Kaj niore in mora odgoja storiti, koliko ji niora pomagati šola in družina, kako se goji in kako se ne goji, kako goji Bog, svet, življenje, in kako se človek satn goji, — tako in enako se v živih zgledih ložeje kaže, kakor pa s samimi suhiuii vodili. Torej naj bi ti le zgledi kaj veljali: Neki učitplj je bil navajen dveh izrpkov, ki ji je vselej pravil staršpni, ko so mu pripeljali kakpga otroka v šolo. Pervič je rekpl: wSara ne morpm peljati, vi mi morate pomagati!" Drugič: ,,In če mi pomagate, pa ne smete nazaj vleči, kedar jaz naprej vlpčem*. rite!« Učeni: nJutri bo solnce ob petih vzhajalo". Kmet: BNi rps; jutri bode poznejp prisijalo". Učeni: nJaz vendar bolje vem , kakor vi; kaj se šopi- •) Te mične zglede smo prestavili iz am eri kanskeg a šolskega časnika ,,Katli. Schulblatt", ki ga slavni gosp. Franc Pirc iz Amerike pošiljajo v Ljubljano. Vr.il«. Kmet: In jaz vem bolje, kakor vi. Ob petih ste vi se v postplji; jaz sein žp takrat na polji, in vidim, kako in kedaj pride solnce izza gore". Učeni: ,,Mora vzhajati ob petih! Tako je zapisano v moji knjigi". Kmet: ,,Ali so naše visoke gore tudi v vaši knjigi? Vi učeni znate dobro pisati!" Stari učitelj prišedši v šolo, vidi dečka , ki je ravno zapisal na desko: ,,UčiteIj je oslovski". Stari ueilelj je tiho, vzaiue kredo , in pri.stavi k besedi ,,oslovski" še besedo: w<r,onjač", ter gre potem niirno k svoji mizi in navadno podučujp. — V neki drugi šoli se jp tudi tako zgodilo, kjer pa je bil uoitelj bolj občutljiv. Prpiskoval je to hudobijo na dolgo in široko , in marsiktpri npdolžni učenpc je bil kaznovan, pravega hudobneža pa vender ni zvedil; nazadnje je učitelj od jeze zbolel, in ni mogel nekaj dni v šolo. — Ktpri iz med teh dveh nčiteljev se je modrejše obnašal? Oče Egidij Jajz je pnkrat nekpmu hlapcu dal knjižico za plačilo. Hlapec ni zailovoljen s knjižico, in pravi: ,,Gospod , dajte mi raji eno desptico!" Jajz mu pusti knjižico, in mu da zraven še desetico. Dolgo potpm pride hlappc zopet k Jajzu, in ta ga vpraša, če ima še tisto knjižico. ^lniam jo še", pravi hlapec, ,,in sedaj bi je ne dal za slo desetic". Dpsetica, ki ste mi jo dali, je že davno šla po svetu; loda knjižice nc dam od sebe dokler boni živ.