitelj. — nTo je vrat", odgovorja Anže. — »To si pa že dobro povedal", ga pohvali učitelj, in Anže se ves vesel, da je tako dobro povedal, spet vsede. Tudi od živali jim kaj pripoveduje učitelj, tako n. pr. da ima konj štiri noge, škerjanec pa le dve. nKoliko nog imata pa dva škerjanca? vpraša uCitelj. — ,,Dva škerjanca imata štiri noge". — Ali zdaj pa pride težavneje vprašanje: »Konj iina štiri, škerjanc pa dve nogi; koliko nog imata oba skupaj ?" — Pri tem vprašanji mora že premišljati Anže in ž njim tudi njegovi součenci in součenke. A ha, zdaj je že preračunil, hitro dvigne kvišku svojo roko, učitelj ga pokliče, in on odgovori: »Konj in škerjanec imata šest nog". — ,,Prav dobro", ga hvali učitelj, in Anže kar plava v radosti, ko se spet vsede. Ce tudi ne precej, vender kmalu se začne učiti Anže poznati in pisati čerke. On bi seveda rad poznal vse naenkrat, ali to ne gre tako. Učitelj je pri tetn delu jako počasen. Cele pol ure ali pa še dalje se pogovarja z učenci o kaki stvari, n. pr. o senenih vilah, ali o očesu, in še le potem jim pokaže kako čerko, tako pri očesu „0" in pri vilah ,,v". Ali učenci se morajo pripraviti na novo čerko, da jo sprejmo dostojno in si jo vtisnejo v glavo na večne čase. Zdaj pride pisanje. Anže bi kar rad celo tablico na enkrat napolnil z novo čerko, pa učitelj vedno svari, naj počasi piše, naj se ne prehiti, da je ta čerka, ki jo je napisal počasi, veliko lepša od one, ki jo je hitro. Kako ponosno stopa iz šole z novo čerko v glavi in na tablici. Vsem jo kaže doma, kako lepo jo je napisal, vsem, kteri ga hočejo poslušati, jo izgovarja glasno. Da, on je ponosen na to, kar se je naučil. Prav imaš Anže, saj to ti bo enkrat gotovo v prid. Tako se nauči Anže pravilno govoriti, brati, računiti in pisati. Dokler je bil doma, ni nikdar tako pazil na besede, kako naj jih izgovarja, kot mora v šoli. Ali ne samo gospod učitelj, tudi gospod katehet mu vedo vedno kaj popravljati v njegovem govoru. Reko mu, da v veri ne sme moliti ngraajno svetnikov", ampak Bobčestvo svetnikov", dalje mu reko, da tudi ni prav »gor vstajenje mesa", ampak saino nvstajenje mesa" i. t. d. S tem, da poblaže g. katehet, z molitvijo, ktero mu priporoče, naj jo moli pobožno, njegovo serce, ga tudi malo uče, pravilno govoriti. In tako preteče pervo leto njegovega študiranja. Naučil se je veliko, veliko. Da je pa tudi on prepričan, da zna v resnici vse to, kar se je učil, mu napišejo učitelj v spričevalo konec leta same dobre rede. Potem počiva Anže šest tednov na svojih lorbarjih, da začne prihodnje leto z novimi močmi delovati v šolskih klopeh. Pa tudi civiliziral se je malo naš Anže. Učitelj je malo oster. Prepovedal mu je, vsekovati se s persti, česar poprej Anže menda še vedel ni, in rekel mu je, da je zato žepna ruta. Tudi učitelj ni rad videl, da prihajajo otroci bosi v šolo; zapovedal jim ni ravno, da morajo biti obuti, ampak videl le ni rad, če so bili bosi. Ali na to je pa pazil, da so vsak dan vmiti in počesani. Anže tudi tega znabiti do zdaj še ni storil, le ob nedeljah, ko je šel v cerkev se je vmil in počesal. Učitelj mu je pa tudi dokazal, zakaj mora vmit in počesan priti tudi v šolo. Rekel je, da je šola ravno tako svet kraj, kakor cerkev. Anže je verjel, in se, kakor ubogljiv učenec tudi ravnal po njegovi zapovedi. Tudi ni mogel terpeti učitelj, da prihajajo otroci raztergani v šolo. Zapazil je takoj vsako ljuknjo na obleki, in podučil je otroke tudi, zakaj naj si jo dajo zašiti. »Glejte otroci", je dejal, nzdaj je Ijuknja še majhna, lehko se še zaraaši; ali če jo pustite, postajala bo zmiraj veča, in na zadnje se bo raztegnila čez celo obleko, in kaj bo potem? Nove bo treba kupiti, česar bi pa ne bilo treba tako hitro, ako bi se bila zašila ljuknja, ko je bila še majhna". — In še mnogo tacega lepega pripoveduje učitelj učencem. Tu sem povedal seveda le jako na kratko, kaj se uči vse Anže. Naj premislijo to dobro sovražniki šole! Malenkosti so, poreče kdo. Malenkosti so pač, ali potrebna podlaga so za prihodnje Anžetovo izobraženje. Kdo bi Anžeta pač opozoril na vse to, kdo bi si prizadjal toliko truda ž njim, ako bi ne bilo učitelja! Omikane ljudi bi radi imeli, ali zaničujemo one, ki nam jih omikujejo. Sramujmo se!  (Dalje prih.)