O lastnostih alpinistične 
književnosti
Aleksander Bjelčevič
Univerza v Ljubljani, Filozofska Fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, 
Slovenija
https://orcid.org/0000-0003-3374-4455
aleksander.bjelcevic@ff.uni-lj.si
Alpinistična književnost so pripovedi o svojih, tujih in fikcijskih alpinističnih 
dejanjih in doživetjih. Vrste alpinistične književnosti so avtobiografije 
(Zaplotnik), biografije (Svetina), odpravarski potopisi (Grošelj), fikcije 
(Jelinčič), semi-fikcije (Cedilnik), kratke zgodbe (Dular), satira (Deržaj) in 
komentirane fotomonografije (Mejovšek in Škamperle). V nekaterih se prepletata 
avtobiografija in zgodovina (Škarja) ali avtobiografija in etnologija (Joža 
Mihelič). Smisel alpinistične književnosti je pripoved o doživetjih in čustvih do 
sebe, soplezalcev in narave, okvirne tematike so avantura, prijateljstvo, ljubezen, 
(sublimna) lepota in presežno. S tradicionalno književnostjo jo druži veliko 
elementov sloga in kompozicije: osebna izpovednost in refleksije, sintetično-
analitična zgradba, kontrastiranje, izvirna metaforika, različni pripovedovalci 
in pripovedne perspektive, pripovedni tempo, dialogi; Škamperletova, 
Zaplotnikova in Mahkotova avtobiografija pa imajo obliko razvojnega romana.
Ključne besede: literatura in alpinizem / alpinistična literatura / avtobiografija / lepota / 
sublimno / metafora
7
Primerjalna književnost (Ljubljana) 45.1 (2022)
Članek ima tri dele:1 suhoparni definiciji sledijo razlogi, čemu alpinisti 
pišejo, nato razpravljam o slogu alpinistične književnosti in zaključim 
z nekakšno tipologijo alpinistične književnosti (ki bi lahko bila tudi 
drugačna).2
1 Razprava je nastala v okviru raziskovalnega programa Literarno-primerjalne in 
literarno-teoretske raziskave (P6-0239), ki ga je iz državnega proračuna sofinancirala 
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
2 Za pripombe na tipkopis se zahvaljujem Miretu Steinbuchu in Andražu Ježu. 
Osebni slog prispevka izhaja iz sproščenega kolokvija o Nejcu Zaplotniku v organi-
zaciji Slovenskega planinskega muzeja in ZRC SAZU, na katerem je bil 10. 2. 2022 
predstavljen.
PKn, letnik 45, št. 1, Ljubljana, maj 2022
8
Definiranje alpinistične književnosti
Alpinistična književnost (odslej AK) so tiste knjige in »kratke zgodbe«,3 
ki jih za AK štejejo alpinisti in planinci, torej bralci, za katere je alpinist 
pisal. Naslednjo definicijo sem razbral iz ankete med 20 prijatelji, iz 
desetletij pogovorov in branja ter iz Strojina (Strojin, »O alpski kulturi«; 
»Od pravljice«). Alpinistična književnost so pripovedi oziroma zgodbe 
o svojih, o tujih in o izmišljenih/fikcijskih alpinističnih dejanjih (ple-
zalskih, smučarskih in gorsko-tekaških)4 in doživetjih: njeni bistveni 
temi sta dejanje in doživetje, bistveni izrazni način pa zgodba. Tipična 
predstavnika prve (o svojih) sta Zaplotnikova Pot za avtobiografijo in 
knjige Vikija Grošlja (mdr. V prostranstvih črnega granita) za odpravar-
sko literaturo, tipični predstavnik druge (o tujih) je Svetinova Stena, 
tretje (o izmišljenih) pa Jelinčičeva kriminalka Umor pod K2.
Za alpinistično literaturo uporabljamo štiri izraze, od širšega po mena 
k ožjemu pomenu oziroma ožji množici so to literatura, književnost, lepo-
slovje in fikcija, pri čemer sta srednja dva lahko sinonima. Alpinistična 
literatura vključuje tudi strokovno literaturo, kot so plezalski vodniki, 
alpinistično zgodovinopisje, strokovni priročniki o plezalni tehniki ali 
o nevarnostih v gorah. Ko strokovno izločimo, po kriteriju zgodbeno-
sti dobimo književnost ali leposlovje, pri čemer je ta pojma mogoče 
stopnjevati: bolj ko imajo bralci (ne strokovnjaki) občutek, da je delo 
napisano tudi z umetniškimi ambicijami, kot so napetost, dramatičnost, 
zabavnost in poetičen slog, bolj bo leposlovno. Zato nekateri (od anke-
tirancev) v AK štejejo tudi tovrstno privlačne opise v plezalskih vodni-
kih, denimo v znamenitih Miheličevih Slovenskih stenah ali Arnejškovih 
Grebenih slovenskih gora, plezališča pa imajo svojega humorista v Juriju 
Ravniku (Kraški rob).
Najožja in najredkejša množica pa je seveda fikcija.
Kolikšen delež naj bo namenjen alpinizmu? Tolikšen, da imamo 
občutek, da je alpinizem ena od glavnih snovi knjige. Zato je AK tudi 
v tem oziru stopnjevalni pojem:5 manj ko je te tematike, manj je delo 
alpinistično (npr. Deržajeva knjiga Pod špiki je križanec alpinistične in 
vaške povesti).
3 Članke v Planinskem vestniku in podobnih revijah bom imenoval kratke zgodbe, 
saj so v resnici zgodbe, ki so omejene na enega ali par povezanih dogodkov.
4 Slovenskega gorsko-tekaškega primera se ne spomnim, sicer pa Nevidna meja Killi-
ana Jorneta in Rojeni za tek Christopherja McDougalla (prijateljema hvala za podatek).
5 Literarne vrste in žanre lahko dojemamo kot koncentrične kroge: na sredi so 
tipični predstavniki žanra, navzven pa vedno manj tipični.
Aleksander Bjelčevič:     O lastnostih alpinistične književnosti
9
Zakaj alpinisti pišejo knjige?
Zelo malo nogometašev ali na primer kolesarjev piše knjige o svo-
jem športu, celo planinci redkeje od alpinistov. Zakaj torej alpinisti, 
kakšna je funkcija alpinistične književnosti, zakaj jo pišejo in zakaj jo 
beremo? Izhaja iz razlogov, zakaj plezamo. Ne le zaradi športnih dosež-
kov in avanturizma ter »mladostne vere, da je vse mogoče« (Biščak 
104), ampak tudi iz lepotnih in prijateljskih ter religioznih doživetij 
in čustvovanja. V hribih je doživljanje avanture, sebe samega, prijatelj-
stva, različnih vrst lepot in nečesa presežnega oziroma religioznega (gl. 
Škamperle; Virk) izjemno intenzivno in čustveno, alpinizem je »zadeva 
srca in čustvovanja« (Oblak 194). Bistvena sestavina estetskih, etičnih 
in presežnih/religioznih alpinističnih doživetij so močna čustva in stra-
sti: »Od ene ture smo živeli ves mesec, leto … Zdaj je teže priti do teh 
občutkov.« (Škamperle 132; prim. Virk; Biščak 100) Zato je vsakemu 
alpinistu to obdobje eno najlepših ali najlepše v življenju: »Ko danes 
gledam slike z vrha Burela, mi že solze v očeh povedo, da je tam zgoraj 
minilo nekaj lepega in nikoli do konca doumljenega […]. Tisti štirje 
fantje s slike […] so doživeli vrhunec nekega čustva.« (Biščak 102)6 
Zato se alpinisti pogovarjajo o skoraj vsakem vzponu, talentirani pa 
napišejo kratko zgodbo ali knjigo,7 o čustvenem dojemanju alpinizma 
pričajo že njihovi naslovi, na primer Korak do sanj, Objem na vrhu sveta, 
Igra in biseri, Kjer tišina šepeta, Klic gora.
Da so dosežki in avantura tema AK, ni treba razlagati, lahko pa nekaj 
rečem o presežnosti, prijateljstvu in lepoti. Doživljanja presežnosti ni 
mogoče zajeti z enim citatom, saj prežema mnoge knjige, ki jih imamo 
za poetične (Kugy, Biščak, Romih, Škamperle). Na primer Škamperle 
uporablja izraze, kot so »čudežni dan«, »romanje«, »mir«, »molitev« 
(36), plezanje je »[p]esnjenje! Božja igra!« (94), »kot bi prihajal v svet 
nirvane« (123), šumenje Soče, ki seže do vrha Razorja, »je polno tiste 
oddaljene, uglašene ubranosti, kot bi njeni zvoki v resnici ne prihajali 
iz struge, ampak od nekod drugod« (44).
6 Rado Kočevar je knjigo, ki jo je pisal na starost, naslovil Tista lepa leta, Tone 
Škarja svojo prvo Stene mojega življenja.
7 Najbrž ni športa, v katerem je toliko umetnikov: pesnikov (Iztok Osojnik, Iztok 
Tomazin, Milan Romih), pisateljev (Tone Svetina, Dušan Jelinčič, Igor Škamperle, 
Tadej Golob), glasbenikov (Marijan Lipovšek, Tine Mihelič, Milenko Arnejšek, Urban 
Golob), slikarjev (Jože Cesar – tudi scenograf –, Edo Deržaj, Danilo Cedilnik, Cene 
Griljc), kiparjev (Marjan Keršič – Belač), fotografov (Bogumil Brinšek, Jaka Čop, 
Matevž Lenarčič, Janez Skok, Matej Mejovšek, Marko Prezelj), filmarjev (Janko Rav-
nik), navsezadnje novinarjev (Mahkota) ter umetnostnih in literarnih zgodovinarjev 
(Rajko Ložar, France Zupan, Tomo Virk).
PKn, letnik 45, št. 1, Ljubljana, maj 2022
10
Prijateljstvo je drugačno od drugih prijateljstev, saj nevarne situa-
cije zahtevajo usklajeno delovanje, potrpežljivost, predvsem pa močno 
zaupanje, zanašanje, tovariškost, odrekanje, ljubezen. Zato je prijatelj-
stvo eden od pomembnih razlogov za plezanje in s tem ena glavnih tem 
AK: »Ravno pri njem sem našel tisto skrito povezavo med gorami in 
prijateljstvom, brez katerega ostajajo gore še vedno lepe in odprte za 
vse – veličastne, nikoli pa ti ne dajo najlepšega, najtoplejšega, kar se 
skriva v njih,« pravi Romih o Jušu Zupanu na prvi strani knjige Takrat 
me počakaj, sonce (9). Mahkotova Sfinga se začne s stavkom: »Če ne bi 
bilo gora in prijateljev, tudi te knjige ne bi bilo.« (7) Škamperle pripove-
duje o »drobnih obredjih, ki smo jih gojili in začenjali varovati s pravo 
pobožnostjo […], obljubam podobnih navadah, za katere se je zdelo, 
da nam v pravilno odmerjenem sozvočju poleg varnosti in razpoloženja 
varujejo tudi smisel« (122–123), roman pa zaključi s temle dialogom: 
»'In koliko stvari se je zvrstilo okrog nas!', dodam. 'Samo ena! Samo 
ena!' prišepne Tomaž, tiho, komaj slišno. 'Ljubezen.'« (217)
Prijetna in sublimna lepota. Lepi niso le visokogorski travniki in 
gozdovi in pasoči se tropi gamsov, lep je vsak posamezen macesen,8 lepši 
od tega za našo hišo. A tudi gladke in zaledenele stene, stebri, grape, 
gorski kraški podi in ledeniki so lepi. (Zato stene in smeri izbiramo 
predvsem po lepoti.) Toda lepi so drugače, sublimno ali strašljivo lepi 
oziroma vzvišeno strašljivi. Travnik, potok, gozd in žival so lepi, ker je 
bila taka afriška savana, iz katere smo davno prišli (gl. Dutton 13–28; 
Dissanayake). Strašljive stene pa so postale lepe, ko smo šele nedavno 
nanje pogledali z drugačnimi očmi. S kakšnimi, pa nam povejo ravno 
umetnosti: alpinistična književnost, slikarstvo in fotografija. Angleški 
dramatik John Dennis je sublimna občutja na potovanju čez Alpe leta 
1688 opisal takole: »Povzpeli smo se do samega roba Uničenja […]. 
Vse to je v meni vzbudilo kopico občutij, nekakšno prijetno Grozo, 
mučno Radost[.]« (nav. po Macfarlane 73) Dokler so bili nevarnost, 
tveganje in napori za divje lovce, pastirje in rudarje nujno zlo njihovega 
poklica, v gorah niso iskali lepote. Meščanom, zlasti izobražencem pa 
so postali cilj sam po sebi, zaželeli so si gibanja »na robu samo-uniče-
nja« – do katerega pa ne bo prišlo, tako da je vzbujalo prijetno grozo 
(gl. Macfarlane 75); in to je bistvo alpinizma. Premik v dojemanju 
gora od strašljivo grdih (mrzlih, nerodovitnih, nevarnih, skratka, proti-
pola raja, primerljivega s puščavami in tečajema) v strašljivo lepe se je 
8 »Zdajci se pokaže osamljen macesen. Sam sredi skalne divjine. Skrivenčen in žilav 
kljubuje zimi in soncu, steni in viharjem. Šele starost ga upogne in strohnel bo sredi 
skalnatih razbitin, na melišču pod steno. Jasnejša in svetlejša postaja podoba macesna. 
Ozek pramen svetlobe posije v trpko sivino. Barve ožive.« (Dular 5)
Aleksander Bjelčevič:     O lastnostih alpinistične književnosti
11
godil od konca 17. stoletja zlasti med znanstveniki, denimo geologi in 
botaniki (Scopoli, Hacquet, Zois, pri Francozih Horace Bénédict de 
Saussure), ki so odkrivali, da Zemlja ni stara 6.000 let in taka, kot jo je 
enkrat za vselej ustvaril Bog, ampak so njene oblike nastajale milijone 
let. Začelo se je torej s fascinacijo nad tem skrivnostnim dolgim proce-
som (gl. Macfarlane 14–16, 71–77).
Sublimnost se kaže že v metaforiki (gl. Lozar); gore in stene so hkrati 
sveti prostor in pekel: so »kraljestvo bogov« (Zaplotnik 153), »bela 
katedrala«, »nebeški oltarji« (Knez 30, 81) ter alpinistov drugi dom 
(»v stenah, med katerimi smo doma«, Škamperle 120) in hkrati pekel 
(»Toda ni časa, samo navzdol, ven iz tega prekletega, hudičevega pekla«, 
Zaplotnik 93),9 zvok stene je »koncert nebeških orgel«, kdaj drugič pa 
»zadonijo ledene orgle […] in zazvoni mrtvaški marš« (Knez 72).
Tine Mihelič svoj Klic gora posveti prav »svetu večne lepote« (13), 
njegov »edini namen je poklon večno lepim goram« (11), beseda 
»lepota« je raztresena po celi knjigi, na primer: »V zasneženih gorah 
sem iskal predvsem lepoto. Vedno znova me očarajo zasnežene poklju-
ške smreke, šumeča hoja po kristalih ivja, fantastične barve sozvočja 
snega in sonca […], predvsem pa nadzemeljski blesk zasneženega 
visokogorja.« (110)10 Tako je za Josipa Oblaka alpinizem »umetniško 
doživetje« (194), enako za Škamperleta: »Alpinizem: hotel sem ga živeti 
scela, od baročnega izigravanja do rokokojske lahkotnosti, od zapri-
sežene klasike do modernih preizkusov, in iskal novih poti, kot bi se 
duh, ki je prihajal vame iz neznanih globin, moral izraziti prav v tem 
početju.« (112) Za Miheliča »ima gora dušo! Seveda ne dobesedno, gori 
vdihne dušo človek, a ne vsak; le tisti, ki jo spoštuje in ima rad« (12). 
Za Oblaka pa pokrajino »[č]lovek estetskega duha obda z vsem čarom 
svoje fantazije« in »poduševi« (194).
In beremo prav zaradi naštetega in zaradi zgodb, ki tičijo v stenah; 
kar smo med branjem videli v domišljiji, hočemo doživeti, hočemo 
vedeti, kje se je zgodba vršila. Če bi ne bilo epske zgodbe o vzponu Jože 
Čopa in Pavle Jesih po osrednjem stebru Triglava (gl. Lovšin), bi bil 
slavni Čopov steber morda le ena od mnogih njunih smeri. Nekateri 
so iz planinstva ali drugega športa prešli v alpinizem prav zaradi knjig 
(gl. Biščak 20). AK so reklama za alpinizem. Prvi, ki je uspešno rekla-
miral smeri v Julijskih Alpah, je bil v prvi tretjini 20. stoletja Kugy; 
denimo smer po Viševih policah, ki jih je poimenoval Božje police 
in jih sam ni zmogel v celoti preplezati, je opisoval tako vzneseno, 
9 Naveza Kneza, Kara in Jegliča je epohalno smer po zajedi v Fitz Royu krstila za 
Hudičevo zajedo, markantni steni v ostenju Prisojnika pa je ime Hudičev steber.
10 Tu pomislim na Prešernov sonet »Na jasnem nébi mila luna sveti«.
PKn, letnik 45, št. 1, Ljubljana, maj 2022
12
da je k dokončanju spodbudil italijanske plezalce: »'Skloni glavo, 
tvoja noga stopa po poteh, koder se sprehajajo bogovi!' Tega ne pravi 
noben napis tam zgoraj, to ti bo v spoštljivem strahu govorilo srce, ko 
se boš po vrtoglavo ozkih, lepo vklesanih okrajkih skozi sence sever-
nega ostenja Gamsove matere vzpenjal v svetli vrh Viša. Pozdravljam 
te, veliko si upaš! Naj te spremlja sreča na božjih stezah.« (Kugy, 
Julijske 287)
Slogovne in kompozicijske lastnosti alpinistične književnosti
Omejil se bom na alpinistične avtobiografije, saj so za večino najbolj 
tipičen primer alpinistične književnosti. Med njimi ne bom obravna-
val tistih, kjer je avtor zbral svoje že objavljene kratke zgodbe (Avčin, 
Potočnik, Kozjek), saj praviloma opisujejo en sam vzpon, in sicer 
kmalu po dejanju, povrhu pa je opisan tehnično podrobneje kot v 
monografijah, tako da so te knjige kompozicijsko in slogovno manj 
raznolike (izstopa npr. Dular). S »pravim«, tj. fikcijskim leposlovjem 
alpinistične avtobiografije druži veliko slogovnih in kompozicijskih 
postopkov: sintetično-analitična zgradba, kontrastiranje, izvirna meta-
forika, menjava pripovednega tempa, osebna izpovednost in refleksije, 
kritična distanca, različni pripovedovalci in pripovedne perspektive, 
dialogi; Škamperletova, Zaplotnikova in Mahkotova11 knjiga imajo 
celo obliko razvojnega romana. A tako kot nima vsak roman vseh 
slogovnih lastnosti iz učbenika literarne teorije, jih tudi vsaka alpini-
stična knjiga nima.
Zglede za slog sem izbral deloma naključno: namesto Škamperleta, 
Mahkote, Kneza, Zaplotnika in Štremflja bi lahko izbral Kugyja, 
Avčina, Miheliča, Romiha, Biščaka, kar pomeni, da so skoraj vse 
alpinistične knjige odlične, saj so vrhunski alpinisti praviloma tudi 
inte ligentni.12
1) Sintetično-analitična zgradba oziroma časovni in krajevni preskoki 
z različnimi funkcijami: v zgledu iz Mahkote za ustvarjanje dramske nape-
tosti in suspenza, v zgledu iz Zaplotnika za izpostavljanje bistva alpinizma.
11 Za Sfingo mislim, in nisem edini, da je stilistično še boljša kot Zaplotnikova Pot.
12 Plezanje prvenstvenih smeri v skali in mešanem terenu (skala, sneg, led) zahteva 
občutek, kje v od petsto- do tritisočmetrski steni najti prehod; zahteva strateško oceno, 
kaj in koliko opreme se za dva, tri ali dvanajst dni v steni potrebuje, da bo naveza imela 
zadosti hrane, pijače in varnostnih pripomočkov, a da bo hkrati maksimalno lahka in 
hitra; zahteva strategijo potencialnega umika ob minimumu klinov in z memorira-
njem preplezanih raztežajev ali po neznanem himalajskem pobočju; ipd.
Aleksander Bjelčevič:     O lastnostih alpinistične književnosti
13
Napetost in suspenz: Nadja Fajdiga, Mahkota in pridruženi 
Avstrijec Peter so v večdnevnem sneženju obtičali v steni gore Aiguille 
des Grands Charmoz. Mahkota pripoved začne tako:
Petru sem ponudil, naj gre z nama v Charmoz. Nadji sem rekel:
»Če je bil dober takrat, ko si bila bolna, ga ne moreva pustiti na cedilu zdaj, 
ko se obeta lepo vreme«.
Po tihem pa sem si želel, da bi bili v troje. Bal sem se stene, v kateri je šlo 
letos vse narobe. […] Nisem se oziral na to, da trojna naveza pleza počasneje 
[…] Zjutraj se nisem zmenil ne za višinomer, ki je čez noč padel za pet črt, in 
nisem se brigal za svarilne oblake. Zgodaj popoldne nas je v steni ujel vihar. 
Šlo nam je za glavo.
Ko smo se vrnili v Chamonix, sem bil razjeden in obklesan.
II
Dopoldne sva se z Nadjo potepala po Šamu. Bil je avgust, vreme pa april-
sko. Najprej sva pogledala, kaj bo zvečer v kinu, potem sva zavila še v butiko 
»Marianne«[.] (265–266)
Prvi odstavek, načrtovanje ture, se sprva dogaja v mestu Chamonix. 
Sledi sunkovit preskok na drug kraj, v steno Charmoza, in v prihodnji 
čas, prihodnjih pet dni, ki pa so zgoščeni v vsega dva kratka stavka: 
»Zgodaj popoldne nas je v steni ujel vihar. Šlo nam je za glavo.« Potem 
spet časovni in krajevni preskok naprej v Chamonix.
Napetost ustvarja tudi z delitvijo na odstavke, kajti konec odstavka 
pomeni mini pavzo: za stavkom »Šlo nam je za glavo.«, torej za mini 
pavzo, je nov odstavek in ker novi odstavki po navadi napovedujejo 
novo temo, pričakujemo izdatnejši opis petdnevne drame v Charmozu. 
Toda odstavek je dolg le eno poved, drama pa zgoščena v zgolj dve 
besedi, »razjeden in obklesan«: nič o plezanju, neurju in mislih na 
samomor. Namesto tega celo odpre novo, drugo poglavje o špancira-
nju po trgovinah. ‒ Vse skupaj je popoln suspenz, nad katerim sem bil 
kot bralec navdušen, saj dramo prepušča moji domišljiji. Ko pa gresta 
Fajdiga in Mahkota na obisk k znamenitima alpinistoma Terrayju in 
Herzogu, med klepetom počasi, v dialogih, prekinjanih s Terrayjevimi 
in Herzogovimi vprašanji, preskoči v času in kraju nazaj v Charmoz ter 
vso zgodbo vendarle pove.
Ti časovni in krajevni preskoki so za Mahkoto značilni, z njimi je 
morda vplival na Nejca Zaplotnika. Vzemimo precej naključno izbran 
izsek iz Zaplotnikove Poti, kjer je vloga preskokov tudi kontrastiranje: 
Zaplotnik v prijetnem soncu pleza Wisiakovo smer v Triglavu in »na 
svetu je le še sonce, septembrsko sicer, a vendar toplo«. Sledi kontrasten 
odstavek, ki se začne z: »Mraz me grize v prste na nogah« (Zaplotnik 
PKn, letnik 45, št. 1, Ljubljana, maj 2022
14
40) – pripoved tu preskoči v nočno prezebanje v drugi steni, v zimskem 
letnem času in z nekom drugim, pri čemer Zaplotnik niti ne pove, v 
kateri in s kom,13 očitno je pomembno samo občutje in ne športni 
dosežek. V naslednjem odstavku je tudi noč, ampak z nekom drugim, 
drugje in v drugem letnem času, z ženo Mojco v topli Paklenici na 
Hrvaškem. Dva odstavka pozneje spet z drugim, Mišom Jamnikom, v 
drugi, neimenovani poletni steni,14 v naslednjem odstavku spet druga, 
zimska gora, Loška stena, z drugimi prijatelji. Kar pa povezuje različne 
vzpone, ni poročilo o uspehih, ampak isto občutje in isti smisel: občutje 
napora in nevarnosti v kombinaciji s sublimno lepoto Alp v kontrastu 
z obmorsko uživaško Paklenico ob ženski, ki jo ljubi.
Časovno-krajevni preskoki in kontrastiranje (zima – poletje, 
nevarno – prijetno, prijatelj – žena) krasijo, najbrž pričakovano, knjigo 
Zaplotnikovih soplezalcev Andreja in Marije Štremfelj. Zgodba se začne 
in medias res z Marijinim padcem pod vrhom Daulagirija, torej s témo 
smrti: »Mica, Mica, Micaaaa, ustaaav seeee!« (Štremfelj in Štremfelj 7) 
Opis njegove groze se konča s stavkom »Konec?«, s stavkom »Začetek?« 
(8) se pa začne nov odstavek, ki pa ni več o Daulagiriju, kot bi pričako-
vali, ampak skoči 30 let nazaj v druge kraje in čase, v Slovenijo k začet-
kom njunega alpinizma in ljubezni, da bi se za stavkom »Postala sva 
par.« spet vrnil v Daulagiri in v nasprotje stavka »Začetek?«, v verjet ni 
konec para: »Telo zadene ob skale[.]« (10) Marija preživi in zatečeta 
se v šotor k Marjanu Manfredi, kar sproži asociacijo na Marjanov in 
Andrejev vzpon drugje in v drugem času, 25 let prej čez Eiger, kjer je 
takisto šlo za življenje, spet in medias res: »Škrtanje derez po skali in 
vzdihovanje z nekaj kletvicami […]. V prihajajočo noč se zareže ropo-
tanje železja […]. Zlovešči zvoki se zaključijo s topim udarcem telesa 
v steno nekaj metrov nižje.« (13) Padli je preživel, naveza noč preživlja 
v steni; sledi kontrasten preskok v kranjsko porodnišnico k Mariji: iz 
bitke za življenje k rojstvu novega življenja. Spet nazaj v Eiger, kjer je 
ponoči začelo deževati, pa asociativno v času še bolj nazaj in drugam, 
k poroki na deževen dan v Vratih. Učinek ni le dramatična napetost in 
kontrast, ampak Andrej že s samo (simetrično) kompozicijo Marija – 
hribi – Marija – otrok – hribi – Marija pokaže prepletenost njunih 
življenj, kar postane glavna tema knjige.
2) Kontrastiranje, tj. protipostavljanje različnih vrst nasprotij v 
različnih funkcijah: zgoraj pri Zaplotniku so v kontrastu drugačni 
13 Zaradi nočnega visenja na vrvi sumim, da opisuje zimski vzpon v Dolgem hrbtu 
v Kamniških Alpah.
14 Andreju Štremflju se zahvaljujem za podatek, da gre za Aschenbrennerjevo smer 
v Travniku nad Tamarjem.
Aleksander Bjelčevič:     O lastnostih alpinistične književnosti
15
človeški odnosi (prijateljski s »soborci« in erotični z ženo, torej eros − 
tanatos) in nasprotne situacije (naporno in nevarno proti lahkemu in 
uživaškemu), podobno pri Štremflju (kontrast življenje – smrt – novo 
življenje). Spodaj pri Mahkoti pa služi humornemu presenečenju: 
ko sta z Nadjo Fajdiga preplezala eno najtežjih smeri v Dolomitih, 
Livanosovo zajedo v Cimi su Alto, je njeno plezalsko izvrstnost in 
svojo navidezno banalnost opisal v dveh odstavkih, izvrstnost v dalj-
šem, banalnost v kratkem. Ta odstavka je hkrati osamosvojil v ločeni 
poglavji, zato da bo zaradi pavze med poglavjema kontrast še močnejši. 
Nadjino poglavje (skrajšano):
VII
Ko mi je zvečer v najinem šotorčku z obkladki in obliži lizala rano, so prišli na 
obisk trije fantje, ki so bili v steni pred nama. Bili so Avstrijci […] Nadji so 
čestitali za »erste Damenbegehung«. Drugo jutro sva se oglasila pri Armandu 
da Roitu. […] Pri njem sva se vpisala v knjigo vzponov. In ko je Livanos v 
svoji knjigi opisoval, kako je preplezal in kdo je vse preplezal Su Alto, je zapi-
sal, da še ni videl tako odločne pisave, kot je bila Nadjina. (Mahkota 159)15
Konec Nadjinega poglavja, njene podobe, in s tem pavza, da se podoba 
učvrsti. Potem pa novo, le eno poved dolgo Antejevo poglavje, njegova 
podoba, toda junak, ki je navezo ves čas vodil, ni opisan na dolgo in 
široko, nasprotno: je anti-junak, zreduciran na eno samo lastnost, izra-
ženo v eni sami povedi, hkrati s preigravanjem dobesednega pomena z 
metaforičnim v besedni zvezi »prašič pri kmetici«:
VIII
V Benetkah sem zaudarjal po plesni, zakaj ves tisti čas, ko sva plezala Su Alto, 
je v prašiču pri kmetici v Listoladah plesnela srajca, moja montgomerijevka, 
polita s kompotom iz weckovega kozarca. (Mahkota 159)16
Torej dvojni kontrast in nasprotje: obširno o junakinji in minimalno 
o anti-junaku, pri čemer je dejanski junak on, ker je Fajdiga ves čas 
plezala druga v navezi. Povrhu še ideološki kontrast imenitne srajce 
ameriške vojske s plesnijo, ki je nemškega izvora (smer sta plezala deset 
let po koncu vojne).
3) Premišljena metaforika za izražanje čustev, občutkov, razpo-
loženj, strasti (vznemirjenja, navdušenja, presenečenja, strahu, jeze 
itd.): močnejše ko je čustvo, manj smo zadovoljni s konvencionalnimi 
15 »Erste Damenbegehung«: nemško za prvi ženski vzpon (šlo je za prvi ženski vzpon 
po omenjeni smeri).
16 »Prašič«: ogromen, natrpan nahrbtnik.
PKn, letnik 45, št. 1, Ljubljana, maj 2022
16
metaforami. Poglejmo že samo metafore za gore in stene, kadar jih 
doživljamo kot osebe: gore pripovedujejo (»Morda nam je hotel vršnji 
greben […] sporočiti nekaj, česar nismo znali razumeti«, Škamperle 
209), šepetajo (gl. Avčin), so sramežljive in nežne (»sivi previsi, sramež-
ljivo zastrti z nežno belino«, Knez 51), se smejijo, so resne in jezne 
(»toda ko se v jezercu pri Allegheju zablešči jezna Sova«, Škamperle 
188;17 »se smeji Čo Oju in neprizadeto resno opazuje Gjačung Kang«, 
Zaplotnik 162), so mrtve (»Stena je mrzla in mrtva«, Zaplotnik 134), 
so živalske (»Stene nenadoma ne prepoznamo več. Zdaj smo v njej … 
kot v trebuhu neudomačene zveri«, Škamperle 165; »Na sneženem 
zmajevem hrbtu se ozreva navzgor v navpični beli steber«, Knez 52), 
se oblačijo (»Globoko v puhastih oblačilih gore smo«, Škamperle 
166), ledenik je star mož (»To je tožba ledenega starca, ki ga krivi in 
tišči teža tisočerih let«, Knez 70), gora je ženska (»in je stena, polna 
belih gladkih lic, od tal do vrha šepetala v zavetju prijazne ženskosti«, 
Škamperle 122).18
Vemo, da vloga metafore ni, da nekaj povemo lepše; nasprotno, 
brez metafor čustvenih stanj sploh ne moremo pristno opisati: »nam 
je hotel vršnji greben […] sporočiti nekaj, česar nismo znali razumeti« 
(Škamperle 209) – ne le, da so greben doživljali kot misleče in čustvu-
joče bitje, temveč metafora izraža negotovo stanje plezalcev, ki se bližajo 
nevarnemu grebenu. Ali pa »se […] zablešči jezna Sova« (188): reči 
nemetaforično, da je severna stena Civette strašljiva, je nekaj povsem 
drugega kot reči, da je sova in da je jezna, saj sova po ljudskem verova-
nju napoveduje nekaj slabega in zbuja več kot le eno asociacijo o tem, 
kaj vse gre v stenah lahko že tako ali tako narobe, če pa je še jezna, se 
aktivirajo še nove asociacije. »Globoko v puhastih oblačilih gore smo« 
(166) – to ni ocvetličena personifikacija, ampak občutje, ki temelji na 
kontrastu: zasnežena gora je po navadi mrzla in nevarna, tu pa je topla 
in domača, poleg tega puhovka ni navadno oblačilo kot plašč ali jakna, 
ampak se v njej počutimo varno. Metafore tudi upočasnijo branje: 
stavek »smo sredi zasnežene gore« bi med branjem le oplazili, ker je 
odvečna informacija (seveda ste, saj plezate pozimi), citirana metafora pa 
zaradi odprtih asociacij misel aktivira bolj na široko.
Najbolj čustven del Mahkotove knjige je opis Dularjeve in 
Zupanove smrti: dramatičnost dosega z delitvijo na kratke odstavke, 
Dularjevo smrt pa izrazi s presunljivo metaforo. Ker Dularja in Zupana 
17 »Sova« je gora Civetta v Dolomitih.
18 Za več o teh odlomkih gl. Lozar. Od davno pa so personificirana tudi gorska 
imena: Zmajev greben v Montažu, Teme Rjavine, Šmarjetna glava, Šija Brane, Špik 
nad nosom.
Aleksander Bjelčevič:     O lastnostih alpinistične književnosti
17
več dni ni bilo iz stene, so reševalci Mahkoto z vitlom spustili v steno, 
čez nekaj minut pa začeli vleči nazaj gor, ker so zvedeli, da so mrtva 
našli pod steno. Zunanji dogodek je eden, plezalca spuščajo in dvigajo, 
toda njegova psihološka stanja so številna, za celo stran jih je, vsako pa 
opisano v svojem odstavku, pri čemer meje med odstavki delujejo kot 
pavze, ki ustvarjajo pričakovanje:
Prišel sem do skalnatega roba, kjer se je kakor odsekana začela stena. Nenadoma 
sem začutil v pasu oster sunek. Napela se je najlonska vrv, s katero so me varo-
vali zraven jeklene vrvi, da bi me laže potegnili iz stene. Nisem jih več videl, 
tudi slišal sem jih slabo, zato sem cuknil najlonko, da bi jim vrv povedala, naj 
enakomerno popuščajo[.]
Rdeča vrv ni popustila. Nekaj časa sem brcal, kot bi se hotel upreti sili[.]
Nihče se ni zmenil zame. Pustili so me, da sem zmerjal. Samo vlekli so s 
takšno močjo, da sem tekel v breg. […]
Ko sem prišel gor, so pogledali stran. Bil sem kakor greh, ki se je vrnil iz 
pekla.
Potem je Jozva, ki ni nikoli pokazal, da mu je kaj, prevzel komando […]: 
'Spokat, fantje! Akcije je konec. Gremo! Ante, odveži se!'
Še vedno nisem občutil, da je smrt v njihovih očeh[,] in samo to sem si 
želel, da bi zamižali, da bi ne govorili. (Mahkota 178)
4) Moč impresij in občutkov pisatelji dosegajo z menjavo kratkih in 
dolgih stavkov in povedi. Stavek kot zaključena misel posreduje eno 
podobo oziroma sliko, eno dejanje ali stanje in en občutek. Kratki 
stavki so uporabljeni za izražanje jakosti čustev, ne logičnega razmiš-
ljanja (za Biščaka je alpinistični vzpon »nekaj […] nikoli do konca 
doumljenega«, 104). Kjer imamo podobo brez opisa, je to impresija; 
takrat kratki stavki delujejo kot verzi; funkcija verza pa je, da se na 
koncu za hip ustavimo, da se podoba usidra; niz verzov s podobami 
pa učinkuje, kot bi listal album s slikami ali fotomonografijo, kakršna 
je Kugyjeva knjiga Julijske Alpe v podobi ali knjiga Jake Čopa Raj pod 
Triglavom. Dularjevo plezanje v znameniti Glavi Planjave leta 1957 
se začne z nizom impresij, kot bi jih napisal Kosovel, zato bom stavke 
razvezal v verze:
Mračno jutro vstaja.
Napetost je v zraku.
K tlom tišči.
Kot bi ogromna, tisočmetrska stena legla na naju.
Ne vidiva ničesar.
Edini občutek življenja je le sopenje in udarjanje skal, ki jih ruši prijatelj nekje 
v bližini.
PKn, letnik 45, št. 1, Ljubljana, maj 2022
18
Dež!
Ne, le drobci prsti prše v meglo.
Zdajci se pokaže osamljen macesen.
Sam sredi skalne divjine. (Dular 5)
Podobnost s Kosovelovimi pesmimi »Jesen« (»Droben dež rosi, / bele so 
kraške poti, / sivo je zgodnje jutro«), »Oktober« (»Mokri vrtovi bleščijo 
/ v zlatu večernem«), »Premišljevanje« (»Kraška vas je v jeseni tiha / 
ovita v megló«), »Kraška vas« (»Sam / čez vas. V temah / tulijo latniki«) 
se mi zdi očitna. Naslednje pa me spominja na Murna:
Pa nisva prišla od tam.
Iz doline, kjer rastó smrekovi gozdovi,
kjer se belijo širna prodišča
in v njih se prelivajo srebrni prameni voda,
naju je privedla pot.
Onkraj se vpnejo gozdovi, prodišča in stene v svet,
ki izpopolnjuje tega, ki z mrkimi stenami zapira dolino na jugu.
Po njem drži najina pot. (Dular 5)
Ali ni tako v pesmih »Ko dobrave se mrače«, »Zima« (»Namočena / od 
ranega dežja je pot. Iznad vodé / in črne prsti tam in travnikov / dviguje 
se sopar. Na desni je smerečje, / na levi gorska pot, rujava, skrita / ko 
lisičja dlaka.«), »Jesen« (»Jesen … / Večne kaplje dežja […] Motna reka 
kipi / in zvoni nekje / tak čudno, tak daleč«)?
Slovenski alpinisti so se poetičnega jezika učili pri Kugyju,19 pisa-
teljsko izjemno talentiranem vnuku Jovana Vesela Koseskega. To je 
opis Široke peči iz Kugyjeve fotomonografije Julijske Alpe v podobi v 
Šmitovem in Orlovem prevodu:
Pred nami je tiha in velika, prava postava Julijca nad pravo julijsko grapo. Ne 
morem se več povzpeti tja gor. Na majhni jasi v gorskem gozdu si najdem 
počivališče in jo gledam. […] V zraku se nič ne gane […]. Globoko spodaj, 
prav na dnu, mrmra gorski potok. […] Tu je vse kakor najtišji fundament 
nad tabo razpetega, daljnega, neskončno visokega, brezglasnega, tihega pro-
stora. Zdaj pa zdaj morda zategli klic pastirja iz doline ali kratek jek kamna, 
ki pada čez stene […]. Globok mir v spokojnem dihu zemlje, svetle avreole 
v zlatih višavah.
To je slovesna ura. In Julijci mi pripovedujejo. Radi me imajo. Veste, da 
jim pripadam že triinšestdeset let? Z dvanajstimi sem jih prvič videl. Zdaj jih 
imam petinosemdeset. (150)
19 Kugyja štejemo za slovenskega pisatelja zaradi porekla in ker je prvi sistematično 
raziskoval Julijske Alpe, čeprav je pisal v nemščini in se imel za Nemca.
Aleksander Bjelčevič:     O lastnostih alpinistične književnosti
19
Spodnji odlomek pa s kratkimi stavki ne opisuje podob, ampak doga-
janje, in sicer plezanje na robu padca. Pri plezanju smo skoncentrirani 
na mikro situacije: kaj bom prijel in kam bom stopil, kje je razpoka 
za klin, ali ga bom vanjo lahko zataknil; nič drugega ne obstaja, ne 
okolica, ne misel na otroke, starše … Za avtentičen in hkrati učinkovit 
opis teh mikro situacij pa bo stilist uporabil kratke stavke, ki lahko 
učinkujejo kot verzi:
Naprej, mi veleva telo.
Ven iz zaklete votline, me roté otrple noge.
Plezam v lijaku.
Zagozda! Udarec, požre jo poklina.
Zdrsnem nazaj.
»Ono tanko, razklano mi daj! Gori je bolje.«
Skala se drobi.
Majhen stop.
Bo. Zagozda je na varnem.
Zopet požira poklina moje moči.
Klin! Na srečo drži. […]
»En sam oprimek, le plitvo vdolbinico mi nakloni!
Vsaj prst mi ponudi, ki me bo vodil tod preko,« – a skala ne odgovori.
Le klin se premakne v zagozdi.
Molk.
Zakričal bi, pa ledeno me stisne za grlo. (Dular 8)20
5) Refleksije. V avtobiografijah je samega plezanja relativno malo, saj je 
od vzponov minilo veliko časa in podrobnosti niso več aktualne. Tako 
so v ospredju plezalčevo življenje, kolektivne zgodbe in razmišljanja. 
Mahkota je v skoraj 500 strani obsežni Sfingi podrobneje opisal le štiri 
ali pet najpomembnejših vzponov (naslovno prvenstveno smer v tri-
glavski Sfingi, petdnevni zimski vzpon po Nemški smeri v Triglavu, 
dramo v Charmozu …); Škamperle v Snegu le dramatičen zimski vzpon 
v Razorju, v 33 strani dolgem poglavju o večdnevnem vzponu čez dva-
tisočmetrsko steno Aconcague pa plezajo na vsega eni strani in pol, vse 
drugo so napetosti in strahovi pred vzponom, odnosi med člani odprave, 
razmišljanje o smislu alpinizma (gl. Škamperle 137–169). Refleksije so 
značilne za vso AK, številne so v izrazito osebnoizpovednih in doživ-
ljajskih besedilih (npr. Dular, Zaplotnik, Tomazin, Škamperle, Knez, 
Jelinčič, Romih, Biščak): refleksije o odnosih in vezeh med soplezalci, 
o smislu tako imenovanega osvajanja nekoristnega sveta, o življenjskih 
20 Omenjena razklana zagozda je v konus obrezana lesena zagozda za razpoke, ki 
so za klin preširoke.
PKn, letnik 45, št. 1, Ljubljana, maj 2022
20
usmeritvah in odločitvah, o vrednotah, vrlinah in o lastni vrednosti, o 
veri, o ljubezni do ljudi, živali:
Toda po prvem raztežaju stvar steče; ni več tako mrzlo […] in na vse pozabiš: 
na čas, lakoto, žejo, približuješ se neznanemu svetu v sebi. Posebej v težkih 
raztežajih, kot bi prihajal v svet nirvane; brez misli in spomina, le z notranjim 
glasom. […] Mar je mogoče, da se mi v robato skalovje zliva toliko moči? 
Ljubezni? Čezmerne predanosti!? […] Sva s Tomažem hodila tu zato, ker bi 
nekaj iskala, zahtevala […]? Zadostovale so skupne poti, dolge ure zrenja, 
strah, ki sva ga delila pod vsako steno. […] Najtežja mesta v steni sva vsakič 
premagovala s tistim, kar se je spletlo med nama. Psihična moč! Zaupanje! 
(Škamperle 123–124)
Ko se Knez na prvi strani svoje knjige predstavi, to stori enako kot 
Prešernov lirski subjekt v drugem in tretjem Ljubezenskem sonetu in v 
drugem in tretjem Sonetu nesreče: s podobo iz narave, ki jo preslika na 
svoje življenje, tako da podoba ni impresija, temveč prispodoba človeka:
Življenje je kot gorski travnik, poln je redkih trav. Med njimi rastejo cvetlice 
nežno milih barv. Nekatere širijo opojen vonj, druge ponosno razkazujejo svoj 
cvet. Nekatere rože so tudi brez vonja in vsaka nam ne diši. Rastejo tudi take, 
ki imajo neopazen cvet, a ko te oplazi njihov zobat list, na koži pusti rdečo, 
pekočo liso. Če boš zavzeto iskal, boš lahko našel trpko, kislo zel, pa tudi 
bilke, ki v sebi hranijo skrivnostno moč. Rosa jih umiva in sonce jih zlati. A v 
viharjih, ob hudi uri, se osuje in odlomi marsikakšen cvet. […]
Vsega je bilo obilo, veselja, in žalosti, in smeri, da bi jih bilo povprečnežu 
dovolj za pet življenj. A vse je le odsev. Naj je blisk strele še tako slepeč, o sami 
streli ne pove dosti. V življenju iščemo srečo, a jo najdemo tam, kjer je nismo 
iskali. Če ga opazujemo, tudi ta svet ni trden, ena sama trdna stvar ga ne pod-
pira. Vse je gibanje in v tem gibanju spi minljivost.
Prijatelji me kličejo Franček in moj priimek je Knez. (Knez 9)
Refleksije lahko poleg lastne sporočilne vrednosti tudi upočasnijo bra-
nje ali ustvarijo suspenz.
6) Različni pripovedovalci in pripovedne perspektive. V ožjem 
smislu jih ima (od okrog 25 pregledanih knjig) le Škamperle, v širšem 
pa še Marija in Andrej Štremfelj. Ker se Škamperletov razvojni roman 
začne z davnim otroštvom, gleda na ta začetek z distanco tretjeosebnega 
pripovedovalca, v prvo osebo pa preide z vstopom v srednjo šolo, ko se 
začne alpinistična, ljubezenska in študijsko-poklicna zgodba. V knjigi 
Objem na vrhu sveta iste dogodke opisujeta izmenično dva pripovedo-
valca, Andrej in Marija Štremfelj, torej dva pogleda na isto stvar, ki 
včasih ustvarita rašomonski učinek.
Aleksander Bjelčevič:     O lastnostih alpinistične književnosti
21
7) Kritična distanca do sebe kot pomembna sestavina avtobiografij 
je značilna za tisto AK, ki je napisana precej časa po opisanih dogodkih 
(Škarja, Mihelič, Biščak, Škamperle, Štremfelj in Štremfelj). Tako na 
primer Mahkota biča svojo bahavost, sebičnost in stremuštvo, denimo, 
da je najtežje smeri plezal z žensko, ker bi v moški navezi ne bil prvi in 
ker so taki uspehi priporočilo za vodniško službo (Mahkota 81, 101, 
213). Razumljivo je manj distance v knjigah, ki so napisane kmalu po 
dogodkih in na višku alpinistove kariere. Tipična je prav Zaplotnikova 
Pot, napisal jo je pri 28 letih in je zelo iskrena romansirana pripoved o 
iskanju smisla, krasi ali kazi pa jo stalna vzvišenost nad običajnimi, po 
njegovem mnenju zdolgočasenimi ljudmi. Prav iskrenost, vzvišenost, ki 
mladim alpinistom pritrjuje, da je alpinizem najpomembnejši na svetu, 
ter modre misli (življenje je pot, ne cilj; ne sledi ciljem in pričakova-
njem drugih, živi tukaj in zdaj, bodi avtentičen) so med razlogi za njen 
kultni status.
8) Dialogi. Ker avtobiografije prikazujejo alpinistovo življenjsko 
zgodbo od mladosti naprej, zgodba zahteva tudi dialoge; številni so pri 
Mahkoti, Škamperletu in Zaplotniku. To niso fikcijski dialogi, ampak 
možni dialogi. Fikcijski oziroma povsem izmišljeni so v fikcijah, kakršna 
je Svetinova Stena, saj si jih je pisatelj zavestno izmislil. Avtobiografski 
pa so rekonstruirani kot možni dejanski dialogi.21 Njihova funkcija je 
na primer ustvariti občutek pristnih osebnih odnosov, odkriti čustveni 
svet oseb, približati dogajalno atmosfero, povečati dramatičnost.
9) Pogovorni in žargonski jezik – tega pa je zaradi lektorjev in samo-
cenzure premalo. V književnosti je povsem sprejemljivo, da romaneskne 
osebe uporabljajo pogovorne izraze; romani Tadeja Goloba, Kristiana 
Novaka ali Gorana Vojnovića pa film Cvetje v jeseni bi bili osiromašeni, 
če bi govorili knjižno. Seveda se pogovorni jezik ne spodobi avktorial-
nemu pripovedovalcu, ki ni oseba iz romana – toda avtor alpinistične 
avtobiografije je romaneskna oseba, celo glavna oseba, zato sme zapi-
sati besede ferajn, čelka, šestica, pofrajhana stena, prusik, gurtna, soli-
ranje, abzajlanje,22 lektor pa naj mu tega ne postavi v poševni tisk ali 
21 Fikcija ni možni svet, to sta dve različni ontologiji. Fikcijske osebe in dogodki 
so neresnični, izmišljeni. Možni svet pa je tisti, ki prikazuje možna stanja (opisujemo 
jih z besedami mogoče, možno, lahko) resničnih oseb in stvari: to, kar bi se jim lahko 
primerilo, pa se jim ni (lahko bi se več učil in dobil boljšo oceno), in tisto, kar se jim je 
primerilo, pa so pozabili (možno, da sem to rekel, ampak sem pozabil).
22 Alpinistično društvo, čelna svetilka, smer šeste stopnje, s snegom povsem prekrita 
stena, pomožna vrvica, trak za različne stenske manevre, plezanje brez soplezalca, spušča-
nje po vrvi. Očitno je, da večina izrazov nima knjižnega ustreznika, predvsem pa jih nihče 
ne uporablja. Drugače rečeno: kurzivni izrazi so termini, tole pa so slovarske definicije.
PKn, letnik 45, št. 1, Ljubljana, maj 2022
22
narekovaj, ki sta poleg tega še smešna, saj pomenita saj vem, da ne bi smel 
tako zapisati, ampak ne zamerite mi. Osem let pred prvim slovenskim 
romanom je Levstik v znamenitem literarnem programu Popotovanje 
iz Litije do Čateža od pisateljev realistični jezik naravnost zahteval in 
zapisal: »Bilo bi neverjetno, ako bi uradnik v pisarnici kmeta vprašal: 
'Kakšne so bile tiste vile?' namesto: 'Kako so tiste vile ven videle?' […] 
Kadar bi te reči pisali drugače, kakor so v resnici, lahko vidi vsak, da bi 
obraževali čas, kakršnega ni med nami[.]« (26)
10) Škamperletova, deloma tudi Zaplotnikova in Mahkotova 
knjiga imajo celo obliko razvojnega romana (gl. Virk 220). Tudi zgor-
nji postopki so pri teh najbolj sintetizirani. Pri Škamperletu menjave 
pripovedovalcev, obilica dialogov, resnične osebe z izmišljenimi (in šele 
v drugi izdaji resničnimi) imeni, številni poetični opisi (metaforika, 
izbrano besedišče …), refleksije in impresije – kot za Zaplotnika so tudi 
zanj imena smeri in sten včasih nepomembna, pomembno je prijatelj-
stvo in doživljanje gore. Tudi Mahkotova Sfinga ima status romana – 
avtor jo je sicer v predgovoru krstil za povest – in je gosto prežeta z 
naštetimi leposlovnimi elementi.
Vrste alpinistične literature
Po kriteriju fikcijskosti bi AK lahko delili na nefikcijske (avtobiografije 
in odpravarske knjige), semi-fikcijske in fikcijske, po kriteriju biograf-
skosti na avtobiografije in biografije, po dolžini glede na čas dogajanja 
pa na (avto)biografije, odpravarske knjige in kratke zgodbe.
Po moji zasebni anketi za najbolj paradigmatsko AK štejejo avto-
biografije. Te so pisatelji po navadi napisali v enem kosu in dlje časa 
po opisanih dogodkih, odpravarske pa pogosto nastajajo med odpravo 
samo (npr. Grošelj, Jelinčič). Avtobiografije so hkrati generacijske 
pripovedi o soplezalcih in prijateljih: Potočnikova o predvojni gene-
raciji, Avčinova o prvi povojni generaciji, Škarjeva in Mahkotova o 
generaciji petdesetih in šestdesetih let, Belakova o šestdesetih in sedem-
desetih letih; sedemdeseta so popisali Manfreda, Marija in Andrej 
Štremfelj, Zaplotnik; osemdeseta Biščak, Karo, Lenarčič, Škamperle, 
Romih in Tomazin, iz generacije devetdesetih in mlajših pa imamo le 
Humarjevo Ni nemogočih poti. Avtobiografijam po številčnosti sledijo 
odpravarske, denimo številne Grošljeve in Tomazinove, Cedilnikova 
Congma je hodil spredaj, Jelinčičeva Zvezdnate noči.
Avtobiografijam po številčnosti sledijo odpravarske knjige, denimo 
številne Grošljeve in Tomazinove, Cedilnikova Congma je hodil spre daj, 
Aleksander Bjelčevič:     O lastnostih alpinistične književnosti
23
Jelinčičeva Zvezdnate noči. Izjemoma so napisane s pomočjo »pisate-
ljice v senci« (Kočevarjeva s pomočjo Mojce Trobevšek), unikatna pa je 
knjiga Metoda Humarja: pred smrtjo jo je narekoval nečakinji Andreji 
Humar in prijateljema Marku Prezlju in Denu Cedilniku. ‒ Drug tip 
avtobiografij je napravljen iz kratkih zgodb, objavljenih v Planinskem 
vestniku ali Grifu in podobnih revijah ter na spletu kmalu po plezalnem 
vzponu (Jugova, Potočnikova, Avčinova, Kozjekova).
Ker je za AK bistvena zgodba, bralci vanjo štejejo tudi biografije, 
kot so Kugyjeva knjiga o njegovem vodniku Ojcingerju, Svetinova 
pol-fikcijska knjiga o medvojni generaciji, Mlačevi Veliki pionirji alpi-
nizma in knjiga Bernadette McDonald o slovenskem alpinizmu in 
himalajizmu z naslovom Alpski bojevniki.
Posebna vrsta nefikcijske AK so fotomonografije s poetičnim 
komentarjem, na primer Kugyjeve Julijske Alpe v podobi ter Mejovškov 
in Škamperletov Lastovičji let.
Pri fikcijskih in pol-fikcijskih romanih ter kratkih zgodbah so 
dogodki in osebe izmišljeni ali sklepani iz več resničnih oseb ali pa so 
prepoznavnim osebam pripisani izmišljeni dogodki: Deržajeva Pod 
špiki, Jelinčičeva kriminalka Umor pod K2, Golobov Zlati zob so fikcije; 
Bartolove zgodbe o Krasowitzu in Jugu v zbirki Al Araf in Bučerjeva 
Koča na Robu referirajo na Klementa Juga, Svetinova Stena govori o 
medvojni generaciji Čopa, Potočnika, Župančiča.
Semi-fikcijske niso tiste, ki kombinirajo prepoznavno resničnost s 
fikcijo (pol-fikcija), ampak predvsem te, ki povsem ohranjajo videz 
fikcije, čeprav govorijo (tudi) o resničnih osebah in dogodkih; takšne so 
Gregorinova kratka zgodba »Pozno neurje« (iz njegove knjige Blagoslov 
gora) in Cedilnikovi kratki zgodbi »Težnost« in »Morda bo šel kdo 
tod mimo« (iz njegove knjige Sledovi ptic). Fikcijski videz ustvarijo na 
več načinov: imena so izmišljena ali pa junaki imen nimajo (on, ona), 
brez imen so hribi in planinske koče, čas ni določen, pripovedovalec je 
vsevedni in tretjeosebni. S tem nastane vtis, da ne poroča o konkretnem 
dejanskem dogodku, ampak o tipičnih alpinističnih dogodkih.
Vidimo torej, da alpinistična književnost še zdaleč ni leposlovno 
neambiciozna in zvrstno enovita, saj avtobiografije lahko beremo tudi 
kot ljubezenske romane (Štremfelj in Štremfelj, Škamperle), razvojne 
romane, Škarjeva knjiga Po svoji sledi je preplet osebne zgodovine in 
zgodovine slovenskega himalajizma, knjiga Jože Miheliča Vprašaj goro 
pa preplet avtobiografije ter bohinjske zgodovine in etnologije (tam 
beremo o nekdanjih navadah kmetov, obrtnikov, pastirjev, divjih 
lovcev, o oskrbnikih in gorskih reševalcih, o izvoru imen, o bohinjski 
kravi ciki – v istem poglavju se prepleta vse, zabeljeno z anekdotami).
PKn, letnik 45, št. 1, Ljubljana, maj 2022
24
Izjemna na Slovenskem pa je satira Gruh Eda Deržaja23 na gorniško 
postavljaštvo:24
Za alpinistično turo veljajo naslednja pravila: ko prispeš v kočo, ki si si jo 
izbral za izhodišče, se vedi tako, da morebitni izletniki in slični smrtniki takoj 
zaslutijo, da si alpinist posebne sorte. V pozdrav le pokimaj in sedi s tovarišem 
v skrajni kot sobe. Tu malomarno odvrzi oprtnik z derezami, vrv in cepin. Če 
imaš v oprti pravilno razmeščene kline in kladivo, bodo takoj rezko zarožljali. 
V hipu bodo vse oči uprte v vaju. Nato sedita mrkih obrazov, brez besed, v 
skrajni kot koče. Ko si prepričan, da so se vaju turisti nagledali, prični s sezu-
vanjem okovank. To delo spremljaj z žvižganjem kakšne žalostinke. Učinek ne 
bo izostal. Iz oprte vzemi plezalnike, ki jih še počasneje oblači. Pri tem žvižgaj 
še otožnejšo melodijo. Posebno rahločutnim damam se bodo že pri tem tvo-
jem opravilu zarosile oči. (61)
VIRI
a) Avtobiografije
Biščak, Bogdan. Igra in biseri: kako sem hčerki z alpinizmom razložil življenje. Ljubljana: 
Sidarta, 2018.
Humar, Andreja. Metod Humar: v kamen vklesane zgodbe. Ljubljana: Sidarta 2013.
Karo, Silvo. Alpinist. Osp: Silvo Karo, 2018.
Knez, Franček. Ožarjeni kamen. Ljubljana: Sanje, 2009.
Kočevar, Rado. Tista lepa leta. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2019.
Mahkota, Ante. Sfinga: zadnja skrivnost triglavske stene. Ljubljana: Cankarjeva založba, 
1979.
Mihelič, Joža. Vprašaj goro. Ljubljana: Planinska založba Slovenije, 2019.
Mihelič, Tine. Klic gora. Ljubljana: Sidarta, 2005.
Romih, Milan. Takrat me počakaj, sonce. Črešnjevec (samozaložba), 1992.
Škamperle, Igor. Sneg na zlati veji. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1992, 20182.
Škarja, Tone. Stene mojega življenja. Maribor: Obzorja, 1975.
Škarja, Tone. Po svoji sledi. Ljubljana: Planinska založba Slovenije, 2011.
Štremfelj, Marija, in Andrej Štremfelj. Objem na vrhu sveta. Kranj: M. Štremfelj, 2020.
Zaplotnik, Nejc. Pot. Ljubljana: Cankarjeva založba, 19832.
b) Kratke zgodbe
Avčin, France. Kjer tišina šepeta. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965.
Dular, Marko. »Direktna smer v Planjavski glavi«. Planinski vestnik 57.1 (1957): 5–10.
Potočnik, Miha. Srečanja z gorami. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1968.
c) (Romansirane) biografije
Kugy, Julius. Anton Ojcinger: življenje gorskega vodnika. Maribor: Obzorja, 1977.
23 Z grafikami na vsaki drugi strani: Deržaj je bil slikar.
24 Norčuje se tudi iz pretirane terminologije za različne veje gorništva: planinstvo, 
planinarstvo in planinarji, gorohodstvo, gorohodci in gorovniki, hribolastvo, gorola-
stvo, dolohodstvo, dololastvo, dolinarjenje.
Aleksander Bjelčevič:     O lastnostih alpinistične književnosti
25
Mlač, Bine. Veliki pionirji alpinizma: I. knjiga. Radovljica: Didakta, 1993.
Mlač, Bine. Veliki pionirji alpinizma: II. knjiga. Radovljica: Didakta, 1994.
Mlač, Bine. Veliki pionirji alpinizma: obrazi, dejanja, besede. Ljubljana: Planinska zveza 
Slovenije, 2001.
Svetina, Tone. Stena. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1975.
d) Odpravarski potopisi
Grošelj, Viki. V prostranstvih črnega granita: Karakorum '86. Ljubljana (samozaložba), 
1987.
Jelinčič, Dušan. Zvezdnate noči. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1990.
Tomazin, Iztok. Korak do sanj. Maribor: Obzorja, 1989.
e) Fikcija in semi-fikcija
Bučer, Ivan. Koča na Robu. Ljubljana: Viharnik, 1941.
Cedilnik, Danilo. Sledovi ptic. Maribor: Obzorja, 1984.
Deržaj, Edo. Gruh. Ljubljana: Gruh, 1937.
Gregorin, Janez. Blagoslov gora. Ljubljana: Slovensko planinsko društvo, 1944.
Ingolič, Anton. Pretrgana naveza. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971.
f) Fotomonografije
Kugy, Julius. Julijske Alpe v podobi. Prev. Jože Šmit in Tine Orel. Maribor: Obzorja, 
1971.
Mejovšek, Matej, in Igor Škamperle. Lastovičji let. Ljubljana: Itu, Maya, 1999.
LITERATURA
Dissanayake, Ellen. »Komar and Melamid Discover Pleistocene Taste«. Philosophy and 
Literature 22.2 (1998): 486–496.
Dutton, Denis. The Art Instinct. Oxford: Oxford University Press, 2009.
Levstik, Fran. »Popotovanje iz Litije do Čateža«. Zbrano delo: četrta knjiga. Ur. Anton 
Slodnjak. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1954. 9–35.
Lovšin, Evgen. »Triglavski steber, Srednji raz, smer Čop-Jesihova«. Planinski zbornik. 
Ljubljana: Planinsko društvo Slovenije, 1945. 157–169.
Lozar, Nevenka. Metafora gore, plezanja in alpinizma v slovenski alpinistični literaturi: 
diplomsko delo. 2016. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, diplomsko delo.
Macfarlane, Robert. Mountains of the Mind: a history of fascination. London: Granta, 
2017.
Oblak, Josip Ciril. »Poglavje o 'poduševljenju' planinstva«. Planinski vestnik 29.9 
(1929): 193–194.
Strojin, Tone. »O alpski kulturi in književnosti«. Planinski vestnik 95.4 (1995): 147–151.
Strojin, Tone. »Od pravljice do almanahov«. Planinski vestnik 95.5 (1995): 212–215.
Virk, Tomo. »Naročje večnosti«. Sneg na zlati veji. Avtor Igor Škamperle. Trst: Založ-
ništvo tržaškega tiska, 1992. 219–223.
PKn, letnik 45, št. 1, Ljubljana, maj 2022
26
On the Properties of Mountaineering Literature
Keywords: literature and alpinism / mountaineering literature / autobiography / 
beauty / the sublime / metaphor
Mountaineering literature tells stories about one’s own, someone else’s, and 
fictional mountaineering deeds and experiences. Types of mountain literature 
are autobiographies (Zaplotnik), biographies (Svetina), expedition travelogues 
(Grošelj), fiction (Jelinčič), semi-fiction (Cedilnik), short stories (Dular), sat-
ire (Deržaj), photomonographs (Mejovšek and Škamperle). In some, autobi-
ography and history (Škarja) or autobiography and ethnology (Joža Mihelič) 
are intertwined. The aim of mountaineering literature is to tell a story about 
experiences and feelings toward oneself, fellow climbers, and nature, while 
framework themes are adventure, friendship, love, (sublime) beauty, and the 
transcendental. With traditional literature they share several elements of style 
and composition: confessional writing and reflection, flashback and flashfor-
ward, contrasting, original metaphors, different narrators and narrative per-
spectives, changing narrative tempo, dialogues; autobiographies by Škamperle, 
Zaplotnik, and Mahkota also take the form of a Bildungsroman.
1.01 Izvirni znanstveni članek / Original scientific article
UDK 82.0:796.52
DOI: https://doi.org/10.3986/pkn.v45.i1.01