Poštnina plačana v gotovini. Posamezna številka 1.50 Din. DELAVSKA POLITIKA Uredništvo v Maribora, Rolka cesta 5, poitai predal 23. Sokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se na Oprava. Maribor, Rnika ceata 5, poitai Ljubljana VII, Zadrmlni dom. sprejemajo, predal 22. Izhaja vsako sredo in soboto. Naročnina /a državo SHS znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din. Malih oglasov, ki služijo v posredovanje in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stana vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane 1.— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1.— Din. V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta 1.50 D. Pri večjem številu objav popust. Čekovni račun: 14.335. — Reklamacije se ne frankirajo. Štev. 8. Sobota 26. januarja 1929. Leto iv. Socijalistižna stranka Jugoslavije razpuščena. Od strankinega vodstva v Beogradu smo bili te dni obveščeni, da bo stranka bržčas razpuščena; v današnjih dnevnikih pa čitamo, da so vse stranke in tudi naša Socialistična stranka Jugoslavije razpuščene. Čeprav doslej nismo prejeli še nobenega uradnega odloka v tem smislu, vendar sklepamo, da se to skoro zgodi. Nas ta razpust ne bo presenetil, ker z njim, z ozirom na sedanje stanje, itak računamo. Jokajoča industrija. Javnost računov industrije! Industrija vedno tarna, da zaradi obremenitve po davkih in so-cijalnem zavarovanju ne more uspevati. Nihče pa ne more kontrolirati, v koliko so te trdlitve resnične. Le tu pa tam1 zaide v javnost posamezna vest, da dela večji1 del industrije z velikimi dobički, ki jih pa skrivajo v odpisih ali investicijah; lahko pa tudi drugače, ker poslovne knjige niso podvržene javni: kontroli. Davek na čisti dobiček industrijskih in drugih obratov je razmeroma velik. Povsem naravno je, da podjetja skrivajo svoje dobičke v podjetja, da jih ne doseže davčni zakon. Državni fiskus je torej ali namenoma obdavčil industrijo na tak način, ali' pa so ga gospodarski vplivi prisilili k temu, da imajo možnost skrivaj gospodariti in množiti imovine. Z ozirom’ na pritožbe industrije proti davkom^ z našega stališča zlasti proti bremenomi za socijalno zavarovanje, pa je potrebno, da se davek na čisti dobiček eventualno zniža, a zahteva obenem: vpogled v poslovne knjige v svrho kontrole. Mi smo prepričani, da bo državni fiskus prejel potom nižjih davčnih postavk in ob kontroli poslovnih knjig več uspehov kakor tako. Zadnjič je namreč »Slovenec« sam napisal trditev, da dela industrija velike dobičke, da pa je v industriji naložen večinoma tuj kapital, ki izsesava našo produkcijo ter da ni mogoča prava kontrola. Potrjujejo pa tudi narodni gospodarski veščaki, da je zgrajena srednjeevropska industrija, zlasti pa jugoslovanska, na prevelikem izkoriščanju delavcev. Kljub temu pa se venomer javka o velikih bremenih za socijalno - zavarovalne in delav-sko-varstvene namene. Teh očitkov mi ne maramo, ker tudi niso nesnični. Zaradi tega je ne-obhodno potrebno, da se uvede javna kontrola za poslovne knjige in se dokaže na podlagi dejanskii razmer, koliko so resnične industrijske je-remijade. Iz poslovnih knjig bo tudi razvidno, v kolika se sme očitati industriji izkoriščanje delavstva in pa v koliko so drugi razlogi krivi, da pri nas ni pravega gospodarskega razvoja. Vsekakor morajo biti vzroki nezdravega razvoja še drugje; delavske mezde ne morejo biti vzrok, ker so nižje kakor povsod drugod. Za kulturno središče mariborskega delavstva. Dasiravno naša stranikai ni razpuščena, vendar ji skoro gotovo ne bo dovoljeno nadaljno svobodno delovanje. Mogoče si kak sodrug misli: no, če je tako, se pa vsedimo na zapeček in čakajmo, kaj nam čas prinese. Pa ni tako. Nemški sodrugi v letih izjemnega stanja se niso: smeli udesjstvovati politično zato so bili tembolj marljivi ma kultur, polju in ko so po težkih desetih letih končno zavladale normalne razmere, so stopili na plan močnejši kot kdaj poprej. Iz tega se moramo učiti, da bomo vedeli, kaj nam je storiti; samo še dve polji udejstvovanja sta nam odprti: zadružniško in kulturno. Strokovni pokret samo toliko, kolikor nove razmere to dopuščajo. Glede delavskega kulturnega gibanja v Mariboru bi želel tu izraziti nekaj misli. Kar govorim tu špeci-jelno o Mariboru, velja več ali manj tudi za druge delavske centre v Sloveniji. Pravega 'gibanja zdrave delavske kulture je, kljub znatnemu delavskemu pokretu in kljub številnim kulturnim društvom, v Mariboru zelo malo opaziti. Bodimo čisto odkriti, to kar je, ni to, kar bi moralo biti. Ne sramujmo se priznanja, kajti največja nesreča je, če lastnih nedostatkov nočemo videti in priznati. Ker na ta način se napake nikdar ne odpravijo, temveč se vedno globlje pogreza vanje. Nismo temu vsemu sami krivi, so krive tudi posebne lokalne in splošne razmere, ali naša dolžnost je, da to, kar je v naši moči, tudi napravimo. A kaj je glavni ne-dostatek in glavna ovira, da ne moremo nikamor naprej, da se vsestransko naše gibanje ne more razmahniti, da je vez med nami tako rahla, da se čutimo kakor brezdomci? Že deset let se sliši na vse to eden in isti odgovor: ker nimamo primernega delavskega doma, nimamo svojega kulturnega žarišča! Za vse prireditve, naj si bodo shodi, koncerti ali kaj drugega, moramo moledovati po mestu in še tu prihajata samo dva kraja v poštev: Unionska in Gambri-nova dvorana. Slednja je itak skromna, samo za kako banalno veselico ali večji sestanek. Pa smo že gotovi; če tu ni, smo na cesti. Za kulturne prireditve, ki zahtevajo daljših vaj, pa nam ne ena ne druga ni na razpolago in tudi ni primerna. V Mariboru imamo štiri delavska pevska društva, ki predstavljajo poleg malega števila telovadcev vso našo kulturo. In vsa ta pevska društva so raztresena po različnih krajih mesta in se shajajo k vajam v gostilnah. Da trpi v takih razmerah višje po(;movanje kulture, je razumljivo in človeku je težko, kadar mora gledati, kako se vse energije teh društev izčrpavajo v prirejanju čisto navadnih malomeščanskih veselic, kjer se navadno mnogo pije, v prirejanju podoknic, petju pri pogrebih, po katerih se zopet pije, in podobno. Naš po-kret kot tak jih more beležiti samo tedaj, kadar nastopajo ob priliki ka- ke delavske manifestacije. Ali dokler bodo ta društva životarila vsaka v svojem kotu in gojila lokalni patrijo-tizem, bo ostalo vedno tako. A združiti jih h kaki skupni akciji, je dose-daj nemogoče. Kam pa jih naj- vtaknemo, če bi prišli vsi skupaj? Recimo, da bi se nameraval kak koncert korporativno vseh društev skupaj; kje pa naj imajo vaje? Za take nastope je treba imeti vaje več mesecev. Poskus se je že napravil in bi bilo to mogoče, ali treba je predpogojev: lokala. Isto je s telovadci. Sedaj gostujejo v neki šoli in morajo biti vsak trenutek pripravljeni, da se jih vrže na cesto. In poleg tega se pa v take nevtralne lokale vtihotapljajo tudi nevtralne osebe, ki med naše vrste ne spadajo in delajo razdor in zdraž-be, radi česar trpi vsa organizacija. To vse zato, ker so predaleč od našega nadzorstva in se čutijo kot neodvisno telo. Nazadnje še tisti zavedni, ki se z njimi trudijo, izgubijo veselje. Imamo mladinsko organizacijo, polno življenja in idealov, ki kar hrepeni, d'a bi mogla delati in se udejstvovati, poslušati predavanja, vaditi šprehkore«, peti, muzicirati, gojiti gimnastiko, ali kje? Poleti še gre; tedaj gredo kam ven, v gozd. Kam pa naj gredo pozimi? In oni principijelno ne gredo v gostilno, ker so sami zaobljubljeni abstinenti, na kar so lahko oni, pa tudi mi, ponosni in bi jih morali v tem podpirati. Ali lokala ne dobiš nikjer, tudi ne v gostilni, kjer jih hitro ven vržejo, če nič od njih ne skupijo. Torej kam z njimi? Ali naj vsa ta mlada sila in to idealno navdušenje brez koristi vzame konec? Vest bi nam tega ne smela dopustiti! Imamo agilno in nadvse koristno društvo »Detoljub«, prijatelje otrok, ki vzgaja naše najmlajše in jih navaja h koristnim članom človeške družbe. Društvo komaj zmaguje obilne priglasitve in se muči s svojimi delom dn ignete otroke v mali leseni bar alki. Imamo tudi troje delavskih glasbenih društev, ki si morajo tudi iskati lokalov drugod. In ena najvažnejših kulturnih panog, dramatika, se pri nas sploh ne more oživotvoriti radi pomanjkanja dvorane z odrom. Kar sram nas je, kadar čitamo letna poročila o delovanju dramatičnih odsekov »Svobode« v manjših krajih, n, pr. v Trbovljah, na Jesenicah in drugod, kjer se izvršuje potom delavskih odrov veliko kulturno delo. Mnogi se izgovarjajo, češ, pri nas poseben delavski oder sploh ni potreben, saj imamo stalno narodno gledališče. Pri tem pa ne opažajo, da delavstvo tega gledališča sploh ne poseča, ali vsaj zelo malo, ker mu je preoficijel-no, pregosposko. V lokalu, kjer se kažejo svilene toalete in smokingi, se delavec ne počuti 'dobro. Poleg tega pa to gledališče le malokedaj nudi, kar bi odgovarjalo okusu našega delavstva. Potem je pa itak zaman, bo rekel kdo, če delavstvo sploh nima smisla za gledališče. O, ima ga; ste videli zadnjič pri delavski predstavi Cankarjevih »Hlapcev«, kako je bilo nabito polno. In starejši sodrugi se gotovo še spominjajo na bivše društvo »Arbeiterbiihne«, ki je pred devetimi in desetimi leti prirejalo svoje predstave v nekdanjem »Križevem dvoru«. Vsako soboto zvečer je bila precej velika dvorana nabito polna. Ko pa je bil »Križev dvor« prodaji in se je iz njega napravila tovarna, je bila »Arbeiterbiihne« na cesti, in ker ni bilo nikjer drugje primerne dvorane na razpolago, se je razšla in od tedaj smo brez delavskega odra. Kljub temu se vedno znova javljajo agilni sodrugi, ki bi radi na tem polju delovali in zadnji čas se zopet ustanavlja pri »Svobodi« dramatični odsek. A, že pri prvi seji se je naletelo na nepremostljive težkooe. Kam in ikje? Kje tnaj postavijo oder? Zunaj na dvorišču, v sneg?! Eni so predlagali dvoranico v gostilni. Ali gostilničar bi jo dal na razpolago samo z namenom, da napravi »kšeft«. Tega pa v našem programu ni. Poleg tega je pa ta dvorana oddaljena pol ure po blatni cesti iz mesta in se ne more zahtevati od članov, da hodijo po trudapolnem delu vsak dan tako daleč k vajam. Eden je predlagal tisto Anderlovo skladišče v Splavarski ulici. Ali tu so imeli do pred kratkim klerikalci svoj oder, kjer so kazali tretjeredni-cam »Lurško pastirico«, je že taka raz-upito, da bi v tislto skrivališče naših delavcev ne mogli zvabiti. Zopet drugi je predlagal »Narodni dom«, češ, demokrati sedaj malokedaj rabijo svoj oder. Tu so zopet tehtni razlogi proti: morali bi plačati najemnino, ki bi jo trajno ne zmogli in poleg tega ima »Narodni dom« že posebno tradicijo kot orjunaška trdnjava in našega delavca za vse na svetu ne spraviš vanjo. Kam tedaj? Zopet padejo vse energije neizrabljene v vodo' in vsi lepi ideali gredo v nič, samo zato, ker naši predniki, ki so zidali »Lljud-ski dom«, niso znali par let naprej misliti. Ali naj vedno tako životarimo? To bi bilo slabo spričevalo za nas. Nekateri nas tolažijo, češ, saj bo Delavska zbornica sedaj zidala hišo, v kateri bo tudi dvorana na razpolago. Da, pozdravljamo to, ali ta dvorana bi nam bila samo od slučaja do slučaja na razpolago, ne pa naš dom'. Mi bi jo smeli tudi uporabljati, ne bila bi pa samo nam na razpolago. Tam bi morali gostoljubje deliti z drugimi, nam nasprotnimi organizacijami. Za uspešno delovanje na dramatičnem polju pa je potrebno, da ima društvo stabilen oder, s katerim samo razpolaga. In težko je tudi navaditi delavstvo, da prihaja na prireditve v lokal, kjer se čuti samo kot gost, ne pa kot doma. Tudi kraj igra tu veliko vlogo. Okolica Ruške ceste ima že svojo tradicijo, ker je vse, kar je v zvezi z našim delavskim gibanjem, zvezano tudi s pojmom mariborskega petega okraja, ki je najbolj delavski. Ali je pa sploh mogoče to vprašanje povoljno rešiti? Je mogoče, samo dobre volje merodajnih činiteljev je treba. Treba bi bilo seveda malo žrtev. Zmoglo bi se to po mojem mnenju na dva načina: ali s prizidavo ali z adaptacijo »Ljudskega doma«. Pri prvem načinu bi bilo treba najbrž odkupiti še nekaj kvadratnih metrov sveta na dvorišču, kjer naj bi se zgradilo dvorano. Pri drugem načinu bi bilo pa treba izprazniti dvoje stanovanj nad sedanjo gostilno in jih spremeniti v skromno dvorano z odrom in pritiklinami. To ni nič nemogočega. Imamo v Mariboru več delavskih gospodarskih organizacij, ki bi v ta namen lahko nekaj žrtvovale. Ni so-cijalistično, če se gleda samo na trenuten uspeh, treba je graditi za bodočnost. Pameten gospodar se ne boji investicij, kajti, kar se trenutno žrtvuje, se pozneje v dvojni meri vra- ča. In baš naše gospodarske organizacije, ki so izšle iz delavskega gibanja in se ž njim dvigajo ali padajo, bi morale imeti interes na tem, da se naš pokret čimbolj krepi in razširja, ker od tega same profitiraj'o. Denar pa, ki bi se v ta namen investiral, bi gotovo ne bil tja vržen: organizacije bi od vsake prireditve odračunavale gotovo ne bil tja vržen; organizacije jo. In pa denar, ki ga danes naše delavstvo znosi v »Union«, k »Gambri-nu«, k Anderlu, k »Zlatem konju«, k Škofu in drugam, ali to nič ne šteje? Bi ne bilo 'boljše, če ga puste v lastnem domu? To sem napisal v premislek in diskusijo vsem, ki tukaj lahko pomagajo. Začnimo dvigati enkrat svojo lastno kulturo iz malomeščanskega blata, pomagajmo' sodrugom, ki imajo veselje do kulturnega dela in jim vstvarimo delavnico. Verjemite, da se bodo enkratne žrtve lepo obrestovale v bodočnosti. Sedaj je politično zatišje, zato se podajmo vsi na kulturno delo, da si Vzgojimo naraščaj, ki naj naše delo nadaljuje, da ne iz-umrje z nami vred. Ne držimo rok križem! Izid zveznih volitev v Avstraliji. Delavstvo napreduje. Zvezne volitve za zbornico so pokazale, da avstralski delavci napredujejo. Delavci so iztrgali konservativni koaliciji precej mandatov. Pred volitvami so bili sedeži v zbornici takole razdeljeni: Vladna koalicija 50, delavci 23, progresivci 1, neodvisni 1. Sedaj so sedeži tako razdeljeni: Konservativna koalicija 42, delavci 31, progresivci 1, neodvisni 1. Delavci so si priborili S sedežev. Volitve v zvezni senat so se vršile istega dne. Zdi se, da so delavci pridobili 1 sedež. Pred volitvami je bil položaj tak: Konservativci 29, delavci 7. Namen in cilj delavske stranke je socijaliziranje industrije. Ampak ta cilj se ni tolikokrat in tako naglasa!, kot so želeli levičarji. V Queeslandu so komunisti nastopili proti kandidatom delavske stranke. Komunisti niso dosegli nobenega uspeha in so povzročili s tem, da je zdaj delavstvo brez vsakega zastopnika iz države v zvezni zbornici. Tri dni pred volitvami so buržu-azni elementi strmoglavili delavsko vlado v Victoriji, češ, da je določila premalo policijskih stražnikov za vzdrževanje reda in miru pri zadnji stavki pristaniških delavcev. Ustanovila se je nato konservativna vlada. V Novi Zelandiji so se vršile spošne volitve. Pred volitvami1 je bilo razmerje strank sledeče: Konservativna (vladna) stranka 28, neodvisna konservativna stranka 2, liberalna 25, delavska 19, neodvisna 5, deželna enega. Nov rezultat ni prav nič zadovoljiv za konservativno stranko. Ta se je razkosala v dve stranki. Delavska stranka ima več zastopnikov kot kdaj preje v zgodovini. Precejšnje število delavcev je glasovalo za kandidate liberalne stranke. Delavci so zdaj tudi v boljši poziciji, ker je med liberalci in konservativci izvršena odločilna ločitev. Liberalci so obljubili, da potrošijo 350,000.000 dolarjev za naprave, ki bodo koristile farmarjem. Delavska stranka je napredovala v Novi Zelandiji od leta 1908, ko je bil' izvoljen prvi delavski kandidat v zakonodajno zbornico. To dejstvo navdaja delavstvo z upi na končno zmago. Socialistične agrarne predloge se v Avstriji upošteva! Lani so avstrijski agrarci prisilili vlado, da je zvišala carine na uvoz raznih kmetijskih pridelkov, ki1 jih Avstrija uvaža. Z novimi ca-sinami pa so se ti pridelki seveda znatno podražili im ravno to je bil agrarcem cilj, da bi namreč oni za svoje domače pridelke dosegli višje cene. Socijalni demokrati1, kot zastopniki konzumentov, so nasprotovali visokim’ carinam, ki pač agrarcem lahko malo hasnejo,^ konzu-mentom pa silno škodijo. Socijalisti pa so predlagali, naj bi se raje poseglo po drugih sredstvih in siicer naj bi se dvignilo domačo rejo živine in naj bi se v to svrho odpra- vilo carine pri uvozu klaje. Nadalje naj bi se podeljevalo kmetovalcem premije na pitane svinje, da bi se s tem pospeševalo domačo prašičje-rejo. Toda nasveti in predlogi soci-jalistov so kajpada bili od Seiplo-vihi trabantov zavrnjeni ter sklenjene visoke carine tako na žito, moko in živino. Toda sedaj imajo agrarci svoje visoke carine in bi lahko dražje prodajali lastne pridelke mesa in masti, toda manjka jim' lastnega žita, s čemer bi hranili prašiče, a na uvozno žito pa so naložili visoko carino in jim vsled tega pride reja draga ter imajo na ta način od višje carine celo škodo. Sedlaj so soci- jalisti' ponovili svoje lanske predloge, in glej ga zlomka, sedaj pa so gospodje agrarci osvojili te predloge, da se namreč odpravi carina na ječmen in da se uvede premije na pitane prašiče domačega pridelka. To je dobro, da se vidi, kako so socijalisti prevdarni ter dalekovidni in drugič, da niso socijalisti nasprotniki kmeta, kakor se to vedno in vedno natolcuje. Seveda se veleposestniki silno boje za male posestnike, katerih interesi* so mnogo bolj identični onimi delavstva, kot pa onim1 veleagrarcev. Slovenska številka „Sturma“. Koncem tega meseca izide v Berlinu posebna številka znane nemške revije »Sturm«, ki bo posvečena slovenski umetnosti. Za to številko »Sturma« vlada že sedaj v Sloveniji veliko zanimanje. Ta številka bo prinesla med drugim tudi naslednje prispevke: »Revolucijoniranje umetnosti v Sloveniji« od Heinza Lue-decke in Ferdo Delaka; »Nova muzika« od Maria Kogoja; »Novo slovensko gledališče« od Ferdo Delaka; »Ang. Černigoj in F. Delak« od Heinza Luedecke; »Pogreb« od Tonuta Seliškarja. Pa številne ilustracije od Černigoja, Čarga, Malešai, Pilona, Stepančiča, Laha itd. Vse dopise in naročila za to važno publikacijo »Sturma« naj se pošljejo na ravnatelja revije, pisatelja Heinza Lue-decka, Berlin, S. W. 61, Gitschiner-strasse 107, in to v nemškem jeziku, ker je Ferdo Delak, ki je kot Slovenec sodeloval pri redakciji te posebne številke »Sturma«, obolel na gripi. Priporočamo vsem, da si naroče to zanimivo, bogato ilustrirano, edino slovensko publikacijo te vrste v tujini. Klerikalna stranka razpuščena — na papirju! Kdo pa naj verjame, da je ona tudi v resnici razpuščena? Mogoče, da bodo to verjeli tam doli v Beogradu. Mi pa smo trdno prepričani, da bo sistem klerikalne organizacije živel slej ko prej dalje brez one formalnosti, ki ni dosedaj pomenila mnogo več kot firma na zunaj. Toda s tem, da se je »tablo snelo« in da so bili nekateri lokali zapečateni, tvrdka sama še dolgo ni likvidirana. Saj stranka ni v tajništvu v Ljubljani in Mariboru, marveč ima razpredene svoje celice po župnijskih uradih, kamor je vsak državljan, ki je katoliške vere, prisiljen priti v raznih zadevah. Lahko bo kdo rekel: Toda državljan bi se mogel izogniti župnišč s tem, da bi formalno izstopil iz cerkve. To je res, toda -računati moramo z dejanskimi razmerami. Katoliška duhovščina je zlasti v zadnjih letih postala naravnost politično fanatična, ki polaga skoraj samo še važnost na to, kako je ta ali oni župljan politično opredeljen, ni pa ji mnogo mar, da-li župljan; opravlja svoje verske dolžnosti malo več ali malo manj strogo. Res je, da fortnaltio razpuščena stranka ne bo mogla ob-diržavati javnih shodov, toda kdo ji bo branil vršiti podrobno organizacijsko delo pod sto različnimi pretvezami? Seznami ini beležke bodo lahko še nadalje postajali. Zato vemo, da toliko časa, dokler bodo postojali farovži in cerkve, bo postajala tudi verska stranka. Mi socijalisti nismo zato, da bi se cerkev postavilo podi oster kan- celparagraf, ker smo za svobodo, dasi je to zelo vabljivo in mnogi mislijo, da duhovnik spada v cerkev in ne v politiko, kakor je to pri drugih veroizpovedih večinoma običaj. To pa, kar mi zahtevamo, je ločitev cerkve od' države in ločitev šole od cerkve. Cerkev naj bo svobodna v svobodni državi1. Ta zahteva je še posebej v Jugoslaviji umestna, kjer imamo skoro pol ducata ver. Trdiitev, da bi bilo za cerkev in vero slabše, ako bi se ločitev izvedla, ne drži, ker duhovščina sama trdi, da gre n. pr. cerkvi v Zedinjenih državah Severne Amerike, kjer je cerkev ločena od države, celo bolje kot pa tam, kjer ni ločena. Zakaj se potem protiviti tej pravični zahtevi? Kristjani, ki bodo kaj držali na vero, bodo tudi verske dolžnosti izpolnjevali in bodo tudi plačevali prostovoljni davek. Oni pa, ki nič ne verujejo, bodo pa prosti tudi raznih pristojbin, ki jih morajo sedaj plačevati, poleg tega pa poslušati še »levite«, če niso politično tako orijentirani, kakor zahtevajo gospod župnik ali gospod kaplan. Kajti ako je n. pr. državnemu uradiiiku strogo zabranjeno, zlasti v službi, agitirati za kako politično stranko, potem bi logično moralo to veljati še bolj za duhovnike, ki so tudi državni uradniki in ne samo diuhovniki, ker izvršujejo gotove funkcije prenešenega delokroga. Dokler bodo imeli' duhovniki te funkcije, toliko časa imajo tudi gotov vpliv na državljane, ker državljani morajo hoditi v farovž v dani po- LEO SILA: Človek mrtvaSkih lobanj. Kronika raztrganih duš. 82 Bolan se je vrnil v svojo kletlko, bolan zopet na duši in še na telesu. Zakotna ulica se je maščevala. Dekle, ki ni bilo dekle, ga je okužilo . . . Kam na1} krene s te poti? Kdo je bil, ki ga je poslal na to pot? Bog? Vsi temelji, ki so 'bili do takrat trdni in neomajni v njem, so se omajali in mozeg mu grozi z revolucijo . . . (Ali se vam zdi čudna ta primera?) Sive kletke gospodar pa je velik gospod, božji gospod, ki je (krotilec vseh mladih zveri. Trd obraz ima in težko podkovane čevlje. Ne ve, da se mu je izneverila mlaja zver, ki divja v samem sebi in ne ve ne ikod ne kam. Nikogar nima, zato je ostala zakrknjena v samem sebi in sadi sebe in Boga, ki je vseveden, vsemogočen, vsedober. In seidaj se vrši borba med njim in Bogom. Kako se bo končala, ne vem ... Kaj sem napisal včeraj? Tisti mladi človek, tista zver sem — jaz. Danes je bil pri meni Leo. Ne maram ga. Preveč je uslužen in prijazen. Ne zaupam mu. V šoli so se čudili, ko sem med uro pobral knjige in odšel. Nekaj sladkega je v igranju. Hotel sem doživeti, kai ibodo reku, če vstanem, grem in povem, da ne pridem več . . . Haha Kaki obrazi! In Leo . . . Kako je bil v skrbeh, ko sem jokal! Saj nisem jokal. Zakaj bi jokal? Jokati ne smem. Samo igral sem. Da. Leo in vsi mislijo, da bom ablaiznel . . . Ali res nisem jokal? Noč je talko tiha. Zbudil sem se, ker se mi je zdelo, da nekdo joče. Pa je samo Karl smrčal. ,Sanjalo se nvi je o rdeči luči. Svoje povesti še nis-em končal. Zato, ‘ker Še nisem do- živel svojega konca. Včasih so mi misli prepletene vsevprek. Ali sem res že blaizen? . Tam v kotu se mi rdeči rdeča luc. Da, čisto jasno . . . Zakričal bom. Zakaj imajo v zakotni ulici ndeče luči, da me sedaj preganjajo? Ne vem, kam z njimi in hudo mi je. Zbežal bi rad nekam. Kam? Jutro. Domov pojdem, k materi. Mogoče, da najdem pokoja na vasi, na naših belih cestah in travnikih. Bolezen zalkotne ulice grize v meni . . . Pokora mora biti za greh. In kaj je greh? V samostan poidem. Tam in rdečih luči, tam je mir in pokoj in ‘bičanje lastnega telesa. sr več je napisano v zvezku, pa ne moreva prebrati, ker je gosto črtano in izbrisano. Na mnogih mestih se ponavlja ime dr. Klinca, rdeča luč in Bog. Mnogo je moral Januš trpeti, predno je zblaznel. Ali sedaj res ne ve ničesar? Ali je njegov svet tako daleč od našega, da je še strašnejši? Pravijo, da so ga morali že večkrat obleči v prisilni1 jopič. Drugo noč v blaznici je razbil križ na drobne kosce in ga poteptal z nogo. Čez dva dni »o ga morali peljati v kapelo, kjer je pobožno molil. Tistega večera je bil miren in s Strežnikom prijazen ... To ie vse, kar vemo sedaj o njem. Mogoče, da ozdravi, da se povrne med nas. V blaznici so zdravniki opazili bolezen zakotne ulice in jo zdravijo. Ni nevarna. Toda težko bo ozdravita Januša, ki je tako bolan na 'duši ... . ... T Binica je umrla, ker so )o umorih. Januš je več kot mrtev. Kdo je kriv, vpraša vsakdo. Niti najmanj ne oklevam reči: krivi ste vsi, ki vodite današnje življenje, vsi, ki ste nagniti stebri današnje družbe. Naša šola z vsemi Homerji, Platoni, z vsemi veličinami preteklosti in profesorji sedanjosti, — je stvar, ki jo bo treba uničiti. Profesor se bavi samo privatno s politika, ravnatelj^še časti Habsburžane v svojem ikabinetu, ob kraljevem rojstnem dnevu pa govori jugoslovanski govor. Leta 1914 je napisal povest proti Srbom. Tri leta so jo delili prvošolcem, da so jo morali znati pripovedovati v nemškem jeziku. Jugoslavija je za nas danes nekaj mrliškega, praznega. In mi bomo izneverili vso mladino, ki je zdrava in ki hoče ven iz tega življenja. Kako morem verovati v to, kar mi predavajo, Ce vem, da sami ne verujejo? Nacijonaliz-em je protičlo