Vstajenje. Z zemljo, na kateri živimo. je kakor z dobro ženo; bolj ko jo človek izpoznava, bolj se mu prikupuje. Pač se zemlja v teku leta stara, pa v tem se tndi že ponavlja in ob enem že pripravlja na novo življenje. To gre tako leto za letom. Clovek pa torej ne najde lepše podobe za čas, na kateri naa spominja sv. cerkev. — za vatajenje našega Gospoda in Vzveličarja. Moj Bog, kaj so bili zaviati polni Jndje ai prizadjali, da bi ga kakor že koli spravili s poti! Nič jim ni pomagalo, če so ga prav na križ pribili. Še grob, v kateri se je bilo njegovo sv. truplo položilo, so bili zapečatili ter ga z močno strašo obdali, toda on je vstal iz groba, vstal iz laatne oči. Tedaj bilo je vse zastonj! — Več ga zdaj niao umorili, več zdaj njegovega dela, sv. vere,. niao pod pečat djali. Kolikor so si tudi prizadjali, ona je, sveta hči svetih nebes, stopila v avet in ga v malem časn vsega. prerodila, ona še živi, seme sreče, blagra po njem sejaje. To je bilo vstajenje naa e g a V z v e 1 i č a r j a. Prav tako pa tudi ne zadrži nič več zemlje, kedar jo je spomladnje solnce razgrelo, v njenem živijenjn. Mraz, nevihta, suša stori ji škode, toda življenja ji ne vzeme. To je ljuba tolažba kmetovalcu. Uima vzeme rnu eno upanje, ali zemlja živi, daje mu upauje -na drugo žetev, rodi mu drug sad. Prav iz srca privošfcimo to našim kmetovalcem. To je ja vstajfcnje zemlje. 0 tudi naši, slovenaki zemlji nič ne pri zanaša uima, v obče smo Slovenci, kakor da ae rodimo le za nevoljo. Odkar se borimo za naše pravice, šlo nam je že marsikatero upanje po vodi. Naae težnje so skromne, pohlevne, ponižne. V šoli, sodniji, uradniji, na lastnem zemljišču, čemo biti svoji, ne maramo ostati tujcu pod peto. To se vendar ne p*avi Bog ve kaj terjati. Hanj ne terja noben narod za-se. Toda kar je pri. drugih prav, to je pri nas krivo; češ, da smo ,,manj vredni" od drugih. Manj vredni, da, to smo ali le tajas, če se damo drugim ,,vei- vrednirii" pod peto. . Mi smo na svetu, to imamo od Boga, od koga kje le oni Bveč vredni"? Mi živimo pod dveglavim cesar^Sitn orlora, mar le oni ,,ve5 vredni" ne? Njega vzdržuje denar, na katerem se drži pot naših rok, ali je le onih ,,več vrednili" bolji? Njega brani meč, ki ga vibte sinovi naših gora ali je le onih ,,več vrednih" ostreji? Ne; med nami^in njimi ni razločka, ne poznajo ga ni pri davku ni na bojišču, tedaj pa tudi ne gre, delati ga pri pravicah. Mi nečemo nikomur krivice, terjamo pa zato 8 tem večjo p»ravico še za-se pravico. Njo nam priznava zakon države, njo torej smemo in terjamo jo povsod in dosledno. Bolj ko se je zavedamo, bolj jo terjamo in prej nam, poleg pomoči božje, postane ona resnica. Svitli ceaar žele spravo med avoja ljudstva; ministerstvo, ki je sedaj na krmilu, nam ni nasproti; večina državnega zbora priznava pravico naših teženj, tedaj pa pride samo na nas, da atopimo vselej, v pravi čas na noge ter več nikjer nikomur na ljubo ne odstopimo od svojih teženj, od svoje pravice. Tako jih čemo doseči, tako nam naša pravica poatane prej ali slej resnica. To bodi naše vstajeuje! (?)