njižnica
Članki
Breda Filo	3	Knjižnični sistem Slovenije
Jaro Dolar	3G	Vloga visokošolskih knjižnic
Miša Sepe	44	Standardi univerznih knjižnic
Martina Šircelj	48	Osnutek standardov šolskih knjižnic
Ančka Korže-Strajnar	53	Osnove za standarde javnih knjižnic
Avgust Vižintin	59	Ob razpravah o standardih v knjižnicah
Mara šlajpah-Zorn	60	Knjižnice za pripadnike italijanske in madžarske narodnosti v SR Sloveniji
Srečko Vilhar	77	Še o knjižnicah za pripadnike italijanske narodnosti v SR Sloveniji
Štefan Sedonja	7!»	Še o knjižnicah za pripadnike madžarske narodnosti v SR Sloveniji
Redakcija zaključena 31. decembra 1970
KNJIŽNICA
GLASILO DRUŠTVA BIBLIOTEKARJEV SLOVENIJE
LETNIK XV
LJUBLJANA 1971
Izdaja: DRUŠTVO BIBLIOTEKARJEV SLOVENIJE — Uredniški svet: Katarina Bogataj, France Dobrovoljc (lektor), Jaro Dolar, dr. Stanislav Kos, Miloš Rybäf in Andra Žnidar — Uredili: Vlasta Pacheiner, Eranko Reisp in Maks Veselko (odgovorni urednik) — Naklada 800 izvodov — Natisnila Univerzitetna tiskarna univerze v Ljubljani
l
Članki
UDK 027.53
KNJIŽNIČNI SISTEM SLOVENIJE
Breda Filo
Uvod
Socialna funkcija knjižnic je, da svobodno posredujejo informacije po svetu vsakomur, ki jih potrebuje [1], Pri izrazu informacija mislimo tako na knjigo, ki še vedno ostaja najpomembnejše in najpripravnejše sredstvo za diseminacijo informacije in človekovih spoznanj, in na vse druge oblike zapisov do mikrofilma ter avdiovizualnih sredstev, kot so magnetofonski trak in plošče. Moderna reprografska in komunikacijska sredstva omogočajo pošiljanje in sporočanje informacij iz enega dela sveta v drugega in svet postaja vedno bolj ena intelektualna enota. Izuma fotostata in mikrofilma dajeta teoretično možnost, da se izvedejo raziskave in znanstvena dela v mednarodnem merilu v kateremkoli kraju in da posredujejo informacije iz kateregakoli vira v katerikoli kraj.
Čim bolj raste proizvodnja literature, tem važnejši dejavnik postajajo knjižnice, ki s svojim adekvatnim sistemom urejevanja literature omogočajo, da postane le-ta uporaben instrument in s tem lahko izpolnjuje svoje socialne naloge. Knjižnice so bistven instrument za literarno orientacijo in uporabo literature v družbi. Poleg vedno večje produkcije informacij vseh vrst pa spremenjena družba postavlja knjižnice tudi pred nove naloge.
živimo v dobi, ki jo mnogi imenujejo največjo prelomnico v dosedanji zgodovini človeštva. Po podatkih UNESCO prekašajo znanstvena odkritja zadnjih desetih let vse, kar je človeštvo odkrilo v prejšnji zgodovini. Strokovnjaki za gospodarsko načrtovanje trdijo, da bo v bodoče prav znanje postalo odločilen razvojni dejavnik: država, ki bo imela najboljše znanstvenike, strokovnjake in delavce, bo najuspešneje razvijala znanost in tehniko in tako znanstvene dosežke uporabljala za razvoj in uspeh svoje dežele. Socialna gotovost in večji standard sta tesno povezana s kulturnim razvojem in izobrazbeno strukturo. Znanje se v desetih letih podvoji. To ne pomeni samo, da prihaja v visoko kvalificiranih poklicih v desetih letih do ogromnih sprememb v znanju ampak tudi, da je dokončna kvalifikacija ali izšolanost postala popolnoma iluzorna. Da se bo človek znašel v avtomatiziranem svetu, da bo obvladoval in uporabljal sodobno tehniko, bo potreboval višjo izobrazbo kot doslej. Dolgoročni razvoj Slovenije predvideva, da bo po letu 1980
v srednje šole in gimnazije hodilo 70 % mladine med 15. in 19. letom, v višje in visoke šole pa približno 20 % mladine med 19. in 24. letom. Podatki tudi kažejo, da le 30 % prebivalcev v visoko razvitih industrijskih deželah opravlja poklic, katerega so študirali, ostali so se morali priučiti novemu poklicu in se v njem izpopolnjevati.
Zaradi tega vse države posvečajo veliko pozornost izobraževanju. Iščejo možnosti za izboljšanje njegove strukture in to od osnovne šole do univerze, predvsem pa poskušajo izdelati sistem dopolnilnega oziroma permanentnega izobraževanja. Reforma izobraževalnega sistema je potrebna tudi pri nas, saj je izobraževanje po svoji strukturi in metodah zaostalo in zato posebno pereč problem [2].
O novih nalogah izobraževanja v .Jugoslaviji imamo že precej dokumentov in študij. Med njimi je zlasti pomembna Resolucija o razvoju vzgoje in izobraževanja na samoupravni podlagi [3]. čeprav knjižnic kot izobraževalnih institucij posebej ne omenja, utemeljuje načela jugoslovanske politike izobraževanja. Naša dolžnost je urediti takšen sistem knjižničarske službe, ki bo ustrezala tem temeljnim načelom o izobraževanju. Zato bom citirala nekaj najvažnejših misli, ki morajo biti osnova tudi naši knjižničarski politiki:
— Nenehna socializacija človeka in zavestno prizadevanje naše družbe, da se njegove ustvarjalne sile razvijajo do najvišje stopnje, sta fundamentalni politični načeli samoupravne družbe, njene humanizacije ter materialnega in kulturnega razvoja. Zato zahteva samoupravna socialistična družba celovito razvito osebnost, ki je izobražena in sposobna uresničevati vse svoje funkcije v zahtevnih življenjskih in delovnih razmerah.
— V duhu ustavnih načel je pravica in potreba vsakega človeka, da se izobražuje.
— V skladu z razvojem materialne baze družbe in njeno samoupravno, proizvodno in politično organiziranostjo je treba hitreje zmanjševati družbenoekonomske razlike v možnostih za vzgojo in izobraževanje ter skrbeti, da postaneta dostopna vsem občanom.
— Izobraževanje se ne končuje s šolanjem v mladosti, temveč postaja trajen proces, v katerem dobivajo organizirane oblike izobraževanja odraslih čedalje pomembnejšo vlogo.
— Vsi načini in vse oblike izobraževanja mladine in izobraževanja odraslih so med seboj enakopravni in tvorijo skupaj neločljive dele enotnega vzgojnoizobraževalnega sistema.
— Na vseh stopnjah izobraževanja po osnovnem izobraževanju je treba vsekakor spremeniti ustroj sistema, premagati togost, ločenost in zaprtost posameznih izobraževalnih poti in odpreti možnost za permanentno izobraževanje vseh kadrov, ki bo v skladu z razvojem znanosti in tehnike, s spreminjanjem značaja in sredstev dela ter z naraščanjem kulturnih potreb.
Vedno večji pomen izobraževanja, še bolj pa spreminjanje socialnoekonomske strukture aktivnega prebivalstva [4] zahtevata tudi v knjižničarstvu temeljite spremembe. Na izobrazbo in kulturo ne gledamo več kot na določen, za vse večne čase utrjen ideal. Zato tudi knjižnice
ne morejo služiti več v prvi vrsti ohranjevanju literarnih dosežkov preteklosti in sedanjosti za bodočnost, ampak predvsem človeku, bralcu, ki potrebuje njihove usluge, da se lahko »razvije v celovito osebnost, ki je izobražena in sposobna uresničevati vse svoje funkcije v zahtevnih življenjskih in delovnih razmerah«. Knjižnice — poleg šol najvažnejše izobraževalne institucije — opravljajo svoje naloge na podlagi legitimnih pravic človeka do izobraževanja, ki je danes za razvoj družbe važnejše kot kapital [5].
V	dinamiki razvoja pa knjižnice spreminjajo tudi svojo notranjo strukturo. Kajti knjižničarska služba, ki je ustrezala generaciji pred drugo ali celo pred prvo svetovno vojno, ne more več ustrezati bralcu v današnji spremenjeni družbi.
Tudi Slovenci se moramo vprašati, ali so organizacijske oblike naših knjižnic takšne, da bi ob normalnem dotoku sredstev in strokovno usposobljenega kadra lahko izpolnjevale svoje naloge. Z iskanjem novih meril za poslovanje in organizacijo knjižnic se knjižničarji vključujemo v kompleks raziskav, katerih namen je omogočiti Sloveniji uspešen razvoj v sodobni družbi. Navedla bom odstavek iz članka Ernesta Petriča Del modernega sveta ali njegovo obrobje [6], ki zelo dobro karakterizira osnovne tendence teh iskanj: »Nekdanji boj za slovenski jezik, boj za slovensko politično individualnost je prerastel in bo moral še bolj prerasti v boj za našo vsesplošno modernizacijo, za hiter dvig izobrazbene ravni, za našo vključenost v moderna dogajanja v svetu in podobno. Marsikatera institucija bo morala iz predvsem nacionalne relikvije in predvsem iz dokazila o naši nacionalni samobitnosti postati torišče našega znanja, naše modernizacije in trdna vez s svetom ...«.
študijske knjižnice v Sloveniji
Študijske knjižnice v Sloveniji so pokrajinske splošno znanstvene knjižnice na sedežu nekdanjih politično teritorialnih enot (bivših okrožij in okrajev) [7]. Ustanovljene so bile z uredbo Ministrstva za prosveto [8] septembra 1945 kot okrožne študijske knjižnice. Namen teh knjižnic po uredbi je: 1. nuditi oblastvom in ustanovam okrožja priročno strokovno knjižnico, društvom pa pripomočke za kulturno delo; 2. dajati znanja željnim sredstva za izobraževanje in znanstveno delovanje; 3. zbirati slovstveno, zgodovinsko in narodopisno tiskano in rokopisno gradivo, ki se tiče okrožja. Četrti člen te uredbe določa, da bo vsaka okrožna študijska knjižnica ustanovljena s posebno odredbo tega ministrstva. Dne 1. marca 1946 je bila izdana odredba [9] o ustanovitvi okrožnih študijskih knjižnic za celjsko, mariborsko in novomeško okrožje. Odredba je naloge, ki jih je začrtala uredba iz leta 1945, podkrepila s tem, da je podrobneje navajala, kako naj knjižnice svoje naloge opravljajo. Drugi člen se glasi: svoje naloge, navedene v 1. členu uredbe o ustanovitvi ... opravljajo ... s tem, da a) izposodijo knjige in časopise po predpisih knjižničnega reda, b) vodijo čitalnico s priročniki, c) dajejo nasvete o strokovni literaturi, č) prirejajo strokovne
tečaje in razstave knjig, d) priskrbijo dela, ki jih sami nimajo, iz drugih študijskih knjižnic, e) vodijo kartoteko vsega knjižničnega gradiva v strokovnih in znanstvenih knjižnicah državnih uradov, ustanov in podjetij svojega okrožja in skušajo zbirati podatke tudi o znanstvenih knjižnih zbirkah, ki so v zasebnih rokah.
Ljudska skupščina uredbe o ustanovitvi prvih treh študijskih knjižnic iz leta 1946 januarja leta 1948 ni potrdila, ampak je naročila vladi, naj jo pregleda in pripravi nov tekst v skladu z novo ustavo in novo stopnjo družbenega razvoja [10], Vlada uredbe pozneje ni potrdila. Druge študijske knjižnice so ustanovili okrajni ljudski odbori. Nastale so nove študijske knjižnice v Ptuju in Postojni leta 1948, v Novi Gorici in na Ravnah leta 1949, v Kranju leta 1950, v Kopru in Murski Soboti leta 1956. študijska knjižnica v Postojni je bila leta 1957 ukinjena. Zunaj naših meja pa delujeta še slovenski študijski knjižnici v Trstu in Celovcu.
Druga, pozneje izdana določila o knjižnicah ne omenjajo več študijskih ali pokrajinskih knjižnic niti njihovih nalog. Razen precej splošnih formulacij o nalogah študijskih knjižnic v uredbah iz leta 1945 oziroma 1946 drugih podrobnejših določil študijske knjižnice niso imele. Razvijale so se pod okriljem Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, prevzemale oziroma posnemale njeno organizacijo in metode dela. Tudi vsi knjižničarski kadri študijskih knjižnic so se izobraževali v NUK. Svoj vzor pa so na novo ustanovljene študijske knjižnice, predvsem pa zakonodajalec, videli v študijski knjižnici v Mariboru, ki se je med obema vojnama pod vodstvom Janka Glazerja razvila v splošno znanstveno knjižnico z izrazito domoznansko usmeritvijo.
Glazer je v referatu Domoznanska tradicija in naloge pokrajinskih knjižnic [11], ki ga je imel na zborovanju slovenskih knjižničarjev v Mariboru leta 1962, orisal nastanek mariborske študijske knjižnice in domoznansko funkcijo pokrajinske knjižnice. Mariborska knjižnica je nastala kot knjižnica Zgodovinskega društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1903. To je bilo v času, ko je boj za slovensko univerzo na novo oživel in so povsod poudarjali pomen znanstvenega dela na Slovenskem in nujnost osamosvojitve tudi v znanosti. Društvo je nastalo iz želje in potrebe, da začnejo Slovenci svojo zgodovino raziskovati sami, brez posredovanja tujcev. Pobudniki društva in njegovega glasila časopisa za zgodovino in narodopisje so bili dr. Fran Kovačič, dr. Matija Murko, dr. Karel Štrekelj itd. To znanstveno osamosvajanje se je začelo na domoznanskem, zlasti na zgodovinskem, arheološkem in etnografskem področju, ki je imelo na slovenskem štajerskem že bogato tradicijo (Simon Povoden, Anton Krempl, Davorin Trstenjak, Ignac Orožen, Matej Slekovec, Fran Kovačič, Avguštin Stegenšek in drugi). Idejni temelji domoznanskemu zanimanju so nedvomno v romantiki. Močno pa je vplival nanj Centralni deželni muzej v Gradcu (Joanneum), ki je v svojih zbirkah prikazoval življenje in zgodovino Štajerske z namenom, da poveže vso Štajersko in krepi zavest regionalne pripadnosti nemškemu centru. Zgodovinsko društvo je nastalo kot reakcija na nemške težnje. Slovenski domoznanski material naj ostane doma in naj bo
gradivo domačemu znanstveniku. Budi naj patriotizem ne več v štajerskem temveč v slovenskem smislu. Društvo je krepilo narodno zavest v času, ko sta Schulverein in Siidmarka izvajala intenzivno germanizacijo na štajerskem. Knjižnica društva pa je omogočala vsem sodelavcem živahno znanstveno in publicistično dejavnost. Časopis za zgodovino in narodopisje je postal ugleden strokovni časopis tudi zunaj naših meja. Mariborska knjižnica je imela za domoznansko delovanje posebno ugodna tla, saj je bilo območje, na katerem je delovala, stoletja upravno ločeno od osrednje slovenske pokrajine in je zato bilo prisiljeno živeti v ritmu, ki mu ga je diktiral Gradec — upravno središče vojvodine Štajerske. O delovanju pokrajinske knjižnice v pokrajini pravi Glazer v istem predavanju: »Pokrajinska knjižnica je življenja sposobna samo, če se živo vključi v pokrajino, iz katere je nastala. Kakor je za njen obstoj in razvoj nujno, da je zrasla iz resničnih potreb, tako je nujno tudi, da potrebam služi. Naloge, ki jih kot pokrajinska knjižnica ima do pokrajine, za katero je bila ustanovljena, so v različnih krajih seveda različne; tu jih lahko naznačimo samo na splošno. V njeno področje spada, da pomaga pri reševanju problemov, ki jih poraja pokrajina, da daje odgovore na vprašanja, ki se zastavljajo v zvezi s pokrajino in njenim prebivalstvom, da seznanja ljudi s preteklostjo, poglablja znanje o sodobnosti, prispeva k osvajanju novih vidikov, z eno besedo: da skuša biti žarišče, skozi katerega naj bi problematika pokrajine prosevala v čim večjem obsegu in čimbolj živo.« Te besede so avtorjev kredo, s katerim je ustvaril knjižnico, ki je bila zmožna izredno dinamičnega razvoja. Ta načela so osnova za vsako zdravo knjižničarsko politiko in v skladu s koncepti moderne knjižničarske službe v svetu.
Obvezni primerek, ki so ga prve tri od ministrstva za prosveto leta 1946 ustanovljene študijske knjižnice dobivale, je še podkrepil težnjo, da se študijske knjižnice izoblikujejo v tip pokrajinske znanstvene knjižnice, ki ima v bistvu iste naloge kot nacionalna knjižnica, le da je njeno področje dela ožje [12]. Pokrajinsko znanstveno knjižnico, v kakršno so se želele razviti vse študijske knjižnice v Sloveniji, pa je orisal Vlado Novak v predavanju o problematiki pokrajinskih študijskih knjižnic v Sloveniji [13], Predavanje je avtor pripravil za posvetovanje na Svetu za prosveto in kulturo LRS leta 1957, v času, ko so v mnogih krajih iskali boljše oblike dela in pretresali vprašanje kulturnih ustanov ter njihovega mesta v družbenem življenju. Po njegovem mnenju je v »sedanjem položaju najbolje obdržati obstoječe število študijskih knjižnic in jih z vsemi silami razviti do potrebnega nivoja, utrditi znanstveni sistem dela v njih« in jim dati vse potrebne pogoje za delo, usposobljene kadre, materialna in denarna sredstva. Sodi, »da bi bilo treba vztrajati, kjer je le mogoče; to je vsaj tam, kjer so se knjižnice utrdile, pri tipu študijske knjižnice kot samostojne ustanove splošno znanstvenega značaja. Samo tam, kjer res še ni vseh nujnih pogojev za uspešen razvoj samostojne študijske knjižnice, na primer še ni zadostnih prostorov, zlasti, če ni dovolj kvalificiranih bibliotekarjev in knjižničarjev in če manjka celo osnovni knjižni fond, samo v takem primeru, bi lahko iskali rešitev v mešanem tipu knjiž-
nice«. Združitev naj bi bila zgolj upravna in le začasna, dokler ne bi bilo mogoče zagotoviti »solidnega znanstvenega razvoja«. Novak mešanega tipa tudi pri novih ustanovitvah ne priporoča, »ker kljub morebitnim neposrednim koristim že vnaprej razrahlja logičnost bibliotečnega sistema in jasnost v gledanju na družbene naloge posameznih tipov knjižnic«. Poudarja pa, »da se čisti tip pokrajinske znanstvene knjižnice ustanovi samo tam, kjer so res vsi pogoji dozoreli«. Študijske knjižnice opravljajo dvojno nalogo — splošno izobraževalno in posebno znanstveno. Obe nalogi se dopolnjujeta in ju je mogoče uspešno opravljati le, če so knjižnice urejene po znanstvenih principih. Imeti bi morale večino slovenske literature in dober, krajevnim potrebam prilagojen izbor jugoslovanske in tuje literature. V zvezi z nabavno politiko je zarisan tudi koncept izposoje. O njem meni avtor: »če naj pokrajinske študijske knjižnice solidno opravljajo obe svoji nalogi — splošno izobraževalno na znanstvenem temelju in posebno znanstveno za raziskovalce pokrajinske problematike, potem morajo svoje knjižne sklade, pridobljene s trezno in smotrno nabavno politiko, tudi ohraniti za bodoče rodove«. Ker so knjižnice zaradi pritiska okolja popuščale, izposojale na dom ne le strokovno literaturo, ampak celo leposlovje in to ne v študijske namene, so nižale svoj nivo. Edini izhod je Novaku »povečati kapaciteto čitalnic, urediti posebne izposojevalnice, da bo v čitalnicah mir, nato pa dosledno omejiti uporabo knjižnih fondov čimbolj na čitalnice. To bi ne bila samo učinkovita zaščita knjižnih fondov, ampak bi s tem tudi kultivirali bralce«. Prof. Novak je v tem predavanju izkristaliziral smernice razvoja, ki so veljale v študijskih knjižnicah za. normo in katerih kršitev je pomenila »škodljivo populariziranje in popuščanje primitivnosti okolja«.
Kljub temu pa je razvoj šel drugačno pot in so se medtem z ljudsko knjižnico združile knjižnice v Kranju, Novi Gorici, Ptuju ter Novem mestu.
Sčasoma se je pojavila potreba po sodelovanju, po delovnih dogovorih, ki bi reševali strokovna in tehnična vprašanja študijskih knjižnic [14], Zastopniki študijskih knjižnic so se zedinili, da ustanove skupnost študijskih knjižnic. Na ustanovnem sestanku 13. decembra 1968 v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani so pretresli delovna območja študijskih knjižnic in njihove naloge pri zbiranju gradiva. Sprejeli so več sklepov, med katerimi so zlasti pomembni [15]: 1. skupnost ne bo predlagala spremembe uredbe o obveznem primerku; 2. arhivski izvod obvezno brani poleg NUK še Študijska knjižnica v Mariboru; 3. skupnost priporoča, da vse slovenske študijske knjižnice kupujejo vso slovensko knjižno produkcijo, revije pa po lastnem izboru; 4. študijske knjižnice naj nabavljajo tujo literaturo po lastnem izboru, načelno naj dajejo prednost jeziku, ki se govori na njihovem območju ali njihovi soseščini; 5. specialna naloga obmejnih knjižnic je zbiranje literature narodnostnih manjšin; 6. posebno pozornost je treba posvetiti literaturi o prijateljskih in pobratenih mestih; 7. knjižnice se naj posvetijo specializiranemu zbiranju tuje literature (mariborska npr. književnost jugoslovanskih narodov v nemških prevodih, hrvaško literaturo ŠK
Koper, kajkavsko pa ŠK Ptuj); 9. izdelati je treba kriterije za zbiranje gramofonskih plošč, rokopisov, razglednic, magnetofonskih trakov in filmov. Razpravo o zbiranju gradiva v študijskih knjižnicah na ustanovnem sestanku skupnosti je sistematično obdelal dr. Stanislav Kos [161. Nabavno politiko študijskih knjižnic je razčlenil: 1. na slovensko knjižno gradivo; 2. domovinoznansko gradivo; 3. neslovensko knjižno gradivo; 4. gradivo posebnih zbirk. »Centralna krajinska« — študijska knjižnica bi morala biti kupec skoraj vsake slovenske knjige. Slovenske knjižnice (vsaj študijske) naj bi bile zaradi nizkega odstotka (3 •/») nakupa slovenske knjižne produkcije po knjižnicah nekako obvezane, »da so glede na obseg zbiranja svojega gradiva ne samo male, marveč prave nacionalke«. Bibliografska evidenca in arhivsko čuvanje gradiva odpade, ker zbirajo študijske knjižnice slovensko knjižno gradivo predvsem za uporabo bralcev. Arhivske izvode slovenik hranita le NUK in ŠK Maribor. Na kratko: študijske knjižnice zbirajo vse slovenske knjige za uporabo bralcev; kot arhivsko gradivo le v dogovorjenih primerih; zbirajo le splošno ali lokalno pomembno periodiko. Dosedanji obvezni primerek ni v skladu z realizacijo gornjega programa. Osnovne misli ob 2. točki so: študijske knjižnice zbirajo in hranijo vso domovinoznansko gradivo kot arhivsko gradivo in to primarno in sekundarno. Ob 3. točki — zbiranju neslovenskega knjižnega gradiva beremo: študijske knjižnice zbirajo tudi jugoslovansko in tuje knjižno gradivo, predvsem temeljna enciklopedična dela in priročnike; specialne strokovne literature, zlasti s področja uporabnih ved, ne zbirajo; drugo strokovno literaturo zbirajo tako, da si razdele strokovna področja in krajevna območja (strokovna in lokalna specializacija). 4. točka govori o zbiranju drobnih tiskov in podobnega gradiva. Študijske knjižnice predvsem zbirajo le tisto, kar je v zvezi z njihovim območjem. Za zbiranje ne-lokalnega gradiva pa bi bilo primerno, da si knjižnice porazdelijo področja zbiranja.
Če primerjamo gornje misli o arhivski funkciji študijskih knjižnic z zahtevami, ki jih je postavil glede tega Vlado Novak v svojem predavanju leta 1957, vidimo, da se osnovni koncept precej razlikuje. Vprašati se moramo, ali so študijske knjižnice sprejele nova načela, ki so se izkristalizirala v debati, kot vodilo pri svojem poslovanju in so se s tem že usmerile v novo smer razvoja, ali pa predstavljajo ta načela le predlog, o katerem je še potrebno temeljito razpravljati.
Pokrajinske in mestne znanstvene knjižnice v Avstriji in Nemčiji
Slovensko knjižničarstvo se je razvijalo pod močnim vplivom avstrijskega oziroma nemškega knjižničarstva [17]. Avstrija pozna za pokrajinsko knjižnico poleg naziva Landesbibliothek tudi Studienbibliothek. V Eisenstadtu in v Gradcu se npr. knjižnica imenuje Landes-bibliothek, v Salzburgu, Linzu in Celovcu pa Studienbibliothek.
Ogledali si bomo, kakšne naloge opravljajo pokrajinske knjižnice v Avstriji in Nemčiji. Medtem ko v avstrijski reviji Biblos nisem našla
niti enega članka, ki bi se teoretično ukvarjal s problematiko pokrajinskih knjižnic, tudi članki ob jubilejih obravnavajo samo zgodovino posameznih knjižnic, imamo v Nemčiji precej literature, ki preučuje tip pokrajinske znanstvene knjižnice, njene naloge in njeno vključevanje v nove bibliotečne sisteme.
Pod geslom Landesbibliothek beremo v strokovnih leksikonih [18] naslednje: Deželne (pokrajinske) knjižnice so znanstvene knjižnice, ki čim bolj popolno zbirajo vso knjižno produkcijo svoje dežele in pokrajine, prav tako vso literaturo, ki obravnava to področje in jo skupaj s splošno znanstveno literaturo posreduje širokemu krogu znanstveno zainteresiranih bralcev. Povečini dobivajo obvezni primerek svojega teritorija. Bližina okolja in institucij, ki izdajajo literaturo, zagotavlja večjo izčrpnost, zato s svojim delom podpirajo in dopolnjujejo nacionalno knjižnico. Deželne knjižnice so tako na eni strani arhivi za domoznansko literaturo, na drugi strani splošno znanstvene knjižnice, ki oskrbujejo receptivnega [19] bralca s strokovno in znanstveno literaturo. Zrasle so iz starih fevdalnih knjižnic, večinoma v krajih, ki so bili stoletja središča bolj ali manj samostojnih političnih enot, npr. Saška, Prusija, Bavarska itd. Ime Landesbibliothek se pojavi precej zgodaj v Avstriji (Dunaj, Gradec, Linz) in v Brnu ter Würtenbergu. Po letu 1918 se mnoge knjižnice z nazivom kraljeve knjižnice preimenujejo v deželne knjižnice; nekatere večjega pomena dobe naziv državne knjižnice (Berlin, München, Hamburg); mnoge od njih prevzamejo naloge nacionalk (Berlin, Pariz, Dunaj).
Ker imamo pri nas pokrajinske znanstvene knjižnice v krajih, ki so bile le nekaj let upravno središče okrožja, in v krajih, ki bi jih težko imenovali središče pokrajine, moramo v pregled pritegniti tudi mestne znanstvene knjižnice. V statutih le-teh so njihove naloge označene takole [20]; pospešujejo učene študije, poklicno izpopolnjevanje, poglobljene težnje po izobrazbi in domoznansko raziskovanje.
Vključevanje pokrajinskih in mestnih znanstvenih knjižnic v sodobne bibliotečne sisteme je v Nemčiji predmet pogostih in žgočih debat. Po priporočilih nemškega znanstvenega sveta [21] naj bi te knjižnice preskrbovale z literaturo vedno večje število strokovnjakov, ki žive zunaj univerzitetnih centrov; s tem bi razbremenile univerzitetne knjižnice. Enotnih meril za te knjižnice Znanstveni svet zaradi njihove individualnosti ni mogel izdelati; določil je samo dodatna sredstva, ki pa so v primerjavi s predlaganimi sredstvi za univerzitetne knjižnice občutno manjša. Nekatere manjše mestne znanstvene knjižnice pa je v Priporočilih izpustil.
V	regionalnem planu bibliotek Zvezne republike Nemčije [22], o katerem še razpravljajo, so deželne knjižnice 3. stopnje. Njihova vloga ni čisto jasno določena, vendar prevladuje mnenje, da naj kot osrednje knjižnice več bibliotečnih sistemov oskrbujejo le-te z inozemskimi revijami in knjigami, predvsem pa s fondi stare humanistične literature [23].
Tudi osnutek enotnega bibliotečnega sistema Nemške demokratične republike [24] predvideva za deželne knjižnice osrednjo regionalno
funkcijo v okviru več okrožij. Zbirajo naj v prvi vrsti domoznansko literaturo svojega območja in jo bibliotekarsko obdelujejo v koordinaciji z Nemško knjižnico v Leipzigu. V koordinaciji z Nemško državno biblioteko v Berlinu zbirajo tujejezično literaturo, vodijo regionalne centralne kataloge in tako lahko delujejo kot centri za medbibliotečno izposojo svoje regije. Spravljajo v svoja skladišča zastarelo literaturo knjižnic svoje regije. Tudi temu osnutku so sledili številni komentarji in celo kritike v strokovni literaturi. Po splošnem mnenju so prav deželne knjižnice tiste, katerih mesto je v enotnem bibliotečnem sistemu najmanj precizirano.
Avstrijski načrt za modernizacijo znanstvenih knjižnic [25] ima za cilj ustvariti take pogoje, da bo mogoče v Avstriji študirati vsako mednarodno priznano znanstveno panogo in jo dalje razvijati. Načrt je zelo moderen glede na bibliotečno tehniko, ne dotakne pa se vprašanj funkcij posameznih knjižnic v bibliotečnem sistemu Avstrije. Analiza zajema 14 knjižnic, od tega dve študijski, in sicer študijsko knjižnico v Linzu in Celovcu, verjetno zato, ker nastaja v Linzu nova univerza, v Celovcu pa visoka šola pedagoških znanosti.
Analiza bibliotečnih tipov
Knjižnice so po svoji biti, po zgodovini in po delovanju, po svoji zunanji podobi in najglobljem bistvu socialna tvorba, produkti tako kot faktorji družbenega življenja ljudi [26]. Tudi nemške deželne, pokrajinske in mestne znanstvene knjižnice so pogojene v nemški politični in kulturni zgodovini. Ker predstavljajo specifičen pojav v bibliotekarstvu, pojav, ki ni v skladu z moderno bibliotečno tipologijo, si moramo prav bibliotečno tipologijo natančneje ogledati.
Sociološke raziskave knjižnic in njihove prepletenosti z družbo in njenimi pojavi so postale tako potrebne, da je sociologija knjižnic postala samostojna disciplina bibliotekarstva, čeprav pomeni dogajanje na tem področju komaj kaj več kot zarisovanje problemov v tej smeri.
V	nasprotju z zgodovinsko vedo, ki vsako posameznost opisuje tako, da jo individualizira, začne sociologija raziskavo, tako da posplošuje, išče zakonitosti in s tem nujno abstrahira. Max Weber, največji teoretik sociologije, opredeljuje sociologijo kot vedo, ki uporablja na eni strani metodo razumevanja, na drugi pa tipiziranja. Pri tem so idealni tipi teoretični protomodeli socialnih tvorb, struktur, ki se jih poslužujemo pri metodičnih opisih, analizah in sistematični razvrstitvi socialnih danosti kot vzorov, ki pa v resničnem svetu nastopajo le v raznovrstnih variantah. Tipiziranju je inherenten torej moment abstrakcije in odmik od resničnosti. Zato se je mlajša generacija sociologov usmerila v drugačne metode raziskav. Vendar mora prav sociologija knjižnic napraviti korak od splošnega k specialnemu s pomočjo tipologije, ker je tipologija knjižnic na osnovi priznanih konvencij nesporna, čeprav teoretično ne dovolj fundirana. Ta prakticistična bibliotečna tipologija uporablja za kategorije nekaj ločilnih pojmov, ki opredeljujejo to, kar je tipično za neko knjižnico. Tako govorimo glede na vsebinski obseg
bibliotečnega fonda o univerzalnih, specialnih ali strokovnih knjižnicah. Z oznako državne, nacionalne, pokrajinske, deželne, mestne ipd. označujemo zbirke enkrat po njihovih ustanoviteljih, drugič po teritoriju, ki ga morajo pokrivati s svojimi zbirkami, oziroma po teritoriju, s katerega zbirajo literaturo; ustrezno velja tudi za inštitutske, društvene in podobne knjižnice. Imena centralna knjižnica, osrednja knjižnica nam označujejo posebno funkcijo, ki jo imajo le-te v sklopu določenega bibliotečnega sistema. Izposojevalne in prezenčne, javne in zasebne knjižnice so pojmi, ki opredeljujejo uporabnost in obliko. In končno znanstvena in ljudska knjižnica, tipološki kategoriji, ki izvajata karakteristiko bibliotečnih fondov iz različnih duhovnih potreb, ki jim služijo [27].
Tipološke kategorije knjižnic so torej kaj malo diferencirani splošni pojmi, ki jih po potrebi med seboj povezujemo, ne morejo pa nam dati adekvatnega izraza za to, kar je karakteristično za strukturo tako dinamičnega organizma, kot je knjižnica. S tem pa nastane vprašanje, kaj je tako karakteristično za neko knjižnico, da lahko velja kot tipično in katere njene poteze bi lahko opustili. Kakšni so kriteriji, po katerih se nam zdi nekaj tipično, drugo ne? Ali so ti kriteriji neizpodbitni? So podvrženi spremembam? Ali smo z nekaj pojmi, kot so ustanovitelj, področje zbiranja, krog uporabnikov in oblike uporabe resnično zajeli vse, kar je bistveno? S temi vprašanji začenjamo še težje vprašanje, kaj je sploh tipiziranje, kaj moramo razumeti pod tipologijo. Jasno je, da tega težkega vprašanja, ki konec koncev spada v spoznavno teorijo, na tem mestu ne znamo in ne moremo rešiti.
V	običajni bibliotekarski praksi pomeni tipizacija razporeditev različnih knjižnic na približno enakovrstne skupine in to na podlagi nekaj najbolj značilnih znakov, ki jih občutimo kot tipične. Ce je tipično odvisno od socialnih dejavnikov, in danes pojave interpretiramo tako, morajo biti tipološke kategorije zvezane s sociološkimi. Karstedt [28] je nakazal, da je povezovanje bibliotečnih tipoloških kategorij s sociološkimi fenomeni možno. Izhaja iz kategorije splošno znanstvene ali univerzalne knjižnice. Kot osnova mu služi Tiemannova [29] razlaga univerzalnosti univerzitetne knjižnice. Tiemann ne razume naloge univerzalne knjižnice tako kot pozitivizem, da reprezentira vsa področja znanosti enciklopedično in v vsebinsko enakomerni polnosti, ampak v tem, da združuje vezne člene (mejna področja) med posameznimi vedami, principialno, metodično, zgodovinsko in primerjalno. Tako univerzalnost imenuje funkcionalno v nasprotju z materialno univerzalnostjo pozitivističnega pojmovanja. Kriza, je poudaril Tiemann, ki zadeva univerzitetne knjižnice glede na problem univerzalnosti, ne zadeva nacionalk, deželnih in mestnih znanstvenih knjižnic. Vzrok vidi v tem, ker služijo univerzitetne knjižnice v prvi vrsti potrebam znanosti in raziskovanju, ki se razvija z izredno naglico. One druge ne doživljajo krize zato, ker služijo lokalnim potrebam in so bolj usmerjene v splošne izobraževalne naloge. Goje sicer »materialno« univerzalnost, ki pa je v svoji intenzivnosti omejena in zato še vedno izvedljiva. Njeno težišče je v praktični uporabi znanja v poklicnem in gospodarskem
življenju. Razlika med obema tipoma je torej v socialni funkciji, ki lahko služi razčiščevanju tipičnih razlik med obema vrstama. V iskanju tipičnih razlik gremo lahko še dalje. Univerzalnost univerzitetne knjižnice je univerzalnost univerze, v katere sklopu knjižnica obstaja. V skladu s smislom in nalogami univerze prenaša univerzitetna knjižnica duhovno bogastvo družbe obogateno in razširjeno z lastnim raziskovanjem od ene generacije do druge. To univerzalnost razumemo kot tipološki princip. Zato je načrtnost pri izgradnji bibliotečnih fondov vse bolj prednost univerzitetnih knjižnic, medtem ko je razvoj pokrajinskih knjižnic bolj ali manj odvisen od slučajnih okolnosti [30]. Tudi Kunze [31] vidi pri teh knjižnicah le slučajnost, nepovezanost in individualnost. In to zato, ker je univerza, s katero je univerzitetna knjižnica integrirana, institucija z določeno idejo in določenim ciljem, deželne, pokrajinske in mestne knjižnice pa so odvisne od plime in oseke v političnem, kulturnem in gospodarskem življenju svojega območja. Socialna strijktura okolja neposredno odseva v vsebini knjižnih fondov. Vendar moramo univerzalnost razumeti v specifičnem smislu: življenje nekega okolja je univerzalno zato, ker je to okolje svet zase. Na socialnem področju ni nasprotje teleološkemu principu slučaj, ampak vzročnost [32]. Univerzalnost teh knjižnic torej ni pogojena v abstraktnem principu, ampak je konkreten produkt življenja v svojem okolju.
Razmišljanja v okviru sociološke tipologije nas pripeljejo še dalje. Povezovanje znanstvenih knjižnic v okviru posebnih načrtov za nakup literature izhaja iz univerzitetnih knjižnic. Sodelovanje med deželnimi knjižnicami je več kot skromno, saj je dejavnost le-teh usmerjena na lastno območje. Kadar se poglobljeno posvečajo kakšni stroki, je to pogojeno v socialnem okviru okolja in je za knjižnice obvezna nujnost. Samo v okviru take specialnosti lahko sodelujejo v celotnem planu, ne morejo pa kakor koli spremeniti ali modificirati svojih osnovnih funkcij, ker so vezane na svoje območje. Iz tega sledi, da je delež, ki ga te knjižnice prispevajo v medbibliotečni izposoji, sorazmerno majhen. Na eni strani imamo tu visok odstotek grupne literature [33], ki jo najdemo v velikem številu knjižnic, na drugi strani pa specialno literaturo, ki je osredotočena na specifične potrebe nekega teritorija in pogosto ni zanimiva za uporabnike drugih knjižnic.
Ugotovili smo, da nam sociološka tipologija omogoča zanimive poglede na nekatere karakteristične pojave posameznih vrst knjižnic. Ne more nam pa dati zadovoljivega odgovora na vprašanje, ki nas najbolj zanima, kakšne vrste knjižnic in kakšna struktura knjižnic najbolje izpolnjuje svoje naloge v sedanji družbi.
Socialno-empirične raziskave v knjižničarstvu
Knjižnice so ustanove, ki jih družba financira zato, da posredujejo zahtevano literaturo in zagotovijo diseminacijo informacij občanom, katerim je možnost izobraževanja, znanstvenega in kulturnega dela zagotovljena v ustavi in drugih upravnih ter političnih aktih. Pri tem moramo gledati na literaturo in informacije kot na blago. Zakon po-
nudbe in povpraševanja velja tudi za knjižnice. V svoji organizaciji se morajo prilagoditi metodam modernega poslovanja ter spoznati bralca in njegove potrebe. Pri tem si v svetu danes pomagajo s socialno-empi-ričnimi raziskavami, ki opazujejo družbo kot tržišče in posredujejo raznoličnost zahtev skozi prizmo analize o potrebah uporabnika. Tako kot v industriji tržne analize omogočajo poznavanje možnosti za plasma sedanjih proizvodov in potrebe po novih, tako socialno-empirične raziskave knjižnicam omogočajo, da spoznajo, koliko ustreza njihova služba, kje se razhajajo s potrebami uporabnikov, v katero smer se morajo razvijati in kako najbolje izrabijo svoje možnosti. Kakšna organizacijska oblika je potrebna, da knjižnice najbolje izpolnjujejo svoje naloge, je stvar bibliotekarjev. Za bralca je važno, da dobi točno informacijo, hitro in zanesljivo, ne zanima pa ga, ali rešujejo knjižnice postavljene naloge tako, da ohranjajo ločitev med znanstvenimi in javnimi knjižnicami, ali s pomočjo kakšne druge organizacijske oblike. Sedanje stanje ni nikakršna dogma; treba je vedno znova preveriti, ali lahko rešuje postavljene naloge in kako zadovoljivo jih rešuje [34], šele na podlagi zahtev družbe bibliotekarji lahko razvijejo koncepte za biblio-tečno službo. Socialno-empirične raziskave pa posredujejo podatke o posameznih skupinah uporabnikov in njihovem delu in tako lahko ocenimo, s kakšnimi tipi bibliotek in kakšnim regionalnim knjižničnim sistemom lahko izpolnimo potrebe, ki jih določen teritorij ima.
V	javnem knjižničarstvu sociološke analize niso nič novega. V anglosaksonskih deželah imenujejo take analize študij bralca — use(r) studies ali tudi community study [35]. Ameriški standard za javne knjižnice [36] predpisuje raziskovanje potreb komune vsaj vsako deseto leto. Knjižnice morajo čim bolje spoznati ljudi, ki jim služijo, njihove interese, posamezne skupine, društva in institucije v svoji komuni, da lahko pravilno usmerjajo svoje delovanje.
Znanstvene knjižnice se težje osvobajajo podedovanih miselnih shem in nedotakljivih starih konceptov. To ovira prilagoditev znanstvenih knjižnic v moderni družbi in pogosto se pojavlja vprašanje, koliko še sploh ustrezajo zahtevam znanstvene institucije. Razvoj znanosti in raziskovanja gre mimo knjižnic, če knjižnice niso sposobne zaživeti z novim utripom razvoja. Novo, sodobno strukturo znanstvene knjižnice pa lahko ustvarimo le na podlagi studioznih analiz dejavnikov. Kot zgled naj navedem angleško študijo o univerzitetnih knjižnicah [37], ki izvaja nove koncepte bibliotečne službe na univerzi na podlagi temeljitih analiz uporabnikov — profesorjev in študentov. O uporabi com-puterjev v knjižnicah študirajo z metodami »tržne analize«. V teamu, ki se v Univerzitetni knjižnici v Cambridgeu ukvarja z uvedbo com-puterja, sodeluje poleg bibliotekarjev in strokovnjakov za computersko tehniko še strokovnjak za marketing. Podoben paralelen razvoj bibliotečne organizacije in študija viporabnikov najdemo tudi v vzhodnih deželah, npr. v Berlinu in Pragi.
Slovenci takih študij še dolgo ne bomo imeli, saj nimamo za to niti usposobljenih strokovnjakov niti denarja. Preostane nam torej le, da tuje ugotovitve pazljivo študiramo. Pri tem ne smemo pozabiti, da
so prav rezultati socialno-empiričnih analiz zelo odvisni od organizacije izobraževanja posameznih dežel, njihove kulture in mentalitete in da jih je mogoče uporabljati večinoma le za osvetlitev problematike. Vendar so za nas trenutno zelo pomembna že vprašanja sama. Povedo nam, da je postal bralec močan dejavnik, da knjižnice pri iskanju novih, boljših oblik organizacije in načina dela ne upoštevajo samo njegovih objektivnih potreb in želja, ampak celo njegove navade. Ob tem dejstvu se moramo tudi mi zamisliti. Ni posebno važno, kakšne navade ima pri študiju Anglež ali Nemec; kadar pa gre za Slovenca, postanejo ta vprašanja bistvena. Vprašajmo se npr.: Ali aktivni prebivalec v Sloveniji študira ali bere raje doma ali v čitalnici? Brez posebnih analiz lahko hitro odgovorimo. Aktivni del prebivalstva je pri nas tako zaposlen, da mu za strokovno delo, izpopolnjevanje, za študij, predvsem pa za zabavo ostajajo večinoma večerne ure in zato potrebuje literaturo doma. To pomeni, da so knjižnice dolžne izposojati literaturo na dom ali imeti čitalnice odprte do 24. ure in celo v nedeljo.
Poleg teh socialno-empiričnih analiz pa obstajajo v svetu danes povsem jasna načela o temeljni funkciji in nalogah tako posameznih knjižnic kot knjižnične mreže. S temi načeli moramo soočiti ustaljeno prakso naših knjižnic, v našem primeru študijskih knjižnic. Če bomo spoznali, da se razhajamo z izkušnjami v svetu, bomo morali iz tega izvajati ustrezne posledice: ali spremeniti dosedanje nazore in prakso, ki iz njih izhaja, ali pa potrditi sedanjo prakso in ugotoviti, da za nas določena načela sodobne knižnične službe ne veljajo.
Javne knjižnice
Prehod na prost pristop po drugi svetovni vojni je le zunanja podoba globoke spremembe, ki jo doživljajo danes javne knjižnice. Spremenjena izobrazbena struktura prebivalstva in potrebe po permanentnem izobraževanju so ljudsko knjižnico iz izposojevalnice zabavnega beriva spremenili v ustanovo, ki je dolžna posredovati vse vrste literature vsem izobrazbenim profilom. Nekdanja kulturno-prosvetna ustanova postaja institucija, ki mora v enaki meri služiti kulturi, izobrazbi in informaciji.
Pravilno izbran fond knjižnice predstavlja našo kulturo. Nikjer drugje nimamo v takem obsegu ob vsakem času na razpolago takšne celovitosti kulturnih podatkov. Vendar v knjižnici zbrani material ni primarno objekt knjižničnega dela, ampak njeno sredstvo — orodje. Zbiranje samo ne napravi knjižnice za kulturno ustanovo. To postane šele takrat, ko kot socialna ustanova daje vsakemu možnost, da se okorišča z zbranim materialom. Pri tem pa je izredno važno, če hočemo priti na jasno o nalogah in bistvu neke kulturne ustanove, kaj si pod pojmom kultura predstavljamo. Pri nas razumemo kot kulturo vse to, kar je narod ustvaril v literaturi, umetnosti in filozofiji. Cilj knjižnice in naloga knjižničarjev je, da svoje bralce vzgoji v uporabnike teh kulturnih dobrin. Pri takem pojmovanju se je zelo težko ogreti za misel, da je javna knjižnica danes ustanova, ki je dolžna dajati informacije
z vseh področij. Kajti kljub vsem razlikam v specifičnih nalogah, obsegu, razvoju in poglobitvi, ki so danes pripeljale informacijsko službo v različnih vrstah knjižnic do silnih variacij, so mnogi strokovnjaki mnenja [38], da gre v bistvu za eno in isto funkcijo, samo v različni izpolnitvi. V veliki knjižnici imamo posebne oddelke, v srednji posebno sobo ali kotiček, v najmanjši dve ali tri police, kjer zberemo tak biblio-tečni material, ki omogoča bibliografsko in strokovno informacijo v čim večjem obsegu in čim hitreje vsakemu interesentu. Informacija se začenja pri telefonskem imeniku in konča pri medkrajevni povezavi z večjimi in največjimi knjižnicami in informacijskimi centri. Vsaka najmanjša knjižnica mora biti povezana z osrednjo knjižnico preko telefona. Bralec se lahko sam neposredno po telefonu obrača na osrednjo knjižnico. Prav tako najdemo v vseh standardih za javne knjižnice zahtevo, da so centralne knjižnice povezane preko telexa z nacionalnimi informacijskimi centri oziroma velikimi knjižnicami.
Živimo v dobi informacije. Naša kultura je tako visoko razvita, znanje našega časa tako obsežno, da se je pojem izobraženosti preteklih stoletij umaknil pojmu informiranosti. To misel, ki nam zveni precej površno, nam lahko osvetli in približa stavek, natisnjen na publikacijah javne knjižnice v Clevelandu: »A man’s judgment is no better than his information«, človek lahko o neki stvari sodi le toliko dobro, kolikor je o njej informiran. Poznati neko stvar, biti o njej informiran, pomeni ne imeti predsodkov, svobodno in pravilno presojati in ukrepati ...
V	anglosaksonskih deželah so bile knjižnice tiste ustanove, ki so dajale spodbudo za zbiranje, urejevanje in posredovanje informacij. Delale pa so v deželah z drugačno tradicijo in z drugačnim pojmovanjem kulture. Najlepše nam bo to razliko pojasnila Eliotova [39] definicija, ki pod kulturo razume vse karakteristične dejavnosti in interese nekega naroda; vse proizvode človekovega duha in človekovega dela, od gotskih cerkva in Elgarjeve glasbe do derbyja in načina prehrane; vse navade in običaje ljudi. Zaradi tega se je knjižničarjem v Angliji in Ameriki zdelo popolnoma naravno, da poleg literature in umetnosti stoje adresarji, statistike, vozni redi in da so knjižnice tiste ustanove, ki morajo odgovarjati na vsa vprašanja, ki jih ljudje potrebujejo, čeprav pogosto ne služijo visokim namenom, niti študiju ali izobraže vanju. Zaradi tega je tudi tam informacijska služba v javnih knjižnicah visoko razvita. Chandler [40] pravi, da niti najmanjša javna knjižnica ne nosi upravičeno svojega imena, če nima oddelka za informacije.
Lahko rečemo, da so ta naziranja izraz določenega koncepta o bibliotekarskem delu, in sicer koncepta, da je knjižnica banka podatkov [41], ki za naše razmere ne more zadostovati. Ugotavljamo pa lahko, da so knjižnice v anglosaksonskih deželah s takim konceptom uspele obdržati tradicionalno vodstvo v kulturnem življenju komune.
Cilji in vsebina dela javne knjižnice se v svetu razlikujejo. Odvisni so od političnih in kulturnih okolnosti. Funkcija javne knjižnice pa je danes ne glede na politično ureditev ali tradicijo v vseh razvitih državah enaka. Služijo v enaki meri splošni izobrazbi, strokovnemu iz-
popolnjevanju, razširjanju znanstvenih spoznanj in zabavi. Kupujejo poleg knjig tudi vse druge nosilce informacij, slike, mikrofilme, filme, magnetofonske trakove, plošče itd. Zagotoviti morajo, da so knjige in vsi viri informacij v polni meri dostopni vsakemu bralcu v njegovi krajevni knjižnici. Javne knjižnice so tesno povezane s komuno, ki ji služijo. Njihove službe pa niso namenjene samo individualnemu bralcu, ampak tudi organiziranim skupinam in ustanovam. Obstoj strokovnih knjižnic pri institucijah, katerih fond se podvaja ali v bistvu spada v program javne knjižnice, pomeni, da javna knjižnica ne posluje zadovoljivo. Knjižnica je dolžna dajati tudi najbolj izčrpne podatke o kraju, kjer deluje [42]. Zato ima vsaka javna knjižnica do neke mere domoznansko nalogo za svoje območje. Srbi so v svoj predlog standardov za javne knjižnice [43] vključili poseben domoznanski oddelek v matičnih knjižnicah.
Krajevna knjižnica je zelo različna; lahko je le obisk bibliobusa ali pa velika centralna referenčna knjižnica, odvisno od kraja, kje ljudje živijo. Razumljivo je, da so možnosti bibliotečne službe v večjih krajih boljše. Vendar danes vsi standardi za javne knjižnice predvidevajo osnovno preskrbo z literaturo tudi v manj ugodnih geografskih pogojih. Bazirajo na prepričanju, da ljudje potrebujejo podobne knjižničarske usluge, če žive v mestu, predmestju ali na deželi. To pa je mogoče doseči le, kadar se manjša knjižnica poveže z večjo enoto v biblioteč-nem sistemu. Krajevna knjižnica postane del sistema in vezni člen, ki povezuje bralca s fondom celotnega bibliotečnega sistema in preko njega s fondom največjih knjižnic v deželi. Članstvo v sistemu ji omogoča, da posreduje svojim bralcem vire in usluge, ki jih sama nikoli ne bi zmogla. Mednarodni standard FIAB za javne knjižnice [44] loči dve kategoriji knjig. V prvi so knjige, ki jih je treba kupiti v krajevni knjižnici — imenujejo se lokalni fond; v drugi so knjige, ki jih sicer v kraju ni, dobiti pa jih je mogoče iz drugih knjižnic, iz osrednje knjižnice sistema, ki je pogosto prava referenčna knjižnica, ali celo iz strokovnih knjižnic. Ameriški standard za javne knjižnice [45] predvideva, da naj lokalni fond strokovne literature zadovoljuje v krajih pod 10 000 prebivalcev približno 35—50 % zahtev; v krajih od 25 000— 49 999 prebivalcev 65—80 "o; v krajih od 50000—99999 prebivalcev 80— 95 %. Srbski standard za javne knjižnice [46] navaja iste številke.
Bibliotečni sistem predstavlja novo kvaliteto v organizaciji biblio-tekarstva. Njegovo bistvo sta vključevanje posameznih delov v celoto in njihova smotrna dopolnitev. Bibliotečni sistem je zato najvišja in najbolj smotrna organizacijska oblika bibliotekarske službe.
Uspešen in gospodaren sistem predpostavlja neko določeno velikost. Kajti 20 000 prebivalcev, ki hočejo imeti svojo samostojno bibliotečno službo, mora na vsakega prebivalca plačati za adekvatne usluge skoraj dvakrat več kot 200 000 prebivalcev [47].
Ameriški standard [48] priporoča bibliotečni sistem, ki naj zajame od 150 000 do milijon prebivalcev. Nemški predlogi [49] za bibliotečni sistem predvidevajo pol milijona prebivalcev za najugodnejšo velikost.
V	Angliji potrebuje 40 000 prebivalcev, ki hočejo imeti svoj lastni sistem,
2 — Knjižnica
17
posebno dovoljenje ministrstva [50], Danes prevladuje mnenje, da le sistem, ki služi nad 100 000 prebivalcem, lahko realizira zahtevne naloge bibliotečne službe. Pri tem pa administrativna razdelitev dežele ni vedno pomoč. Sistemi segajo pogosto preko upravnih meja komun oziroma združujejo več komun skupaj. Zato je treba urediti veliko formalnosti, dogovoriti se o načinih financiranja, premagati nezaupanje, kar vse brez dvoma predstavlja težave, ki pa niso nepremagljive. Bibliotekarji morajo najti možnosti sodelovanja, kajti le v bibliotečnem sistemu lahko omogočijo dobro bibliotekarsko službo.
Znanstvene knjižnice
Za vse, ki gledajo na knjižnice funkcionalno, to pomeni, da izhajajo iz njihovih nalog, je ločitev med javnim in znanstvenim knjižničarstvom relikt preteklosti [51]. Skupna naloga vseh knjižnic — na splošno rečeno — je, da zbirajo, urejujejo, obdelujejo in posredujejo knjige in drugo informacijsko gradivo ter informacije za raziskovanje, izobrazbo, študij in razvedrilo, in sicer za področje, za katero je posamezna knjižnica določena. Moderna bibliotečna tipologija ne ločuje knjižnic na znanstvene in ljudske knjižnice. Mednarodna bibliotekarska organizacija FIAB deli knjižnice v tri kategorije — univerzne, javne in strokovne knjižnice. Vse te knjižnice pa iščejo zaradi naraščanja potreb bralcev in vedno bolj po vsebini in obliki diferencirane po obsegu pa večje knjižne produkcije razne oblike sodelovanja. Smotrno sodelovanje jim omogoča, da nastopajo v javnosti kot enotna knjižnična služba. Če hočemo namreč prebivalcem preskrbeti resnično dobro knjižnično službo, moramo v prvi vrsti ustvariti urejeno mrežo javnih knjižnic, takoj nato pa omogočiti dostop do vseh fondov univerznih in specialnih knjižnic v državi. Kot primer naj navedem Dansko, kjer je mogoče študirati ali znanstveno delati kjerkoli. V zadnjih letih so mnogi znanstveniki napisali disertacije in znanstvena dela, čeprav so stanovali na deželi daleč od velikih knjižnic [52].
Razvoj javne knjižnice, v kateri najdemo enako zastopane vse stroke in poleg strokovne literature tudi znanstveno, če jo njeni bralci v dovolj velikem številu potrebujejo, zahteva, da na novo določimo razmerje med javno in znanstveno knjižnico. Linija, ki so jo začrtali nemški teoretiki in smo jo prevzeli tudi mi, je bila začrtana pod vplivom razvoja nemškega bibliotekarstva in nemške kulturne in politične zgodovine nasploh. Ta linija se je ob iskanju obojestranskih profilov razmaknila tako daleč, da se zdi nepremakljiva in neprehodna, čeprav danes njene teoretične domneve ne veljajo več. Kunze pravi [53], da je teza o avtonomiji ljudskega knjižničarstva danes le še zgodovinska borbena parola preteklosti in da kdor vpričo stvarnih storitev znanstvenih knjižnic še vedno govori o njihovi ekskluzivnosti, zaide v nevarnost, da postane smešen. Zanimivo je tudi, da 19. stoletje še ne pozna pojma »znanstvena knjižnica« — saj ne označuje bistvenih značilnosti neke ustanove, ampak je bolj »borbeni pojem«, ki se je izoblikoval v Nemčiji v začetku 20. stoletja, ko se je začelo reformno gibanje Biicherhallen-
bewegung. Cilj tega gibanja je bila ameriška public library, ki je dobila v Nemčiji ime Bücherhalle ali enotna knjižnica (Einheitsbibliothek). Napovedala je vojno tako ljudski knjižnici — dobrodelni ustanovi za nepremožne in neizobražene [54], tako pa tudi učeni mestni knjižnici, ki je postala fosilna in neuporabna [55], Razlogov, zakaj se tip knjižnice kot public library v Nemčiji ni mogel zasidrati, je gotovo več. Tu je dolga bibliotekarska tradicija in ugled nemških univerzitetnih knjižnic, ki so po letu 1870 doživele edinstven vzpon in z zgledom pritegovale tudi pokrajinske in mestne znanstvene knjižnice; politične in socialne razmere v cesarski Nemčiji, kjer ni bilo mesta za svobodno knjižnico, ki bi širši krog prebivalstva pritegnila k razmišljanju; samoljubje meščanstva, ki ni hotelo deliti kulturne institucije z neizobraženim ljudstvom [56]; odlična pruska šola, ob kateri nemška javnost ni resno jemala izobraževalnih institucij, ki ne morejo izkazati svojega dela s spričevali in pokazati konkretnih številk, kot so npr. število maturantov itd. [57]. Zgodovina nemškega knjižničarstva ni predmet naše naloge, njeno preučevanje pa bi nam v mnogočem razjasnilo tudi razvoj našega knjižničarstva.
Zagovorniki posebnega tipa znanstvenih knjižnic trdijo približno takole [58]: Področje znanstvenih knjižnic sega preko univerzitetnih knjižnic, nacionalnih, deželnih, pokrajinskih do mestnih znanstvenih knjižnic, včasih celo do enotne knjižnice. Lahko so različne po velikosti, pa tudi po svoji funkciji, vse združuje pomen za znanost (Bedeutung für die Forschung). Zaradi tega pomena so vse istega ranga. Strokovnjaki, znanstveni delavci, raziskovalci z akademskimi naslovi ali brez njih ne prebivajo samo v krajih univerz, ampak tudi drugje, posebno v večjih mestih. Ti delavci potrebujejo nujno svojo znanstveno knjižnico in je popolnoma vseeno, ali se imenuje mestna znanstvena knjižnica, deželna, državna ali univerzitetna knjižnica. Ljudske knjižnice imajo zelo pomembno področje delovanja, a niso poklicane, da bi posredovale literaturo vedno večjemu številu akademsko izobraženih ljudi, ki težko pridejo do potrebne literature v preobremenjenih visokošolskih knjižnicah. Tako stališče je dobilo v Nemčiji (ZRN) svoje uradno in strokovno priznanje v Priporočilih znanstvenega sveta. Zadnji trditvi, da morajo tudi strokovnjaki, ki ne žive v univerzitetnih centrih, priti do strokovne in znanstvene literature, ugovarjajo zastopniki javnih knjižnic, da ima v Nemčiji samo 40 mest znanstveno knjižnico, da pa v 244 drugih mestih prevzemajo take naloge javne knjižnice [59].
V	okviru tipa znanstvenih knjižnic lahko knjižnice tudi drugače kategoriziramo. Definicija, ki smo jo našli pri Nitzeju [60], se glasi: »Znanstvene knjižnice so tiste, katerih primarni cilj je zadovoljevanje potreb znanosti po literaturi. Pri tem ne gre za to, ali neka knjižnica ima ali zbira znanstvena dela, omogoča znanstveno delovanje, ali temu samo v pretežni meri služi, ampak le za to, ali je namen knjižnice v glavnem v pospeševanju znanosti. Temu pojmovanju ustrezajo vse univerzitetne knjižnice, vrsta državnih oziroma nacionalnih in velikih deželnih knjižnic, nasprotno pa mestne znanstvene knjižnice in enotne knjižnice ne ustrezajo postavljenim kriterijem. Kajti zgolj možnost
znanstvenega delovanja še ne dvigne knjižnice na raven znanstvene knjižnice, pri kateri mora biti znanost primarni in seveda realni cilj. Ni mogoče zanikati,« pravi Nitze, »da so meje zabrisane in gibljive in da se razlike med znanstvenimi knjižnicami in knjižnicami, ki služijo izobrazbi, v toku razvoja vedno bolj razblinjajo«. V skladu s to definicijo, da so znanstvene knjižnice tiste, katerih primarni cilj je zadovoljevanje znanosti po literaturi, dodelimo produktivnega bralca, to je znanstvenika, znanstveni knjižnici, receptivnega bralca, bralca, ki se seznanja iz kakršnegakoli razloga z rezultati znanstvenega dela, pa javni knjižnici.
Oglejmo si zdaj iz tega zornega kota univerzitetne knjižnice. V univerzitetni knjižnici moramo ločiti bralce v dve skupini uporabnikov. Na eni strani so znanstveniki, asistenti, doktorandi tja do rednih profesorjev, za katere knjižnice kupujejo specialno znanstveno literaturo iz vsega sveta. Na drugi strani imamo množico študentov, ki uporablja učbenike in tako imenovano grupno literaturo. V univerzitetni knjižnici igra tovrstna literatura v celotnem fondu majhno vlogo, ne pa v uporabi. Na osnovi te ugotovitve je W. Schmied [61] na zborovanju nemških bibliotekarjev leta 1962 izjavil: »Univerzitetne knjižnice izpolnjujejo danes v precejšnji meri naloge, ki jih ne bi mogli imenovati drugače kot naloge znanstvenih ljudskih knjižnic.«
Iskanje značilnosti znanstvenih knjižnic v razlikah med znanostjo in izobrazbo nas je pripeljalo torej do pravega absurda. Izvedeli smo, da so velike splošne znanstvene knjižnice — univerzitetne knjižnice — prototip in model za znanstvene knjižnice nasploh postale pod pritiskom množice študentov »znanstvene ljudske knjižnice«; znanstveniki pa se zatekajo v fakultetne in specialne knjižnice.
Prav tako kakor ni še nihče jasno opredelil, kje so na eni strani meje znanosti in kje prehaja študij v splošno izobraževanje, tako tudi literature v vseh njenih različnih prikazih ni mogoče vkalupiti v dve kategoriji. Med obema vojnama so Nemci razlike med znanostjo in izobrazbo iskali v filozofiji in poskušali s tem tudi razliki med znanstveno in ljudsko knjižnico dati filozofski smisel [62]. Vsem teorijam, ki so prihajale z obeh strani knjižničarstva in vnašale v nemško knjižničarstvo razdor, ki je postal usoden, se je uprl Georg Leyh [63] in napisal: »Mestne znanstvene knjižnice so namenjene tako znanstvenemu raziskovanju kot gojitvi splošne izobrazbe. Od tod pelje pot v neprekinjeni vrsti od enotne knjižnice srednjega in malega mesta do podružnice v predmestju. Toda v resnici ni mogoče najti ostre meje, ki ločujejo znanstveno knjižnico od ljudske. To nasprotje so umetno ustvarili teoretiki in resnično ne v korist nemškega bibliotekarstva.« Leyh in njegovi somišljeniki niso mogli preprečiti razdora, ki je pripeljal do popolne ločitve med obema vrstama knjižnic z vsemi njenimi posledicami, kot so ločena izobrazba za kadre obeh vrst ipd. Zato so v Nemčiji debate o razlikah in razmejitvi obeh vrst knjižnic enako žive in aktualne kot pred 70 ali 40 leti [64],
Pri nas se tem problemom nismo posebno posvečali. Edino v predavanju prof. Novaka [65] sem našla naslednje ugotovitve: »... tip
ljudske knjižnice ... in tip znanstvene knjižnice se morata tudi v provinci sicer dopolnjevati, a obenem, glede na osnovne naloge in način dela, tudi razlikovati, tako kakor se razlikuje na primer gimnazija od osnovne šole. Razlika med njima ni v vrednosti ali v višjem oziroma v nižjem rangu, ampak samo v časovni zapovrstnosti skladno z razvojno stopnjo učenčevo oziroma bralčevo«.
Tip »znanstvena knjižnica« združuje pod svojim okriljem toliko vrst knjižnic, ki imajo le malo skupnega — nacionalne, univerzitetne, strokovne itd. Oznaka »znanstvena« poudarja le razliko le-teh do javne knjižnice in sicer razliko v izgradnji fondov, obliki uporabe, delovnih metodah in strokovni izobrazbi bibliotekarjev.
Znanstvene knjižnice doživljajo danes globoke spremembe. S tradicionalnimi metodami ne morejo več zmagovati vedno večje produkcije literature in vse številnejših bralcev, zato iščejo nove oblike organizacije in nova tehnična sredstva, ki bi usposobila knjižnice za vse zahtevnejše naloge. Rezultat tega iskanja pa niso samo nove organizacijske strukture in v velikih knjižnicah tudi avtomatizacija, ampak tudi novi, spremenjeni koncepti o delu in nalogah knjižnic, za katere smo se navadili govoriti kot o znanstvenih. Ti koncepti niso več samo mnenje nekaterih strokovnjakov, ki vidijo vzor vsega v ameriškem in skandinavskem bibliotekarstvu, ampak so danes že obče priznana in veljavna načela. V 3. izdaji svojega učbenika o bibliotekarstvu [66] piše Kunze o spremenjenih načelih takole: »Spoznati funkcionalno enotnost nacionalnega bibliotekarstva pomeni prvič: znebiti se klišejskih predstav in nekritičnih podedovanih nazorov o funkciji znanstvenih in javnih knjižnic, drugič: razumeti objektivne razlike, ki izhajajo iz različnih funkcij. Ena izmed takih klišejskih predstav pravi npr.: splošno izobraževalne knjižnice so uporabne knjižnice, kupujejo več primerkov enega naslova, služijo zabavi in splošno izobraževalnim nalogam; znanstvene knjižnice so arhivske knjižnice, kupujejo le en izvod nekega dela, služijo raziskovanju in nimajo vzgojnih nalog. Ta shema je napačna. Nedvomno je in mora ostati, da so javne knjižnice v pretežni meri uporabne knjižnice, znanstvene knjižnice pa imajo načeloma dolžnost, da hranijo svoje fonde. Ta arhivska dolžnost velja za splošne znanstvene knjižnice, z omejitvami pa za strokovne knjižnice. Vendar morajo tudi javne knjižnice do neke mere imeti arhivski fond, namreč bibliografije in priročnike, da dajejo lahko informacije na vedno zahtevnejše želje bralcev. Fond javne knjižnice se neprestano obnavlja in zato ostaja v določenem okviru, medtem ko fond znanstvene knjižnice raste. Vendar ni izključeno, da ni potrebno tudi v znanstveni knjižnici delati razlik med pomembno in nepomembno oziroma neuporabno literaturo. Vse knjižnice obdelujejo manjvredno literaturo po skrajšanem postopku. Mimo tega pa se danes v bibliotekarstvu postavlja vprašanje o gornji meji, ki jo lahko dosežejo splošne znanstvene knjižnice. Neobhodno potrebno je, da se dolžnost shranjevanja literature, to je arhivski značaj znanstvenih knjižnic v bodočnosti bistveno omeji s smotrno koordinacijo shranjevanja literature.« Knjižni fondi danes tako hitro naraščajo v znanstvenih knjižnicah, da predstavljajo težko
ekonomsko obremenitev v nacionalnem okviru, saj ne zahtevajo samo ogromnih skladišč, ampak tudi zahtevno tehnično opremo, transportne, klimatske in obveščevalne naprave in številno osebje. Knjižnice pa morajo reševati še organizacijska vprašanja, ker ogromne razdalje v skladiščih izredno otežujejo izposojo, ki mora biti danes tudi v znanstvenih knjižnicah čim hitrejša. Vzporedno pa naraščajo tudi fondi zastarele literature ali mrtvi fondi, saj vemo, da se nekatere stroke izredno hitro razvijajo. Zato je pretiravanje z arhivsko funkcijo posameznih knjižnic preživeto. Že pred leti je Oskar Tyszko [67] opomnil, da nima nobena knjižnica pravice zahtevati novo zgradbo, če ne more dokazati, da je iz svojih fondov izločila mrtvo literaturo. Danes ne razpravljajo več o principu uskladiščevanja zunaj posameznih knjižnic, ampak le še o konkretnih vprašanjih in rešitvah v okviru ene države.
Tudi pravilo, da kupujejo znanstvene knjižnice samo po en izvod vsake izdaje, ne velja več. Iz različnih vzrokov kupujejo danes knjižnice po več izvodov pomembnejših in pogosto iskanih del. Isto velja za trditev, da služijo znanstvene knjižnice le raziskovanju in nimajo vzgojnih nalog. Opozorimo naj samo na seminarje, ki jih prirejajo univerzitetne knjižnice za slušatelje univerze, kjer jih navajajo na uporabo znanstvene literature in modernih informacijskih virov ter s tem dopolnjujejo učni proces univerze. To imenujejo kot 3. fazo razvoja univerzitetne knjižnice, v kateri prehaja težišče dela na informacije in metodično delo s študenti.
Na tem mestu moramo spregovoriti še o pri nas manj znanem dejstvu, da so tudi fondi znanstvenih knjižnic postavljeni po prostem pristopu in seveda sistematično urejeni. Prost pristop temelji na principu, da ima vsak državljan prost pristop do vseh dokumentov človeškega znanja, ki jih hrani knjižnica. Knjiga mora biti dostopna brez posebnih težav, kar je možno le, če je dostop do skladišča dovoljen. Vzgojni element v principu prostega pristopa je predvsem v sistematični postavitvi, ki omogoča študentu, da najde knjige ene stroke v logični bližini. Jasno pa je, da je mogoče priti do manuskriptov, redkih knjig in posebnih zbirk le z naročilnicami. To, za srednjo Evropo pred nekaj leti še revolucionarno načelo dobiva vedno več pristašev in s tem tudi vedno več realizacij. Kajti prednosti niso samo na strani bralca, ki si lahko sam ogleda vrsto knjig, ampak tudi za knjižničarje, ki imajo pogosto iskane knjige pri roki. Z določenimi izgubami je treba računati, odvisne so od prostorov in kontrole v njih. Ni pa nujno, da so višje kot pri sedanji izposoji. V univerzitetni knjižnici v Innsbrucku [68] so po sedmih letih prostega pristopa v čitalnici napravili generalni pregled. Izkazalo se je, da manjka le 35 knjig, kar je razmeroma malo. Ker imajo skladišča, urejena po prostem pristopu, smisel le takrat, če je fond postavljen sistematsko, to pa je izredno težko izvedljivo v starih stavbah, poskušajo knjižnice izboljšati službo bralcev vsaj na tak način, da postavijo po prostem pristopu določen odstotek literature v čitalnice.
Videli smo, da ni mogoče ločiti znanstvenih in javnih knjižnic na osnovi principialnih razlik med znanostjo in izobrazbo in da se tudi
določeni kriteriji v bibliotekonomiji, ki so veljali kot ločnica med obema tipoma, spreminjajo.
Knjižnice so ustanove, ki dele usodo vseh institucij, katerih razvoj je odvisen od raznih premikov v nacionalnem prostoru. Vendar doživlja danes bibliotekarstvo pod vplivom organizacij kot so UNESCO. FIAB in FID precejšnjo stopnjo internacionalizacije [69]. Nove in boljše metode dela v knjižnicah prodirajo iz raznih krajev sveta; pri tem ni važno, ali prihajajo iz Amerike, New Delhija ali Berlina, in prispevajo svoj delež pri razvoju bibliotekarstva v svetu. Moderna knjižničarska služba ne loči več knjižnic po znanstvenih ali izobraževalnih nalogah. Take ločitve so v nasprotju s pluralistično družbo, ki na gospodarskem, tehničnem in socialnem področju vezana na znanost živi iz kritike in sposobnosti presoje informiranih avtonomnih osebnosti. Staremu statičnemu principu ločitve med duševnim delom in izobrazbo postavljamo danes nasproti dinamični princip preskrbe literature do zadnjih predelov dežele v polnem možnem obsegu, vsem ljudem enako, ne glede na izobrazbo ali starost [70], za namene, ki jih težko prej opredeljujemo ali določamo, nikakor pa jih ne smemo ocenjevati.
Zato ločimo danes knjižnice po njihovi funkciji, ki jo imajo v družbi, na univerzitetne, javne in strokovne knjižnice. Med nalogami, za katere so določene univerzitetne in strokovne knjižnice, je vsekakor najvažnejša ta, da omogočajo znanstvenikom, ki imajo za to osebne pogoje, vključevanje v mednarodno raziskovanje in sodelovanje. Znanost pa je danes tako razvejana in razporejena po vsem svetu, da je treba kupovati literaturo iz vseh kulturnih dežel [71]. Inozemski standardi predpisujejo za te knjižnice nad 20 000 novih knjig in nad 3000 naslovov revij. Vendar je to še vedno premalo in mnogi bibliotekarji trdijo, da kompleksnosti problemov, ki ležijo pred temi knjižnicami, ni mogoče rešiti zgolj na nacionalni bazi. Možno in nujno pa je rešiti probleme javnih knjižnic v okviru nacionalne skupnosti.
Reforme javnega knjižničarstva v svetu
Spremenjene naloge ljudske knjižnice in mestne oziroma pokrajinske znanstvene knjižnice po vojni so izraz drugačnih političnih in socialnih razmer. Tako vidi pokrajinska in mestna znanstvena knjižnica svojo nalogo predvsem v posredovanju rezultatov znanosti za nadaljnje izobraževanje in informacijo predvsem akademskih poklicev, medtem ko zbira raziskovalno literaturo le še za omejena področja, za lokalno in pokrajinsko zgodovino. Značilnejša je sprememba ljudske knjižnice v javno z naslednjimi razvojnimi značilnostmi: prost pristop, večji poudarek na informacijah, povečan fond strokovne in celo znanstvene literature, vse z namenom, da zadosti temeljnemu načelu: oskrbovati vse sloje z vso potrebno literaturo.
Ker je na eni strani «pomen za znanost« mestnih in pokrajinskih znanstvenih knjižnic vprašljiv, na drugi strani pa je postala funkcija obeh tipov, javne in znanstvene knjižnice, skoraj identična, nastane
vprašanje, ali ni potrebno iz tega izvajati ustreznih sklepov. V državah, ki se ponašajo z visoko razvito knjižničarsko službo, opravljajo vse knjižničarske naloge v komuni enotne javne knjižnice. Zato tudi države, ki so podedovale staro ločitev med tipoma, poskušajo urediti javno mrežo knjižnic s tem, da reformirajo obstoječi sistem in povezujejo obe vrsti knjižnic.
Na češkem, kjer je bilo bibliotekarstvo tudi pod avstrijskim vplivom, so izvedli temeljito reorganizacijo znanstvenih knjižnic. O znanstvenih knjižnicah v okrožjih pravi poročilo [73]: »Pri teh knjižnicah obstaja večinoma nejasno razmerje tako do uprave kot tudi do drugih bibliotečnih vrst v okrožju. Na tem dejstvu temelji tudi reorganizacija državnih znanstvenih knjižnic, ki se sedaj izvaja (1958). Tiste državne znanstvene knjižnice, katerih pomen ne seže preko okrožja, se podrede bibliotečni upravi in se združijo z okrožnimi ljudskimi knjižnicami v enoto. Novi bibliotečni tip naj s svojimi fondi ... služi tako znanstvenikom, strokovnjakom iz industrije in kmetijstva kot vsem slojem prebivalstva v okrožju«.
Na Nizozemskem predlaga združitev vsaj za nekatera mesta v svoji disertaciji P. J. van Swigchem [77].
V	Avstriji zahteva reformo javnega knjižničarstva socialistična stranka v kulturno-političnem programu za leto 1969.
Oblike integracije znanstvene in javne knjižnice
Ker se naloge obeh vrst knjižnic v današnji družbi tako zelo prepletajo, se znanstvena in javna knjižnica povezujeta [78]. Oblike tega povezovanja pa so odvisne od splošne bibliotekarske politike v deželi in ne nazadnje od ekonomskih možnosti.
Oblike povezovanja oziroma združevanja lahko ločimo v štiri skupine:
1. znanstvena mestna knjižnica in javna knjižnica sta samostojni enoti s skupnim vodstvom;
2. mestna znanstvena knjižnica je znanstvena centralna knjižnica v sistemu javnih knjižnic:
3. enotna knjižnica z ločenim znanstvenim oddelkom in javno knjižnico v enem poslopju;
4. popolnoma integrirana znanstvena knjižnica z javno knjižnico.
Pri zgoraj navedenih primerih lahko ločimo dve področji povezovanja. Najprej imamo upravno področje in notranjo organizacijo, kar sega od enotnega vodstva in enotne uprave do skupnega izbora in nakupa literature do katalogizacije in klasifikacije za obe instituciji. Drugo področje sega v posredovanje fonda in njegovo uporabo — v zunanjo organizacijo; tu imamo najprej bolj ali manj ločeno znanstveno knjižnico od javne knjižnice s podružnicami, nato združitev obeh tipov v eni zgradbi, kjer še ostane ločena izposoja in končno popolna spojitev fonda s skupno izposojo. Kadar obstajata v nekem kraju ločena oba tipa knjižnic, je po navadi prva faza povezovanja — predvsem takrat, kadar ima znanstvena knjižnica obsežen fond — skupno vodstvo sicer
samostojnih inštitutov. Za to navajajo v nemški literaturi tele štiri prednosti: 1. Prihranek v upravi. Zaradi boljše koordinacije nabave odpadejo nakupi nepotrebnih dvojnic. 2. Odpade nepotrebna konkurenca obeh direktorjev in ločena borba za sredstva in ljudi. 3. Bralec lahko z eno člansko izkaznico obiskuje oba inštituta. Znanstvena knjižnica posreduje svoj fond znanstvene literature v izmenjavi literature med javnimi knjižnicami. 4. Enotni nastopi v javnosti dvigajo učinkovitost obema institucijama.
Zagovorniki ločenih knjižnic navadno trdijo, da se gornje prednosti enotnega vodstva dajo doseči tudi s tesnim sodelovanjem, da pa le ločena inštituta omogočata obojestranski razvoj. Ker pa je tako sodelovanje odvisno od subjektivnih dejavnikov, se slišijo predlogi, da bi bilo treba sodelovanje med vodstvi knjižnic uradno določiti [77].
Če si gornje štiri prednosti za združitev ogledamo natančneje, hitro ugotovimo, da izhajajo iz razmer nemškega bibliotekarstva, poleg tega pa še iz zastarelih konceptov. Tako je misel, da se v skupnem vodstvu prihranijo sredstva pri nakupu dvojnic, še odsev starih nazorov, ki so zahtevali v znanstveni knjižnici samo po en izvod vsake izdaje. Danes je treba kupovati zelo iskana znanstvena in strokovna dela v vseh knjižnicah v več izvodih.
Prihranek, o katerem pogosto slišimo, ko gre za personalno unijo ali skupno upravo obeh vrst, je sorazmerno majhen. Pogoji za racionalizacijo nastanejo šele takrat, kadar je mogoče razen skupnega vodstva in uprave centralizirati tudi druge bibliotekarske operacije. Enotna akcesija pa tudi skupna katalogizacija danes, ko imamo za vse knjižnice enotna katalogna pravila, ne bi smela predstavljati nikakršnega problema. Kompleksnejše je vprašanje enotne klasifikacije, ki je tesno povezano s postavitvijo fonda — s prostim pristopom ali skladiščnim principom. S tem smo posegli v drugo področje centralizacije, na področje postavitve in uporabe fonda, v področje zunanje organizacije enotne bibliotečne ustanove. Tu ne gre več za organizacijsko povezanost vodstva in čim več bibliotekarskih operacij, ampak za integracijo fonda obeh vrst knjižnic.
O	mestu «znanstvene knjižnice« v združeni knjižnici in v knjižničnem sistemu je treba premisliti naslednje; ali bo kot centralna knjižnica sistema ostala znanstvena knjižnica; ali bo poslovala kot osrednja javna knjižnica; ali bo postavila del svojega fonda v prost pristop; ali bo fond v prostem pristopu razširila z romani in poljudno znanstveno literaturo; ali bo to morda dodatni fond v posebnem ljudskem oddelku; ali je smotrno priključiti tudi pionirsko knjižnico; ali naj beletristiko in mladinsko literaturo goje le podružnice in krajevne knjižnice, »znanstvena« knjižnica pa naj se omeji samo na znanstveno literaturo.
Na vsa ta vprašanja so našli različne odgovore. Zato glede na zunanjo organizacijo lahko ločimo tri glavne oblike [78]:
1.	Mestna knjižnica ima kot centralna knjižnica v pretežni meri znanstven značaj. Posluje kot skladiščna biblioteka s pultno izposojo, v prostem pristopu ali le z delno prostim pristopom. Splošna in mladinska literatura je v javnih knjižnicah.
2. Znanstvena knjižnica in centrala za javne knjižnice sta s pionirsko knjižnico v eni zgradbi, vendar v ločenih prostorih in z ločeno izposojo. Znanstvena knjižnica je skladiščna knjižnica, javna knjižnica ima knjige v prostem pristopu.
3. Znanstvena in ljudska knjižnica sta urejeni po prostem pristopu v prostorsko enotni knjižnici s skupno izposojo. V istem poslopju posluje tudi pionirska knjižnica.
Medtem ko je prost pristop v javni knjižnici že samoumeven, si v znanstveni šele utira pot. Ker je pokrajinska znanstvena ali mestna znanstvena knjižnica namenjena receptivnemu bralcu in mu mora posredovati sodobno strokovno in splošno znanstveno literaturo, je torej prost pristop tudi zanjo zelo priporočljiv. Del literature, ki je raziskovalna literatura v pravem smislu — rokopisi, dragocenosti in domoznanska literatura — ostane v skladiščih.
Odgovor na vprašanje, ali vključi osrednja knjižnica, ki je nastala iz mestne ali pokrajinske knjižnice, potem ko je preuredila svoje fonde na prost pristop, tudi splošno literaturo in beletristiko, je odvisen od prostora in krajevnih razmer. Odgovor pa bi moral biti pritrdilen, da ne bi bilo treba hoditi po literaturo v dve knjižnici. Priporočljivo je splošni fond obdržati na določenem nivoju. Od velikosti knjižnice je tudi odvisno, ali naj se splošnejša literatura integrira v ostali fond ali naj bo v posebnem oddelku, ki prostorsko seveda ni ločen od ostale knjižnice, če je javna knjižnica velika, razvršča stroke v strokovne oddelke in si ob njih uredi specializirane čitalnice. V takem primeru ima tudi oddelek beletristike in splošne literature. Ureditev pionirske knjižnice v istem poslopju z osrednjo knjižnico ima precej prednosti. Pionirska knjižnica lahko redno dopolnjuje strokovno literaturo iz osrednje knjižnice, da ustreže posebnim željam mladine. Poleg tega pa priporočajo, da naj se mladi bralec že zgodaj seznani s katalogi in bibliografijami večje knjižnice.
V	osrednji knjižnici, ki je nastala iz obeh vrst knjižnic in ima ločena oddelka, je potreben centralni katalog celotnega fonda. Prav tako mora biti tudi informativna služba centralizirana na enem mestu. Zaradi racionalizacije — v velikih knjižnicah so na voljo že elektronske naprave — je smotrno tudi izposojo osredotočiti na enem mestu. Glede na vse to lahko rečemo, da enotna knjižnica z ločenima oddelkoma ni več sodobna. Mislimo namreč na obliko, v kateri ima študijski oddelek knjige v skladiščih in izposojo po pultnem sistemu, ločeno od njega pa poslujeta javna knjižnica in pionirska knjižnica pod skupnim vodstvom ali celo pod eno streho. Še po vojni je taka oblika v Nemčiji veljala za najbolj moderno. Temeljila je na principu, da ni mogoče spojiti znanstvene in javne knjižnice. Načelo je veljalo kot neizpodbitno, dokler ni prost pristop tudi v Evropi prodrl v znanstvene knjižnice. Danes prevladujejo tendence, da je treba aktualni fond znanstvene knjižnice postaviti v prostem pristopu in ga pridružiti delu javne knjižnice, če so za to le dane prostorske možnosti. V nasprotnem primeru je treba urediti eno izmed javnih knjižnic v osrednjo knjižnico, v kateri je osredotočena znanstvena in strokovna literatura knjižničnega
sistema. To literaturo osrednja knjižnica na željo bralcev posreduje knjižnicam svojega sistema.
Komunalno knjižničarstvo v Nemčiji se danes razvija v dveh smereh, ki se vedno bolj pridružujeta druga drugi, čeprav izhajata iz različnih osnov. V mestih, kjer sta obstajali znanstvena in javna knjižnica nepovezano, je prevzela znanstvena knjižnica funkcijo centralne knjižnice za komunalno knjižnično mrežo. Opravlja čim več bibliotekarskih poslov za vse knjižnice. Ohranja pa »znanstveni značaj« kljub temu, da sprejme v svoj fond, ki je postavljen po prostem pristopu, tudi beletristiko in poljudno-znanstveno literaturo [80]. V milijonskih mestih, kjer ni univerzitetne knjižnice ali druge znanstvene knjižnice, pa se osrednja javna knjižnica v svoji usmeritvi nakupa znanstvene in strokovne literature približuje nekdanji mestni znanstveni knjižnici, ne da bi seveda imela staro literaturo. Medtem ko stara mestna knjižnica določen del fonda postavlja po prostem pristopu, mora osrednja javna knjižnica, ki prevzame tudi določene posebne naloge, npr. lokalne zbirke, del svojega fonda spraviti v skladišče, in hraniti določeno vrsto literature, npr. domoznansko literaturo, domače in tuje klasike itd., ne da bi s tem postala arhivska knjižnica. Takšna osrednja knjižnica torej ni več »potrošna knjižnica« v prejšnjem smislu. Tudi v njeni izposoji zajema pretežen delež strokovna in znanstvena literatura.
Zveza med javno knjižnico in med znanstveno knjižnico ne pride v poštev pri knjižnicah, ki so prevzele dodatne naloge in so le-te zanje trenutno važnejše. Sem spadajo vse tiste knjižnice, ki so postale univerzitetne knjižnice [80],
Približevanje stare »znanstvene« in javne knjižnice v knjižničarstvu nemških mest je odsev tendence moderne bibliotekarske službe, ki stremi za tem, da bi posredovala več knjig v manj bibliotekah, oziroma da bi jih bolje posredovala v manjšem številu bibliotečnih vrst, kar vse je v korist bralcu in ne nazadnje ustanovitelju.
Opis posameznih oblik integracije nam je pokazal, kako počasi se Nemci ločujejo od tradicije in podedovanih nazorov. Le uspehi knjižnic v deželah, kjer opravlja bibliotečno službo v komuni samo ena, enotna knjižnica, ki jo danes imenujemo javna knjižnica, jih neprestano sili, da se prilegajo splošnemu razvoju v svetu.
Bibliotečni sistem v Sloveniji
Ko smo spoznali, kakšne so sodobne tendence bibliotečne službe v komuni, kako se te tendence realizirajo v državah, ki so imele enako ali vsaj podobno knjižničarstvo kot mi, moramo gornje ugotovitve prenesti na Slovenijo. Ugotovili smo že v uvodu, da Slovenija intenzivno išče svojo pot v moderni svet, kar pomeni, da sprejema tudi vse zakonitosti, ki ji bodo to pot tudi omogočile. Zaradi tega tudi vsa načela moderne bibliotečne službe neizpodbitno veljajo tudi za nas. Poleg tega pa je le s sodobnim bibliotečnim sistemom mogoče organizirati ustrezno bibliotečno službo v geografskih pogojih, ki .jih imamo v Sloveniji. Za Slovenijo je namreč značilna velika razpršenost poselitve (6000 naselij).
Polovica vsega slovenskega prebivalstva živi v vaseh, ki imajo manj kot 500 prebivalcev. Prav tako imamo čez 200 industrijskih središč. Stopnja urbanizacije prebivalstva je nizka, le približno 37 % ljudi živi v mestih; nasprotno je stopnja urbaniziranosti izredno visoka, saj več kakor 75 % prebivalstva živi od nekmetijskih dejavnosti [81]. Slovenija je tudi upravno razdrobljena na majhne občine, ki v večini primerov nimajo dovolj velikega urbanega središča, kjer bi lahko razvili vse potrebne službe. Matične knjižnice ne morejo razviti knjižničarske mreže na svojem terenu v občinah, kjer so komaj dane možnosti za eno krajevno knjižnico. Zaradi tega je bibliotečno službo v Sloveniji možno rešiti le z regionalnimi knjižničnimi sistemi, ki bi v okviru več občin razvili s krajevnimi knjižnicami, podružnicami in potujočo knjižnico urejeno bibliotečno službo in posredovali vso potrebno literaturo vsem prebivalcem, ne glede na to, ali žive v mestu ali na deželi.
V	skladu z vsemi gornjimi ugotovitvami predlagam, da študijske knjižnice v Sloveniji prevzamejo naloge osrednjih javnih knjižnic v knjižničnem sistemu določene regije.
Predlogi
I
Naloga regionalnega bibliotečnega sistema je, da omogoči vsem prebivalcem svoje regije dostop do potrebne literature, ne glede na to, ali je literatura v knjižnicah regionalnega bibliotečnega sistema, v osrednji knjižnici, ali pa jo je treba preskrbeti iz strokovnih ali uni-verznih knjižnic Slovenije, Jugoslavije ali iz tujine preko medbibliotečne izposoje.
II
Regionalni knjižnični sistem sestavljajo osrednja javna knjižnica, krajevne knjižnice, podružnica in potujoča knjižnica.
III
Osrednja knjižnica posluje kot centralna knjižnica regionalnega knjižničnega sistema in kot krajevna javna knjižnica.
IV
Krajevne knjižnice so samostojne knjižnice s poklicnimi knjižničarji. V regionalnem knjižničnem sistemu sodelujejo na podlagi jasnih in uradno potrjenih dogovorov.
V
Podružnice so nesamostojne knjižnice, ki so podrejene osrednji knjižnici.
Poslovanje krajevnih knjižnic in podružnic se organizira na osnovi standardov za javne knjižnice. Vsaka knjižnica v okviru sistema mora imeti dovolj sredstev, da oskrbuje z najbolj zahtevno literaturo svoje bralce iz lastne zbirke, prav tako pa tudi priročno knjižnico, ki omogoča dajanje splošnih informacij.
VII
Naloga osrednje javne knjižnice v regionalnem knjižničnem sistemu je, da
1. izdela podrobno organizacijo regionalnega knjižničnega sistema,
2. skrbi za zadostno mrežo krajevnih knjižnic in podružnic,
3. organizira potujočo knjižnico,
4. skrbi za dobro bibliotekarsko službo in za usposabljanje in izpopolnjevanje knjižničnega kadra,
5. vodi centralni katalog knjižnic v okviru sistema,
6. organizira medbibliotečno izposojo v okviru sistema,
7. centralizira vse bibliotečne posle v svoji knjižnici,
8. v dogovoru z občinskimi skupščinami svoje regije izdela ključ za financiranje knjižnega sistema,
9. skrbi, da so knjižnice udeležene v kulturnem in družbenem življenju kraja,
10. z intenzivnim delom v javnosti in propagando skrbi za ugled in afirmacijo knjižnic v regiji,
11. skrbno zasleduje interese individualnih bralcev in delo ter cilje organizacij in društev v svoji regiji, da bi bila bibliotečna služba čimbolj uspešna.
VIII
Osrednja javna knjižnica skrbi, da je v okviru sistema mogoče posredovati vsaj 90 % strokovne in znanstvene literature, ki jo bralci v regiji potrebujejo. Specialno literaturo za posamezne strokovnjake in znanstvenike knjižnica dobi po medbibliotečni izposoji iz univerznih in strokovnih knjižnic. Z nacionalno knjižnico, z univerznimi in centralnimi strokovnimi knjižnicami je povezana z vsemi modernimi komunikacijskimi sredstvi.
IX
Osrednja knjižnica zbira in posreduje knjige, časnike in časopise ter vse druge informacijske vire, kot so plošče, filmi, magnetofonski trakovi ipd.
X
Osrednja knjižnica kupuje letno:
1300 naslovov slovenske knjižne produkcije,
vsaj 1000 naslovov jugoslovanske, v pretežni meri strokovne in znanstvene literature,
okrog 1000 naslovov tujejezične, predvsem strokovne in splošne znanstvene literature,
okrog 200 slovenskih časnikov in časopisov, okrog 100 jugoslovanskih časnikov in časopisov, okrog 50 inozemskih časopisov.
Dvojnice posebno iskanih knjig kupuje v primernem številu skladno s svojimi potrebami in v dogovoru z drugimi knjižnicami v sistemu.
Knjižnice na dvojezičnem območju kupujejo še posebej literaturo svojih manjšin.
XI
Osrednja knjižnica izposoja na dom ves bibliotečni material razen tistega, ki ga pogosto uporablja za informacije v knjižnici, redke knjige in bibliotečni material iz domoznanske zbirke.
XII
Osrednja knjižnica oskrbuje tudi bralce, ki so vezani na posebne oblike literature, npr. slepce.
Da bi sedanje študijske knjižnice lahko prevzele nove naloge, morajo spremeniti svoje poslovanje in se prilagoditi novim nalogam. Poleg tega pa so nujni nekateri bistveni premiki, in sicer:
1. Študijske knjižnice morajo izvesti selekcijo svojega fonda. Povedali smo, da je akumulacija zastarele, čeprav znanstvene
literature, ki je nihče več ne uporablja, zelo sporna. Mnoge države postavljajo posebne skladiščne knjižnice ali določijo eno izmed velikih knjižnic, ob kateri posluje skladiščna knjižnica in zbira mrtvi fond iz knjižnic ter ohranja samo po en izvod take literature za vso državo. Nujno je tudi pri nas določiti knjižnico, ki bo slovenska skladiščna knjižnica in kamor bodo lahko odlagale vse knjižnice mrtvi fond znanstvene literature.
Mislim pa, da je v starem fondu študijskih knjižnic treba ločiti dve vrsti zastarele literature. V prvo vrsto spada znanstvena literatura, ki so jo knjižnice zbirale same ali prevzele od raznih strokovnih društev in je zastarala po določenem času. V drugo vrsto sodijo razni darovi, predvsem pa velik del fonda, ki so ga dobile iz federalnega ali okrajnih zbirnih centrov. Veliko vprašanje je, ali je literatura, zbrana po domovih nemških meščanov, sploh kdaj sodila v okvir slovenske znanstvene knjižnice.
2. Osrednja javna knjižnica ne more biti arhivska knjižnica. Hrani le literaturo, ki služi spoznavanju kraja (domoznansko literaturo) in klasike domače in tuje literature. Zato ni upravičena dobivati obvezni primerek.
Na 29. posvetovanju FIAB v Sofiji leta 1963 je J. Brock [82] predaval o obveznem primerku. V predavanju je izkristaliziral danes veljavna mnenja o obveznem primerku. Pravi, da je treba število obveznih primerkov hraniti v razumnih mejah, obenem pa ustvariti dobro opremljene službe, ki bodo ne le sprejemale in hranile obvezni primerek, ampak temu sredstvu, za znanstveno in bibliografsko dejavnost primarnega pomena, omogočile pravo učinkovitost. V višjem interesu vseh prizadetih je, če ne tolmačimo obveznega primerka preprosto kot ceneno sredstvo za povečanje fonda knjižnic. To pomeni napačno presojati prave namene obveznega primerka in ne vedeti, kaj prinaša in koliko stane. Knjižnice morajo vsak izvod obveznega primerka katalogizirati in obvarovati, s čimer nastanejo izdatki, ki so v večini primerov višji od cene nakupa. Poleg tega dobi knjižnica z obveznim primerkom določen odstotek literature, ki jo bo potrebovala le v izjemnih primerih.
Oglejmo si konkreten primer! V mariborsko študijsko knjižnico je v letu 1969 prišlo 1764 knjig in 421 periodičnih publikacij kot obvezni primerek. Ker smo za osrednjo knjižnico postavili normativ približno 1300 naslovov, nam je ostalo 464 publikacij, ki jih knjižnice ne potrebujejo. Prav tako smo že ob prvem pregledu periodičnih publikacij lahko izločili približno 200 naslovov, npr. glasila tovarn, šolske liste ipd. Skupno smo dobili približno 660 naslovov, ki jih bodo bralci iskali le izjemoma. Te publikacije smo dolžni bibliotekarsko obdelati, pa tudi iskati, reklamirati, prositi zanje, če nam jih tiskarna ne pošlje. Za obdelavo tega materiala potrebujemo po sodbi Mayerhoferja [83] približno tricetrt polno zaposlenega višjega knjižničarja ali celo bibliotekarja. Publikacije vežemo ali jih zlagamo v mapo. Možno je pri teh izdatkih prihraniti, ničesar pa ne moremo prihraniti pri prostoru, kajti publikacije moramo postaviti na police. 660 publikacij nam zavzame približno šest tekočih metrov. Tu pa ne smemo računati samo na polico, ampak moramo oceniti, koliko stane prostor v skladišču, osvetlitev, čiščenje, prekladanje knjig in kontrola, čas, ki ga porabi knjižničar za hojo mimo metrov neuporabnih knjig. Tak izračun je sestavni del bibliotečne tehnike, ne samo moderna oprema.
Poleg tega prihaja obvezni primerek v knjižnico z zamudo, tako da so bralci že mnogo prej obveščeni o izidu knjige v tisku in knjigarnah, preden pride v knjižnico. S tega vidika predstavlja obvezni primerek oviro v poslovanju javne knjižnice.
Ko govorimo o obveznem primerku, pa ne smemo pozabiti, da dobivajo vse nacionalke v Jugoslaviji vso knjižno produkcijo iz vse države. Rojnič je na Prvem kongresu bibliotekarjev Jugoslavije leta 1949 razlagal takole [84]: »Ako bi kojom nesrečom nastradala glavna biblioteka neke naše narodne republike, svaka druga glavna biblioteka mogla bi nadoknaditi njezin gubitak, dakako što se tiče knjiga št.ampa-nih u Jugoslaviji nakon Oslobodenja.«
3.	Osrednja knjižnica bi morala urediti aktualni fond po prostem pristopu in ga pridružiti delu javne knjižnice. Domoznanska literatura,
posebne zbirke in dragocenosti ostanejo v skladišču. Potrebno je poleg skupnega vodstva in uprave centralizirati tudi vse druge bibliotekarske operacije.
Prepričani smo, da je mogoče le z bistvenimi premiki v dosedanji praksi ustvariti uspešen in moderen bibliotečni sistem. Zato je treba, da o gornjih predlogih, čeprav so mnogi tuji našim dosedanjim predstavam o bibliotečni službi, pa tudi sedanjemu zakonu o knjižnicah, intenzivno razpravljamo in poiščemo vse možnosti za njihovo realizacijo.
To pomeni, da moramo ob utrjevanju knjižnic na osnovi sedanje zakonodaje in organizacije knjižnic takoj začeti s studioznimi pripravami, ki bodo zajele celotno knjižnično službo. Ni namreč dovolj, če postavimo samo organizacijo regionalnih knjižničnih sistemov, izdelati moramo sistem strokovnih knjižnic s centralnimi strokovnimi knjižnicami na čelu in njihovo povezovanje z javnimi knjižnicami, predvsem pa je treba usposobiti naše nacionalne institucije, nacionalno knjižnico in univerzne knjižnice, da bodo sposobne opravljati usluge, brez katerih si sodobne knjižnične službe ne morem zamišljati.
OPOMBE IN LITERATURA
[1] Chandler H.: Libraries in the modern world. Oxlord 1965, str. 1.
[2] Kržičnik E.: Aktualna vprašanja dolgoročnega razvoja Slovenije. Teorija in praksa (1970) 1, str. 49—50.
[3] Uradni list SFRJ (1970) 16, str. 557—585.
[4] Študija, ki so jo izdelali na IER, napoveduje za leto 1995 v socialno ekonomski strukturi prebivalcev tele premike:
	1965	1995
1. Primarni sektor	36,4 %	20,0 %
2. Sekundarni sektor	41,6 %	42,7 °/o
3. Terciarni sektor	12,3 »/o	20,9 %
4. Kvartni sektor	9,7 %	16,4 %
Po članku E. Kržičnik: Poskusi projekcije dolgoročnega razvoja SRS. Teorija in praksa (1969) 10, str. 1461.
[5] Kržičnik E.: Aktualna vprašanja dolgoročnega razvoja Slovenije. Teorija in praksa (1970) 1, str. 49—50.
[6]	Teorija	in praksa (1970) 5,	str.	708.
[7]	Žlajpah	M.: Informacija o mreži, položaju, nalogah in javnosti študij-
skih knjižnic v SR Sloveniji. (Razmnoženo kot tipkopis.) Ljubljana 1969.
[8]	Uradni	list LRS (1945) 37,	str.	168—169.
[9]	Uradni	list LRS (1946) 19,	str.	53—54.
[10] Novak V.: Problemi pokrajinskih študijskih knjižnic v Sloveniji. Knjižnica (1958), str. 16.
[11] Knjižnica (1963) 3—4, str. 111—119.
[12] ibid., str. 112.
[13] Gl. 10, str. 13—26.
[14] Hartman B.: Ustanovitev skupnosti študijskih knjižnic Slovenije. Knjižnica (1969), str. 52—57.
[15] Zapisnik ustanovnega sestanka skupnosti študijskih knjižnic.
[16] Kos S.: Zbiranje gradiva v študijskih knjižnicah. Knjižnica (1969) str. 58—63.
[17] Grothusen K.-D.: Die Entwicklung der wissenschaftlichen Bibliotheken Jugoslawiens seit 1945. Köln 1958, str. 21. (Arbeiten aus dem Bibliothekar-Lehrinstitut des Landes Nordrhein-Westfalen, 14.)
[18] Kirchner J.: Lexikon des Buchwesens. Bd. 2. Stuttgart 1953, str. 412.
[19] Receptivni bralec se v nasprotju s produktivnim bralcem le seznanja z dosežki znanstvenega dela bodisi za študij bodisi za strokovno delo.
[20] Busch J.: Die wissenschaftliche Stadtbibliothek — heute und morgen. ZfBB (1964) 5—6, str. 276—286.
[21] Empfehlungen des Wissenschaftsrates zum Ausbau der wissenschaftlichen Einrichtungen. T. 2. Wissenschaftlichen Bibliotheken. Stuttgart 1964.
[22] Grundlagen für die bibliothekarische Regionalplanung. Wiesbaden 1966.
[23] Totok W.: Stellungsnahme zu den Empfehlungen . . . der Landes u. kommunalen wissenschaftlichen Bibliotheken. ZfBB (1964) 5—6, str. 271—275.
[24]Grundzüge des einheitlichen Bibliothekssystems der Deutschen demokratischen Republik. Entwurf. ZfBB (1955) 3, str. 141—148.
[25] Mayerhofer J.: Ausbauplan der österreichischen Bibliotheken. Wien 1965.
[26] Karstedt P.: Zur Sociologie der Bibliothekstypen. V: Libris et litteris. Hamburg 1959, str. 61.
[27] ibid., str. 62.
[28] ibid., str. 61—76.
[29] Tiemann: Das Problem der Universalbibliothek heute. Nachrichten für wissenschaftlichen Bibliotheken (1953) str. 166. — Po članku: Karstedt P.: Zur Sociologie der Bibliothekstypen. Gl. 26.
[30] Leppla R.: Die Landesbibliotheken als Gattung. V: Festschrift Martin Bollert. 1936, str. 120. — Po članku: Karstedt P.: Zur Sociologie der Bibliothekstypen. Gl. 26.
[31] Kunze H.: Landesbibliotheken gestern, heute und morgen. V: Sächsische Landesbibliothek Dresden 1556—1956. Dresden 1956, str. 1.
[32] Gl. 26, Str. 73.
[33] Schmidt W.:	Offene Buchbestände in Universalbibliotheken. V: Aktuelle Probleme der Bibliotheksverwaltung. Wiesbaden 1966, str. 134. — Avtor imenuje grupne knjige tiste, katerih vsebina je toliko splošna, da bo vedno vzbudila zanimanje večje ali manjše skupine bralcev.
[34] Neubauer R. W.: Brauchen Bibliotheken sozial-empirische Grundlagenforschung? ZfBB (1970) 2, str. 112—117.
[35] Studying the Community. B. k. 1960.
[36] Minimum standards for public library systems, 1966. Chicago 1967.
[37] Report of the Committee on libraries. Reprint. London 1968. Parry-Report ima v dodatku pet obsežnih socialno empiričnih analiz.
[38] Foskett D. J.: Information service in libraries. 1958, str. 1. — Po članku Ernestus H.: Auf dem Wege zum Auskunftsdienst. V: Die öffentliche Bibliothek. Berlin 1968.
[39] Eliot T. S.: Beiträge zum Begriff der Kultur. Berlin & Frankfurt/M 1945, str. 37. — Po članku Thun H. P.: At Your Fingertip! BuB (1970) 2/3, str. 63—71.
[40] Chandler G.: Libraries in the modern world. Oxford 1965, str. 30.
[41] Thun H. P.: At your fingertip! Auskunfts- und Informationsdienst bei uns noch Entwicklungsland. BuB (1970) 2/3, str. 63—71.
[42] Gl. 40. Chandler pravi, da so zaradi nerazvitosti javnih knjižnic nastajale v mnogih deželah knjižnice, katerim je bila osnovna naloga zbiranje domoznanskega materiala.
3	— Knjižnica
33
[43] Minimum standarda za narodne biblioteke. Zajednica biblioteka (1970) 1, str. 48—64.
[44] IFLA communications (1959) str. 191.
[45] Minimum standards for public library systems, 1906. Addenda 1967. Chicago 1967.
[46] Gl. 43.
[47] Gl. 45.
[48] Gl. 45.
[49] Grundlagen für die bibliothekarische Regionalplanung. Wiesbaden 1966, str. 19.
[50] Howe J. A.: Neues Büchereigesetz für England. BuB (1964), str. 213.
[51] Kluth R.: Bibliotheks-, Betriebs- und Personalstruktur. BuB (1967) 5, str. 286.
[52] Birkelung P.: Bibliothekarische Kooperation in Skandinawien. ZfBB (1969) 5/6, str. 321—330.
[53] Kunze H.: Grundzüge der Bibliothekslehre. 3. Ausg. Leipzig 1969, str. 31.
[54] Nörrenberg C.: Die Volksbibliothek; ihre Aufgabe und ihre Reform. 2. Abdr. Kiel 1896, str. 5.
[55] Leyh G.: Die wissenschaftliche Stadtbibliothek. Tübingen 1929, str. 20.
[56] Braun W.: Die Studienbücherei. V: Aus dem Volksbücherei wesen der Gegenwart. Stettin 1930, str. 15—24.
[57] Morze A. von: Wird es eine öffentliche Bücherei von morgen geben? V: Die öffentliche Bibliothek. Berlin 1968, str. 60.
[58] Meyer H.: über die Namen wissenschaftlicher Bibliotheken. V: In libro humanitas. Stuttgart 1962.
[59] Süberkrüb H.: Auftrag und Zukunft der öffentlichen Bibliothek. BuB (1968) 1, str. 14.
[60] Nitze A.: Die Rechtstellung der wissenschaftlichen Bibliotheken. Berlin 1967. (Schriften zum öffentlichen Recht, 67.)
[61] Schmidt W.: Offene Buchbestände in Universalbibliotheken. V: Aktuelle Probleme der Bibliotheksverwaltung. Wiesbaden 1966, str. 125, sl.
[62] Waas A.: Volkstümliche und wissenschaftliche Bibliothek. ZfB (1926) str. 476—478.
[63] Lexh G.: Randbemerkungen zum volkstümlichen Bibliothekswesen. ZfB (1927) str. 273—288.
[64] Busch J.: Die wissenschaftliche Bibliothek heute und morgen. ZfBB (1964) str. 282.
[65] Novak V.: Problemi pokrajinskih študijskih knjižnic Slovenije. Knjižnica (1969) str. 17.
[66] Kunze H.: Grundzüge der Bibliothekslehre. 3. Aufl. Leipzig 1969, str. 35—36.
[67] Handbuch der Bibliothekswissenschaft. Bd 2. (Poročilo.) ZfBB 1963, str. 270.
[68] Mayerhofer J.:	Ausbauplan	der	österreichischen Bibliotheken.
Wien 1965.
[69] Liebaers H.: Towards an European librarianship? Reflexions .. . Libri (1958) 8, str. 66—75.
[70] The library which serves only the literate who request service is failing to meet its responsibilities just as surely as the one which provides too few books or makes do with ill-trained staff. — Minimum standards for public library systems, 1966. Chicago 1967, str. 9—10.
[71] Gl. 68.
[72] Gl. 21 in 37.
[73] Das Bibliothekswesen in der Tschechoslowakei. Praha 1958, str. 26.
[74] Swigchem P. J. van: De Nederlandes openbare bibliotheken en hun boekenbezit. S-Gravenhage 1966. Citirano po: Klotzbücher A.: Formen der Integration und Zentralisation der wiss. Stadtbibi. u. der Öffentlichen Bücherei. Köln 1969, str. 110. (Arbeiten aus dem Bibliothekar Lehrinstitut des Landes Nordrhein-Westfalen, 33.)
[75] Massiczek A.: Um die Zukunft unserer Bibliotheken. Biblos (1970) 1, str. 17—18. In einem Land, in dem das Bibliothekswesen wie vor 80 Jahren auf die Benützung durch eine kleine Bildungselite zugeschnitten ist und die Bibliothekare sich vor allem als Sachwalter dieser Minorität begreifen, darf nicht erwartet werden, dass der Bildungsstand der Bevölkerung besonders hoch ist. Die Folgen einer solche Bildungspolitik müssen sich immer stärker auf allen Gebieten einschliesslich der Wirtschaft auswirken.
[76] Klotzbücher A.: Formen der Integration und Zentralisation der wissenschaftlichen Stadtbibliothek und der öffentlichen Bücherei. Köln 1969, str. 75. (Arbeiten aus dem Bibliothekar-Lehrinstitut des Landes Nordrhein-West-falen, 33.)
[77] Gl. 75.
[78] Klotzbücher A.: Probleme eines einheitlichen städtischen Bibliothekssystems in Deutschland. Libri (1969) str. 1—16.
[79] Gl. 75, str. 91.
[80] Gl. 75, str. 92.
[81] Kržičnik E.: Poskusi projekcije dolgoročnega razvoja SRS. Teorija in praksa (1969) 10, str. 1448—1449.
[82] Das Depot Legal. ZiBB (1966) str. 36.
[83] Mayerhofer J.: Betriebswissenschaftliche Untersuchungen in österreichischen Bibliotheken. ZfB (1968) 3, str. 129—140.
[84] Rojnič M.: O naučnim bibliotekama. V: Prvi kongres bibliotekara FNR Jugoslavije, Ljubljana 1949. Beograd 1950, str. 61.
DODATNA LITERATURA
Burgemeister B.: Universalbibliothek, Speicherbibüothek, Bibliothekssystem. ZfB (1970) 5, str. 268—272.
The Danish public libraries act, 1964. Copenhagen 1965.
The Danish standards for boockstocks and accessions.
Reprint from Scandinavian public library quarterly (1969) Vol. 2. No. 2. Joerden R.: Wesen und Aufgaben öffentlicher Büchereien — Bibliotheken. BuB (1964) str. 149—156.
Kannila H.: A General view of Scandinavian public libraries. Scandinavian public library quarterly (1968) 1, str. 2—23.
Kommunale öffentliche Bücherei. Köln 1964.
Marks E.: Zur Diskussion über territoriale und fachliche Bibliotheksnetze im einheitliche Bibliothekssystem. ZfB (1970), 2, str. 80—86.
Mevissen W.: Aufgaben, Organisation und Methoden der Bibliothek, BuB (1968) Str. 195—203.
Neubauer K. W.: Benutzerforschung und Betriebswirtschaft als notwendige Hilfe für die Bibliotheksorganisation. ZfBB (1970), 4/5, str. 308—321.
Rationalisierung der öffentlichen Büchereien Dänemarks. Wiesbaden 1967. Schwarz G.: Die Speicherung wenig benutzter Bibliotheks bestände in der DDR. Versuch einer Konzeption. ZfB (1969) 9, str. 510—513.
Süberkrüb H.: Auftrag und Zukunft der öffentlichen Bibliothek. 1968, str. 14—27.
Tröger S.: Die Geschichte der Zentralstelle für wissenschaftliche Altbestände. ZfB (1966) 7, str. 415—425.
Zwischen Bücherei und Bibliothek. Bremen 1969.
UDK 027.7
VLOGA VISOKOŠOLSKIH KNJIŽNIC Jaro Dolar
I
V	burnem razvoju znanosti, ki nas vsak dan preseneča z novimi dognanji, lahko govorimo o dveh na videz popolnoma protislovnih tokovih. Vedno drobnejša specializacija priča o velikem diferenciacij -skem procesu na eni strani, na drugi pa zajema našo vednost o človeku in svetu proces vedno širše integracije.
Če je bila pred leti usmerjena naša pozornost predvsem na znanstveno specializacijo in na ozko opredeljene stroke, ki smo jim z inštituti in knjižnicami skušali ustvariti čim ugodnejše pogoje za neovirano delo, so se v zadnjem času v znanstvenem svetu pojavila nova prizadevanja po povezovanju in morda celo po združevanju. Med načrti za reformiranje izobrazbe se vedno pogosteje pojavlja tudi geslo o enotni univerzi.
Sicer pa si diferenciacijski in integracijski procesi v znanosti nikakor ne nasprotujejo, kot bi sodili na prvi pogled. Prav omejevanje na vedno ožja strokovna področja terja od specialista vedno popolnejše poznavanje osnov v sosednih, mejnih znanostih. »Hibridizacija« — križanje, kakor N. I. Tjulina1 imenuje ta pojav, je pri sodobnem specialistu po nekaterih sodbah že tako napredovala, da v 21. stol. lahko pričakujemo že pravo novo renesanso, ko bodo prevladovali enciklopedični univerzalni znanstveniki nad ozkimi specialisti polpretekle dobe.
Že preprost primer lahko tudi nam laikom take težnje zelo jasno ponazori. Za specializiranega arhitekta-urbanista prav gotovo ne zadostuje več njegovo znanje iz njegove ozke stroke — arhitekture. Če bo hotel zadostiti zahtevam, ki jih postavlja življenje sredi izredno zapletenih medsebojnih odnosov in če bo hotel nove stavbe ne samo estetsko in stilno vključiti v že dano okolje, skratka, če bo hotel olepšati in olajšati sožitje posameznikov v mestnem mravljišču, se bo moral temeljito poglobiti še v umetnostno zgodovino, sociologijo in ne nazadnje v psihologijo. Da bo moral poznati osnovne zdravstvene pogoje in potrebe po kulturi in zabavi, se nam zdi danes že samo po sebi umevno. (Za zdaj samo mimogrede: Bo moral to svoje znanje črpati iz petih ali celo šestih knjižnic?)
O tem so posebno zgovorne analize, ki so jih naredili knjižnični delavci v Angliji in Sovjetski zvezi. Tako so v Angliji ugotovili, da zajemajo knjižna naročila iz bralčeve stroke komaj polovico vse izposoje
v znanstvenih knjižnicah, vse drugo so naročila iz mejnih (sosednih) znanosti. Tudi analiza, ki so jo naredili v Javni knjižnici Saltykova ščedrina, kaže, da 50 % bralcev (za razliko od angleškega testa, ki zajema knjižna naročila) zahteva literaturo mejnih znanosti, kar predstavlja več kakor 30 % vseh knjižnih naročil (torej tudi neznanstvenih).
Povsem razumljivo je torej, da nobeden izmed obeh znanstvenih knjižničnih tipov, niti dosedanja univerzalna, še manj pa specialna knjižnica ne more v celoti zadovoljiti zahtev, ki jih nanjo postavlja današnji znanstvenik. In vendar bodo morale znanstvene knjižnice v bodoče prav gotovo še mnogo bolj kakor doslej služiti kot informacijski vir za pouk in raziskovalno delo.
O	novi vlogi knjižnic bibliotekarji v svetu že zelo konkretno razmišljajo. Stephen McCarthy2 je v svojem referatu o vlogi nacionalnih in visokošolskih knjižnic pri znanstvenem napredku in pri vzgoji nanizal nekaj priporočil, ki utegnejo biti zanimiva tudi za nas.
1. Predvsem se zavzema za znanstveno poslovno upravljanje knjižnic s podrobno analizo delovnih procesov in z natančno analizo odnosov med stroški in dobičkom, se pravi, med stroški in koristjo, ki jo je mogoče ob vlaganju pričakovati. Da je treba razvoj trdno načrtovati, se razume samo po sebi.
2. Poleg rokopisov in tiskanega gradiva, ki bo slej ko prej glavno področje zbiranja, spada v znanstveno knjižnico vse, kar služi znanstveni informaciji: gramofonske plošče, magnetofonski trakovi, diafilmi in vsa avdiovizualna sredstva tja do knjig v filmskih kasetah, ki jih je mogoče brati z domačega televizorja. Vsi ti novi nosilci informacij so tesno povezani s knjižnim gradivom, brez katerega nimajo pravega pomena.
3. Mednarodno sodelovanje na področju bibliografske službe naj bi se še poglobilo. S tako službo, ki bi ji bili na razpolago podatki iz drugih držav, bi se sprostile mnoge sile, ki jih po knjižnicah zaposluje katalogizacija. Te sile bi se lahko posvetile vedno zahtevnejši skrbi za bralca.
4. Skrb za bralca bo z vsakim dnem važnejša. Bralec namreč ne sme biti več prepuščen samemu sebi med katalogi, ki jih ne obvlada. Lotiti se bomo morali temeljitih raziskav o bralčevih željah in navadah.
5. Razviti je treba povsem nove oblike pri postavljanju fondov, razporeditvi katalogov in pri delu z bralci, oblike, ki bodo bolj kot doslej upoštevale bralčeve želje in njegovo izobrazbeno raven.
6. Posebno poglavje je avtomatizacija, ki naj prihrani čim več nepotrebnega rutinskega dela. Zanimivo pa je, da je prav Amerikanec McCarthy glede uvedbe computerjev v knjižnice zelo skeptičen. Trdi namreč, da computer ji še zdaleč niso izpolnili pričakovanj, ki so jih vanje polagali. Najbrž bo treba, pravi McCarthy, še kar precej časa počakati, da se bo tako draga investicija izplačala. Prav pa je, če posebno bogate ustanove eksperimentirajo naprej. Seveda pa je treba vso mogočo avtomatizacijo nemudoma uvesti.
7. Sodelovanje knjižnic je še vedno preveč primitivno. McCarthy sodi, da bo pritisk tistih faktorjev, ki financirajo knjižnice, na bibliotekarje tako močan, da bodo morali najti nove in boljše metode, ki ne bodo tako okorne in dolgotrajne. (Zanimivo je, da tudi v Ameriki silijo prav financerji k čim tesnejšemu sodelovanju.) Med raznimi projekti omenja McCarthy sistem 3-R v New Yorku — tu so povezane znanstvene in javne knjižnice v celoto, ki preko nekakšnih svetov omogoča naglo medknjižnično izposojo, fotoslužbe, bibliografske informacije, katalogizacijo in razvijanje knjižnih fondov v vsej regiji (ki po številu prebivalstva zajema pol Jugoslavije). Podobno je tudi z National Library of Medicine in National Library of Agriculture. Ena kakor druga objema vso državo in povezuje univerzitetne knjižnice med seboj.
8. Potreben je premišljen in dobro izdelan program za ohranjevanje knjižničnega gradiva. Naloga, da se obstoječi fondi ohranijo za bodoče rodove, gotovo ni tako preprosta, predvsem pa ne tako malo pomembna, da bi jo lahko pustili vnemar. Tudi tu je združevanje vseh faktorjev, ki lahko pomagajo ne le z znanstvenim raziskovanjem, ampak tudi z znatnimi sredstvi, nujno potrebno.
9. Posebno važna je izobrazba kadrov, ki bodo ne več po tradicionalni poti, ampak po sodobnih metodah usposobljeni za naloge, ki jih v novem času čakajo. McCarthy zahteva dobro izobražen in izkušen upravni aparat, skupino sistemskih analitikov, programerjev in ne nazadnje ljudi, ki bodo znali »krmiti« computerje, če jih bo mogoče uvesti. Tudi informacijske specialiste, delavce, ki bodo znali pomagati bralcem pri uporabi knjižničnega gradiva in celo specialiste za množična občila, oziroma za nosilce informacij, je treba na novo vzgojiti.
10. Za vse to je potreben znanstveno utemeljen raziskovalni in razvojni program. Dognanja in izsledke takega raziskovalnega dela pa je treba v praksi tudi preizkušati in, če se obnesejo, uresničiti.
Zavedam se, da McCarthyjeve zahteve niso povsem nove. Njegova zasluga je morda bolj v tem, da jih je strnil in poglobil ter izdelal, kot v tem, da jih je na novo postavil. Navedel sem jih samo zato, da opozorim na velikopoteznost in na obsežnost nalog, ki čakajo velike znanstvene in javne knjižnice. Pri tem se mi nehote postavlja vprašanje, kako velike bodo morale biti knjižnice pri nas, če se bodo hotele lotiti tako obsežnih nalog.
II
Če se po tej viziji bibliotekarstva v prihodnosti vrnemo na domača tla, se bomo najprej srečali z bremenom zgodovinskega razvoja. NUK bo čez štiri leta dvesto let stara, če pa upoštevamo, da segajo prizadevanja za javno znanstveno knjižnico tja do samega Trubarja, lahko govorimo celo o štiristoletni tradiciji. To ima svoje dobre pa tudi senčne strani. Medtem ko so njeni fondi v glavnem zelo organsko rasli in se je v tem času zbralo v njenih skladiščih nekaj izrednih, posebno starih dragocenosti, zahteva prilagoditev na novo knjižnično organizacijo in prakso knjižničnega dela, ki je za mlade knjižnice nekaj samo
po sebi umevnega, v stari knjižnici, kakor je naša, velike napore, saj je treba strukturo same knjižnice iz temeljev izpremeniti, morda pa tudi premagati odpor že ustaljenih nazorov in navad. Vse to bo treba upoštevati, če bomo hoteli govoriti o modernizaciji knjižnice.
Zanimivo je, da je že deset let po ustanovitvi — leta 1784 — A. T. Linhart predlagal združitev nič manj kakor 13 knjižnic v eno, ker se je že tedaj zavedal, da le taka velika knjižnica lahko služi znanstveniku, ki se mu zaradi splošnih in mejnih strok ni treba prebijati skozi množico dislociranih, morda tudi različno urejenih knjižnih fondov in katalogov. Čeprav so tedaj tri zelo bogate knjižnice (semeniška, frančiškanska in turjaška) ostale zunaj tega sklopa, so združeni fondi ostalih knjižnic, ki so se jim pridružile še nekatere druge, predvsem pa razni darovi in volila, osnova današnje NUK.
Razumljivo je, da je ob ustanovitvi univerze ta knjižnica, ki je z uvedbo obveznih primerkov (že od 1807, 1810 in 1919) ter s posebno zavzetostjo njenih knjižničarjev postala najprej de facto, od 1945 pa tudi de jure slovenska nacionalka, prevzela tudi vlogo univerzitetne knjižnice, saj je bila najbogatejša in strokovno najbolj urejena. Tedaj se je govorilo samo o eni knjižnici, ki naj bi služila celotni univerzi, njenim učiteljem in njenim študentom.
V	teku 50 let njenega obstoja pa so nekatere, sprva majhne priročne knjižnice ob stolicah, v inštitutih in na fakultetah precej narasle in se povsem samostojno razvijale. Ustanovljena je bila vrsta knjižnic, ki s centralno knjižnico niso imele skoraj nobene zveze več.
Vzrokov za tak razvoj je bilo mnogo: velika avtonomija posameznih fakultet in inštitutov, precejšnja, vsekakor relativna dislociranost univerzitetnih objektov, predvsem pa ločeno, ter po bogastvu in uvidevnosti različnih financerjev zelo različno financiranje. V veliki meri pa je pri taki delitvi odločala želja imeti knjige iz svoje stroke čim bliže in čim bolj pri rokah, po možnosti v isti ali vsaj sosednji sobi, da je mogoče celo med seminarsko vajo ali predavanjem stopiti po knjigo.
Take manjše knjižnice so imele tudi mnogo drugih prednosti pred neosebno in kljub tovarniškemu tekočemu traku (morda celo prav zaradi njega?) prepočasi delujočo centralno univerzitetno knjižnico. V seminarske ali inštitutske knjižnice pritekajo knjige postopoma, so lahko sproti obdelane in tako rekoč že drugi dan profesorju na voljo; dostikrat so s prostim pristopom laže dosegljive, glede izposojevalnih rokov niso in proti svojemu predstojniku niti ne morejo biti preveč stroge. Ker je knjig včasih le malo, tudi bibliotekarska obdelava ni tako važna, saj se najde knjiga na polici tudi brez kataloga. Na drugi strani pa je vsaj po mnenju specializiranih knjižničarjev njena strokovna klasifikacija — morebiti s profesorjevo pomočjo — zanesljivejša in točnejša.
Današnji položaj knjižnic na naši univerzi kaže dokaj raznolično sliko, ki pa nikakor ni rezultat nekega smotrnega in premišljenega načrta, ampak priča o slučajni, bujni in nekontrolirani rasti. Centralna univerzitetna knjižnica in vse druge univerzne knjižnice imajo skupaj
kak milijon in pol do milijon in tri četrt obdelanih in neobdelanih zvezkov. (Od tega NUK nekaj več kakor polovico.) V enem letu nabavijo več kakor 50 tisoč knjig (tudi tu NUK nekaj več kakor polovico, ker dobiva obvezne primerke iz vse Jugoslavije brezplačno). Letni proračun (funkcionalni in osebni izdatki) znaša nekaj več kakor dva in pol milijona dinarjev pri NUK, pri vseh drugih pa kakih 5 milijonov. Razmerje je torej 1 : 2 v prid manjšim knjižnicam. Nekatere izmed univerznih knjižnic imajo vse potrebne kataloge (abecedni imenski, geselski in sistematski po UDK), nekatere pa so s katalogizacijo komaj na začetku. Nekaj knjižnic sploh ne vodi statistične evidence obiska in izposoje, nekatere pa le približno. Vseskozi pa lahko govorimo o veliki prostorski stiski in o pomanjkanju izšolanih kadrov.
Osnovna vprašanja, ki se jih mora lotiti sistemsko reševanje knjižničnih problemov na univerzi, so sledeča:
1. Ali je današnja ureditev smotrna, ekonomična in ali daje ustrezna jamstva za uspešno raziskovalno in vzgojno delo?
2. Kakšni bi morali biti odnosi med centralno univerzitetno knjižnico na eni in drugimi univerznimi knjižnicami na drugi strani?
1. Prepričan sem, da neekonomičnost današnje ureditve ni zgolj v dragi in nesmotrni nabavi dvojnic in trojnic, ki so posebno pogoste v mejnih znanostih in priročnikih, saj so včasih dvojnice in trojnice ter sploh večkratni izvodi nujno potrebni. Neekonomično je celotno poslovanje, ki mora zajeti vsako izmed teh knjižnic tudi v najbolj podrobnih delih kot so: tehnični posli pri nabavi, dopisovanje z dobavitelji, posebno urgence doma in v inozemstvu, da ne govorimo o izgubi časa, ko se ista knjiga na več mestih hkrati katalogizira. Knjižničar neke manjše knjižnice mora kljub morda višji izobrazbi opravljati rnnogo del, ki jih v večjih knjižnicah lahko opravi manj šolan, a bolj rutiniran človek (lepljenje etiket, označevanje lastništva, administrativni posli pri izposojanju in izterjevanju itd.). Seveda pa ,ne smemo izgubiti z vida, da je tudi stanje v sedanji centralni univerzitetni knjižnici nevzdržno. Neskončno dolga obdelava, ki daje knjigo uporabniku na razpolago šele tedaj, ko je morda knjiga že izgubila svojo aktualnost, je zlo, proti kateremu se danes z večjim ali manjšim uspehom borijo vse velike knjižnice na svetu. Tudi nedostopnost vskladiščenih fondov je negativna stran take velike knjižnice. Kar je prav za javne knjižnice, bi moralo biti še bolj prav za znanstvene knjižnice, kjer bi morala biti znanstveniku, ki »brska« med knjigami, vsaj najaktualnejša literatura dostopna v prostem pristopu.
2. Čeprav ljubljanska univerza ni edina, kjer vezi med raznimi knjižnicami niso kdo ve kako trdne, ali pa jih sploh ni, je treba priznati, da se slabosti takega sistema v svetu vedno bolj zavedajo in da je že gradnja modernih univerz prilagojena načelom čim bolj enotnega, združenega univerzitetnega študija. (Npr. univerzitetno mesto v Brightonu — Sussex university — kjer stoji centralna knjižnica nekako na sredi univerzitetnih poslopij in je do nje od povsod približno enako daleč. Nekaj podobnega je tudi nova univerzitetna knjižnica
v Marburgu6 sredi med novimi stavbami filozofske fakultete. Da omenimo samo dve izmed mnogih.)
III
Glede odnosov med centralno univerzitetno in drugimi univeranimi knjižnicami je gotovo zelo poučna primerjava z rešitvami, ki so jih našli drugod.3 4 Naše stanje je še najbolj podobno položaju v Avstriji in Zahodni Nemčiji, deloma tudi v Italiji, Španiji in Skandinaviji. V vseh teh deželah imajo stare in dobro organizirane področne ali sekcij-ske knjižnice, ki jim stoji na čelu kak profesor. Ta ima popolno jurisdikcijo nad tako knjižnico, ki ima svoj lastni, od proračuna univerzitetne knjižnice neodvisni proračun. Tu se dogaja, da so proračuni teh manjših knjižnic po štirikrat večji od proračuna centralne univerzitetne knjižnice. Izposoja je namenjena samo članom tistega inštituta, seminarja ali fakultete, pri kateri je omenjena knjižnica. Dogaja se celo, da je niti študentje, ki nekako k njej »spadajo«, ne morejo uporabljati. Skratka skoraj natanko tako kakor pri nas.
Toda pri tem opisu seveda ne smemo mimo ostrih kritik, ki jih je tak položaj deležen prav v teh deželah. V Stockholmu so na primer v zadnjih dveh letih s sklepi parlamenta (zadnji 1. 7. 1969) pridružili osebje Knjižnice za humanistične vede, Slovanske knjižnice, Knjižnice iberoameriškega inštituta in Knjižnice za družbene vede stockholmski Kraljevski knjižnici, ki podobno kot pri nas služi kot nacionalka in univerzitetna knjižnica. Taki integracijski procesi so seveda povsod, kjer je tradicija močna, precej boleči in zvezani z velikimi težavami. Da so nove univerze, ki jih gradijo ne le v Nemčiji, ampak tudi drugod po svetu, ne le glede novih univerzitetnih usmeritev, ampak tudi glede knjižnic enotne, sem že omenil.
Drugačen kakor v teh deželah je bil razvoj v Franciji. Ker je večina francoskih univerzitetnih knjižnic zaživela zelo pozno in je že od leta 1855 veljal odlok o fuziji akademskih knjižnic in so že 1885 uradno ugotovili, da so »knjižnice ena izmed skupnih služb, s katerimi se naj fakultete nekega centra združujejo in med seboj zbližajo«, združevanje knjižnic ni nerešljiv problem. Odločilno seveda je, da so vse podrejene skupni direkciji in ministrstvu za vzgojo, tako da je bilo mogoče npr. v Bordeauxu storiti nekaj nezaslišanega: kombinirati novo zgrajeno Knjižnico za naravoslovje z javno knjižnico (bibliotheque de pret) (da bo pohujšanje popolno, naj citiram K. W. Humphreysa,5 ki navaja podoben status tudi za univerzitetne knjižnice v Kielu, Halleju, Lausan-ni in Ženevi). V Franciji so se od leta 1960 začela nova reformna prizadevanja, ki, kot smo slišali v Moskvi, še zdaj niso zaključena. Na eni strani upoštevajo, da so se nekatere univerzitetne stavbe razselile v različne predele mesta, na drugi strani pa je Centralna univerzitetna knjižnica odgovorna za vse oddelčne knjižnice, čeprav se knjižnice načeloma selijo obenem s profesorji in študenti. Katalogi so enotni, v inventarni knjigi se zabeleži samo znak oddelka ali sekcije, kamor se je knjiga preselila. Vse gre po točnem načrtu, ki obsega tudi po-
drobna navodila, po katerih je zagotovljena trajna povezava z razseljenimi knjižnicami.
Ta reforma zahteva precejšnja sredstva, predvsem pa enotno, dogovorjeno in premišljeno politiko vseh bibliotek s skupnim programom nabav in uporabe fondov. Ta povezava gre celo tako daleč, da se načrtuje celo centralna knjižnica za celo regijo (v Franciji je predvidenih 7 ali 8 takih regij, ki niso odvisne od upravne razdelitve). Tu je nekakšen literarni arhiv, informativni in raziskovalni center z mnogimi skupnimi službami.
Angleške in ameriške univerzitetne knjižnice obsegajo vse fakultete in področne zbirke, tudi če so zunaj centralne knjižnične zgradbe. Angleži so prepričani, da je v tem neko jamstvo iztehtanega razvoja med posameznimi znanostmi. Drugo prednost tega sistema vidijo v tem, da te knjižnice ali bolje knjižnične oddelke lahko uporabljajo bralci vseh področij. Posebno pomembno pa se jim zdi, da lahko govori vodja centralne knjižnice v imenu vseh znanosti in njihovih potreb po literaturi. Koordinacija nabav je tu sama po sebi umevna.
IV
Ko se po tem sprehodu po svetu zopet vrnemo na domače področje, prihajamo seveda v precejšnjo zadrego. Naše knjižnice na univerzi neprestano rastejo, verjetnost pa, da bi v bližnji prihodnosti lahko za vsako izmed njih zagotovili nove prostore, je majhna. Najbrž se bo tudi tu treba nasloniti na prakso drugod, kjer imamo poleg centralne univerzitetne knjižnice samo še posebno tehnično in po navadi tudi medicinsko knjižnico. To sta knjižnici, kjer je vprašanje mejnih znanosti še najbolj ostro opredeljeno in je poseganje v druge znanosti morda še najmanj pogosto, čeprav bi bilo seveda drzno trditi, da ga ni, ali da ne predstavlja prav nobenega problema.
Knjižnice na fakultetah pa s svojo razdrobljenostjo in pomanjkanjem prostora kdaj pa kdaj pretijo pregnati študente iz predavalnic. Ker se posebno humanistične knjige pravzaprav ne starajo, je treba manj uporabljane knjige izločevati in vendarle hraniti. Vprašanje je seveda kje. Zdi se, da nas bo prostorska stiska prav kmalu prisilila, da omejimo rast teh majhnih pa tudi večjih in velikih knjižnic. Mednarodne norme in predlogi se vrtijo med 300 in 3000 knjigami. Tako vsaj govori teorija. V praksi pa zadevajo reformatorji prav na tem področju na težko premagljive ovire, saj je celo v Vzhodni Nemčiji7 tu med teorijo in morda celo predpisom vrzel, ki je ni lahko zapolniti.
Če bi se pa morali orientirati na centralno univerzitetno knjižnico, bi morala ta odpraviti prav tiste svoje nedostatke, zaradi katerih je postala za profesorja in študenta marsikje že nemikavna in zaradi katerih so manjše knjižnice na univerzah tako hitro rasle. Morala bi, kot predlaga McCarthy, kritično premotriti in revidirati svoj skladiščni način postavljanja knjig, pospešiti obdelavo knjižnega fonda in modernizirati svojo informacijsko službo.
Tudi izkušnje naših posebnih zbirk kažejo, da je postavitev po strokah, morda po večjih strokovnih področjih, za bralca ugodna, na drugi strani pa taka strokovna področja omogočajo tudi za izposojevalca temeljitejše poznavanje fondov, ki jih lahko bralcu svetuje in ponuja. Razumljivo, je, da je tak fond, ki bi moral stati okoli ne prevelike čitalnice, lahko samo številčno omejen. Velik del fonda bo treba vsekakor tudi poslej vskladiščevati, morda celo zunaj knjižnične stavbe.
Tekoči trak, kakor imenujemo obdelavo knjig v nekaterih velikih knjižnicah, je prišel na naše področje iz industrije in je bil najbrž žc v začetku zaradi prevelike raznoličnosti naše »surovine« in njenih »pol-produktov«, oziroma »produktov«, problematičen. Danes ga korigirajo z referentskim sistemom, deloma pa ga sploh opuščajo in se poslužujejo tudi v znanstvenih knjižnicah ponekod že naročenih kartotečnih setov.
V	informacijski službi smo najbrž še najbolj na začetku. Preveč nam je bila doslej važna knjiga in premalo človek, ki mu je ta knjiga namenjena. Sodobnejši prijemi zahtevajo več in bolje izobraženih kadrov, vse skupaj pa seveda mnogo več sredstev.
In če ob koncu omenim še vlogo nacionalke v novem času, se moram sklicevati na Tjulino, ki poudarja v tem sistemu njeno koordinacijsko in povezovalno vlogo. Iz te perspektive dobiva njena naloga kot republiška matična knjižnica nove strokovne razsežnosti, ki že daleč presegajo zgolj administrativno povezovanje.
Zavedamo se, da vse to posega globoko v strukturo ne le naše knjižnice, ampak celotnega slovenskega knjižničarstva. Korak, ali bolje skok iz teorije v prakso, ne bo lahek. Poleg večjih sredstev zahteva tudi mnogo potrpežljivega prepričevanja.
Opombe
1 N. J. Tjulina: Nationalbibliothek und wissenschaftlicher Fortschritt (Referat v sekciji za nacionalne in univerzitetne biblioteke na 36. zasedanju FIAB septembra 1970 v Moskvi). Citiram po nemškem prevodu, ker mi ruski original še ni na razpolago.
2 Stephen McCarthy: Die Rolle der National- und Hochschulbibliotheken im. wissenschaftlichen Fortschritt und in der Erziehung (Referat v sekciji za nacionalne in univerzitetne biblioteke na 36. zasedanju FIAB septembra 1970 v Moskvi). Citiram po nemškem prevodu, ker mi angleški original še ni na razpolago.
3 University Grants Committee: Report of the Committee on Libraries. London H. M. S. O. 1967 (Parry Report).
4 Empfehlungen des Wissenschaftsrates zum Aufbau der wissenschaftlichen Einrichtungen. Teil II. Wissenschaftliche Bibliotheken. (Köln — Marienburg) 1964.
5 K. W. Humphreys: The Position of University Libraries in the Overal Library System of a Country (Referat v podsekciji univerzitetnih bibliotek na 36. zasedanju FIAB septembra 1970 v Moskvi).
6 Wolf Haenisch: Die neue Universitätsbibliothek. Alma Mater Philipina. Sommersemester 1968. Str. 3.
^ Deutscher Bibliotheksverband: Die dritte Hochschulreform und ihre Auswirkungen an das Bibliotheks- und Informationswesen an den Universitäten und Hochschulen der DDR. IFLA/FIAB Section National and University Libraries. Moscau. September 1970.
Ker mi je zadnje navedeno delo prišlo v roke, ko je bil članek, ki ne more biti drugega kot preliminirano poročilo in osnova za diskusijo, že napisan, naj ob koncu navedem še nekaj citatov iz njega. Ti namreč jasno označujejo način, kako se to vprašanje rešuje v Vzhodni Nemčiji.
V	komentarju k Navodilu št. 22/69 ministrstva za visoke in strokovne šole govorijo dr. Ingeborg Goltdammer, Eberhard Kabus in dr. Gerhard Schwarz »o uporabi principa koncentracije, ki se izraža v združitvi vseh na visokošolskem področju pričujočih personalnih, materialnih in finančnih bibliotečnih in informacijskih kapacitet v rokah knjižničnega vodstva, kar omogoča ekonomično uporabo sredstev in preprečuje drobljenje bibliotekarskega in informacijskega potenciala; o poenostavitvi storitvene strukture z izgradnjo podružnic centralne visokošolske knjižnice za posamezne ali za več sekcij oziroma strokovnih področij; o integraciji bibliotečnih in informacijskih sistemov na posameznih visokih šolah z drugimi teritorialnimi ali strokovnimi delnimi sistemi v bibliotekarstvu in znanstveno-tehnični ter družbeno-znanstveni informaciji«. Poudarja pa se, da se to ne da opraviti brez temeljitih pripravljalnih del.
UDK 389.6:027.7
STANDARDI UNIVERZNIH KNJIŽNIC
Miša Sepe
Pred malo manj kot letom dni je izvršni odbor Društva bibliotekarjev Slovenije sklenil, da bo pripravil standarde za vse tipe knjižnic. Takrat se še nismo v celoti zavedali, kako težke naloge se lotevamo. Letos, leto dni po tem sklepu, je jasno, da dokončnih standardov ne moremo izdelati, dokler ne rešimo nekaterih ključnih vprašanj našega bibliotekarstva.
Zdi se mi, da bo najteže pripraviti standarde za univerzne knjižnice. Te so med vsemi knjižnicami najbolj raznovrstne ne samo po velikosti, temveč tudi po organizaciji in strokovni ureditvi. Poleg knjižnic, ki so odlično organizirane in delajo po najmodernejših bibliotekarskih načelih, najdemo na ljubljanski univerzi tudi take, ki poslujejo z neurejeno inventarno knjigo in brez abecednega imenskega kataloga.
Za ilustracijo naj navedem nekaj podatkov iz analize, ki sem jo izdelala lani po podatkih za leto 1968. Na ljubljanski univerzi je 42 knjižnic. Poleg Narodne in univerzitetne knjižnice in Centralne tehniške knjižnice, ki imata med univerznimi knjižnicami poseben položaj, je na univerzi še 40 knjižnic, ki so razporejene takole;
Filozofska fakulteta:	16	knjižnic,	156	000	knjižnih	zvezkov
Pravna fakulteta:	3	knjižnice,	86	000	knjižnih	zvezkov
Fakulteta za naravoslovje
in tehnologijo:	8	knjižnic,	84	000	knjižnih	zvezkov
Univerzni inštituti:	2	knjižnici,	70	000	knjižnih	zvezkov
Medicinska fakulteta:	1	knjižnica,	65 000	knjižnih	zvezkov
Ekonomska fakulteta:	1	knjižnica,	63 000	knjižnih	zvezkov
Biotehniška fakulteta:	1	knjižnica,	41 000	knjižnih	zvezkov
Fakulteta za arhitekturo,
gradbeništvo in geodezijo:	6	knjižnic,	25 000	knjižnih	zvezkov
Elektrotehniška fakulteta:	1	knjižnica,	22 000	knjižnih	zvezkov
Fakulteta za strojništvo:	1	knjižnica,	11 000	knjižnih	zvezkov.
Že na prvi pogled je razvidno, da o kakšnem sistemu knjižnic na univerzi ni mogoče govoriti. Knjižnice se niso ustanavljale po naprej določenem načrtu, temveč so se razvijale, kakor je naneslo, in se drobile ali združevale glede na trenutne potrebe.
če bi hoteli izdelati standarde za univerzne knjižnice, kakršne so danes, bi morali izdelati toliko različnih standardov, kolikor je tipov knjižnic. Poleg tega želimo tudi za univerzne knjižnice izdelati takšne standarde, ki bi omogočili razvoj in upoštevali moderno koncepcijo univerze in univerzne knjižnice. Tako bo mogoče dokončno izoblikovati standarde za univerzne knjižnice šele takrat, ko bo znana nova oblika in organizacija univerznih knjižnic. Vendar se zavedamo, da moramo že zdaj urediti nekatere probleme, ki tarejo univerzne knjižnice, saj bo tako prehod k modernejšim oblikam veliko lažji.
Medtem ko se univerze v nekaterih evropskih deželah že zavedajo nove vloge knjižnic v modernem sistemu visokošolskega študija in zahtevajo od knjižnic, naj se prilagode njihovim zahtevam, se naša univerza le počasi prilagaja novim razmeram. Vse kaže, da smo pri nas bibliotekarji tisti, ki poskušamo uvajati nekatere novosti, na univerzi in fakultetah pa so kar zadovoljni s sedanjim stanjem in z nezaupanjem gledajo na vsakršno predlagano spremembo.
Prav zato je treba, da se bibliotekarji pri delu za reformo univerznih knjižnic tesno povežemo z vodilnimi organi univerze in fakultet, ker bodo tudi standardi uspešni le tedaj, če bodo rezultat sodelovanja bibliotekarskih in pedagoških delavcev. Univerzna knjižnica je nujen sestavni del pedagoškega in raziskovalnega dela univerze in bibliotekar mora enakopravno sodelovati s pedagoškimi delavci, če naj njegovo delo prinese uspeh. Nujno je torej, da dobe bibliotekarji svojega zastopnika v pedagoško znanstvenem svetu univerze kot tudi v strokovnih organih posameznih fakultet.
O številu in strukturi strokovnih delavcev v univerznih knjižnicah bi lahko rekli, da sta več ali manj slučajna. V glavnem je delavcev v knjižnicah na ljubljanski univerzi premalo, vendar so nekatere med njimi skoraj zadostno zasedene, medtem ko druge sploh nimajo strokovnega bibliotekarskega kadra. Standardov o številu strokovnih delavcev v univerzni knjižnici je v strokovni literaturi precej. V glavnem jih lahko delimo na tri skupine:
1.	Prva skupina določa število strokovnih delavcev v knjižnici po velikosti knjižne zaloge. Takšno načelo je menda veljalo tudi pri nas in na takšnem načelu temelji predlog za jugoslovanske standarde. Zdi se mi, da to načelo za naše knjižnice ne bi bilo najbolj smotrno. Če
bi računali po številu knjig v posameznih knjižnicah, bi bile nujno na boljšem knjižnice starejših fakultet ali oddelkov, kjer se je z leti nabralo že veliko knjižne zaloge, zelo malo strokovnih delavcev pa bi dobile mlajše knjižnice, kjer knjižna zaloga ni tako velika, je pa veliko bolj aktualna. Takšna standardizacija bi še spodbudila muzejske in arhivske težnje nekaterih naših knjižnic.
2. Druga skupina standardov se opira na količino opravljenega dela. To načelo je sicer zelo simpatično in ga pri izoblikovanju standardov nikakor ne smemo zanemariti, vendar bi imeli pri tem načinu težave zaradi pomankljivih podatkov o delu nekaterih knjižnic. Nekatere manjše univerzne knjižnice sploh ne vodijo evidence o obisku in izposoji, pa tudi med tistimi, ki evidenco vodijo, še zdaleč ni izenačenih kriterijev o tem, kako in kdaj naj posamezne usluge štejejo. Druga težava pri tej standardizaciji je v tem, da je treba izbrati vse pomembne elemente dela v knjižnici, vendar je treba število teh elementov omejiti, ker bi standard, ki bi temeljil na preveč elementih, spet težko dosledno uporabljali.
3. Tretja in kot kaže najbolj številna skupina standardov se opira na število študentov in pedagoškega osebja na univerzi. Posebno primeren za naše razmere se zdi ALA standard, ki določa število strokovnih delavcev v univerzni knjižnici tako, da s posebnim načinom točkovanja razlikuje posamezne kategorije uporabnikov knjižnice (študente
1.	in 2. letnika, študente 3. in 4. letnika, študente, ki pripravljajo diplomsko delo, in pedagoške delavce, ki so najbolj zahtevni in so ocenjeni z naj višjim številom točk). Ta način izračunavanja je dal pri naših univerznih knjižnicah najbolj realne rezultate. V prid tega načina je tudi, da se ozira predvsem na potrebe uporabnika.
Ker bo republiška izobraževalna skupnost v kratkem začela popravljati sistemizacijo nepedagoških delovnih mest na univerzi, bi morali izdelati predloge za ta standard takoj, pred dokončno izdelavo novih konceptov v sistemu univerznih knjižnic. Zato predlagam, da bi se število strokovnih delavcev v knjižnicah izračunavalo za vsako fakulteto kot celoto, ne glede na to, ali ima eno ali več knjižnic.
Standard o strokovnih delavcih bi moral nujno urediti še dve pereči vprašanji. Prvo vprašanje zadeva strukturo knjižničnih delavcev v univerznih knjižnicah. V večjih knjižnicah je struktura za naše razmere kar zadovoljiva, v majhnih oddelčnih knjižnicah pa so praviloma zaposleni samo bibliotekarji. Ti kot edini delavci v knjižnici opravljajo poleg strokovnega tudi vse tehnično in manualno delo, ki v nekaterih primerih celo prevlada nad strokovnim. Da je takšno postopanje s strokovnimi kadri hudo neracionalno, ni treba posebej omenjati. Drugo vprašanje, ki je v univerznih knjižnicah že dolgo boleče, je vprašanje položaja bibliotečnega delavca na univerzi in s tem v zvezi vprašanje osebnega dohodka. Bibliotekarji moramo vztrajati, naj se bibliotekar na univerzi ne enači z administrativnim osebjem, temveč naj ima v vsem enake pravice in dolžnosti kot bibliotekar v samostojni knjižnici.
Edini standard za knjižno zalogo v univerzni knjižnici so potrebe uporabnikov, ki jim je knjižnica namenjena, pri čemer je seveda raču-
nati z razpoložljivimi finančnimi sredstvi. Razumljivo je, da bodo v iskanju poti med potrebami uporabnikov in mejo, ki jo določajo finančna sredstva, imele več težav majhne knjižnice z majhnim krogom uporabnikov, medtem ko bodo večje knjižnice, ki zajemajo širše področje znanosti, svojo nabavno politiko laže usmerjale. Vendar ni pri današnjem razvoju znanosti in pri vedno večjem uveljavljanju mejnih ved nobena knjižnica sposobna nakupiti vse literature, ki jo njeni bralci potrebujejo, zato bi si morale univerzne knjižnice bolj pomagati z medknjižnično izposojo.
Za interno delo knjižnice, za obdelavo knjižnega gradiva, za način postavitve gradiva in za vrste in oblike katalogov bomo lahko postavili standarde šele tedaj, ko bodo osnovna vprašanja o organizacijskih oblikah univerznih knjižnic že rešena.
V	zvezi z delom knjižnic z bralci pa bo treba čimprej sprejeti vsaj okvirna skupna izhodišča. Nujno bi bilo, da se dogovorimo za minimalni čas, ko mora biti knjižnica odprta za bralce. Stanje, kakršno je sedaj, ko se nekatere knjižnice trudijo in so na razpolago študentom skoraj več, kot jim dopuščajo razmere, druge pa si s tem ne belijo glave, postavlja v neenakopraven položaj tako knjižničarje ene in druge vrste knjižnic kot tudi študente posameznih strok. Cimprej bo treba izdelati usklajen in enoten poslovnik za vse univerzne knjižnice, kakor tudi že omenjeno enotno zbiranje podatkov o delu knjižnic.
Tudi standarde za prostore in opremo knjižnic bomo morali sprejeti čimprej. Čeprav so prav ti v svetu že natančno izdelani in povsod priznani, se pri nas še vedno dogaja, da so novi prostori za knjižnice nefunkcionalni, oprema neprimerna itd. Ker so ti standardi že izdelani, bi bilo treba čimprej pregledati morebitne inačice in standarde predložiti univerzi in fakultetam.
Pri današnjem stanju univerznih knjižnic bi o kakšnem enotnem financiranju le težko govorili. V tem trenutku lahko sklenemo edino to, da bomo seznanili Republiško izobraževalno skupnost s sledečimi stališči: stroški za knjižnice naj bodo v rednem finančnem načrtu univerze oziroma fakultet, sredstva za knjižnico naj bodo procentualno v sorazmerju s celotnimi sredstvi univerze oziroma fakultete, osebni dohodki za strokovne delavce v knjižnicah naj se izločijo iz kvote za administrativno osebje in naj se obravnavajo podobno kot osebni dohodki pedagoškega osebja.
Izhodišča za oblikovanje standardov univerzne knjižnice v glavnem imamo, nekatera vprašanja so že precej jasna in jih bo mogoče že v kratkem rešiti, druga so še meglena in lahko le slutimo, kako jih bo treba reševati. Preden bomo imeli za univerzne knjižnice dokončno izdelane standarde, bo potrebno še precej dela, premišljevanja in razpravljanja in predvsem veliko sodelovanja vseh prizadetih.
OSNUTEK STANDARDOV ŠOLSKIH KNJIŽNIC
Martina Šircelj
V	času, v katerem živimo in v katerega vstopamo, dobiva znanost vse pomembnejše mesto. Naloga šole je, da ustvari v svojem učnovzgoj-nem procesu take oblike in metode dela, ki bodo orientirale mladino v posamezna področja znanosti. Sodobna pedagogika je spoznala, da nam je zagotovljen trajnejši uspeh, če smo zmožni vključiti v vsa področja učnovzgojnega dela tiste oblike, ki vodijo do znanstvenega načina mišljenja. Pri tem pa je in ostane knjiga pomemben medij, če obnovimo geslo, ki ga v sodobni šoli tolikokrat ponavljamo, »V šolo več šolskega dela in manj šolskih nalog« — potem sodi k temu aktiviranju, k temu šolskemu delu poleg delovnih kabinetov za fiziko, kemijo, biologijo, za pouk tujih jezikov itd. tudi kabinet za uporabo knjige, to pa je: šolska knjižnica. Šolska knjižnica s tem, da posreduje šolskemu otroku knjigo, da ga nauči uporabljati jo, sproži in razvija in dopolnjuje delo, ki na osnovi obveznega učnega programa teče v razredu tako pri pouku materinščine kot v kabinetih za fiziko, zemljepis, zgodovino, biologijo, za pouk tujih jezikov itd. Kajti to delo se prenaša v kabinete ter v učilnico tudi iz knjige, in knjiga ima pomembno mesto pri utrjevanju in izpopolnjevanju procesa, ki je bil izveden v kabinetu ali v učilnici, če pa je učnovzgojno delo v razredu, v kabinetih po učnem programu osnovnih šol obvezno tako za učitelja kot za učenca, je potemtakem obvezen tudi medij, ki omogoča prenašanje in utrjevanje snovi na vseh področjih učnovzgojnega dela. Programa obveznega učnovzgojnega dela ni moč kvalitetno in uspešno izvajati brez knjige; torej je ta knjiga, je delovni kabinet, v katerem se uporablja knjiga kot izobraževalni pripomoček, šolska knjižnica, tudi obvezna. Logičen zaključek je: šolska knjižnica, ki dopolnjuje vsa področja učnovzgojnega dela na osnovni šoli in se s svojim knjižnim fondom, avdiovizualnimi sredstvi in s posebnim programom dela aktivno vključuje v učno-vzgojni proces, je enakovreden del tega procesa in mora dobiti enakovreden delež v učnem programu osnovnih šol. S to vključitvijo programa dela šolske knjižnice v učnovzgojni proces na osnovni šoli bi dobil vsak osnovnošolski otrok že v času osemletnega šolanja osnovne pojme o statusu knjižnice na sploh, o uporabi knjižnega gradiva v knjižnici za vsa področja, ki spremljajo njegovo delo v času šolanja, ter razgled in orientacijo po knjižnem gradivu s pomočjo katalogov, bibliografij in drugih pomagal, ki jih je knjižnica dolžna izdelovati za svoje bralce. S takim pojmovanjem o deležu šolske knjižnice v okviru učnega programa osnovne šole je potemtakem jasno, da je za vsako osnovno šolo, ki izvaja učni program v pogojih in smernicah, ki so za to določeni, obvezna šolska knjižnica, katere delo poteka po določenih programih in standardih, in da je za vsakega osnovnošolskega otroka obvezno, da se vključi in udeležuje programa dela šolske knjižnice. Na osnovi takega vključevanja standardov šolske knjižnice in njenega programa dela v učnovzgojni proces osnovne šole morajo le-ti dobiti
ustrezno in enakovredno mesto v obveznih učnih programih osnovnih šol.
Tako bi slednjič odpadla vsa ugibanja o tem, ali je šolska knjižnica dodatna, neobvezna dejavnost osnovne šole, ugibanja o sredstvih zanjo, ugibanja o tem, kdo naj na šoli prevzame »skrb« za to »dodatno« dejavnost, kje naj bi bili prostori zanjo, kakšna naj bi bila nabava knjig in iz katerih sredstev itd. Skratka, šolska knjižnica naj ne bi bila več področje, ki bi ga posamezne šole omenjale samo, kadar bi želele zadostiti svojim ambicijam na takoimenovanih »izvenšolskih« področjih dela, temveč enakovreden in obvezen del v učnovzgojnem procesu, ki ga določa program osnovne šole.
Osnovna naloga šolske knjižnice torej je, da s knjižničnim gradivom in s svojimi oblikami dela obogati vse faze učnovzgojnega dela na šoli. Za uspešno opravljanje tega dela pa je potreben dobro izbran, številčno ustrezen in strokovno urejen knjižni fond z drugim knjižničnim gradivom, opremljen z vsemi pomagali, ki omogočajo čimboljšo uporabo knjižnega fonda; za vsako stopnjo oziroma razred metodično izdelane skupinske (razredne) oblike dela in ustrezno pedagoško delo pri individualnih obiskih knjižnice; strokovno knjižničarsko in pedagoško usposobljen kader; zadostni ter primerno locirani in opremljeni delovni prostori knjižnice.
1. Podrobnejša obrazložitev osnovnih nalog šolske knjižnice; smotrna in učnemu programu ustrezna nabava knjižnega fonda, avdiovizualnih sredstev in drugega gradiva; oskrbovanje učencev z gradivom, ki je potrebno za obvladanje učne snovi; vzgoja in oblikovanje bralca na vseh stopnjah njegovega razvoja; navajanje bralca na uporabo vseh vrst knjižničnega gradiva in pripomočkov (pomagal) ter vključevanje le-tega v izobraževalno delo, ki poteka v okviru pouka; spremljanje bralca-učenca v vseh fazah njegovega učnovzgojnega dela tudi s pomočjo kontaktiranja z razrednimi in predmetnimi učitelji.
2. Dobro izbran, številčno ustrezen in strokovno urejen knjižni fond z drugim knjižničnim gradivom je eden izmed osnovnih pogojev, s katerim se šolska knjižnica vključuje v program dela osnovne šole, kar pomeni, da morajo biti vsebinsko zastopani v knjižnem fondu (in drugem gradivu) šolske knjižnice vsi predmeti oziroma področja, ki se na šoli poučujejo, v približno istem sorazmerju, v kakršnem so razporejeni v učnem programu. (Popolnoma zmotno je prepričanje, da šolska knjižnica s svojim knjižnim fondom dopolnjuje samo program materinščine, čeprav daje program materinščine predvsem na nižji stopnji največ možnosti za vzgojo k branju in k uporabi knjige); da je za šolo, ki ima 500 ali več učencev (povprečno število učencev v naših osnovnih šolah) in ki dela v normalnih razmerah 8-letne osnovne šole (razredni pouk na nižji, predmetni pouk na višji stopnji, število učencev v razredu od 25—30 itd.) treba nabaviti minimalno 8—10 knjig na učenca; pri tem se v ta minimum ne šteje takoimenovana podporna knjižnica učbenikov. Opozoriti pa velja, da šola z manjšim številom učencev ne pomeni že hkrati sorazmerno manjšega števila knjig. Minimalni knjižni fond 3000 knjig je potreben vsaki normalno organizirani,
4	— Knjižnica
49
tj. osemrazredni šoli z manj kot 500 učencev, ker je vezan ne samo na število učencev, marveč na učni program, ki je enak tako za šole z manj kot 500 učenci kakor tudi za šole, ki imajo 500 ali več učencev. Ko šolska knjižnica doseže predpisani minimum 8—10 knjig na učenca, nabavlja v vsakem nadaljnjem šolskem letu minimalno po 1 knjigo na učenca. Nabavo knjig mora spremljati tekoče tudi ustrezen periodični tisk. Pri nabavi izvodov posameznih knjig se ne sme uveljaviti kvantiteta na škodo kvalitete. Knjižni fond šolske knjižnice naj bo urejen na osnovi veljavnih, za knjižnice osnovnih šol prirejenih pravil univerzalne decimalne klasifikacije, pri čemer je leposlovni del fonda v šolarski knjižnici urejen po starostnih stopnjah oziroma razrednih skupinah, poljudnoznanstveni del fonda po prirejenih pravilih UDK, knjižni fond strokovne pedagoške knjižnice pa je ločen od šolarskega in je v celoti urejen po pravilih UDK. Pri tem naj šolska knjižnica uporablja šolski set centralne katalogizacije, ki daje hkrati orientacijo pri nabavi in pri ureditvi knjig po strokah oziroma stopnjah. Vsaka šolska knjižnica naj — razen obvezne inventarne knjige — za potrebe svojih učencev izdeluje poleg abecednega imenskega še naslovni in stvarni katalog.
3.	V učnovzgojni program se šolska knjižnica vključuje z metodično izdelanimi skupinskimi oblikami dela za posamezne stopnje (razrede) in s pedagoškim delom pri individualnih obiskih. Tako skupinske oblike dela kot individualni obisk knjižnice so za vse učence na šoli obvezni. Po programu dela šolske knjižnice naj vsak učenec obvezno dvakrat mesečno obišče šolsko knjižnico: enkrat v skupini, z razredom, sodeluje v učni uri, ki jo pripravi knjižničar v skladu s programom šolske knjižnice, enkrat mesečno (če želi, lahko nedvomno večkrat) pa obišče šolsko knjižnico kot individualni obiskovalec (pri čemer je izposojni rok v šolski knjižnici 1 mesec). V skladu s takim programom obiskov in skupinskega dela z učenci v šolski knjižnici porabi šolski knjižničar tedensko 4 pedagoške ure za delo z razredi ali skupinami (tj. 8 ur), 20 ur za individualne obiske učencev — šolska knjižnica mora biti za te individualne obiske odprta vsak dan po nekaj ur v tistem času, ko imajo učenci možnost, da jo obiščejo. Tako o skupinskih kakor tudi
o	individualnih obiskih vodi knjižničar posebno evidenco in poseben šolski dnevnik. Za interno knjižničarsko delo je knjižničarju na voljo tedensko 12 ur. Ti normativi veljajo samo za urejeno šolsko knjižnico; pri neurejenem knjižnem fondu pa si mora knjižničar urediti delo tako, da je 1/3 delovnega časa namenjena individualnemu obisku, ostali čas pa porabi za strokovno urejanje knjižnice, medtem ko je delo s skupinami na tej stopnji težko izvedljivo, saj se lahko smotrno in uspešno izvaja le pri urejenem knjižnem fondu. Maksimalno obdobje, ki ga knjižničar lahko uporabi za urejanje knjižnega fonda — seveda s pogojem, da le-ta številčno dosega predpisane normative — je obdobje 3 let. Strokovna ureditev knjižnice pomeni: klasifikacijo in opremo knjig, izdelavo vseh potrebnih katalogov, izdelavo programa dela.
V	času letnih počitnic je šolska knjižnica zaprta. Začeti pa mora z delom 7—10 dni pred pričetkom pouka (ponavljalni izpiti, priprava gradiva za začetek šolskega leta itd.) ter končati 7—10 dni po končanem
šolskem letu. Če ima šola v času letnih počitnic odprte varstvene oddelke, je treba poskrbeti za dežurno službo pri individualnih obiskih otrok v knjižnici in še posebej v čitalnici.
Pedagoške ure, ki jih opravlja knjižničar v šolski knjižnici s skupinami učencev, tj. z razredom, so učne ure, ki so vključene v tedensko kvoto ur, predpisanih po učnem načrtu za posamezno stopnjo oziroma razred. Zato je treba, da spremlja delo take učne ure v šolski knjižnici na nižji stopnji razredni učitelj, na višji pa predmetni učitelj, ki skupaj s knjižničarjem vnaprej določita snov oziroma temo, ki se bo obravnavala. To pomeni, da dela knjižničar sinhrono z učnim načrtom in v povezavi s pedagoškimi delavci na šoli. Pri tem skupinskem delu sta dve pedagoški uri letno (ena v prvem, ena v drugem polletju) v vsakem posameznem razredu posvečeni orientaciji v knjižnem gradivu šolske knjižnice ter uporabi pomagal, ki omogočajo vsestransko uporabo knjižnega fonda v učne namene, razlagi pravil in načina dela šolske knjižnice — skratka vzgoji bralca in obiskovalca knjižnice. To čisto knjižničarsko temo prilagodi knjižničar tako po obsegu kakor tudi po metodi dela posameznim stopnjam oziroma razredom. Preostale pedagoške ure pa porabi knjižničar za smiselno in sistematično dopolnjevanje učnovzgojnega dela v posameznih razredih. Knjižničarjevo pedagoško delo in njegovo sodelovanje v učnovzgojnem procesu je zelo pomembno in potrebno, saj je ena od najpomembnejših nalog osnovne šole, še posebej na nižji stopnji: učenje branja in vzgoja k branju. Zato so vse oblike dela z bralci ne glede na temo orientirane h knjigi, uporabi knjige in sicer: na nižji stopnji k animiranju za branje (veselje do branja), na višji stopnji vzgoji k poglobljenemu in smiselnemu branju ter k zbiranju gradiva s pomočjo knjig in drugih pomagal.
4. Status knjižničarja na osnovni šoli je popolnoma enak statusu pedagoškega delavca. Za šolo s 500 učenci in s predpisanim knjižnim fondom (8—10 knjig na učenca) je potreben 1 knjižničar pedagog s končano višjo pedagoško in strokovno knjižničarsko izobrazbo in s strokovnim izpitom. Šolski knjižničar mora dobro poznati ves proces učnovzgojnega dela na šoli. Delo šolskega knjižničarja poteka v treh smereh: pedagoško delo z razredom, pedagoško delo pri individualnih obiskih, strokovno knjižničarsko delo.
Glede na značaj dela šolske knjižnice je umestno, da so prostori knjižnice locirani v središčnem delu šolske stavbe. Šolska knjižnica potrebuje naslednje prostore: prostor za izposojo knjig, prostor za čitalnico, delovni prostor za knjižničarja in prostor za knjižno skladišče, prostor za strokovno pedagoško knjižnico.
Razporeditev in oprema prostora je priporočljiva v variantah, ki so jih izdelali strokovni sodelavci Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto, oblikovalo pa podjetje Didacta v Ljubljani.
5. Strokovna pedagoška knjižnica je oddelek šolske knjižnice in vsebuje strokovno in pedagoško literaturo za stroke in področja, ki so zastopana v učnem načrtu osnovne šole, ter je namenjena pedagoškim delavcem, številčno obsega ta knjižnica najmanj 800—1000 naslovov aktualne strokovne in pedagoške literature, ki je urejena po sistemu
UDK. Knjižnica mora imeti poleg inventarne knjige abecedni imenski in stvarni katalog.
6. Šolska knjižnica na šolah II. stopnje (tj. enotna knjižnica, namenjena dijakom in pedagogom) z vsebinskim sestavom knjižnega fonda spremlja učni program na teh šolah, po številu knjig na učenca pa ne sme in ne more pod minimum, ki je določen za osnovne šole (10 knjig na učenca). Knjižni fond je urejen po pravilih UDK, prilagojenih za knjižnice na šolah II. stopnje. Knjižnica mora imeti poleg inventarne knjige abecedni imenski in stvarni katalog. Knjižničarjevo delo je v skladu z večjim poudarkom na individualnem učenju, ki je v veljavi na šolah II. stopnje, usmerjeno v individualno izposojo ter v obdelovanje dokumentacijskega gradiva iz periodičnega tiska, ki ima na šolah te stopnje zelo pomembno mesto. To gradivo je, tako kot celotni knjižni fond, na voljo tako pedagoškim delavcem kot učencem. Status knjižničarja na šoli II. stopnje je enak statusu pedagoga na šoli II. stopnje; zato mora imeti knjižničar visoko pedagoško in bibliotekarsko izobrazbo.
7. Šolska knjižnica je lahko na šoli tudi središče in mentor tistih dejavnosti zunaj šole, ki so vsebinsko vezane na knjigo: bralne značke, šolski listi, literarni klubi, recitacijski krožki itd. Seveda pa vključevanje šolske knjižnice v te dejavnosti ne sme motiti ritma njenega rednega in obveznega dela.
8. Delo šolske knjižnice redno preverja in ocenjuje svetovalska služba Zavoda za šolstvo in Republiške matične službe za šolske knjižnice.
9. Financiranje programa za delo šolske knjižnice poteka po istih načelih kakor financiranje osnovnega učnovzgojnega dela šole, ki je predpisano z učnimi načrti osnovnih šol, gimnazij in pedagoških gimnazij.
LITERATURA:
Blažekovič T.: Biblioteka osnovne škole. Priručnik za školske knjižničare. Zagreb 1969.
Gardiner J.: Administering library service in the elementary school. Chicago 1954.
Guide for librarians in the elementary and junior high schools . . . New York 1950.
Hauberg-Tychsen K.: Juvenil books and school in Denmark. Bookbird 1969, št. 4, str. 12—21.
Leriche M. et G. Prevot:	Bibliotheques	scolaires.	— Bibliotheques
d’enfants. Paris 1950.
Leyland E.: Libraries in schools. London 1962.
The library in the primary school. London 1966.
Library service to children. Prep, for the International Federation of Library Associations. Lund 1963.
Merz V.: Die Schulbibliothek. Das Konzept des Frankfurter Instituts für Jugendbuchforschung. Bücherei und Bildung 1970, št. 7/8, str. 301—308.
Mott C. and L. B. Baisden: The children’s book on how to use books and libraries. New York 1948.
Neun Thesen zum Modell einer modernen Schulbibliothek. Bulletin Jugend + Literatur 1970, št. 7, str. 7.
Planning school library quarters. A functional approach. Chicago 1950.
Standards for school library programs. Chicago 1960.
Standards for school media programs. Chicago 1969.
Stott C. A.: School libraries. A short manual. London 1955.
Šircelj M.: Šolske knjižnice in sedemletni načrt. Knjižnica 1964, št. 1/2, str. 17—21.
Žlajpah M.: Šolske knjižnice v Sloveniji. Knjižnica 1963, št. 1/2, str. 14—29.
UDK 389.6:027.022
OSNOVE ZA STANDARDE JAVNIH KNJIŽNIC
Ančka Korže-Strajnar
Sprejeti dogovor o standardih v javni knjižnični mreži pri nas in tak dogovor tudi uresničiti je gotovo najbolj kočljiv problem, ki smo si ga zastavili. Vloga javne knjižnice se danes zelo hitro spreminja.
V	večjih centrih imajo splošno znanstvene in celo strokovne knjižnice toliko skupnega z javno knjižnico, da planiranja knjižnic na določenem področju ni mogoče več ločevati, marveč je treba pri tem upoštevati ene in druge. Dinamični razvoj sodobne družbe zahteva nenehno izobraževanje tudi po končanem šolanju in zato stalno rastejo tudi potrebe po znanju in informacijah, kar odločilno vpliva na hitrejšo rast javne knjižnične službe. V ekonomsko razvitih družbah uporablja javno knjižnično mrežo več kot 20 % odraslih prebivalcev, otrok do 13 let pa se vključuje v javno knjižnično mrežo tudi od 50—70 %. Javno knjižničarstvo spada nedvomno med tista področja javnih služb, ki naj bi bile — in v sodobnem svetu tudi so — enako pristopne vsem slojem prebivalstva.
Ko gledamo razvoj našega slovenskega javnega knjižničarstva v zadnjih dvajsetih letih, moramo reči, da ta razvoj krepko zaostaja za družbeno ekonomskim razvojem in je čutiti posledice neustreznosti naše knjižnične mreže na vsakem koraku. Kljub nekaterim poskusom doslej nismo bili sposobni širše uveljaviti principov politike sodobnega javnega knjižničarstva in se s težavo soočamo s spremembami, ki so zlasti v zadnjih dvajsetih letih javno knjižnico postavile na popolnoma drugačne osnove. Tako smo leto za letom v večjem zaostanku s svetovnimi dosežki na knjižničarskem področju in je skrajni čas, da menjamo zastarele sisteme.
Nujno je združevati majhne samostojne in nesamostojne knjižnice v večjih središčih ter jih vezati z večjimi sposobnejšimi knjižnicami v enotno mrežo s skupno administracijo in enotno servisno bazo. Razdrobljeno knjižničarstvo v nekem mestu ali centru velja danes kot zakrnelost sistema in ne more biti sposobno, da bi se soočilo z vsemi problemi družbenih sprememb.
če vemo, da nam naša dosedanja knjižničarska zakonodaja ne ustreza več, da nimamo funkcionalne organizacije za javno knjižnično
mrežo, da nam je na voljo komaj četrtina potrebnih finančnih sredstev, da ne vodimo ustrezne politike knjižnic in ne kadrov, nakažemo že takoj nekaj bistvenih problemov, za katerih rešitev bomo nedvomno porabili še veliko energij.
V	številnih državah po svetu knjižničarske organizacije in odgovorni družbeni dejavniki prav zdaj pospešeno sprejemajo sodobne standarde za ureditev družbenega statusa knjižnic in standarde za funkcio-nalnejšo organizacijo in poslovanje knjižnic. Standardi za javne knjižnice so po svetu zelo različni, od zelo splošnih do zelo podrobnih. Mnenja smo, da moramo naše nacionalne standarde o javni knjižnici, če hočemo, da bodo sprejemljivi, določati glede na naše razmere, upoštevajoč naš zgodovinski in kulturni razvoj ter našo družbeno in komunalno strukturo. Upoštevati bo treba predvsem tiste osnove, ki so skupne vsem javnim knjižnicam in posebnosti med različnimi tipi knjižnic na različnih teritorijih.
čeprav si želimo, da bi tudi naši standardi bili čim temeljiteje pripravljeni, tega ne moremo doseči iz preprostih razlogov, ker o pre-nekaterih problemih niti mi, knjižničarski delavci, nimamo izkristaliziranih in enotnih stališč in ne bi bilo oportuno, da v standarde postavljamo nekaj, kar ni dognano in ne ustreza našemu perspektivnemu razvoju. Veliko je stvari, ki niso do kraja premišljene in se prenašajo v našo knjižničarsko dejavnost iz tujine ne glede na naše možnosti in potrebe.
Omenila bi še, da bodo še tako temeljito izdelani standardi ostali le formalnost, če jih bomo sprejemali samo na bibliotekarskih zborovanjih in samo mi, knjižničarski delavci, če naša skupnost ne bo pripravljena reševati problemov skupno z nami, bomo čez deset let še vedno govorili o stvareh, ki so za knjižničarstvo v moderni družbi že danes preteklost.
Zato je treba sprejeti osnovne standarde za javne knjižnice, po katerih bomo določili razvoj knjižnic v srednjeročnem načrtu, za naprej pa pripraviti tla sodobnejšemu in racionalnejšemu sistemu, ki ga tako kot na drugih področjih vidimo v združevanju manjših knjižnic v večje in funkcionalnejše.
Ob študiju razvoja predvsem evropskega knjižničnega sistema smo prišli do ugotovitev, ki nam jih tudi praksa in sedanji razvoj pri nas očitno kažeta, namreč da se dve veji javnih knjižnic, študijske in velike ljudske, tako po funkciji kot po obliki svoje dejavnosti druge drugim približujeta. Zato menimo, da ni mogoče sprejemati ločenih standardov, marveč jih moramo obravnavati skupno glede na koncept sodobne javne knjižnice.
Naj navedem v tem smislu sestavljene osnovne standarde za srednjeročni načrt razvoja knjižnic.
I.	Družbeni položaj javne knjižnice
1.	Mreža javnih knjižnic je pomemben faktor za uspešen razvoj družbenega, gospodarskega in intelektualnega življenja.
2. Javne knjižnice so ljudske, pionirske, občinske in druge splošno izobraževalne knjižnice, samostojne in nesamostojne, ki jih organizira, vzdržuje in razvija občina, samostojno ali s pomočjo regionalnih ter republiških sredstev. Javne knjižnice so tudi pri društvih, v šolah in pri delovnih organizacijah.
3. Javne knjižnice v občinskih središčih ali na večjih regionalnih področjih so matične knjižnice, ki povezujejo vse vrste knjižnic med seboj, razvijajo ustrezno knjižnično mrežo, vodijo politiko knjižnic ter skrbijo za ugled in afirmacijo knjižnic in knjižničarstva. Zasledujejo interese bralcev ter delo in cilje organizacij na svojem področju.
II.	Funkcija javne knjižnice
1. Po svoji vlogi in pomenu so javne knjižnice kulturne in izobraževalne institucije. S knjigo in drugim gradivom, ki ga hranijo in dajejo na razpolago uporabnikom, širijo znanje in kulturo ter dajejo informacije vsem kategorijam prebivalstva ne glede na starost, izobrazbo in kraj bivanja.
2. Javne knjižnice se delijo na šest skupin, in sicer:
I.	skupina	knjižnice	za	več	kot	100 000	prebivalcev
II.	skupina	knjižnice	za	več	kot	50 000	prebivalcev
III. skupina	knjižnice	za	več	kot	20 000	prebivalcev
IV. skupina	knjižnice	za	več	kot	10 000	prebivalcev
V.	skupina	knjižnice	za	več	kot	5 000	prebivalcev
VI. skupina	knjižnice	za	več	kot	1 000	prebivalcev.
3. Javne knjižnice	I.	skupine	zagotavljajo	80—95 %	literature
Javne knjižnice	II.	skupine	zagotavljajo	65—80 %	literature
Javne knjižnice	III.	skupine	zagotavljajo	50—65 %	literature
Javne knjižnice	IV.	skupine	zagotavljajo	35—50 %	literature
Javne knjižnice	V.	skupine	zagotavljajo	30—40 %	literature
Javne knjižnice	VI.	skupine	zagotavljajo	25—30 %	literature.
4. Knjižnice skupin I. do IV. morajo biti verificirane, upoštevati morajo sodobna načela strokovnega poslovanja ter je treba zakonsko zagotoviti, komu bodo odgovorne za strokovnost svojega dela.
5. Javne knjižnice v občinskih ali regionalnih središčih opravljajo matično službo in so centri za organizacijo knjižnic ter strokovno obdelavo knjižnega fonda. Matične knjižnice določajo občine s posebnim odlokom.
6. Javna knjižnica ima v okviru svoje dejavnosti tudi specialne funkcije. V večjih središčih javna knjižnica zbira in hrani za določeno področje pomembno domoznansko literaturo, hrani dragocene zapuščine, se ukvarja s posebnimi zbirkami, itd.
III.	Medsebojno povezovanje javnih knjižnic
1.	Javne knjižnice povezujejo svojo dejavnost preko republiških in drugih centralnih katalogov. Javne knjižnice od I. do III. skupine obvezno pošiljajo kopije katalognih listkov za tujo literaturo republiške-
mu centralnemu katalogu in regionalnim centralnim katalogom, če le-ti obstajajo.
2. V medknjižnični izposoji sodelujejo knjižnice od I. do IV. skupine. Knjižnice brez verifikacije, ki niso strokovno urejene in nimajo ustrezne čitalnice in strokovnega kadra, v medknjižnični izposoji ne morejo sodelovati. Javne knjižnice od I. do IV. skupine si lahko izposodijo literaturo iz inozemstva preko NUK.
3. Knjižnice se povezujejo med seboj tudi s centralno organiziranimi servisnimi bazami. Servisne baze so lahko republiške, regionalne ali občinske. Servisna baza se lahko ustanovi za področje z najmanj 200 do 300 000 prebivalci.
IV. Financiranje javnih knjižnic
1. Javne knjižnice se financirajo po enotnih kriterijih preko občinskih, regionalnih ali republiških kulturnih skupnosti. Občine morajo preko kulturnih skupnosti financirati vse javne knjižnice od I. do VI. skupine. Javne knjižnice na manjših področjih, ki jih ni ustanovila občina, podpirajo občine predvsem z nakupom literature, ki jo zanje nabavljajo in strokovno urejajo osrednje matične knjižnice.
2. Občine oziroma njihove kulturne skupnosti skrbijo za financiranje osnovne dejavnosti knjižnic. Sredstva za nakup nove literature morajo biti zagotovljena v višini, kot jih zahtevajo standardi za določeno kategorijo knjižnic.
V. Knjižnično gradivo
1. Knjižnično gradivo javnih knjižnic sestavljajo knjige, časopisi, časniki, dokumenti in avdiovizualna sredstva. Knjižna zaloga se deli na splošno literaturo za odrasle bralce, literaturo za mladino in otroke, poučno in znanstveno literaturo in domoznansko gradivo.
2. Javne knjižnice v občinski mreži imajo v svoji zalogi predvsem literaturo zadnjih 10—15 let, starejši knjižni fond pa po potrebi izročijo v hrambo matični knjižnici ali zato določeni regionalni osrednji knjižnici.
3. Javne knjižnice morajo imeti stalno najmanj 1 knjigo ustrezne knjižne zaloge na prebivalca, v času izvajanja srednjeročnega plana pa naj se to povprečje dvigne na 1,5 knjige na prebivalca. Iz knjižnic I. do VI. skupine je treba takoj izločiti vso arhivu namenjeno literaturo in literaturo, ki je iztrošena. Za hrambo arhiva za javno mrežo knjižnic naj bo v Sloveniji ena regionalna knjižnica. Letno lahko javne knjižnice izločijo od 6—10 % iztrošenega knjižničnega gradiva.
VI. Strokovna ureditev
1.	Javne knjižnice so načeloma urejene po prostem pristopu. Vsa literatura, ki se izposoja na dom, mora biti v izposojevalnih prostorih in na razpolago bralcem, medtem ko se priročna literatura in dragoceno knjižnično gradivo izposoja samo v čitalnici.
2. Knjižni fond in drugo gradivo, ki ga javna knjižnica zbira, hrani in izposoja, mora biti inventarizirano, katalogizirano ter klasificirano po knjižničarskih strokovnih pravilih.
3. Knjižnice I. in II. skupine imajo knjižno zalogo postavljeno v prostem pristopu le delno, medtem ko knjižnice III. do VI. skupine postavljajo v prost pristop ves knjižni fond knjižnice.
4. Knjižni fond v oddelku za odrasle bralce je urejen po UDK sistemu, knjižni fond v pionirskih oddelkih pa po starostnih stopnjah.
V	prost pristop se postavlja za odrasle bralce največ do 20 000 knjig, v pionirskih oddelkih in knjižnicah pa do 10 000 knjig. Pionirske knjižnice in oddelki upoštevajo specifični program dela z mladim bralcem in imajo zato še dodatne oblike strokovnega specialnega dela na področju literarne vzgoje otrok.
VII. Prostori in opremljenost knjižnic
1. Javna knjižnica je institucija, ki jo uporabljajo vsi občani. Zato mora biti postavljena tako, da je lahko dostopna, v središču področja, ki ga oskrbuje, in odmaknjena od hrupa s cest.
2. Načrtovanje novih javnih knjižnic je treba predvideti zlasti v novih naseljih in stanovanjskih soseskah. Minimum standarda za postavitev nove javne knjižnice je knjižnica V. skupine.
3. Knjižnice I. in II. skupine morajo imeti zagotovljen prostor za izposojevalnice za odrasle bralce, za otroke in mladino, za čitalnice, za informacijsko službo, za posebne zbirke, skladišča ter prostore za obdelavo knjižnega fonda. Za poslovanje z bralci naj knjižnice uporabljajo ustrezno mehanizacijo. Upravnoadministrativna služba je ločena.
4. Knjižnice III. in IV. skupine imajo vse službe kot knjižnice prvih dveh skupin, toda v manjšem obsegu. Ne zbirajo razen v dogovorjenih izjemah domoznanske literature in nimajo posebnih skladišč.
5. Knjižnice od I. do III. skupine imajo poleg splošnih služb samostojne pionirske oddelke, samostojne študijske oddelke in informacijsko službo, knjižnice IV. do VI. skupine pa ločen pionirski knjižni fond in ločeno priročno knjižnico na policah v skupnih prostorih.
VIII. Knjižnični delavci
1. Javne knjižnice od I. do VI. skupine morajo imeti strokovno kvalificiran knjižničarski kader. Knjižnice od I. do V. skupine delajo s poklicnim kadrom, medtem ko knjižnice VI. skupine in druge manjše javne knjižnice lahko poslujejo s kadrom s krajšo zaposlitvijo ali z volonterskim kadrom, ki pa mora biti za vodenje knjižnice prav tako strokovno usposobljen.
2. Za posebne naloge mora imeti javna knjižnica specializiran strokovni kader. Specializacijo potrebujejo knjižnični delavci, ki delajo z mladim bralcem, delavci v dokumentacijski in informativni službi ter strokovni delavci v posebnih zbirkah.
3. V javnih knjižnicah se na 10 000 prebivalcev zaposluje najmanj
1	bibliotekar oziroma višji knjižničar in 1 knjižničarski manipulant ali
knjižničar, število knjižničnih delavcev je odvisno tudi od funkcije in obsega dela posamezne knjižnice. Strokovno osebje se v visoko razvitih knjižnicah planira lahko tudi po drugih standardih, in sicer: 1 knjižničarski strokovni delavec na 6000 knjig ali 1 knjižničarski strokovni delavec na povprečno 10 000 izposojenih knjig.
4. Osnovni knjižničarski nazivi so: višji bibliotekar (visoka izobrazba in priznan naziv po strokovnem izpitu in 12 let prakse), bibliotekar (visoka izobrazba in strokovni izpit), višji knjižničar (višja izobrazba in strokovni izpit), knjižničar (srednja izobrazba in strokovni izpit), knjižničarski manipulant (nižja izobrazba in strokovni izpit).
5. Knjižnični delavci so nagrajeni po delu in sicer v skladu z dohodkom delavcev v drugih kulturnih oziroma prosvetnih organizacijah.
IX. Čas poslovanja knjižnic
1. Javne knjižnice poslujejo z bralci vsak dan. Knjižnice I. in II. skupine so odprte vsak delavnik neprekinjeno, knjižnice III. do IV. skupine lahko uvedejo opoldansko prekinitev, knjižnice V. in VI. skupine pa so odprte najmanj trikrat tedensko dopoldne oziroma popoldne.
2. Javne knjižnice izračunajo potrebni čas za poslovanje z bralci na podlagi mednarodnih standardov, ki zahtevajo 8 do 10 sekund časa na vsakega prebivalca dnevno. Pri takem sistemu izračunavanja je treba izvesti rajonizacijo knjižnic.
3. Čitalnice so odprte vsaj toliko kot drugi izposojevalni oddelki, v večjih središčih pa se v čitalnicah delovni čas podaljša zlasti v večerne ure.
X. Obiskovalci
1. član javne knjižnice lahko postane vsak občan, ki se vpiše v knjižnico in prejme člansko izkaznico. Vsak uporabnik knjižnice si lahko izposodi literaturo na dom ali jo uporablja v čitalnici. Izposoja je načelno brezplačna. Knjižnica lahko zaračuna bralcem odškodnino za izrabo na dom izposojenega knjižnega fonda. Odškodnina lahko dosega do 3 % vrednosti kupne cene knjige. V študijskih oddelkih, v čitalnicah in v mladinskih knjižnicah se plačuje samo letna članarina. Članarino in odškodnino določijo samoupravni predpisi posameznih knjižnic. Zamudniki plačajo tudi zamudnino, za uničene knjige pa knjižnica zaračuna povračilo glede na škodo.
2. Javne knjižnice od I. do VI. skupine vodijo statistiko obiskovalcev po kriterijih, ki jih določa statistični zavod, in po kriterijih republiških strokovnih služb.
3. Javne knjižnice naj s pomočjo primernih propagandnih sredstev zajamejo v članstvo na razvitih področjih vsaj 20 % prebivalcev, v nerazvitih ali razseljenih področjih pa najmanj 10 %. Pionirski oddelki in knjižnice naj zajemajo do 50 % mladine v razvitih področjih, v manj razvitih in razseljenih področjih pa 60 %.
XI.	Izposoja
1. Javna knjižnica sestavlja svoj knjižni fond tako, da se obrne najmanj 2 do 3-krat letno.
2. Število izposojenih knjig in drugega knjižnega gradiva mora doseči v javni knjižnici najmanj 3 do 4 knjige na prebivalca.
3. Pri nakupu in izposoji literature knjižnica upošteva interese bralcev in širšega kroga občanov.
4. V knjižnicah I. do II. skupine, ki hranijo tudi starejšo literaturo, velja obračanje knjižnega fonda samo za literaturo, ki se izposoja na dom in je postavljena v prostem pristopu.
UDK 389.6:027
OB RAZPRAVAH O STANDARDIH V KNJIŽNICAH
Avgust Vižintin
Letošnje razprave o standardih in normah v bibliotekarstvu so logično nadaljevanje lanskih referatov in pogovorov v Ptuju. Vsi se strinjamo, da je to najaktualnejša tema, ki jo moramo postopno razčiščevati, če hočemo pravilno in logično vključiti mrežo bibliotek in njihovo dejavnost v skupno družbeno delo in hkrati sebi naložiti strokovne obveze in naloge, ki smo jih dolžni izvajati.
Pot do današnjih tem je vodila preko cele vrste strokovnih referatov in pogovorov v zadnjih letih. Ne samo strokovna razglabljanja, tudi realizacija strokovnih usmeritev je prispevala k temu, da smo prisiljeni hitreje urejati odnose z družbo, med knjižnicami in znotraj naših delovnih organizacij. Tej ugotovitvi dodajmo še to, da si pri nas družba odločno prizadeva najti kulturi primerno mesto v družbeni sredini in postaviti temelje za redno in normalno financiranje, ki ne bo več slonelo na proračunski tehniki, ampak na organizacijsko in strokovno utemeljenih družbenih načrtih.
Vsi, ki smo sodelovali v pripravljanju gradiva o standardih in normah, smo spoznali, da je zelo težko avtomatsko prenašati standarde in norme, ki jih pozna razvito bibliotekarstvo v svetu, v naše okolje. In to iz več razlogov: prvič, ker je naš družbeni strokovni razvoj svojevrstno potekal; in drugič, ker še nismo dosegli take stopnje organiziranosti in strokovne ravni, kot so jo v teh deželah.
Drugo bistveno spoznanje je, da ta razprava ne bo mogla biti dokončna, temveč lahko pomeni samo korak do razjasnitve nekaterih problemov. To je tudi razumljivo, kajti šele praksa, ki bo sledila strokovnim razmišljanjem in sklepom, nas bo korigirala in nas vtirila v normalne kolesnice. Nadaljnja usoda norm in kriterijev je torej vedno bolj v rokah knjižničarskih kolektivov in seveda tudi družbenih skupnosti, v katere smo ali bomo vključeni in ki bodo sprejemale naše predloge in načrte.
Tretje spoznanje, ki se je nujno rodilo v teh pogovorih, je, da še marsičesa, kar nam je že dolgo jasno, nismo uresničili. Nismo opravili
nakazanih integracijskih procesov med nekaterimi knjižnicami ali zvrstmi knjižnic, nimamo dovolj sposobnega bibliotekarskega kadra in nismo uresničili zahtev zakona o knjižnicah. Kratko rečeno, razvijali smo se preveč enostransko in v prepočasnem tempu, da bi danes mogli v celoti razumeti nakazane standarde in kriterije in jih sprejeti za konkretno vodilo v našem delu. Taka mreža knjižnic, kot je danes, razbitost knjižničarskega dela in opravil, slaba uporaba strokovnega kadra, ki ga imamo, neučinkovitost sedanje organizacije knjižnih zalog in poslovanja na vseh področjih našega knjižničarstva nam zamegljuje bodoče cilje in nam brani sprejeti nekatere logične in razumljive standarde in kriterije. Boj za predlagane standarde nas bo nujno vodil k urejanju zadev, ki smo jih doslej odlagali iz najrazličnejših vzrokov.
Četrto spoznanje je povezano s prejšnjim, in sicer, da bomo morali na osnovi meril, ki jih bomo sprejeli danes in v naslednjem obdobju, izdelati zelo konkretne načrte za razvoj knjižničarstva v republiki, v občinah in za posamezne strokovne veje bibliotekarske službe in za te načrte pridobiti širše družbene dejavnike. Uresničitev pa je v marsičem odvisna od nas, od našega spoznanja in hotenja. Ti načrti morajo sloneti predvsem na izhodiščih, da hočemo ustvariti homogeno, učinkovito in moderno bibliotekarsko službo. Premagati bomo morali marsikaj v sebi in okoli sebe, če bomo hoteli napraviti kvalitetne spremembe, ki jih predvidevamo. Pri tem se moramo zavedati, da smo poleg uspešnih rešitev v dosedanjem razvoju knjižničarstva napravili tudi marsikaj, kar ni dobro in kar nas bo neprestano oviralo v našem nadaljnjem razvoju. To priznati je najtežje in zahteva od nas dovolj poguma.
UDK 027.6:323.15(497.12)
KNJIŽNICE ZA PRIPADNIKE ITALIJANSKE IN MADŽARSKE NARODNOSTI V SR SLOVENIJI
Mara šlajpah-Zorn
I
Zakonski in samoupravni predpisi
V	socialistični republiki Sloveniji prebiva v občinah Koper, Izola, Piran, Lendava in Murska Sobota skupaj 11 145 pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti. Po načelih socialistične demokracije in družbenega samoupravljanja nimajo le-ti samo pravice do ustreznega sodelovanja v političnem življenju in do svobodnega razvijanja nacionalne kulture, katere sestavni del so nedvomno tudi knjižnice, temveč gre vedno bolj za to, da pomagamo narodnostim razviti vse njihove notranje sile, s katerimi se enakopravno vključujejo v razvoj socialistične družbe.
Ustava SFRJ zagotavlja pripadnikom narodnosti poleg splošnih človeških in državljanskih pravic, tj. enakost pred zakonom, enakost pri uporabi temeljnih političnih pravic itd., v 43. členu še posebne
pravice: Zaradi ustvaritve svobode državljanov pri izražanju svoje narodnosti in kulture je zagotovljena tudi vsaki narodnosti — nacionalni manjšini — pravica, da svobodno uporablja svoj jezik, razvija svojo kulturo in da zaradi tega ustanavlja organizacije in uživa druge, z ustavo določene pravice. Ustava SR Slovenije pa še precizneje določa pravice italijanske in madžarske narodnosti v 76. in 77. členu:
Vsaki narodnosti, ki je narodna manjšina, je zagotovljena pravica, da svobodno uporablja svoj jezik, razvija svojo kulturo in v ta namen ustanavlja ustanove ter uporablja druge s to ustavo določene pravice.
Italijanski in madžarski narodnosti, ki živita na območju SR Slovenije, zagotavlja SR Slovenija enakopravnost in možnost za vsestranski razvoj in napredek.
Na območjih, na katerih živijo poleg pripadnikov slovenskega naroda tudi pripadniki italijanske in madžarske narodnosti, sta v pravnem in družbenem življenju italijanski oziroma madžarski jezik enakopravna s slovenskim jezikom. Z zakonom in statutom občine se določi način za uresničevanje pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti.
Osnovne pravice, ki jih ustava SR Slovenije zagotavlja pripadnikom italijanske in madžarske narodnosti v naši republiki, so statuti občin Koper, Izola, Piran, Lendava in Murska Sobota še izčrpneje opredelili in razširili.
V	statutih teh občin — izdelani so bili v letih 1964 do 1967 — se pojavlja bistvena novost, tj. posebna dvojezična območja, na katerih živi poleg slovenskega prebivalstva še druga narodnostna skupnost. Glavna značilnost takega območja je v tem, da se uporaba jezika narodnosti ne omejuje le na pripadnike narodnosti, temveč se uporabljata oba jezika, npr. slovenski in italijanski ali slovenski in madžarski povsem enakovredno na vsem območju v upravi, sodstvu, kulturi, izobraževanju, skratka, v vsem javnem življenju. Za razvoj kulturnih dejavnosti narodnosti so posebno pomembni tisti členi statutov, ki govore o tem, da občina podpira vse oblike kulturnega delovanja občanov italijanske oziroma madžarske narodnosti in da prav tako podpira njihovo povezovanje s kulturo matičnega naroda in kulturo jugoslovanskih narodov ter pomaga pri zbliževanju in medsebojnem spoznavanju narodov sosednih dežel. Dalje so pomembne določbe o tem, da morajo imeti zavodi, ki pri svojem delu prihajajo v službeni stik z italijanskimi občani, sistemizirana delovna mesta, ki jih lahko zasedajo ljudje z znanjem slovenskega jezika in jezika pripadnikov narodnosti.
Statut občine Lendava, v kateri prebiva največ pripadnikov madžarske narodnosti, se razlikuje v tem, da obravnava vsa vprašanja madžarske narodnosti vzporedno z vprašanji, ki zadevajo slovenske in druge občane, in ne ločeno v posebnem poglavju, kar je verjetno vpliv tradicije drugačne organizacije kulturno prosvetnega življenja za občane madžarske narodnosti v Prekmurju, ki so leta 1963 v razpravi pred prosvetno kulturnim zborom skupščine SRS zavrnili idejo o posebni madžarski kulturno prosvetni organizaciji, kot jo pozna italijanska narodnost na Koprskem in katere status ureja tudi mednarodna po-
godba (Posebni statut, London, 5/10-1954). Dejstvo pa, da velja naša zaščita narodnosti v enaki meri in po istih načelih za obe narodnostni skupini, čeprav za madžarsko narodnostno skupnost ni nobene posebne mednarodno-pravne pogodbe, samo po sebi dovolj jasno govori za to, da gre tu za trdna in globoka socialistična načela, ki izhajajo iz naših temeljnih stališč do nacionalnega vprašanja in iz našega pravilno pojmovanega internacionalizma.
Statut občine Koper proglaša za narodnostno mešano območje naselja: Koper-mesto, Škocjan, Semedela, Bertoki (Sermin), Ankaran in Hrvatini; statut občine Piran naselja: Piran, Portorož, Lucija, Strunjan, Seča, Sečovlje, Parecag in Dragonja; statut občine Izola: naselje Izola.
V	občini Lendava je od 41 naselij 25 na dvojezičnem območju: Banu-ta, Benica, Čentiba, Dobrovnik, Dolga vas, Dolgovaške gorice, Dolina, Dolnji Lakoš, Gaberje, Genterovci, Gornji Lakoš, Kamovci, Kapca, Kot, Kobilje, Lendava, Lendavske gorice, Mostje, Pince, Pince Marof, Rad-možanci, Strehovci, 2itkovci, Petišovci in Trimlini. Na narodnostno mešanem območju občine Murska Sobota je 11 takih naselij: Bakovci, čibečka vas, Domanjševci, Hodoš, Ivanjševci, Krplivnik, Lončarovci, Motvarjevci, Pardašinci, Prosenjakovci in Središče.
To so narodnostno mešana območja na Koprskem in v Prekmurju, kjer je treba razviti knjižnično mrežo tako, da bodo vsi pripadniki tako slovenskega naroda kot pripadniki italijanske in madžarske narodnosti v enaki meri deležni kulturnega in izobraževalnega vpliva kvalitetne domače knjige. To pa je seveda odvisno predvsem od knjižnic, ki jim je zaupana naloga organizacije knjižnične mreže v občinah.
Zakon o knjižnicah iz leta 1961 in 1965 knjižnic za pripadnike italijanske in madžarske narodnosti posebej ne omenja. Specifično problematiko šolstva na narodnostno mešanih območjih ureja Zakon o šolah z italijanskim oziroma madžarskim učnim jezikom in o dvojezičnih šolah v Socialistični republiki Sloveniji (Uradni list SRS, 7-44/ 1965). Za prebivalce italijanske narodnosti v občinah Koper, Izola in Piran so v skladu z memorandumom o soglasju med vladami Italije, Velike Britanije, Združenih držav Amerike in Jugoslavije o svobodnem tržaškem ozemlju (25. oktobra 1954) organizirane šole z italijanskim učnim jezikom, na jezikovno mešanem območju, na katerem prebivajo prebivalci madžarske narodnosti, pa je od šolskega leta 1959/60 organizirano dvojezično slovensko madžarsko šolstvo, ki temelji na enakopravnosti slovenskega in madžarskega jezika. Citirani zakon šolskih knjižnic posebej ne omenja.
Struktura prebivalcev na narodnostno mešanih območjih
Po podatkih pristojnih organov je bilo 31/12-1967 v treh obalnih občinah skupno 2216 občanov italijanske narodnosti, kar pomeni v primerjavi s popisom prebivalstva leta 1961 zmanjšanje za 13 %. Zmanjšanje je predvsem pripisati neugodni starostni strukturi italijanskega
prebivalstva, saj jih je skoraj polovica, to je 42,9 % starejših od 50 let. Največ prebivalcev prebiva v občini Piran, tej pa sledita Koper in Izola.
Za pravilno nabavno politiko je poleg starostne strukture potrebno poznavanje izobrazbene in poklicne strukture občanov narodnosti: glede na že omenjeno starostno strukturo je za gospodinjami največ upokojencev. Ustrezno šolski izobrazbi — z nižjo šolsko izobrazbo jih je 72,2 %, s srednjo 7 %, z višjo 1 % in z visoko izobrazbo 0,9 % — in glede na starostno strukturo je delavcev in kmetov več kot 40 % tega prebivalstva, uslužbencev pa, med katere so šteti učitelji, profesorji, zdravniki, novinarji in uslužbenci v upravi, pa le 6,7 %. Socialno gospodarski položaj občanov italijanske narodnosti se skladno s hitrim gospodarskim razvojem obalnega območja naglo izboljšuje. Kolikor gmotni položaj italijanskih občanov relativno zaostaja za slovenskim, je to le odsev neugodne starostne in socialne strukture italijanskega prebivalstva.
Po popisu prebivalstva iz leta 1961 je bilo v Sloveniji v Prekmurju 8929 pripadnikov madžarske narodnosti, od tega jih je bilo v občini Lendava, v kompaktnem širokem pasu vasi ob madžarski meji 8115 ali 90 % in v občini Murska Sobota 814. Statistična služba pri občinski skupščini Lendava je leta 1964 ugotovila, da uporablja v tej občini v vsakodnevnem pogovoru madžarski jezik 10 420 občanov. Novo ljudsko štetje bo lahko dokončno potrdilo, ali gre v tej občini v primerjavi z letom 1961 resnično za tolikšen porast madžarskega prebivalstva, kar bodo morali knjižničarji predvsem upoštevati pri nabavi madžarske literature v pionirskih in šolskih knjižnicah.
Četudi ne razpolagamo s številčnimi podatki o izobrazbeni strukturi madžarskega prebivalstva, vendar lahko ugotovimo, da število tehnične in druge inteligence iz vrst madžarske narodnosti ne ustreza, medtem ko gmotni položaj madžarskega prebivalstva v Prekmurju ne zaostaja za slovenskim. Madžarski občani so večinoma kmetovalci, velikost kmečkih gospodarstev pa je približno enaka na vsem območju. Zaposlenost v industriji je sorazmerno enaka iz vrst slovenskih in madžarskih občanov.
Italijanski in madžarski občani enakopravno sodelujejo pri opravljanju javnih služb in funkcij.
Primer organizacije knjižničarstva za pripadnike švedske narodnosti
na Finskem
Če bi želeli naše delo za knjižnice, namenjeno pripadnikom narodnosti, primerjati z enakim delom v knjižničarsko zelo razviti deželi in najti potrditev za našo dosedanjo usmeritev, ne bi pogrešili, če bi proučili organizacijo in poslovanje knjižnic za pripadnike švedske narodnosti na Finskem. Kolikor se njihov sistem dela razlikuje od našega, je to pripisati drugačni tradiciji in razvoju knjižnic, drugačni upravno-teritorialni razdelitvi, višji ravni ljudskega knjižničarstva na Finskem ipd., kljub tem razlikam pa najdemo najpomembnejšo stično točko v
načelu, ki jih vodi pri tem delu: da je država dolžna skrbeti za kulturno prosvetne potrebe Fincev in Švedov na Finskem po enakih kriterijih.
Na Finskem imajo 537 lokalnih oblasti, ki so povsem švedske, povsem finske ali dvojezične. Glede na naše razmere nas posebno zanimajo dvojezične lokalne oblasti. Zakonodaja določa, da morajo določeni uradniki v dvojezični krajevni oblasti docela obvladati jezik večinskega prebivalstva in pasivno jezik manj številnih prebivalcev. Znanje jezikov morajo imeti potrjeno s posebnim spričevalom različne zahtevnosti za bibliotekarje in knjižničarje. Tako mora knjižničar v dvojezični krajevni oblasti popolnoma obvladovati jezik večine, znati pa mora govoriti tudi v jeziku manjšine. Bistveno načelo v dvojezični lokalni oblasti je, da je treba bralcu postreči s knjigo v domačem jeziku. Kjer pa prostovoljni knjižničarji govore samo svoj domači, tj. finski ali švedski jezik, so našli ustrezno rešitev v ustanovitvi ločenih švedskih in finskih knjižnic.
Nedvomno pa je zanimivo, da so bile od samega začetka knjižnice v švedskem delu Finske organizirane po vzorcu knjižnic v matični deželi, tj. na švedskem. Tako je klasifikacijski sistem v knjižnicah za švedsko narodnost na Finskem še vedno isti kot na švedskem, medtem ko so finske knjižnice uvedle domačo varianto Deweyeve decimalne klasifikacije, skripta za obvezne tečaje prostovoljnih knjižničarjev so ista kot na švedskem ipd. V švedskih krajevnih oblasteh prevladujejo manj naseljena in razkropljena vaška naselja. Zato so v teh oblasteh, posebno na otočju v južnozahodnem delu Finske, knjižnično mrežo zgradili s pomočjo manjših podružnic in predvsem izposojevališč potujoče knjižnice. Organizacijo knjižnic v lokalni oblasti vodi osrednja knjižnica. V štirih lokalnih oblasteh so še ostale posebne osrednje knjižnice za finske in švedske državljane, v vseh drugih krajevnih oblasteh pa imajo samo eno osrednjo knjižnico. Naj novejši zakon o ljudskih knjižnicah iz leta 1961 prinaša nekatere nove določbe za zaščito narodnosti. Tako npr. določa, da mora imeti vsaka knjižnica knjižno zalogo, ki ustreza strukturi prebivalstva v lokalni oblasti in njenim jezikovnim pogojem, kar praktično pomeni, da morajo knjižnice kupovati finske in švedske knjige v pravilnem sorazmerju glede na finsko in švedsko govoreče prebivalstvo. Vse knjižnice nadzira bibliotekarski urad pri Narodnem svetu za šolstvo, švedske knjižnice pa imajo pri tem uradu poseben oddelek. Zanimivo je, da daje država posebne dotacije gospodarsko šibkejšim in redko naseljenim krajevnim oblastem, saj je v le-teh teže zgraditi knjižnično mrežo in jo strniti, ne glede na to, ali jih naseljujejo Finci ali Švedi. Te dotacije znašajo v nekaterih primerih tudi do 90 °/o celotnih izdatkov knjižnice. Pravijo, da se je prav zaradi državne podpore knjižničarstvo na otočju zelo razvilo.
Švedsko govoreči knjižničarji imajo tri pokrajinska društva, ki se bodo verjetno združila v eno. Finsko bibliotekarsko društvo vabi predstavnike švedskih društev, da prisostvujejo na njegovih in mednarodnih konferencah in posvetih. Od leta 1962 deluje posebna švedska bibliotekarska šola. Bibliotekarski urad organizira občasne tečaje za švedske prostovoljne knjižničarje, švedski dopisni inštitut pa prireja
zanje dopisni tečaj. Skratka, mogli bi še govoriti o različnih ugodnostih, ki jih švedske knjižnice uživajo v enaki meri kot finske. Že kratek pogled na ureditev knjižnic za Švede na Finskem in ki je naši v načelu zelo podobna, nas še bolj utrdi v prepričanju, da je sedanja pot pravilna in da more edino takšna kulturna politika zagotoviti sožitje različnih narodnosti v isti državi.
II
Organizacija knjižnične mreže za pripadnike italijanske narodnosti v občinah Koper, Izola, Piran, Lendava in Murska Sobota
Precej razgibano kulturno prosvetno življenje italijanske narodnostne skupine se odvija v glavnem v italijanskih kulturnih krožkih A. Gramsci v Kopru, G. Bruno v Izoli in G. Tartini v Piranu, njih delo pa povezuje in vzpodbuja medobčinski svet Italijanske unije za Istro in Reko v Kopru. Vsi trije krožki so poleg drugih sekcij razvili tudi knjižnice in čitalnice, leta 1964 pa je bilo načelno sklenjeno, naj krožki oddajo italijanske knjige občinskim ljudskim knjižnicam, sami pa naj obdrže priročnike in tekoče periodične publikacije. V skladu z načeli o vodenju kulturne politike za pripadnike narodnosti pa naj bo dolžnost občinskih matičnih knjižnic, da organizirajo posebne oddelke literature v italijanščini (posebne knjižne police, posebni katalogi). Ta sklep je pomemben za organizacijo knjižnic za pripadnike italijanske narodnosti, saj teče le-ta od leta 1964 po istem tiru kot organizacija knjižnic za pripadnike slovenskega naroda. Organizacija knjižnic v občinah Lendava in Murska Sobota pa je že od vseh začetkov potekala skladno z načeli, izraženimi v zakonu o knjižnicah. Do razlik ni prišlo, ker pripadniki madžarske narodnosti nimajo svoje posebne madžarske kulturno prosvetne organizacije, temveč se vse njihovo kulturno prosvetno delo razvija v kulturno prosvetnem društvu v Lendavi in v madžarskih sekcijah pri kulturno prosvetnih društvih na območju občine Lendava, ki delujejo v okviru Zveze kulturno prosvetnih organizacij Slovenije.
Na narodnostno mešanem območju so do leta 1970 delovale štiri občinske matične knjižnice: študijski v Kopru in Murski Soboti (za občini Murska Sobota in Lendava) in občinski ljudski knjižnici v Piranu in v Izoli. Leta 1970 pa so se pripadniki madžarske narodnosti sporazumno s študijsko knjižnico v Murski Soboti odločili, da bodo za svojo občinsko matično knjižnico imenovali občinsko ljudsko knjižnico v Lendavi, česar pa doslej še niso izvršili. Vendar deluje letos študijska knjižnica v Murski Soboti kot občinska matična knjižnica le za občino Murska Sobota. (Razen občinskih matičnih knjižnic delujeta na jezikovno mešanem območju kot samostojna zavoda še ljudski knjižnici v Kopru in Murski Soboti.)
Če ocenjujemo delo občinskih matičnih knjižnic kot organizatork knjižnične mreže v občini, moramo ugotoviti, da se je graditve knjižnične mreže v občini resno lotila le študijska knjižnica v Murski So-
5 — Knjižnica
65
boti, ki je do leta 1967 registrirala 23 knjižnic. Od le-teh jih je na območju občine Lendava pet in na območju občine Murska Sobota 18 knjižnic. Od registriranih 23 knjižnic jih na narodnostno mešanem območju deluje 13, in sicer 10 knjižnic v občini Murska Sobota, kjer je ostalo nepokritih s knjižnicami oziroma z izposojevališči še osem narodnostno mešanih naselij, in 3 knjižnice v občini Lendava, kjer pokriva bela lisa kar 22 narodnostno mešanih naselij, škoda je le, da študijska knjižnica v Murski Soboti, ki je s pomočjo knjižnicam pri nabavni politiki, posebno še iz republiških sredstev, dodeljenih knjižnicam, namenjenim madžarski narodnosti, s strokovnimi nasveti pri urejanju in preselitvi ljudske knjižnice v Lendavi v nove prostore, s prirejanjem tečajev za knjižničarje v obeh občinah v praksi dokazala, da je ideja o somatičnosti pozitivna in uresničljiva, tako kvalitetnega dela za registracijo knjižnic ni nadaljevala z isto intenzivnostjo in ga dokončala. Nedvomno pa bo to laže opravila odslej, ko bo opravljala občinsko matično službo le za občino Murska Sobota.
Matične knjižnice na Koprskem se pri delu za strnitev knjižnične mreže preveč ne odlikujejo. Študijska knjižnica v Kopru je od 18 knjižnic, in to brez šolskih, ki jih vodi republiški zavod za statistiko, registrirala 3 (tj. študijsko, ljudsko in knjižnico slovenske gimnazije, vse s sedežem v Kopru). Brez knjige je ostalo 5 narodnostno mešanih naselij. Občinska matična knjižnica v Izoli je od 7 knjižnic registrirala le svojo knjižnico. Mestna knjižnica v Piranu je od 5 knjižnic v občini registrirala le svojo knjižnico in brez knjige je ostalo 7 narodnostno mešanih naselij.
Povedati pa je treba, da je ljudska knjižnica v Kopru začela organizirati potujočo knjižnico, ki pa ima trenutno le 360 knjig. Knjižna zaloga potujoče knjižnice pri mestni knjižnici v Piranu šteje 300 knjig, medtem ko ima ljudska knjižnica v Murski Soboti najmočnejšo potujočo knjižnico s 1231 knjižnimi zvezki. Ni podatkov, ali gre samo za slovenske knjige ali tudi za madžarske oziroma italijanske, podatek pa navajam, ker priča o večji ali manjši skrbi teh knjižnic za strnitev knjižnične mreže v občini.
Pri strokovni ureditvi in pri registraciji knjižnic, posebno še šolskih, čaka vse matične knjižnice v korist slovenskih in italijanskih oziroma madžarskih bralcev še mnogo dela. če pa pomislimo na poklicno strukturo pripadnikov madžarske in italijanske narodnosti, v kateri so kmetje zastopani z visokim odstotkom, pa se moramo še bolj zamisliti nad dejstvom, da so posebno v obalnih občinah premalo storili za to, da bi slovenska in italijanska knjiga brez težav prišla v roke tudi bralcem zunaj večjih središč.
Delo študijskih knjižnic za pripadnike narodnosti
Na območju, na katerem prebivajo pripadniki italijanske in madžarske narodnosti, delujeta študijski knjižnici v Kopru in Murski Soboti. Po že znani oznaki je naloga študijskih knjižnic, da zbirajo, strokovno obdelujejo, hranijo in posredujejo bralcem knjige in neknjižno gradivo
glede na geografsko območje knjižnice. Glede na to skrbita obe študijski knjižnici za ohranitev vsega tiskanega gradiva, ki priča o zgodovini geografskega območja in o kulturni, znanstveni in umetniški dejavnosti ljudi, ki tu prebivajo, torej tudi pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti, hkrati pa kot vsaka splošna znanstvena knjižnica informirata svoje bralce o sodobnih znanstvenih in umetniških tokovih v svetu, in sicer z literaturo v raznih jezikih. Obe knjižnici pa imata ob tem hkrati še posebno nalogo, in sicer, da povezujeta kulturi sosednjih narodov, tj. slovenskega in italijanskega oziroma madžarskega, in da sta povezani s slovensko narodnostno skupino onstran meja. Vse te naloge jima nalagajo v nabavni politiki in v delu z bralci tudi posebne dolžnosti (italijanske in madžarske periodične publikacije, priročniki, znanje italijanskega in madžarskega jezika), ki jima v primerjavi z drugimi študijskimi knjižnicami dražijo njuno delo. Odtod tudi izhaja pri teh knjižnicah financiranje njunega programa po občini in republiki.
Obe knjižnici sta vključeni v republiški centralni katalog tuje literature pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani in v centralni katalog pri Jugoslovanskem bibliografskem inštitutu v Beogradu, sodelujeta pa tudi v medknjižnični izposoji. Pri oceni študijskih knjižnic v Sloveniji glede na sodelovanje v sodobnih povezovalnih procesih (centralni katalog, medknjižnična izposoja) je dosegla študijska knjižnica v Kopru četrto in drugo mesto, v Murski Soboti pa šesto in peto mesto, kar je, seveda, v enako korist slovenskim kot italijanskim oziroma madžarskim uporabnikom obeh študijskih knjižnic.
V	skladu z načeli zvezne in republiške ustave delajo v obeh knjižnicah knjižničarji, ki dobro obvladujejo italijanski in madžarski jezik, tako da delo z bralci in dajanje znanstvenih in strokovnih informacij madžarskim in italijanskim občanom, ki imajo v knjižnicah tudi na razpolago priročnike v italijanskem in madžarskem jeziku in dober izbor periodičnih publikacij, v redu poteka. Tako npr. prejema študijska knjižnica v Kopru kar 9 italijanskih dnevnikov. Posebne oblike dela z italijanskimi bralci je predvsem razvila študijska knjižnica v Kopru (napotki za uporabo sistematskega kataloga v italijanščini, obveščanje o delu knjižnice preko radia Koper v italijanščini, dvojezični napisi na razstavah, povzetek v italijanščini pri vseh publikacijah študijske knjižnice itd.).
Študijska knjižnica v Kopru je tudi razvila bogate stike z italijanskimi knjižnicami in drugimi kulturnimi ustanovami (npr. Biblioteca statale Isontina, Gorica; Biblioteca centrale, Firence; Ente nazionale delle biblioteche popolari e scolastiche, Rim; Slavistični oddelek univerze v Bologni itd.). Knjižnica daje pogoste informacije italijanskim študentom v Italiji in prav tako nekaterim italijanskim kulturnim delavcem.
študijska knjižnica v Murski Soboti še nima tako živahnih stikov z Madžari kot študijska knjižnica v Kopru z italijanskim zaledjem. Vendar pa ima redne stike z Zupanijsko knjižnico (Megyei könyvt&r) v Szombathelyu in z Državno knjižnico (Orszägos Szechenyi könyvtär) v Budimpešti, s katerima stalno zamenjuje knjige in periodične publi-
kacije. Študijska knjižnica v Murski Soboti in Županijska knjižnica v Szombathelyu sta leta 1966 pripravili simpozij o dr. A. Pavlu; o tem strokovnem posvetovanju je izšel tudi zbornik, ki sta ga skupaj izdali obe knjižnici.
Študijska knjižnica v Kopru ima stalne stike s slovensko narodno in študijsko knjižnico v Trstu glede izmenjave strokovnih izkušenj, zamenjave tiska, sodelovanja pri razstavah, pri zbiranju bibliografskih podatkov ipd. Slovenski kulturni delavci iz Trsta so redni gostje in obiskovalci knjižnice in so že večkrat sodelovali na literarnih večerih knjižnice.
študijska knjižnica iz Murske Sobote stalnih stikov s slovenskimi knjižnicami onstran meja nima, saj slovenskih knjižnic v Porabju do nedavnega ni bilo. Leta 1966 je knjižnica darovala ljudski knjižnici v Gornjem Seniku 250 slovenskih knjig, madžarske knjižnice pa so v zameno darovale ljudski knjižnici v Lendavi okrog 300 madžarskih knjig za pripadnike madžarske narodnosti.
Po oceni republiške matične službe pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani obe študijski knjižnici kot matični knjižnici glede na knjižno zalogo, nabavo knjižnih novosti, izposojo, kader in financiranje ustrezata, študijska knjižnica v Kopru ima po podatkih iz leta 1968 s 108 310 knjižnimi zvezki več kot enkrat večjo knjižno zalogo od študijske knjižnice v Murski Soboti (42 623 knjižnih zvezkov), hkrati pa kaže pregled v letih 1965 do 1968. da knjižna zaloga v Kopru hitreje narašča. Tudi odstotek italijanskih knjig v skupni knjižni zalogi je z
41.5 % enkrat večji od odstotka madžarskih knjig (22.6), vendar pa pada pri koprski študijski knjižnici — v letih 1965—1968 od 51.8 % na
41.5 % — medtem ko ostaja pri študijski knjižnici v Murski Soboti v isti višini (22,6%). Tudi pri izposoji skupne knjižne zaloge je pri študijski knjižnici v Kopru opaziti od leta 1965 do leta 1968, ko je knjižnica izposodila 30 612 knjižnih zvezkov, padec, isto je opaziti pri študijski knjižnici v Murski Soboti v letu 1965 do 1967, medtem ko se je izposoja v letu 1968 precej dvignila. Odstotek izposojenih italijanskih in madžarskih knjig je majhen in v padanju: v Kopru od 9.2 % celotne knjižne zaloge na 7,8 % ali 3500 knjižnih zvezkov, v Murski Soboti pa od 11 % na 7,8 % ali 748 knjižnih zvezkov. Padanje izposoje povzroča verjetno predvsem premajhna nabava novitet. Obe knjižnici morata razmeroma majhnemu krogu občanov italijanske in madžarske narodnosti nuditi »kompletno« knjižnico, brž ko pa tega ne zmoreta, nujno upada zanimanje za knjižnici. Očitno je, da bi morale tudi občinske skupščine podpreti knjižnici pri nabavi italijanskih in madžarskih knjig in ne le republika.
Obe knjižnici sta urejeni po načelih poslovanja, ki veljajo za študijske knjižnice: knjige so v skladiščih urejene po velikosti ne glede na jezik in vsebino del, saj uporabniki knjižnice v skladišče nimajo dostopa. V katalogih, dostopnih bralcem, italijanske in madžarske knjige niso posebej obdelane, vendar je pri iskanju literature italijanski oziroma madžarski občan v istem položaju kot slovenski.
Obe knjižnici se odlikujeta po naših ocenah po ureditvi in delu, treba bi bilo le še v marsičem izpopolniti matično službo študijske knjižnice v Kopru in nadaljevati prekinjeno delo študijske knjižnice v Murski Soboti. Glede na ugled, ki ga uživata med italijanskimi in madžarskimi bralci, pa si je študijska knjižnica v Kopru pridobila večjega, saj jo v zadnjem času pripadniki italijanske narodnosti bolj podpirajo pri dosegi republiških finančnih sredstev, medtem ko pripadniki madžarske narodnosti pripisujejo večji pomen ljudskim knjižnicam na območju občin Murska Sobota in Lendava.
Ljudske knjižnice
V	obalnih občinah skrbe za širši krog italijanskih bralcev ljudske knjižnice v Kopru, Izoli in Piranu. Vse imajo poseben mladinski oddelek in vse so urejene po prostem pristopu. V ljudskih knjižnicah v Kopru in Izoli govorita dve knjižničarki italijanski jezik, v piranski knjižnici pa obvlada za zdaj italijanščino le delno en knjižničar. Knjižnice imajo italijanske knjige postavljene na posebnih policah po univerzalni decimalni klasifikaciji, knjižnici v Kopru in Piranu že vodita posebna kataloga za italijansko knjižno zalogo, knjižnica v Izoli pa ga pripravlja.
Knjižnice imajo težave pri nabavi italijanskih knjig in se morajo zadovoljiti s knjigami, ki jih slučajno dobe v knjigarni. Naloga študijske knjižnice v Kopru bi bila, da organizira nabavo knjig za vse knjižnice v obalnih občinah. Želja italijanskih bralcev je, da bi v knjižnici dobili sodobno italijansko leposlovno in poljudnoznanstveno knjigo, posebno še mladinsko. Italijanski mladini izposojajo knjižnice tudi slovensko literaturo (obvezno čtivo) in angleške knjige. Knjižnica v Izoli je že prevzela italijanske knjige od tamkajšnjega italijanskega kulturnega krožka, knjižnici v Kopru in Piranu pa tega zaradi pomanjkanja prostorov še nista izvedli, posebno pa tudi pogrešata čitalnico za svoje bralce.
Največjo knjižno zalogo ima knjižnica v Piranu (29 308 knjižnih zvezkov), nato koprska (18 180 knjižnih zvezkov) in izolska knjižnica (15197 knjižnih zvezkov). Od skupne knjižne zaloge ljudske knjižnice v Kopru je prišlo leta 1968 na 1 prebivalca v občini Koper le 0,6 knjige, medtem ko pride istega leta na 1 italijanskega občana glede na knjižno zalogo italijanskih knjig 1,7 knjige, leta 1967 pa že celo 2,5 knjige, kar je poprečno merilo, določeno od UNESCO za ljudske knjižnice. Do zmanjšanja knjižne zaloge italijanskih knjig od 2153 knjižnih zvezkov v letu 1967 na 1460 v letu 1968 je prišlo zaradi izločitve nekvalitetne italijanske literature. Padanje odstotka italijanskih knjig v skupni knjižni zalogi od 13,3 % v letu 1965 na 8 % v letu 1968 pa kaže, da knjižna zaloga slovenskih knjig hitreje narašča od italijanske. V Piranu sta prišli leta 1968 na enega občana 2,6 knjige od skupne knjižne zaloge, na enega italijanskega občana pa od zaloge italijanskih knjig le 0,7 knjige. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je italijanski kulturni krožek obdržal 2318 knjig, tako da pride skupno z le-temi na 1 italijanskega občana
2,6 knjige. Odstotek italijanske knjižne zaloge pa je v stalnem naraščanju: leta 1965 0,7 %, leta 1968 2,8 %. V Izoli pride s 15 197 knjižnimi zvezki leta 1968 1,6 knjige na 1 občana, od italijanske knjižne zaloge pa odpade na italijanske občane, potem ko je knjižnica letos prevzela knjižnico italijanskega kulturnega krožka, 5,2 knjige na 1 italijanskega občana. Ti podatki pričajo, da je v zadnjih letih najbolj načrtno z nakupi skrbela za italijanske bralce ljudska knjižnica v Kopru.
Podatki o izposoji kažejo, da le-ta — tako pri vseh izposojenih knjigah kot pri italijanskih knjigah — narašča le pri ljudski knjižnici v Kopru.
Madžarski občani si lahko izposojajo v občini Murska Sobota madžarske knjige v knjižnici in čitalnici v Murski Soboti, v ljudski knjižnici v Prosenjakovcih, v Hodošu in Domanjševcih, v občini Lendava pa v ljudskih knjižnicah v Lendavi, Genterovcih in v Dobrovniku. V vseh knjižnicah je uveden sodoben sistem prostega pristopa do knjižnih polic in so madžarske knjige postavljene na posebnih knjižnih policah; razen v Genterovcih in Prosenjakovcih vodijo knjižnice tudi posebne kataloge za madžarske knjige. Pri nabavi madžarskih knjig, ki jih nabavljajo pri založbi Forum v Novem Sadu in pri Pomurski založbi v Murski Soboti, nimajo — razen premajhnih sredstev — težav. Ljudska knjižnica v Lendavi obvešča bralce o knjižnih novostih po radiu in časopisju.
V	knjižnicah v Prekmurju je skupna knjižna zaloga naraščala v približno enakem, vendar prešibkem ritmu, saj pride na enega prebivalca v občini Murska Sobota v letu 1968 le pol knjige, v občini Lendava pa 0,8 knjige; na madžarskega prebivalca pa odpade v občini Murska Sobota že 3,8 knjige, medtem ko v občini Lendava še vedno le 0,7 knjige. Odstotek knjižne zaloge madžarskih knjig je v občini Lendava 33,7 %, v občini Murska Sobota pa le 12,2 %. V knjižnicah občine Lendava število knjig prepočasi narašča, medtem ko je v Murski Soboti naraščanje madžarske knjižne zaloge hitrejše.
Nakup knjig v navedenih ljudskih knjižnicah za pripadnike madžarske narodnosti financira tudi republika.
Ob pregledu ljudskih knjižnic je treba opozoriti na neprijetno dejstvo, da knjižnice v občini Lendava v podatkih republiškega statističnega urada že dvakrat, tj. za leti 1964 in 1968, sploh niso zajete. Glede na to bo vsak človek zunaj knjižničarstva logično sklepal, da v občini Lendava ne deluje nobena knjižnica. Menim, da se mora ljudska knjižnica v Lendavi čimprej registrirati pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani in pri zbiranju statističnih podatkov za leto 1972 obvezno sodelovati z republiškim zavodom za statistiko ter mu posredovati tudi statistične podatke za vse ljudske, strokovne in šolske knjižnice. Tudi stiki te knjižnice z republiško matično službo naj postanejo kontinuirani. Skupščini občine Lendava pa je priporočiti, naj se knjižnica kot občinska matična knjižnica osamosvoji in naj postane samostojen zavod.
Ljudska knjižnica v Lendavi sedaj deluje pri ljudski univerzi. Ima
14	817 knjig, od le-teh pa je madžarskih 3792. Po oceni republiške ma-
tične službe pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani solidno posluje. Sodobni razvoj ljudskih knjižnic in njena nova funkcija matične službe pa zahtevata, da se knjižnica strokovno preuredi in da se sedanji kader okrepi.
Mestna knjižnica in čitalnica v Murski Soboti je samostojen zavod. Knjižna zaloga šteje 23 065 knjižnih zvezkov, od le-teh je madžarskih 1304. Po oceni republiške matične službe je knjižnica strokovno le delno urejena, tudi kadrovsko bi jo bilo treba okrepiti. Ima pa od ljudskih knjižnic na narodnostno mešanem območju najmočnejšo potujočo knjižnico.
Šolske knjižnice
Doslej še nismo pri nobeni priložnosti podali podobe šolskih knjižnic, tj. knjižnic pri osnovnih in srednjih šolah, za pripadnike italijanske in madžarske narodnosti. Pri zbiranju teh najosnovnejših podatkov sem opazila, da imajo šolske knjižnice — razen nekaterih izjem — trenutno rahle stike z občinskimi matičnimi knjižnicami in se zato dostikrat po nepotrebnem bore s težavami pri ureditvi knjižnice, pri izboru in nabavi novih knjig.
Osnovne šole za italijanske učence so v Kopru s podružničnimi šolami v Bertokih, Ankaranu in Semedeli, v Izoli in Piranu s podružničnima šolama v Luciji in Strunjanu ter v Sečovljah. Te šole obiskuje 459 učencev, ki imajo v šolskih knjižnicah na voljo 11 864 italijanskih in slovenskih knjig skupaj, od teh pa je italijanskih 10 999. Na enega italijanskega učenca pride na Koprskem 25,8 knjige, pri tem pa so na najboljšem učenci v koprski osnovni šoli s podružničnimi šolami (63 knjig na 1 učenca), v Strunjanu pride 42 knjig na 1 učenca, v Luciji 14,4 knjige, v Sečovljah 13,6 v Piranu 12,9 knjige na 1 učenca. Vendar ti podatki niso točni, ker ni bilo mogoče dobiti ločenih podatkov za literaturo, namenjeno učencem, in za literaturo za učni kader. Vsekakor pa gre za številno in kvalitetno sodobnejšo literaturo, ki je običajno obdelana v abecednem imenskem in naslovnem ali pa vsaj v naslovnem katalogu. Knjižnice niso urejene po prostem pristopu. Nobena od teh šolskih knjižnic ni registrirana v republiškem registru knjižnic.
Gimnazije so za pripadnike italijanske narodnosti v Kopru in Piranu, dve poklicni srednji šoli in ekonomska srednja šola so v Izoli. Te šolske zavode obiskuje 192 dijakov; 118 jih je iz naše republike, 74 pa iz sosedne Hrvatske. Vseh knjig je v gimnazijskih knjižnicah 13 300, od tega je italijanskih 12 431.
Največjo knjižno zalogo ima gimnazija v Kopru (8646 knjižnih zvezkov).
V	slovenskih oddelkih in v dvojezičnem osnovnem šolstvu je v občinah Lendava in Murska Sobota zajetih 2104 učencev, od le-teh je 1059 Slovencev in 1045 Madžarov. Osnovne šole so v Šalovcih s podružnično šolo v Hodošu, v Domanševcih, v Fokovcih, v Prosenjakovcih in Motvarjevcih, v Kobil j ah in Lendavi s podružničnimi šolami v čentibi, Dolini, Petiševcih, Gaberjih in Pince Marofu. V šolskih knjiž-
nicah je po nepopolnih zbranih podatkih, v katerem so vključene tudi knjige oddelka za učni kader, 20 455 knjig, in sicer 10 983 slovenskih in 9472 madžarskih knjižnih zvezkov. Na enega učenca odpade od skupne knjižne zaloge 9,6 knjige, na 1 slovenskega učenca odpade glede na zalogo slovenskih knjig 10 knjig in na enega madžarskega učenca glede na zalogo madžarskih knjig 9 knjig. Iz teh podatkov je razvidno, da je knjižna zaloga italijanskih knjig bogatejša, kar je predvsem pripisati podedovanemu fondu in pomoči matične dežele.
Kolikor je bilo mogoče zbrati podatke, imajo nekatere šolske knjižnice samo inventarni katalog (Dobrovnik, šalovci, Hodoš), vse pa imajo namen še letos knjižnice strokovno urediti in uvesti prost pristop. Strokovno je urejena centralna knjižnica pri osnovni šoli Drago Lugarič v Lendavi, pa tudi podružnične šole v čentibi, Dolini, Petiševcih, Gaberjih in Pince Marofu imajo svojo knjižno zalogo. Knjižnica za učno osebje ima 3714 knjižnih zvezkov, od teh je slovenskih 2840 in madžarskih 874; knjižnica za učence šteje 6597 knjižnih zvezkov (4790 je slovenskih in 1807 madžarskih knjig). Od naštetih knjižnic ni nobena vpisana v republiški register knjižnic, medtem ko je v njem registriranih 8 šolskih knjižnic, namenjenih slovenskim učencem zunaj narodnostno mešanega ommočja.
Prostori
študijski knjižnici v Kopru in Murski Soboti imata celotni stavbi; študijska knjižnica v Kopru je v ponovnem adaptiranju prostorov, ki jih izvaja z občinskimi sredstvi in s pomočjo republiškega sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti, sedanji prostori študijske knjižnice v Murski Soboti pa bodo zadoščali še za 4 do 5 let. Ljudski knjižnici v Kopru primanjkuje prostora, prav tako tudi Mestni knjižnici v Piranu, ki je pred selitvijo v nove prostore. Ljudska knjižnica v Izoli ima primerne prostore, v glavnem tudi Mestna knjižnica in čitalnica v Murski Soboti, četudi prostori v gradu zaradi vlažnosti niso najprimernejši. Večina manjših ljudskih in šolskih knjižnic toži nad pomanjkanjem prostorov, kar navajajo za poglavitno oviro pri delu.
Financiranje
Člen 77., 2. odstavek ustave SRS določa, da SR Slovenija skrbi za razvoj šolstva, tiska, radia in kulturno prosvetnega dela italijanske in madžarske narodnosti in zagotavlja v ta namen potrebno pomoč. Ustavo je torej treba tolmačiti tako, da naj pokriva republika del večjih stroškov, ki nastajajo pri skrbi za kulturno prosvetno dejavnost narodnosti v primerjavi z istimi dejavnostmi za slovenske občane.
Kot je razvidno iz informacije, se pri študijskih knjižnicah iz republiških sredstev podpira nabava madžarskih in italijanskih periodičnih publikacij ter nabava dražjih priročnikov v teh jezikih. Ker so občinske skupščine kot ustanovitelji knjižnic dolžne skrbeti za vse občane, bi bilo pravilno, da dodele knjižnicam kot participacijo k
republiškim sredstvom namenska sredstva za nabavo italijanskega in madžarskega tiska, za strokovno obdelavo in za njihovo vezavo. Doslej so knjižnice prispevale dodatna sredstva iz svojega proračuna in so zato morale omejevati nakup domače literature in v drugih svetovnih jezikih. Pri višini subvencije je treba upoštevati različno kupno ceno italijanske (okrog 120 din) in madžarske znanstvene in strokovne knjige (okrog 36 din). Tudi pri ljudskih knjižnicah na obeh območjih bo treba upoštevati različno poprečno kupno ceno italijanske (okrog 36 din) in madžarske knjige (okrog 16 din).
Republiški sekretariat za prosveto in kulturo predlaga za financiranje knjižnic naslednja merila:
Vsako leto se glede na razpoložljiva republiška sredstva in obvezni občinski delež določi pri študijskih knjižnicah povračilo za vsakega vpisanega italijanskega ali madžarskega bralca, za obdelavo bibliotečne enote, tj. za italijanske in madžarske knjige, ki jih je knjižnica nabavila v enem letu in strokovno obdelala, in za izposojeno bibliotečno enoto. Pri ljudskih knjižnicah pa bi namesto »vpisanega bralca« upoštevali »izposojevalca«, in sicer glede na manj zahtevno strokovno obdelavo z manjšim povračilom. Ker pa se cena italijanskih in madžarskih knjig precej razlikuje, bi bilo treba pri italijanskih knjižnicah merilo za »obdelano bibliotečno enoto« pomnožiti z določenim faktorjem, ki bi bil pri ljudskih knjižnicah manjši in ki bi ga določili vsako leto.
Občinsko matično službo, ki jo v obmorskih občinah opravljajo študijska knjižnica v Kopru ter občinski matični knjižnici v Piranu in Izoli, za Mursko Soboto študijska knjižnica v Murski Soboti in občinska ljudska knjižnica v Lendavi za občino Lendava morajo po zakonu o knjižnicah — tudi za pripadnike narodnosti — financirati skupščine občin.
Leta 1970 je bila iz proračuna Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo dodeljena knjižnicam obeh narodnosti dotacija v znesku 27 800 din za nakup italijanskih in madžarskih knjig in sicer: studijski knjižnici v Kopru 6000 din, ljudskim knjižnicam v Kopru, Izoli in Piranu vsaki po 2600 din, skupaj 13 800 din. Knjižnicam za madžarske občane so bila sredstva v skupnem znesku 14 000 din takole razdeljena: študijska knjižnica v Murski Soboti 3500 din, ljudskim knjižnicam v Murski Soboti, Prosenjakovcih, Hodošu, Domanjševcih, Lendavi, Dobrovniku in Genterovcih 10 500 din. Leta 1969 so knjižnice prejele iz istega vira 21500 din, kar pomeni v primerjavi z letom 1970 29,3 % zvišanje sredstev. Četudi dotacije še niso dovolj velike, pa vendar kažejo, kaj pomeni redno financiranje. Tako se na jezikovno mešanem slovensko-madžarskem območju dogaja pri ljudskih knjižnicah, da kupijo s sredstvi republike v glavnem le madžarske knjige, medtem ko občinski skupščini premalo skrbita za povečanje slovenske knjižne zaloge v enakem ritmu. Razen tega pa ljudska knjižnica v Lendavi — vsa leta razen v letu 1969 — ni izrabila priložnosti za povečanje slovenske knjižne zaloge, ki jo je nudil ob participaciji občinskih sredstev republiški sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti.
Za republiška sredstva, namenjena nakupu italijanskih in madžarskih knjig, sklepajo knjižnice vsako leto pogodbe z Republiškim sekretariatom za prosveto in kulturo. Vedno bolj se utrjuje prepričanje, naj bi v bodoče republiški upravni organ sklepal pogodbe z občinskimi skupščinami, saj so le-te dolžne skrbeti za enake pogoje kulturne vzgoje in splošnega izobraževanja vseh svojih občanov.
III
Povzetek
Informacija je pokazala, da so zvezna in republiška ustava ter občinski statuti z uvajanjem narodnostno mešanih območij še bolj zagotovili enakopravnost pripadnikov narodnosti v političnem in družbenem življenju ter pri razvijanju njihove nacionalne kulture. Na knjižničarskem področju je treba ugotoviti, da delujeta na jezikovno mešanih območjih ugledni študijski knjižnici, ki moreta zadostiti z literaturo iz lastne knjižne zaloge in s pomočjo medknjižnične izposoje vsem potrebam dijakov, študentov, strokovnjakov in znanstvenikov italijanskega in madžarskega rodu po literaturi v njihovem in v drugih jezikih. Opaziti pa je tudi nekaj zaostajanja za splošnim razvojem ljudskih knjižnic, če ocenjujemo samo italijansko knjižno zalogo in izposojo italijanskih knjig (Piran, Izola, Lendava). Ker imata slovenski in italijanski oziroma madžarski bralec iste pravice do literature, podatki nam pa kažejo, da v nekaterih ljudskih knjižnicah nabava slovenske literature zaostaja za nabavo italijanske oziroma madžarske (Koper, Murska Sobota) in da v drugih ljudskih (Lendava) in študijskih (Koper, Murska Sobota) nabava literature v slovenskem in v italijanskem oziroma madžarskem jeziku narašča, sicer enakomerno, a prepočasi, bo treba nabavo na podlagi teh ugotovitev pravilno usmeriti. Pri graditvi knjižnične mreže se opazijo resna prizadevanja pri študijski knjižnici v Murski Soboti, medtem ko tega ni moč trditi za občinske matične knjižnice v obalnih občinah. Posebno je opaziti, da razen v Murski Soboti (ljudska knjižnica) doslej ni bila pri graditvi knjižnične mreže v občini izkoriščena možnost mreže izposojevališč. Vse občinske matične in druge samostojne ljudske knjižnice so ustrezno svojim nalogam dokaj dobro strokovno urejene, kar velja še posebno za študijski knjižnici v Kopru in Murski Soboti. Sole na narodnostno mešanem območju so precej dobro založene s knjigami, posebno še osnovne šole in gimnazije v obalnih občinah, vse pa so dokaj strokovno neurejene. Boljše stike s šolami pri urejevanju knjižnic je imela študijska knjižnica v Murski Soboti, medtem ko je študijska knjižnica v Kopru razvila kontinuirane stike s Slovenci na Tržaškem in v Julijski Benečiji in razne oblike dela z italijanskimi bralci. Študijski knjižnici in samostojne ljudske knjižnice imajo dokaj lepo opremljene prostore, le da jih skoraj vse preganja prostorska stiska. Prostori društvenih in drugih nesamostojnih knjižnic zunaj občinskih središč so v glavnem neprimerni. Nakup italijanske in madžarske literature, strokovno obdelavo in vezavo financirajo republika in občinske skupščine.
Takšno stanje knjižnic za pripadnike madžarske in italijanske narodnosti kaže na nekatere uspehe, ki so jih knjižnice dosegle v svojem delu, opozarja pa na druga še nerešena vprašanja in odpira tudi nekatera nova.
1. Pred občinskimi matičnimi knjižnicami je sedaj prvenstvena naloga, da začno načrtno razvijati knjižnično mrežo v občini. Rešitev se nakazuje predvsem v ustanovitvi izposojevališč v narodnostno mešanih in v slovenskih naseljih. Akcija naj bi potekala v tesni povezavi z republiško matično službo pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, naloga društva bibliotekarjev Slovenije pa bi bila, da občinskim skupščinam posredujejo odprta vprašanja knjižnic na območju njihovih občin s prošnjo, da knjižnice v njihovih pozitivnih stremljenjih za zgraditev in strnitev knjižnične mreže finančno močneje podprejo: vse občinske matične knjižnice naj registrirajo knjižnice v občini.
2. Premisliti bi bilo treba, ali naj se pri reviziji zakona o knjižnicah vnese določilo, da mora imeti vsaka knjižnica na narodnostno mešanem območju knjižno zalogo, ki ustreza strukturi prebivalstva.
3. V skladu z ustavnimi določili in statuti občinskih skupščin naj se določijo v sistemizaciji knjižnic delovna mesta (izposoja, informacije, matična služba, ravnatelj knjižnice ipd.), za katera naj se v razpisih delovnih mest obvezno zahteva popolno obvladanje slovenskega in italijanskega oziroma madžarskega jezika.
4. Knjižničarjem in bibliotekarjem, ki delajo na jezikovno mešanem območju, naj se priporoči, da pri opravljanju strokovnih izpitov izberejo jezik narodnosti.
5. Predvsem bi bilo koristno izčistiti stališča glede financiranja knjižnic po republiki in glede njenega predloga za financiranje nabave italijanskih in madžarskih knjig.
6. Občinski skupščini v Lendavi naj se priporoči, da registrira ljudsko knjižnico v Lendavi kot občinsko matično knjižnico in da jo ustanovi kot samostojen zavod, hkrati pa da jo finančno bolj podpre in s tem omogoči tudi povečanje strokovnega kadra.
7. Občinskim skupščinam na narodnostno mešanem območju je treba priporočiti, naj štipendirajo študente na skupini knjižničarstvo pri Pedagoški akademiji v Ljubljani, saj predstavlja ta študij najhitrejšo in — kot kažejo izkušnje — precej učinkovito pot, da pridejo knjižnice do kvalitetnega strokovnega kadra.
8. Gradivo nakazuje smer nabavne politike za slovensko in italijansko oziroma madžarsko knjižno zalogo. Da bi bila nabavna politika čim smotrnejša, bi bilo treba, da dajejo študijske knjižnice, ki imajo kvalificiran kader in razpolagajo z raznimi priročniki, večjo pomoč kot doslej. Menim, da bi priporočilni seznami za nakup italijanske in madžarske literature, ki naj bi jih sestavljali obe študijski knjižnici, pomenili največjo pomoč.
Boldt, B.: Swedish minority libraries in Finland. Some aspccts ot bilingualism. Scandinavian public library quarterly, 11/1969, št. 1, str. 33—71.
Brumen, N.: Knjižnice v Pomurju. Knjižnica, VIII/1964, št. 3/4, str. 152—165.
Bulajič, K.: Zveza komunistov Jugoslavije in nacionalne manjšine. Komunist, XVIII/1959, št. 30, str. 8.
Hari Tibor: Pravni položaj madžarske manjšine pri uvajanju dvojezičnosti. Pravnik, XVIII/1963, št. 1/2, str. 35-37.
Italijanska narodnostna skupnost v Jugoslaviji in slovenska narodnostna skupnost v Italiji. Naši razgledi, XIV/1965, št. 4, str. 68—69.
Jeri, J.: Kdaj so nacionalne manjšine lahko pozitivni posredovalec med sosednima narodoma. Primorski dnevnik, XXI/1965 (23. VI.), št. 147.
Konte, L: Element zbliževanja in sožitja. Komunist, XXI/1963, št. 3, str. 4.
Korže-Strajnar, A.: Občinske matične knjižnice v luči postavljenih normativov. Obvestila republiške matične knjižnice, 1970, št. 4, str. 1—70.
Liska, J.: O prosvetnem delu madžarske manjšine v Prekmurju. Ljudska pravica, XI/1950, št. 147, str. 3.
Polič, S.: Družbeno-politični in ustavno-pravni položaj narodnosti — narodnih manjšin, še posebej pa italijanske, v SR Sloveniji. (V Kopru 1968.) (Razmn.)
Polič, S.: Položaj italijanske narodnostne skupine v koprskem okraju po novih ustavnih določbah in po načrtih statutov slovenskih obmorskih občin. Pravnik, XVIII/1963, št. 1/2, str. 37—40.
Pravilnik o sestavi in vodenju registra knjižnic. Uradni list LRS, št. 15/1962.
Sancin, P.: Povojna zaščita manjšin z vidika mednarodnega prava. Primorski dnevnik, XXI/1965, št. 115, str. 8.
Statut občine Koper. Uradni glasnik okraja Koper, 11/1964, št. 13.
Statut občine Lendava. Uradni vestnik okraja Maribor, IX/1964, št. 25.
Statut občine Murska Sobota. Uradni vestnik okraja Maribor, IX/1964, št. 22.
Statut občine Piran. Uradni glasnik okraja Koper, 11/1964, št. 13.
Žlajpah, M.: Analiza knjižnične mreže v SR Sloveniji. 1964—1958. Ljubljana, Republiški sekretariat za prosveto in kulturo 1970. (Raznin.)
Šlajpah, M.: Informacija o mreži, položaju, nalogah in o dejavnosti študijskih knjižnic v SR Sloveniji. Ljubljana, Republiški sekretariat za prosveto in kulturo 1969. (Razmn.)
Šlajpah, M.: Kulturno-prosvetna dejavnost italijanske in madžarske narodnosti v SR Sloveniji. Ljubljana, Republiški sekretariat za prosveto in kulturo 1969. (Razmn.)
Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije.
Ustava Socialistične republike Slovenije.
Vilhar, S.: Nekateri problemi knjižnic in knjižničarstva na Primorskem. Knjižnica, V/1961, št. 1/4, str. 98—109.
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o knjižnicah. Uradni list SRS, št. 26/61.
Podatke o delu knjižnic za leta 1965 do 1967 so posredovale občinske matične knjižnice v Kopru, Piranu, Izoli in Murski Soboti, podatke o delu knjižnic za leto 1968 pa republiški zavod za statistiko.
ŠE O KNJIŽNICAH ZA PRIPADNIKE ITALIJANSKE NARODNOSTI
V SR SLOVENIJI
Srečko Vilhar
Na našem narodnostno mešanem ozemlju ne živi veliko Italijanov, vendar so prav zato toliko bolj enotni in občutljivi, ko gre za njihove narodnostne pravice. Pokazali so izredno voljo za svoj kulturni dvig in v svoji kulturni dejavnosti prav lepe uspehe. Italijanski občani se zavedajo, kolikšnega pomena so zanje knjižnice. Zato so tudi sami že večkrat predlagali, kako naj tri obalne matične knjižnice rešujejo problem italijanske knjige. Pripravljeni so, da se odpovedo svojim društvenim knjižnicam, če bi skrb nad italijansko knjigo prevzele matične knjižnice. Do take združitve je za zdaj prišlo le v Izoli. Občinski matični knjižnici v Piranu in v Kopru pa italijanskih društvenih knjižnic nista mogli sprejeti pod svoje okrilje zaradi pomanjkanja prostorov. S prevzemom preostalih dveh italijanskih društvenih knjižnic (samo v Kopru najmanj 3000 zvezkov) bi se dve matični knjižnici le okrepili, dve italijanski prosvetni društvi pa bi pri njihovem delu razbremenili. Predlogi predstavnikov italijanskih prosvetnih društev izpričujejo zaupanje v obalne matične knjižnice.
Vprašanje knjižničarske mreže v raztresenih naseljih z narodnostno mešanim prebivalstvom v bližnjem zaledju treh obalnih mest je močno zapleteno, vendar mnogo manj, kot je npr. za Slovence, ki živijo na območju: Kubed-Gračišče-Gradin-Sočerga-Pregara-Smokvica-Movraž. Za organizacijo take mreže trenutno ni sredstev. Svojčas smo skušali to vprašanje rešiti kompleksno za celo obalno ozemlje. Veliko je bilo razpravljanja o bibliobusu. Ta pobuda ni bila slaba, vendar pa ni našla dovolj zagovornikov. Kompleks slovenskih vasi, ki smo ga omenili, leži popolnoma zunaj vsake knjižničarske mreže in ni niti edini. Italijani pa so v tem pogledu precej na boljšem. Vsi živijo v bližini večjih komunikacij in jim je uspešen stik z mestom zagotovljen. Vrh vsega pa so italijanske podeželske osnovne šole dobro založene s sodobno italijansko knjigo.
Še veliko bolj zapleteno je vprašanje o nabavi italijanskega tiska.
V	Italiji deluje mnogo založb in tudi znanstvenih zavodov, ki publicirajo. Z grmade italijanskih knjig lahko jemljemo le drobec tistega, kar je najnujnejše. Idealne rešitve tega vprašanja ni. Zato si skuša vsaka matična knjižnica po svoje pomagati s skromnimi sredstvi, s katerimi razpolaga. Prav ta položaj je študijsko knjižnico v Kopru naravnost prisilil, da je posvetila kar največjo pozornost zamenjavi tiska tudi preko državne meje. Iz Italije prejema okrog 40 periodičnih publikacij, toda le na polovico teh je tudi naročena.
Poseben problem v Kopru je knjižnica italijanske gimnazije, ki obstaja iz treh ločenih delov: stare gimnazijske (profesorske) knjižnice, ki šteje okrog 8000 zvezkov, priročne profesorske knjižnice, ki šteje okrog 600 zvezkov (sami naj novejši italijanski tiski, darovi raznih zavodov v Italiji) in dijaške knjižnice. Prvi del knjižnice zajema knjižni
fond, ki ga na gimnaziji skoraj nihče ne uporablja. Vsebuje stare publikacije predvsem do leta 1941. Med njimi je kar precej raritet (npr. Boškovič). V Kopru se je že večkrat govorilo, da bi morala ta knjižni fond prevzeti Študijska knjižnica. To pa je nemogoče, ker nima dovolj urejenih prostorov.
študijsko knjižnico v Kopru imajo Italijani prav tako za svojo kot tudi sami Slovenci. Obiskujejo jo Italijani s celotnega obalnega ozemlja. Edino ta knjižnica jim lahko potreže z novejšimi italijanskimi enciklopedijami, mnogimi italijanskimi znanstvenimi publikacijami in specializiranim periodičnim tiskom. Pomembna vloga knjižnice je v tej zvezi več kot otipljiva.
Z boljšo prostorsko ureditvijo Študijske knjižnice v Kopru bi lahko rešili marsikatero vprašanje. Tudi skrb za potrebe Italijanov bi bila potlej bolj učinkovita. Njen položaj je eminenten, saj deluje tako rekoč na pragu mesta Trsta. Za Tržačane pomeni ta knjižnica ogledalo slovenskega knjižničarstva sploh. Državna meja v smeri Trsta je na široko odprta. Kljub svoji pomembnosti ta knjižnica še do danes ni mogla rešiti svojih najbolj perečih problemov, med katerimi je na prvem mestu adaptacija prostorov, ki nikakor ne ustrezajo. Tudi sedanji načrti za minimalne adaptacije ne obetajo uspehov. Ta knjižnica dejansko preživlja krizo, ki se vedno bolj stopnjuje in grozi, da bo nekega dne paralizirala vse njeno delovanje.
Kako pomagati knjižnicam na našem obalnem ozemlju, da bodo ustrezale potrebam italijanskih občanov?
1. študijski knjižnici v Kopru je treba zagotoviti sredstva za adaptacijo njenih prostorov, občinski ljudski knjižnici v Kopru in Piranu pa pomagati iz sedanje utesnjenosti.
2. Republiško finančno pomoč matičnim knjižnicam za nabavo italijanskega tiska bi bilo treba najmanj podvojiti, sicer bo le nekaj več kot simbolična.
3. Pri določanju meril za višino republiške pomoči naj se ne izhaja iz števila obiskovalcev. Italijanskim občanom je treba zagotoviti knjige ne glede na njihovo število.
4. Ker se Koper naglo širi, bi morala občinska ljudska knjižnica v Kopru odpreti podružnično knjižnico v Semedeli.
V	treh obalnih občinah se tako za Slovence kot za Italijane zadnje čase na široko odpira problem kulturnega prostora. Na vidiku je širše povezovanje v smeri Trsta in obratno, toda za tako dejavnost se je treba pripraviti.
ŠE O KNJIŽNICAH ZA PRIPADNIKE MADŽARSKE NARODNOSTI
V	SR SLOVENIJI
Stefan Sedonja
Dovoljujem si ob članku Mare šlajpah-Zornove nekaj kratkih pojasnil in opozoril, ki bodo morda malce trdo izzvenela, pa se bom potrudil, da bodo ohranila težo dobronamernosti in delovnega optimizma.
Okviri njenega članka me obvezujejo, da ostanem v mejah obravnavane problematike knjižnic na tako imenovanem bilingvističnem področju. Preprosto rečeno: da povem, če imam kaj povedati, o knjižnicah v Prekmurju in slovenskem Porabju.
Uspeli komparacij ski paralelizem pri obravnavi italijansko-sloven-skih in madžarsko-slovenskih knjižnic na Primorskem in v Prekmurju, ki je bil postavljen kot kompozicijski princip in raziskujoča metoda, je pokazal, kako se v danih okoliščinah uresničuje ideja o enakopravnosti in enakovrednosti narodov in narodnosti, zapisana v naši ustavi, na stičišču dveh narodnosti in dveh narodnih kultur. To delo je bilo opravljeno temeljito: iz statističnih podatkov izhajajo logični sklepi in koristna priporočila, zato v nadaljnjem nikakor ne želim premikati, kar je trdno postavljeno, marveč hočem navreči le nekaj tako imenovanih bližinskih posnetkov in živih ugotovitev, izvirajočih iz neposrednega stika z obravnavano problematiko. Svoja dopolnila in opozorila, če smem tako reči, bom razvijal na sledečih izhodiščih:
1. Narodnost in sožitje dveh narodnosti na dvojezičnem področju.
2. Knjižnice na dvojezičnem področju v Prekmurju in knjižnice v okviru upravno-teritorialnih enot občin Murska Sobota in Lendava.
3. Organizacija knjižnic in knjižnične mreže na Madžarskem, s posebnim ozirom na položaj slovenske knjige v Porabju.
Dokler se gibljemo v svetu številk in suhih podatkov, ki so, žal, le del stvarnosti, ne pa stvarnost sama, se nam ne more zgoditi nič hudega. Racionalnost podatkov nas varno usmerja na področje in-telekta in nam ne dovoljuje romantično-čustvenih digresij. Navedbe podatkov, seštevki, odštevki, delitve in primerjave nam dajejo določene korelacije glede na želeno, idealno, umišljeno ali prognozirano stanje, pa smo potem z rezultati bolj ali manj zadovoljni ali nezadovoljni. Manj trdni smo, kadar imamo opraviti z vrednotami in moralnoetičnimi normami, ki so težko merljive in se izmikajo interpretaciji v racionalnih številih. Lepa deklarativna načela morajo skozi trdo preizkušnjo valujočega življenja, ki se nenehno spreminja, razrašča in splahneva, včasih tudi mimo urejajočih hotenj.
Nočem ponavljati dobro znanih teorij in definicij o narodu in narodnosti, ki so v teku zgodovine močno spreminjale svojo vsebino in pomen.
Preprost človek je sredi tegob in radosti vsakdanjega življenja relativno ravnodušen do te pojmovne kategorije, posebno še takrat, kadar nima nekih posebnih razlogov, da se zaradi svoje naravne pri-
padnosti naravno oblikujočemu se družbenemu organizmu, narodu, čuti posebno ponosnega, vzvišenega, celo več vrednega — če je ta organizem močan, vladajoč, ekspansiven — oziroma, da se čuti slabotnega, zatiranega, ogroženega, utesnjenega, kadar je ta višji organizem pod pritiskom močnejšega in je vprašljiv njegov obstoj. Latentna zavest o naravni pripadnosti temu višjemu družbenemu organizmu •— katerega osnovne signifikante so v narodnem jeziku, narodni kulturi, v ritmu odzivanja ter reagiranja na neustavljiv tok življenja — pride do izraza in lahko zadobi neslutene čustvene in povsem razumske razsežnosti predvsem v navedenih dveh situacijah. Občutek pretirane in bolne samozavesti, moči in oblasti pri nekem narodu je povzročil človeštvu že prenekatero katastrofo — ni mi jih treba posebej naštevati — naj opozorim le na nacistično kugo. Kadar pa se ljudstvo naravno povezanega družbenega organizma čuti ogroženo, zatirano, strahovano, začno delovati tako-imenovani samoobrambni mehanizmi, ki imajo za posledico strnjen boj za naravne pravice naroda ali narodne skupine. Posamezniki se v tem boju, ki je v bistvu reakcija na pritisk, lahko obnašajo kot heroji, borci za pravice svojega ljudstva; žal pa so reakcije lahko tudi nekontrolirana dejanja, ki utegnejo prekoračiti meje preudarnosti in razumnega. Ena izmed naj pogostejših oblik neadekvatnega reagiranja na narodnostno mešanih ali obrobnih področij je takoimenovana nacionalna nestrpnost in ima lahko svoje zagovornike med ljudstvom večinskega naroda ali pripadniki manjšinskega — dozdevno ali dejansko tlačenega ljudstva.
Jugoslovanski narodi, med njimi še posebej slovenski, so v zgodovini skozi stoletja čutili na svojih ramenih pezo pritiska in zatiranja, posebej živo pa so to težo zunanjega pritiska čutila obrobna, periferna področja, med katerimi je tudi Prekmurje. Tu moramo poudariti, da so bili Prekmurci z upravno-politično mejo na Muri odrezani od matične dežele, še preden je le-ta izoblikovala in razvila osnovne značilnosti narodne samobitnosti in lastne državotvornosti.
Z mejo na Muri so bile posekane prenekatere naravne vezi z matično deželo, podvezane so bile žile dovodnice, skoraj povsem so usahnili tokovi in z njimi tudi življenjski sokovi, ob katerih se krepi in poživlja zavest o narodni pripadnosti. Periferni deli vsakega živega organizma, tako tudi narodovega, pa potrebujejo dobro prekrvavitev, ker sicer ne morejo uspešno kljubovati nevšečnostim, ki so pogojene prav z njihovo obrobnostjo. Zato ni nič čudnega, da je bilo vse, kar je ta dežela prinesla v svojo svobodno domovino, predvsem ohranjeno slovensko narečje in ne posebno močno zakoreninjena zavest o pripadnosti slovenstvu in slovanstvu. Jezik in zavest o pripadnosti širšemu organizmu jim je po eni strani pomagala ohranjati splošno znana konservativnost in imobilnost kmečkega prebivalstva, po drugi strani pa izredno redki narodni gorečneži in ne nazadnje prav tista nasilna akcija, ki jo v splošnem označujemo z raznorodovanjem. Pritisk, ki ga čisto nagonsko začuti tudi povsem neuk človek, sproži v ljudstvu samoohranitvene akcije z vsemi njihovimi dobrimi in manj dobrimi posledicami. Ljudstvo začuti, da mu hočejo nasilno vzeti nekaj povsem
njegovega, neodtujljivega, in zato se tega, česar se v vsakdanjosti skorajda niti ne zaveda, oklene z vso zagrizenostjo. Tako je bilo s Prekmurjem in zato je Prekmurje ostalo slovensko vsem in vsemu nakljub. Zgodovina ga je izučila in od tod tudi nekoliko izvirna samo živost in delna nezaupljivost do vsega in vsakogar, ki jo naš občan iz osrednje pokrajine težko umeje.
Zakaj govorim o teh stvareh? Zato, ker je psihična odzivnost med ljudstvom perifernih, obmejnih, narodnostno mešanih ali dvojezičnih področij v marsičem rahločutne j ša, obremenjena z izkušnjami in s spomini na preteklost, v kateri so lahko pripadniki včerajšnjega večinskega naroda danes pripadniki narodne manjšine in narobe. Če želita dve sosedni deželi živeti v miru in medsebojnem razumevanju, potem se jima prek narodnostnih skupin tostran in onstran meje daje izredna priložnost, da utrjujeta svojo iskreno privrženost miru in prijateljstvu prek naravnega mostu narodnostnih skupin. V takem primeru meja ne loči, marveč združuje, povezuje. Toda prvi korak k takemu zbliževanju je prav gotovo v tem, da vsaka dežela najprej uredi in poravna svoje obveznosti do pripadnikov tuje narodnosti tako, kakor si želi, da bi sosedna dežela obravnavala pripadnike njene narodnosti. In šele ko je to urejeno, si pridobita obe sosedni državi pravico in dolžnost, da v mejah možnosti dajeta pripadnikom svoje narodnosti onstran meje vse tisto, česar jim ne more zagotoviti še tako pozitivna zakonodaja večinskega naroda, temveč lahko da le matična dežela.
Na tem mestu čutim ponovno potrebo opozoriti na izvajanje Mare Šlajpahove, ko ugotavlja, da daje država za vzdrževanje javnih knjižnic na finsko-švedskem dvojezičnem področju tudi do 90 % celotnih sredstev. Prav gotovo je taka odločitev državne uprave pretehtana in sloni na ohranjanju občutljivega ravnovesja, ki smo ga mi zanemarili. Zato poglejmo, kako je s knjižnicami in dotacijo knjižnic v Prekmurju, na slovensko madžarskem bilingvističnem področju. Tudi za naše dvojezične knjižnice daje poseben sklad pri sekretariatu za kulturo in prosveto SRS že vrsto let strogo namenska sredstva, vendar izključno za nakup madžarskih knjig. Ker občini Murska Sobota in Lendava, ki se z muko kopljeta iz gospodarske nerazvitosti, nista zmogli ustrezno dotirati ljudskih knjižnic na celotnem področju, do dvojezičnega območja pa sta imeli posebne obveznosti pri sofinanciranju, so se knjižnice ustanavljale predvsem v teh predelih Prekmurja, in iz razumljivih razlogov tudi ob slovensko-avstrijski meji. Toda tudi v dvojezičnih knjižnicah je zaradi omenjene redne dotacije sekretariata za kulturo in prosveto rasel madžarski knjižni fond mnogo hitreje kakor slovenski. Tako smo soočeni z dejstvom, da imajo zdaj vse knjižnice na dvojezičnem področju, razen lendavske, ki je občinska matična knjižnica, neprimerno večje in sodobnejše zaloge madžarskih, ponekod v glavnem samo madžarskih knjig in je slovenski fond ob svoji zastarelosti skoraj simboličen. S tem seveda ni rečeno, da so dvojezične knjižnice dobro založene z madžarskimi knjigami, toda opozarjamo na resnost neskladja, ki ga med drugim poudarjajo knjižničarji teh knjižnic. Čeprav so, mimogrede povedano, Madžari ali pa vsaj dobro obvladajo madžarski jezik, zahte-
vajo večji nakup tudi slovenskih knjig. Nad temi stvarmi se moramo zamisliti, ker sicer sami zavestno pripravljamo teren nestrpnežem. Vsaka nestrpnost pa vzbudi že omenjene reakcije tudi na drugi strani, kar vse skupaj ne vodi k plodnemu in koristnemu sožitju. Da so stvari resne in da smo dolžni opozoriti nanje, nam pokaže že bežna analiza položaja javnih ljudskih knjižnic v občini Lendava. Po velikosti spada ta občina s ca. 28 000 prebivalci med srednje velike občine na Slovenskem, glede na narodni dohodek in odstotek kmečkega prebivalstva pa med gospodarsko najmanj razvite. Torej ni nič čudnega, da je v treh javnih ljudskih knjižnicah na razpolago občanu le 0,58 knjige. Če upoštevamo neuradne podatke, živi na področju občine 19 497 Slovencev in 8119 Madžarov. Izračun nam pokaže, da pride v občini na slovenskega prebivalca 0,41 knjige, na madžarskega pa 0,76 knjige. Toda v resnici so stvari le še bolj absurdne. O knjižnicah ali o knjižnični mreži lahko govorimo samo na tako imenovanem dvojezičnem področju, kjer živi približno polovica občanov obeh narodnosti, medtem ko v drugi polovici občine, kjer so velike ravninske vasi, kakor so Turnišče, Bistrica, Črensovci, Odranci, Polana, ki štejejo z okoliškimi zaselki od 2500 do 3500 prebivalcev, torej na področju, ki ima okoli
15	000 prebivalcev, kar je skoraj že za malo slovensko občino, sploh ni nobene javne ljudske knjižnice. To so tudi razlogi, zaradi katerih se je Študijska knjižnica v Murski Soboti odločila predlagati skupščini občine Lendava, naj imenuje ljudsko knjižnico v Lendavi za občinsko matično knjižnico, seveda z obveznostjo, da ustanovi knjižnice tudi v čisto slovenski polovici občine.
Tudi v občini Murska Sobota ni položaj ljudskih knjižnic niti malo vzpodbuden. Po statistični obravnavi bi utegnili priti do še bolj klavrnih podatkov, saj ima to področje za 65 000 prebivalcev v javnih ljudskih knjižnicah le 33 000 knjig, kar pomeni 0,50 knjige na prebivalca. Če bi po sodobnih in nekoliko strožjih kriterijih opravili revizijo knjižnih skladov in iz njih izločili vse, kar je zastarelo, neprimerno in obrabljeno, dvomim, da bi ostalo še kaj več kot 0,3 knjige na občana. In vendar je to občina, ki jo na severozahodu in severu oklepata dve državni meji, področje, ki je bilo šele po prvi svetovni vojni priključeno Sloveniji in bi že zaradi tega bila večja prisotnost slovenske knjige še kako utemeljena. Na dvojezičnem področju z 2500 prebivalci imamo tri knjižnice: na Hodošu, v Prosenjakovcih in novo ustanovljeno v Domanj-ševcih. Obe registrirani knjižnici na Hodošu in v Prosenjakovcih imata v knjižnih skladih nekaj čez 2/3 madžarskih knjig, medtem ko ima novo ustanovljena knjižnica v Domanjševcih samo madžarske knjige. Vse tri knjižnice imajo čez 3000 zvezkov, kar pomeni, da pride na dvojezičnem področju na občana 1,2 knjige. Podatek sicer pove, da pride v teh vaseh v povprečju skoraj 2 in pol krat več knjig na prebivalca, toda če upoštevamo, da so to najbolj odročni in najtežje dostopni kraji v občini, je vrednost tega podatka zelo relativna.
Zdaj pa še besedo, dve o knjižnicah v Porabju. Najprej moramo ugotoviti, da matična dežela od leta 1948 pa vse do nedavnega ni imela s porabskimi Slovenci skoraj nobenih neposrednih stikov, zato so tudi
naši podatki o njihovem socialnem, nacionalnem in kulturnem življenju zelo pomanjkljivi in zgrajeni predvsem na poročilih in izjavah posameznikov. Za marsikoga utegne biti zanimiva ugotovitev, da porabskim Slovencem kakor tudi Prekmurcem iredentistična madžarska politika vse do konca druge svetovne vojne sploh ni priznavala slovenskega oziroma slovanskega porekla. Ob pomoči kvaziznanstvenih teorij so njihovo poreklo izvajali iz ostankov starih etničnih skupin; imenovali so jih »Vende«, ki govore slovanskim jezikom podobno narečje.
Po neuradnih, vendar v lanskem letu objavljenih madžarskih podatkih živi v monošterskem okraju v sedmih strnjenih naseljih 4280 pripadnikov slovenske etnične skupine. Po istih podatkih predstavlja slovenski živelj v teh vaseh od 70—96 % vsega prebivalstva. Nas zanima v tem trenutku predvsem usoda slovenske knjige v Porabju. Takoj v začetku ne moremo mimo dejstva, da posveča madžarska kulturna politika knjigi in knjižnicam izredno veliko pozornost. V vseh večjih naseljih in tudi v manjših mestih imajo lepo urejene in bogato založene knjižnice s poklicnimi ali honorarnimi knjižničarji. Knjige so poceni, državne dotacije pa razmeroma visoke, pa se tudi knjižni fondi hitro dopolnjujejo in obnavljajo. Zato nas tem bolj preseneča ugotovitev, da v 450—500 občinah, v katerih žive pripadniki drugih narodnosti na Madžarskem, ni niti ene knjižnice, v kateri bi število knjig v jeziku narodnostne skupine bilo večje od števila madžarskih knjig, pa čeprav gre v mnogih primerih za vasi oziroma občine, ki imajo tudi nad 90 % prebivalcev druge narodnosti.
Porabski Slovenci so najmanjša tuja etnična skupina na Madžarskem. Področje monoštrskega okraja, v katerem žive, je v gospodarskem pogledu med najbolj pasivnimi v državi, zato tudi velik odstotek aktivnega prebivalstva odhaja leto za letom na sezonsko delo v oddaljene pokrajine ali pa se stalno zaposli v industrijskih centrih. Spričo izredno močne migracije, predvsem mladih ljudi, in spričo tega, da je zaradi relativno zaostalega kmečkega okolja med njimi malo izobražencev, so že objektivni pogoji za organizirano kulturno življenje minimalni. Porabski Slovenci govore narečje, ki je zelo oddaljeno od slovenskega knjižnega jezika. Take in podobne dokaze navajajo Madžari, ko nanese pogovor na porabske Slovence. Vse to je res ali pa deloma res, toda res je tudi to, da vse do danes še ni niti v osnovi zadovoljivo rešeno vprašanje pouka knjižne slovenščine na osnovnih šolah in kakor je tudi res, da je v vseh ljudskih knjižnicah v Porabju bilo ob koncu leta 1969 le 480 slovenskih knjig, kar je približno 0,1 knjige na prebivalca. Če od tega števila odštejemo še 268 knjig, ki jih je v letu 1966 podarila študijska knjižnica v Murski Soboti ljudski knjižnici v Gornjem Szeniku, knjige, ki jih je Študijska knjižnica v Murski Soboti pošiljala Županijski knjižnici v Szombathelyu z namenom, da jih posreduje knjižnicam na dvojezičnem področju v Porabju in srbohrvaške knjige, ki so po pomoti ali zaradi napake v mehanizmu centralne distribucije zašle v knjižnice teh slovenskih vasi, potem lahko mirno trdimo, da o kakem rednem nakupu slovenskih knjig v Porabju ne moremo govoriti.
Mara Šlajpah-Zorn je naštela vrsto slabosti in pomanjkljivosti knjižnic na dvojezičnem področju. Te slabosti in napake bomo morali odpraviti, če hočemo ostati zvesti z našo ustavo in z zakoni deklariranim načelom o pravicah narodov in narodnosti v socialistični Jugoslaviji. Toda pri vsem tem ne smemo pozabiti, da žive na dvojezičnem področju tostran in onstran meje tudi Slovenci.
Knjižnica. Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije — Izdaja Društvo bibliotekarjev Slovenije — Uredili: Vlasta Pacheiner, Branko Reisp in Maks Veselko (odgovorni urednik) — Oprema Zdravko Vatovec — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Turjaška 1 — Letna naročnina 20 din (za člane je vračunana v članarini) — Tekoči račun 501-8-79/1 — Natisnila Univerzitetna tiskarna univerze v Ljubljani