Stev. 614.	1931.
II.
OGLASNIK LAVANTINSKE ŠKOFIJE
Vsebina: 16. Dvajseta obletnica škofovskega posvečenja prevzvišenega Nadpastirja lavantinskega. — 17. Molitve za naše brate izven Jugoslavije. — 18. Rasztava cerkvenih para-mentov in posod v Ljubljani. — 19. Vojaški grobovi.
16.
Dvajseta obletnica škofovskega posvečenja prevzvišenega Nadpastirja lavantinskega.
Na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1931, preteče dvajset let, odkar je bil naš prevzvišeni gospod knezoškof, Mons. Dr. Andrej Karlin, v starodavni cerkvi sv. Justa v Trstu posvečen za škofa.
Med lani izdanimi govori sv. Avguština se nahaja pridiga, ki jo je imel veliki škof in cerkveni učenik pred svojimi verniki na obletnico svojega škofovskega posvečenja. V tej pridigi je dejal: »Ad laetitiam venistis, natalis hodie episcopi dicitur — k veseli slavnosti ste prišli, rojstni dan vašega škofa se danes obhaja«.
Da, veseliti se moramo dneva, ob katerem je naš od Boga nam postavljeni Nadpastir prejel polnost višeduhovniške časti in oblasti. Ta dan nam kliče v spomin resnico, da so katoliški škofje po božji uredbi pravi nasledniki apostolov. Ta dan nas spominja neštevilnih milosti in nebeških dobrot, ki jih verniki dobivajo od Boga po škofovih rokah. Le tisti duhovniki smejo namreč sveto mašo služiti, pridigovati, spovedovati, svete zakramente deliti, katere pristojni škof za to posveti in katerim on da dovoljenje in oblast za izvrševanje duhovniške službe. Ta dan nas slednjič opominja na našo dolžnost, da moramo živeti po navodilih svojega škofa in da moramo, kakor je pisal sv. škof in mučenec Ignacij Antiohijski vernikom v Efezu, s škofom soglašati, kakor soglašajo med seboj strune na citrah.
Naš prevzvišeni Nadpastir je spočetka vodil tržaško-koprsko škofijo, lavantinska škofija mu je izročena zadnjih osem let. Lani smo slovesno obhajali njegovo zlato sveto mašo. Kakor takrat, tako hočemo sedaj, ob obletnici njegovega škofovskega posvečenja, vsi, duhovniki in verniki, pomnožiti svoje molitve, naj nam Bog ohrani našega Nadpastirja in naj mu s svojimi blago-dari vrača milosti, ki nam jih on posreduje po svoji višeduhovniški službi. Obenem bomo obnovili svoje dobre sklepe, da hočemo z vzglednim krščanskim življenjem delati veselje svojemu škofu in Njemu, ki ga on zastopa, božjemu Zveličarju.
Pomenljiva obletnica naj se proslavi tako:
1. Četrto postno nedeljo, dne 15. marca 1.1., naj se vernikom oznani, da je prihodnji praznik sv. Jožefa obenem dvajseti spominski dan, odkar je prevzvišeni Nadpastir lavantinski bil posvečen za škofa, in naj se isti povabijo, da zanj darujejo svoje molitve, dobra dela, zlasti sveta obhajila.
2. Na Jožefovo, 19. marca, naj se v vseh župnijskih in samostanskih cerkvah v pridigi pred glavno službo božjo verniki opozorijo na pomen dneva, po sveti maši pa naj se zapoje zahvalna pesem z molitvijo za škofa.
(Cerkveni molitvenik, V. in O, str. 114, molitev str. 117). — V ostalem velja določba v direktoriju str. 53.
3.	Med škofijskimi zavodi je našemu Nadpastirju najbolj pri srcu dijaško semenišče, iz katerega pričakujemo dobrega duhovniškega naraščaja. Prav ta zavod povzroča vsled pomnoženega števila gojencev in nujnih popravil največje skrbi, da ga ne bo mogoče vzdrževati v sedanjem stanju, ker redni dohodki za to ne sežejo. Prevzvišenemu Nadpastirju bo skrb olajšal in srce razveselil, kdor se bo ob njegovem škofovskem jubileju z večjim ali manjšim prispevkom spomnil dijaškega semenišča. Tozadevni darovi se morejo vpo-slati po položnici ček. rač. štev. 10.844 kn. šk. konzistoriju, ki upravlja seme-niško imetje. Darovalci se bodo zabeležili kot posebni dobrotniki prepotrebnega škofijskega zavoda.
»Molimo za našega škofa Andreja:
Gospod ohrani in varuj ga vsega hudega!«
V Mariboru, dne 25. februarja 1931.
Ivan Jožef,
pomožni škof in gen. vikar.
17.
Molitve za naše brate izven Jugoslavije.
Častitim duhovnikom in dragim vernikom lavantinske škofije.
Od predsedništva škofijskih konferenc v Zagrebu sem prejel naslednjo okrožnico:
Št. 39/Pr.
Naš Odrešenik Gospod Jezus Kristus je ob raznih prilikah napovedal učencem silne boje in silna preganjanja, ki jih čakajo na svetu. (Mat. 10, 16. in nasi.; 24, 8. in nasi.; Mark. 13, 9. in nasi.; Jan. 16, 33.; 17., 14.). Tako je razkril vso bodočnost svojega kraljestva. Nasprotstvo namreč med kraljestvom Kristusovim, t. j. Cerkvijo Kristusovo in svetom je tako globoko, kakor je globok prepad med Kristusovim duhom, Njegovimi načeli in med načeli tega sveta; zato se ne prenehajo spolnjevati besede Odrešenikove: »Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej ko vas.« »Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas.« (Jan. 15, 18. 20.). In resnično! Od svojega začetka pa skozi vsa stoletja je imela Cerkev pri izvrševanju svojega božjega poslanstva brez prestanka boje s svetom. Enkrat tukaj, drugič drugje, se stavijo širom sveta njenemu delovanju zdaj večje, zdaj manjše zapreke, da, še celo s krvavim preganjanjem se je hotelo in se še hoče povsem zatreti njeno delovanje. Sami smo bili nedavno priče krvavih preganjanj, ki so še pred kratkim besnela proti duhovnikom in vernikom v Mehiki. A še danes slišimo o naravnost satanskih zločinih, ki jih proti Cerkvi, proti vsaki veri in celo proti samemu Bogu izvršuje ruski boljševizem. Toda, čeravno ne tako krvavo, se omejuje in tlači tudi v drugih krajih svoboda Cerkve v izvrševanju njenega božjega poslanstva. Tako mora katoliška cerkev v Litvi vzdrževati veliko preizkušnjo. Prav tako zabranjujejo državne oblasti v Grčiji, v nasprotju s svobodo in pravico Cerkve, katoliškim vernikom poslušati evangelij v materinem jeziku, duhovnikom pa vršiti cerkvene obrede tako, kakor to zahteva Cerkev. A nič boljša ni usoda naših bratov po krvi in po jeziku, Hrvatov in Slovencev, ki so vsled mednarodne pogodbe pripadli Italiji. Skoro vsi duhovniki in učitelji slovenske narodnosti so izgnani, a onim,
ki so še ostali, se zabranjuje rabiti hrvatski in slovenski jezik v šoli in cerkvi. Ni torej nikogar, ki bi učil otroke verske resnice in Kristusov nauk v materinem jeziku, ki ga edino razumejo. Verniki ne smejo očitno moliti k svojemu Bogu v hrvatskem ali slovenskem jeziku; a duhovnike, ki bi se drznili pridigovati v narodnem jeziku, vlačijo pred sodišča, kakor zločince.
Žalostna je v resnici njihova usoda, a njihova bolest se prijemlje tudi naših src, ker so nam bratje, ne samo po veri, ampak tudi po krvi in po jeziku. To bolest čutimo tem huje, ker vemo kot katoličani, kako velik greh je kršenje naravnega in božjega zakona. Ker je Gospod Kristus zapovedal svojim učencem, naj	»učijo	vse	narode«	(Mat. 28, 19.), »naj oznanjujejo evangelij
vsemu stvarstvu«	(Mark.	16,	25), ker	je učil sv. Pavel: »Vi ste po veri božji
otroci v Kristusu	Jezusu.........« »Ni	več Juda, tudi ne Grka; ni več sužnja,
tudi ne prostega;	ni več	moškega in	ne ženske; kajti vsi ste eno v Jezusu
Kristusu.« (Gal. 3, 26. in nasi.), je jasno, kako hudo grešijo oni, ki z nasiljem zabranjujejo, da bi prodrl Odrešenikov nauk v srca in v duše odraslih in nedolžnih otrok v onem jeziku, ki jim je edino razumljiv.
Popolnoma razumljivo je, da vsled nasilja, kateremu so naši sonarodnjaki izpostavljeni, tudi v Italiji čutijo globoko bolest vsi, ki resnično ljubijo Cerkev, njeno svobodo in njen napredek; katerim rešitev duš velja več, kakor naravnost poganska načela šovinističnega nacionalizma. Tako se je sv. Oče večkrat dvignil, da brani naše preganjane brate in kolikor je bilo v njegovi moči, je v lateranski pogodbi zaščitil uporabo hrvatskega in slovenskega jezika pri katehezi šolskih otrok in pri javnem verskem pouku v cerkvi. Enako so tudi nekateri škofje odločno nastopili proti državnim oblastim, da branijo okrnjene pravice naših sonarodnjakov. Toda oblasti, zaslepljene od poganskega nacionalizma, nočejo uvideti in popraviti težkega kršenja naravnega in božjega zakona! Jasno je torej, da se v takih razmerah nahaja vera naših sonarodnjakov v težki preizkušnji in da so verniki sami v nevarnosti, da v verskem in moralnem oziru popolnoma propadejo.
Predragi verniki! Božja Previdnost vlada svet in ničesar se ne zgodi na svetu, česar sveta božja volja noče ali ne dopusti. Toda po Gospodovi volji lahko tudi mi vplivamo na razvoj dogodkov na svetu — in sicer z molitvijo. Sveti evangeliji na več mestih pričajo, da je sam Odrešenik molil v templju, po domovih in na gorah, da je celò po cele noči prebedel v molitvi. Tudi svoje vernike je večkrat opominjal k molitvi, naj nikdar ne prenehajo moliti. Obljubil je tudi, da nam bo nebeški Oče dal, karkoli bomo prosili v Njegovem imenu. (Jan. 16, 23.). Še več! Odrešenik pravi: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mat. 18, 27.). Kadar se torej v skupni in še bolje v javni molitvi obračamo k Bogu, tedaj se sam Odrešenik v molitvi združi z nami. S kakim zaupanjem se torej smemo v svojih očitnih molitvah obračati k Bogu za one, ki so preganjani in skušani, ter za svobodo svete Cerkve v izvrševanju njenega božjega poslanstva. V tem zaupanju nas še potrjujejo besede našega Odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa, s katerimi je zaključil svoj govor na učence pri zadnji večerji, rekoč: »Na svetu boste imeli stisko, ali zaupajte, jaz sem svet premagal.« (Jan. 26, 33.).
Zato odrejam sporazumno s prečastitimi jugoslovanskimi katoliškimi škofi, da se 19. marca, t. L, na praznik sv. Jožefa, Variha katoliške Cerkve, ali kjer se ta praznik ne posvečuje, v nedeljo po tem prazniku, v vseh katoliških cerkvah po celi državi opravijo javne molitve za versko svobodo naših sonarodnjakov. Zato se naj po sv. maši ali pri popoldanskih večernicah izpostavi presveto Rešnje Telo ter molijo litanije sv. Jožefa s pripadnimi molitvami.
Duhovniki naj to mojo okrožnico vernikom razložijo in jih povabijo, da v ta namen ne samo ta dan, ampak še naprej stanovitno molijo.
V Zagrebu, dne 30. januarja 1931.
f Anton 1. r., nadškof, predsednik škof. konference.
V zmislu zgornjega poziva naročam za lavantinsko škofijo, naj se četrto postno nedeljo, 15. marca, ali na praznik sv. Jožefa, vernikom prečita, ozir. obrazloži poslanica prevzvišenega gospoda predsednika škofijskih konferenc, ki je zakoniti zastopnik katoliške Cerkve v Jugoslaviji; na Jožefovo pa naj se po predhodnem oznanilu priredi pri popoldanski službi božji molitvena ura pred izpostavljenim Najsvetejšim za versko svobodo naših sonarodnjakov v Italiji, ki so nam bratje po krvi in veri. V isti namen naj duhovniki in verniki do izboljšanja razmer darujejo zasebne molitve in dobra dela.
V Mariboru, dne 1. marca 1931.
f Andrej, 1. r.
škof lavantinski.
18.
Razstava cerkv. paramentov in posod v Ljubljani.
Prevzvišeni gospod škof ljubljanski se je 3. februarja 1.1., št. 598, obrnil na tukajšnji ordinariat z naslednjim dopisom:
»Umetnostno zgodovinsko društvo v Ljubljani namerava letos v začetku junija prirediti razstavo starinskih in pomembnih cerkvenih paramentov in cerkvenih posod. Obrnilo se je s prošnjo na me, da bi to razstavo podpiral in odredil, naj cerkve prepuste dotične predmete škofijskemu ordinariatu za razstavo. Dovolil sem cerkvenim predstojništvom sodelovanje pri razstavi, ki se bo vršila v veliki dvorani škofijskega dvorca v Ljubljani. Imenovano društvo pa me obenem prosi, da bi izposloval slično dovoljenje od škofijskega ordinariata v Mariboru . ..«
V zmislu želje, izražene v zgornjem dopisu, se čč. lavantinskim župnim uradom s tem dovoljuje, da sodelujejo pri nameravani razstavi ter stopijo tozadevno v stik s prečastitim ljubljanskim škofijskim ordinariatom. Stroški pošiljatve ne bodo znatni, ker se skoro vsi predmeti lahko pošljejo uradno in priporočeno škofijskemu ordinariatu, druge stroške pa prevzame Umetnostno zgodovinsko društvo, ki jamči tudi za vsako poškodbo teh predmetov in bo tudi vse predmete zavarovalo.
19.
Vojaški grobovi.
Tej številki »Oglasnika« je priložena okrožnica kr. banske uprave dravske banovine v Ljubljani z dne 9. februarja 1931, II. No. 3559 1 zastran vojaških pokopališč, njih ureditve, vzdrževanja in evidence. Čč. župni uradi naj se ozirajo na zadevna navodila glede prekopavanja vojaških grobov.
Lavantinski knezoškofijski ordinariat
v Mariboru, dne 2. marca 1931.
Izdaje lavantinski knezoškofijski ordinariat. — Urejuje dr. Ivan Tomažič. Tiska tiskarna sv. Cirila v Mariboru.