ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 1995 з 497 
postali vodilni člani NSDAP. Največ uspeha med organizacijami je imela nemško-nacionalistična organi­
zacija Deutscher Schulverein, ki je financirala nove šole in nemške knjige. Slovenska Družba sv. Cirila 
in Metoda na Koroškem ni imela širše podpore. Rivalstvo med liberalnim učiteljstvom in slovenskim kon­
servativnim duhovništvom je določalo značaj kulturnih in političnih organizacij znotraj podeželskih skup­
nosti. Vendar to politično tekmovanje ni imelo odločilnega vpliva na prebivalstvo, dvojno članstvo je bilo 
do 1918 kar pogosto. Šele po 1920 je prišlo do dokončne nacionalne diferenciacije. Na eni strani se je akti­
viral Kärntner Heimatdienst, na slovenski strani pa je cerkev zapustila politično sceno in nemški nacio­
nalizem je postal povsem dominanten. 
Osmo in zadnjo knjigo zbirke ESF je pod naslovom »Ethnic Identity in Urban Europe« (1992, 28 + 
440 strani) uredil Max Engman (rojen 1945, profesor v Âbo) in sodelavci Francis W. Carter, Anthony C. 
Hepburn in Colin G. Pooley. Knjiga ima 17 problemskih razprav: Eis Witte in Machteid De Metsenaere 
(oba iz Bruslja), Flamci v Bruslju; Anthony C. Hepburn (Sunderland, Anglija), Katoliška skupnost v Bel-
fastu 1850-1940; Colin G. Pooley (Lancaster, Anglija), Irci v Liverpoolu okrog 1850-1940; Max Eng­
man, Finci v Sankt Peterburgu; Einar Niemi (Tromsö, Norveška), Kveni v Vadsju na severnem Norve­
škem 1850-1940; Andreas Moritsch, »Slovenci« in »Nemci« v Celovcu in Borovljah na južnem Koroškem 
1850-1940; Marina Cattaruzza (Trst), Slovenci in Italijani v Trstu 1850-1914; Angelo Ara (Pavia), Židje 
v Trstu; Francis W. Carter, Etnične skupine v Krakovu; Gary B. Cohen (Oklahoma), Nemška manjšina 
v Pragi 1850-1918; Monika Glettler (München), Slovaki v Budimpešti in Bratislavi 1850-1914; Constan-
tinos Svolopoulos (Atene), Grki v Carigradu 1856-1908.Ostalih pet razprav je komparativnega značaja 
in so jih prispevali že omenjeni Pooley, Carter, Engman, Cohen, Cattaruzza in Niemi. O Moritschevi 
razpravi tu ne bomo posebej poročali, saj je v slovenščini izšla leta 1992 v prvi številki Zgodovinskega 
časopisa (str. 13-31). Opozoriti pa moramo na to, da dajeta obe Moritschevi študiji v naši seriji, ona v 
sedmi knjigi o ruralni problematiki ter ta v osmi knjigi o urbanski problematiki, dragoceno in novo analizo 
narodnostnega razvoja na Koroškem; z njo se bo moral seznaniti vsakdo, ki ga zanimajo slovenski nacio­
nalni problemi. 
Marina Cattaruzza spremlja Slovence in Italijane v Trstu v obdobju 1850-1914, opisuje formiranje 
nacionalne identitete, etnično-demografsko-socialno strukturo, mrežo organizacij in društev, italijanske 
težnje po hegemoniji itd. Cattaruzza opisuje dva vala naseljevanja v Trstu, prvega v letih 1860-1900, ko 
se naseljuje slovensko agrarno prebivalstvo iz Kranjske in goriške okolice, in drugega v letih 1900-1914, 
ko prihajajo migranti iz kraljevine Italije in z etnično mešanih ozemelj, zlasti iz Istre. Po letu 1900 se je 
med Slovenci ustavila asimilacija, v Trstu je rasla slovenska buržoazija. Leta 1910 je delež Slovencev v 
najbogatejšem okraju, v Novem mestu, znašal 23%, prav toliko kot v delavskem okraju Sv. Jakob. 
Posebej moramo opozoriti še na odlično študijo, ki jo je napisal Angelo Ara o Židih v Trstu, njihovi 
zgodovini, razvoju prebivalstva, nacionalnem in političnem zadržanju, socialni strukturi itd. 
Damij ana Zelnik 
Fel iks J. Bis ter , Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju. Življenje in delo 
1872-1918. Ljubljana : Slovenska matica, 1992. 295 + XXXVIII strani. 
Feliks J. Bi s ter , »Majestät, es ist zu spät...«. Anton Korošec und die slovenische Politik im 
Wiener Reichsrat bis 1918. Wien : Böhlau, 1995. 393 strani. 
Feliks J. Bister, rojen dva in pol meseca pred začetkom druge svetovne vojne (12. 6. 1939), koroški 
Slovenec iz Svetne vasi v Rožu, študent klasične gimnazije v malem semenišču na Plešivcu in zgodovine 
na dunajski univerzi, je postal potem tudi po svojem stalnem bivališču dunajski Slovenec. V letih 1990-95 
vodi ljubljansko izpostavo Avstrijskega inštituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo. 
Pri študiju zgodovine si je že zgodaj izbral za disertacijo opis Antona Korošca. Korošec je bil najprej 
voditelj štajerskih Slovencev, potem predsednik hrvaško-slovenskega kluba v državnem zboru in njego­
vega naslednika jugoslovanskega kluba. 30. maja 1917 je prebral znamenito majniško deklaracijo. Ko je 
še istega leta Krek umrl, Šušteršič pa se je izločil iz stranke in gibanja, je postal Korošec nesporni voditelj 
največje slovenske stranke in je to ostal vse do svoje smrti 14. decembra 1940. Leta 1918 je bil predsednik 
slovenskega Narodnega sveta in predsednik Narodnega sveta v Zagrebu ter šef kratkotrajne Države Slo­
vencev, Hrvatov in Srbov. Kot tak je postal podpredsednik prve vlade Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slo­
vencev. Odtlej je bil, na vladi ali v opoziciji, v ospredju jugoslovanskega političnega življenja. Skoraj 8 
let in pol je bil (z večjimi in krajšimi presledki) minister, vmes pa je bil skoraj dve leti konfiniran. Bil je 
minister za promet, gozdove in rudnike, prosveto in kot edini nesrb v vsem tem času tudi minister za 
notranje zadeve (1928, 1935-38) ter predsednik vlade (27. 7. 1928-6. 1. 1929). Kakorkoli presojamo nje­
govo politiko, je gotovo, da je bil edini slovenski politik, katerega format je presegal slovenski okvir in 
ki je mogel v določeni meri vplivati na državno politiko. 
Bistrov izbor disertacije je naletel na razumevanje pri profesorju dr. Erichu Zöllnerju, ki mu je tudi 
pomagal, da je dobil štipendijo za študij v Jugoslaviji, kjer si je v arhivih, knjižnicah in pri ljudeh v Ljub­
ljani, Beogradu, Zagrebu, Dubrovniku in drugod nabral zelo veliko gradiva, spoznal pà tudi, da v diser-
tacijo vsega tega gigantskega blaga ne bo mogoče zajeti. Zato jo je omejil na čas do konca prve vojne. 
498 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 1995-3 
Tako je leta 1990 predložil profesorjema Andreju Moritschu in Arnoldu Suppanu tekst z naslovom 
»Anton Korošec und die slovenische Politik im Wiener Reichsrat« ter z njim doktoriral na dunajski uni­
verzi. 
Da je disertacija takoj zbudila veliko zanimanje pri nas, se bo zdelo vsakomur razumljivo. Tako je 
že 1992. leta pri Slovenski matici izšla knjiga, ki jo je mojstrsko ponašil Janko Moder. Res je tudi, kar 
je bilo rečeno v šali, da zlepa ne bo knjige, ki bi pri nji sodelovala bister in moder pisec. Moder je v svoji 
»opombi prevajalca« zapisal tehtno misel, »da bi bila ena od hvaležnih nalog slovenistov raziskati« 
slovenski parlamentarni jezik, »to vejo slovenskega nenabožnega govorništva v času še pred slovensko 
univerzo«. 
Če se zdi izid monografije o Korošcu v slovenščini razumljiv, pa nas mora njen izid v nemščini po 
svoje presenetiti in prav posebej razveseliti. Globoko smo hvaležni založbi Böhlau, da se je odločila za 
objavo. Knjiga je dobila v nemščini tudi zelo privlačen naslov: »Majestät, es ist zu spät...« (Veličanstvo 
— prekasno), po besedah, ki naj bi jih Korošec po lastnem pričevanju izgovoril cesarju na zadnjem 
sprejemu 12. oktobra 1918, ko ga je ta s solzami v očeh rotil, naj vendar Slovenci ostanejo zvesti Avstriji 
(str. 258 slov. izd., str. 312 nem. izd.). Z nemško izdajo se je avstrijskim in drugim nemščine veščim 
bralcem odprl del slovenske zgodovine in življenja enega naših najpomembnejših politikov. 
Prvi del, ki popisuje Korošcev izvor, študij in delo pred izvolitvijo v dunajski parlament 29. maja 
1906, je dokaj kratek, drugi in tretji del pa sta približno enako obširna. Pri opisu državnozborske volilne 
reforme leta 1907 Bister pravilno omenja, da so dobili Slovenci 24 poslanskih mest, vendar pa se moti, 
ko pravi, da je bilo pri tem 23 čistih slovenskih mandatov, štiriindvajseti pa je bil »hrvaško-slovenski man­
dat v Istri« (str. 52 slov. izd., str. 63 nem. izd.). Po Milku Kosu navaja zato le 23 slovenskih poslancev 
(str. 96 slov. izd., str. 117 nem. izd.). Vendar v Istri ni bilo nobenega hrvaško-slovenskega mandata. Slo­
venski mandat v Istri je bil čist slovenski mandat, prvi, ki so ga istrski Slovenci kdaj dobili v državnem 
zboru, in je obsegal občine Dekani, Dolina, Marezige, Očisla-Klanec in Pomjan iz koprskega sodnega 
okraja ter ves sodni okraj Podgrad. Vendar so tako leta 1907 kot 1911 Slovenci za poslanca v tem vol. 
okraju kandidirali in izvolili Matka Mandiča, Hrvata iz Kastavščine, duhovnika in urednika, ki je živel v 
Trstu in tu tudi umrl 13. 5. 1915. Mandič je bil Hrvat, toda glasovi zanj so bili slovenski. Podobno je bilo 
s Hohenwartom od sedemdesetih do devetdesetih let: grof Hohenwart je bil Nemec, toda bil je slovenski 
kandidat in glasovi zanj so bili slovenski. 
Drugi del Bistrove monografije govori o Koroščevem delu v parlamentu od prve izvolitve do prve sve­
tovne vojne, zajema pri tem tudi dobršen del celotne slovenske politike tega časa, ne ukvarja pa se s šta­
jerskim deželnim zborom in Koroščevim delom v njem, saj je študija omejena že po naslovu na državni 
zbor. Tretji del je najobsežnejši in govori o času prve svetovne vojne. Lahko bi rekli, da se pripoved 
konča s Koroščevim odhodom 27. oktobra 1918 z Dunaja v Švico, čeprav navaja še nekaj poznejših 
dejstev. 
Knjiga se zelo prijetno bere, slog nam kaže, kako se je znal Bister dvigniti nad bedne dogodke in 
konflikte tistih dni in gleda nanje s sočustvovanjem in razumevanjem, obenem pa z določene višine in 
oddaljenosti. 
Četrti del daje na pičlih šestih straneh zaključke. Velja jih brati natančno in s premislekom. Temu 
delu je dal Bister v slovenski knjigi naslov »Človek in politik Korošec v habsburški monarhiji«, v nemški 
knjigi pa malo drugačnega: »Anton Korošec als Politiker und Staatsmann in der Endzeit der Habsburger­
monarchie - Versuch einer Beurteilung«. 
Naj navedem nekaj misli iz teh zaključkov: 
Prva svetovna vojna z nacionalistično klimo tople grede je bila gotovo ugodna za razjedajoče moči: 
Nemci in Ogrska so »v svojem šovinizmu pokopali monarhijo kot večnarodno državo in pripravili pot letu 
1918« (Hermann Baiti)... Će se je torej narodnostni boj stopnjeval do vrelišča, so tega daleč najmanj krivi 
Korošec in južnoslovanski parlamentarci. Tako avstrijsko in tako habsburško kakor Slovenci, ki so v svoji 
drži bolj ali manj videli zapoved katoliške vere, najbrž ni bilo nobeno drugo ljudstvo donavske monarhije 
(str. 269). Korošcu se je posrečilo zbrati južne Slovane vseh odločujočih političnih skupin na novi državni 
podlagi. Ni pa mu bil usojen uspeh pri iskanju avstrijskih zaveznikov, ki bi bili pri volji in zadosti močni, 
da bi zajezili sredobežne družbene težnje in jih premagali v novi državni zvezi, ki je nastajala ob Donavi 
- zadnji del tega stavka je v slovenščini nekoliko nejasen, pa naj mu zato dodam nemško besedilo: »...die 
zentrifugalen gesellschaftlichen Tendenzen einzudämmen und einen modernen habsburgischen Staaten­
bund an der Donau zu errichten« (str. 324). Bister domneva, da je Korošec »že januarja 1918 pokopal 
svoje upanje na rešitev južnoslovanskega vprašanja v okviru monarhije« (str. 268), in je mnenja, da Slo­
venci oktobra 1918 niso imeli več nobenih drugih alternativ (nemško str. 321, slovensko malo drugače str. 
266). Navedel sem le nekaj misli, lahko bi jih seveda še veliko več - temu bralcu bi se zdele najpomemb­
nejše ene misli, drugemu druge - dovolj jih je za premišljevanje o teh usodnih dneh naše zgodovine. 
Peti del in dodatek obsegata slike, dokumente, faksimile, vire ter imensko kazalo. Dr. Feliksu 
J. Bistru moramo biti res hvaležni za obe lepi knjigi: zapolnil je veliko vrzel v našem zgodovinopisju in 
pomagal naši zgodovini v veliki svet. 
Vasili j Melik