LETO V. ŠT. 4 (198) / TRST, GORICA ČETRTEK, 3. FEBRUARJA 2000 NOVI SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR/0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 i OB PREŠERNOVEM DNEVU 2000 ■ Kot vsako leto je tudi letos napočil mesec februar, posvečen kulturi, s slovenskim kulturnim praznikom 8. februarja, na dan Prešernove smrti. Vendar se tokratno praznovanje razlikuje od tistih v preteklosti, saj letos štejemo okroglo številko 2000, tako da je npr. katoliška Cerkev proglasila sveto leto. Širši kulturni svet obhaja 250-letnico smrti skladatelja Johanna Seba-stiana Bacha, ožje na Slovenskem pa se spominjamo 200-letnice rojstva pesnika Franceta Prešerna in svetniškega škofa, blaženega Antona Martina Slomška. Obilo iztočnic torej za razmišljanja v razne smeri, ki segajo od pomena glasbene umetnosti, poezije in verskega nauka pa do različnih utemeljevanj slovenske državnostne misli. Znana in že mnogokrat zapisana je ugotovitev, kakšno nezamenljivo vlogo je igrala slovenska kultura v bolj oddaljenih dobah pa tudi v polpretekli zgodovini, ko še nismo imeli svoje države. Navsezadnje so prav slovenski kulturniki, zlasti pisatelji, družboslovci in filozofi bili tisti, ki so pred poldrugim desetletjem postavili temelje moderne slovenske državnosti (tudi s pisanjem vNovi reviji). Zasluge za razmišljanja v tej smeri ima tudi revija 2000, prav tako pokojni Franc Jeza s svojim publicističnim delom. Novi glas je tednik in prvenstveno namenjen slovenski manjšini, zato v tem komentarju namenoma postavljam vprašanje, v kakšni meri je med slovenskim narodom, ne le v zamejstvu in zdomstvu, marveč tudi in predvsem v matični domovini, še živa zamisel skupnega slovenskega kulturnega prostora. Nočem jadikovati, vendar imam občutek, da je ta ideja trenutno nekoliko v ozadju in morda preveč podrejena bližnjemu cilju Slovenije, t.j. vstopu v Evropsko zvezo. V zmoti so tisti, ki mislijo, da je ta zamisel, ob hkratnem opozarjanju na zakonite pravice slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, zapreka v težnjah po čimprejšnjem vstopu. Prav nasprotno je res, saj ni mogoč enakopraven vstop v Evropo ob zanemarjanju dejstva skupnega slovenskega kulturnega prostora. Prav v tem se skriva ploden izziv za ves slovenski narod, z manjšinami vred, ki se bo tako po dolgem času spet znašel v isti politični skupnosti in dobil možnost v veliki evropski zvezi držav, narodov in manjšin igrati aktivno vlogo. Če pa nekoliko kritično premotrimo nekatera zadržanja slovenskih oblasti, zlasti na področju zunanje politike, gospodarstva, znanosti, šolstva in kulture, potem se ne moremo znebiti občutka, da marsikje manjka jasna nacionalna strategija. Tako se npr. ne bi dogajalo, da se finančna sredstva in investicije preveč usmerjajo v Ljubljano in neposredno zaledje, zanemarjajo pa se obrobni predeli. Nerazumljiva so tudi stališča, ki nasprotujejo ustanovitvi tretje slovenske univerze na Primorskem, premalo odločnosti čutimo pri obrambi pravice do izvora lipiškega konja. Nepravilna je tudi kulturna politika, ki na celotnem Primorskem niti eni ustanovi, če sem prav obveščen, ne priznava nacionalnega pomena (iz tega izvira npr. trenutna finančna kriza Primorskega dramskega gledališča in Goriškega muzeja v Novi Gorici, dveh pokrajinsko pomembnih ustanov, ki pa sta po zadnjih zakonskih spremembah izgubili pravico do republiškega financiranja in sta padli v breme občin, predvsem novogoriške). STRAN 6 MARKO VUK SPREJEM NA KVIRINALU utegIne biti ODLOČILEN DRAGO LEGISA m obenega dvoma ni, da je bil sprejem odposlanstva slovenske narodne manjšine pri predsedniku republike v Rimu pomemben dogodek. Če se ne motimo, je delegacijo slovenske manjšine na Kvirinalu do zdaj sprejel le predsednik Pertini, kar je bilo pred davnimi 20 leti.Tedanji obisk pri državnem poglavarju je nekako sovpadal s koncem del tako imenovane Cas-sandrove komisije, ki jo je bila ustanovila osrednja vlada po obisku, ki ga je bila opravila enotna delegacija naše manjšine na začetku avgusta leta 1977 pri takratnem predsedniku vlade Giuliu Andreottiju. Bila so "leta vzajemnosti", kot je obdobje 1976-99 označil sam Andreotti v svoji knjigi Diari (Dnevniki), izdani pri založbi Rizzoli (1981). V tej komisiji so sodelovali tudi štirje predstavniki slovenske manjšine (Šiškovič, Sirk, A. Volčič in Spetič). Prav gotovo se marsikdo še spominja, da je četvorica ob sklepu del obširno poročala na dobro obiskanem srečanju v "furlanskem avditoriju "v Gorici in bila povečini mnenja, da bomo Slovenci v Italiji končno deležni zakonske zaščite svojih temeljnih narodnih pravic. Le izvajanja ravnatelja dr. Albina Sirka se niso u-jemala s tistimi ostalih treh kolegov, saj je odkrito povedal, da bomo po njegovem ostali praznih rok, kar zadeva našo zaščito. Potek dogodkov je pokazal, daje žal imel prav. Kasneje je tudi Spetič v svojih Rimskih mlinih v bistvu priznal, da je bila Sirkova skepsa upravičena. Od tedaj sta sicer pretekli že dve desetletji in se je podoba Evrope korenito spre- menila, kar vsaj delno velja tudi za naše kraje. V Rimu imamo levosredinsko vlado, katere ogrodje je koalicija "Oljke", to koalicijo pa je na zadnjih državnozborskih volitvah podprla tudi velika večina slovenskih volivcev. Ne glede na mednarodne obveznosti, ki jih je sprejela Italija in pobliže zadevajo tudi zakonsko zaščito temeljnih pravic slovenske narodne manjšine, bi seveda upravičeno pričakovali nekoliko več odločnosti pri prizadevanjih za odobritev ustreznega zaščitnega zakona. Pričakovali bi zlasti, da bi zadevo vzela v svoje roke sama vlada in parlamentu predložila svoj zakonski osnutek, saj bi ta imel v parlamentarnem postopku prednost, ki je zakonski predlogi nimajo, kot zgovorno dokazuje primer Masellijevega predloga. 1 STRAN 2 KJE SMO Z ZAŠČITNIM ZAKONOM Postopek razprave o zaščitnem zakonu za slovensko manjšino v Italiji oz. za "italijanske državljane slovenskega jezika" v rimski poslanski zbornici se vleče že nekaj mesecev, a še vec/no nismo v stanju napovedati, kdaj in kako se bo zaključil. Kaže, da sega od samega začetka drži čudna usoda kakor grškega junaka Odiseja, ki je celih deset let blodil po morju, preden se je vrnil na domačo Itako. Še vedno je namreč aktualno poudariti, da je formalno pravno izhodišče za zaščitni zakon predlog, ki ga je vložil valdostanski poslanec Caveri in kateremu so se pozneje pridružili še drugi. Toliko je res, da ",Masellijev“ osnutek nosi številko 229 Ca-verijevega predloga. Poslanec Maselli je po nalogu vlade skušal na tej osnovi sestaviti neke vrste poenoteno besedilo, ki je bilo najprej v razpravi v pristojni komisiji poslanske zbornice, stran 2 ALOJZ TUL PO ODSTOPU BORISA FRLECA SLOVENSKA DIPLOMACIJA DANES ANDREJ BRATUŽ Pred dnevi so se v Ljubljani dogodile razne novosti na področju slovenske diplomacije oz. odgovornim za zunanjo politiko republike Slovenije. Odstopil je namreč zunanji minister Boris Frlec (sam je povedal, da je to naredil predvsem iz osebnih razlogov), v vladi pa ga bo bržkone zamenjal dosedanji slovenski veleposlanik vZDA Dimitrij Rupel, sicer že slovenski zunanji minister v prvi vladi samostojne Slovenije. To je že spet zamenjava šefa slovenske diplomacije, ki jeza mlado slovensko državo sicer že nekaj značilnega. Go- tovo pa je vloga zunanjega ministra v vsaki državi - zlasti danes - ena najpomembnejših v vladi. Še zlasti, kose danes Slovenija trudi za vstop v Evropsko unijo in v NATO. Kot smo že omenili, je sedaj med glavnimi kandidati za to mesto Dimitrij Rupel, nekdanji pomembni voditelj DEMOS-a. Za njim so to mesto med drugimi zasedli Lojze Peterle, Zoran Thaler in na koncu Boris Frlec. Vsakdo je seveda dal tej funkciji tudi svoj osebni pečat, kar je pač naravno. Za nas je mesto zunanjega ministra republike Slovenije še posebno važno za politiko obmejnih odnosov, saj so ti nedvomno naj- bolj aktualni in za nas pereči prav v sodelovanju s sosedi. Za nas je to Italija, za koroške Slovence pa Avstrija. Obe o-menjeni državi sta članici EU in zato ima danes Slovenija ves interes, da skuša imeti tako z Rimom kot z Dunajem dobre odnose. Seveda pa imeti dobre odnose s sosedi še ne pomeni igrati pasivne zunanje politike. Ne pomeni niti popuščati ali kloniti pred večjimi sosedi. Zato pa mora matična država danes oblikovati odločno evropsko, pa tudi obmejno politiko. Še zlasti danes, ko gre npr. pri nas za sprejetje zakona o globalni zaščiti, ali pa v Avstriji, kjer ČETRTEK 3. FEBRUARJA 2000 se koroški deželni glavar nacionalist Haider pripravlja za vstop v vlado. Slovenija res ne more in ne sme pri tem držati križem rok! In prav zato je nujno, da dobi slovenska diplomacija spet svojega šefa, da se ne ponovi večmesečna "vacatio" iz bližnje preteklosti. Kot že večkrat se krizi na vrhu navadno pridruži še kaka druga afera. Tako je, recimo, prišlo do odstopa slovenskega veleposlanika na Kitajskem, in to iz še nepojasnjenih razlogov. Gotovo so take geste - zlasti v velikih prestolnicah, kot je Peking-zelo odmevne. STRAN 2 I Janez Povše 3 LEPŠI SVET USTVARJAMO TUDI S KULTURO Igor Devetak / intervju DIEGO MARVIN Ivan Žerjal LAVO ČERMELJ, ZNANSTVENIK IN RODOLJUB gggggl NAROČNINE 2000 Jurij Paljk PAPEŽ JANEZ XXIII. KMALU BLAŽEN Matjaž Rustja ODPRTJE PRENOVLJENE KNJIŽNICE V SKEDNJU Danijel Devetak / pogovor GIUSEPPE PRIOLI MED BRATI VOLKOVI Harjet Dornik PREDVPISI V SLOVENSKE ŠOLE — Majda Artač Sturman KULTURA ŽIVLJENJA, KULTURA PRIHODNOSTI Erika Jazbar / pogovor ŽIVA GRUDEN Iva Koršič ŽGEČKLJIV HUMOR SODOBNE KOMEDIJE Mara Petaros NEZGODNO ZAVAROVANJE... ČETRTEK 3. FEBRUARJA 2000 H SVET OKROG NAS NOVI GLAS / ST. 4 2000 S 7. STRANI UTEGNE BITI ODLOČILEN Predsednik republike Ciampi je odposlanstvu naše narodnostne skupnosti v bistvu govoril tako, kot da bi bila odobritev zaščitnega zakona nekaj povsem naravnega in za italijansko državo celo koristnega, glede na naloge , ki jo čakajo v novi Evropi, v kateri se bodo posamezne države že tako odpovedale delu suverenosti in bo jezikovna in kulturna enakopravnost nekaj povsem naravnega in dejansko postala neodtujljiva vrednota. Ciampi je kljub močnim nasprotovanjem in pritiskom nekaterih znanih političnih veljakov -med njimi je bil sam Andreotti! - podpisal zakon o zaščiti manjših jezikovnih skupnosti, ta pa je z objavo v Uradnem listu končno tudi postal veljaven. To dejstvo zgovorno dokazuje, da ima državni poglavar jasno vizijo, kar zadeva prihodnost naše stare celine, in tudi pomeni posreden pritisk na zakonodajalca - poslansko zbornico in senat -, da končno spravi pod streho zakonski predlog o zaščiti naše manjšine. V tem je tudi glavni pomen zadnjega obiska slovenske delegacije na Kvirinalu. Kljub temu pa ni prav nobenega razloga, da zmanjšamo ostrino svojega boja, saj bodo nasprotniki naše zaščite zastavili v parlamentu vse svoje sile, da se zakom ne o-dobri.Ne smemo dalje pozabiti, da nas tudi po odobritvi zakona čakajo težavne in kočljive naloge, ko bomo morali pokazati vso svojo politično zrelost, če bomo hoteli, da bo zakon zares koristil našemu obstoju in naši vsestranski rasti. Tudi in zlasti tedaj bo še kako aktualno načelo enotnosti v različnosti, saj bo šlo za določitev tako imenovanih "pravil igre", pri čemer bo čim večje soglasje bistveno. Se na to pripravljamo? ■ NA KONZULATU Na Generalnem konzulatu republike Slovenije v Trstu so se 1. t.m. predstavniki z Urada za informiranje republike Slovenije, ki jih je vodila direktorica Zdenka Jagarinec, srečali z Rudijem Pavšičem za SKGZ in Sergijem Pahorjem za SSO. Predsednika krovnih organizacij sta predstavila položaj slovenske narodne skupnosti v Italiji, nakar sta izrazila pričakovanje, da bodo tudi slovenska nacionalna in osrednja sredstva javnega obveščanja odigrala pomembno vlogo v procesu sprememb, ko se Slovenija vključuje v EZ, ob upoštevanju prisotnosti slovenske manjšine. Za to je potrebno izdelati jasno strategijo, katere sestavni del je tudi objektivno in celovito informiranje o Slovencih v sosednjih državah. S 7. STRANI SLOVENSKA DIPLOMACIJA Do zamenjave je pa prišlo tudi v slovenskem predstavništvu vOZN (kjer je bila Slovenija sedaj dobro leto ena od nestalnih članic njenega najvišjega organa Varnostnega sveta, ki mu je tudi dvakrat uspešno predsedovala). Dosedanji slovenski veleposlanik pri Organizaciji združenih narodov Danilo Turk bo namreč s februarjem postal ožji pomočnik generalnega sekretarja Kofija Anana. Na njegovo mesto je že bil imenovan dosedanji državni sekretar v zunanjem ministrstvu Ernest Petrič. Slovenija je v tem najvišjem svetovnem organu odigrala gotovo zelo pozitivno vlogo in jo častno opravila. Slovenska zunanja politika pa danes nedvomno najbolj teži k vključitvi v EU in v NATO. To sta sedaj nekako glavna cilja, ki jih ima Ljubljana na področju zunanje politike, in to že vse od proglasitve neodvisnosti naše matične države. Včasih tudi ni prav jasno, kdo v resnici vodi slovensko zunanjo politiko (in s tem diplomacijo). Ali je to predsednik vlade Janez Drnovšek ali predsednik republike Milan Kučan? To je lahko še "greh" mlade slovenske države, ki si šele ustvarja svojo diplomatsko politiko. Velike zgodovinske države imajo že dolgotrajno diplomatsko tradicijo. Zlasti nekdanja cerkvena država, danes Sv. sedež, ima gotovo eno najboljših diplomacij na svetu. Slovenska zunanja politika marsikdaj teži k paradoksalnosti, saj išče včasih nemo- goče rešitve, sicer za državo razumljive, v mednarodnih odnosih pa težko, če že ne, nemogoče dosegljive. Znani ameriški diplomat in politolog Henry Kissinger je zapisal, da so paradoksi lahko sugestivni za filozofe, predstavljajo pa moro za državnike. Podobna situacija res ni lahko rešljiva za politika in za praktično uveljavitev zlasti stvarnosti, kot je država, in to še posebej mlada država. Upamo, da bo Slovenija znala tudi v svoji zunanji politiki lepo uskladiti svoje interese z interesi drugih, ne samo držav, ampak tudi lastnih manjšin, ki v teh državah prebivajo. Zunanja politika matične države je nadvse pomembna tudi in zlasti za slovenske manjšine v zamejstvu. Zato jo spremljamo z vso pozornostjo. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEI 0481 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 F A X 040 77541 9 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENIA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIII - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, pC INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU S 7. STRANI KJE SMO Z ZAŠČITNIM ZAKONOM Zaradi obstrukcije skrajne desnice je bilo tu izgubljenega mnogo dragocenega časa, ki bi se ob drugačnem postopanju lahko koristno uporabil za pospešno odobritev v zbornici. Na pritisk manjšine je njen predsednik Violan-te odredil splošno razpravo s časovno točno omejenimi posegi. Poslanci imajo zato še dobrih osem ur časa za predložitev zadnjih popravkov in dopolnil, razpravo in glasovanje. Pri celotni zadevi se kot rdeča nit vleče zavlačevanje z vsemi mogočimi razlogi. Najprej zaradi prometne nezgode poročevalca Masellija, nato zaradi vladne krize v drugi polovici lanskega decembra in končno zaradi prednosti obravnave vladnega zakonskega osnutka o urejenih političnih nastopih predstavnikov strank na radiu in televiziji, ki trenutno močno razdvaja vladne in opozicijske sile. Zaradi tega so načelniki svetovalskih skupin soglasno preložili za 78. januar napovedano razpravo o zaščitnem zakonu na poznejši čas, t.j. zaenkrat na prvo polovico februarja. Nas, kot pripadnike prizadete manjšine, vse to ne preseneča, ker pač dobro poznamo italijanski ustroj in taktiziranje političnih strank. Ta zgodba traja že več desetletij, zato tudi sedanje pomanjkanje časa le malokoga prepriča. Govori se, da so za zadnje nadaljevanje razprave v zbornici 21. januarja "našli" dve uri časa zgolj iz obzira do predsednika republike Ciampija, ki je 26. januarja sprejel predstavnike slovenske manjšine. ŽELJE IN STVARNI IZGLEDI Kdaj se bo razprava o zaščitnem zakonu nadaljevala in, kar je najbolj važno, pozi-j tivno zaključila, bomo videli, kajti možni so zasuki in presenečenja, bolj črnogleda kot optimistična. Zato ne moremo drugače, kot da ponovno povzamemo glavna dejstva in skušamo nakazati probleme, ki bodo nedvomno nastali v primeru, da bo zakon februarja sprejet v poslanski zbornici. Kljub stalnemu zatrjevanju predstavnikov levih vladnih strank iz vrst manjšine so še mogoči in potrebni popravki, ki jih zahteva edina manjšinska stranka Slovenska skupnost zlasti glede nedvoumne določitve ozemlja občin, kjer naj bi se uveljavljala zaščitna določila, in tako odpravi izvirni greh Maselli-Jevega besedila. Tudi v primeru sprejetja zakona čaka manjšino naporno delo za njegovo uresničevanje, ki bo postavljeno pred ' številne ovire. Potrebno bo zato strniti sile tako civilne kot politične družbe v manjšini na ravni avtonomnega subjekta. Z eventualnim sprejetjem zaščitnega zakona v poslanski zbornici ostaja odprto vprašanje njegove odobritve v senatu. Izkušnja z zavlačevanjem odobritve zakona o zaščiti dvanajstih zgodovinskih manjšin, ki smo ji bili pred kratkim priča, nam narekuje, da ne zapademo naivnosti in predčasnemu optimizmu. Naš zaščitni zakon bo namreč pod streho, ko ga bosta odobrili obe veji parlamenta in bo nato objavljen v Uradnem listu republike Italije. Pri tem moramo imeti pred očmi okoliščino, da bodo meseca aprila volitve v petnajstih deželah z navadnim statutom, ki bodo važen preizkus moči političnih strank in njihovih strateških povezav v pričakovanju parlamentarnih volitev prihodnje leto. Če bodo omenjene deželne volitve slabo izpadle za sedanjo levosredinsko vlado, se to zna odražati tudi v nadaljnji politiki do manjšin in še posebej do slovenske. Če dopuščamo, da bo poslan-, s/ca zbornica februarja ali marca sprejela naš zaščitni za-| kon, ali bo senatna zbornica storila enako v razumljivem času, tudi v primeru za vladne sile neugodnega izida a-prilskih deželnih volitev? To so dvomi in pomisleki, ki se utemeljeno porajajo ob sedanjem stanju parlamentarnega postopka zaščitnega zakona, tudi če zaenkrat odmislimo vprašanje njegove vsebine, s katero manjšina ne more biti zadovoljna. Pravno in moralno je namreč nevzdržno, da obstoječe besedilo zakona prepušča priznavanje obstoja Slovencev in s tem povezanih pravic spreminjajočim se političnim dejavnikom na krajevni ravni, kar je v nasprotju z mednarodnimi merili glede temeljnih človekovih pravic in v našem primeru s specifičnimi obveznostmi italijanske države do slovenske manjšine v Italiji na mednarodni ravni. POVE] MO NAGLAS JANEZ POVSE LEPŠI SVET USTVARJAMO TUDI S KULTURO Spet se nam bliža Dan kulture, to pa je priložnost, da se globlje zavemo, kakšna vrednota je v bistvu kultura. Ko bi hoteli opisati njen značaj, bi med drugim lahko rekli, da je kultura vse tisto, kar želi napraviti naše življenje lepše in srečnejše. Kultura je namreč iskrena želja, da bi napravili svet prijetnejši za vse, ki v njem bivamo. Kultura je vse tisto, kar ustvarja človek z namenom, da bi bilo po možnosti tako lepo, kot so lepe od pričetka ustvarjene stvari, drevesa, cvetlice, gore, sonce, blage živali, blagi ljudje. Področje kulture je zato brezmejno. To so predmeti, ki nas obdajajo in nas navdajajo s prijetnim in blagim razpoloženjem. Toliko pomembnejša je lepota medsebojnih odnosov, odnosov med nami in drugimi ter obratno. Da ne govorimo o prijetnem in pristnem trajnem sobivanju med nami vsemi, ki je možno le, če vanj vnašamo kulturo in to vsi brez izjeme. Kultura je nepogrešljiva prav pri soustvarjanju vse lepšega sobivanja med ljudmi, kar pomeni upoštevanje posebnosti in enkratnosti prav vsakega posameznika ob istočasnem sozvočju življenja v skupnosti. Res, kultura spoštuje vsakega posameznika in mu daje prostor v sporazumu z vsemi drugimi posamezniki. Pa ne gre le za skupnost ubranih posameznikov, gre tudi za skupnost narodov. Do kakšnih nesporazumov in bolečin prihaja v ožji skupnosti, do kakšnih tragedij zaradi nespo- razumov med narodi. Nasprotje kulture so vojne, nasprotje kulture je vsak narod, ki se čuti vrednejšega od ostalih narodov. Kjer koli in kadar koli se določen narod čuti ali se je čutil večvrednega od drugih narodov, povsod tam je nastala nevarnost napetosti, nevarnost nerazumevanja in v skrajnih primerih nasilja. Kultura je namreč dogovor, ni nikdar uporaba pritiska in sile. Kultura verjame v dogovor, verjame v sporazum, ker želi izničiti vsakršno možnost nesporazumov, ki bi utegnili ogroziti mir. Za nas je kultura še posebej pomembna. Ni malo tistih v svetu, ki so večkrat izrazili svoje občudovanje, da se je kultura tako globoko vrasla v slovenski narod, da pravzaprav ni mogoče ločiti eno od drugega, namreč naroda od kulture. Na to lastnost smo Slovenci lahko upravičeno ponosni, saj je bila kultura skozi vso našo zgodovino vse do današnjih dni sestavni del naše misli in zavesti. Naša bogata izkušnja pač je, da sta enakovrednost in srečno sobivanje z vsemi narodi tisti osnovni pogoj, brez katerega ni srečne in plodne prihodnosti. V tem je naše dragoceno pričevanje. Kultura namreč želi lepši svet od tistega, ki obstaja, kultura želi ustvariti zares lep in srečen svet, v tem je njeno poslanstvo. Kultura je, če prav pomislimo, povsem blizu veri. Obe si prizadevata za takšno kraljestvo na zemlji, ki bi bilo čim podobnejše tistemu na nebu. AKTUALNO INTERVJU / DIEGO MARVIN PRIZADEVANJA ZA RAZVOJ KMEČKE BANKE IGOR DEVETAK Dr. Marvin, najprej bi radi kaj več zvedeli o vaši dosedanji življenjski poti. Šolske dolžnosti sem opravil v slovenskih šolah. Po klasični gimnaziji sem se vpisal na ekonomsko fakulteto v Trstu in jo dokončal leta 1980, nakar sem se zaposlil pri Kmečki banki. Pri tej ustanovi sem ostal do aprila leta 1988, ko sem se odločil, da kljub poklicnim uspehom in zadoščenju, ki sem jih dotlej dosegel pri goriški bančni ustanovi, stopim na novo pot. Kot praktikant sem se vključil v pisarno, kjer sem se pripravljal na državni izpit za komercialista. Februarja naslednjega leta sem ta izpit opravil in za krajši čas še nadaljeval prakso v isti pisarni. Leta 1990 pa sem se lotil samostojnega poklica. Ker iz pogovora izhaja, da ste zadovoljni z izbiro svobodnega poklica, bi lahko dali nasvet mlademu človeku, ki stopa na podobno pot? Mlad človek mora najprej dobro razmisliti in si razjasniti, kateri so njegovi cilji. Nato je zelo na mestu poskus prepoznavanja lastnih značilnosti in sposobnosti. Eno je pomembno: kdor ima željo po ustvarjalnem, svobodnem poklicu, po samostojni dejavnosti, mora biti predvsem pripravljen na velike žrtve. Zadoščenja pa je lahko zelo veliko. Kako ste se znova znašli na Kmečki banki? Prva leta svobodnega poklica so bila zahtevna. Moral sem nabirati izkušnje in pridobivati zaupanje strank, kar ni bila lahka stvar. Danes pa lahko trdim, da sem v lastni majhnosti dosegel svoje cilje. Vsa ta leta sem se ob delu vključeval po svojih zmogljivostih v družbenopolitično dejavnost naše gori-ške slovenske stvarnosti. Po šestih letih od odhoda iz Kmečke banke sem se leta 1994 spet pojavil v njej, a tokrat v novi vlogi in z novimi odgovornostmi. Postal sem član nadzornega odbora. Izkušnja je bila zelo kratka, kajti aprila so me poklicali v odbor, 3. oktobra istega leta, natanko na dan, ko sem dopolnil štirideset let, je Kmečko banko prevzela komisarska uprava. Čeprav me to ni poklicno oškodovalo in nisem utrpel večjih posledic, kajti prišel sem v banko le nekaj mesecev prej, meje ta odločitev osrednje italijanske banke močno prizadela. Pravi šok. Nadaljeval sem s svojim rednim delom. Maja leta 1996 pa so me spet povabili, da prevzamem pomembne odgovornosti pri Kmečki banki. Vstopil sem v upravni odbor, ki mu je bilo naloženo, da banko popelje na normalno pot po sko-ro dveletnem zastoju zaradi komisarske uprave. Po treh letih izkušnje kol upravitelj sem lani spomladi prevzel bolj odgovorno mesto predsednika banke. Postali ste torej predsednik upravnega sveta Kmečke banke, nekoč častitljivega slovenskega denarnega zavoda na Goriškem. Zakaj in čemu takšna vaša odločitev? Razlogi so predvsem idealnega značaja. Na Kmečko banko me ve- Kmečko banko so ustanovili 11. februarja 1909. Na sodišču v Gorici so jo potrdili 26. marca istega leta, poslovati je začela 20. aprila. Tedanja kronika beleži napetosti v goriških gospodarskih in političnih krogih zaradi rojstva nove ustanove. Bila pa je prvi slovenski kreditni zavod na Goriškem, ki si je nadel naziv "banka" in ne samo posojilnica ali zadruga, kot so to prej storili drugi zavodi. V devetdesetih letih obstoja, ki jih Kmečka banka proslavlja s kulturnimi pobudami, je veliko naredila za rast in razvoj zlasti slovenskega gospodarstva na Goriškem. Dr. Diego Marvin, komercialist, ki se je v tej stroki v Gorici tudi že uveljavil, je pred kratkim postal predsednik upravnega sveta Kmečke banke in torej krepko zajadral v svet bančništva. žejo prvi koraki na poklicni poti. V njej sem preživel osem plodnih delovnih let, na katera imam zelo lepe spomine. Mimo tega pa meje bančna dejavnost vedno privlačevala. Čeprav sem se zavedal odgovornosti, ki sem si jih nalagal, sem leta 1996 rad sprejel ponudbo, da stopim v upravni odbor, O sprejetju predsedniškega mesta pa bi rekel, da ta odločitev ni bila izključno moja. Narekovalo jo je dejstvo, da izkušnja v prvem triletju upravljanja banke ni bila navdušujoča za nas, slovenske upravitelje. Težave, s katerimi smo se srečevali pri napornem in izžemajočem iskanju skupnega jezika z večinskim partnerjem, so bile velike. Rezultati, ki smo jih dosegli, pa dokazujejo ravno nasprotno. Če izvzamem leto 1996, smo v ostalih dveh uresničili pomembne premike. Odločitev, da prevzamem predsedniško mesto, je podprl odvetnik Sancin, ki je pred mano predsedoval banki. Ker sem bil njegov najožji sodelavec, me je imel za najbolj primernega, da nadaljujem zastavljeno delo. Katere so zadolžitve upravnega sveta in kdo ga poleg vas še sestavlja? Statut Kmečke banke je poseben z vidika bančnega poslovanja. Leta 1996 nam je osrednja banka, Ban-ca d ltalia, vsilila pravilnik, ki je bil povsem podrejen njenim zahtevam. Po komisarski upravi osrednji italijanski denarni zavod ni zaupal našim ljudem, da bodo še lahko zanesljivo upravljali banko. Zato je zahteval, da se v našo banko vključi neki referenčni partner, kateremu pa statutarna pravila poverjajo odločilen vpliv na dejavnost banke. Nič ne gre mimo upravnega odbora namreč, ki šteje devet oseb, šest krajevnih upraviteljev in tri predstavnike skupine Caer iz Bologne. Ti pa predstavljajo večino v izvršnem odboru, ki je sestavljen iz petih članov. V tem ožjem izvršnem organu, ki kroji usodo banke, imajo torej večino predstavniki skupine Caer. Moram pa poudariti, da tako v prvi sestavi - v prvem triletju - in tudi v drugi sestavi so se naši krajevni u-pravitelji zelo dobro izkazali. Pokazali so veliko požrtvovalnost in zanesljivost pri delu. To.je nesporno dejstvo in gre v priznanje tem ljudem. Zlom TKB je boleča in še nezaceljena rana za slovensko narodno skupnost, predvsem za njeno gospodarstvo. Kot plaz je odnesel za seboj v propad celo vrsto slovenskih uvozno-izvoznih podjetij, trgovin in obrtnikov ter kmetijskih zadrug. Utrpeli smo hudo gmotno, a tudi moralno škodo. Je senca stečaja TKB oplazila tudi Kmečko banko? Ker o zadevah in ozadjih afere TKB nisem podrobno informiran, se ne bi pri tem zaustavljal. Vendar si upam trditi, da je zlom TKB vplival na našo banko kakor tudi na vse o-| stale slovenske bančne ustanove. Kmečke banke seje morda nekoli-i ko globlje dotikal zaradi nekaterih neposrednih povezav. Konkretnega ekonomskega učinka pa ni imel, 1 ker se je kritično obdobje Kmečke banke razmeroma pozitivno izteklo. Hud udarec smo seveda utrpeli predvsem na ravni "imidža", to je zunanje podobe o naši poslovni verodostojnosti. Kakšen je pravzaprav položaj goriškega denarnega zavoda po hudih zapletljajih, ki so se začeli v prvi polovici devetdesetih let in privedli do komisarske uprave? Stanje je vse prej kot urejeno. Rekel bi, da doživljamo kritičen tre-; nutek, ker skupina Caer, ki naj bi nas usmerjala pri preporodu banke, ni odigravala vloge, za katero je bila i poklicana. To je gotovo pripomoglo k temu, da razvoj banke ni šel v t smer, ki smo si jo zastavili. Nismo bili deležni posebne pozornosti, kar se tiče, recimo, razvoja novih uslug. Zato si je morala banka sama pomagati. Od leta 1996 pa smo le dosegli vrsto uspehov in se uveljavili ne le na krajevni, ampak tudi na med-narodni ravni. Leta 1997 smo tako dobili pravico za izplačevanje pokojnin v triintridesetih državah Evrope, med katerimi tudi v Sloveniji, Hrvaški in Avstriji. Gre za velike denarne vsote, preko 350 mi- lijard lir letno. Uspelo nam je tako razširiti delokrog Kmečke banke in tudi precej zanesljivo kljubovati konkurenci. Toda že lani smo si bili na jasnem, da v takšnih razmerah naša nadaljnja pot ne bo lahka, morda celo nemogoča. Na podlagi proračuna za leto 1999 smo ugotovili, da bo banka brez korenitih sprememb začela usihati, ker ji manjka zagona. Skupina iz Bologne je očitno predstavljala breme. S tem je povezan problem delničarstva. Težko si je namreč predstavljati in še teže zahtevati, da ima partner s 35% glavnice odločilno besedo za vsako izbiro v banki. Tre-ba je bilo torej rešiti zadevo lastni-i štva: ali omogočiti tistemu, ki ima dejansko moč v banki, da prevzame skrb zanjo, ali pa omogočiti ! nam, ki imamo še vedno trdno ve-: čino v banki, da si izposlujemo večjo pogajalsko moč. V letu 1999 pa ' se je le zgodilo nekaj prelomnega. Skupina Caer iz Bologne sejevlan-i ski pomladi tesno povezala z grupacijo Casse Venete, v katero je bila tedaj že vključena Goriška hranilnica. Kmečka banka je predstavlja-1 la problem. Grupacija Časse Venete je že nastavila določene načrte skozi Goriško hranilnico. Upoštevajoč težo Goriške hranilnice bi mi nastradali in odigravali podrejeno vlogo tudi v naših krajih ali celo povlekli krajši konec. Povod za našo izklopitev iz skupine Caer in iskanje alternativnega pristana so dali člani lani spomladi nastalega Sindikata malih delničarjev Kmečke banke. Zanj smo se zelo potegovali, ker u-pravni odbor ne more obravnavati zadev z vidika lastništva banke. Potrebovali smo ustreznega sogovornika pri pogajanjih z morebitnimi novimi partnerji. Te stike, ki so potem privedli do uradnih ponudb iz 'Čedada in Pordenona, so vodili I predvsem zastopniki sindikata in o-| mogočili upravnemu odboru, daje začel uradna pogajanja. Kmečka banka je torej danes v neslovenskih rokah, pri čemer seveda mislimo na njene odločilne dejavnike. Se strinjate, da pomeni to stanje krepak korak nazaj v primerjavi s tem, kar smo kot slovenska narodnostna skupnost imeli prej? Vsekakor. Katerakoli izguba sa-| mostojnosti predstavlja korak nazaj. Zavedati pa se moramo dejanske-| ga stanja Kmečke banke in perspektiv. Banka je ekonomska stvarnost, | ki si mora zastavljati zanesljive cilje in jih dosegati. Kmečka banka, kakršna je bila po komisarski upravi, ni bila več kos samostojnemu nastopanju na tržišču. Ko bi na primer manjšina razpolagala s finančnimi rezervami, bi se bila morda stvar razvila drugače. Težko mi je to priznati, saj bi si čustveno želel drugače obravnavati sedanji položaj Kmečke banke, toda kot upravitelj ; moram skrbeti za interese lastnikov podjetja in te interese usklajevati s splošnimi interesi. Odločitve, ki jih | jemljemo v tem času, gredo prav v i to smer. Še letos naj bi se goriški denarni zavod pridruži! Čedajski ljudski banki. Bi lahko kaj več povedali 0 tem in o načrtih, kijih ima Kmečka banka, in sicer na krajši in daljši rok? Ali bodo ogrožena že obstoječa delovna mesta pri Kmečki banki? Še čakamo na sklep osrednje italijanske banke, ki mora pristati na operacijo. Če bo prišlo do združitve s čedajsko banko, ne bo to sploh slaba rešitev. Nasprotno. Nova stvarnost bo Kmečko banko ovrednotila. Odvisno bo predvsem od pristopa naših uslužbencev, katerim smo | s to izbiro zagotovili stoodstotno o-hranitev delovnih mest, in pa od odziva naših sedanjih in bodočih članov. Dogovarjamo se namreč, da bodo imeli možnost se vključiti v novi zavod ne le sedanji lastniki ban-| ke, ampak tudi drugi naši rojaki. Mi- 1 slim, da bomo skozi to pot lahko še J odigravali, čeprav ne več v samostojni obliki, pomembno vlogo na krajevni ravni, a tudi na širšem ozem-| lju. V prihodnjih mesecih, najkasne-| je prihodnje leto, bomo prestopili tudi državno mejo in se začeli vključevati v stvarnost naše matice. Bodo nove razmere še dodatno prizadele slovensko posebnost oz. identiteto Kmečke banke? Po dogovorih s čedajsko banko se bodo ohranile osnovne značilnosti Kmečke banke, kot je poslovanje v slovenskem jeziku, ohranitev naziva Kmečka banka povsod tam, kjer živijo Slovenci. Morda bomo opravili še korak dlje, ker se bomo kot slovenski zavod uveljavili v krajih, kjer nas doslej še ni bilo, v Kanalski dolini in Benečiji. Določena okenca, ki jih bomo v tistih krajih odprli s pokroviteljstvom čedajske banke, bodo nosila naziv Kmečke banke. V novi banki naj bi imeli odgovorno osebo za sekcijo Kmečke banke, ki bo novi direktor, koordinator tega oddelka. Že res, da se vključujemo v italijansko ustanovo, toda v njenem okviru bo slovenska dušaživa. Imeli bomo predstavnike v vodilnih organih banke, predvidena sta dva naša upravitelja, en nadzornik in pa kvalificirana oseba iz Kmečke banke v direkciji banke. Nekoč bo mogoče kdo iz srede slovenskih uslužbencev pokazal pri-' merne sposobnosti in se povzpel v | špico banke, na mesto njenega prvega človeka. Nova banka bo deželnega značaja in se bo razvijala proti vzhodu. Za nami bo finančni velikan Deutsche bank, drugi največji denarni zavod na svetu, ki išče vstop v Slovenijo in ga bo dosegel tudi prek nas. Zato bomo imeli Slovenci primerno težo. Združitev s Kmečko banko in njena uveljavitev pa bosta pomenili za čedajsko banko gotovo ojačitev. Kako pa poteka postopek zlitja v Čedajsko ljudsko banko? Že tri mesece se pripravlja razvojni načrt za novo banko, v katerem bo jasno nakazananjena struktura. Banca dltalia mora dati čedaj-skemu zavodu dovoljenje, da lahko zaključi operacijo. Ljudska banka bo morala še pred odkupom dela slovenskih delnic Kmečke banke prevzeti paket delnic, katerega lastnik je grupacija Caer. Ko bo te operacije konec, se bo začel postopek za Kmečko banko. Sklicali bomo naše delničarje in jim podrobno razložili takšno izbiro. Predvidoma v drugi polovici marca oziroma na začetku aprila bodo lastniki Kmečke banke poklicani, da se izrečejo o pri-I stopu v čedajsko banko. ——— STRAN 16 3 ČETRTEK 3. FEBRUARJA 2000 4 ČETRTEK 3. FEBRUARJA 2000 KRISTJANI IN DRUŽBA SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA V LITURGIČNEM LETU B VILJEM ŽERJAL ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO Z/l NEDELJO 5. NAVADNA NEDELJA, "ZA ŽIVLJENJE" "Mar ni človek najemnik na zemlji?" (Job 7,1) "Velik je naš Gospod in silen v moči" (Ps 147, 5) “Vse delam zaradi evangelija" (1 Kor 9,23) "Oznanjal (je) po vsej Galileji in izganjal hude duhove" (Mr 1,39) Stasit, mlad fant črno temne polti kakor oljka, z angleško univerzitetno diplomo-vojno je zaključil 1945 v Nemčiji kot oficir - se je rodil v kraljevski družini na Zlati Obali, današnji Gani. Vsaka, še tako zakotna pokrajina, je imela namreč svojega kralja. Spoznal se je z nemškim dekletom, blondinko, ki ga je vpeljala v Kristusov evangelij. Odločil se je za krst. Njegov bodoči svak gaje po temeljiti pripravi oblil s krstno vodo ter ga sprejel v skupnost verujočih. Skof L. Fogar ga je potrdil v veri; pristopil je k prvemu sv. obhajilu. Kmalu zatem sta se cerkveno poročila. Otroka, ki se jima je rodil, sta dala krstiti. Njegov starejši brat, kralj, je bil že prej zahteval, naj se odpove krščanski veri, naj otroka posveti hudiču ter ostane zvest tradicionalnemu satanizmu. Toda on je vse to odklanjal. Po krstu otroka pa je kralj kar pobesnel ter napovedal nasilno smrt otroka neke noči ob določeni uri. Toda, glej ga, zlomka: točno ob uri, ki jo je bil napovedal za smrt nečaka, je namesto otroka nenadoma umrl on, kralj. Spreobrnjenec nam je po svojem krstu in ostalih zakramentih uvajanja v Kristusa pripovedoval, kako pri njih živijo v stalnem strahu pred hudobnimi duhovi ter da ga je prav Kristusova blagovest rešila tega suženjskega strahu. Mati Cerkev nas uči, naj razlikujemo med obsedenostjo in boleznimi ter drugimi pojavi v zvezi s hudobijo. O tem se lahko poučimo npr. s knjižico znanih teologov W. Kasperja-K. Lehmanna Hud/č, demoni, obsedenost (Mainz 1978) ter J. Ratzingerja Slovo od hudiča? Dogma in oznanjevanje (Mun-chen-Freiburg 1973) 225-234. Človek se mora že itak spoprijemati z otipljivimi napadi hudobije v svetu, kot so zatiranje, krivice, nasilje, človekova zaverovanost vase, ki vnašajo toliko gorja med ljudi (gl. W. Beinert, LkD Herder 1988,489). Aobenem ne moremo mimo tistega, ki je 'Vladar tega sveta'' (Jn 12, 31). W. Kasper takole pravi o njem: "Hudič ni osebna pojava, marveč razkrajajoča se nepojava, ki se pervertira v spako; je oseba na način neosebe" (63-LkD-tam). Vendar, naj ga kakorkoli že definiramo, moramo podčrtati, da pravico do vstopa v človekovo srce ima samo Bog-Stvamik. Še več, Jezus govori tudi nam: "Vaše srce naj se ne vznemirja" (Jn 14,1). In še: "Vas sem imenoval prijatelje" (Jn 15,15). Sv. Pavel oznanja: "V (Bogu) živimo, se gibljemo in smo" (Apd 17, 28). V listu Rimljanom podira vse strahove: "Ne smrt ne življenje ne angeli ne poglavarstva ne sedanjost ne prihodnost ne moči ne visokost ne globokost ne kakršna druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu" (Rim 8, 38-39). Jezus nas nagovarja v množini, ker poudarja, da je naša moč v edinosti z brati. To deluje v nas kot balzam, tolaži in zdravi, ko posameznik čuti npr. v bolezni ali kako drugače tako duševno kakor fizično, da je Bog z njim in v njem po trpinu človeku Jezusu Kristusu (1 Tim 2, 5) in dobri ljudje. Pri Jobu pride to do izraza z vso silo. Ne žena (Job 2,9) ne prijatelji ne dojamejo smisla te sile, ki ga je ukleščila v svet počasnega umiranja, ki ga vsega pretrese. Žena ga celo hujska, naj bi preklel Boga. Tudi sam se z Bogom pravda, a ga prizna za nedoumljivega in pravičnega. Človek lahko veliko trpi zaradi osamljenosti, zaradi dozdevne pozabe celo s strani Boga ali zaradi prepričanja, da je bolezen ali kaka druga nesreča posledica osebnega greha. Samo Jezus to lahko zanika in ozdravi tako bolno mišljenje, kot je to pokazal npr. pri sleporojenemu: Jezusovi učenci so ga (Jezusa) namreč vpraševali: "Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" Jezus je odgovoril: "Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela" (J n 9, 2-3). "Nezaslišana avtoriteta in moč, s katero uči, ustvarjata znamenja nujnega Božjega izvora ob izrednih delih na bolnikih in obsedencih. Bolezni so v takratnem judovstvu imeli za delo hudobnih duhov, ki prebivajo v bolnikih in jih usu-žnjujejo. Zato so Jezusova ozdravljenja boj proti moči hudobije, ki se mora umakniti moči Božjega Sina". (NT, U. VVilkens, 132). Ker je pa Jezus poslan za vse ljudi - Bog namreč "hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice" (1 Tim 2, 4), "se ne ustavlja samo v enem kraju, marveč mora oznanjati blagovest povsod" (U. VVilkens, tam). Tudi apostol Pavel se ves posveča delu za odrešenje celega človeka in vseh ljudi (1 Kor 9,1 nss). Po Jezusovem naročilu in zgledu se nešteto ljudi daruje za bližnjega, ki ga - nas vse -mučijo greh, bolezni, strah in vsakovrstne preizkušnje. V jubilejnem letu kristjani skupno obnavljamo krstne obljube, se odpovedujemo satanu, grehu, hudobnemu jazu. Ob vstopu skozi glavna vrata oglejske bazilike v nedeljo, 2. aprila letos, bomo peli Bogu slavo: 'Dobro je prepevati našemu Bogu, kako prijetno mu je prepevati hvalnico!" (Ps 147,1). Peli bomo zlasti v vsakdanjem trpljenju, polni zaupanja v Jezusovo moč, ki nas bo tudi obudila v vstajenje. PODPISAN ODLOK, KI PRIZNAVA ČUDEŽ PAPEŽ JANEZ XXIII. KMALU BLAŽEN JURIJ PALJK V četrtek, 27. januarja, je sv. očejanez Pavel II. slovesno podpisal listino (dekret Kongregacije za imenovanja svetnikov), s katerim po 3 5 letih postopka za beatifikacijo Cerkev uradno priznava čudež, ki je bil potreben tudi za "dobrega papeža" Janeza XXIII., da bo dosegel "čast oltarja". Tudi za papeža Angela Roncallija je bil postopek za beatifikacijo dolg in zapleten, saj je za vsakega blaženega potrebno pravno dokazati, da je bil svetniški človek, daje bil tudi sam dejavnik vsaj enega čudeža, za katerega morajo tudi znanstveno dokazati, da seje zgodil: znanstveno zato, ker morajo pri čudežnih ozdravitvah zdravniki potrditi, da je šlo pri čudežu za nerazložljivo ozdravitev, ki je današnja znanost ne more dokazati in opravičiti. Seveda je pri postopku za razglasitev za blaženega še vrsta zapletenih postopkov. Tudi v primeru papeža Janeza XXIII. je bilo torej potrebno dokazati, da so se na njegovo priprošnjo pri Bogu zgodili čudeži. Sedaj torej čakamo slovesno razglasitev "dobrega papeža" za blaženega, ki bo gotovo na Trgu sv. Petra v Ri mu, in sicer v času do 3. septembra letos. Najbolj optimistične napovedi govorijo o tem, da bo sv. oče Janez Pavel II. slovesna razglasitev že v nedeljo, 5. marca letos, a najbrž so to vseeno le pobožne želje, če pa vemo, da nameravajo v Vatikanu slovesno razglasiti za blaženega isti dan kot pa-pežajanezaXXIII. tudi papeža Pija IX., medtem ko je beatifi-kacijski postopek za papeža Pija XII. v končni fazi. Dobro obveščeni krogi trdijo, da do razglasitve Pija XII. za blaženega še ne bo prišlo v tem letu. Postopek za razglasitev papeža Janeza XXIII. za blaženega je trajal natanko toliko časa, kot ga zahteva cerkveno kanonsko pravo, in to predvsem zato, ker je to bil papež, ki je dodobra najprej razrahljal in nato korenito prenovil temelje katoliške Cerkve z drugim vatikanskim koncilom, ko je Cerkev za takratne čase neverjetno temeljito prenovil, vsaj njeno zunanjo in notranjo podobo, in Cerkev spet postavil v korak s časom. Znano je, da so se takoj po njegovi smrti nekateri visoki cerkveni dostojanstveniki, med njimi omenimo vsaj slovitega brazilskega škofa Helderja Camaro, izjemno prizadevali, da bi v najkrajšem času razglasili za blaženega papeža Roncallija, čemur pa se je iz previdnosti uprl papež Pavel VI., ki je želel, da postopek za beatifikacijo papeža Janeza XXIII. teče po ustaljeni praksi. Nobena skrivnost namreč ni, daje pokojni Janez XXIII. s svojimi re- j formami bil tudi znotraj Cerkve deležen nemajhnih kritik in nerazumevanja. Čas pa je pokazal, daje imel prav, ko je Cerkev z II. vatikanskim koncilom prenovil, ji dal nova izhodišča na vedno svežih e-vangeljskih temeljih. 58-letna sestra Caterina Capitani, ki je po priprošnji Janeza XXIII. čudežno ozdravela od sicer za sodobno medicino neozdravljive bolezni, je bila ob novici, da bo 'dobri papež" imenovan za blaženega, vzkliknila: “Zame je to neizrekljivo veselje, veliko doživetje!" Sestra, ki seje rodila v Potenzi, a že deset let živi v Agrigentu, je sicer tudi povedala, da sama papeža Janeza XXIII. ni nikdar prosila za lastno ozdravitev, a je obenem tudi povedala, da pokojnega papeža prav po svetniško časti in se mu priporoča. Ko je čudežno ozdravela, je bil pri sestri Caterini izrazito ateistični zdravnik, ki svojcem za sestro ni dajal več nobenega upanja. Čudež pa se je zgodil prav pred njegovimi očmi, in sicer 15. septembra 1966, ko seje s. Caterina prebudila čila in zdrava iz nezavesti. Svojcem je takrat zdravnik dejal: 'Imenujte ga čudež ali kakorkoli hočete, toda pri ozdravit- vi gre za nadnaravno dejanje!" O novem blaženem papežu Janezu XXIII., katerega smo prek sredstev javnega obveščanja poznali kot izjemno dobrega in milega človeka, je bilo že veliko napisanega in povedanega, morda pa bi bilo prav, da vsaj osvežimo spomin in povemo, da seje rodil 25. novembra 1881, v papeža je bil posvečen 28. oktobra 1958, umrl pa je 3. junija 1963. Govorilo seje, da so ga kardinali na konklavih ime- novali za papeža zaradi visoke starosti, a tudi takrat se je zares pokazalo, da Sveti Duh zares veje, kjerkoli in kadarkoli hoče, saj so z imenovanjem kardinala Angela Roncallija na mesto Petrovega naslednika visoki cerkveni dostojanstveniki naredili eno najbolj revolucionarnih potez v zgodovini Cerkve. Janez XXIII. je namreč v Cerkvi sami izvedel toliko reform, in to na tako globok način, da si niti največji optimisti niso mogli niti v sanjah misliti, da bo dobrodušni papež zmogel sam in seveda z Božjo pomočjo napraviti toliko sprememb. Pri vsem tem ga je vodila trdna vera v Boga in v priprošnjo Matere Božje. Znan je bil kot dober, izrazito preprost človek, tako da so se tej njegovi preproščini večkrat čudili. Bil je tudi dobrodušen človek in ljubitelj majhnih in preprostih življenjskih dobrot, ki se jim ni odrekel tudi v času svojega načelovanja sveti Cerkvi, saj je bilo znano, da je ob kosilu rad spil dober kozarec vina, rad jedel preprosto kmečko hrano in po obedu tudi kako zakadil. Ljudje so ga imeli radi prav zaradi njegove dobrote, ki mu je naravnost sijala iz oči; šele mnogo let kasneje, po njegovi smrti, so predvsem izobraženci tako v laičnem svetu kot v Cerkvi sami spoznali, daje bil tudi izjemno daljnoviden in preroški vodja Cerkve in nikakršen Vaški župnik", kot je sicer sam sebe zelo rad imenoval. Cerkev je popeljal od zunanjega in mestoma kričavega blišča k njenemu izviru: Kristusovemu oznanilu, ki se razodeva preprostim, takim ljudem, kakršen je bil tudi sam. SONČNA PESEM O ČASU Že kar preveč časa nismo pisali o listu za kulturo mladih, kot piše v podnaslovu revije za mlade dijake in študente, ki nosi zveneč in lep naslov Sončna pesem. Revijo izdajajo v Kopru pri Ognjišču, sicer pa ima svoje uredništvo v Ljubljani. Kot rečeno, je Sončna pesem namenjena predvsem študentom, ki vanjo tudi pridno pišejo; med njimi je kar nekaj takih, ki bodo po končanem študiju skoraj gotovo zašli tudi v časnikarske vode. Glavna urednica je Irena Kostadinovič, njena pomočnica Martina Zelen, odgovorni urednik pa Tino Mamič, sicer mlada in gonilna sila pri Ognjišču. Prav je, da tudi povemo, da za vedno sveže in sodobno oblikovanje revije skrbi Benjamin Pezdir, medtem ko je duhovni voditelj magister Primož Krečič, duhovnik iz Postojne, ki veliko in dobro dela predvsem z mladimi. V rokah imamo prvo številko letošnjega, že 16. letnika Sončne pesmi, kateri je na pot napisal uvodne misli Tino Mamič. Navadili smo se že, da je vsaka številka uglašena na neko temo: tokrat je to Čas-gospodar ali gospodovanj, dovolj zgovorna tema, da skoraj vsakega pritegne. Aleš Maver piše o času kot namišljenem tiranu in o tem, kako danes mladi doživljajo čas, medtem ko pod naslovom Hitra hrana, hitri avtomobili, hiter seks, pa še vedno nimam časa! razmišlja o ujetosti v današnji trenutek Blaž Lenarčič. Martina Žnidaršič je pripravita pogovorčke s študenti o tem, čemu ali komu posvečajo mladi največ časa, medtem ko piše Petra Kosec o doživljanju življenjskih mejnikov. O viziji prihodnosti piše Boštjan Udovič, nakar sledi rubrika Študentski utrip, medtem ko piše Nataša Kogej o Mileniju v Varšavi, kjer je potekalo mladinsko srečanje. Jernej Kovač in Tatjana Kren sta se pogovorila z voditeljico osrednjega dnevnika naTVSIove-nija Manico Janežič. V Sončni pesmi so tudi recenzija odmevne knjige Ilustrirana zgodovina Slovencev ter predstavitev dveh filmov kot tudi že o-bičajna notna priloga, ki tokrat predstavlja pesem Moji rojaki za moški zbor in ansambel , pesem Pred križanim Ljubke Šorli in Naceta Duha ter pesem Žrtev brez odziva Primoža Krečiča in Vladimirja Piriha. V Sončni pesmi je objavljen tudi pogovor z dirigentom komornega zbora A-ve Andražem Flauptmanom ob 15. obletnici ustanovitve zbora, o kulturi uživalcev drog in o tem, kakšen bi bil svet brez LSD-ja, pa piše Blaž Lenarčič. Tatjana Velikonja piše v rubriki Mi se imamo radi o tem, ali je otrok dar ali breme. Bralec bo našel tudi druge zanimive članke, med njimi formativni članek Primoža Krečiča o Božji Besedi in podobi Boga v učlovečenju. ZUT POGOVOR / BRAT GIUSEPPE PRIOLI MED BRATI VOLKOVI V družbi, ki ne pozna ne razumevanja ne usmiljenja in še ni našla učinkovite poti za prevzgojo zločincev, še velja načelo zob za zob, oko za oko. Plačilo za umor ostaja dosmrtna ječa - moralni umor. "Če 20-letnega mladega, ki je v trenutku brezumnosti prelil kri nedolžnega, kaznuješ z dosmrtno ječo, ga ubiješ." To je pričevanje frančiškana, minoritskega brata, ki že 37 let "roma" v svojem redovniškem oblačilu po italijanskih zaporih. Brat Giuseppe Prioli, ki se je rodil pred 57 leti v pokrajini Verone, je pravi pionir med prostovoljci v ječah. Njegovo poslanstvo? Biti brat vsem, tudi tistim, ki jih do-bromisleči pogosto imenujemo zveri, pošasti, ker so u-morili sočloveka. Njegovi najdražji bratje so prav dosmrtni jetniki, saj "zdravnika ne potrebujejo zdravi"... Dejanj krvoločnih morilcev nikakor noče opravičevati, ampak jih kvečjemu skuša razumeti; vsako osebo želi brez predsodkov poslušati in sprejemati. Moč za to posebno poslanstvo mu daje Tisti, ki je stal pred Pilatom in je nemo poslušal razjarjeno množico: “Križaj ga! Križaj ga!" Brat Bep-pe nerad pridiga s prižnice, raje živi v tišini proti toku, pa čeprav zbuja v marsikom nerazumevanje, če že ne pohujšanja. Mnogo svetniških likov so imeli sodobniki sicer za nore; on se le ponižno nasmehne in hodi naprej svojo pot, prepričan, da je vsakdo, tudi najrevnejši izmed revnih, zadnji izmed zadnjih v celici zapora, Božji sin in kot tak absolutna vrednota. Brez strahu in z odprtim srcem išče pot do sodobnih "volkov" in jim govori o upanju, resnici in ljubezni. Prav tako, kot je šel po znani anekdoti sv. Frančišek Asiški naproti krvoločnemu volku in ga spravil s prebivalci mesta Gubbio. Da bi pomagali ljudem se znova postaviti na noge in zaživeti, se ne bojite si "umazati rok ". Kaj vam to pomeni? To mi pomeni biti pozoren do oseb, ki jih srečujem, jih poslušati, iti preko predsodkov. Ni mi všeč misliti, da si "mažem roke"; raje razmišljam o tem, da potrebnim ponujam roko v želji, da bi jih podprl. Srečanje z njimi je zame veliko bogastvo. Zanje sem prepogosto edina priložnost stika s svetom, z mano se čutijo svobodne govoriti in komunicirati. Sami sprašujejo po meni, me iščejo. Prav je, da sem jim na razpolago bodisi kot posameznik bodisi kot glasnik vsedržavnega združenja prostovoljcev Bratstvo, ki je nastalo pred dobrimi 30 leti. O zapornikih pravite, da so bili vaši učitelji. Kaj so vas naučili? Dali so mi veliko nasvetov, kako naj se jim približam in jih poslušam. V pogovorih skupaj vidimo, kaj lahko naredimo za njihovo dobro. Pogosto so mi tudi pokazali na katerega izmed drugih jetnikov, ki je posebno potreben človeškega stika in potrebuje nekoga, ki bi mu prisluhnil. To so zame velika pričevanja. Mnogi zaporniki nimajo namreč prav nikogar, s katerim bi se pogovorili in ki bi mu lahko zaupali, insiza-| to izredno želijo, da bi jih kdo poslušal. Ko sem komaj dvajsetleten prvič stopil v ječo, sem bil popolnoma "raz-orožen", nisem vedel, kako i naj se jetnikom približam, I tudi zato, ker sem se znašel pred zelo težkimi primeri. Čutil pa sem, da me sami podpirajo s svojimi koristnimi nasveti. Več težav kot z njimi sem imel v ječah kvečjemu z nekaterimi kaplani. Pravite, da ste po obdobju osebne krize odkrili svojo posebno poklicanost prav v zaporu... Na začetku sem mislil, da lahko opravlja tako poslanstvo samo duhovnik, a sem (le spoznal, da se motim. Prav vsakdo lahko naredi veliko dobrega kot prostovoljec v zaporih. Ne samo jaz, ki sem redovniški brat, ampak tudi laiki. To je bilo odlo-j čilno spoznanje za mojo poklicanost, ki je tako postala prava življenjska izbira. Kot svoboden človek se hočem posvečati jetnikom, da bi jih osvobajal. Najprej pa moram biti svoboden v sebi, da jim lahko ponudim pravo svobodo. Lahko rečem, da sem v zaporu našel svojo družino, moja družina sojetniki. Priz-' nati moram, da pogosto diham bolje v ječi kot zunaj, kajti med njimi najdem ljudi, ki me poslušajo, mi svetujejo, se z njimi lahko soočam. V zapore ne zahajam, da bi tam pridigal in delil odvezo; sedim ob jetnikih in jih poslušam. Sami so me tudi pregovorili, naj ustanovim združenje, kajti ljudi, ki potrebujejo človeka, ki bi jih poslušal, je v zaporih ogromno. Združenje Bratstvo je tako ! nastalo na pobudo samih jetnikov, zlasti dosmrtnih, ne pa frančiškanov. Ste kdaj naleteli na jetnika, ki je zavrnil vaše oznanilo upanja? Ne, kvečjemu sem srečal kakšen problem s političnimi jetniki^ a tudi njim sem ostal blizu. Želim ostati svoboden, enak z vsemi, zmožen poslušati vsakogar, tudi ljudi drugačnih političnih in verskih prepričanj. V tem duhu res nisem nikdar srečal nikogar, ki bi zavrnil srečanje ali pogovor z mano. Sicer ne zahtevam, da bi vsi govorili z mano. Vedo pa, da sem jim na razpolago, da za mano stoji združenje, skupnost, ki jim želi pomagati. Združenje mi daje tudi moč in priložnost, da svoje delo redno preverjam. Ali ste v 37letih prostovoljnega dela v zaporih videli kake spremembe v sistemu italijanskih ječ? Obstaja želja po spremembi, obstajajo pa tudi ovire, ki mečejo polena pod noge prostovoljcem. Sistem se sicer odpira, toda v primeru skesancev, t.i. sodelavcev s pravico in mafijskih jetnikov, imamo prostovoljci "zavezane" roke, saj se ne moremo srečevati z njimi, kar pa je po mojem zgrešeno. Nekateri direktorji cenijo strokovno pripravljene prostovoljce, za nekatere pa smo naravnost moteč element. Z ene strani jim pridemo prav, saj pogosto opravljamo delo nekaterih tamkajšnjih uslužbencev; z druge strani pa jim delamo preglavice, saj vsakokrat sprožimo nekaj gibanja. Kakšen smisel ima življenje dosmrtnega jetnika, človeka, ki ve, da bo preživel vse svoje , dneve v celici? Je mogoče biti s takim življenjem umirjeni in srečni? Težko je, če ni nikogar, ki bi ti dal upati. Če kdo misli, da je zanj zapor kazen brez konca, je normalno pomisliti na samomor. Zato je potrebno dati jetniku upanje. On bo potem živel prav zaradi tega upanja... ... upanja v kaj? Gre za upanje, čeprav ze- lo oddaljeno, da bo prej ali slej izpuščen, da bo nekdaj spet zadihal kot svoboden človek. Če sprejme to upanje, se potem začne zanj dolga pot popravila škode, da zopet zaživi, spravljen s sabo ' in z drugimi, skratka: odre- šen. Gorje nam, če jetnikom ne nudimo tega upanja! Srh me prešine, ko se znajdem pred 20-letnim mladeničem, ki so mu naložili 30 let ječe. Kaj naj mu povem? Če mu odvzameš upanje v odrešitev, ga umoriš. Zato moramo zapornike vzgajati k resnici, k razmišljanju in k popravilu škode. In tedaj bodo sprejeli zapor v drugačnem duhu. Veliko časa in naporov posvečate mladim. Zakaj iščejo, po vašem mnenju, rešitve v stvareh, ki ne morejo rešiti ničesar? Po mojem je glavni problem ta, da želijo imeti vse takoj. Kadar noro hitijo, ne i da bi znali najti smisla vsaki stvari, ki jo dosežejo, prehitevajo čase. Pri dvajsetih le-I tih so že izkusili vse. Vsaka stvar pa ima svoj čas. Danes se zdi, da je bistvo odnosa med starši in otroki dajanje. Prav to je verjetno velika napaka. Kdor prehiteva čas, ne bo nikdar srečen s stvarmi, ki jih ima, ker se ne zaveda njihovega pomena; ostal bo nezadovoljen in postal bo sposoben izvesti tudi skrajna dejanja. Golo posedovanje stvari ne more utešiti notranje žeje. Ali je nujno, da imajo 18-letni mladi avtomobil? Da imajo 13-15-letniki prenosni telefonček? Danes se ljudje ne pogovarjajo več iz o-či v oči, ampak prek telefona... Zdi se torej, da s starši nekaj ne gre. Kako in kje naj se izučijo, da bi dobro opravljali svojo odgovorno nalogo? Mislim, da sem v petnajstih letih vodenja skupnosti mladih jetnikov razumel vlo-; go staršev; ta ni lahka, je pa možna, zlasti če ne ostanejo ' izolirani. Mislim, da starši po-1 trebujejo podporo in nasvete drugih. To bi jim lahko nudila krščanska oziroma župnijska skupnost, v kateri živijo. Tudi starši morajo znati vprašati pomoč. Pomembno \ je, da se z drugimi starši pogovarjajo, srečujejo, soočajo. Iz izkušnje drugih se lahko veliko naučijo. Zal pa marsi- i kdo razume, da ima otroka, ko je že prepozno, ko se ta predaja mamilom ali je že v ječi. Odrasli imajo čas za vse, ne pa za lastne otroke; glavno, kar primanjkuje, je komunikacija. Pogosto pravim mladim: "Ustavi očeta in mu reci, naj si vzame čas zate!" | To je pomembno znamenje za mladega človeka: oče ima čas zame. Kakšna je krščanska skupnost, kijo sanjate? Sanjam krščansko skup-| nost, ki je kot velika družina, v kateri so pozorne in razpoložljive osebe, pripravljene poslušati vsakogar, oporne točke za osebo, ki ima težave, ki potrebuje nekoga, s komer bi se zaupno pogovoril, j ki bi mu kaj razjasnil. Ko bi bila vsaka krščanska ali župnijska skupnost kot velika družina, bi bilo gotovo tudi več komunikacije med ljudmi. Kajti prav to je problem današnje družbe in današnjih 1 družin, v katerih žal prevečkrat vlada tišina. In iz nje se i rojevajo tragedije. SVETNIK TEDNA 11. FEBRUAR silvester cuk . Ljjrška MATI BOŽJA Tisto, kar je Bog hotel človeku povedati o sebi in o odrešenju človeštva, imenujemo razodetje. Ločimo javno in zasebno ali posebno razodetje. Javno je tisto, ki je obvezno za vso Cerkev in prek nje za vse človeštvo vseh časov. To je doseglo višek v Jezusu Kristusu, končalo pa se je s smrtjo zadnjega apostola. Vsa poznejša razodetja, katerih pristnost je dokazana, pa niso namenjena vsej Cerkvi, včasih blagru Cerkve v določenih zgodovinskih okoliščinah. Tem razodetjem pravimo zasebna. Osebe, ki so takega razodetja deležne, so ga dolžne sprejeti, če so o njegovem dejstvu prepričane z živo vero, drugi pa ravnajo pametno, če ga sprejmejo, potem ko ga je Cerkev potrdila. Med taka zasebna razodetja spadajo tudi prikazovanja Matere božje pastirici Bernardki Soubirous v Lurdu leta 1858. Cerkev jih je potrdila in na današnji dan, na obletnico prvega prikazanja, obhaja spomin Iurške Matere božje. 7 7. februarja 1858 je šla štirinajstletna Bernardka s sestro in sosedo nabirat drva k rečici Gave. Bernardka je zaostala, ko si je sezula nogavice, da bi prebredla vodo. Bila je pred votlino in v njej je zagledala čudovito lepo gospo v belem, ki jo je smehljaje povabila naprej in skupaj sta molili rožni venec. Prijateljici nista nič videli. Po treh dneh je Bernardka z nekaj dekleti spet šla k votlini in gospa, ki se ji je spet prikazala, je z njo govorila v lurškem narečju, ki je mešanica španščine in francoščine. Rekla ji je, naj prihaja naslednjih petnajst dni vsak dan k votlini. Doma so ji strogo branili, tudi mestne oblasti so ji hotele preprečiti prihod k votlini."Obljubila sem Gospe!" je dejala Bernardka in prihajala vsak dan. Zbiralo se je vedno več pobožnih gledalcev in radovednežev. Pri prikazanju 24. februarja je Gospa naročila Bernardki: "Pokora! Molite za spreobrnjenje grešnikov!" Naslednji dan ji je velela, naj gre pit vodo iz majhne luže blizu votline. Ker vode ni mogla zajeti, je začela kopati z rokami in iz zemlje je privrel studenec, ki teče še danes in ob katerem so že mnogi bolniki dobili zdravje, ko so se v tej vodi, speljani v kopeli, umili. Ko je 2. marca Gospa naročila Bernardki, naj duhovnikom sporoči, da nad votlino sezidajo kapelo in naj ljudje tja romajo v procesiji, si je nakopala jezo domačega župnika. Ta je postavil pogoj: zidali bomo, če Gospa pove svoje ime in če stori, da vzcveti rožni grm pod votlino. Drugega pogoja ni izpolnila, svoje ime pa je povedala med prikazanjem 25. marca. Dejala je: "Brezmadežno spočetje sem!" Tako je potrdila versko resnico, ki jo je štiri leta prej razglasil papež Pij IX. Sledili sta še dve prikazanji: 7. aprila in 16. julija. Štiri leta kasneje je Cerkev po natančni in strogi preiskavi potrdila nadnaravni značaj teh prikazovanj. Takrat je bila Bernardka varovanka redovnic v Lurdu. Leta 1866 se je udeležila posvetitve oltarjev v spodnji cerkvi nad votlino, potem pa je odšla v samostan usmiljenk v Nevers v osrednji Franciji, kjer je z ljubeznijo stregla bolnikom vse do svoje smrti 16. aprila 1879. Leta 1933 je bila razglašena za svetnico. Lurd je že sto trideset let kraj molitve in milosti, ki ga vsako leto obišče na milijone romarjev. V M ARIJ AN ISCU NA OPČINAH TEČAJ ZA ZAROČENCE Živimo v času, ki družini ni naklonjen. Naša narodna manjšina to že čuti. Manj družin, manj življenja in hrom-Ijenje narodne skupnosti. Cerkev je bila v vseh časih, posebno v kritičnih trenutkih, blizu svojemu narodu. Z oblikovanjem novih družin v zavestne in zdrave skupnosti, ki so kos sprejetim nalogam, želi Cerkev graditi bolj humano in bolj srečno družbo. Družina kot topel dom in kraj ljubezni je za vsakega človeka velik projekt, za otroka pa največji dar, ki ga lahko dobi v življenju. Vanj je potrebno vložiti mnogo truda in napora. Družina se ne ustvarja avtomatično. Le zrele in odgovorne osebe, ki so prerasle o-zek krog egocentričnosti, lahko gradijo nove skupnosti, ki v sebi nosijo ljubezen in moč posredovanja novega življenja. Vsaka priprava na to življenjsko odločitev bo nosil- cem novih družin v veliko pomoč. V ta namen bo v Marija-nišču pod okriljem Duhovske zveze in vodstvom salezijancev vsakoletni tečaj za zaročence. To je trenutno tudi edini tečaj v zamejstvu v slovenskem jeziku. Vsebina je zelo raznolika in bogata. Nekaj tem je vsebinskih in verskih, potem so še vzgojne in medicinske ter pogovori z zakonci. Poleg vsebinske obogatitve rastejo tudi nova poznanstva ali pa se po dolgem času spet srečajo nekdanji sošolci ali prijatefji, zdaj vsi na isti skupni življenjski poti. Tečaj je potekal zadnja leta vedno v zimskem času. Prvo srečanje bo letos v sredo, 9. februarja. Vseh srečanj bo šest in se bodo vrstila vsako sredo vse do sredine marca. Začetek vsakega srečanja je ob 20.30 v prostorih Marija-nišča na Opčinah pri Trstu. DANIJEL DEVETAK 5 ČETRTEK 3. FEBRUARJA 2000 6 ČETRTEK 3. FEBRUARJA 2000 V LETU 2000, PREŠERNOVEM LETU KULTURA ŽIVLJENJA, KULTURA PRIHODNOSTI PREŠERNOVA PROSLAVA V TRSTU IN GORICI PESMI IN PLESI "Z GORICE NA ODER" Osrednje slovenske kulturne organizacije ljubiteljske kulture v Italiji pripravljajo ob dnevu slovenske kulture osrednjo Prešernovo proslavo, ki bo v nedeljo, 6. februarja, ob 17. uri v Kulturnem domu v Trstu, v torek, na sam praznični dan, 8. februarja, ob 20.30 pa v Kulturnem domu v Gorici. Prireditelji Slovenska prosveta iz Trsta, Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici in Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji so si za letošnji praznik slovenske kulture zamislili poseben splet ljudske in učene kulture, ki so mu dali našlo m Z gorice na oder. Gre za poseben prikaz oz. potovanje skozi ljudsko glasbo slovenskih pokrajin ob naši zahodni meji od Kanalske doline do Istre. Številni izvajalci, pevske skupine, zbori in godci, bodo prikazali pesmi in plese iz Kanalske doline, Terske doline, Rezije, Nadiške doline, Goriške, Tržaškega krasa, Brega in Istre. Spored je izbral in ga povezal znani slovenski glasbenik in zbiratelj ljudskega blaga akademik prof. Pavle Merku. Prireditelji so prireditvi dali naslov Z gorice na oder, ker so se na gorici sredi vasi pod lipo skozi stoletja zbirali vaški fantje in tam zapeli ali tudi zagodli domačo vižo. Odrsko postavitev prireditve bo oskrbel režiser Igor Cvetko, pri izvedbi ljudskih pesmi in plesov pa bodo sodelovale skupine iz vse naše dežele. Velika prireditev predstavlja pravo potovanje skozi ljudsko glasbo slovenskih pokrajin ob zahodni meji, zato vabimo vse, da se proslav v Gorici in Trstu udeležijo. Na potovanju nas bo vodil, kot rečeno, prof. Pavle Merku, na obeh prireditvah pa si bomo lahko ogledali razstavi, kiju je pripravila Etnološka skupina NSK. Prikazani bodo stari primerki ljudskih glasbil. S 3. STRANI OB v PREŠERNOVEM DNEVU 2000 Svetlo točko pomeni bližnje odprtje nove stavbe Goriške knjižnice Franceta Bevka v Novi Gorici, ki je tako končno dobila skupno streho in bo nemoteno delovala v korist bralcev v mestu in okolici, pa tudi v zamejstvu. Če primerjamo kulturno dogajanje v obeh sosednjih mestih, Gorici in Novi Gorici, opažamo raznoliko ponudbo tako na področju glasbe, gledališke in likovne umetnosti kot tudi v knjižni ustvarjalnosti. Tukajšnji prebivalci so že v veliki meri uresničili, tudi mimo uradne politike in kulture, evropsko vizijo sožitja različnih narodov in kultur, kakor je dokazala npr. dobro obiskana predstavitev dvojezične slovensko-italijanske antologije pesmi Jurija Paljka prejšnji teden v Gorici. Podobne težnje opažamo tudi na cerkvenem področju, saj obe sosednji škofiji, goriška in koprska, že daljšo dobo vsako leto organizirata skupno romanje na Sveto goro v prisotnosti obeh škofov in ob živem sodelovanju vernikov obeh narodnosti. Ne nazadnje tudi bližnja tisočletnica prve omembe Gorice v pisanih virih (1001-2001) ponuja obilo možnosti, da tukajšnja raznolika obmejna stvarnost z avtohtono slovensko komponento pride do pravičnega in uravnoteženega ovrednotenja. V mesecu februarju bomo Slovenci vsepovsod, kjer živimo - raztreseni po svetu, v evropskih prestolnicah, v zakotnih vasicah, v zdomstvu, zamejstvu in matični Sloveniji tako ali drugače proslavljali dan slovenske kulture. V letu 2000, ki so ga proglasili za Prešernovo leto, obhajamo 200. obletnico rojstva dveh velikanov duha, ki sta s svojim delom postavila koordinate vrednostnemu sistemu slovenstva. To sta Prešeren in Slomšek: Slomšek nas je s svojim pastoralnim in pedagoškim delom umestil v krog versko in nacionalno prebujenih narodov, Prešeren pa nas je svojim pesniškim opusom umestil v skupni evropski kulturni prostor. Oba sta že zdavna zaslutila neizmerno moč in veljavo slovenske besede v času, ki ji ni bil naklonjen in ko ji je bilo treba si utirati pot med Scilo a-similacijskega pritiska in Karibdo ilirizma in pritlehnega nacionalnega brezhrbteničarstva. Po dveh stoletjih lahko ugotavljamo neprecenljivo vrednost njunih kulturnih, umetniških, jezikovnih in narodnostnih naporov, obenem pa ODPRTJE 8. FEBRUARJA NOVA ZGRADBA KNJIŽNICE FRANCETA BEVKA Na prostoru med občinskim poslopjem, Primorskim dramskim gledališčem in Pokrajinskim arhivom v Novi Gorici bodo v torek, 8. februarja, ob 19. uri, v počastitev slovenskega kulturnega praznika, slovesno odprli novo zgradbo Goriške knjižnice Franceta Bevka. Gre za največji dosežek v slovenski kulturi v zadnjih letih. No- vi prostori knjižnice obsegajo 4.569 m2, vanje pa so preselili okrog 287 tisoč knjig iz treh oddelkov, ki so morali doslej gostovati na petih začasnih mestih na območju Nove Gorice in v Solkanu. Zgradba je po načelih teoretika sodobne knjižnične informatike, Indijca Ranganathana, zasnoval arhitekt Vojteh Ravnikar s skupino strokovnjakov. Goriška knjižnica bo vključena v internet ter bo svoje storitve nudila brez prostorskih in časovnih omejitev. Odpravljen bo koncept t.i. klasične knjižnice, ki ga bo nadomestila t.i. virtualna knjižnica. S tem bo Nova Gorica lahko še bolj utrdila svojo obmejno in čezmejno vlogo v kulturi. V investicijskem programu novega objekta je zapisano, “da bo nova zgradba Goriške knjižnice Franceta Bevka zadostovala potrebam najmanj za 20 let, torej približno do leta 2020. Odslej bo slovenskim knjižnicam na območju Gorice in v videmski pokrajini lahko zagotavljala še boljše svetovanje in strokovno pomoč, ter jim tudi v prihodnje posredovala knjige in drugo knjižnično gradivo, ki prihaja kot pomoč od Slovenije." Novo poslopje knjižnice bodo odprli s slovesnostjo, ki se bo začela ob 19. uri v dvorani Primorskega dramskega gledališča. Ob dogodku bo i-mel govor predsednik slovenske vlade Janez Drnovšek. Vedno v torek, 8. februarja, pa bo ob 18. uri posebna proslava ob slovenskem kulturnem prazniku, tudi v dvorani Primorskega dramskega gledališča. Besedo k prazniku bo podal Jožef Školč, minister za kulturo. ——— M. se lahko zavedamo, kako nas Slovence novi čas postavlja pred nove izzive in preizkušnje. Se vedno smo med kladivom in nakovalom potujčevanja in jezikovne nezavednosti. Pogosto se sprašujemo, kakšna bo naša prihodnost, a vendar menim, da jo ustvarjamo sami tako, kot si je želimo. Mnogi pogosto pozabljajo na težke čase, skozi katere so se morali prebijati naši predniki v vojnah in v zadu-šujočih lovkah fašizma. In če so naši veliki možje in žene, ki se jih spominjamo na proslavah in prireditvah s petjem, govori, recitacijami in dramskimi prizori, žrtvovali svojo individualno usodo za narodno preživetje, bomo verjetno tudi v času, v katerem imamo več notranjih sovražnikov kot zunanjih, marsikaj zmogli. Med notranje sovražnike štejem jezikovno malomarnost in pristajanje na rabo vsakovrstnih tujk, zgodnje uvajanje italijanščine v slovenske vrtce, potrošniško in malikovalsko oboževanje tujega, nacionalno mlahavost in nezavednost, pa tudi življenjsko malodušnost in apatijo. Tudi v letošnji sezoni so štandre-ški komedijanti oz. njihov umetniški vodja režiser Emil Aberšek, že dvaindvajset let zvesti sooblikovalec delovanja dramske skupine Prosvetnega društva Štandrež, imeli srečno roko pri izbiri dramskega besedila za svojo novo odrsko uprizoritev. Varno so gledalce popeljali iz ameriške življenjske stvarnosti, ki so jim jo približali v lanski sezoni z izvedbo dela Neila Simona Zares čuden par, naravnost na trdna domača tla s komedijo Poročil se bom s svojo ženo sodobnega slovenskega pisca Marjana Marinca. S premišljenim, pestrim sprehajanjem od enega komediografa do drugega, od klasičnih (pred Simonom je bil na vrsti Moliere) do sodobnih dramskih ponudb, je štandreška skupina na svoji 35 let dolgi poti neprekinjenega odrskega delovanja ubrala najboljšo smer za učinkovito gledališko poustvarjanje in s tem tudi prisilila svoje igralce, da so uprli pogled v različne gledališke realnosti, s tem pa posredno pospešila rast skupine, ki je v zadnjem času s trdim delom dosegla sam vrh amaterskih gledališč. V letošnji postavitvi so se "stebri" dramske družine umaknili nekoliko v ozadje in pustili, da so mladi zasedli glavne vloge. Ta izziv so mlajši igralci sprejeli z veseljem in zdravo ambicijo. Resno in preudarno so se pripravljali na odrsko srečanje z gledalci, ki je bilo izredno prisrčno in odzivno tako na premieri v soboto, 29. MAJDA ARTAČ STURMAN Marsikateri pisec je v zadnjem času, posebno v času predvpisov v slovenske šole, opozorilna problem demografskega upadanja in krhkosti družinske institucije. S temi problemi bi se morali bolj odkrito in načrtno spopasti in jih reševati v konstruktivni viziji prihodnosti. Nedvomno ne bomo mogli ohraniti svojega položaja brez slovenskih šol, kijih je čedalje manj. Tudi vsakršno poudarjanje kriterija kvalitete, ki naj nadomesti kriterij kvantitete, je dolgoročno nesmiselno. Prihodnost kulture dojemam v smislu generacijskega prenavljanja, novega generacijskega priliva. Namesto deklarativnih govorov o kulturnih pridobitvah prejšnjih stoletij, o čudoviti zvočnosti Prešernovih poezij, o mojstrstvu Sonetnega venca več vere v življenje in v mlade rodove, ki prinašajo svežino smeha, svežino idej in klic po prenovi. Kaj je lepšega kot dojenčkov nasmeh, kaj je lepšega, kot so njegovi prvi koraki, njegove januarja, kot na nedeljski popoldanski ponovitvi v prepolni župnijski dvorani Anton Gregorčič. Predstava ima vseskozi dober notranji ritem in režiser je vloge porazdelil zelo posrečeno. Mladi izvajalci so z njegovo pomočjo in nasveti strokovnega sodelavca, igralca PDG Janeza Starine, dokaj spretno označili značajske poteze protagonistov in v dialogih poudarili smešnost ključnih trenutkov. Ker je vsebina čisto vsakdanja - hude težave mladih zakoncev pri iskanju stanovanja, prepiri zaradi vsakodnevnih malenkosti, navad zakonskega sopotnika -, v njej zlahka prepoznamo smešno plat naših nerodnosti in neumnih zdrahic, ki se večkrat porodijo iz nesporazumov, in se jim prešerno nasmejemo. Mlad zakonski par, ki zaradi vzajemne trme vztraja pri ločitvi, čeprav je vsem dobro jasno, da ob tem trpita oba, sta poosebila MarkoTabaj in Fe-derica Bello. Tabaj je z vlogo Janeza napravil viden korak naprej v odrskem podajanju, kajti bil je bolj sproščen in samozavesten pri oblikovanju zaupanega lika. Federica Bello je ob njem odločno zaigrala užaljeno, jezno, u-žaloščeno in končno pomirjeno ženo Mileno, ki sprevidi, kako otročje je bilo njuno početje. Vanja Bastiani je bila prepričljiva v vlogi spogledljive Irene, ki si ne pomišlja omrežiti prijateljičinega moža. Cristian Benedetti se kot "svetovljan" Miha ni povsem mogel otresti statične drže, ki se tako prve besede ? Kaj je lepšega kot mladostno navdušenje za idejo, ideal? Navsezadnje pa je res, da se tudi pri nas v zamejstvu zadnje čase iz nuje po spremembah, po novi kulturi življenja nekaj spreminja. V tem prepričanju me med drugim potrjuje nastajanje novih skupin, ki se porajajo kot znanilke novih pogledov na našo stvarnost in si prizadevajo prevetriti zatohlost družbenega in kulturnega življenja, ki bi moralo steči po novih tirnicah, da ne zaide v slepo ulico. V prejšnjih mesecih se je na Goriškem nekaj prijateljskih družin zbralo v Skupnost družin Sončnica, v Rojanu je peščica mladih navdušencev osnovala športno-kulturno društvo Ro-janski Krpan, na Tržaškem se je uradno ustanovilo Združenje kmečkih in podeželskih žena. V ospredju vseh je predvsem želja po odkrivanju novih razsežnosti družbenega in kulturnega življenja v zamejstvu, želja po kvaliteti medsebojnih odnosov, želja po krepitvi individualne, stanovske in narodne zavesti. Navdušeni in upanja polni mladi fantje in dekleta, žene in možje so največji porok prihodnosti. Ohranjanje kulturne dediščine, poživljanje kulturnega izročila, krepitev narodne identitete in samopodobe se zagotovo pretakajo le skozi življenjsko navdušenje in upanje v novi dan. rada prilepi na kožo ljubiteljskih igralcev. Zelo prisrčen pa je bil David Vižintin kot Vili, nerodni in izredno sramežljivi Milenin prijatelj, ki je ob vsaki stvari "zelo vesel in vzradoščen". Da-njela Puia je imela prvič vlogo energične, samostojne ženske, ki dobro pozna življenjske stiske, stoji na sino- vi strani, a se zna postaviti tudi v bran svoje mlade snahe. Gotovo je to njen odrsko najboljše izdelani lik. Omenjeni mladi igralci so se skladno ujemali z izkušenimi veterani. Marko Brajnik je živahno in z dobršno mero humorja odigral vlogo Mileninega očeta Poldeta, ki je dobro poučen o zakonskih težavah, saj je bil že trikrat poročen. Ob vsakem svojem kratkem, a domiselno duhovitem posegu v dogajanje je nezadržljiv smeh vzbudila Majda Zavadlav kot oderuška Pepi-ca, gospodinja, ki bi rada iztržila od svojih najemnikov in preštevilnih "podnajemnikov" čim več denarja za ne ravno udobno sobico, ker so "pač taki časi in cene poskočijo hop iz dneva v dan". S svojo prisotnostjo je čisto ob koncu napolnil oder Božidar Tabaj kot neznanec, jokavi in jecljavi slikar, ki ga je žena nagnala od doma. Z opisom svojih družinskih prepirov pomaga mlademu paru spregledati muhavosti. Prizorišče ostaja skozi celotno igro v bistvu nespremenjeno; kot si ga je zamislil režiser, sta ga uresničila Joško in Franko Kogoj. Za glasbeno kuliso je poskrbel Martin Tomsig. Igralci so med izvajanjem lahko računali na natančnost šepetalke Marinke Leban. Pri tem naj zabeležimo pripombo: včasih sejim primeri, da se pri skrbni pažnji na pravilno kretnjo in gib spozabijo in uide jim kakšen slovnični spodrsljaj, ki ga pozorno uho zazna kot moteči element. Mimo tega pa je predstava popolnoma uspela. Vsi tisti, ki komedije niso še videli, ker so pač "zmanjkali" sedeži in celo stojišča v štandreški župnijski dvorani, naj se potolažijo, saj bo v kratkem prišla na oder Kulturnega centra Lojze Bratuž. NOVA PREMIERA DRAMSKEGA ODSEKA PD ŠTANDREŽ ŽGEČKLJIV HUMOR SODORNE KOMEDIJE 0 IVA KORSIC POSVET O LAVU ČERMELJU ZNANSTVENIK IN RODOLJUB IVAN ŽERJAL Številno občinstvo, ki je v petek, 28. januarja, napolnilo Gregorčičevo dvorano v Trstu, kjer je bij posvet ob 20-letnici smrti dr. Lava Čermelja, je potrdilo, da je spomin na tega velikega človeka še vedno zelo živ. Narodna in študijska knjižnica in Društvo slovenskih naravoslovcev in skušal približati znanost (zlasti fiziko) širšemu krogu ljudi, saj mu je bila popularizacija znanosti takorekoč v krvi. Sem spada tudi njegovo dolgoletno urejevanje priljubljene revijeProfeus. Dr. Lavo Čermelj je izhajal prav z družbenega dna, zato je bil samostojen, ponosen, samozavesten, logičen in trmast. Sicer vedno korekten in vljuden, je vedno ohranjal določeno di- tehnikovTone Penko iz Trsta ter Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske so si namreč priredili posvet na temo Lavo Čermelj -Življenje in delo, da bi prikazali čimbolj popoln oris lika dr. Čermelja, ki je sicer bolj znan po svojem narodnoobrambnem delovanju v času italijanskega fašističnega zatiranja primorskih Slovencev in Hrvatov, a ki je ravno tako veliko zaslužen za razvoj slovenske znanosti in za njeno približanje širrokemu krogu ljudi. O dr. Čermelju so na posvetu, ki ga je vodila Lida Debeljak-Turk, spregovorili univerzitetna profesorja Janez Strnad, ki je govoril o Lavu Čermelju kot fiziku, in Tone VVraber, ki je Čermelja orisal kot urednika revijeProfeus, za njima pa še zgodovinar Boris M. Gombač, ki je govoril na temo Narodno-poli-tično delo Lava Čermelja, Tatjana Rejec, ki je Lava Čermelja predstavila s človeškega vidika, na koncu pa še zgodovinarka Nadja Maganja, ki je spregovorila o bivšem tržaškem škofu Santinu in njegovem odnosu do Slovencev in Hrvatov. Kot je izhajalo iz posegov, dr. Lavo Čermelj ni bil tigrovec, ilegalec ali revolucionar. Bil je čist znanstvenik, ki pa seje moral odločiti med ugledno univerzitetno kariero, ki se mu je ponujala, in narodnoobrambnim delom. Spričo italijanskega zatiranja Slovencev in Hrvatov seje odločil za drugo opcijo, ker se mu je v tistem trenutku upravičeno zdela primernejša in pravičnejša. Tudi vtem primeru pa je bil njegov pristop do dela znanstven. Zbiral je vsakovrstno gradivo in dokaze o fašističnem zatiranju, o položaju primorskih Slovencev in Hrvatov v okviru takratne italijanske države, pisal publikacije, predaval in bil pravi svetilnik za primorske emigrante v kraljevini Jugoslaviji. Zato ga je fašistično posebno sodišče na drugem tržaškem procesu obsodilo na smrt, kazen pa so mu potem spremenili v dosmrtno ječo. Razprave in publikacije o položaju Slovencev in Hrvatov pod Italijo je pisal tako pred drugo svetovno vojno kot tudi po njej, ko je v dveh izdajah izšla njegova knjiga o tržaškem škofu Santinu. V njej dokazuje Santinovo napačno pojmovanje katoliškega univerzalizma in njegovo prežetost z vizijo t.i. "romanizirane" Cerkve, kar seje izražalo v zapostavljanju slovenskega in hrvaškega jezika, v preganjanju slovenskih se-meniščnikov, v trenjih s slovenskimi duhovniki, v uvajanju italijanščine tudi za ceno izpodrivanja latinščine, skratka v težnji po asimilaciji slovenskega in hrvaškega prebivalstva. Nič manj zaslužno pa ni Čermelje-vo delovanje na področju čiste znanosti. O tem priča nešteto knjig, člankov, razprav, učbenikov, s katerimi je stanco. Nazorsko je bil matematik brez smisla za transcendenco, pozitivist 19. stoletja. Iz vsega povedanega pa izhaja, da je bil velik človek, ki je znal razumeti življenje in ki je s svojim delom znanstveno dokazal pripadnost Primorcev matični domovini Sloveniji in tako pripomogel tudi k utrjevanju slovenske državnosti. Nedavno so mu v Ljubljani postavili spomenik, ki bo v slovenski prestolnici trajno spominjal na večkrat tragično, a veliko zgodovino Slovencev z zahodnega roba. Primerno pa bi bilo, je bilo še rečeno na posvetu, da bi dr. Čermelju postavi- li trajno obeležje v središču Trsta, in sicer na pročelju njegove rojstne hiše v ul. Nordio. Upati je, da bomo to dočakali. "CVETLIČNI PORTRETI" VESELKE ŠORLI PUC V GORICI ODSTIRANJE LEPOTE V preddverju Kulturnega centra Lojze Bratuž izstopajo na trpki lepoti belega kraškega kamna nežni, krhki cvetovi različnega cvetja, ki jih je s svojim tankočutnim opazovanjem in doživljanjem stvarstva znala iz narave tako živo prenesti na slikarske pole akademska slikarka Veselka Šorli Puc. Na povabilo KC Lojze Bratuž se je umetnica po dolgem času spet o-glasila pri nas in postavila na ogled svoja dela, prave cvetlične "portrete", kot jih je na odprtju razstave v sredo, 26. t.m., imenovala umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn. Njene so tudi misli v elegantno, a obenem preprosto zasnovanem katalogu, ki spremlja razstavo. V italijanski jezik jih je prevedel Joško Vetrih. Prijeten uvod v svet umetnosti je prisotnim pripravil mladi Godalni trio iz novogoriške Glasbene šole - sestavljajo ga Mojca Gal, Mihela in Danijel Brecelj, učenci prof. Jurija Križniča -, ki je zaigral Mazasov Rondo in G/ac-cona Gian Battista Lullija. Veselka Šorli je doma iz Kranja, a živi in dela v Ljubljani. Njena umetniška pot se je začela na ljubljanski A-kademiji za likovno umetnost v razredu prof. Gabrijela Stupice. Leta 1974 je končala specialko pri Janezu Berniku, eno leto pred tem pa je prejela Prešernovo nagrado. Imela je že vrsto razstav v Slovenji, Avstriji, Italiji in tudi v Združenih državah Amerike. V osemdesetih letih je prvič razstavljala v Gorici; očarala nas je s svojimi slikami nekoliko večjega formata, ki so razkrivale spiralaste cvetlične motive. Takrat seje slikarka začela ukvarjati z načrtovanjem vitrajev in temu se plodno posveča tudi sedaj. Preko 90 barvnih oken krasi cerkvene, samostanske, a tudi posvetne stavbe v Sloveniji, Avstriji in Kanadi. NA RADIU TRST A "V^CNO SI ŽIVA, GORICA" Ob bližnji tisočletnici je sklenilo vodstvo Radia Trst A posvetiti primeren prostor Gorici. Janez Povše, pisec in kulturni delavec, je napisal niz 13 oddaj z naslovom Večno si živa, Gorica. To so poetični sprehodi skozi Gorico, njeno sedanjost in preteklost, iskanje njenega značaja in posebnih lastnosti. Ubesedena razmišljanja iščejo globljo resnico o tem našem zanimivem mestu, in sicer s pomočjo izbranih pesniških in proznih zapisov številnih osebnosti, ki so tukaj živele in ustvarjale. Gorica kot pričevalka in učiteljica življenja, mesto sožitja in stičišče kultur pa tudi prizorišče temnih dogodkov zgodovine, vse to je značilno za posebnost in značaj tega mesta. Kaj nam torej danes pripoveduje Gorica, blaga, zadržana, umirjena, zamišljena in skrivnostna? Kaj torej v resnici je, kaj je njeno bistvo in kako bi jo predstavili nekomu, ki je ne pozna, o vsem tem govorijo zapisi Janeza Povšeta ves čas v prepričanju, da je Gorica enkratna in 'Večno živa". Redaktor niza je Sergej Verč, ki bo oddaje z bogatim glasbenim izborom oblikoval tudi s svojo režijo. Besedilo bodo podajali Bogdana Bratuž, Minu Kjuder, Anton Petje in Aleš Valič. Prva oddaja bo v ponedeljek, 7. t.m., ob 8. uri in 10 minut zjutraj, potem pa se bodo vsak ponedeljek ob istem času v februarju, marcu in aprilu zvrstile vse naslednje oddaje. NOVO PRI GORIŠKI MOHORJEVI DRUŽBI SLOVENIJA V BESEDI. SLIKI IN PREVODU Knjiga o Sloveniji, Slovencih, našem jeziku, kulturi, omiki, navadah in še vseh tistih lastnostih, ki iz skupine ljudi naredijo narod, v našem primeru slovenski narod, nosi v italijanskem jeziku preprosti in zato zgovorni naslov Slovenia in jo je pred dnevi izdala Goriška Mohorjeva družba v sodelovanju s tržaško knjižno založbo LINT. Monografska knjiga o Sloveniji je delo slovenskega časnikarja Staneta Staniča, ki je že doživelo veliko prevodov, saj je doslej izšla v slovenskem, angleškem, nemškem in hrvaškem jeziku ter sedaj v italijanskem, v pripravi pa je tudi madžarski prevod knjige. Knjigo večjega formata organsko dopolnjuje veliko barvnih fotografij, v knjižno delo pa so uvrščeni tudi posnetki za slovenstvo temeljnih grafičnih del. Za italijanski prevod knjigeS/oi/e-nija sta zaslužna Fedra Paclich in Ravel Kodrič, medtem ko je zahtevne barvne fotolite izdelala Grafika iz Ilirske Bistrice, knjigo v italijanskem prevodu pa je tiskala tiskarna Lloyd Edi-torialevTrstu. Knjiga Slovenia je seveda na italijanskem knjižnem trgu več kot dobrodošla, saj zapolnjuje vrzel, ki je nastala po osamosvojitvi Slovenije, in predvsem zato, ker italijanskemu bralcu ponuja vpogled v slovensko stvarnost, mu na nevsiljiv in prijeten način posreduje osnovne podatke o zgodovini Slovencev in o naši omiki, jeziku, narodnih šegah in običajih; lepe in predvsem pa izrazito zgovor- llustrirala je tudi marsikatero zbirko lirskih in religioznih pesmi in pa spominsko-dokumentarnih zapisov. Poleg tega je objavila mnogo člankov, predvsem osebnih razmišljanj o umetnosti. Kot pisateljico bomo Šor-lijevo Goričani pobliže spoznali v februarju, ko bo v razstavnih prostorih društva Ars v Katoliški knjigarni na Travniku predstavila svoj knjižni prvenec Zgodbe z repom in glavo. Razstava bo odprta do 29. februarja. Kdor ima posluh in dovzetno dušo za lepoto, ki izžareva tudi iz neznatnih cvetk, se bo predal tem prosojnim rožicam; le-te so namreč osvojile prisotne na prazničnem odpr- ne fotografije slovenske dežele, ljudi in običajev pa seveda govorijo same zase in delajo knjigo o Sloveniji lepo monografijo večjega formata o mladi slovenski državi in njenem narodu. Fotografije za knjigo je avtor s sodelavci izbral med petnajst tisoč fotografskimi posnetki uveljavljenih slovenskih fotografov, tako da je več kot 250 objavljenih barvnih fotografij zares izjemen izbor, ki prikazuje lepote slovenske dežele, ljudi, navad, zgodovinskih krajev in še česa. Staničevo besedilo v monografiji o Sloveniji seveda dopolnjuje fotografsko pripoved in govori tudi o zgodovini slovenskega naroda, o pestri dediščini na Slovenskem, kot tudi o sedanjem trenutku Slovenije in o izzivih, ki so pred njo v prihodnosti in to na tak način, da osvoji bralca. Stanetu Staniču je namreč uspelo napisati takšno knjigo o Sloveniji, da bo bralca osvojila zaradi osvežujočega pisanja o Sloveniji in Slovencih, ki je polno novih in nenavadnih pogledov in interpretacij slovenske preteklosti. Izid monografije o Sloveniji v italijanskem jeziku so omogočili nekateri sponzorji in ministrstvo za kulturo republike Slovenije. Knjiga, ki jo te dni že videvamo na italijanskih knjižnih policah naše dežele, bo zagotovo našla svojo pot med bralce in je gotovo nevsakdanji in dobrodošel dar italijanskim ljudem za boljše in popolnejše poznavanje slovenske države in Slovencev. tju ob besedah Verene Koršič Zorn. Objavljamo nekaj njenih misli. (...) Že prvi pogled na dela nam razkrije umetničino tenkočutnost in duševno aristokracijo, skratka, pove nam, da smo pred umetnico, ki se za svoje izražanje poslužuje izredno skopih, a tembolj dognanih in premišljenih sredstev. (...) Raziskovanje preteklosti in budno spremljanje trenutnega dogajanja sta v umetnici rojevali izrazit o-sebni slog, ki je danes nezamenljiv. Različne tehnike, ki jih razvija na svoji poti, predvsem pa akvarel, tempera in perorisba, odkrivajo večplastnost njenega formalnega in vsebinskega izražanja. Od velikih kompozicij na platnu do intimnejše obarvanih malih formatov nas slikarka s svojim osebnim pristopom vodi k izvirnim reševanjem oz. izražanjem lastnih problemov in pogledov na življenje v človeku samem in okrog njega. A kar nas predvsem preseneča, je neustavljivo in od začetka trajajoče slikarki-no čudenje nad vidnim in nevidnim svetom, ki je vzrok vedno novih razglabljanj. Dinamičnost njenih upodobitev, pa naj bo človeška figura, že v abstrakcijo segajoči lik ali preprost cvet, pripoveduje o slikarkinem prepričanju, da je vse okrog nas v nenehnem nastajanju in vrenju, da se vidni svet in nevidnost človekovih misli, hotenj in želja stalno stikata in prepletata v vedno novih oblikah in o-brazih. Ta perpetuum mobile doseže slikarka s spiralastimi kompozicijami, z diagonalo, ki neprisiljeno vnaša napetost v njena dela, pa tudi s simbolično vlogo barve od najintenziv-nejših do najsvetlejših tonov. To se najlepše izraža v njenih tabelnih slikah pa tudi v bogati beri knjižne ilustracije in v vitrajih. (...) Prav ta zvrst, j ki je bila v srednjem veku gotovo zastopana tudi na slovenskem ozem-] lju predvsem v samostanskih sklopih, je Šorlijevi dala možnost povezovanja s preteklostjo z novim ustvarjalnim zanosom. (...) Za razstavo v Gorici je Šorlijeva odbrala in pripravila nekaj svojih najlepših upodobitev cvetja, ki nastajajo jvzporedno z drugimi, monumental-; nejšimi deli. Manjši format in izbrana snov nas takoj navežeta na intimnejše občuteno slikarstvo. Pred nami se na belini papirja odražajo rahli portreti drobnih cvetov v zahtevni akvarelni tehniki. Največkrat so to le glavice brez zelenih listov in stebel, to je samo bistvo rastline kot obraz pri človeku. Prav zato lahko te sličice ' imenujemo kar cvetlične portrete, saj nam razkrivajo samo jedro, značaj I rastline, njeno lepoto in življenjske klice. Spet smo torej pri slikarkinem osnovnem poudarjanju nenehnega presnavljanja in zmožnosti posredo-j vanja novega življenja, ki se skriva prav med rahlimi, krhkimi cvetnimi lističi. S to mislijo dobi najneznatnejši cvet velike razsežnosti, moč prenavljanja in soustvarjanja celotnega ve-\ solja. Ob teh drobnih, prosojnih podobah cvetov od najnežnejše perunike do bohotnega lokvanja pa se nam utrne še miselna neskončno lepoto vsega živega na zemlji, ki je odsev večne Lepote. Ta lepota, kijo zaz-\ namo v rahlem nasmehu, v sončnem s žarku, luninem svitu ali drobni mivki na morski obali, je del tistih človeških potreb, brez katerih še tako zakrknjeni duh ne more živeti in skoraj nagonsko išče njen obraz. Zanimivo je, da so se prav v obdobjih, v katerih so bile na višku tehnične spretnosti in veliki izumi, ljudje, posebno pa u-metniki, radi zatekali k naravi. O tem pripovedujejo slavna obdobja egipčanske in grške umetnosti, edinstveni vsestranski razcvet renesančne kulture, z izkustvenimi znanostmi zaznamovano 18. stoletje in, kot nam dokazuje razstava, tudi današnji čas. Naj ti drobni cvetni utrinki zaigrajo na našo najintimnejšo srčno struno in nam v večkrat neznosno vsakda-! njost izvabijo žarek upanja in zavest, da se dobro in lepo skrivata in začenjata v najneznatnejših stvareh. 7 ČETRTEK 3. FEBRUARJA 2000 IN MEMORIAM 8 ČETRTEK 3. FEBRUARJA 2000 SREČANJE ŠKOFA RAVIGNANIJA S ČASNIKARJ ZAHVALA Globoko ganjeni nad tolikimi izrazi sožalja ob nenadni smrti naše predrage žene in skrbne matere BREDE KLANJŠČEK ZAHARIA se lepo zahvaljujemo vsem, ki so nam ob tako hudem udarcu bili blizu in nam izkazali vso svojo solidarnost. Zahvaljujemo se zlasti župniku dr. Gianniniju za žalni obred, pevskemu zboru Fantje izpod Grmade, devinskim pevkam, Marku Tavčarju za poslovilne besede ob odprtem grobu, številnim sošolkam in sošolcem obeh sinov in vsem, ki so našo rajno Bredo spremljali na njeni zadnji poti. Žalujoči: mož Hadrijan, sinova Matjaž in Rok, mama Marija, tašča Lina, brat Marko in ostali sorodniki Devin, Nabrežina, 3. 2. 2000 BREDA KLANJŠČEK ZAHARIA TRST POTREBUJE OČIŠČENJE SPOMINA Ljudje od Devina do Nabrežine so v petek, 28. januarja, ostrmeli ob nenadni vesti, da je v tržaški bolnišnici zaradi nepredvidenih komplikacij ob sicer nenadnem pojavu bolezni hudega imena umrla Breda Klanjšček Zaharia, ki bi letos maja dopolnila 41. leto starosti. Kdor jo je poznal in se je z njo srečeval, je od bolečine in žalosti obstal ter se nemočen spraševal, kako je to mogoče. Za novoletne praznike je bila z mlajšim sinom Rokom ter drugimi sorodniki nekaj dni na snegu in prav tedaj so se pojavili prvi hujši znaki neslutene bolezni, ki so žal imeli tako hiter in tragičen razvoj. K večnemu počitku smo jo v ogromni množici pospremili v torek, 1. februarja. Pogrebna maša je bila v Devinu, pokopana pa je na nabrežinskem pokopališču, od koder je doma njen mož Hadrijan. Življenjska usoda rajne Brede je res nenavadna. Rodila se je namreč v Montrealu v Kanadi 9. maja 1959 kot prva hči mami Mariji Legiša iz znane devinske rodbine Kupčevih in očetu Hermanu Klanjščku iz Bat nad Grgarjem. V tej izseljeniški družini pa so se odločili, da se vrnejo v domače kraje in res so se Klanjščkovi sredi sedemdesetih let vrnili v Devin, kjer so si postavili nov dom. Breda je bila stara 16 let in se vpisala v prvi razred slovenske realne gimnazije v Trstu, ki jo je nato tudi redno in uspešno opravila. Bila je zelo nadarjena za jezike in tudi zato se je posvetila študiju anglistike. Zelo rada je pomagala tudi s prevajanjem iz angleščine in z nudenjem lekcij, če je bilo komu potrebno utrditi znanje iz tega jezika. Kakor hitro so se Klanjščkovi vrnili v Devin, se je Breda, podobno kot tudi njen oče Herman in brat Marko, aktivno vključila v slovensko kulturno delovanje v vasi. Pristopila je k Dekliškemu zboru Devin. Bila je vestna, natančna in zanesljiva pevka, ki je v dekliškem zboru vztrajala tudi kot žena in mati do prve prave generacijske prenove sredi 90. let. Prav minulo jesen pa se je z navdušenjem pridružila vrstnicam, bivšim pevkam dekliškega, ki so želele obnoviti to pevsko skupino in se zdaj kot ženski zbor zbirajo pod vodstvom Hermana Antoniča. Breda Klanjšček pa je od svojega prihoda dalje sodelovala tudi pri devinskem cerkvenem pevskem zboru. Bila je ženska mnogih darov. Znala se je pogovarjati in znala spravljivo poiskati rešitev. Po poroki, zlasti pa po rojstvu otrok, se je z vso ljubeznijo in natančnostjo, ki sta jo od likovali, posvetila družini v ožjem in širšem smislu. Vedno je bila na razpolago sorodnikom in drugim, ki so jo prosili za pomoč. V tem smislu se je angažirala tudi na šolskem področju, saj je dolga leta aktivno in kompetentno delovala v Področnem šolskem svetu nabrežin-skega didaktičnega ravnateljstva in letos, ko je najstarejši sin Matjaž začel obiskovati realno gimnazijo, je postala predstavnica staršev tudi na tej šoli. Odražala jo je še ena lepa odlika, da je znala tudi najmanjše in najbolj enostavne stvari narediti lepe in pomembne. To pa ni malo v tem času, ki meri vsako človeško dejavnost le zunanjem videzu in javnem Zdaj Brede Klanjšček ni več med nami. Angel smrti jo je vzel in njeni najožji ter mi vsi, ki smo jo poznali, se sprašujemo: zakaj? Naj se s Tonetom Pavčkom zamislimo, ko pravi: Nič v nič ne gre. / Nič ne umre. / Nič ne odmre, / samo, kot je, / ne obstaja, / samo prehaja, / ne da bi videli, / ne da bi vedeli / iz snovi v snov / kakor prekletstvo / in kot blagoslov. / Tako se nikoli ne neha / večnost, ki bdi /nad rodovitnostjo/ptičjih gnezd / in pesem pesnika neizpeta / veča svetlobo zvezd. Mi verujemo, da bo Breda iz nebeškega Jeruzalema še vedno z isto pozornostjo in včasih tudi z ironično žilico, spremljala življenje svojih in vseh nas. Hudo prizadeti družini, možu Hadrijanu, sinovoma Matjažu in Roku, mami Mariji in bratu Marku ter ostalim sorodnikom izrekata globoko občuteno sožalje uredništvo in uprava Novega glasa. Tema srečanja - v okviru katerega je predsednik tržaškega Združenja časnikarjev, kolega Miro Oppelt, izročil škofu izvod monografije o kapeli Redemptoris Mater - je bilo t.i. “očiščenje spomina", ki je osrednja tema svetega leta 2000. Za kaj pravzaprav gre? Gre za to, da kristjani odkrito in iskreno priznajo napake in krivice, ki so jih storili pripadnikom drugih ver in veroizpovedi, narodov idr. Cerkev mora v tej luči poklekniti pred Bogom in prositi odpuščanja za storjene napake. Obenem pa moramo vsi, ki se imenujemo kristjani, odpustiti drugim za krivice, ki so nam bile storjene, da pride do resnične sprave z Bogom in bližnjim. Tako bodo kristjani končno lahko neobremenjeno gledali na prihodnost, v kateri bodo znali živeti v zvestobi evangeliju in človeku, si bodo prizadevali braniti pravice človeške osebe, bodo obsojali njeno preganjanje, se bodo zavzemali za spoštovanje njenega dostojanstva in svobode in bodo sodelovali pri izgradnji sožitja in miru med narodi. Očiščenje spomina je potrebno tudi za tržaško stvarnost, ki je v preteklosti, zlasti v polpretekli zgodovini, doživela marsikaj hudega, kar je pustilo rane, ki se še niso docela zacelile. V tem smislu je škof Ravignani pozval k zavesti trpljenja pripadnikov različnih krščanskih veroizpovedi zaradi ločevanj. Tako on prosi odpuščanja pravoslavne in evangeličanske kristja- V ponedeljek, 31. januarja, je v dvorani Alessi tržaške sekcije Združenja časnikarjev potekalo tradicionalno srečanje tržaškega škofa msgr. Evgena Ravignanija s časnikarji ob godu njihovega zavetnika sv. Frančiška Šaleškega. ne za ločitve iz preteklosti, pa tudi za marsikatero nerazumevanje pomena današnjega ekumenskega dialoga. Prav tako mora krščansko občestvo prositi odpuščanja pripadnike židovske vere zaradi malomarnosti, s katero so v preteklosti premnogi katoličani spremljali življenje in, kar je še huje, preganjanje krajevne židovske skupnosti v času fašistične in nacistične strahovlade. Do holokavsta je prišlo tudi na Tržaškem. Trstje tudi mesto, kjer živijo pripadniki različnih narodov. Ni mogoče podcenjevati ali spregledovati dejstva, da je po prvi svetovni vojni prišlo do preganjanja Slovencev in Hrvatov, njihovih duhovnikov in laikov, do prepovedi rabe slovenskega in hrvaškega jezika, kar še danes otežkoča odnose med pripadniki slo- venskega in italijanskega naroda, čeprav tako eni kot drugi pripadajo isti veri in živijo v istem mestu. Tudi tu je potrebna sprava s priznanjem napak in krivic. V Trstu, je še dejal škof Ravignani, živi mnogo Istranov in Dalmatincev, ki so morali oditi s svoje zemlje. To je rana, ki se še ni zacelila in mnoge še vedno boli. Ti ljudje so šli v begunstvo, da bi ohranili narodno identiteto, je dejal škof, a ne samo: šli so tudi, da bi ohranili krščansko vero, ki je režim, ki se je navdihoval ob marksistični in ateistični ideologiji, ni mogel tolerirati. Škof je omenil tudi mnoge žrtve tako med italijanskimi kot med slovenskimi in hrvaškimi duhovniki, ki so z mučeništvom plačali svojo zvestobo božjemu služenju. Tudi tu pa je treba premostiti razloge za grenkobo in zaprtost s prošnjo za odpuščanje in z odpuščanjem. V tem smislu bo 8. marca, na pepelnično sredo, v tržaški stolnici sv. Justa slovesno spokorno bogoslužje, pri katerem bodo škof in njegovi sobratje ponižno priznali krivde in prosili odpuščanja tiste, ki so jihz besedami, molkom, sodbami in obnašanjem žalili. Obenem bodo tudi odpustili tistim, ki bi nosili odgovornost za zapostavljanje, krivice in preganjanje na račun sinov Cerkve. Škof je k očiščenju spomina pozval ne samo katoličane, ampak celotno tržaško skupnost, pri tem pa seje skliceval na izročilo njegovega predhodnika, msgr. Lovrenca Bellomija, o čigar škofovanju v Trstu bo v kratkem izšla knjiga. ----------iž IX. SLOVENIJA PARTY / KULTURNI SPORED IN GALA VEČER SLOVENIJA, IMEJ VEČ SAMOZAVESTI IN PONOSA! dr. Štoka podčrtal potrebo, da Slovenija, ki danes nastopa povsod kot subjekt, ima več samozavesti in ponosa ter IX. Slovenija Party, ki ga vsako leto ob obletnici mednarodnega priznanja samostojne slovenske države prirejajo Slovenski kulturni klub in Mladi v odkrivanju skupnih poti, je tudi letos potekal v veliki dvorani Hotela Savoia Excelsior Palače v Trstu ob prisotnosti številnih uglednih gostov, med katerimi je seveda prednjačil častni gost, selektor slovenske državne nogometne reprezentance Srečko Katanec. V soboto, 29. januarja, je namreč množica mladih in manj mladih ljudi iz zamejstva, a tudi iz Slovenije, na-Dolnila dvorano hotela Savoia, kjer je prisostvovala kulturnemu sporedu; tega sta obli- kovala Mešani mladinski zbor Devin pod vodstvom Herma-i na Antoniča in orkester glasbene šole Zavoda sv. Stanislava iz Šentvida pri Ljubljani pod vodstvom Andreja Goričarja. Številne prisotne pa sta nagovorila predsednik SKK Rok Oppelt in slavnostni govornik dr. Drago Štoka. Medtem ko je Oppelt med drugim opozoril na dejstvo, da smo od enotnega slovenskega kulturnega prostora še daleč, je močnejšo vero v svoj prav. Odvaditi se je treba tistega značilnega tarnanja o malo-številnosti slovenskega naroda in stopati v Evropo z gotovim korakom. Govornik je o-pozoril tudi na neskončno čakanje na odobritev pravičnega in sprejemljivega zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji. Zaradi tega čakanja in zaradi vseh še neizpolnjenih obljub se Slovenci v Italiji čutimo izigravane, je dejal dr. Štoka, ki pa je temu dodal še nujo, da ostanemo kljub vsemu še naprej optimisti. Srečko Katanec je v svojem kratkem posegu poudaril predvsem važnost poštenega dela in to, da se Slovenci ne smemo precenjevati, da pa ne smemo niti dovoliti, da nas drugi podcenjujejo. To je važno za prepoznavnost Slovenije in Šlovencev ter njihove identitete v širšem svetu. Šlo je torej za lep praznik, ki se je končal z gala plesom ob kakovostni in prijetni glasbi orkestra glasbene šole Zavoda sv. Stanislava. SKEDENJ / ODPRTJE PRE KNJIŽNICA NAJ BO ZIV KULTURNO REKREACIJSKI PROSTOR MATJAŽ RUSTJA Uvodno misel je podala predsednica društva Luisa Primossi in zadovoljno dejala, da so člani in prijatelji društva izpeljali res zahtevno nalogo. Nekoč pomembno ške-denjsko knjižnico so posodobili, obogatili in primerno o-premili, da bi tako "postala živ kulturno rekreacijski prostor, kjer bi se srečevali, pogovarjali in užjvali ob kulturnih pobudah. Še posebno otroci ob uricah branja in ustvarjanja." To poslanstvo je v preteklosti knjižnica polno opravljala. Nastala je kot kmečka čitalnica že v letu 1868 in plodno delovala do leta 1914. Razvila se je v pravo prosvetno društvo, ki je želo največje uspehe na glasbenem in literarnem področju. Prva svetovna vojna in obdobje fašizma sta ohromila (toda ne izničila) kulturno življenje v vasi, ki si je opomoglo v letih po drugi svetovni vojni, ko so knjižnico posodobili in so obiskovalci množično zahajali med društvene police, žejni slovenske besede. S časom je zanimanje ugašalo in dokončno zamrlo ob potrebni preureditvi prostorov. Predvsem na pobudo mladih pa se danes spet rojeva knjižnica-či-talnica, katere zamisel je prebredla naporna obnovitvena dela v prepričanju, da samo kultura zbližuje in uničuje pregrade. In knjižnica si ne utira poti samo med škedenj-skimi ulicami, ampak tudi v širšem vzhodnem predmestju, kjer ne deluje nobena knjižnica, ne društvena ne občinska. Ciril Zlobec je uokviril svoj poseg v predstavitev knjige škedenjske inženirke Devane Lavrenčič o Lavu Čermelju, ki je bil prava zrcalna podoba slovenskega zgodovinskega časa. Diplomiral je iz fizike in matematike na Dunaju leta 1914. Postal je vrhunski znanstvenik, ki si je posebno prizadeval, da bi približal poljudnoznanstveno tematiko vsem bralcem in tako omilil prepad nerazumevanja eksaktnih ved. Glavni cilj mu je bilo širše razumevanje in spoznavanje znanosti. Bil je tudi soustanovitelj revije Proteus in njen urednik za 22 letnikov. Poleg publicističnega dela v znanstveni smeri je bilo njegovo delovanje globoko prepojeno z dramatičnim fašističnim obdobjem na Primorskem. Leta 1929 je moral v emigracijo v Ljubljano, leta 1941 ga je drugi tržaški proces obsodil na smrt. Ko je imel pred sodiščem možnost zagovora, ni prosil usmiljenja, že zapisan smrti je etično vzvišeno dejal, da ni storil ničesar grdega i n se j e samo zavzemal za pravico naroda. Bil je predan ideji naroda in verjel, da je človeška žrtev nujna za dosego velikega cilja rešitve slovenskega človeka. Po vojni je naprej opozarjal sve- Nedeljski popoldan, 30. januarja, je bil v Skednju nadvse prazničen in slovesen. Pri domačem Kulturnem društvu Ivan Grbec (Škedenjska ulica 126) so namreč zopet odprli knjižnico. Za stranke bo začela delovati 21. februarja, in sicer ob ponedeljkih in sredah od 17. do 19. ure, ob petkih pa od 10. do 12. ure. Bogat kulturni spored je privabil res veliko število domačinov, prijateljev in radovednežev, ki so v dvorani društvenega sedeža prisluhnili najprej predsednici Luisi Primossi, slavnostnemu govorniku Cirilu Zlobcu, Godalnemu kvartetu Glasbene matice in znanstvenici Devani Lavrenčič, avtorici knjige Lavo Čermelj, znanstvenik, fizik, publicist. tovno javnost o krivicah in trpljenju Primorcev, a ga je povojni čas potisnil v mrtev kot. Za človeka, ki bi nanj bil vsak narod zavistno ponosen, ni bilo svobodnega mestavdru-žbi. Ciril Zlobec je še dodal, daje dr. Lavo Čermelj romaneskna osebnost, kristalna osebnost visokih etičnih idej, ki utrjujejo zavest in vrednote našega naroda. Za manj številen narod so Čermelji spomeniki zgodovini, učijo nas izbire korakov, premišljeno in brez obotavljanj, daleč od usodnih prepadov. Knjiga Lavrenčičeve je pomemben prispevek k približevanju k tej osebnosti, s spominom spoštovanja in svežine, z zavestjo neprecenljive dediščine duha, ki jo pameten narod nikoli ne zavrne. Godalni kvartet Glasbene matice je besedo popestril z glasbo, pred prerezom traku na pragu društvene knjižnice pa je svoje delo Lavo Čermelj, znanstvenik, fizik, publicist predstavila avtorica Devana Lavrenčič. Inženirka nuklearne fizike je škedenjska rojakinja, čeprav seje rodila v izgnanstvu v Mariboru. V Trstu je opravila del visokošolskih in univerzitetnih študijev, diplomirala pa je vTurinu (Poli-tecnico) in se specializirala v Milanu. Vrsto let je bila zaposlena na Inštitutu za jedrske raziskave v Rimu, kjer se je posebno posvetila preučevanju jedrske energije v miroljubne namene. Med drugim je bila tudi znanstveni ataše na italijanskem veleposlaništvu v Moskvi prav v času černobilske nesreče. Od leta 1994 je v pokoju, ukvarja pa se še z raziskovanjem in tudi z valorizacijo znanstvenikov slovenskega rodu. Med slednje spada prav gotovo dr. Čermelj, ki gaje inž. Lavrenčičeva tudi osebno poznala in z njim imela dolgo let znanstveno korespondenco. Družinski spomini na gospoda Čerme- lja (kot ga je sama imenovala) in osebni začetki zanimanja za znanost in njena uporaba v miroljubne namene so prepričali avtorico, da se je oddolžila veliki osebnosti naše polpretekle zgodovine, po- litiku, raziskovalcu narodnostnih vprašanj, publicistu, fiziku in matematiku. Primernejšega "botra" društvena knjižnica vsekakor ne bi mogla imeti. SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE Gostuje Slovensko Mladinsko gledališče-Ljubljana W. Shakespeare-A. Rozman-Roza SEN KRESNE NOČI REŽIJA Vito Taufer V četrtek, 3. februarja, ob 16. uri abonma red C; v petek, 4. februarja, ob 20.30 abonma red A, F in D; v soboto, S. februarja, ob 20.30 abonma red B in E. V petek, 4., in soboto, 5. febuarja, možnost 60 parkirnih prostorov v parkirišču na trgu Perugino. IZJEMNA PRILOŽNOST ZA VISOK UMETNIŠKI UŽITEK ZVEZA SLOVENSKIj SLOVENSKA PR ZVEZA SLOVE LTURNIH DRUŠTEV PROSVETE POTOVANJE SKOZI LJUDSKO GLASBO SLOVENSKIH POKRAJIN OB NAŠI ZAHODNI MEJI OD KANALSKE DOLINE DO ISTRE ZAMISEL IN SPREMNA BESEDA Pavle Merku REŽIJA Igor Cvetko IZVAJAJO GLASBENE IN FOLKLORNE SKUPINE IZ NAŠE DEŽELE Na ogled bo tudi razstava glasbil, ki sojo pripravili v sodelovanju z etnološko skupino pri NSK. NEDELJA, 6. FEBRUARJA, OB 17. URI VJo značaju nekam surovi. Živim v študentskem domu, skoraj majhnem mestu, kjer imam svoje stanovanje. V Munchnu sem spoznala maloštevilno slovensko skupnost, ki se vsako nedeljo zbira pri popoldanski maši. Člani prirejajo tudi kulturne večere, kjer obujajo svoje korenine in pripadnost. Kako pa tigre s študijem? Do konca mi manjka od skupnih 25 še šest izpitov; upam, da jih bom uspešno pripravila v tem šolskem letu. V sklepni univerzitetni nalogi bi rada obravnavala primerjavo in povezavo med slovensko in nemško književnostjo. Nato bi želela opraviti še raziskovalni doktorat na Dunaju. Tako bi v treh letih še naknadno izpopolnila in obogatila svoje znanje na tuji univerzi. Poučevala bi in raziskovala še neraziskovano in skrito področje nemške literature. Če mi bo to uspelo, bom lahko tako poučevala na vseh evropskih univerzah. To je tudi moja skrita želja v predalčku. IZPOD PERESA MARKA VVALTRITSCHA KNj IGA O GORIŠKIH TRGOVCIH Kupce s slovenskega podeželja so vedno zelo cenili tako slovenski kot italijanski trgovci v Gorici. Na najrazličnejše načine sojih privabljali v časih pred prvo svetovno vojno, po njej in tako delajo tudi danes, ko imamo tik pred Gorico mejo med Italijo in Slovenijo. Goriški trgovci so v vseh teh obdobjih veliko oglaševali. Tudi med dvema vojnama v slovenskih časopisih, dokler so ti izhajali, potem pa v koledarjih. Marko VValtritsch je pregledal Koledarje Goriške matice, ki so izhajali od leta 1920 do 1940. V tem času je več kot 300 trgovcev, pretežno slovenskih, objavilo v teh Koledarjih več kot tisoč oglasov. To je bil znak, da se jim je ta reklama tudi obrestovala. V zajetni dvojezični knjigi, ki ima naslov Oglasi -Inserzioni @ Goriška matica, so (prvič) barvne reprodukcije vseh 21 naslovnic Koledarjev Goriške matice in veliko reprodukcij v njih objavljenih oglasov. Gre za doslej neraziskano področje trgovske prisotnosti. S svojimi oglasi so trgovci denarno podpirali slovensko založbo, ki je v fašističnih časih posredovala ljudem na Primorskem slovensko tiskano besedo. Veliko današnjih trgovcev ima svoje Kako gledajo nate prijatelji? Prijateljem predvsem italijanskega rodu ne gre v račun, da sem italijanska državljanka, a vendar slovenske narodnosti. Sploh ne vedo za slovensko manjšino na tem območju. V račun jim ne gre niti to, da tako sproščeno in z lahkoto obvladam jezike bodisi latinskega kot tudi germanskega ali slovanskega izvora. To pa je prednost, ki jo uživajo samo tisti, ki živijo v teh naših, zamejskih krajih. Dne 31. januarja, so se o-troci srečali v goriški Feiglovi knjižnici na tretji pravljični u-rici letošnje jubilejne, desete sezone. Tokratni pravljični popoldan je bil odet v praznično obleko. Pred začetkom pripovedi je otroke in prisotne mamice nagovorila knjižničarka Luisa Gergolet, ki je povedala, daje Kmečka banka ob 90-letnici poslovanja podarila mladinski sobi televizor z velikim zaslonom in videoregi-strator. Aplavz zahvale je sledil njenim besedam pa tudi mislim direktorja NŠK Milana Pahorja, ki je malčkom želel veliko lepih doživetij v goriški knjižnici. Končno je spregovorila pravljicaSmešno/, ki jo je pripovedovala dijakinja petega razreda pedagoškega liceja S. Gregorčič iz Gorice Barbara Repovš. Premagala je tremo in tekoče pripovedovala o želvici Ceciliji, ki ni marala zimskega spanja. Po pravljici so se otroci lotili barvanja želv na listih in pa domišljenih želvic, narejenih iz orehovih lupinic, ki jih bodo doma spominjale na prijetno urico. —— IK prednike med tistimi, ki so takrat oglaševali. V tej publikaciji sta prikazana tudi zgodovina slovenskih bank v Gorici med vojnama in razvoj Kmečke banke do današnjih dni. Knjigo Marka VValtritscha je izdala Kmečka banka ob 90-letnici ustanovitve. Predstavili jo bodo v petek, 11. februarja, ob 18. uri, v Kulturnem domu v Gorici. KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE ISKRIVI SMEH NA USTIH VSEH Niz veseloiger ljubiteljskih odrov Četrtek, 10. februarja, ob 20.30: Dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež, Karel Valentin: SELITEV Nedelja, 13. februarja, ob 17. uri: Dramska skupina Kulturnega društva Igo Gruden iz Nabrežine, Branislav Nušič: GOSPA MINISTRICA Nedelja, 20. februarja, ob 17. uri: Dramska družina Teatronovo iz Chioggie, Carlo Goldoni: LE BARUFFE CHIOZZOTTE Nedelja, 27. februarja, ob 17. uri: SKPD Mirko Filej - Oder 90, Jean Jacque Bricaire: DOHODNINA Četrtek, 2. marca, ob 20.30: Dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež, Marjan Marinc: POROČIL SE BOM S SVOJO ŽENO Srečanje z Iztokom Mlakarjem |SKRlV| SMEM, na ustih Vseh Niz Veseloiger , LJUBITELJSKIM OdRoV PREDSTAVE BODO V VELIKI DVORANI KULTURNEGA CENTRA LOJZE BRATUŽ V GORICI. K BANCAGRICOLA KMEČKA BANKA Vabljeni ste na predstavitev knjige Marka Waltritscha oglasi - inserzioni @goriška matica ki jo je Kmečka banka izdala ob zaključku proslav ob 90-letnici svoje ustanovitve. Knjigo bomo predstavili v Kulturnem domu v Gorici, v petek, n. februarja 2000, ob 18. uri. OBVESTILA PDRUPA-Peč prirejav nedeljo, 6. februarja, smučarski izlet v Arnoldstein-Podklošter. Informacije: Tanja Kovic (tel. 0481 882285), Andrej Čevdek (tel. 0481 882050). ODBOR STARŠEV osnovnih šol didaktičnega ravnateljstva Gorica vabi ob dnevu slovenske kulture v sredo, 9. t.m., ob 19. uri na kulturni večer. O Slovencih v Gorici bo govoril prof. Jože Pirjevec, Prešernove poezije pa bo recitirala dramska igralka Nevenka Vrančič. ŠTUDIJSKO RAZISKOVALNI Fo-rum za kulturo vabi nalectio divina, ki bo v četrtek, 10. t.m., ob 20. uri v centru Stella Matu-tina v Gorici. Predaval bo p. Silvo Šinkovec d.j. OBČENA ŠKOFJA Loka vabi tudi letos ob velikonočnem času na Škofjeloški pasijon, velik turistični, verski in kulturni dogodek, pri katerem sodeluje 640 nastopajočih. Inf: Tina Oblak in Mojca Logar, tel. 00386 64 624190. V KULTURNEM centru L. Bratuž je še odprto vpisovanje za tečaj telovadbe, ki ga vodi Čarali na Bagnati. Tečaj je vsak ponedeljek od 18.45 do 20. ure. Inf.: 0481 531445 od ponedeljka do petka od 8.30 do 12.30. DAROVI ZA MISIJONARJA Ernesta Saksido: prijatelji 500.000 lir. NAMESTO CVETJA na grob Stanka Revinška iz Belgije daruje Natko Antonič 50.000 lir za Novi glas in 50.000 za potne stroške zboru Mirko Filej. ZA ŽUPNIJSKO dvorano pri sv. Ivanu v Gorici: L.T. 100.000 lir. ZA CERKEV v Gabrjah: N.N. 400.000; N.N. 30.000 lir. ZA CERKEV na Peči: Lučka Car-li 35.000 lir za cvetje. ZA CERKEV v Rupi: druž. Leopold Ožbot 100.000 lir. ČESTITKA Dragi Matej, Valentina in Damjan, ob rojstvu drugoro-jenčka NIKOLAJA vam čestitamo in želimo, da bi vas novo življenje vedno spominjalo na milost Odrešenja, ki je Kristus. Forum za kulturo. ZVEZA SLOVENSI^ SLOVENSKA PR. ZVEZA SLOVE, URNIH DRUŠTEV £ PROSVETE POTOVANJE SKOZI LJUDSKO GLASBO SLOVENSKIH POKRAJIN OB NAŠI ZAHODNI MEJI OD KANALSKE DOLINE DO ISTRE ZAMISEL IN SPREMNA BESEDA Pavle Merkii REŽIJA Igor Cvetko IZVAJAJO GLASBENE IN FOLKLORNE SKUPINE IZ NAŠE DEŽELE Na ogled bo tudi razstava glasbil, ki so jo pripravili v sodelovanju z etnološko skupino pri NSK. TOREK, 8. FEBRUARJA, OB 20.30 V KULTURNEM DOMU V GORICI. POD POKROVITELJSTVOM TRŽAŠKE OBČINE, GORIŠKE POKRAJINE IN GENERALNEGA KONZULATA REPUBLIKE SLOVENIJE KROŽEK ZA DRUŽBENOPOLITIČNA VPRAŠANJA ANTON GREGORČIČ GORICA vabi na večer ENAKOPRAVNOST SLOVENŠČINE - ZADOŠČENJA IN RAZOČARANJA S SODNO OBLASTJO Srečanje bosta oblikovala odvetnik Renzo Frandolič in predstavnik društva Edinost Primož Sancin. Komorna dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž, petek, 4. februarja 2000, ob 20.30. SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE Bertold Brecht MALOMEŠČANSKA SVATBA REŽIJA Jaša Jamnik Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici: v soboto, 5. februarja, ob 20.30 red 8; v ponedeljek, 7. februarja, ob 20.30 red A. KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE Karel Valentin SELITEV DRAMSKI ODSEK PROSVETNEGA DRUŠTVA ŠTANDREŽ Podelitev priznanj natečaja Mladi oder. Podelitev priznanja Majdi Zavadlav in Božidarju Tabaju, prejemnikoma Severjeve nagrade. Velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž, četrtek, 10. februarja 2000, ob 20.30 11 ČETRTEK 3. FEBRUARJA 2000 12 ČETRTEK 3. FEBRUARJA 2000 GORIŠKA KRONIKA GORIŠKI VRTILJAK POLŽKOV ABONMA BENEŠKA SLOVENIJA RDEČA KAPICA VŽGALA OTROŠKO DOMIŠLJIJO Goriški vrtiljak, ki že tretje leto razveseljuje in vzgaja naše šolarje po zaslugi Kulturnega centra Lojze Bratuž in Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica, katerima sta se lani pridružila še Slovensko stalno gledališče in goriški Kulturni dom, je gledališkim polžkom priskrbel veder začetek novega tisočletja. Iz neizčrpne pravljične skrinjice je učencem in malčkom iz vrtca ponudil pravljico Rdeča kapica. Z nekaterimi drobnimi "popravki" so jo prikazali člani ansambla Moje gledališče Ljubljana v goriš-kem Kulturnem domu v torek, 25. januarja, v dveh jutranjih ponovitvah, za učence iz do-berdobskega ravnateljstva in za tiste iz goriškega. Prav zato, ker je Rdeča kapica tako znana in priljubljena zgodbica, so ji malčki še bolj zavzeto sledili in skušali razigrani deklici na čimbolj učinkovit način s prigovarjanjem pomagati in jo ščititi pred volkom. Le-ta je bil v privlačni igri Bogomira Verasa res imeniten v svoji nepotešljivi požrešnosti. Sicer pa ga je ob koncu čakala milejša kazen kot v klasični inačici: obljubiti je moral, da bo zapustil gozd ob babičini hišici in se vrnil na sever in da bo odslej jedel le mahovje in lubje. Zelo simpatičen je bil tudi "pogumni" ježek s svojo "bridko" sabljico, bodičko špi-čko, s katero je drezal zlonamerne poredneže. Igrica je v hitrem ritmu zabavala šolar-čke in bila tudi v scenski zasnovi zelo domiselna. Scensko ozadje seje namreč odpiralo in menjavalo kot listi v knjigah, tako daje predstava učinkovala kot lepo ilustrirana knjiga. Še posebno slikovit je bi I prizor v temnem gozdu z "neštetimi" svetlikajočimi se očmi. Ob srečnem koncu so si lahko nekateri učenci od blizu ogledali pravljično odrsko prizorišče in nastopajoče pravljične junake. --------IK ■ MALA PREŠERNOVA PROSLAVA V ponedeljek, 7. februarja, bo v mali dvorani Kulturnega doma v Gorici, z začetkom ob 17. uri, t.i. Mala Prešernova proslava oziroma Dan slovenske kulture za otroke; prireditev že drugič skupno prirejajo Zveza slovenskih kulturnih društev, Slovenski di[aški dom Simon Gregorčič, Športno združenje Dom in Kulturni dom Gorica. Program otroške Prešernove proslave predvideva nastop otroškega pevskega zbora Slovenskega dijaškega doma Simon Gregorčič, lutkovno predstavo O veseli Lenčici ter predstavitev glasbene kasete Hop, Cefizelj (pesmi za otroke) animatorja Stena Vilarja iz Ljubljane. POVOGOR / ŽIVA GRUDEN KOROŠKA “ZAŠČITNI ZAKON BI NAS KONČNO REŠIL FINANČNIH SKRBI" ERIKA JAZBAR Ob koncu prve polovice šolskega leta smo obiskali v Špetru Dvojezični center, vrtec in osnovno šolo, o katerem v zadnjih letih poročamo z velikim optimizmom, saj se lahko ponaša z visokim številom otrok ter z rezultati, ki jim jih danes priznavajo domala vsi. Ravnateljica Živa Gritden, kaj bi povedali našim bralcem o letošnjem šolskem letu? Šolsko leto je v polnem teku, tudi letos smo doživeli porast šolske populacije, kar nas seveda razveseljuje, v danih okoliščinah pa povzroča tudi določene probleme, vezane na prostorsko stisko. Omenjeno velja predvsem za dvojezični vrtec, kjer imamo večje oddelke; zmanjkuje nam prostora. Če pomislimo, da bodo današnji krepki letniki iz vrtca čez nekaj let v prvem razredu osnovne šole, nas resno skrbi perspektiva števila otrok, ki se nam ponuja v bližnji prihodnosti. Ob dejstvu, da nas izkušnja uči, kako se iz vrtca domala vsi vpišejo v dvojezično osnovno šolo, se namreč tudi dogaja, da se v prvi razred osnovne šole vpiše kakšen otrok več. Razredu, ki šteje danes 24 otrok, se tako lahko prišteje še kak drug dijak. To pomeni, da se nam j predstavlja stvarna možnost delitve razreda v dve sekciji. Za našo strukturo bi bila o-' menjena perspektiva skoraj nevzdržna. Kaj pa bi povedali o letošnjih učnih prijemih? V letošnjem šolskem letu smo. v osnovni šoli šli v delno prestrukturiranje modulov; ob koncu leta bomo lahko preverili, ali se nam je novost ; obrestovala, sicer se bomo vrnili na staro metodo ali poiskali nekaj tretjega. Porazdelitev učnih področij po učiteljih je po eni strani pozitivna, po drugi strani pa to pomeni podvojitev učnega kadra, zato moramo biti po- 1 zorni na število učiteljev v vsakem razredu; paziti je treba tudi na pedagoško kontinuiteto. Letos smo uvedli tak sistem, ki nudi večjo kontinuiteto jeziku zlasti v zadnjih ra-| zredih, posledica pa je tudi večje število učiteljev na razred. Učiteljev je danes v osnovni šoli deset, vzgojiteljev pa šest. Od lanskega leta dalje sodelujemo s Skladom Mitja Čuk; Mirjam Kandutova nudi otrokom, staršem in učiteljem vsak teden potrebno po-' svetovalno pomoč ter sledi logopedskim problemom v šoli in delno v vrtcu. Naši otrod prihajajo z območja okoli Čedada, v glavnem iz Nadiških dolin, med temi je število italijanskih otrok majhno. Kako si razlagate vsakoletno rast šolske popuUicije? Mislim, da gre pri tem podčrtati več plati. V zadnjih letih se demografsko stanje rahlo izboljšuje, ob tem vsi pišejo o okrepljeni zavesti beneških ljudi. Lahko pa tudi mirno povemo, da se za našo šolsko strukturo odloči večje število staršev zaradi prijemov, kijih ponuja. Naša šola daje nadalje staršem občutek večje kontinuitete, če jo primerjamo z manjšimi šolami na teritoriju, ki jim je vsako šolsko leto grozilo zaprtje. Situacija se je uravnovesila s centralizacijo državnih šol; to pomeni, da se nam nudi realna perspektiva šolskih polov v Špetru in Podutani, s srednjo šolo v Špetru. Katere pobude izpeljete med šolskim letom? Ob ustaljenih programih, ki jih izpeljemo za pust, Božič in konec šolskega leta, izbiramo sproti priložnosti, ki se nam ponujajo. Vrtec bo tako letos sodeloval na natečaju o Nadiži v Manzanu, šola seje vključila v projekt z Mohorjevo šolo, ki predvideva obiske dveh učiteljev in dveh u-čencev in sodelovanje in medsebojno spoznavanje med tre- mi obmejnimi šolami (Koroška, F-Jk in Slovenija). Če izide slovenska publikacija za otroke, povabimo avtorja, ki nam jo predstavi, radi gostimo predstavnike starejše generacije, ki pripovedujejo otrokom o pozabljeni ljudski tradiciji naših krajev. Z letošnjim letom smo predlagali staršem in dosegli, da ima cela šola abonma za predstave goriškega Vrtiljaka. Lani je sicer hodil po en razred na eno predstavo, letos pa vozita zelo navdušene otroke iz Špetra vsakokrat po dva avtobusa. Kaj si obetate od prihodnosti? Z velikim upanjem pričakujemo odobritev zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji, ki pomeni za nas podržavljenje naše strukture; končno bi se rešili finančnih problemov, ki nam jemljejo veliko časa, energij in skrbi. V novih okoliščinah pa bi se morali soočati tudi z novostmi, kakršna je npr. avtonomija. Prenizko število otrok nam onemogoča to možnost, po drugi strani pa se z našimi programi in dejavnostmi ne moremo primerjati z nobeno drugo italijansko šolo. Poglavje zase predstavlja nastajajoča šolska reforma, po kateri se bo osnovna šola povezala z nižjo srednjo. To pomeni, da bomo imeli možnost ali potrebo, da nadgradimo našo strukturo, kar bi rešilo tudi problem pouka slovenščine in v slovenščini na srednji šoli. TISCHLERJEVA NAGRADA DR. PAVLU APOVNIKU m Letošnjo Tischlerjevo nagrado je prejel dvorni svetnik dr. Pavle Apovnik. Nagrado podeljujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev za zvestobo slovenstvu in slovenski narodnostni skupnosti na Koroškem. Priložnostna slovesnost je bila v petek, 21. januarja, v Celovcu; te so se udeležili kulturni in politični delavci ter šolniki. V imenu obeh osrednjih koroških organizacij sta spregovorila dr. Janko Zerzer in mag. Rudi Vouk. V utemeljitvi med drugim beremo, da je dr. Apovnik prejel priznanje za zasluge "za ohranitev in razvoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem, zlasti za prizadevne dejavnosti na narodnopolitičnem, kulturnem in izobraževalnem ter znanstvenoraziskovalnem področju". Od leta 1997 je dr. Apovnik predsednik Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu. Dobitniku visokega priznanja iskreno čestita tudi Novi glas. 1 BRANJU Pravzaprav bi raje rekli eno o tem, kako tudi med Slovenci iz leta v leto upada bralna kultura ali kultura branja, kot radi označimo tisto lepo dejavnost, ki je v tem, da človek dan za dnem jemlje v roke časnike, revije in knjige in nekaj časa posveča branju. Slovenci smo se radi imeli za narod, ki veliko bere in o tem včasih še danes govorimo, a nam preprosta in nedvoumna dejstva kažejo, da ni tako. Pred tedni so objavili izsledke zadnje raziskave o razširjenosti in prebiranju časopisov in revij ter o poslušanju in gledanju radia in televizije na Slovenskem. To raziskavo poznamo kar pod imenom Mediana, se pravi pod imenom raziskovalnega inštituta, ki jo opravlja. Letošnji podatki zgovorno potrjujejo, da tudi med Slovenci branje tako časnikov kot revij in knjig nezadržno upada iz leta v leto. Na sprejemu, ki ga je katoliškim časnikarjem priredil ljubljanski nadškof v Ljubljani ob prazniku sv. Frančiška Šaleškega, zavetnika časnikarjev, pisateljev, založnikov in drugih oseb, ki se ukvarjajo s sredstvi javnega obveščanja, se je govorilo predvsem o tem, da se tudi na Slovenskem vedno manj bere, kar pomeni, da se naklade slovenskih tednikov, dnevnikov in drugih pu- JURIJ PALJK blikacij nezadržno zmanjšujejo. Preprosto povedano: vedno manj je ljudi, ki berejo, vedno manj je ljudi, ki segajo po časopisu, se nanj naročajo, kaj šele po knjigi, ki je gotovo zahtevnejša od časopisa in revije. Na sprejemu se je govori- lo tudi o tem, zakaj je tako, a nihče ni vedel in ne ve, kako to vsakodnevno zmanjševanje bralcev in naročnikov zaustaviti. Nihče ne ve, kako bi v poplavi vsakovrstnega tiska in drugih sredstev obveščanja prepričal povprečnega bralca, naj seže po njegovi publikaciji, časopisu, knjigi. Še do pred nekaj leti so glavno krivdo za vse večje odvračanje od tiskane besede valili predvsem na televizijo, ki da zaradi svoje nezahtevnosti privlačuje človeka in mu namesto kritičnega razmišljanja ponuja raje bolj ali manj hitro in bolj ali manj usklajeno nizanje podob in izjemno malo govorjenih stvari, kar utrujenemu človeku zelo odgovarja, češ da itak ne utegne in nima potrebne volje, da bi se še doma utrujal s prebiranjem, ko pa lahko sede ali leze na kavč in od tam bolj ali manj redno in resno spremlja prek televizijskega zaslona svet okrog sebe. Kasneje je pri- šel še računalnik, ki je najprej osvojil mlade s svojimi igricami in jih popolnoma prepričal z internetom, svetovnim o-mrežjem, v katerem je vse in nič obenem in je morda najboljše ogledalo naše družbe, ki prisega na poljudnost in na izjemno nizko raven znanja o svetu, ki nas obdaja. Poleg tega pa internet tudi ponuja o isti stvari toliko polresnic, da med njimi izjemno težko najdeš vsaj tisto, ki vodi k resnici. Na internetu in pri "deskanju ali surfanju" po njem seveda človek tudi bere, a to ni isto branje, kot smo ga bili do sedaj vajeni. Kam bomo na tem področju v prihodnje odšli, ne ve še nihče, saj nekateri ugibajo, da jutri knjiga ne bo več potrebna, še manj pa časopisi, drugi pa trdijo: "Nasprotno! Knjiga in časnik bosta imela tudi v jutrišnjem svetu veliko vlogo!" Gotovo pa so časi, ko so ljudje dosti, za današnje razmere ogromno brali, pa naj so bili kmetje, delavci ali izobraženci, za vedno odšli. Naučiti se bomo morali živeti z ljudmi, ki doma ne bodo imeli nobene ali skoraj nobene knjige; če pa jo bodo že ime- li, bo to priročnik za kako stvar, gotovo pa to ne bo knjiga iz neizmernega sveta leposlovja. Leposlovje namreč ni koristna in tudi ne hitro vnov-čljiva stvar, pa tudi lahkotna stvar ni vedno, saj zahteva zajetna knjiga kar nekaj veče- rov pozornosti, poleg zabave tudi miselni napor in večkrat tudi analitično misel, ki ob prebiranju knjige ne spi, ampak budno deluje. Človek s knjigo v roki razmišlja, v mislih potuje po daljnih miselnih in stvarnih deželah, se krega z junakom romana, se čudi nad besednimi zvezami in občuduje zgradbo knjige, se zabava in utruja, skratka: bere. Jasno je, da si to pripovedujemo ljudje, ki beremo, nekateri tudi pišemo. Tisti, kine berejo, tega nemorejo vedeti, ker pač ne berejo. Branje jih ne zanima predvsem zato, ker jih ni nihče naučil brati. Televizija jih zagotovo ne bo in radio tudi ne. Lahko bi jih šola, še najbolj pa družina. In tudi tu velja staro pravilo: zgledi vlečejo. Se bolj preprosto: kako naj šoloobvezni otrok vzljubi knjigo, časnik, tednik, če svoje matere in svojega očeta nikdar ne vidi ne s časopisom ne s knjigo v roki ? Otrok gotovo ne bo prisluhnil očetu, ki mu z divana izpred televizije kliče, naj že enkrat bere "tisto knjigo, ki jo mora prebrati za v šolo". Knjig namreč ne beremo za šolo, knjige beremo, ker so lepe in nekatere tudi zato, ker niso lepe, a so vseeno koristne. Večkrat sem sam opazil, kakšna razlika je bila med slovenskim in furlanskim kmetom. Veliko jih je bilo, tudi v tem, da so eni delali na ravnem polju, medtem ko so se drugi križali predvsem v hri-j bovju. Bistvena pa je bila v ! tem, da si pri vsakem slovenskem kmetu, v vsakem slovenskem domu našel veliko knjig od leposlovja do Svetega pisma. Pri furlanskem in italijan-\ skem kmetu tega ni bilo. Razlika je bila očitna. V vseh pogledih. Zakaj pišem, da je bila. Zato, ker danes kmetov skoraj ni več, v zameno pa je tako na Slovenskem kot v Furlaniji in Italiji vse več pripadnikov tako imenovanega srednjega razreda. Ti ljudje trdo delajo, si zgradijo lepo hišo, še trše delajo in hodijo na počitnice, kupujejo avte in še kaj, gotovo imenitne televizije in poleg vsega jih druži tudi ena vseprisotna stvar: v njihovih hišah boste našli vse pripomočke in zadnje krike elektronske tehnike; tudi električna vhodna vrata imajo in še in še bi lahko naštevali. Vse ali skoraj vse imajo, le knjig ne kupujejo in ne berejo več, v njihovih hišah jih skorajda več ni; če pa so, jih je prekril prah. Ta prah je zakril v teh ljudeh želje po sanjah, po vsem lepem in nemogočem, po vsem tistem, kar najdeš v knjigah in zagotovo ne v nenehnem garanju za to, da boš kupil zadnjo znamko televizorja, pred katerim boš potem večer za večerom čakal zadnjo uro, ne da bi se zavedal njenega prihoda. 3 ČIŠČENJE OKOLJA IN REKE SOČE V ANHOVEM ŠE ODKRIVAJO BOLEZNI ZARADI AZBESTA DO KONCA LETA UKINITEV BREZCARINSKIH PRODAJALN ŠE NI DOGOVORA O NOVEM VOLILNEM MODELU MARJAN DROBEZ Najvažnejši dogodki v vladi, političnih strankah in v parlamentu nastajajo kot del vzdušja in priprav na držav-no-zborske volitve, ali pa so povezani s pridruževanjem Slovenije EU. Pri tem je očitno, da se politične stranke prizadevajo predvsem za oblast, za čim večji delež pri njej; pravic ljudstva, ki mu oblast po ustavi pripada, pa sploh ne omenjajo. Nadaljujejo se polemične razprave o volilnem sistemu, vendar se zdi, da je morebitni sporazum o tem med strankami še oddaljen. Veliko presenečenje je povzročil pristanek LDS na dvokrožni večinski volilni sistem, pri čemer je največjo vlogo imel predsednik stranke in premier Janez Drnovšek, toda politična javnost je bila osupla, ko so poslanci iz omenjene stranke v državnem zboru glasovali proti o-menjenemu volilnemu modelu. Parlament bo v naslednjih dneh in tednih še nekajkrat obravnaval zakonske predloge posameznih strank o možnem načinu volitev, pri čemer je največ predlogov predložila SDS Janeza Janše. Polemike nastajajo zlasti pri zahtevi LDS, da bi morali biti v novem volilnem zakonu določeni in sestavljeni tudi volilni okraji, ki bi bili za stranke in njihov uspeh na volitvah najbolj pomembni. nikov povišali in jih izenačili s plačami sodnikov. Učitelji in profesorji pa opozarjajo, da njihove plače zaostajajo za drugimi dejavnostmi v državi, predsedniku vlade pa očitajo, da ni nikoli cenil pomena vzgoje in izobraževanja. U-niverzitetni profesorji, docenti in drugi visoko izobraženi kadri poudarjajo, da bi morale biti njihove plače primerljive s plačami sodnikov oz. zdravnikov. Glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti Branimir Štrukelj je povedal, "da ima učitelj z visoko izobrazbo na srednji šoli dvainpolkrat manjšo plačo od zdravnika. To pomeni, da seje država odločila, da je delo zdravnika z e-nako izobrazbo, kot jo ima učitelj, precej večvredno. Ob tem pa je vlada spregledala svoje stališče iz leta 1998, ko se je v dogovoru z univerzama in sindikati obvezala, da je treba vzpostaviti primerljivost visokošolskih učiteljev in znanstvenikov, ki so povsem zanemarjeni, s sodniki in zdravniki." V Sloveniji okoli 30 tisoč učiteljev grozi, da bodo svoje zahteve podkrepili s stavkami, ki naj bi bile 14. marca, 12. in 13. aprilater 11. maja. Tako naj bi bil v nevarnosti tudi redni ne zaključek šolskega leta, saj bi okrog 400 tisoč otrok, kolikor jih obiskuje izobraževanje od vrtcev do univerze, moralo ostati doma. PRIDRŽKI SLOVENSKE VLADE O CENEJŠEM BENCINU V OBMEJNIH KRAJIH ITALIJE Slovenska vlada je sklenila, da bodo do konca leta zaprli brezcarinske prodajalne ob mejah z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. S tem je izpolnila zahteve, ki jih Evropska komisija ponavlja že več let. Po zadnjih podatkih na slovenskih mejnih prehodih deluje 50 prostocarinskih prodajaln, in sicer 16 na meji z Avstrijo, 21 na meji z Italijo, dve na meji z Madžarsko in 11 na meji s Hrvaško. Ob meji s Hrvaško pa bodo brezcarinske prodajalne lahko delovale do vključitve Slovenije v EU. Brezcarinske prodajalne naj bi pravzaprav preobrazili v običajne trgovine, kar pa najbrž na večini mednarodnih mejnih prehodov ne bo mogoče in tudi ne bi bilo donosno. Lastniki brezcarinskih prodajaln so na sklep vlade ogorčeno reagirali in celo napovedujejo, da bodo od države zahtevali odškodnino za izgubljene prihodke. Evropska komisija je bila s sklepom vlade o zaprtju oz. preobrazbi brezcarinskih prodajaln že obveščena. Minister za evropske zadeve Igor Bavčar pa je ob tem izjavil, "da bo Slovenija Bruselj tudi opozorila na ukrepa znižanja cen bencina v Furlaniji-, Julijski krajini in omejitve u-voza tobaka in tobačnih izdelkov iz Slovenije, ki sta jih Italija in Avstrija sprejeli pred leti. Oba ukrepa sta diskrimi-natorna in v nasprotju s pravnim redom unije, saj posegata v načela notranjega trga I Evropske unije". EMBARGO ZA IZVOZ MESA PREKLICAN Embargo za izvoz rdečega mesa in mesnih izdelkov iz Slovenije v države EU, ki naj bi začel veljati dne 1. februarja, je bil preklican. Tako je odločil Stalni veterinarski odbor EU, njegovo odločbo pa je potrdila tudi Evropska komisija. Preklic je bil mogoč zato, ker je evropska veterinarska inšpekcija med pregledom o-bratov družbe Mesna industrija Primorske v Kromberku in Krasa v Sežani v decembru 1999 ugotovila, da so se v Sloveniji lotili odpravljanja vrze- li in pomanjkljivosti na področju veterinarskega nadzora živali, mesa in mesnih izdelkov. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je moralo pisno zagotoviti Bruslju, da bo Slovenija čimprej v celoti uveljavila ukrepe na področju veterine, ki jih je zahteval Stalni veterinarski odbor v Bruslju. Kljub temu pa bodo evropski inšpektorji tudi v prihodnje redno prihajali. V maju bodo pregledali nekatere mlekarne, jeseni pa klavnice in mesnopredelovalne obrate. — M. Sicer pa je usoda sedanje koalicijske vlade čedalje bolj negotova. Ljudska in krščan-sko-demokratska stranka sta, tako izjavljajo njuni predstavniki, dosegli napredek glede najvažnejših vprašanj o njuni združitvi. Do združitvenega kongresa naj bi prišlo v mesecu marcu, potem pa naj bi se dokončno oblikovala koalicija treh t.i. pomladnih strank za letošnje parlamentarne volitve. Vodja poslanske skupineSLSdr. Franc Zagožen je dejal, da bodo ministri iz te stranke v sedanji vladi po združitvi s slovenskimi krščanskimi demokrati odstopili. Tako bi vlada postala manjšinska in ni gotovo, da bi lahko upravljala državo do rednih parlamentarnih volitev. Odprte so torej razne možnosti in zanesljivo ni mogoče napovedati vsega, kar se bo v naslednjih mesecih dogajalo v slovenski politiki. Medtem pa se širijo zahteve zdravnikov, učiteljev in profesorjev ter državnih uslužbencev za ureditev njihovega gmotnega položaja oz. za povišanje plač. Pristojni ministri sicer sprejemajo zahteve o pogajanjih s prizadetimi kategorijami državnih uslužbencev, a opozarjajo, da plač ne bo mogoče povišati, ker v letošnjem proračuni ni na voljo potrebnih sredstev. Zdravniki grozijo z novo stavko, ker vlada ni izpolnila dogovora, da bodo plače slovenskih zdrav- TUJCEV NE ZANIMA SLOVENSKA ZEMLJA Ministrstvo za pravosodje je državnemu zboru predložilo prvo poročilo o uresničevanju dobro leto veljavnega zakona o ugotavljanju vzajemnosti v prometu z nepremičninami. Vzajemnost pomeni, da mora biti tudi v državi, od koder prihaja interesent za nakup nepremičnine v Sloveniji, slovenskim državljanom priznana pravica do nakupa. Poročilo ugotavlja, da doslej ni bilo opaziti večjega zanimanja tujcev za nakup nepremičnine. Ministrstvo je v enem letu prejelo samo 34 vlog za ugotovitev vzajemnosti. Od teh ni bilo nobene vloge kakega ameriškega državljana, kar bi bilo mogoče glede na trgovinsko pogodbo med ZDA in Srbijo iz leta 1881, ki jo je v svoj pravni red prevzela tudi Slovenija. Pristojni organi preučujejo vloge, da bi lahko, če bodo izpolnjeni vsi pogoji, izdali odločbe o konkretni nepremičnini. V primeru nekega Italijana se vloga za ugotovitev vzajemnosti nanaša na nakup v Šempetru pri Gorici. ———M. VELIKO NOVOSTI V TERMAH V N/ C AT E Z Za Terme Čatež je bilo leto 1999 zelo uspešno: dosegli so nadpovprečno dobre poslovne rezultate in opravili naložbo, ki je bila ena od največjih investicij v slovenskem turizmu v zadnjih letih. Termalno riviero-zimski del so dvakrat povečali in mu dodali nove vsebine. Sedaj pod dvema kupolama skozi vse leto na površini preko 8.000 m2 ponujajo 2.000 m2 vodnih površin, ročne masaže, finsko savno, turško kopel, solarij, restavracijo in bistro. V novem hotelu Toplice je 230 ležišč, povezan pa je s starim istoimenskim hotelom, oba pa imata 277 ležišč. V celoti so obnovili hotel Koper na slovenski obali, pripravljeni pa so tudi projekti za celovito obnovo hotelov Žusterna. Med opravljenimi naložbami v razširitev in posodobitev Term Čatež ter dejavnosti, ki jih ima ta družba na raznih območjih v Sloveniji, naj poudarimo, da financira tudi obnovo hotela Golf v Mokricah. ——— M. NOVE POŠTNE ZNAMKE Pošta Slovenije je kot izdajatelj poštnih znamk dne 20. januarja izdala priložnostne poštne znamke prvega izmed petih sklopov, pripravljenih za leto 2000. Izdaja vsebuje dve znamki v seriji Folklora (Maske), dve znamki v seriji Znamenite osebnosti, voščil no znamko ter znamko v obele-žitev 500-letnice pošte na Slovenskem. Znamki v seriji Folklora (Maske) uporabljata "pu-stove", ki so značilni za vasi pod Krnom. V seriji Znamenite osebnosti so se z eno znamko spomnili pisatelja in pesnika Toneta Seliškarja, z drugo pa gledališke in filmske i-gralke Elvire Kralj. Rodila se jevTrstu (1900-1978) in je z devetimi leti kot otrok začela nastopati v tržaškem Narodnem domu. Bila je odlična karakterna igralka. Letos praznujemo 500 let pošte na Slovenskem, kar je obeleženo tudi na znamki. Voščilna znamka pa je namenjena praznovanju rojstva. Na njej je upodobljen plišasti medvedek, igračka, priljubljeni otrokov sopotnik od rojstva naprej. ———M. Delniška družba Salonit v Anhovem sicer dobro posluje, z dobrimi osmimi milijardami prihodkov, doseženimi v lanskem letu, pa ostaja vodilno slovensko podjetje v industriji gradbenega materiala. Cement iz Anhovega že dolgo v velikih količinah izvažajo tudi v Italijo. Po sprejetju t.i. "azbestnega zakona" v decembru 1996 sta v Sloveniji, torej tudi v Salonitu, prepovedana uporaba in promet z azbestom, s strupeno surovino, ki je več desetletij povzročala hudo bolezen, t.i. azbestozo, in druge bolezni ter kvarila okolje. Država je zagotovila sredstva, potrebna za predčasno upokojitev delavcev, ki so zboleli zaradi azbesta, in za odškodnine najbolj prizadetim. Do konca leta 1999 se TOLMINCI RAZSTAVLJAJO V NOVEM RAZSTAVNEM PROSTORU Dne 21. januarja so v prenovljeni avli krajevnega kina odprli prvo razstavo v letošnjem letu Društva slikarjev amaterjev Tol minske. Prijetnemu vzdušju so botrovali lepo oblikovan prostor, tematsko razporejena razstava, veliko obiskovalcev in lepi zvoki Okteta iz Podbrda. Maja Jerman Bratec in akademski slikar Boris Y. Božič sta seznanila občinstvo z delom slikarjev in odprla razstavo. Slike je ponudilo na ogled šestnajst slikarjev: Bojana Čibej, Stanka Golob, PeterJu-ren, Janez Kovačič, Ada Klin-kon, Jurij Kovačič, Danica Kravanja, Silvester Lampe, Aleksandra Langenfus, Marko Magajne, Nasta Nubič, Damjana Skubin, Majda Ši-mon, Dušica Štendler, Damjan Štrum, Adoksija Žabar. Prevladujejo domači motivi s Sočo. Največjih prikazuje domače kraje realistično, vendar je včasih slog tudi ekspresionističen ali nadrealističen. Skupina slikarjev amaterjev je po starosti in izobrazbi zelo raznolika, željna po učenju in napredku. Na vsakoletni skupinski razstavi se le-ta pokaže, za kar ima veliko zaslug akademski slikar Boris Y. Božič. S svojimi deli širijo tolminski slikarji rojakom likovno obzorje in pa upodabljajo tudi naravne, a že izginule znamenitosti. V društvo je vključenih tudi precej mladih. Lahko zapišemo, da tako mladi razvijajo svoje talente, odrasli se sproščajo po napornem delu, starejši pa prek slikarstva posredujejo svojo življenjsko modrost. ADA KLINKON je pod posebnimi pogoji u-pokojilo skupaj 415 delavcev, ki jih je azbest prizadel oz. vplival na njihovo zdravje. Odškodnino pa so doslej izplačali 321 oškodovancem, pri čemer je najnižja izplačana odškodnina znašala 1,8 milijona, najvišja pa 8,3 milijona tolarjev. V družbi Salonit opozarjajo, da se bodo morali še dolgo časa ukvarjati s posledicami uporabe salonita. Glede na inkubacijsko dobo pojava bolezni, ki traja tudi do 20 let, bodo predvidoma do leta 2020 ali celo do leta 2025 odkrivali posamezna obolenja. V obdobju do prepovedi uporabe in prometa z azbestom je namreč v anhovski cementarni delalo o-koli 7 tisoč delavcev in med njimi je zagotovo tudi nekaj možnih bolnikov. Sicer pa bi se radi v Salonitu čimprej znebili vseh ostankov oz. usedlin strupene surovine. Že nekaj časa sistematično čistijo okolje in tudi strugo reke Soče. V njej so namreč še ostanki azbesta. Vas Anhovo ob desnem bregu reke pa so zapustili skoraj vsi prebivalci, ker je bila zelo onesnažena oz. prizadeta zaradi azbesta. Ljudem je preselitev na druga območja v veliki meri omogočila tovarna. Tam, kjer se je nahajala vas Anhovo, bodo postopno zgradili obrtno cono za potrebe Anhovega in Deskel. —— M. NOVA GORICA ZA NARKOMANE Mestna občina Nova Gorica bo v letošnjem proračunu namenila dodatnih 6 milijonov tolarjev pomoči za zdravljenje narkomanov. Dr. Miha Demšar, direktor zdravstvenega doma v Novi Gorici, je povedal, da imajo na območju Nove Gorice registriranih okoli 150 odvisnikov od t.i. težkih mamil. Zdravijo jih s kombinacijo metadona, ki je sicer tudi mamilo, az blažjim učinkom, ter psihoterapijo. Ambulanta za zdravljenje narkomanov v Novi Gorici, ki deluje tudi za paciente iz drugih krajev na Goriškem, dosega pri svojem delu precejšnje uspehe. Po nekaterih ocenah naj bi v Sloveniji največ uživalcev mamil bilo v Ljubljani, na drugem mestu naj bi bile občine Koper, Izola in Piran, na tretjem mestu pa naj bi bila Nova Gorica. OBVESTILO HITOVE MUZE. V ponedeljek, 14. februarja, bosta nastopila ob 20.15 v veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica Wayne Marshall in Mladen Janjanin; 25. februarja pa bo za Hitove Muze na gradu Dobrovo ob 20. uri zaigral Trio Gadžijev. 13 ČETRTEK 3. FEBRUARJA 2000 14 ČETRTEK 3. FEBRUARJA 2000 ITALIJANSKO PRAVO DRUŽBENI VLOŽKI IN REGISTRSKI DAVEK DAMJAN HLEDE Deseti člen finančnega zakona za leto 2000 je precej radikalno spremenil obstoječe obdavčenje operacij, ki jih izvajajo trgovinske družbe ter druge ustanove, ki se ukvarjajo izključno ali prvenstveno s trgovinsko ali kmetijsko dejavnostjo. Spremenjeno je bi- lo obdavčenje gotovinskih vložkov in vseh stvarnih vložkov, razen tistih, ki se tičejo nepremičnin in športnih plovil. Prav tako je spremenjeno obdavčenje poviška glavnice, ki izhaja iz konverzije obveznic v delnice ali iz prenosa rezerv v glavnico. A poglejmo po vrsti, kako so se stvari spremenile. Gotovinski vložek in stvarni vložek (premičnine, krediti, blagovne znamke, patenti, know-how, itd. Izključena so prevozna sredstva, ki zo vpisana v register Pra, za katera velja oprostitev od registracije, ker so obdavčena s posebno avtomobilsko takso), ki so bili doslej obdavčeni s proporčno enoodstotno registrsko davčno stopnjo, bodo sedaj registrirani v fiksni meri (250.000 lir). Prav tako v fiksni meri bo registrirano povišanje glavnice preko konverzije obveznic v delnice in preko prenosa rezerv v glavnico, z izjemo tistih rezerv, ki so nastale iz pribitkov na ceno delnic ali iz vplačil članov v račun glavnice ali iz njihovih nepovratnih vplačil ter z izjemo tistih rezerv, ki so vpisane v bilanco v skladu z normami o denarni re-valvaciji. Nazadnje bo v fiksni meri registriran tudi katerikoli vložek, ki se tiče obratov ali njihovih kompleksov ali posameznih obratnih vej. Gre za precejšnjo novost, saj pomeni izenačitev vseh vložkov obratov ne glede na pravne značilnosti subjekta, ki vloži, in subjekta, v katerega je obrat vložen. Vložki obratov so torej sedaj olajšani brez izjem, medtem ko so bi- li doslej olajšani z registracijo v fiksni meri samo vložki, ki jih je izvajal individualni podjetnik v novo družbo ali družba v drugo (novo ali že obstoječo) družbo. Vložek obrata je registriran v fiksni meri, tudi če so na obrat naslovljene nepremičnine. Za posamično vložene nepremičnine ostanejo v veljavi obstoječe različne davčne stopnje z ozirom na njihovo različno naravo: stavbe 7%, zazidlji-) va zemljišča 8%, kmetijska zemljišča 15%, zaščitene stavbe 3%, tovarne 4%, poleg | triodstotnega hipotekarnega in katastrskega davka (pri j vložku obrata sta tudi ta dva davka v fiksni meri) ter davka Invim. Omenjeni vložki v gotovini, vložki premičnin in obra- i tov ter omenjene oblike za povišanje glavnice so registri-| rane v fiksni meri, tudi če ima družba, kateri je vložek namenjen, sedež v kaki drugi državi, ki je članica Evropske zveze. Poleg tega se je prejšnja enoodstotna davčna stopnja spremenila v davek v fiksni meri tudi za preureditve dejanskih družb, izhajajočih iz solastnine obratov, ki so bili predmet dedovanja, če do preureditve pride v roku enega leta od odprtja dediščine, drugače velja še vedno enoodstotna davčna stopnja. ma za naslednje izpopolnjevalne tečaje: TRST: O ACCESS (60 UR) © SLOVENŠČINA 2. STOPNJA (60 UR) © UPORABNO KNJIGOVODSTVO ZA MALA IN SREDNJA PODJETJA (60 UR) GORICA: O HRVAŠČINA (90 UR) © SLOVENŠČINA l. STOPNJA (60 UR) © SLOVENŠČINA 2. STOPNJA (60 UR) O EXCEL (50 UR) VPISOVANJI'; IN OSTALE INFORMACIJE: TRST, UL. G1NNAST1CA 72, TEL. «40 566 36(1 GORICA, UL. DELLA CROCE 3, TEL. 04«! SI826 ZAKON DOLOČA POGOJE ZA ZAVAROVALNO POGODBO ZAVAROVANJE ZA NEZGODE PRI OPRAVLJANJU HIŠNIH DEL MARA PETAROS Pospravljanje, čiščenje, likanje, kuhanje in vse, kar spada med hišna opravila, so zelo nevarne dejavnosti. V Italiji, kjer so s statističnim popisovanjem prebivalstva ugotovili preko 8 milijonov oseb, ki se ukvarjajo izključno s takimi dejavnostmi, so npr. v zadnjih letih zabeležili približno milijon nezgod zaradi o-pravljanja hišnih opravil letno, od tega 8.400 nesreč s smrtnimi posledicami. Zaradi tega so pri italijanskem zavodu za zavarovanje nezgod na delu (INAIL) predlagali, naj bi uvedli obvezno nezgodno zavarovanje za gospodinje in za vse, ki se bavijo izključno z gospodinjskimi opravili brez drugega socialnoskrbst-venega zavarovanja. Na ta predlog se navezuje zakon, ki so ga pred kratkim odobrili v rimskem parlamentu. V prvi vrsti skuša zakon preprečevati nesreče med opravljanjem hišnih opravil, po drugi strani pa predpisuje obvezno nezgodno zavarovanje za tiste osebe, ki nimajo drugega socialnoskrbstve-nega zavarovanja. Ta zakon uvaja precej novosti. Prvič, priznava in ščiti gospodinjska opravila, jim pripisuje poseben social no-ekonom-ski pomen, saj ima domače delo vrsto pozitivnih posledic na celotno skupnost. Poleg tegazakon podeljuje krajevnim zdravstvenim enotam posebno nalogo pri osveščanju oseb, ki se s temi dejavnostmi ukvarjajo. Krajevne zdravstvene enote bodo morale namreč organizirati ustrezne tečaje o varnosti v domači hiši, o preprečevanju nezgod in o zaščiti vseh, ki se z gospodinjskimi opravili ukvarjajo. Cilj vseh teh dejavnosti pa je seveda zmanjšanje nesreč pri opravljanju hišnih del. V drugem delu pa predvideva zakon obvezno nezgodno zavarovanje za vse tiste osebe, ki opravljajo izključno gospodinjska opravila. Zakon najprej postavlja pogoje za določanje, kdaj neka oseba opravlja izključno hišna dela in kdaj ne. Da lahko trdimo, da nekdo opravlja hišno delo, mora le-ta odgovarjati tem pogojem: oseba, ne glede na spol, mora opravljati hišna opravila v sklopu svojega stanovanja v nepodrejenem položaju in v korist svoje družine ter brez kakršnegakoli plačila za svoje delo; svoje redno delo opravljajo v svojem stanovanju oz. v stanovanju, kjer prebiva družina, in ne opravljajo nobene druge poklicne dejavnosti, ki predvideva kakršnokoli socialnoskrbstveno zavarovanje. Zavarovalno premijo bodo morale plačati vse tiste osebe med 18. in 65. letom starosti, ki opravljajo izključno take dejavnosti, kot jih določa zakon, oz. ki nimajo nobenih dohodkov zaradi odvisnega dela. Letna premija bo znašala 25.000 lir. Če je letni družinski dohodek manjši od 18 milijonov lir in če ima gospodinja obenem manjše prejemke kot 9 milijonov lir letno, pa bo zavarovanje plačala državna blagajna. V primeru neplačila bo morala oseba, ki opravlja izključno hišna opravila in ki nima nobenega socialnoskr-bstvenega zavarovanja, plačati kazen, ki pa ne bo presegala predvidene premije. Pri ugotavljanju oseb, ki se bodo morale nezgodno zavarovati, bo zavod INAIL poiskal informacije naanagraf-skih uradih posameznih občin, zato zakon že vnaprej poziva anagrafske urade, naj pomagajo pri iskanju oseb, ki se ukvarjajo z gospodinjskimi opravili in ki nimajo dru- m gega socialnoskrbstvenega zavarovanja. Sicer pa bodo pravilnik, ki bo urejal vse odnose in obveznosti, natančneje določili v naslednjih 6 mesecih. V prehodni dobi, ki bo trajala pet let, pa niso predvidene nikakršne kazni v primeru neplačila. Zavarovalna pogodba krije izključno tiste nezgode, ki so se pripetile med opravljanjem hišnih del in iz katerih izhaja trajna invalidnost, ki presega 33% (teh je v Italiji približno 1.200 na leto). V tem primeru bo zavod INAIL izplačeval redno mesečno rento, ki bo neobdavčena in ki jo bodo določili glede na najnižje dohodke v industrijskem sektorju. Ta znesek naj bi znašal od 330.000 lir mesečno, če je posledica nesreče trajna invalidnost v višini 33%, do 1.800.000 lir, če je posledica nesreče 100% invalidnost. Niso pa krite nezgode, ki so se pripetile izven državnega ozemlja oz. ki so imele smrtne posledice. IZVOZ V EU NANOŠKI SIR ZA TRŽAŠKE KUPCE Inšpektorji Veterinarske u-prave Slovenije sistematično pregledujejo mlekarne in predelovalna podjetja ter ugotavljajo kakovost mleka in mlečnih izdelkov. Zlasti so pozorni na vsebnost mikroorganizmov v mleku, kijih po merilih EU ne sme biti več kot 100 tisoč v vsaki enoti, ker sicer izdelki niso primerni za izvoz v države EU. V mlekarni družbe Agroind Vipava 1865 so inšpektorji sicer ugotovili nekaj tehničnih pomanjkljivosti v proizvodnji, a mleko in izdelki ustrezajo zahtevam. Tako je mlekarna dobila dovoljenje za izvoz v dežele EU. Zdaj vsak mesec prodaja na Tržaško okoli 5 ton znanega nanoškega sira. Žal pa dovoljenja za izvoz ni dobila Mlekarna Planika v Kobaridu, ki je last zagrebškega podjetja Kraš. Le-to svojemu obratu v Kobaridu prepoveduje sleherno posodabljanje proizvodnje, zaradi česar mleko in izdelki niso skladni z omenjenimi zahtevami EU. Prav tako so morale prenehati prodajati mleko oz. nekatere mlečne izdelke v bližnja italijanska središča tudi nekatere manjše zasebne mlekarne v Posočju. ------M. ■ VARČNI VIPAVSKI KMETJE Hranilno kreditna služba v Vipavski dolini ima več kot stoletno tradicijo, uspešno pa deluje tudi danes. Svoje enote ima v Vipavi, Ajdovščini, Dobravljah, Selu, na Colu, v Novi Gorici, Šempasu, Šempetru, Biljah, Braniku, Dornberku, Levpi, Čepovanu, Kanalu ob Soči in v Kostanjevici na Krasu. Po obsegu hranilnih vlog oz. varčevanja so kmetje v Vipavski dolini na prvem mestu v Sloveniji. Vseh varčevalcev, včlanjenih v hra-nilno-kreditno službo v Vipavski dolini, je okoli 9.500. V VELJAVI Z NOVIM LETOM DAVČNE NOVOSTI ZA KMETE (2) MARA PETAROS Posebno novost pa predstavljajo pravila, po katerih poteka periodični obračun davka na dodano vrednost, in sicer ne več po kompenzacijskih količnikih, temveč kot razlika med davkom na dodano vrednost, ki smo ga vnovčili ob prodajah, in davkom na dodano vrednost, ki smo ga plačali ob nakupih. Ti kmetje lahko še vedno u-porabljajo posebni knjigovodski sistem za vse tiste prodaje, ki izhajajo iz pogodb, ki so bile sklenjene pred letom 2000. Za natančnejša pravila, kako naj bi tako mešano knjigovodstvo izgledalo, pa so potrebne nove ministrske razlage. Nova pravila se nanašajo tudi na odbitnost oz. neod-bitnost davka na dodano vrednost na nekaterih stroških, ki jih je kmetovalec imel. S kompenzacijskimi količniki kmetovalec ni imel težav pri določanju, koliko davka na dodano vrednost si lahko odbije, saj je znesek določal po kompenzacijskih količnikih. V primeru rednega knjigovodstva pa mora paziti, kolikšen del davka na dodano vrednost si lahko odbije. Danes je postal odbiten samo davek na dodano vrednost na tistih stroških, ki se nanašajo na kmetijsko podjetje, medtem ko je postal neodbiten davek na vseh stroških, ki jih je kmetovalec imel za svoje osebne potrebe. Težave bodo nastopile v tistih primerih, ko prejme kmetovalec en sam račun za nakupe, ki se nanašajo na porabe kmetijskega podjetja in na svoje porabe (npr. račun za električni tok, telefon, popravila kmetijskega poslopja, ki služi tudi kot stanovanje za kmetovalca ipd.). V takih primerih bo moral na primeren način razdeliti strošek za podjetje (odbitni del) in na strošek za družino (neodbitni del). Posebno novost predstavlja samoporaba kmetovalca, ki npr. uživa hrano, ki jo sam pri- deluje in prodaja. V tem primeru mora kmetovalec izdati avtofakturo za pridelke, ki jih je prevzel v podjetju po redni tržni vrednosti, jo redno knjižiti v register prodajnih faktur in plačati odgovarjajoči davek na dodano vrednost. Posebnost predstavlja tudi dejstvo, da morajo kmetovalci, ki morajo voditi redno knjigovodstvo, po novem prikazati vse svoje prodaje z izdajo prodajne fakture v primeru prodaje kakemu podjetju oz. z izdajo davčnega odrezka (.scontrino fiscale) oz. z izdajo davčne pobotnice (ricevuta fiscale) v primeru prodaje kakemu zasebniku. ------------ KONEC SLOVENIJA IZJEMNI USPEHI SLOVENSKEGA ŠPORTA SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES O SLOVENSKEM ŠOLSTVU OB PRELOMU TISOČLETJA Sekcija za vzgojo in izobraževanje pri Slovenski konferenci Svetovnega slovenskega kongresa je prejšnji teden predstavila javnosti Resolucijo o slovenskem šolstvu ob prelomu tisočletja in Poziv slovenskim županom in občinskim svetnikom. Zaradi aktualnosti in žgoče problematike, pa tudi zaradi izčrpne slike tegob današnje slovenske družbe, objavljamo besedili v celoti. model vzgoje in izobraževanja, še vedno imamo samo e-no zasebno osnovno šolo. Namesto razvoja različnih modelov osnovne šole se spet eksperimentira z novim državnim modelom šole, ki je obvezen za vse in strokovno zelo sporen. Vrsta novosti v novi devetletni osnovni šoli pa ni potrebnih, nekatere so v evropskem merilu celo ekstremne in je ze- lo verjetno, da bodo še povečale storilnostno usmerjenost in poudarek na izobraževalni vlogi šole. Socialna diferenciacija se je v tem desetletju v slovenski družbi tako povečala, da ne potrebujemo še dodatne negativne diferenciacije v osnovni in srednji šoli. Nasprotujemo stalnemu eksperimentiranju s šolskim sistemom in z našimi otroki. Vse novosti v šoli naj se najprej temeljito preizkusijo na manjšem številu šol. Ne pristajamo na to, da se v novo osnovno šolo vključi na tisoče otrok, nato pa se kar "sproti popravlja" vse tisto, kar se utegne pokazati kot slabo pripravljeno, strokovno neustrezno in škodljivo za otroke. Ostro obsojamo nedemokratično uvajanje strokovno sporne devetletne osnovne šole. Zahtevamo, da se takoj s tajnimi izrekanji preveri, kakšna je podpora staršev in učiteljev za novosti. Evalvacijo devetletke naj vodi skupina strokovnjakov, ki niso avtorji novega programa. Tako kot v drugih državah demokratične Evrope naj starši dobijo dejanske pravice, da soodločajo o vzgoji in izobraževanju svojih otrok. POZIV SLOVENSKIM ŽUPANOM IN OBČINSKIM SVETNIKOM Slovenija se želi vključiti med razvite države evropskega demokratičnega sveta. Zato mora slovenska šola pripraviti mlade na informacijsko družbo 21 .stoletja. Znajti se bodo morali v neprestano spreminjajočem se svetu in se vse življenje učiti. Imeti bodo morali trdne notranje vrednote in zaupati sami vase, da bodo lahko uspešno preživeli v svetu, kjer nič ni več gotovo in zanesljivo. Slovenska šola mora vzgajati tako k ljubezni in spoštovanju do domovine kot k strpnosti in sožitju z drugimi. Kakovostna šola je ključna za razvoj Slovenije. Vrsta strokovnjakov in staršev se strinja, da sedanja šola mladih Slovencev ne pripravlja dovolj dobro za prihodnost. Za devetletno osnovno šolo pa je bilo slišati veliko strokovnih opozoril, da v nekaterih vidikih še RESOLUCIJA O SLOVENSKEM ŠOLSTVU Sedanja šola mora pripraviti mlade na informacijsko družbo 21. stoletja. Znajti se bodo morali v neprestano spreminjajočem se svetu in se celo življenje učiti. Imeti bodo morali trdne notranje vrednote in zaupati sami vase, da bodo lahko uspešno preživeli v svetu, kjer nič ni več gotovo in zanesljivo. Zal namesto marksistične vzgoje za",revolucionarne vrednote" šolskim oblastem v svobodni Sloveniji ni uspelo ponuditi sodobnih vzgojnih modelov, ki bi v duhu temeljnih vrednot evropske kulture u-ravnoteženo razvijali različna področja osebnosti, vzgajali tako k ljubezni in spoštovanju do domovine kot k strpnosti in sožitju z drugimi. Mlade obravnavamo že skoraj kot dirkalne konje, v šoli je preveč poudarka na storilnosti, učenci se učijo le za oce-ne in točke. Ure in ure učenja na pamet pač ne bodo pripravile mladih na življenje v informacijski družbi, kjer se predvsem zahteva, da posameznik zna poiskati informacijo in jo ustvarjalno uporabiti pri reševanju problemov. Tako kot je bilo značilno tudi za druge države realnega socializma, je še vedno izrazito poudarjeno naravoslovno področje, vzgojni predmeti so zanemarjeni. Zato ne preseneča veliko psihosomatskih težav pri mladih, že pri osnovnošolcih se pojavljajo želodčni čiri, pogosti glavoboli, slabosti zaradi šole. Težave v šoli so na drugem mestu med vzroki za samomore, ki so v Sloveniji med najpogostejšimi na svetu. Zasvojenost z drogami in nasilnost med mladimi se povečujeta. V skladu z vrednotami demokracije in spoštovanjem človekovih pravic, za starše zahtevamo možnost izbire med različnimi modeli osnovne in srednje, ki bodo: - bolj primerljive z osnovnimi šolami v državah Srednje Evrope, s katerimi bo v prihodnje sodelovalo čedalje več Slovencev; - kot številne druge šole v Evropi imele več časa za umetniške in praktične predmete, za pogovor o etičnih in moralnih dilemah, za razvoj zavesti o nacionalni identiteti; - odvzele staršem breme, da sami razlagajo otrokom tisto, česar v šoli niso razumeli, ob tem pa poudarile sodobne koncepte učenja, učence tudi naučile se učiti itd. Od leta 79.92 dalje ni bila ustanovljena niti ena osnovna sola, ki bi ponudila drugačen povečuje slabosti sedanje o-semletke, da nas taka devetletka, kot se sedaj poskusno uvaja, ne bo približala razvitemu svetu. Da bi nas sprejeli in spoštovali v demokratičnem svetu, moramo dokazati, da sami spoštujemo temeljne človekove pravice in demokratične vrednote. Pravica staršev do izbire vzgoje in izobraževanja za svoje otroke sodi med temeljne človekove pravice. Ta pravica mora biti še zlasti upoštevana pri velikih poskusih z o-troki, kot je uvajanje devetletne osnovne šole. Zakon o osnovni šoli določa, da starši vpišejo otroke v poskusno devetletko prostovoljno. Vendar o u-vajanju devetletke dejansko odločajo drugi (v prvi vrsti ravnatelj in minister), starši pa imajo le pravico vpisati otroka v šolo v njegovem domačem kraju ali pa ga vpisati drugam, v šolo zunaj šolskega o-koliša. Pravica do obveščenosti prav tako sodi med temeljne človekove pravice. Ko gre za poskuse z ljudmi, pri katerih nikoli ni mogoče jamčiti, da ne bo prišlo do kakšnih negativnih posledic, je seznanjenost z različnimi mnenji, tudi kritičnimi, toliko bolj nujna. Ko so pred enim letom, pri prvem letu poskusnega uvajanja devetletke, starši na nekaj šolah želeli organizirati predavanja, na katerih bi slišali tudi drugačna mnenja o devetletki, na šoli seveda niso dobili prostora. Zato javno pozivamo župane in občinske svetnike: pokažite, da želite s svojo skrbjo za kakovostno šolo prispevati nekaj za Slovenijo in za Slovence, pokažite, da spoštujete temeljne pravice staršev in da demokracija za vas ni le prazna črka na papirju. Zato: Omogočite staršem, da se seznanijo tudi s pomisleki glede nove devetletke, in organizirajte predavanja kritičnih strokovnjakov. Izvedite anonimne ankete, v katerih bodo imeli starši priložnost svobodno se izreči o tem, ali želijo svojega otroka vpisati v devetletko ali ne, ne da bi se bali zamere na šoli; ugotovitve teh anket javno objavite in naj bodo podlaga za stališča predstavnikov občine v svetih šol. Preko svojih zastopnikov v svetih šol vztrajajte, naj sveti pri oblikovanju svojega mnenja o poskusnem uvajanju devetletke obvezno upoštevajo mnenje staršev, pridobljeno z anonimnim izjavljanjem. V skladu s temeljnimi demokratičnimi načeli in s svojimi ustanoviteljskimi pravicami, ki vam jih priznava zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, sprejmite ustrezne predpise in sklepe, s katerimi boste dejavno sodelovali v postopku odločanja o devetletki. Sekcija za vzgojo in izobraževanje pri Slovenski konferenci Svetovnega slovenskega kongresa vam je v teh prizadevanjih pripravljena pomagati. DR. DARJA PICIGA PREDSEDNICA SEKCIJE SLOVENSKI ROKOMETAŠI NA OLIMPIJSKE IGRE Kdo je že rekel, da Slovenci nismo uspešni v ekipnih športih in da tudi nikdar ne bomo? Kdo je trdil, da so bili ekipni športi lepa stvarnost v nekdanji Jugoslaviji, a da v samostojni Sloveniji ne bodo uspešna športna panoga, češ da smo Slovenci preveliki individualisti in tudi premajhni in premaloštevilni, da bi se lahko kosali z večjimi narodi? Najbrž ga na Slovenskem ni več človeka, ki bi to še trdil po nedavnem slavju slovenske rokometne reprezentance v Zagrebu, kjer so slovenski fantje z zmago proti odlični hrvaški rokometni reprezentanci dosegli izjemno dobro peto mesto na evropskem prvenstvu in s tem uvrstitev na Olimpijske igre, na evropsko prvenstvo in seveda tudi na prihodnje svetovno prvenstvo. Kaj lahko še rečemo o odlični slovenski reprezentanci rokometašev, ki so po uspehih slovenskih košarkarskih klubov, po uspehu slovenske nogometne reprezentance, ki seje uvrstila na evropsko prvenstvo in po odličnih uspehih slovenskih smu- čarjev dejansko prvi Slovencem dokazali, da nismo majhen narod tudi v svetu številnejših in športno močnejših narodov? Morda samo to, da se prav ob takih trenutkih, ki ugodno vplivajo na slovensko narodno samozavest, tudi k prevelikemu manjvrednostnemu komjDleksu nagnjeni Slovenci lahko zavemo, daje lepo imeti slovensko državo, in tudi tega, da se tudi v ekipnih športih lahko veliko naredi, če se le trdo dela in lepo igra. Za kroniko povejmo še to, daje v finalnem obračunu v Zagrebu odlična Švedska nadigrala zares dobro postavo Rusije, na tretje mesto se je uvrstila presenetljiva Španija, na četrto Francija, in že sam pogled na to razvrstitev dovolj jasno pove, da so slovenski rokometaši z osvojenim petim mestom zares vpisali Slovenijo med velike športne narode. Slovenskim rokometašem pa velika končna nagrada: nastop na prihodnjih Olimpijskih igrah v Avstraliji, kar je največ, kar lahko športnik doseže. ODBOJKA LEPA ZMAGA DEKLET OLVMPIE Preteklo soboto so dekleta Olympie odigrala tekmo proti ekipi Terme DArta, ki zaseda trenutno drugo mesto na lestvici. Naše igralke so tekmo nepričakovano zmagale z rezultatom 3-2, potem ko so nasprotnice vodile že z 2-0. Po prvih dveh setih, v katerih je bila igra enosmerna v prid Videmčankam, se je zdelo, da se bo tekma končala z gladkim 3-0, v tretjem setu pa seje položaj povsem spremenil. Domačinke so zaigrale tako, kot res znajo, nasprotnice pa so popustile. V vseh treh setih so Goričanke stalno vodile, tako da so tekmo z lahkoto zmagale. V Olympii je manjkala igralka Silvana Princi, ki jo je odlično zamenjala sestra Lucia. V gosteh so igralci AgrarieTerpin premagali El-tor na tie-breaku. ——— MH DUHOVNIKI ODLIČNI NA SMUČEH V Mariboru, pod Pohorjem, je bil nedavno smučarski dan slovenskih duhovnikov, prireditev stara že več kot petnajst let. Srečanje je pripravil Andrej Firbas, župnik v Limbušu pri Mariboru. Po progi, ki je sicer del proge na tekmovanjih za Zlato lisico, se je v sončnem vremenu spustilo 77 duhovnikov, redovnikov in bogoslovcev. Razvrsti- li sojih v tri starostne katego- rije. Med veterani nad 50 let je bil najstarejši Ciril Bajt, med seniori do 50 let je zmagal Ci-ril Plešec, med juniorji do 35 i let je bil prvi Rado Potočnik. Rezultati so pokazali, da so med slovenskimi duhovniki dobri smučarji. Tekmovali so tudi nekateri profesorji teologije, med njimi Ivan Štuhec in Vinko Potočnik. Slovenski duhovniki so se na smučarskih dne- vih več kot petnajst let zbirali v Kranjski Gori, v prihodnje pa bodo tekmovanja pripravljali vsakič v eni od treh škofij. Ljubljanska in mariborska sta se že izkazali, koprska škofija pa bo tekmovanje duhovnikov pripravila verjetno na Kaninu. Pokrovitelj smučarskega dneva je bil tokrat mariborski škof dr. Franc Kramberger. Med gledalci sta bila tudi mariborski pomožni škof Jožef Smej in rektor univerze dr. Ludvik Toplak. — M. PREGLED USPEHOV SLOVENSKIH ŠPORTNIKOV V LETU 1999 mi Jadralca Tomaž Čopi in Mitja Margon sta na evropskem prvenstvu v Zadru osvojila srebro. Že februarja je svoj talent dokazala Katarina Srebotnik in na turnirju v Estorilu osvojila prvo slovensko zmago v seriji WTA po Mimi Jaušovec. Kasneje je zablestela še nekajkrat, tudi v konkurenci parov. Po tradiciji so nas tudi letos navduševali predstavniki v za Slovenijo tradicionalno uspešnih športih. Izredno dejavna je bila Slovenija letos tudi v želji, da skupaj z avstrijsko Koroško in Furlanijo-) ulijsko krajino pridobi zimske olimpijske igre. Slovenci smo si iger želeli, vendar je bilo vnaprej jasno, da je prvi favorit za pridobitev iger švicarsko zimsko-športno središče Sion. Po podelitvi v Seulu pa smo Slovenci imeli nekoliko dolge nosove, še daljše pa Švi- carji. Presenetljivo jeorganiza-j cijo iger dobil Turin. Kjub temu je bila kandidatura dobra promocija tudi za Slovenijo in udeleženci so se strinjali, da bi bilo dobro poskusiti tudi za igre 2010. Kaj slaba uteha je bila, da je Bled dobil organizacijo šahovske olimpiade za leto 2002. Usoda pa tokrat ni bila naklonjena nekdanjim slovenskim športnikom. Po celem svetu je odmevala smrt Leona Štuklja, do 8. novembra 1999 najstarejšega živečega dobitnika zlate olimpijske medalje. Največji ambasador slovenske države, nosilec treh zlatih o-limpijskih medalj, je umrl v mariborski bolnišnici zaradi zastoja srca. Slovo je bilo veličastno, v Slovenijo je pripotoval sam predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch in se poklonil slovenskemu olimpi-oniku. Že pred Štukljem je u-mrl Vojteh Budinek, dolgoletni smučarski delavec in generalni sekretar slovenskega dela kandidature treh dežel za zimske olimpijske igre 2003. Slovenski športniki že napovedujejo tudi uspešno leto 2000. Za nastop na olimpijskih igrah vSydneyu je evidentiranih 42 športnikov, tja pa se prek evropskega prvenstva na Hrvaškem lahko prebijejo tudi rokometaši. Nogometaši bodo nastopili na evropskem prvenstvu, še pred tem pa nam uspehe obljubljajo smučarji. Že novembra sta si priborili zmagi Špela Pretnar in Mojca Suhadolc. Plavalno sezono je z zmago v svetovnem pokalu začel Peter Mankoč, na stopničke pa sta se uvrstila tudi Nataša Kejžar in Matic Lipovž. —— ALPIN / DALJE 15 ČETRTEK 3. FEBRUARJA 20(X) 16 ČETRTEK 3. FEBRUARJA 2000 S 3. STRANI PRIZADEVANJA ZA RAZVOJ KMEČKE BANKE Kako bi odgovorili na pomisleke nekaterih, ki zavračajo takšno prenovljeno in razširjeno banko ter zagovarjajo manjšo, v krajevno stvarnost zakoreninjeno banko, ki naj bi bolje spremljala goriška podjetja? Razčlenjeni ekonomski izračun sam odgovarja na te pomisleke. Brez zunanje pomoči ni Kmečka banka v stanju samostojno poslovati. Ko smo sklenili, da nadomestimo referenčnega partnerja iz Bologne, je Ban-ca d'ltalia postavila pogoj, da mora novi partner odkupiti 70% banke in polnomočno nadzorovati našo banko. Zavedali smo se, da moramo poiskati nekoga, ki bo našo slovensko posebnost upošteval. Zato smo izmed dveh možnih alternativ - Friu-ladria iz Pordenona in Ljudska banka iz Čedada - izbrali drugo. V tej smo uvideli možnosti uveljavitve naše identitete in osnovnih ciljev našega programa. Tega pa nam bi izbira banke iz Pordenona ne zagotovila, čeprav je bila ponudba ekonomsko ugodnejša - še zdaleč pa ni bila dvakrat višja, kot sem bral v glasilu Slovenske skupnosti. Mislite, da bo kdo v bližnji prihodnosti lahko obrazložil naši javnosti vso resnico o tej vsekakor resni zadevi? Vse, kar se nam je pripetilo, je posledica dogodkov v prvih devetdesetih letih, ko je propad Jugoslavije povzročil verižno reakcijo. Tla so se močno zamajala tudi pod nami. Obrazložitev prelomnega obdobja in njegovih učinkov sodi morda bolj med naloge zgodovinarjev in politikov, saj je bila politika močno vpletena v dogajanje. Leta 1994 so razmere v Sloveniji in v Italiji prav gotovo botrovale tedanjemu razpletu dogodkov v zvezi s Kmečko banko in so bila zaman vsa prizadevanja, da bi prišlo do drugačne rešitve, nam ugodnejše. Komisarska uprava je zapečatila usodo banke, ki je predstavljala v prvih osemdesetih letih razmeroma majhno stvarnost, a je zrasla in se uveljavila kot bančni zavod vseh goriških Slovencev in tudi številnih Italijanov. Po splošnem prepričanju je bila to ustanova, ki skrbi zlasti za krajevni razvoj, in jo je zato treba podpirati. Morda res ni bilo zadostnih razlogov za tako hud ukrep, kot je bila komisarska uprava. Alternativne rešitve za izhod iz kriznega stanja pa niso bile upoštevane. "Krivdo"za težave ali celo smrt številnih podjetij, ki so zlasti trgovala z bivšo Jugoslavijo, nosijo tudi prelomne spremembe v politični geografiji tega področja.Je tega kritičnega obdobja konec ter lahko že štejemo padle in preživele? Velik osip je bil že opravljen. Tega pa še ni konec. V prihodnjih dveh ali treh letih se bodo podjetja še zapirala ali preoblikovala. Geopolitične spremembe so bile smrtonosne predvsem za uvozno-izvozno dejavnost, ki je predstavljala pomemben delež obmejnega gospodarstva in v ZADNJA STRAN kateri so bili naši podjetniki posebno uspešni. Predvideti je, da bodo preživela le zelo uspešna podjetja, ki so se med tem časom že specializirala, in bodo lahko kljubovala novim izzivom v pričakovanju tudi na trajno pomiritev duhov na Balkanu. Kako pa presojate trenutni gospodarski položaj na Goriškem? Goriško gospodarstvo je v globoki krizi in na robu pravega zloma. Gorica je namreč gospodarsko slonela na jugoslovanskem trgu. Slovenija pa je danes razmeroma samozadosten trg. Kupcev, ki smo jih bili navajeni na naših ulicah, ni več. To sili v nova razmišljanja in pa ocene preteklih potez. Goriška občina ni bila motor za razvoj, bila je preveč kratkovidna in se premalo poglobila v programiranje dejavnosti. Tudi Goriška hranilnica kljub svoji pomembnosti ni znala usmerjati gospodarstva. Rezultati so se dosegali brez velikih žrtev in z majhnimi vlaganji, kar je vplivalo uspavalno. Stari trgovci danes nimajo primerne generacijske zamenjave. Ko pa bi zamenjava bila, se izkaže, da niso mladi dovolj agresivni in pripravljeni na nove pristope. Upati je, da bo priključitev Slovenije Evropski zvezi le nakazala nekatere nove, skupne pristope. V zadnjih letih so se bančne ustanove vidno pomnožile na našem ozemlju. To pomeni, da imate močno konkurenco. Vsi denarni zavodi danes opravljajo kopico nalog, ki pripadajo področju storitev. Mislite, da je vaš denarni zavod v tem pogledu dovolj in ustrezno pripravljen ter kompetitiven? Kmečka banka v tem trenutku kljubuje konkurenci, ni pa ustrezno oborožena, ko gre za ponudbo novih uslug in novih pristopov, ki se pojavljajo zmeraj bolj številni na bančnem področju. To pa zato, kot sem že povedal, ker nam partner iz Bologne ni posvečal potrebne pozornosti, sami pa smo bili prikrajšani pri samostojnem odločanju. Prepričan sem, da bomo zamujeno v kratkem nadoknadili. Če se bo iztekla pridružitev k čedajski banki, bomo takoj uvedli nove usluge, ki jih ponuja tudi mogočna Deutsche bank. Do konca leta bi morala Kmečka banka zaživeti z novim elanom. Ste primemo pripravljeni na novosti, ki vas čakajo v zvezi z evrom? To smo kar dobro izpeljali. Nismo bili sicer operativni od 1. januarja kot druge banke. Start v zamudi je bil seveda povezan s težavami partnerstva s skupino Caer. Z evrom smo začeli poslovati 1. aprila. Kmečka banka je s tega vidika popolnoma enakovredna vsem ostalim bančnim zavodom v Italiji. Imate stike s sorodnimi zavodi v sosednji Sloveniji? Seveda. Imeli smo jih v vseh povojnih letih, tako smo na primer utrdili odnose z Ljubljansko banko, ki ima še delež v naši banki. Zelo dobre odnose imamo z obmejnimi bankami. Na Hrvaškem pa smo bolj selektivni, sodelujemo predvsem s solidnimi bankami. V glavnem ohranjamo in gojimo odnose, ki jih je Kmečka banka navezala v preteklosti. V navadah Kmečke banke je tudi podpora goriškim kulturnim ustanovam in društvom. V koliki meri to še uresničujete? V zadnjih štirih letih je Kmečka banka ostala pozorna na dejavnosti s področja kulture. Ta pomoč se je po sili razmer nekoliko stanjšala v primerjavi s preteklimi leti. Ekonomski trenutek nam ni omogočal, da bi naša podporna dejavnost bila takšna, kot bi si jo želeli. Čeprav včasih skušamo oceniti prošnje po kvaliteti, na splošno, četudi v manjši meri, skušamo pomagati vsem. S katerimi pobudami bo Kmečka banka še počastila devetdesetletni obstoj? Proslav smo se lotili z zamudo prav zaradi zahtevnega iskanja novih poti za Kmečko banko. Začeli smo v novembru, ko smo podprli slovensko izdajo knjige Vzhodna meja goriške profesorice Klavdije Vončina. Dragocena knjižica žanje kar naprej lepe uspehe, saj je pred kratkim prejela še eno zavidljivo priznanje. Osrednjo proslavo smo priredili 15. januarja letos, ko je v goriškem avditoriju nastopila skupina New Svving Quartet, v Kulturnem domu pav smo predstavili razstavo del Saše Šantla. Konec praznovanja bo natanko na dan, ko se bo obdobje devetdesetih let izteklo, to je 11. februarja letos. Predstavili bomo publikacijo Marka VValtritscha o zanemarjenem vidiku našega gospodarstva, in sicer reklamnem oglaševanju slovenskih in italijanskih podjetnikov v Koledarjih Goriške matice med vojnama. Tudi Kmečka banka se je tedaj pojavljala kot oglaševalec in bila povezovalen člen med gospodarskimi operaterji. S tem delom nameravamo trajno prispevati k poznavanju gospodarske stvarnosti Goriške, v kateri smo imeli Slovenci vedno pomemben delež. Stane Stanič Predstavitev bo v dvorani Po-krajinskega sveta v Gorici, Cor-so Italia 55, v ponedeljek, 7. februarja 2000, ob 17.30. Poleg avtorja Staneta Staniča bosta prisotna direktor založbe L1NT Valerio Fiandra in urednik Goriške Mohorjeve družbe Marko Tavčar. O delu bo spregovoril senator Mitja Volčič. Goriška Mohorjeva družba je v sodelovanju s tržaško založbo LINT izdala italijanski prevod monografije Slovenija. Knjiga je prežeta s humorjem in kančkom samoironije, s katero avtor na izjemen način prikaže lepote dežele, zgodovino in tradicije mlade države, ki jo vedno več poznavalcev prišteva med najlepše dežele stare celine. V avfcvpa offianefa ^//aniča Tudi italijanski bralec lahko seže sedaj po izredni knjigi, polni novih, nenavadnih pogledov in interpretacij slovenske preteklosti, oplemeniteni z izvrstnimi fotografijami. Ll NT GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA