Vladimir: Poezija. — Griše: Pred Prešernovim spomenikom.              567
J-ris
Poezija,
rišel je klic od kdovekje
in kdovekam in kdovekod
hitel naprej je večno pot:
kot pade tih spomin v srce,
kot vel se list spusti v tolmun —
v dom mojih koprnečih strun
prišlo si, kraljevsko gorje! . . .
Vladimir.
-»"•H-
Pred Prešernovim spomenikom.
t
ako strme oči kot žive, ognjene strele tja v spomenik — roke mlade, razcvele in stare, vele — vse so nosile darove na žrtvenik . . .
In zdaj stoji
ženij pred njimi —
stoji in molči . . .
In ko bi izpregovoril — kaj bi ti narod storil, kam skril bi obraz?
—• Kje so moji sinovi? Rekel bi jaz: „Glej, narod tu umira sramu — in mi, in mi, oče umiramo od gladu!" . .
---------—*M—»------
Griše.