Andrej Morovič Zakon 69 * Pristala sem na državni dekliški šoli, kjer je bilo vse veliko večje. Prvič so me poučevali tudi moški učitelji. Najbolj mi je bil všeč učitelj zemljepisa. Njegova postava, pravična strogost in mehki humor so me očarali in to sem naivno zaupala mami, ko me je nekega dne vprašala, kako kaj ocene. In ta koza mu je na prvem roditeljskem sestanku vse izblebetala. Učitelju se je to zdelo piči, takoj naslednjega dne me je razgalil pred celim razredom. Gledal me je s porogljivim nasmeškom in spuščal nedvoumne namige. Sila ponosen je bil na svojo neverjetno lepoto, ki tekoče lomi srca njegovih učenk, bahavost je kar žuborela iz njega. Ta idiot, še danes sem besna, če pomislim nanj. Le kaj si je mislil, da je. Smeh sošolk je pekel, še bolj pa spoznanje, da me je mama zašpecala. Naša šola je bila v kompleksu poslopij, v katerem sta bili še dve drugi šoli. Ena od njih je bila šola za medicinske sestre. Nanjo so hodila podeželska dekleta, ki so med tednom stanovala v dijaškem domu, poleg doma za študente. Tako so medicinke večinoma cvikale na študente. Bah, mene so zanimali samo in izključno bodoči umetniki - varovanci mojega očeta. Od kdove kod se je vame zasvedrala fiksna ideja o boemskem življenju, ki so ga utelešali ti skrivnostni fantje z velikimi mapami. V Tilburgu smo končno imeli spodobno hišo. Starši so kraljevali v pritličju, mi otroci v prvem nadstropju. Velikokrat sem morala paziti nanje, saj je medtem tudi mama hodila v službo, žal. Po glavi so se mi motale povsem druge reči in tako se je, komaj so se starši pobrali, hiša spremenila v bojišče. Enkrat je najmlajši bral, vijoličast od besa in s kladivom v roki, lovil najstarejšega. Temu se je ravno še uspelo rešiti v sobo, ko je prvi treščil kladivo v zapirajoča se vrata, vredna kupček denarja. V trenutku je bil mir. Ojcj, sem pomislila, tri dni prepečenca nam ne uide. K sreči smo našli rešitev: zevajočo luknjo smo zamaskirali s krasno nalepko AII-You-Necd-Is-I ,ove. Stene naših sob so bile že tako prekrite s posterji in podobnim. Klice bitniške generacije so visele v zraku, starši pa niso ničesar opazili, dokler niso vrat leta kasneje prebarvali. Sredi zime se je Mikkie vrnila iz Venla. Bleda, shujšana in lačna življenja. Marsikaj sem ji imela povedati. Vpisana je bila na isto šolo kot jaz, razred niže, čeprav je v bolnici izgubila pol leta. Od takrat dalje sva po pouku skupaj hiteli pred umetniško šolo. Nestrpno sva kukali izza ograje, dokler se iz zgradbe niso vsuli bodoči umetniki s svojimi imetnimi mapami, in potem v drnec za njimi. Odziv je bil kilav, fantje naju še registrirali niso. Zahajali so v Scaramouche, edino zanimivo gostilno v Tilburgu. V tem zbirališču boemov in drugih eksotov sva razstavljali najine vabe. Kadili sva, se nalivali z limonado, se vpadljivo obnašali, samo da bi naju kdo opazil. Na veliko sva zakorakali v svet odraslih. Druge gostilne so bile normalne; v eno je po opravljenem delu, kot je veleval običaj, na šilce hodil celo najin oče. Medve sva bili za kaj takega seveda premladi in Scaramouche je bil na slabem glasu. Očetu je zavrel žolč, ko je izvedel, kje in v kakšni druščini trativa čas. V najino veliko sramoto je pridrvel tja in naju zvlekel domov. Vso pot nama je vbijal v glavo, naj se ja ne pentljava z njegovimi študenti: so veliko prestari in poleg tega največji nepridipravi v vsem kraljestvu. Za naju so takrat šele postali zares zanimivi. Ni ga bilo moškega, ki bi jim segel vsaj do kolen. * Vsemu naprezanju navkljub sem prvega pravega fanta ujela na šoli. Tretja v našem kompleksu je bila napredna mešana šola in nanjo je hodil Renee. Bil je tri leta starejši od mene, zelo angažiran v šolskem gledališču. Njegova edina želja je bila postati slaven igralec. Najina zveza seje spočetka razpletala v zakulisju. Za vse njegove predstave sem naredila plakate. Raje sem ga imela, lepši so bili. Smukala sem se okrog njega, se mu obetavno nasmihala, on pa me zaradi silnega teatra sploh ni opazil. Spoznala sem, da bom morala zaigrati aktivnejšo vlogo. Na muho sem vzela Reneeje-vega prijatelja, v upanju, da bom prek njega laže dosegla svoj cilj. Bila sem povabljena na zabavo, na kateri je bil tudi Renee. Kaj zdaj. Sramežljivi, kot sem bila, se mi niti svitalo ni, kako naj se mu približam. Suho sem požirala, lovila zrak, si grizla nohte, pa n'č. Čas mi je uhajal med prsti. Ni mi preostalo drugega kot vzeti zalet in se mu miže vreči v naročje. Obsedela sem kot polita putka. Nisem vedela, kaj naj rečem, komaj ^m ga poznala. Tudi Renee ni izustil nobene. Kot mutca iz voska sva ždela, dokler se nisva začela poljubljati, otipavali. Zavedela sem se, da sem do grla v petingu. Do naslednje zabave, ki je bila v veliki podeželski hiši, se ni zgodilo nič bistvenega. l'a tudi žur sam se je odvijal kol nemi muzikal; nikjer šepetalke, ki bi pomagala najti iztočnico. Bila sva očitno v napačni predstavi. Ta se je potem enkrat končala, akterji so se odmajali drugam, ostala sva sama v tisti veliki hiši. In potem me je na podstrešju, Štirinajstletno, Renee razdevičil. Še preden sva dobro spregovorila, sva spala skupaj in še hitreje - prvič ali drugič - je prišlo do nesreče. Mama me je sicer požrtvovalno skušala vpeljati v misterije ženskega spola. Žal mi je razložila narobe, kdaj je ženska plodna in kdaj ni. Morda sem jo samo napak razumela. Ni mi šlo v glavo, da naj bi za periodo prišlo nič, potem plodnost in potem spet nič. Zame je bila stvar enostavna: ženska je pol časa neplodna, drugo polovico pa plodna, nato s krvjo pride vse skupaj ven. Spolno razsvetljenstvo je bilo v mojem primeru bolj mrak na oči, stvari v trebuhu pa so šle pota narave. Mama je kmalu začela vohuniti za okrvavljenimi spodnjicami. Vedno pogosteje je sitnarila, če je kaj. Le kaj naj bi bilo, sem se branila, zakaj? Poletne počitnice sem preživela pri teti na podeželju. Nekega dne sem po kosilu odkolesarila na kopališče. Pot je bila dolga, bilo je vroče in soparno. Mala sestrična mi je opletala s prtljažnika. Kaplje potu so me ščemele v očeh, sedež pod mano je žarel, noge so mi bile kot iz svinca in potem sem od vsega skupaj začela krvaveti. Pohitela sem v kabino za preoblačenje ter se prepričala, da rdeči zmazki na stegnih niso onečedili krila. Sestrično sem poslala k bazenu, jaz pa sem zaklenjena na stranišču tiho jokala, prepričana, da mi ni pomoči. Tok krvi je usahnil. Iznenada sem se zavedela, da je nosečnosti konec, ne da bi to kdorkoli opazil. Še bolelo ni. Vrnila sem se obogatena z izkušnjo. Svet, zlasti Reneeja, sem videla z drugačnimi očmi. Nisem pa ga pustila. Ostala sva skupaj, se postopoma zbližala, medtem ko je on zagnano naskakoval prestol gledališkega maherja, to pa me ni motilo, da ne bi še naprej zalezovala očetovih študentov umetnosti, ki so vendarle igrali celo ligo nad njim. Očetu moj napredek v ljubezni ni bil po godu. Enkrat sva z Reneejem sedela v sobi in se pogovarjala, ko je nenadoma potegnil vrata narazen. Ne smej se tako, je zahropel in si z nervozno gesto šel skoz lase. Motile so ga erotične trščice v mojem smehu, v spotik je bilo, da se njegove hčere zdaj dotikajo drugi. Z Mikkie sva si razbijali glavo, zakaj nama pri umetnikih ne uspeva. Viseli sva v kinu ali pred televizijo, če je le igral kakšen film, ki je obetal, da bi se iz njega dalo učiti. Neizmerno sva občudovali Juliette Greco. Famozna šansonjerka eksistencialistov je lebdela nad moškimi kot 1'emmc fatale, in vsakemu, ki se ji je drznil približati, neusmiljeno strla srce. Razvoj nadaljevanke je sicer pokazal, da je v duši spodobno dekle - pokvarjeni moški so jo zavedli s poti, a sva moralo gladko spregledali. Zapomnili sva si le trik, ki je bil v bistvu sila preprost. Primerno se je bilo treba obleči in naličiti, malomarno speljati zadnjico do kavarniške mizice, z vzvišenim izrazom lica demonstrirati nezanimanje in že se bodo svatje klolutali za naju. Teoretsko podkovani, sva izkoriščali vsak prosti trenutek za paradiranje pred ogledalom, piljenje hoje in obnašanja. S kritiko nisva stiskarili. In res, ni nama bilo treba dolgo puhati kolobarčkov dima v zrak. Dobili sva vsaka svojega oboževalca. Moj je bil Pjotr, umetniško ime, se razume. Imel je dolge, z barvo zapacane prste. Vprašal me je, ali bi mu požirala za akt. Flegmatično sem prikimala, medtem ko je v meni vzbrbotalo navdušenje. Kakšen boemski prolog! Zazdelo se mi je, da sem zdaj v življenju dosegla vse. Dogovorila sva se za naslednji dan v ateljeju, nato se je Pjotr spomnil pomembnega sestanka in odvihral. Ko sem vstopila, je komajda dvignil pogled, kimnil je proti kanapeju in se zatopil v barve in čopiče. Slekla sem se nadprofesionalno in potrpežljivo počakala, da Pjotru pride navdih. Krepko je povlekel prve poteze in se mimogrede pobahal s celo paleto modelov. Hotel me je zbosti, a ni mu uspelo. Bila sem ponosna, da sem tudi jaz eno teh boemskih deklet, ki požirajo gole. Opazovala sem svojega Pjotra, kako me po koščkih slovesno prenaša na platno, in bila v devetih nebesih. Kdaj pa kdaj je stopil od stojala in popravil mojo držo. Prišlo je do erotskega stika. Poljubljal me je, otipaval, nato slika ni bila več pomembna. Telesno se mi ni najbolje prilegal. Bil je nizke rasti, kratko nasajen in širok. Nežnost mu je bila španski obad, njegove dlani so me božale kot sirkove metle. Zaprla sem oči, prakticirala stoicizem, dokler ni s tarzanskim krikom sklenil poliranja in sem ga zopet lahko navdihovala na višjih nivojih. Renee je odpadel kot list. Pjotra sem videvala redno, saj je slikanje akta dolgotrajen proces. Podstrešni atelje v hiški na trgu nasproti Scaramoucha je delil s starejšim kolegom. Imenitno, imeti ljubimca z umetniško mapo, hiško in krasnim življenjem. Pjotr je vedno vedel, kam pes taco moli. Bil je moški in pol. Povsod, kamor ga je neslo, je moča njegove avre izdatno Pestrila okolico. No dobro, sem mislila, torej bom jaz ženska in pol, in neutrudno zajemala iz zakladnice Juliette Greco. Bilo je naporno. Neprestano širokoustenje me je utrujalo. Vsakič ko sem zapustila njegov slikarski univerzum, sem se na ulici najprej Pošteno nadihala, da sem prišla k sebi. Doma so naju s sestro strogo kontrolirali. Morali sva si izmišljati vse mogoče zvijače, da sva se z najinima ljubimcema lahko sestajali. Večinoma je bil to kar kino. V reviji sva naštudirali vsebino filma, po možnosti artističnega, se doma navduševali nad tem režiserjem in ono igralko, v resnici pa pridno nabirali ljubezenske točke. Tako smo enkrat vsi štirje pristali pri Pjotru. Po televiziji so kazali risanke. Mikkie si jih je lahko v miru ogledala, jaz pa sem se morala ubadati s Pjotrom. Hotel je odnos ali kajvemkaj, mene to sploh ni zanimalo. Ves čas se je plazil po meni, zasopihan kot ni'ski konj, jaz pa sem izpod njegovih ekstremitet po najboljših močeh kukala na ekran. Proti Kremenčkovim ni imel šans. Pjotr je moje cepetajoče komentarje: hoho, aJej, krasno, interpretiral kot odobravanje. Pospešil je tempo. 1 udi z njim sem hitro zanosila. Ko sem mu to povedala, ni moj Romeo niti trepnil z očmi. V lekarni je kupil cevko kininskih tablet, mi jo poslovno porinil v dlan in me s prijateljskim udarcem na rame pospremil domov: če tole pogoltneš, boš spet dobila ta rdečo. Navodila za uporabo niso razkrila, koliko tablet naj popijem, in tako sem vzela vse. Z Mikkie sva ravno pomivali posodo, ko mi je srce začelo biti kot noro. Postalo mi je strašno slabo, kuhinja se je vrtela. Mikkie je zasikala: teci v kopalnico, bom sama pomila. Na gladkih ploščicah sem krčevito iskala opore, pomislila, zdaj me bo konec, ko je curek pospremil tablete v školjko. Takoj mi je šlo bolje, a moje srce se nikakor ni hotelo umiriti. Bala sem se, da mi ga bo razneslo, se bala, da me bo izdalo staršem. S cementnim obrazom sem jim voščila lahko noč in se zavlekla pod odejo. Kmalu sem zares začela krvaveti. Splavila sem. Bilo je kot močnejša menstruacija: ven je primezelo nekaj scefranega tkiva in veliko krvi. Na obisku pri teti sem temeljito premislila, preden sem ga poklicala. Dogovorila sva se za sestanek na železniški postaji v Tilburgu. Nameravala sem mu dati košarico. Na nesrečo se je moj oče prav tisto popoldne po telefonu pozanimal, kako kaj njegova hči. S Pjotrom sva komaj dobro sedla, ko je prihrumel v restavracijo in naju zlasal ven. Študentu je nazorno pokazal, kako velika bo poslej najmanjša dovoljena razdalja, nato se je posvetil meni. Kričal je vse do hišnega praga. Dopovedovala sem mu, da sem s Pjotrom hotela prekiniti, to pa je njegov bes le še podžgalo. Res si je dal duška, čeprav bi moral vedeti, da z robavsastimi metodami pri meni kakor pri Mikkie ne bo kruha. Bili sva trmasti deklici. Močno me je imelo, da bi zgodbo s Pjotrom nadaljevala. Toda njegov komet Van Gogh je nezadržno ugašal. Kinin se je pregloboko zaglodal v zavest. Potem se je ta mrhovinar spravil še na Mikkie, ki se je tudi kasneje rada pečala z mojimi bivšimi tiči, čeprav je imela svojih dovolj. Ta seksi granata, sladka prsata stvarca. Jaz sem bila deška, čista, direktna. Cool, bi rekli danes. Konvencije in norme me niso nikoli zanimale, bila sem rojena frajerka. Praviloma sem dobivala najboljše tipe, a včasih sem si le zaželela njene spolne magije. * V Tilburgu je bila oklicana prva komuna na Nizozemskem in menda celo v Evropi. Šlo je za veliko mansardo - prebivališče treh politično aktivnih študentov, čemur se je potem reklo komuna, ki je čez noč postala tema pogovorov v mestu. Ljudje so šušljali o prevratništvu, mamilih in divjem seksu. Z Mikkie sva bili seveda takoj zraven in promptno sva staknili garje. Komuno so obiskovale mase naprednih ljudi, ki so čepeli po kotih ter inscenirali revolucijo. Bili so živahni časi. Ne samo da je bila v Tilburgu ustanovljena prva komuna, tam se je oscminšestdesetega zgodila tudi prva zasedba univerze. Kolovodje so bili trije komunardi - ljudje, ki z univerzo niso imeli nobenega opravka. Njihov nauk o nuji zasedbe se je prijel kot ogenj sena. Umetniki, študentje umetnosti ter seveda me dekleta, ki so nam bili li umetniki všeč, smo od navdušenja bili v tla. Napad je bil sila zabaven. Z velikim pompom smo vdrli v poslopje - kot v Eisensteinovem filmu, samo da je pri nas šlo navzgor - in se razpršili po hodnikih in avlah. Študentska populacija je bila s puntom slabo seznanjena: nekateri so nas sprejeli kot osvoboditelje, drugi so pobrali papirčke in tekli za življenje, večina je samo kravje gledala. Še bolj so bili presenečeni univerzitetni glavarji. Sledila so pogajanja, na katerih se je vodja upornikov pojavil preoblečen v Miklavža. Razkošatil se je na fotelju v rektorjevi pisarni, medtem ko smo drugi obmetavali dostojanstvene strice z bonboni. Nastal je kaos, v katerem ni nihče razumel lastne besede, in ravno to je bil naš namen. Ko so bili prfoksi pregnani, so se začele neskončne zabave. Obiskovala sem jih z novim fantom - študentom ekonomije, ki mi je en-dva-tri naredil otroka. Prvič sem ga opazila že v komuni. V spremstvu njegovega compafiera je paradiral po podstrešju in kot na tekočem traku koval udarne izreke. Bila sta nerazdružljiva: sostanovalca, soštudenta in zaradi velike goflje znana vsem. Zasedba univerze ju je pljusnila v najožji štab revolucije. Spočetka mi je bil Wimov prijatelj Kees pravzaprav bolj všeč. Bil je vitek, visok in lase si je obarval s heno, kar je bila takrat absolutna senzacija, medtem ko je bil Wim po postavi podoben mojemu ex-Pjotru. Kees je bil zacopan vame. Kot obseden je lazil za mano in me škropil s komplimenti: Joj, si lepa, se ti ne sanja, lahko bi imela karkoli, vse na tem svetu. Že mogoče, da nisem vedela, koga in kaj vse bi lahko imela, vsekakor pa je on propagiral le sebe in to je bila prepičla ponudba. Prikupen je sicer bil, značaja pa ni imel, kot na primer Wim. 'Ia se zame sploh ni zanimal, njegova strast je veljala svetli prihodnosti. Fanta sta še pred zasedbo univerze priredila zabavo, na kateri so se vsi napili do neuporabnosti. Pobrala sem se domov. Na dvorišču za njuno hišico sem začela razmišljati, kako bo počasi spet ura, da se zaljubim, sicer bom še končala kot stara devica. Hipnotično sem si prigovarjala: zdaj se boš zaljubila v Wima, zaljubila se boš vanj... No, in to je čez nekaj dni tudi uspelo. Pozvonila sem, rekla zdravo in preprosto legla v njegovo posteljo. Kees je odvrgel zrkla obupa in mrknil. Wim je z vajenim korakom začel meriti sobo, hitreje kot običajno. Tako molčeč mi ni bil poznan. Sem pristala v napačni postelji? Slednjič je z rokava otresel venček parol in si privoščil nagrado v moji osebi. Iz sveta umetnosti sem omahnila v dolgčas politike. Kakšen padec. Kmalu sem prenagljenost bridko obžalovala. Najhuje je bilo, da novi izvoljenec ni bil nič boljši od starega: čokat, črnolas, penetranten, od nagona obseden. Stalno mi je rinil med noge s kozjo brado manično pohotnega palčka, ki sem jo iz tedna v teden teže prenašala. Pumpala sem ga, naj nakazo vendar obrije, a se od svoje trockistično-leninistične perle nikakor ni hotel ločiti. Ko sem ga le omehčala, se je pričakovani triumf sprevrgel v debakel: v oko so mi pljunile nagravžne filistrske ustnice, ki so še najbolj spominjale na zaraščeno rit z dvojnim podbradkom. V hipu sem si ščavje zaželela nazaj. Bila sem noseča. Zaskrbljeno sem ugibala, kakšen bo otrok takega očeta. Ni se mi obetalo dobrega, saj tretji splav nikakor ni prišel v upoštev. Oče je bil grozno ljubosumen. Prvič me je pretepel in zbrcal, ko sem doma Literatura 21 napovedala poroko. Name boks ni napravil večjega vtisa. Bilo je šik, biti tepena zaradi ljubezni. Junaško sem cvilila: ljubim ga, ljubim ga vendar! Oče je iztiril, izgubil je samokontrolo, jaz pa sem kot pokvarjena plošča gonila refren, do popolne demontaže. Uničila sem ga. Potem je mama, ki je ostala treznejša, vzela zadevo v svoje roke. Odvedla me je iz sobe, zajela sapo in zvedela, da sem noseča z VVimom. Njen lepi obraz se je skremžil od žalosti. Naslednjega dne smo imeli resen družinski pogovor, ki sem ga okončala z dvignjeno glavo. Takrat, v prebujajočih se hipijevskih časih, je bilo moderno dobiti otroke. Bila sem ponosna, da sodelujem. Boj z očetom je bil dobljen. Postala sem sama sebe vladarka. Zadovoljno sem pestovala še neobstoječi trebušček - svoje novo življenje. Pri pouku telovadbe sem učiteljici obrazložila, da mi nosečnost ne dovoljuje delati določenih vaj. Dobila je hud napad astme in odbezljala k ravnatelju. Uro kasneje sem letela s šole. Mamo je moja jezikavost grozno razburila, zame je bila izključitev še ena zmaga. Šolanje je bilo treba končati, so rekli starši, in se pomujali najti mojemu stanju primerno šolo. Vzele so me nune, kdo drug. Sprejele so me kot padlo deklico, iz čiste ljubezni do sočloveka. Posvetile so se mi z vsem žarom. Moje znanje je bilo nično, stalno so mi grozile enke, toda nune so bile usmiljene. Čimprej so se me hotele rešiti. Kees me je ves čas zaljubljeno gledal in plaho nadlegoval. Včasih je prestopil mejo okusnosti. Wim je šel recimo na stranišče, on pa kot po naključju smuk mimo mene z novo kupo osladnih namigov. Čeprav mi je šel krepko na živce, ga nisem nikoli izdala. Ko je slišal za otroka, je še bolj pritisnil na plin in vknjižil nekaj nenadejanih točk. Z nosečnostjo nisem imela težav. Ginekolog je rekel, da sem izjemna mlada mamica, druga dekleta mojih let so na smrt nesrečna in najraje ne bi rodila, jaz pa sem židane volje in brez skrbi. Punca, ki je prva zanosila v komuni, me je obiskala, da mi pokaže, kako se doji. Okrog bradavice je imela ogromen kolobar, ki je bil gosto poraščen z rdečimi dlakami. Ubogo dete je moralo riniti skoz ščetinast grm, če je hotelo priti do mleka. Pomislila sem, da bo gotovo še velik borec v življenju. Priprave na poroko so tekle s polno paro. Wimovi starši so se brigali za najin prihodnji domek, jaz sem nakupovala in pakirala, pri tem mi je Mikkie ljubeznivo pomagala. Moja poroka je bila tudi njej v korist, a ko sem v kovček spravila knjigo ilustracij Aubreyja Beardsleyja, se je uprla. Bil je najin junak. Ze od nekdaj sva pri risanju skušali posnemati njegov slog Art-Nouveau. Izbruhnil je prepir, letelo je perje, dokler najin živčno razrvani oče ni kupil še enega izvoda. Aubrey Beardsley je bil moja dota, volilo mojega očeta. Wim je na poroko prišel ves zmečkan. Perverzno našemljen, rdeč, preznojen, usmrajen se je primajal k meni in mi v pozdrav molil najodurnejši pušeljc tega sveta. Na sto metrov se je videlo, da ga ni kupil sam, temveč njegova mati. Zasovražila sem ga iz dna duše, njegov kozji mah, sploh ga nisem več hotela vzeti in ljubila ga tako ali tako nisem nikoli. Poročne obleke seveda nisem nosila, moderne so bile minice. Izbrala sem zvončasto oblekico z navpičnimi fluorescentimi zeleno-oranžnimi črtami, ki naj bi poudarile moj trebušček. Obula sem kričeče zelene espadrile, ki so mamo skoraj spravile iz uma. Moledovala je in tečnarila z usnjenimi sandalčki, dokler je nisem utišala, da naj te kar sama obuje. S taščino cvetlično skazo med palcem in žugavcem ter nos zatiskaje sem odkorakala na matični urad. Omožila sem se na najcenejši način. Vsak torek je bila poroka zastonj, sicer je bilo treba plačati nekakšno dajatev, in tistega dne so se ljudje masovno poročali. Bilo je kot na razprodaji - stala sva v neskončni koloni in se nestrpno prestopala cilju naproti. Ko je napočil najin trenutek, je matičar zdrdral: hočeš tega pa tega za moža in narobe, razglašam vaju za poročena, naslednji prosim. Ceremonija je bila že zdavnaj končana, midva pa sva še vedno imela vsak svoj prstan. Izmenjala sva ju na stopnišču, pred očmi neuslišanih zaročencev. Poročni banket se je odigral na prostem. Sredi travnika je stalo dolgo omizje, okoli katerega so se drenjali svatje in se phali z dobrotami. Ponosno sem paradirala med njimi z mojim ne preveč velikim trebuhom. Prvič v življenju sem bila nedvomna zvezda nekega družabnega dogodka. Ko so bili želodci do kraja nafilani, so prišle na vrsto alkoholne pijače in ples. Igrala je skupina Wimovega brata - Les Croix, Križi po naše. Čeprav poročena civilno, sva na koncu le dobila svoj križ. In bil je presneto težak, saj so bili Križi rovtarski plagiat odpisanih bendov. No ja, kot svatbeni orkester so bili kar znosni. Plesala sem z vsemi, medtem ko so Križi vedno bolj zavzeto grebli električne strune. Od silnega trušča se je kravam na travniku zraven sfecljalo. Divje mukajoč so bezljale sem ter tja ob ograji, oblikovale bojno črto, kopale tla in grozile z rogovi kot biki v areni. Mož je s kmetom, ki je bil tudi na svatbi, odhlačal k ograji in z divjim gestikuliranjem odganjal zblojene beštije. Dosegel je ravno nasprotno. Kmeta je zgrabila panika. Začel je kričati na muzikante, naj takoj nehajo igrati, sicer nas bodo krave pogazile. Še preden bi ga kdo lahko slišal, se je njegova mora uresničila. Krave so butnile v gnečo, prevračale stole, mize, zvočnike, inštrumente. Koncerta je bilo v hipu konec. Gostje so brezglavo dirjali sem ter tja, samo jaz sem obmirovala, ukoreninjena od strahu. Ko se je živina končno razbežala po ulicah Tilburga in so si vsi rešili življenje, smo Planili k Wimu, ki je nepremično ležal pri ograji. Odprtih ust je stekleno gledal v nebo. Sredi prsi mu je zevala luknja. Za trenutek je bilo vse nemo, potem je krik razparal tišino. Wimova mama se je vrgla na sina, ga krčevito objemala: Wim, moj Wim, sine moj! Ljudje so začeli kričati, me riniti proč, mi zakrivati oči. Branila sem se, hotela sem bliže, nikoli še nisem videla pravega mrtveca. Iz poroke je nastala sedmina, in jaz sem bila najmlajša vdova Holandije. Začutila sem še Keesovo dlan, potem so me °