ŠOLSKA PRAKSA Didakta Pogovarjaj se, bodi cool Razvoj tehnologije prinaša v družbo veliko novosti in spreminja načine komunikacije. Mladi so posebej dovzetni za komunikacijsko tehnologijo, vendar učitelji opažamo, da je pisna in govorna komunikacija mladih zelo šibka. Ker se zavedam pomembnosti dobre komunikaci- je v današnji družbi, v pouk uvajam nove oblike in metode učenja, s katerimi izboljšujem sposobnosti komunikacije. Z dijaki debatiramo ob ogledu filmov, igramo različne vloge, di- jaki prevzemajo pobude pri razpravah, samostojno vodijo razprave in kritično ocenjujejo. Pri takšnem poučevanju se seveda srečujem z marsikaterim izzivom, vendar so rezultati projek- tov vsako leto boljši, dijaki so za nove oblike dovzetni in aktivno sodelujejo. Veronika Kotnik, prof. slovenskega jezika s književnostjo in sociologije, Šolski center Ravne, Srednja šola Ravne UVOD Komunikacija je vsakdanji proces, tako pogost, da se ga niti ne zavedamo. S komunikacijo vzpostavlja- mo medsebojne odnose, se obveščamo, se učimo, sporočamo informacije. Zaradi razvoja sodobne tehnologije se komunikacija spreminja, posledično pa nazaduje prvinska komunikacija »iz oči v oči«. Pri svojem vsakdanjem delu, poučevanju mladostni- kov, opažam, da osebna komunikacija kljub novim oblikam komunikacij, ki jih ponujajo sodobne teh- nologije, nazaduje. Mladi ne poznajo več osnov ko- municiranja, bontona, pravopisnih pravil, slovničnih pravil, ne znajo vzpostaviti osebnega stika z drugi- mi, se ne znajo predstaviti, pogovarjati itd. Sodobne generacije dijakov želijo drugačne meto- de dela, ne želijo biti samo poslušalci, ampak želijo aktivno sodelovati pri pouku. Zato skušam razvijati in izpopolnjevati osnove komunikacije, pri čemer uporabljam metode dela, ki sicer zahtevajo več priprave za učitelja, a hkrati kot rezultat dobro za- stavljenega dela prinašajo pozitivne odzive dijakov. Skozi nekaj primerov dobre prakse bom predstavila drugačne oblike poučevanja, tiste, s katerimi sem dosegla dobre rezultate in so dijakom blizu. KOMUNIKACIJA IN SPORAZUMEVANJE Komunikacija je tako vsakdanji proces, da se ga niti ne zavedamo več. Živa bitja neprestano komunici- ramo, tudi živali, čeprav mi tega neposredno ne ra- zumemo. Kdor ima svojega domačega ljubljenčka, razume tudi njegovo komunikacijo, tako kot razu- memo novorojenčka. Ljudje komuniciramo na vse mogoče načine. Zago- tovo je komunikacija najpomembnejša človekova jezikovna dejavnost. Vsak govor je izraz osebnosti tistega, ki ga tvori. Vsak človek ima svoj individualni slog, besedni zaklad, ki ga ubeseduje. Beseda je živa in kot taka se tudi razvija. Komunikacija danes zaznamuje najraznovrstnejše stike, odnose, posredovanje sporočil med vsaj dve- ma stranema. Beseda sporazumevanje je pomensko podrejena besedi komunikacija. V svojem korenu sporazum določa, da je namen sporazumevanja dogovor, kar pa za komunikacijo kot proces vzpostavitve stika in posredovanja sporočila ne velja vselej. Spora- zumevanje predpostavlja, da gre za ustvarjanje skupnega sporazumevanja, skupne izkušnje med ljudmi, komunikacija pa širše in veliko bolj splošno zaznamuje pretok informacij od oddajnika k spre- jemniku (Marc, Papež 2006: 12). Izraz komunikacija izhaja iz latinskega korena communis, kar pomeni »skupen« oz. »imeti nekaj skupnega«. Glagol communicare ima v latinščini še širši pomen. Zaznamuje dejanja, ki jih z nedo- ločniki lahko prevedemo takole: »biti v stiku, spora- zumevati se, razpravljati, posvetovati se« in podob- no (Marc, Papež 2006). Marc in Papež (2006: 14) delita komunikacijo na več vrst: - notranja komunikacija, - medosebna komunikacija (neposredna in po- sredna), - skupinska komunikacija. Notranja komunikacija (tudi notranji govor ali in- trapersonalna komunikacija) je zavestna ali neza- vedna predelava sporočil v posamezniku. Potreb- na je za razumevanje sebe in svojega okolja. Uspešna medosebna komunikacija poteka kot komunikacijski krog, vlogi govorca in poslušalca se izmenjujeta, čeprav delno oddajata signale tudi vzporedno. Medosebna govorna komunikacija je neposredna takrat, ko sta govorec in poslušalec fizično drug ob drugem, in posredna, če govorec in poslušalec komunicirata po telefonu, računalniku ipd. Nepo- sredna medosebna komunikacija je za ljudi veliko manj naporna. Skupinska komunikacija je pogovor več sodelu- jočih. Posebno pomembno je, da si ti ne vpadajo v besedo in da se zmorejo navezovati na besede 18 Didakta predhodno govorečega. To vrsto komunikacije lah- ko spremlja tudi neprisotni poslušalec (največkrat prek medijev). V nekaterih primerih ima neprisotni poslušalec možnost, da se v prvotno skupinsko ko- munikacijo vključi s svojo povratno informacijo, ki jo posreduje na primer s telefonskim klicem. Zmožnost dobre komunikacije je z vidika človeko- vega funkcioniranja v družbi zelo pomembna. Od sposobnosti komunikacije je odvisno, kako vzpo- stavimo medsebojne odnose z drugimi, kako si zagotovimo določen položaj v družbi, koliko se na- učimo, kakšen odnos imajo drugi do nas, kako si gradimo kariero, kako sodelujemo v skupini, kako ustvarjamo. Vsako sporočilo, ki ga tvorimo, bese- dno ali nebesedno, nas označuje in pove o nas ve- liko več, kot si mislimo. Zato je potrebno veščine komunikacije neprestano razvijati. Pomislite, kako bi bilo, če bi s komunikacijo ostali na ravni triletne- ga otroka. Komuniciramo lahko na več načinov: besedno ali nebesedno. Medtem ko je prva zahtevna in je po- trebno veliko učenja, se zdi, da je nebesedna ko- munikacija nekako spontana in nezavedna. Pogo- sto nebesedna komunikacija nadomesti besedno oz. jo celo nadvladuje. Besedne komunikacije se učimo od rojstva, od prvih enozložnih besed do zapletenih stavčnih tvorb, povedi in besedil. Strokovnjaki svetujejo, naj se družina z otrokom, čeprav ta še ni rojen, veliko »pogovarja«. Otrok naj bi se tako po rojstvu lažje vključil v svoje novo okolje, ker naj bi ga zaradi do- mačnosti slušnih dražljajev delno že poznal. BRANJE – TEMELJ KOMUNIKACIJE Branje je ena temeljnih prvin, ki bistveno pripomo- re k dobri in uspešni komunikaciji. Otroci, ki berejo oz. jim berejo že od otroštva, imajo dober besedni zaklad, znajo ubesediti svoje mnenje, so sprošče- ni pri govorjenju in nastopanju, imajo oblikovane vrednote in razmišljanje, imajo široko splošno raz- gledanost, razumejo in znajo uporabljati vsakda- nje fraze. Lažje se učijo tudi zapletenejših stavčnih tvorb, nadgrajujejo svoje slovnično in pravopisno znanje, pišejo boljša literarna besedila (eseje, in- terpretacije, obnove, razprave …) in strokovna be- sedila (raziskovalne naloge, maturitetne naloge, diplomska dela …). Takšni otroci se tudi lažje učijo tujega jezika, nekateri celo več jezikov hkrati. Večina srednješolcev, s katerimi delam, ima od- klonilen odnos do branja. Kar nekaj mladostnikov, ki bere, se tega sramuje in prikriva pred drugimi. Domača branja so postala manj zanimiva, dijaki pa pogosto prebirajo le obnove po spletu. KOMUNIKACIJA MLADIH Danes je sposobnost komunikacije pri mladih v upadu. Kljub visoko razviti in mladim dostopni komunikacijski tehnologiji (telefoni, tablice, pre- nosniki …) pa vse bolj šepa osnovna, funkcionalna komunikacija – iz oči v oči. Vsesplošno se pojavlja težava osebne komunikacije. To pogosto opažam na šolskem hodniku, ko dijaki čakajo na pouk in vsak zase gleda na telefon, namesto, da bi se po- govarjali. Podobno se dogaja tudi z odraslimi, ki v družbi za mizo vzamejo telefon in prikazujejo raz- lične slike ali posnetke. Ta odvisnost postaja resni- čen problem naše družbe. Kratka sporočila, velikokrat skrajšana s kraticami oz. okrajšavami, so le ena pot jedrnate komunika- cije. Pri tej pa lahko prihaja do neustreznosti, nera- zumevanja, površnosti, neosebnosti. Včasih se zdi, da so le sama sebi namen. Posameznik se v teh sporočilih skriva, je površen, mu ni mar, se le igra. Danes smo s podobnimi sporočili tako obremenje- ni, da se kaj hitro zgodi, da zaradi množice sporočil, ki jih nekdo prejme, izgubi tisto, eno izmed stotih, ki pa je zares pomembno. Opažam, da je komu- nikacija postala zelo površna. Da niti ne omenjam pravopisne površnosti oz. že kar nepoznavanje pravopisa. Kratka sporočila, npr. SMS ali sporočila po elek- tronski pošti, so popolnoma brez pravopisnih pra- vil, ni velike začetnice, ni ločil, izpuščajo se črke, uporabljajo tujke in razne okrajšave, npr. BRB, RTM … Le-te so pogosto nerazumljive ali napačno razu- mljene. Pri svojem delu vsakodnevno opažam posledice slabe komunikacije, tako pri mladostnikih, s ka- terimi delam, kot tudi pri odraslih osebah, s kate- rimi sem v stiku. Neznanje pri pisni komunikaciji se prenese tudi v vsakdanje življenje. Tako dana- šnji mladostniki niso sposobni napisati osnovnega uporabnega besedila, npr. vabila, prošnje, pogosto ne znajo izpolniti formularjev, to pomeni, da so funkcionalno nepismeni. Prav tako je slaba tudi govorna komunikacija. Osnovni bonton opušča vikanje, spoštovanje sta- rejših ali nadrejenih, naslavljanje z nazivi, pozdrave itd. Če manjkajo osnovni komunikacijski vzorci, ne moremo pričakovati, da bodo mladi sposobni zah- tevnejših oblik. KOMUNIKACIJA PRI POUKU Dijaki, ki danes prihajajo v srednje šole, ne želijo samo poslušati in zapisovati, želijo aktivno sodelo- vati pri pouku. To pa z vidika učitelja ni lahko, saj pomeni, da se frontalna oblika poučevanja umika novejšim oblikam, kot so: delo v skupini, delo v dvo- jici, debata, pro in kontra … različne predstavitve. Seveda mora učitelj temu slediti, priprava na pouk je drugačna, učitelj mora stopiti izven okvirjev, se prepustiti in predvsem zaupati. To pa je mogoče le takrat, ko je učitelj dovolj suveren na svojem po- dročju, ko stopi preko sebe, ko prepusti vodenje in sam postane voden. Dijaki pogosto povedo svoje mnenje, ocenjujejo, kritizirajo, se pritožujejo, dajejo pobude in večkrat dajejo občutek, da vse vedo. Ko jih učitelj pozove, 19 ŠOLSKA PRAKSA Didakta da svoje trditve ali mnenja argumentirajo, pa se komunikacija konča. Največkrat ne znajo ali noče- jo argumentirati svojih trditev. PRIMERI DOBRE PRAKSE Načrtno že nekaj let v svoji delovni praksi uvajam drugačne metode poučevanja, kar mi omogoča moja profesura, saj poučujem slovenski jezik in so- ciologijo. Prav na družboslovnem področju imamo učitelji največ možnosti za odprto komunikacijo z dijaki. V tej smeri sem izvedla že veliko projektov in z vsakim sem na svoj način zadovoljna, prav tako di- jaki. To lahko trdim na podlagi dejstva, da dijaki radi sodelujejo, prevzemajo različne vloge, so aktivni, si želijo še več sodelovanja, dajejo pobude, kritično vre- dnotijo in odpirajo nove možnosti. S temi modeli pouka želim dvigniti komunikacijo na višjo raven: pri dijakih spodbujam argumentira- nje, poslušanje drugih, sprejemanje drugih mnenj, strpnost, kulturo govora in kritično vrednotenje. Za takšno poučevanje je potrebno dijake seveda pripra- viti: na začetku jim je potrebno jasno predstaviti, kaj bo cilj našega dela, kako bomo delali, kaj se od njih pričakuje. Ustvariti je treba prostor in čas ter seveda atmosfero za delo. Idealno je izvajati projekte v majh- nih skupinah, npr. pri projektnih tednih, vendar pa sem nekatere oblike dela uspešno izpeljala že tudi v večjih skupinah (v razredu je lahko tudi trideset di- jakov). Začeti je potrebno že v prvem letniku, z veliko pre- prostega pripovedovanja, predstavljanja, razmišlja- nja v pisni obliki. Dijake je treba prisiliti, da razmišljajo po svoje, da argumentirajo, da znajo aktualizirati, pri- merjati. Najlažje jim je reči, da tega ne vedo, da neče- sa ne znajo. Takega odgovora jim ne dovolim, saj jim raje pokažem, da znajo, da lahko imajo svoje mnenje, da je mnenje treba izraziti in ga tudi zagovarjati, če ga znajo zagovarjati. V višjih letnikih postavljam višje cilje: dijaki sami pre- dlagajo teme, vodijo projekte, dajejo pobude, igrajo vloge. V nadaljevanju tega prispevka navajam primere do- bre prakse. OGLED FILMA IN RAZPRAVA V OBLIKI OKROGLE MIZE Pri uri sociologije smo si ogledali nemški film Val . Zgodba govori o srednješolskem učitelju, ki si za temo projektnega tedna izbere naslov ANARHIZEM. Sodelovanje v projektu je prostovoljno, učiteljeve metode pa kontroverzne, kot se za temo spodobi. Posledica tega projekta je, da se nekateri dijaki pre- več poistovetijo z vlogo, zaživijo v nerealnem svetu, zato se projekt sprevrže v tragedijo s smrtnimi žrtva- mi, učitelj pa odgovarja za nastalo situacijo. Po ogledu sem dijake pozvala, naj sugerirajo teme, ki so jim ob gledanju prišle na misel. Bilo jih je ve- liko, nato smo izbrali nekaj takšnih, ki so se pojavile večkrat. Sama sem odprla razpravo z vprašanjem, kolikšna je bila odgovornost učitelja pri tem projek- tu. Dijaki so takoj izrazili svoje mnenje in pogovor oz. razpravo smo nadaljevali še naslednjo uro. Za zaklju- ček so dijaki tudi zapisali svoje ugotovitve. Razprava je potekala v pravo smer, komunikacija med dijaki je bila aktivna, odzivna, pobudna, na viso- kem nivoju. Vsi skupaj smo prišli do zaključka, da ima vsakdo lahko svoje mnenje, drugi pa se lahko z njim strinja ali pa ne. Prav tako smo ob ameriškem filmu Zgodba o pr- vaku izpostavili nekaj tem, o katerih smo nato raz- pravljali. Rezultat je viden na spodnji sliki. Pred diskusijo je na podlagi »možganske nevihte« nastala tabelska slika Tabelska slika ob filmu Zgodba o prvaku – teme za razpravo DELAVNICA O DRUGAČNOSTI Delavnico o drugačnosti je izvedla psihologinja Moj- ca Čerče, ki sem jo povabila z namenom, da dijaki poslušajo tudi druge predavatelje, posebej takšne, ki so strokovnjaki na nekem področju. Tako morajo svoje razmišljanje in komunikacijo dvigniti na višjo raven. Po predstavitvi teme (o beguncih, o drugačnosti, o strpnosti) je predavateljica pozvala dijake, naj sode- 20 Didakta lujejo v pogovoru. Sprva so bili zadržani, kmalu pa se je po njenih provokativnih trditvah nekaj dijakov le odločilo in so izrazili svoje mnenje. Komunikacija sprva ni tekla tudi iz razloga, ker dijaki predavateljice niso poznali in si zato niso upali brez zadržkov izraziti svojega mnenja. Pri mojih urah so bolj neposredni, se odprejo, in sicer zaradi tega, ker so med nami odkriti odnosi, saj me dijaki poznajo in mi zaupajo. KARIERNO SVETOVANJE IN IGRA VLOG Za dijake zaključnega letnika smo pripravili predava- nje na temo »kariera«. Svetovalka jim je na praktičen način prikazala, katere so največje ovire na poti do prve službe. Med njimi je bila tudi slaba komunika- cija. Po tej predstavitvi smo se pogovarjali in zaigrali nekaj prizorov, kako nastopiti v različnih situacijah. Dijaki so se vživeli v različne vloge. Namen tega je, da postaviš sebe ali druge v neznano situacijo, kjer mo- raš uporabiti svoje znanje in sposobnosti, npr. razgo- vor pri zdravniku, reklamacija v trgovini, pogovor z nezadovoljno stranko … Naslednji korak je bil resnična, ne namišljena situa- cija: dijakom sem predstavila projekt, ki ga bom iz- vajala, in jih obvestila, da potrebujem vodjo projekta. Predstavila sem, kakšne bodo naloge vodje in njego- va odgovornost. Nato sem jih postavila pred nalogo: imaš dve minuti časa, da mi poveš, zakaj si ravno ti najprimernejši za vodenje mojega projekta. Nastopilo je pet dijakov, ostali pa so morali zabeležiti napake, ki so jih opazili. Potem smo komentirali, nastopajoči pa so zagovar- jali svoje odločitve. Prišli smo do skupne ugotovitve, da so takšne situacije zelo stresne, pri čemer so ne- kateri dijaki ta stres prenesli bolje kot drugi, eden od njih pa je pod pritiskom odpovedal. OKROGLA MIZA – MOJE ŽIVLJENJE, MOJA ODLO- ČITEV Po debati so dijaki svoja razmišljanja prenesli na pa- pir: … z leti, ko postajamo starejši, so naše odločitve po- membnejše in imajo na naše življenje močnejši vpliv … … vsak lahko dela s svojim življenjem, kar hoče, am- pak nam današnji svet in družba ne dovoljujeta tega. … toda svoje odločitve moraš sprejemati sam in tudi posledice zanje … … vsaka odločitev, ki jo sprejmem, je prava, saj sem jo sam sprejel … VIRI IN LITERATURA Brajša, P. (1993): Pedagoška komunikologija. Ljubljana: Glotta Nova. Grabnar, B. (1991): Retorika za vsakogar. Ljubljana: DZS. Marc, D., Papež Torkar, K. (2006): Kultura govorjene in zapisane besede ali retorika za današnjo rabo. Ljubljana: DZS. Prosnik, V. (2009): Slovenska SMS-sporočila mladih. Vzgoja in izo - braževanje XL/2. 52–55. Trček, J. (1994): Medosebno komuniciranje in kontaktna kultura. Maribor: Založba Obzorja. Dijaki in predavateljica Mojca Čerče na de- lavnici o drugačnosti … tisti, ki te podpirajo pri tvojih odločitvah, so tisti pra- vi prijatelji, ki jih obdržiš do konca … … ko sprejmeš neko odločitev, sprejmeš tudi njene posledice … dobre ali slabe … … za vsako odločitvijo, ki jo sprejmeš, moraš stati do konca … … vsako odločitev moraš dobro premisliti, saj imajo vse odločitve določene posledice … Tvoje življenje je v tvojih rokah, čeprav lahko drugi vplivajo na tvoje odločitve, je končna odločitev, ki jo boš sprejel, še vedno tvoja odločitev! Težko je biti odrasel … … življenje je naše, zato lahko delamo z njim karkoli želimo, dokler ne škodujemo drugim … V življenju so tudi odločitve, ki morda niso pravilne, pa se vendar v tistem trenutku odločimo za to stvar, ki pa jo kasneje v življenju morda obžalujemo. Življenje je tako, kot si ga naredimo sami … starši naj bi le pomagali in svetovali, katero pot naj izberemo … od drugih ljudi lahko upoštevaš samo nasvete in se moraš sam odločiti, saj boš potem sam nosil posledi- ce … moraš sam slediti svojim sanjam … ZAKLJUČEK Današnji čas zahteva drugačen način dela z mladi- mi. Kakšne metode oz. oblike dela uporabljati, mora vsak učitelj spoznati sam. Seveda je veliko odvisno tudi od okolja in mladostnikov, s katerimi delaš. Moje izkušnje so pozitivne. Resda dijaki sprva dru- gačne metode jemljejo kot neobvezne, neresne, kot ure zabave. Ko spoznajo, da tudi pri teh urah zahte- vam resno delo in rezultate, delajo resno. In radi. Všeč jim je, da jih upoštevam, sledim njihovim idejam, po- budam, da jih usmerjam, da jih sprejemam. Počutijo se pomembne in prevzemajo določene vloge in od- govornost, ki jo s seboj prinese vloga. Seveda vseh ne moreš motivirati, večino pa. Uspe mi, če sem tudi sama motivirana, če želim de- lati drugače, za to sem se morala v svoji dolgoletni praksi spremeniti tudi sama. Sem zelo komunikativ- na oseba in preprosto ne razumem, da ljudje nimajo mnenja in tega ne dopuščam. Vsak ima svoje mne- nje, vsak ima prav, le da mora za svojimi trditvami tudi stati. S svojimi prizadevanji bom vsekakor nadaljevala. Sem zadovoljna, všeč mi je učenje malo drugače. Z izkušnjami in pozitivnimi odzivi dijakov pridobivam vedno nove izzive in ideje. Razvoj tehnologije pa mi pri vsem tem omogoča, da dijakom prikažem po- men komunikacije v vsakdanjem življenju. 21