t VRTEC v Časopis s podobami za slovensko mladino. »•r« « » « « Uredil ANTON KRŽIČ. Devetintrideseti tečaj 1909. V Ljubljani. ■■■■■■■■ Založilo društvo „Pripravniški dom". Natisnila „Katoliška tiskarna". ® 28137 Pridržujejo se vse pravice do sestavkov, priobčettih v „Vrtcu". KÄZÄLO. Pesmi. Stran Nagrobna vrba..................1 Za novo leto....................1 Iz zimskih dni....................7 Zimsko solnčece..................7 Zimske slike....................8 Sirota Peter......................8 Vprašal sem planinice..............9 Žalostna pesem.........17 Ledene rože...........17 V postnih dneh.........33 Oj za deveto tam goro......33 Sam na svetu..........44 Svetemu Juriju..........49 Prve rože...........49 K nam prihaja vesna.......62 Maj ni kova...........65 Tudi meni...........73 Ven ček pomladnih spevov: Majnikovi Kraljici........81 Potoček. — Veselje kot nekdaj. — Zopet pomlad. — Spet ozelenele so livade. - Škrjančkovo slovo. — Starčkova zahvala...........83 Večni nas ogrevaj maj !......84 Škrjanček poje, žvrgoli. — Pred uljnja-kom. — Na polju. — Lastavici. — Sedaj je čas. - Kukavica .... 85 Koliko še let? - Le enkrat. — Le spomin ............86 Na Telovo...........89 Na kresni večer.........89 Vesni v slovo: Trije škrjančki.........92 Kam se ti mudi? - Vesna je odšla. — Ko vesna je odhajala. — Odšla je! — Kot lani. - Kosec.....93 Morda zadnjič..........103 Pesem siromaka.........105 Ob koncu šolskega leta......105 V poletju: V hladni senci. — Vse dehti. - Na ljubljanskem polju.......112 V gozdu. (Slika)........113 Le poj mi, zvon večerni......121 Tam gori............121 V tujini............121 Kazen.............133 Po dolgih letih.........133 K pastirčku...........137 V šolo.............137 Sreča na planini.........143 S paše............143 Stran Stari grad...........153 Na dolenjsko stran........153 Mladostna radost. (Slika)......160 Jesen..............165 Vrbe in valčki..........169 Starčkova jesenska pesem......169 Lastovkam...........179 Povsod blaženi mir . -.......185 Zima.............185 Zima.............192 Sveti večer...........197 Povesti, pripovedke, bajke, basni, popisi in slike. Za prenočišče......2, 18, 34, 50 Pol za smeh, pol za res: 1. Dvanajst drozgov......10 2. Bore mož.........22 3. Moder mož. — 4. Berengarija . . 23 5. Umirajoči oderuh......38 6. Nebo in zemlja v sporu . . ; . 118 7. Hromacij, raztolci malika! - 8. Volja božja...........147 9 Dober namen........148 10. Gospodar in hlapci. — 11. Plačilo za nezmisel.........159 12. Moder svet.........196 Z Iglavske gimnazije.......11 Nekdaj in sedaj. (Slika)......24 Urednik............26 Netopir............29 Zajec.............39 Poslednje darilo.........42 „Kako bujne so in lepe!"......45 Zatirani..........53, 76 Velikonočna radost........60 Škrlatni cvet......... . 66 Za ljubi kruhek. (Slika)......74 Vidra in lisica..........80 Iz temnih dni........90, 106 Varno, varno! (Slika).......94 Janko in Metka.....97, 114, 130 Turino va Tončka..........101 Pravljica o krajcu........122 Na počitnicah. (Slika).......128 Povest o materinem srcu .... 138, 161 Potrpljenja je treba. (Slika).....144 Martinček za srajco........149 Oad in belouška.........150 Bisernica..........154, 175 Ko je bil Mirko bolan.......163 Stran Stran Kukavica............166 Zborovanje na zeleni trati. . . .170, 186 Pridi, sin!...........180 Iz službe ............189 K mamici...........194 Naravoslovni in prirodoslovni spisi. Mladi zvezdoznanec: Zvezdnato nebo........13 Naš zvezdovid........■. 14 Zemlja in nebo. — Razdelitev zvezdnatega neba.........30 Razdalje v svetovnem prostoru ... 46 Velikost nebesnih teles......62 Gibanja nebeških teles......86 Naše zvezdnato nebo v juliju ... 119 Zemlja. — Dan in noč......134 Letni časi...........135 Navidezni tek solnca.......151 Luna, njena oddaljenost, velikost, gibanje, lunini premeni........166 Površje lune. - Kako je na luni? . . 183 Solnce............198 Poučni sestavki. Modrost v pregovorih domačih in tujih Brat.......: . . . . Breme (butara)........ Breza. - Brinje. — Brivec . . . Brivec. — Brv........ 48 88 104 120 Zabavne in kratkočasne reči. Računska zastavica........16 Šaljiva vprašanja .... 16, 48, 120, 152 Rebus...........48, 88 Zastavica............88 Zvezdnata zastavica........120 Dopolnilna uganka........152 Naloga............184 Novi listi in knjige. Andrej Rape: Mladini I...... Spisi Mišjakovega Julčka I..... Spillmannove povesti XVI. in XVII. zv Dane. Povest za mladino. A. Rapè Zbrani spisi za mladino I, E. Gangl . Družba sv. Mohorja, sedem knjig . . Fr. Marolt: Nagrobnice...... 88 88 152 152 152 184 184 Slike. Prevrnjene sani..................9 Naše zvezdnato nebo I.in II. priloga ki. in 7. št.) Redovnik-podobar........25 Zvezdoznanske slike . . 31, 47, 63, 87, 135 151, 167, 168, 199 Jezus na Oljski gori.......40-41 O Veliki noči.........56—57 Poslušen pes..........75 Pomladno cvetje.........84 Nezgoda............96 V gozdu............1Ü3 Na počitnicah. (Pri stričku).....129 Stari dedek ribe lovi.......145 Veseli deček..........160 Polna luna - prvi krajec. (Priloga k 10. št.) K polnočnici..........193 v Časopis s podobami za slovensko mladino. : S prilogo „Rngelček". :: V Ljubljani, dne 1. januarja 1909. NAGROBNA VRBA. TJa gorice, na poljane ' padajo snežinke; šibke vejice težijo vrbe-žalostinke. Do grobov se vrba klanja, mrtvecem šepeče : „Sladko spati je pod zemljo, nimam jaz te sreče! Prej je ostra burja vila, zdaj me metež tlači, In pritiska me na zemljo in mi lice pači. Vas pa več nobena vihra iz miru ne vzdrami; Sladko spite brez bridkosti kakor v sanj omami. Tudi jaz želim, želim si sladkega pokoja, kakor potnik, ki utrudila težka ga je hoja. Padajo snežinke bele; vrba polna jada — — pod ogromno snežno pezo na grobove pada. M o kriški. ZA NOVO LETO. j^akor starček sivolas, ) je umrlo staro leto; ah, umrlo in minilo je za večni čas! Mnogo joka, mnog smehljaj je prineslo staro leto; joka dosti le lenuhom, pridnim malokdaj. Saj, če pridnosti je svest, kdo bi mogel pač jokati, ko bogastvo je največje mirna, čista vest! Bogumil Gorenjko. ZA PRENOČIŠČE. Povest. — Napisal Juraj Pangrac. I. roparjev Blaž iz Žabje luže je pohajal že tretji teden delat v neko tovarno v Ljubljani. Tam je imel, kakor se je rad pobahal, dobro službo. In vse je bilo dobro; samo to je bil križ, o, velik križ, ker je iz Žabje luže tako daleč v Ljubljano — se reče, če se mora hoditi peš, zjutraj dol, zvečer pa zopet nazaj, kakor je delal Biaž. Kaj menite. štiri ure hoda navsezgodaj v mesto, ondi cel dan robotati, zvečer zopet štiri ure trapati nazaj v vas, in to — razen nedelj in praznikov — dannadan, to niso mačkine solze ! Kroparjevemu Blažu so sicer oponašali mlečni in porogljivi vaški navihanci, češ, da ne ume več kot hruške peči, a vendar-le se mu je posvetilo v trdi njegovi butici, ko je že tretji teden vsak večer capljal po štiri ure hoda daleč domov v Žabjo lužo, drugo jutro pa zopet navsezgodaj nazaj v mesto — da to nikakor ne gre več, da se mora ta reč kako prenarediti in preurediti. „Hm," je dejal, „kdor ima količkaj v glavi, lahko preudari, da mora zdelati človeka, ako ranca dannadan zvečer v domačo vas, zjutraj pa spet nazaj v tovarno." „Hm," je dejal in rekel, „saj je še črevljev škoda," je dejal, „kaj šele mene, ki sem za podplat višje postavljen, kadar sem obut in grem iz Ljubljane ..." O tem je bil torej Kroparjev Blaž gotov, da se ta reč mora kako prenarediti. In tudi o načinu, kako bi se naj prenaredila (a reč, ni ugibal niti za trenutek. Kaj bi druzega: v Ljubljani je treba dobiti prenočišče, pa je mir besedi. In tam ostane čez noč Blaž, pa mu ne bo treba več brusiti peta dannadan gorindol : in reč je prenarejena in presukana na pravo stran, pa je amen ! Ovbe, saj vendar imajo v Ljubljani otep slame, da mu ga vržejo kam pod peč; ali pa imajo svisli in hleve, kamor zleze Blaž in se zarije v mrvo in prespi vso noč! Tako naj bi se ta reč prenaredila, pa bi bilo vse v redu. Ali govoriti je lahko, to je res ; toda storiti in dobiti tako prenočišče v Ljubljani, ovbe, to je pa druga reč, čisto drugačna kot na kmetih, to rečem. O tem se je Blaž zadosti poučil. Ko je prve dni Blaževe službe v Ljubljani kar prihrumelo po končanem dnevnem delu delavcev iz tovarne, tako da je bilo naenkrat vse črno na ulici, in se je tudi on srečno prer.I v tej gnječi na cesto, ni odhitel naglih korakov na dom, kakor drugi, nego je obstal sredi ceste in se je zagledal v velikansko tovarniško poslopje pred seboj in pa v hiše, ki so se vrstile na obeh straneh ceste. In si je mislil Blaž: „E, ne bo težko dobiti postelje : toliko je hiš in tako prostorne so ! Pa kaj — saj meni še treba ni postelje : otep slame v hiši, to je zame ; ali pa mi pokažejo na hlev ali v svisli." 2 »Si Tako si je mislil Blaž in je jel ugibati sredi ceste, v katero hišo bi stopil, da bi poprosil za prenočišče. In ko se je naposled odločil, da stopi v tisto tik tovarne, je šel bliže. A ko je pregledal hišo Čisto od blizu, se mu je naenkrat zazdela pregosposka in preimenitna, in si ni upal stopiti noter, da bi poprosil za prenočišče. Pa se je vrnil zopet na sredo ceste in je ugibal dalje, v katero hišo bi stopil. In je čakal ondi dolgo, razgle-daval je in ugibal, kam bi stopil, a se ni mogel odločiti, kje bi poprosil. Vse hiše so se mu zdele preimenitne, pregosposke. Ena lepša od druge, da takih še ni videl živ dan ne. In si je mislil Blaž: „Kaj bi Stalin gledal, ko se pa ne moreš odločiti, kam bi stopil, kje bi poprosil." In se je obrnil Blaž in je rekel: „Blaž, storiš pa jutri to, ko že vse razgledaš." In Blaž je pokimal z glavo, udaril z nogo, pa naglih korakov odhitel proti Žabji luži. In tako se je zgodilo tudi drugi in tretji dan. Četrti dan pa si je rekel Kroparjev Blaž, tako si je rekel: „Lej ga no, nič več ne boš lazil dannadan domov, zakaj to je le prehuda; samo ob sobotah večerih boš hodil za-naprej k ljubi materi v Žabjo lužo ; ob pondeljkih jutrih pa navsezgodaj zopet nazaj v mesto ; druge dneve boš pa ostajal čez noč v Ljubljani. Ne more biti drugače; kaj se hoče!" Tako si je rekel četrti dan Blaž, ko je zopet zastal sredi gnječe na cesti in je bulil v obširna in razsežna tovarniška poslopja in v druge hiše na obeh straneh ceste ter ugibal, kam bi stopil, kje bi poprosil prenočišča. In ko so se razšli tovarniški delavci in je zaostal on sam še na ulici pred tovarno, si je mislil : „Uh, toliko je hiš in tako prostorne so — ne bo težko dobiti prenočišča; pa jaz ne bom izbiral: v prvi se oglasim, pa je amen." In je stopil Blaž v prvo hišo tik tovarne, lepo in prostorno, in je dejal: „Slišite, iz Žabje luže sem, Kroparjev Blaž sem, pa delam tukaj v tovarni, dobro službo imam. Pri vas bi rad spal, če bi ne bili hudi; pri vas v vislih ali na hlevu ali na otepu slame v hiši ali pa kar zunaj v veži; se reče, če dovolite." Imeniten gospod z mestnimi manirami, ki ni poznal dosti kmetiških navad in življenja po deželi, je vstal od mize, prelepo pregrnjene, ko je prištorkljal Blaž v sobo, storil nekaj korakov gorindol, potem pa se raz-koračil pred ptujcem, ki prosi za prenočišče ali kaj, si pogladi! lepo dolgo brado ter odgovoril Blažu nekam začudeno, z nasmeškom okoli usten: „Kaj želite? Jaz vas ne razumem; govorite glasneje!" In Blaž, ki si izprva ni upal skoro prestopiti, tako ga je prevzel tisti blišč in lepota gospodovega stanovanja, in je stal mirno na svojem mestu, kakor v cerkvi — Blaž je požrl v zadregi debelo slino. Potem pa se je odkašljal in je dejal krepko in na glas, zakaj mirno in tiho ni mogel govoriti, tako je dejal: „O, razumeli me boste kmalu, gospod!" Zdajci se je ojunačil in je iznova govoril: „Vidite, iz Žabje luže sem, Kroparjev Blaž sem. Ne želim pa prav nič ne, samo prosim: lejte, ne smem biti preošaben! Ohte, prostorna je vaša hiša ; večja in lepša kot šola in župnišče pri nas doma. Pa kaj bi pravil: mislim, da bi se prav nič ne poznalo, ko bi še ® 3 i® t* mene vzeli pod streho! Nisem nič izbirčen: otep slame tamle v kotu, ali pa kar v veži, in spal bi kot minister pri cesarju. Če pa ukažete na hlev ali v svisli, tudi ne rečem, da ne grem: še prav rad spim od zunaj. V tovarni sem dobil delo, bo dober zaslužek, nič ne rečem ; in pri vas bi pa rad spal, se reče, vas prosim, ako bi ne bili hudi zavoljo tega ..." Gospod je uvidel, da ima opraviti s preprostim človekom, ki je morda to pot prvič v Ljubljani in gleda velike hiše v mestu, pa misli, da morajo biti tam zadaj tudi veliki hlevi, obširne svisli in druga gospodarska poslopja, kjtr se da prosto In poceni prenočiti, kakor v domaČi vasi. Zato reče: „Dragi moj, če hočete v mestu prenočiti, glejte, ondi tretja hiša! Tja pojdite in se oglasite za prenočišče!" In pokaže mu dobro znano gostilno „Pri starem mizarju" v Ljubljani. „Ne zamerite gospod, ali ni tam gostilna?" „Kajpada! Kje pa hočete prenočiti? — Pojdite lepo v gostilno, naročite si ondi večerjo, potem pa poprašajte še za prenočišče." „Moj Bog, menda ne bom koj prve dni posedal po gostilnah in zapravljal denar, težko prisluženi in nikoli dovolj premišljeno izdani denar? Kaj bi pa mati rekli doma ! — Gospod, kaj bi ugibala, kar pri vas ostanem, pa je. Nič se ne bojte, nisem umazan: Kadar bodo plačevali v tovarni, ne rečem, da bi ne plačal pol litra za vas, in nič za to, čeprav še vogal kruha povrhu. Dela pa tudi ne boste imeli z menoj, kaj še? Sam bom nosil slamo v hišo ali vežo, kamor boste veleli, in sam bom pometal za seboj. Saj bom utegnil . . . Veste, pa še raje vidim, da bi si kar v veži postiljal; tukaj v hiši imate čedno, kakor v cerkvi: ne upal bi si sezuti škornjev, kajše zakašljati in pljuniti po tleh . . ." Gospod ni vedel, ali bi se jezil ali smejal. Pa bolj mu je Šlo na smeh; zakaj grizel si je ustnice in ni dolgo nič odgovoril. Blaž pa je bil tedaj trdno uverjen, da je prenočišče že dobljeno, udobno in ceneno, tik tovarne v veliki in prostorni hiši. „O, to bodo mati veseli!" si je mislil natihem ; potem pa, ko gospod le še ni odgovoril ne tako ne tako, in je dokaj časa samo gledal v Blaža, je pa ta to reč tako razložil, da mu hoče dati gospod kar v hiši kot. Tedaj je pa slekel Blaž rokavnik, ga zložil in zgrnil in položil v kot ter sedel nanj, rekoč: „Gospod, jaz vam povem, prve gobe, ki najdem po žabjeluških gozdih, prinesem vam ; pa tudi žab vam nalovim v postu, ki jih gospoda rada jé, meni pa ni nič zanje. Zakaj, jaz hočem, ker sva se zdaj prijazno in prijateljsko domenila zastran prenočišča, da tudi zanaprej ostaneva prijatelja. . „Ampak, prijatelj moj, tukaj ne morete prenočiti, jaz nimam postelj za ptujce," je dejal naposled gospod, smeje se in vedno zroč v čudnega gosta. Blažu se je mehko storilo okrog srca. „Lejte, še postelj bi mi dal ta bradati, dobri gospod, ko bi bila le katera odveč v njegovi hiši in pripravljena za ptujega človeka," si je mislil, nato je dejal: „Gospod, rečem vam, na postelji sem malokdaj spal. Zastran tega bodite kar brez skrbi; jaz sem na vse navajen. Zame je dobro, kakor je. Še zunaj na cesti bi C23 4 zaspal, če bi ne bilo drugače, in bi me pustili ljudje pri miru. Kaj šele tukaj v hiši ali pa v veži, kjer je vse tako čedno zlikano. Gospod, rečem vam, kar zadovoljen sem s temle kotičkom, kjer bi rad bil podnevi, da bova skupaj in se še kaj pomeniva ; za ponoči je pa zame še veža predobra. „Ali to nikakor ne gre, da bi tukaj prenočevali." „Oh, gospod, nikar si tega ne vtepajte v glavo. Vi ste predobrega srca ; boste videli, šlo bo, šlo, pa še prav dobro. Zvečer se vležem in zaspim, zjutraj se pa zbudim, kadar bo treba vstati. In če bo malo bolj trdo v veži, kaj mi mar ! Saj tega ne bom vedel, ko bom spal ! In do jutra, ko pohitim v tovarno, bi že tudi pozabil. Nič se ne smejajte, boste videli, da pojde, pa še prav dobro." „Ampak jaz vam ne pustim v veži spati! Ste razumeli!" „O, razumel, razumel! Kaj bi ne, ko tako glasno in razločno poveste, da bi vas moral slišati, ko bi bil tudi gluh. Ali rečem vam, Kroparjev Blaž ni gluh ! Dobro slišim, to je res. Toda, če ne pustite v veži spati, če mislite, da je pretrdo ali premraz tam, saj ne rečem, da bi ne prenočeval tukaj v sobi. Ali to vam rečem : pri vas je tako lepo, da bi ložje molil v sobi kakor spal. Pa kakor je vaša volja ; jaz se ne bom prerekal, kakor ukažete : ali v veži ali pa v sobi, — zame povsod dobro." Gospodu se je to razgovarjanje zdelo že sitno. Okrenil se je ter premeril parkrat sobo gorindol. Potem pa se je ustavil zopet pred Blažem, ga pogledal resno in dostojanstveno ter mu rekel precej trdo : „Ne v sobi, ne v veži, ne kje drugje ni prostora pod mojo streho za Kroparjevega Blaža . . ." Blažu je zaprlo sapo. Pogledal je gospoda z dolgo brado in le nekaj zajecal. Zakaj ni mu šla beseda več iz ust, ko so naenkrat zagledale njegove strmeče oči na gospodovem obrazu, kjer je pravkar še tako lepo in mehko sijalo mlado solnce, črne, pogubonosne oblake. In Blaž je pobral svoj rokavnik v kotu, ga vrgel preko rame in naposled rekel z bolj tihim glasom: „Gospod, ne zamerite, jaz sem menil, da mi le postelj ponujate, ko ste mi branili v veži postiljati ! Pa zdaj vem, kakšne so vaše misli: pri vas torej ne dobim prenočišča? Kaj se hoče, imate že svoj prav; jaz vam nič ne zamerim, pa tudi vi ne bodite hudi. V Ljubljani je toliko hiš, velikih in prostornih, in ura še ni pozna, bom že dobil še prenočišče. Pozdravljeni! In še enkrat vam rečem: nič ne zamerite!" In Blaž je prijel za kljuko, da bi šel. A tisti gospod ga ustavi, rekoč: „Blaž, bržčas še niste dosti hodili po svetu in vam razmere v mestu niso znane. Tako vam povem, Kroparjev Blaž, ako hočete stanovati v mestu, si morate stanovanje najeti . . ." „Gospod, jaz ne potrebujem stanovanja. Jaz želim samo majhen kotiček, kjer bi prebil noč, drugega nič." „1 no! Prenočišča vam je treba!" „1 kajpak! Zato sem pa stopil sem k vam in poprosil; pa že ni nič!" „Ampak jaz ne oddajam ne postelj ne prenočišča ne kotičkov, kjer bi se dalo prespati noč. Pa tudi mestni prebivalci so takih misli." In potem cé? 5 »5D je še poučeval Blaža tisti gospod, da je v Ljubljani mnogo hiš, lepih in prostornih, a v vsaki hiši je ljudi kakor mravelj v mravljišču, tako da je domala vsak kotiček že zaseden. To se Blažu ni dosti zdelo verjetno; saj je videl dosti praznega prostora, n. pr. v veži, že kar pri tem gospodu, a je previdno molčal ... ; gospod ga je pa dalje poučeval, kod je treba iskati prenočišča v Ljubljani, in da je treba plačati za vsako noč toliko in toliko. „Oho, tistega pa ne," je ugovarjal Blaž, „da bi plačeval za prenočišče toliko in toliko! Gospod, toliko hiš je4v Ljubljani, in velike so, prostorne tudi, bo že še za Kroparjevega Blaža prostora v njih! Kaj bi! Poprašam v drugi hiši, v tretji . . .; e, en kotiček se bo že iztaknil, prenočišče bom že dobil, kaj bi tisto!" . . . Tako je dejal Blaž, se poslovil od bradatega gospoda, ki ima veliko in prostorno hišo, tik tovarne, kjer bi bilo tako udobno prenočevati, — stopil na ulico ter ogledaval iznova lepe in prostorne hiše na obeh straneh ceste in ugibal, kam bi zdaj. Pa ni dolgo ogledaval, pa ni mnogo ugibal; kar v drugo hišo je stopil. In ko je tudi tam slabo naletel, je poprašal v tretji, četrti ... a nikjer ni ubral prenočišča, ki bi bilo po njegovih željah. Povsod so zahtevali denarja, denarja ... o tem pa je Blaž tako nerad slišal! In ko je stopil Blaž v zadnjo hišo, ki jo je še odločil za povpra-Šanje, je bil zaradi brezuspešnega poizvedovanja že precej unevoljen. Ko so pa tudi tam zahtevali zopet plačilo za prenočišče, je bil že Blaž kar precej iz sebe. Začutil je v svojem srcu, da so v Ljubljani sami pravi Judje doma ... od tistega rodu, ki so križali samega Zveličaja. In Blaž je začel očitati ljudem, da niso krščeni, ampak neumniki. Pa je pristopil tedaj mož pravice predenj, ga prijel trdo in ga scesljal na cesto . . . O, to je giedal Blaž, ko mu je mož pravice bral sredi dolge Ljubljane levite. Ko je pa Blaž tudi to prestal, je rekel nevoljno: „Kaj se bom pre-rekaval s to mestno gospoščino; figo, nič več ne poprosim v Ljubljani za prenočišče!" In je pljunil v tla, rekel mestu in možu pravice: z Bogom! — pa jo ubral po Dunajski cesti čez Posavje, črnuški most, Gameljne in Skaručno domov v Žabjo lužo. Pač bi bil imel bliže, ko bi jo bil mahnil preko Št. Vida in Šmartnega domov. A kaj, ko se je pa moralo po tej poti iti čez tacenski most, kjer je bilo treba plačati od osebe dva stara krajcarja mostnine. Da bi se temu izognil in ne izdajal po nepotrebnem denarja, je naredil Blaž velik ovinek in jo je uprasnil rajši preko črnuškega mosta v Žabjo lužo. ("Dalje prili.) 6 »3 ZIMSKE PESMI. Pa jih ni na zemlji bolj otožnih gričev, kot so naši griči v zimskih dneh. Iz zimskih dni. 1. Sneg in sneg povsodi, in nad snegom megla. Videti ni solnca zlatega. Le tam v temnem gozdu čuje se ječanje. Smrt gre z ostro koso prek zemlje. 2. Prek zemlje je šla mrzla smrt z nabrušeno kosó in je odela v hladen prt dolino in goró. Nad velikanskim prtom tem pa pleše burja ples, in temni gozd z orkestrom vsem igra ji besno vmes To valček ni, to polka ni, kar burji gozd igra. To le vzdihljaji so glasni — kdor jih umeti zna. Kjer pasla se živinica, pastirček glasno pel, zdaj prazna je planinica, na nji pa snežec bel In kot grobovi kočice iz snežeca štrle. In kot voščene svečice jim okenca bleste. Osamljen potnik, solz rosan, po snegu v noč hiti. Li ve, kje najde topli stan, kje zjutraj se zbudi? — Vstani solnce zlato in oprosti griče spon ledenomrzlih in težkih. 4 Daj jim4 daj prostosti tako zaželjene. Reši jih, ah, reši, mrtvih dni. Grički, potrpite ! Kmalu vstane solnce. S solncem pa vam dojde i pomlad. Janko Poldk. Zimsko solnčece. „O zlato, gorko solnčece, zakaj se več ne smeješ — ko mrzla zima smeje se, zakaj nas ne pogreješ? Saj preje si tako ljubko gorko poleti grelo, smehljalo in igralo se na polju tak veselo . . „Kako veselo grelo bi, vsem vstreči ni mogoče — ko žarkov svet se veseli, pa beli sneg se joče . . ." Stanko. rs? 7 Zimske slike. Tam na beli veji poje črni vran, poje tak otožno — lačen, ves bolan v jasen, zimski dan: „Kra, kra, kra, kra, kra. O ti mrzla zima, kaj si spet prišla? Kaj si spet nasula po logeh snega — in pa, kaj še boš ga, preden boš odšla? Kje je košček zame -sama lakota ! Ah, le mraza mnogo in ledu, snega! Kra, kra, kra, kra, kra.. Mraza veja poka, težka od snega, nänji tužno kroka že večera dva gladni, lačni vran — kroka tak mrtvaško v jasni zimski dan ,. . 2. Čez sneženo plan črn je zletel vran . .. Kam letiš pač, vran? Tam ni nič vasi, živeža tam ni; snežna le ravan razprostira dlan daleč naokrog. Kam letiš pač, vran?! In zavreščal je: „Kam hitim, oj, kam, revež sam ne znam! Lakota je tu, zima, mraz je tu. Zdaj se selim proč, kam pač, sam ne znam." E, ko vedel bi, kam bežiš, o vran, ne bi selil se čez sneženo plan, ne bi letel čez biserno ravan. 3. Berač po cesti drsa, ves lačen in bolan, teži mu žalost prsa in stiska mu srce. Vasica tam v daljavi, vasica na planjavi v meglici biserni. Ah, to je vas njegova! In pridejo spomini, spomini tako lepi, spomini žalostni tako: Ah, tamkaj na planini kot dečko je igral! Planine vse njegove bile so, ravnine vse njegove bile so ! Tam pasel jančke mehkorune je. A zrastel je — vojak postal. In bil je boj krvav in v boju on je pal Vzel levo nogo mu je strel, ah, ni življenja z njo mu vzel — no zdaj je pač berač, ubožen in bolan —" Čez belo srebrno ravan ne leta nič več vran; čez siromakovo srce pa trpka misel gre, da bi razlila v tih se plač. Po cesti drsa ves lačen in bolan v vasico rojstveno — berač. Bogumil Gorenjko Sirota Peter. Od severa piha hud veter, in tuli osorno, strašno; pa cesti sirota gre Peter, solzno je njegovo oko. Pa vpraša ga veter viharni: „Oj kam, zapuščena sirota — zameti so hudi, nevarni — kam vodijo tvoja te pota?" „„Hudo je, hudo je siroti, ki nima ne majke, očeia! Nestalna njegova so pota, povsod se mu žalost obeta! Ne vem, oj dobrotni ti veter; kam grem naj, ti veter, povej!"" Zaplakal sirota je Peter, a sever je tulil naprej. Bogumil Gorenjko (S3 8 £5) A -^Jvò TVCCa ify.f. $/><>Ze> Računska zastavica. (Priobčil S. M. Vranskl ) Gostilničar je imel v svoji prostorni vinski kleti ob štirih straneh razpostavljene sode v sledečem redu: Ob vsaki steni se je naštelo po deve! sodov. Pride pa k temu gostilničarju sosed ter ga prosi, naj mu še njegove štiri sode spravi v svojo klet. Gostilničar je precej voljan mu ustreči in mu tudi pokaže, koliko ima svojih sodov na vsaki strani. Po preteku nekaj tednov pa pride sosed po svoje štiri sode. Kako se začudi in pre-slraši, ko mu ukanljivi gostilničar utaji, češ, da mu niti enega soda ni dal v shrambo. Prime ga za rako in mu veli, naj prešteje sode na vsaki strani. In glej, res je bilo na vseh štirih straneh po devet sodov 1 Kako jih , je premeteni gostilničar neki razvrstil s sosedovimi sodi vred. Šaljivo vprašanje. (Priobčil „Internus".) Kako se more zapisati zima brez m? (Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.) Vabilo na naročbo. Vsem prijateljem in pospeševateljem našega lista se srčno zahvaljujemo za dosedanjo naklonjenost ter jih prosimo, naj nas še nadalje blagohotno podpirajo z naročevanjem in priporočevanjem. Cena ,, Vrtcu" in „Angelčku" je skupno 5 K 20 h. „Angelček" se oddaja tudi posebej in stane na leto 1 K 20 h. (Na deset izvodov pod skupnim zavitkom se daje eden po vrhu.) — Naročnina in vsi spisi, namenjeni „ Vrtcu" in „Angelčku", naj se pošiljajo, kakor doslej, z naslovom; Anton Kržič, c. kr. profesor v Ljubljani, ali: Uredništvo „Vrtčevo" (Sv. Petra cesta št. 78). V Ljubljani se lahko naroča tudi v „Katoliški Bukvami". Priporočamo v nakup tudi poprejšnje letnike, ki se odslej dobivajo v „Katoliški Bukvami", in sicer: 1. „ Vrtec", letnik 1889 -1891 in 1893—1907, vezan po 3 K. - 2. „Angelček", II.—XV. tečaj, vezan po 80 h. — 3. „Mladinskiglasi", uglasbil P. Angelik Hribar (ponatis iz „Angelčka") I. zv. (s slikami) dvoglasno po 24 h, H. zv. čveteroglasno po 40 h in III. zv. dvo-, tri- in čveteroglasno po 40 h. — 4. „Nedolžnim srcem", pesmi s slikami (ponatis iz „Vrtca" in Angelčka"J po 1 K 20 h kart. in 1 K 45 h lično v platnu. — 5. „Iz raznih stanov", speval Taras Va-ziljev. Z dodatkom „Urban iz Ribnice". Cena 25 h. Le „ Vrtec" in „Angelček" 1908 se dobivata tudi pri uredništvu, in sicer „ Vrtec" po 4 K in „Angelček" po 1 K vezan. Letna naročnina naj se blagovoli naprej plačevati in kmalu poravnati, kjer je še kaj zaostalega. „Vrtec" izhaja 1. dné vsakega meseca in stoji s prilogo vred za vse leto 5 K 20 h, za pol leta 2 K 60 b — Uredništvo in upravništvo Sv. Petra cesta št. 78 v Ljubljani. Izdaje društvo „Pripravniški dom". — Urejuje Ant. Kržič. — Tiska Katoliška Tiskarna v Ljubljani, GÌS! 16