tottnl urad 9011 Celovec — Verlagtposlamf 9031 Klogenfurt lzha>a v Celovcu — E»»cheiaimgsojf K fcagenki rt Potom o žal Izvod 1,30 M., netesno noio^alRa 5 illlngov P.b.b. mm Tl iii|f Letnik XXIII. Celovec, petek, 17. maj 1968 Štev. 20 (1354] Svet se ozira v Pariz kjer so se začela pogajanja med Ameriko in Severnim Vietnamom Po dveh uvodnih razgovorih, ki so v petek in soboto minulega tedna veljali formalnim vprašanjem, so se ta ponedeljek začela v Parizu uradna pogajanja med predstavniki Amerike in Severnega Vietnama. Šefa obeh delegacij — ameriško delegacijo vodi Johnsonov ..leteči poslanik" Averell Harriman, medtem ko je vodja severnoviet-namske delegacije bivši zunanji minister Xuan Thuy — sta na prvem sestanku obrazložila izhodiščna stališča svojih vlad in tako začrtala smernice, po katerih naj bi se v prihodnjih tednih razvijali podrobni razgovori. OBJAVA SLOVENSKE GIMNAZIJE Dijaki Državne gimnazije za Slovence priredijo na praznik I | Vnebohoda, v četrtek 23. maja 1968 ob 14.30 uri v Domu glasbe f | v Ceiovcu Šolsko akademijo i | Na sporedu so glasbene in pevske točke ter spevoigra z = | baletom. 200-letnice rojstva koroškega slovenskega ljudskega i | pesnika Andreja Schusterja-Drabosnjaka se bomo spomnili z odr- Š | skim prizorom in recitacijami. Na to šolsko prireditev Vas vljudno vabimo = učenci, profesorji in ravnatelj S Državne gimnazije za Slovence H = Hiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiriiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii^ Le zmajevanje z glavo ne zadostuje Svet je postal s tehničnim in znanstvenim razvojem sila majhen in postaja iz dneva v dan “se manjši. Nekdanje razdalje so se zbližale; ko stremimo za osvojitvijo drugih planetov, nam Evropejcem pot v Ameriko ni več slovo za življenje in dogodki na Srednjem in Daljnem vzhodu so nam s televizijo postali tako blizu, da le preradi in prečestokrat prezremo dogodke v naši najbližji okolici. Kdo naj bi se že razburjal nad demonstracijami ali manifestacijami mladih študentov v Berlinu, Parizu, Rimu, Pragi ali na Dunaju, ko gledamo in vidimo dan za dnem strašne krvave dogodke in razprtije v Vietnamu in drugod po svetuf Le tako je razumeti, da so vsepovsod ob študentskih manifestacijah le zmajevali z glavami, da so krogi na krmilu in javnost na sploh le omalovaževali dogodke in se kvečjemu razburjali nad dolgimi lasmi in bradami mnogih mladih študentov, največkrat pa jih obsodili kot delo nedisciplinirane, nezrele ter prenasičene“ mladine, ki so se je baje polastile ekstremistične leve sile. Ta poceni presoja pa se je povsod izkazala kot nerealna in se je končno morala v Nemčiji baviti cela vlada s tem vprašanjem, v Franciji pa so študentske demonstracije zrahljale v njegovih osnovah na zunaj tako neranljivi in neomajni režim predsednika de Gaulla. Sele tedaj je svet spoznal, da ne gre le za pojave nekaterih neuravnovešenih mladostnikov, marveč za zelo resno vprašanje nezadovoljstva mlade generacije z razvojem družbe, Za upravičeno reakcijo intelektualne mladine, ker se jo popolnoma izključuje od soodločanja, za resen podvig »generacije pred zaprtimi vrati", ki čuti potrebo, da izzove in se spoprime s samozadovoljno in samopašno vodilno družbo. Ni slučaj in je znak njene razgibanosti in odprtosti, če doživljamo v zadnjih dneh podobne pojave tudi pri naši študentski mladini! Ne gre tu za vprašanje, ali so vse njene akcije pravilne, tudi ne za to, kdo ima prav ali koga zadene večja krivda, marveč za pojave kot takšne, ki jih v očigled podobnih pojavov po vsem svetu nikakor ne smemo prezreti in omalovaževati. Neposredni povodi so navadno malenkostni, v malih razmerah še bolj malenkostni, toda vzroki so globlji, resni in bitni. Zato ne zadostuje le zmajevati z glavami in splošno obsojati mladino, češ, kaj se upa, kako se upira avtoriteti, kako je nehvaležna ... Vse slovenske organizacije in zlasti lastnik in vodstvo doma „Korotan“ se morajo zavedati, da je treba stvari vzeti resno in kočljivo vprašanje s polnim upoštevanjem študentske mladine in v sporazumu z njo čimprej dovesti do zadovoljive rešitve. Naša mladina ni nič boljša, gotovo pa tudi ni slabša od druge in jo je treba razumeti. Gre vendar za odrasle mlade intelektualne ljudi, ki upravičeno kritično in revolucionarno gledajo na razvoj v svetu in še posebej na razvoj in dogajanje v našem manjšinskem narodnem življenju. Kritika in revolucionarnost je od nekdaj posebna pravica mladine in bodimo veseli, da je tako. Le zaspana polenela in pomehkužena mladina je nekritična ter zadovoljna s seboj in s svetom okoli sebe. S tem pa nikakor nočemo odobravati vsega, kar se je dogodilo, kar se dogaja in kar še vre. Pač pa smatramo, da je skrajni čas, da tisti, ki so poklicani in imajo možnost, zadevo rešijo, ker le-ta že zdavnaj terja jasno in odločno ukrepanje. Dosedanje zadržanje odgovornih nikakor ni zadovoljivo in smotrno. Kakor je bilo pričakovati, je vodja vietnamske delegacije v svojem prvem govoru obširno nakazal zgodovino in dosedanji potek vietnamske vojne. Pri tem je obtožil Ameriko napada, zločina zoper mednarodno pravo in kršitev ženevskih sporazumov iz leta 1954. Navedel je, da ima Amerika v Vietnamu okrog 550.000 svojih voja- Prezident Jonas bo obiskal Sovjet, zvezo Prihodnji teden — od 20. do 25. maja — bo zvezni pre-zident Franz Jonas bival na uradnem obisku v Sovjetski zvezi, kjer bo gost sovjetskega državnega predsednika Podgornega, ki je pred dve-mi leti obiskal Avstrijo. Obisk najvišjega reprezentanta naše države v Sovjetski zvezi bo nedvomno prispeval k nadaljnji poglobitvi dobrih odnosov med obema državama. Ti odnosi so važni tembolj, ker je Sovjetska zveza ena izmed podpisnic avstrijske državne pogodbe ter — kakor je pokazal sovjetski tisk ravno ob letošnjem 15. maju — odločena, da strogo čuva nad doslednim izvajanjem in spoštovanjem obveznosti, ki jih je Avstriji naložila državna pogodba. Z obsodbo mladine ni nič storjenega. Poleg tega je obsodba tudi zelo dvorezna in kočljiva. Naša javnost le težko veruje, da bi bili isti mladi študentje, ki se jih je na pretek hvalilo in postavljalo za zgled ostali mladini, ko so ji govorili na zborovanju farne mladine v dekaniji, sedaj na mah lopovi; ni mogoče študente in njihove organizacije hvaliti, kadar gre to komu v račun, iste študente in organizacije pa obsojati ali zamolčati, kadar njihov mladostni polet ne gre v račun konservativizmu in samozadovoljstvu vodilnih plasti. Brez dvoma tudi zgolj pripravljenost za razgovor z mladino še ne pomeni rešitve; še manj se bo rešilo vprašanje z izključitvami. Tudi ne zadostujejo visoko doneče programa-tične deklaracije o veliki vlogi in nalogi „Korotana", če bo ob nadaljnjem nespremenjenem razvoju polagoma le še po ustanovnem namenu, po zamisli in imenu slovenski akademski dom, toda brez slovenskih študentov. Zadnji dogodki zahtevajo čimprejšnjo jasno in smotrno odločitev. To zahteva „generacija pred zaprtimi vrati", to zahteva pa tudi naša odgovornost do nje! kov, skupaj s satelitskimi zavezniki pa celo 1,200.000 mož. Poudaril je, da ameriško napadalnost in zločine ne obsojajo samo Vietnamci, ampak splošno javno mnenje v svetu, vključno tudi ameriško. Izrazil je mnenje, da je popolnoma nesmiselno govoriti o vojni med dvema stranema Vietnama, kar je prav tako nelogično, kot če bi se bojevala v Ameriki država Washington in država New York. Obrazložil je pogoje za politično rešitev vietnamskega vprašanja in ob koncu zagotovil, da se bodo Vietnamci še bolj odločno borili za svojo neodvisnost in svobodo, če bo Amerika nadaljevala z vojnimi dejanji, kajti doslej je po objektivni sodbi doživela poraz in se mora s tem sprijazniti. Ameriški predstavnik Harriman je v svojem odgovoru zavrnil obtožbe severnovietnamske delegacije in skušal napraviti vtis, kakor da Amerika ne bi bila napravila napada na Vietnam. Dejal je, da bi bila ponovna vzpostavitev demilitarizirane cone med obema deloma Vietnama prvi korak k zmanjšanju vojnih operacij. Amerika je namreč mnenja, da mora Severni Vietnam ustaviti „infiltracijo" v Južni Vietnam, če hoče, da bo ukinjeno bombardiranje severnovietnamskega ozemlja. Hkrati je Harriman označil sedanji saigonski režim za reprezentativnega in ustavnega predstavni- ka Južnega Vietnama, katerega prebivalstvo da je pripravljeno na nacionalno pomiritev, Amerika pa želi deželi samo gospodarsko in vojaško pomagati ter jo »braniti" pred nasilnim poseganjem iz Severnega Vietnama. Svoja uradna stališča sta šefa obeh delegacij podrobneje obrazložila v izjavah novinarjem. Zlasti na vietnamski strani je prišla do izraza iskrena želja po uspešnem poteku in zaključku razgovorov, medtem ko je Harriman izrazil »razočaranje", da Vietnamci niso pokazali ustreznega kompromisnega duha v smislu, da bi ustavitev ameriškega bombardiranja povezali z ustavitvijo svoje pomoči južno-vietnamski osvobodilni fronti. Zato je vodja vietnamske delegacije nedvoumno opozoril, da je treba jasno razlikovati med agresorjem in žrtvijo agresije, torej se Amerika tudi ne more postaviti na stališče, da bi moral Hanoi sprejeti »recipročne ukrepe". Kljub temu, da so bila stališča v uvodnih izjavah delegacij precej ostra, prevladuje v Parizu mnenje, da izgledi za uspešen potek razgovorov niso slabi. Vendar pa so hkrati vsi prepričani, da morebitne rešitve ne bo mogoče doseči takoj, marveč je treba računati z razmeroma dolgimi pogajanji. Obletnica podpisa državne pogodbe Z zaprisego mladih vojakov in z vojaškimi paradami po vseh zveznih deželah je Avstrija v sredo obhajala obletnico podpisa državne pogodbe. Na prireditvi v Celovcu je deželni glavar Sima v svojem govoru naglasil pomen nevtralnosti naše države. Dejal je da je nevtralnost izraz svobodne, svetovljanske miselnosti, ki vključuje priznavanje k evropski enotnosti miroljubnih narodov ter predstavlja trden most do ljudi in narodov na našem življenjskem prostoru. Vsi stremimo za svetom brez orožja, toda na žalost še vedno živimo v času napetosti, ko mora vsaka miroljubna država dokazati svojo obrambno pripravljenost. Učinkovita nevtralnost na zunaj — je dalje izjavil deželni glavar — pa zahteva tudi pripravljenost za sodelovanje vseh demokratičnih sil v deželi. Zato je treba te sile iskrenega hotenja krepiti, čuvati svobodo odločanja in prepričanja ter gojiti duha strpnosti. Prireditev se je zaključila z veliko vojaško parado, ki so ji prisostvovali številni predstavniki političnega in javnega življenja. Vojaške prireditve pa so bile tudi v drugih krajih dežele, kjer je vojska tudi letos imela za 15. maj že tradicionalni „dan odprtih kasarn“, ki služi utrjevanju odnosov med vojsko in prebivalstvom. Jasnostališčeproti nacionalističnim hujskačem Konec aprila je glasilo koroške FP0 »Karntner Nachrichten" po drugih virih povzeto vest o obisku skupine učiteljev s koroških dvojezičnih šol v Slovenjem Gradcu izkoristilo za objavo članka, ki je bil poln neresnic, podtikanj in obdolžitev. Neutemeljene očitke na račun učiteljev je zavrnila celo deželna šolska oblast in uradno ugotovila, da podajajo učitelji na dvojezičnih šolah pri pouku slovenščine predpisano snov stvarno in da poteka pouk v okviru uradnih učnih načrtov. Tako je bilo tudi s pristojne uradne strani postavljeno na laž neodgovorno pisanje nacionalističnega trska. Vendar pa je značilno, da sta popravek šolske oblasti, posredovan časopisju po deželni tiskovni službi, objavila samo dva lista — uradna »Landes-zeitung" in pa komunistični „Volkswille". Vsi ostali nemški listi so molčati, čeprav sicer zelo radi in obširno pišejo, zlasti kadar se manjšina drzne opozoriti na nerešena vprašanja. Kdor molči, tisti soglaša. To je že stara resnica, ki pa v konkretnem primeru postavlja koroški tisk — od OVP-jevske »Volkszeitung" mimo baje neodvisne »Kleine Zeitung” tja do socialistične »Tageszeitung" — v precej čudno luč. Tokrat pomeni molk namreč soglašanje s člankom, ki je bil klasičen primer nacionalistične hujskaške gonje in načrtnega ustvarjanja sovražnega vzdušja proti manjšini, skratka zastrupljanja ozračja v deželi, ko potem res ni mogoče pričakovati znosne rešitve manjšinskega problema in s tem mirnega ter enakopravnega sožitja med obema narodoma. Kako se ustvarja tako vzdušje, kaže tudi zadnja številka »Karntner Nachrichten" z dne 11. maja, kjer je objavljena trditev, da je od jeseni 1967 naprej na šolah na južnem Koroškem uvedena ureditev, ki otrokom, ki so prijavljeni samo za nemški pouk, odvzema polovico učnega časa. Ni mu treba biti strokovnjak, kdor hoče ugotoviti, da je ta trditev povsem neosnovana. Saj je nasprotno še dovolj učiteljev in razredov, ki snovno še ne izpolnjujejo stoodstotno vseh zahtev manjšinskih učnih načrtov. Treba si je ogledati le zvezke k dvojezičnemu pouku, prijavljenih otrok in ne bo težko ugotoviti, da je na vrsti šol v resnici slovenščina tista, ki ni vedno in povsod deležna upoštevanja, kakor ga predpisuje manjšinski šolski zakon. Torej je namen prej omenjene trditve povsem jasen: ustvariti v javnosti vtis, kakor da bi manjšina ogrožala večinski narod. Ravno to pa je priljubljena in preizkušena oblika neodgovornega početja nacionalističnih krogov, ki sicer zelo spretno zakamuflirano vendar toliko bolj uspešno rovarijo proti manjšini in njenim pravicam. Zato pričakujemo, da bo pristojna oblast tudi v tem primeru zavzela jasno stališče. Kajti laž ostane laž tudi tedaj, kadar jo skuša nekdo še tako spretno skriti pod plaščem dozdevne domovinske zvestobe, ki pa si jo povsem neupravičeno lasti kot svoj monopol. \ Z 3 ] VHexvcmx^g! AVTOCESTA SKOZI VISOKE TURE: Korak naprej k pričetku gradnje Kakor kažejo zadnja znamenja, se utegne zgoditi, da bomo že letos doživeli simboličen prvi vrez z lopato za gradnjo avtoceste skozi Visoke Ture kot nedvomno najpomembnejše cestne zveze med evropskim severozahodom in jugovzhodom na področju Avstrije. Za uzakonjenjem nujnosti njene gradnje je podrobne priprave financiranja prevzel odbor ekspertov ministrstev za gradnje in finance, koroška deželna vlada pa je minuli teden s tem v zvezi predložila zvezni vladi spomenico z osnutkom zakona o financiranju te avtoceste. V ponedeljek je bival v Celovcu minister za gradnje dr. Kotzi-na, ki se je z deželnim glavarjem Simo razgovarjal o vrstnem redu nujnosti gradnje avtocest na področju Koroške, v torek pa je ponovno zasedal odbor za financiranje avtoceste skozi Visoke Ture. V spomenici koroške deželne vlade je bilo rečeno, da je pričetek gradnje potreben predvsem v območju Visokih Tur, kjer je med Ebenom v Pongauu na Salzburškem in Renn-wegom na Koroškem predviden predor. Njegova gradnja bi stala okoli 2,8 milijarde šilingov, skupno z obvozom Spittala ob Dravi za priključitev na državno cesto med Spit-talom in Beljakom pa okoli 3,4 milijarde ši- V bogati Ameriki strada na milijone ljudi V Ameriki strada več kot deset milijonov ljudi, hkrati pa izda vlada milijarde dolarjev za vojno v Vietnamu. To hudo obtožbo proti ameriški kmetijski politiki, ki načrtno znižuje proizvodnjo, da bi ohranila cene in dobičke, je izrekel odbor 25 strokovnjakov. Predsednik tega odbora je rektor univerze Morehouse, na kateri je študiral tudi prejšnji mesec umorjeni črnski voditelj in Nobelov nagrajenec za mir Martin Luther King. Odbor je poslal predsedniku Johnsonu zahtevo, naj posije brezplačno hrano v 256 občin v skupno dvajsetih ameriških zveznih deželah. V teh občinah je problem lakote najhujši, sicer pa je lakoto najti tudi v drugih občinah. Posebno ostro je odbor kritiziral kmetijsko ministrstvo, ki nadzira vladni program za pomoč revežem. Poročilo poudarja, da je kmetijski minister izjavil, da „ne more storiti več", toda le nekaj dni prej je vrnil finančnemu ministrstvu 200 milijonov dolarjev, s katerimi bi mogli kupiti „hrano za stradajoče". V poročilu je med drugim rečeno, da ameriški reveži niso deležni hrane, ki jo predvideva vladni program. Samo 5,4 milijona od več kot 29 milijonov revežev v Ameriki je bilo doslej deležnih podpore, toda med njimi niso bili „najrevnejši med revnimi". Poleg tega očita poročilo vladi, da so ukrepe pomoči vodili ljudje, ki niso imeli nobenega razumevanja za stradajoče. Izvedba programov pomoči je bila zaupana ljudem, ki so bili odvisni od proizvajalcev in so predvsem skrbeli za to, da so ostale cene kmetijskih pridelkov nespremenjene ter da se trgovcem in proizvajalcem ni bilo treba bati za svoje dobičke. Na koncu poročila pravi odbor, da je ugotovitev o desetih milijonih stradajočih Američanih še „zmerna"; po vsej verjetnosti je število ameriških državljanov, ki nimajo dovolj hrane, še precej večje. O tem, da tudi v Ameriki vlada strašna beda, pa ne govori le poročilo omenjenih strokovnjakov, marveč opozarja na to dejstvo zlasti „pohod revnih", ki se ravno te dni zaključuje v Washingtonu. Ta pohod ima poleg tega še svoj politični pečat: ameriško in mednarodno javnost hoče opozoriti na enega izmed glavnih vzrokov rasnih izgredov v Ameriki — namreč na gospodarsko zaostalost ameriških črncev. „Pohod revnih" se je začel v mestu Mem-phisu, kjer je bil 4. aprila letos umorjen črnski voditelj King, zaključil pa se bo v Wdshingto-nu, kjer se hočejo udeleženci utaboriti in vztrajati tako dolgo, dokler ne dobijo od vlade oziroma kongresa zagotovilo, da bodo pod-vzeti ustrezni ukrepi proti revščini. V Was-hingtonu nameravajo udeleženci pohoda v bližini Lincolnovega spomenika (predsednik Lincoln je odpravil suženjstvo in položil temelje za enakopravnost vseh ameriških državljanov ne glede na barvo kože — op. ured.) ustanoviti „muzej revščine", kjer bodo razstavili barake, koče in druga zavetišča, v katerih so živeli ali še živijo ameriški reveži — Indijanci, priseljeni mehiški delavci, rudarji, revni hribovci iz države Kentucky, črnci z juga in drugi. Prav iz tega je razvidno, da pri tem „po-hodu revnih" ne gre toliko za rasno vprašanje, marveč v prvi vrsti za gospodarski problem. Eden od organizatorjev je izrecno izjavil, da hočejo pri tej manifestaciji, ki se nanaša na vse revne in ne samo na črnce, ločiti vprašanje revščine od rasnega vprašanja, kajti „gre za vprašanje demokracije in pravičnosti". Celotno demonstracijo vodi pastor Ralph Aber-nathy, naslednik umorjenega Kinga, katerega „gibanje nenasilja" hoče s tem napraviti zadnji poskus „miroljubnega“ boja za pravico. Če na merodajnih mestih tudi zdaj ne bi našli razumevanja, potem napovedujejo, da bodo opustili geslo nenasilja in začeli državljansko nepokorščino. lingov. Ta znesek naj bi republika Avstrija in zvezni deželi Koroška in Salzburška pripravili iz svojih sredstev in z najetjem posojila na kapitalnem trgu. Tako daleč se je tudi že sporazumel odbor ekspertov pristojnih ministrstev, vsled česar bi bilo mogoče, da potrebni zakon sprejme parlament še pred poletnimi počitnicami. Po vsem tem izgleda, da se na Dunaju s polno resnostjo lotevajo projekta ceste, ki je kot tranzitna cesta za turizem na Koroškem, pa tudi drugače za gospodarski razvoj v deželi in državi velikega pomena in za katero se potegujejo tudi Bavarska, Furlanija-Julijska krajina in Slovenija. Pri tem je očitno, da je gradnja te ceste na odseku Visokih Tur in njen podaljšek do Spittala najbolj potreben. Na koroški strani je sedaj modernizacija državne ceste med Spittalom in Beljakom zaključena, svojemu zaključku pa se bliža tudi obvoz Beljaka. Proti Italiji bo kmalu urejena cesta med Beljakom in Trbižem, proti Jugoslaviji pa je Rožanska cesta v takem stanju, da zaenkrat prenese pove- čani promet. Ozki grli ima le še v Ločah in na Bistrici v Rožu, ki pa bosta kmalu odpravljeni. Tudi ozko grlo med Malim Ljubeljem in Ljubeljskim predorom bo do jeseni prihodnjega leta odpravljeno. Zvezno ministrstvo za gradnje je pred kratkim v ta namen odobrilo nadaljnjih 19 milijonov šilingov, s čemer je razširitev preostalega dela 8,5 km dolgega avstrijskega odseka Ljubeljske ceste zagotovljena. Tudi čez Korensko sedlo je modernizacija ceste v teku, medtem ko je v smeri proti Mariboru in Celju cesta čez Labot že v stanju, da zadosti povečanemu cestnemu prometu, do katerega bo prišlo s cesto skozi Visoke Ture. AUA na Poljskem Avstrijska letalska družba AUA, ki vzdržuje med Dunajem in Varšavo redno letalsko zvezo (dvakrat na teden), je v poljski prestolnici odprla svojo novo postojanko, urejeno v poslovnem sredi-scu Varšave. Ravnatelj AUA Heidrich je ob otvoritvi poslovalnice naglasil, da le-ta ne pomeni le nadaljnje razširitve AUA, marveč je AUA s tem izpričala tudi povezanost med avstrijskim in poljskim narodom. Omenil je dobro sodelovanje med AUA in poljsko letalsko družbo LOT ter naglasil, da so letalske družbe v današnjem času tiste vezi, ki povezujejo narode. Na progi Dunaj—Varšava — je AUA svoj promet od leta 1966 do leta 1967 povečala za 11,3 odstotka. Z Dunaja vzleti letalo za Varšavo vsak ponedeljek in četrtek, iz Varšave na Dunaj pa vsak torek in petek. osiROKecnsvecu BONN. Zahodnonemški zunanji minister in vicekancler Willy Brandt bo na povabilo avstrijskega zunanjega ministra dr. Wald-heima v dneh od 10. do 12. junija na uradnem obisku v Avstriji. Iz Avstrije pa bo Brandt odpotoval na uradni obisk v Jugoslavijo, kjer bo od 12. do 14. junija gost državnega sekretarja za zunanje zadeve SFRJ Marka Nikeziča. SACRAMENTO. — Ameriški senator Eugen McCharty, ki sodi med najizgled-nejše kandidate demokratične stranke za letošnje predsedniške volitve, je zavrnil sleherno možnost za povezavo s sedanjim podpredsednikom Humphreyem, da bi skupno porazila senatorja Roberta Kennedyja. MEŽICA. — Zadnjo nedeljo je bila v Mežici osrednja svečanost ob občinskem prazniku občine Ravne na Koroškem. Prebivalci Mežiške doline in številni bivši koroški partizani so se spominjali 25-letnice partizanskega napada na Mežico ter 23-letnice konca druge svetovne vojne na Poljani pri Prevaljah. Med udeleženci te slavnosti je bil tudi predsednik Zveze koroških partizanov Karl Prušnik - Gašper. DŽAKARTA. — Indonezijski predsednik Suharto in etiopski cesar Haile Selasie sta v skupni izjavi podprla pobudo za sklicanje nove konference najvišjih predstavnikov neuvrščenih in drugih miroljubnih dežel, kakršno je predlagal predsednik SFRJ Josip Broz Tito. Takšna konferenca — sta naglasila predstavnika Indonezije in Etiopije — bi ne samo pomagala razrešiti sedanje važne mednarodne probleme, ki ogrožajo svetovni mir, marveč bi tudi prispevala k naporom dežel v razvoju, da bi dosegle gospodarski napredek. LONDON. — Po dvodnevnem sestanku ministrskega sveta Evropskega združenja za svobodno trgovino (EFTA) so v uradnem sporočilu poudarili, da bodo države članice konstruktivno obravnavale sleherni predlog EGS. Hkrati je bilo naglašeno, da je treba vsem državam članicam EFTA omogočiti, da od začetka pogajanj sodelujejo pri pripravljanju katerekoli trgovinske pogodbe z EGS. BRUSELJ. — Obrambni ministri držav članic Atlantskega pakta so na svojem sestanku v odsotnosti Francije ugotovili, da je treba ohraniti ravnotežje sil NATO nasproti silam varšavskega pakta. Zato se tudi nobena izmed včlanjenih držav ni izrekla za zmanjšanje svojih oboroženih sil, marveč je nasprotno Velika Britanija celo obljubila, da bo kmalu povečala svoje enote za 20.000 vojakov. Ameriški obrambni minister Clark Clifford pa je od zaveznic Amerike v NATO zahteval, da morajo prevzeti večji del skupnega obrambnega bremena v Evropi in s tem pomagati odpraviti plačilni primanjkljaj Amerike. MOSKVA. — V starosti 70 let je prejšnji teden umrl znani sovjetski maršal Vasilij Sokolovski. Med drugo svetovno vojno je bil Sokolovski zadolžen za planiranje in potek raznih važnih operacij, med niimi tudi za zavzetje Berlina. Po vojni je bil na položaju prvega namestnika sovjetskega obrambnega ministra. VANCOUVER. — Predsednik kanadske vlade Trudeau se je zavzel, da bi Kanada „pod ugodnimi pogoji" priznala LR Kitajsko. MOSKVA. — Uradno je bilo objavljeno, da je Sovjetska zveza 1. januarja letos štela 236,700.000 ljudi. Polovica sovjetskega prebivalstva živi danes že v mestih. LONDON. — Prejšnji teden so bile v Angliji občinske volitve, pri katerih je vladajoča stranka doživela ponižujoč udarec. V Londonu, ki je veljal za tradicionalno trdnjavo laburistov, je delavska stranka izgubila 722 mandatov ter od 32 londonskih občin nadzoruje le še pet, medtem ko so od večjih mest v Angliji in Wallesu ostala pod nadzorstvom laburistov samo še tri. Konservativci pa so na teh volitvah dobili kakih 1300 novih mandatov. WASHINGTON. — Guverner ameriške države New York in predsedniški kandidat . republikanske stranke Nelson Rockefeller je na predvolilnem govoru izjavil, da je treba vietnamski problem urediti na način, ki bo prinesel vietnamskemu ljudstvu ravico do samoodločbe in do izbire vlade, akršno si želi, četudi bi bila komunistična. PRAGA. — Skupina vodilnih funkcionarjev nekdanje češkoslovaške socialdemokratske stranke je izrazila mnenje, da bi bila obnovitev stranke v sedanjih razmerah korak nazaj, ki bi oslabil napredne sile v državi. Poudarili so, da z vsemi močmi podpirajo novo politično smer KP. Praški politični krogi so sprejeli to izjavo kot nov dokaz, da so vse napredne sile v KP in zunaj nje pripravljene ohraniti resnično socialistično bistvo sedanjih družbenih sprememb na Češkoslovaškem. »Sejem dobrega sosedstva" V Ljubljani VII. sejem „Alpe-Adria“ Do vključno nedelje je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani odprl letošnji VII. sejem obmejne blagovne menjave „Alpe-Adria". Odprli so ga minulo soboto v navzočnosti številnih predstavnikov Slovenije in Jugoslavije ter obmejnih predelov Avstrije in Italije. Letošnji sejem „Alpe-Adria” pomeni nedvomno lep korak naprej po poti gospodarskega sodelovanja med tremi sosednimi deželami. To ne velja samo za število sodelujočih razstavljavcev, ki jih je tokrat skupno 186 (95 iz Jugoslavije, 55 iz Italije, 34 Iz Avstrije in 2 iz Zahodne Nemčije], marveč tudi po samem ustroju udeležbe, ki letos ni več strogo vezana na obmejne predele teh držav. Pri otvoritvi je bilo posebej poudarjeno, da je sejem „Alpe-Adria" že postal več kot navadna gospodarska manifestacija treh obmejnih pokrajin; čedalje bolj prihaja do izraza želja po razširitvi tudi na druge dežele oziroma področja. Končno pa kaže letošnji sejem tudi znatno večjo izbiro blaga, tako da bo — ob nadaljnjem takem razvoju — lahko postal pomemben sejem splošnega značaja, kakršnega si Ljubljana želi poleg svojih vsakoletnih specializiranih sejemskih prireditev. Vsekakor je letošnji sejem „Alpe-Adria" nov primer skupnega nastopanja avstrijskih, italijanskih in jugoslovanskih razstavljavcev, v katerem se kaže čedalje večja odprtost poslovnega sodelovanja med prizadetimi deželami. S tem pa se vedno močneje krepi povezanost dežel v tem delu sveta ter se ustvarjajo krepkejši enakopravni in prijateljski mednarodni odnosi. Zato tradicionalni sejem obmejne blagovne menjave „AI-pe-Adria" v Ljubljani upravičeno imenuje|o tudi „sejem dobrega sosedstva". Za letošnji sejem „Alpe-Adria" je bil sklenjen spet poseben sejemski kontingent, ki znaša za Avstrijo 9 milijonov šilingov. Bremenom za kmete sledijo bremena za potrošnike V petek minulega tedna so se predstavniki mlekarn in predstavniki sindikata delavcev živilske industrije sporazumeli, da bodo zaslužki delavcev v mlekarnah zvišani za 8,3 odstotka. Sklad za gospodarstvo z mlekom in mlekarne pri tem niso bile pripravljene, da prevzamejo zvišanje v svoje breme; tako bo to zvišanje šlo v breme potrošnikov. Cena pitnega mleka, verjetno pa tudi mlečnih izdelkov, bo zvišana. Višina zvišanja v petek še ni bila določena, prej pa je že bilo govora, da bo po- Mednarodni kmetijski sejem v Novem Sadu Zadnjo soboto je v Novem Sadu odprl predsednik SFR Jugoslavije Josip Broz Tito jubilejni 25. mednarodni sejem kmetijstva, na katerem sodeluje okoli tisoč domačih In več sto tujih razstavljavcev iz dvajsetih držav. Član zveznega izvršnega sveta in predsednik jugoslovanskega odbora za agrarno politiko Franjo Nadj je v otvoritvenem govoru omenil dosedanji razvoj kmetijstva in naglasil zlasti občutno povečanje proizvodnje v zadnjih dveh letih. Nakazal pa je tudi težave pri izvozu kmetijskih pridelkov v zadnjih mesecih zaradi protekcionističnih ukrepov nekaterih zahodnih držav, posebno članic EGS, ter omenil ukrepe, ki jih je zvezni Izvršni svet sprejel za povečanje plasma-na kmetijsko-prehrambenih izdelkov In pridelkov. dražitev pri pitnem mleku znašala 10 do 20 grošev na liter. Pri vsem tem ni bistveno vprašanje, ali je bila zahteva sindikata delavcev v živilski industriji upravičena, marveč je bistveno to, da so se mlekarne odločile za podražitev mleka in mlečnih izdelkov v času, ■ ko drugače ne vedo, kam z viški mlečnih izdelkov, in ® ko je na drugi strani kmetijstvo za omilje-nje položaja na trgu z mlekom in za pospeševanje povpraševanja za mlečnimi izdelki prevzelo s 1. aprilom novo breme 14 grošev pri kilogramu oddanega mleka in ko bo moralo 1. julija prevzeti nadaljnje breme, sled česar bo imel marsikateri kmet pri mleku letos za eno tretjino manjše dohodke, kakor jih je imel lani. Ko je šlo lani jeseni za letošnji državni proračun in pri tem tudi za to, kako kriti primanjkljaj sklada za gospodarstvo z mlekom, so se mlekarne obvezale, da bodo letos s svojim poslovanjem prihranile 100 milijonov šilingov. Te obljube niso izpolnile, nasprotno se je moralo medtem njihovo poslovanje še podražiti, drugače ne bi morali z zvišanjem „kriz-nega groša" za 10 grošev — kar bi nekam odgovarjalo obljubljenim prihrankom mlekarn — kmetje prevzeti zvišanje kar za 14 grošev, s prvim julijem pa za nadaljnjih 10 grošev. Sklad za gospodarstvo z mlekom je postal moloh, ki se ga ne da nasititi. Vzroke je treba iskati v dejstvu, da je desetletja brez vsake odgovornosti poštenega podjetnika delal in živel na račun države oz. skupnosti, ki nosi celo jamstvo za njegove investicije. Za tak protekcionizem, ki ga ni bila deležna niti podržavljena industrija, pa so od vsega začetka odgovorni vodilni krogi Bauernbunda. m 'J S 4 "I si U i m v-exycmAs& > Vesela presenečenja bogatijo naše življenje Kaj bi bilo življenje brez veselih presenečenj, brez nepričakovanih izpolnitev dolgo skrivanih želja? Saj vse preradi hodimo po izhojenih stezah. Psihologi zato priporočajo možem, naj svojim ženam kdaj pa kdaj prinesejo šopek cvetja, in ženam, naj se oddolžijo s kakšnim primernim darilcem. Seveda je treba misliti tudi na darila za rojstni dan in novo leto, toda najbolj osrečujejo stvari, ki jih dobiš kdaj pa kdaj vmes, brez posebnega povoda, samo kot čisti dokaz ljubezni. To naj si zapomnijo zakonci, pa tudi drugi. Bolj nepričakovano ko je presenečenje, večje je veselje. Dati je treba namreč zmeraj več, kot drugi pričakujejo. Če zmorete, dajte enkrat človeku, ki opravlja redno kakšno delo za vas, natakarju, poštarju, čistilki, tolikšno napitnino, da mu bo sapa zastala. Zaradi tega ne boste obubožali, toda izdatek se vam bo povrnil stokratno v obliki dobre postrežbe, opravljene z veseljem. To velja tudi za vsa druga darila. Nenadejana večerja, za katero se odločimo kar tako, brez prazničnega povoda, velja več kot ducat dolgo pripravljenih podvigov take vrste. Mož pokliče ženo, naj se hitro napravi, ker gresta „na lepše". Zena se sprva sploh ne more pomiriti, večerjo je bila že skuhala in z denarjem sta že na tesnem, toda v bistvu je le neznansko vesela. Zdi se ji tako, kot v starih časih, ko sta se šele spoznala in jima je šlo samo za to, da bi bila skupaj. „Vsak večer bi moral biti poseben dogodek," je menda nekoč dejal Balzac. To je seveda težko uresničiti, toda kdaj pa kdaj bi večer moral biti drugačen od dolge vrste običajnih. Zakonci pozabljajo, kaj vse so bili pred poroko sanjali. Utrujeni so od dela in doma, menijo, da mora človek vse misli pustiti pred vrati. Ne misliti pa se lahko kmalu spremeni v navado, zato je bolje, da ne pozabimo na duševni trening in si včasih kaj izmislimo. Prav tako je v poklicu. Kdor zna v družinskem krogu skrbeti za spremembo, ima navadno tudi v poklicu uspeh. Če bi predstojniki kakšnemu delavcu kdaj zaupali pomembno nalogo, bi strmeli, kaj lahko napravi prebujen čut samozavesti. Tak „šok“ utegne premakniti gore. Vsak človek se kdaj pa kdaj vpraša, kako bi ušel življenjski vsakdanjosti. Odgovor je preprost: reak-tivirati moramo svoje čustveno življenje, zakaj iz njega dobivajo svoje impulze. Taka mobilizacija, pametno, toda energično sprožena, nam daje zaupanje vase in moč, s tem pa tudi najpomembnejše pogoje za polno življenje. Kafka je nekoč dejal, da potrebujemo cepin, da bi razsekali zaledenelo morje v naši notranjosti. Najboljši cepin je veselo presenečenje. Nagrade mesta Ljubljane Za 9. maj, obletnico osvoboditve glavnega mesta Slovenije, so tudi letos podelili tradicionalne nagrade mesta Ljubljane. ■ Metod JERAS, solist baleta in koreograf Slovenskega narodnega gledališča, je prejel nagrado za balet. ■ Marjan LIPOVŠEK je prejel nagrado na predlog združenja glasbenih umetnikov. ■ Rudi KOSMAČ je bil nagrajen za vlogo Vincenta v drami „Kongres“. ■ Primož KOZAK je dobil nagrado za svojo dramo »Kongres". ■ Miha MALEŠ, slikar in » Pa ,i log rafik, je bil nagrajen na pred-g združenja likovnih umet-kov. ■ Rapa ŠUKLJE, novinarka radia Ljubljana, je dobila nagrado za novinarstvo. Spored opatijskega poletja Mestno gledališče v Celovcu praznuje svoj stoletni jubilej S slavnostno predstavo Beethovnove opere »Fidelio” bo celovško Mestno gledališče prihodnji četrtek obhajalo svoj 100-lefni jubilej. Iz zgodovine celovškega gledališča je razvidno, da je nastalo pravzaprav že leta 1737, ko se je razvilo iz »Doma plesov". Dolgo časa je bilo gledališče last koroških deželnih stanov. Po letu 1848, ko je bila v Avstriji uvedena ustava, je gledališče postalo »Pokrajinsko", leta 1868 — torej pred sto leti — pa je prešlo v last mesta Celovec. Predstave celovškega gledališča so bile do leta 1910 v starem poslopju. Ob 60-letnem vladnem jubileju cesarja Franca Jožefa je bilo zgrajeno novo poslopje »Jubilejnega mestnega gledališča", ki je bilo 1960 povsem obnovljeno in deloma razširjeno. V sto letih se je v celovškem gledališču zvrstilo skupno 24 ravnateljev, v drugo stoletje pa bo ustanova letos jeseni stopila pod vodstvom novega intendanta Herberta Wochinza. Po drugi svetovni vojni celovško Mestno gledališče skupno vzdržujeta mesto Celovec in dežela Koroška. V tej dobi se je gledališče kot najvišja kulturno-umetniška ustanova v deželi uspešno vključila v kulturno izmenjavo Koroške s sosednima deželama Slovenijo in Furlanijo-Julijsko krajino; v tej dobi pa je gledališče odprlo svoja vrata tudi slovenski narodni skupnosti v deželi, ki je v minulih letih imela na odru celovškega gledališča že vrsto uspelih kulturno-prosvetnih prireditev. Slavno turistično središče Opatija se vsako leto trudi, da za svoje goste pripravi tudi pester in bogat kulfurno-zabavni program. Začelo se je s tako imenovanim opatijskim opernim festivalom, ki pa so ga že lani razširili z baletnimi predstavami, medtem ko bodo letošnji spored obogatili še z raznimi koncerti. Poleg tega pa bodo festivalu opere, baleta in simfoničnih koncertov pridružili še številne nastope domačih in inozemskih folklornih ansamblov ter organizirali različne razstave, revije, tekmovanja in druge zanimive prireditve. Predstave v opatijskem poletnem gledališču se bodo letos začele 8. julija z znano opero »Ero z onega sveta", s katero bodo hkrati pro- „Dnevi poezije” letos jeseni v Št. Vidu Tradicionalni kulturni dnevi v Št. Vidu ob Glini bodo letos jeseni zaživeli — vsaj po imenu — v novi obliki. Od 6. do 8. septembra letos bodo v Št. Vidu prirejeni »Dnevi poezije", čez štiri leta bodo sledili »Dnevi glasbe” in leta 1976 končno »Dnevi likovne umetnosti”. Prireditelji so se namreč odločili, da bodo dosedanje tradicionalne kulturne dneve priredili vsake štiri leta, vedno posvečene posebnemu področju. Kakor pove že naslov letošnje prireditve — Dnevi poezije — bo glavni poudarek na literaturi. V tem okviru predvideva dosedanji spored naslednje podrobnosti: referat in diskusijo o današnji nemški literaturi, podijsko diskusijo o »znanstvenem in pesniškem modelu resničnosti", prevajalski simpozij s sodelovanjem gostov iz Jugoslavije, Švice, obeh Nemčij, Madžarske, Češkoslovaške, Bolgarije in Kameruna iz Afrike, večer delavskih pesnikov in kot uvod tradicionalni otvoritveni koncert. Šentvidsko filatelistično društvo namerava ob tej priložnosti organizirati tudi posebno razstavo znamk z motivi literature in sorodnih področij. slavili tudi 50-letnico glasbene ustvarjalnosti slavnega hrvatskega skladatelja Jakova Gotovca. Spored opernih predstav vsebuje poleg tega tudi uprizoritve Verdijevih oper »Trubadur”, »Othello" in „Aida”, Puccinijeve opere »Turan-dot” in Bizetove »Carmen", s katero se bo operni spored zaključil 26. septembra. Operne predstave bodo izvajali ob sodelovanju re-škega opernega ansambla, za nekatere glavne vloge pa bodo pridobili znane italijanske soliste. Med baletnimi predstavami, ki bodo letos na sporedu, bo nedvomno posebno privlačno »Labodje jezero" Čajkovskega v izvedbi baletnega ansambla državne opere iz Budimpešte. Največji dogodek koncertnega dela sporeda pa bo vsekakor nastop moskovske filharmonije pod vodstvom Kirila Kondra-šina; koncert je predviden za 19. julij. Reški simfonični orkester pod vodstvom Lovra Matičiča bo 25. julija izvajal koncert Wagnerjevih del, pri katerem bosta kot solista sodelovala sopranistka Lucilla Udo-vich in japonski baritonist Kamikazu Ohashi. Prav tako pa bo dogodek zase tudi izvedba Verdijevega „Requiema" pod taktirko Davorina Haupffelda ter ob sodelovanju Branke Stilinovič in Tomislava Ne-raliča. Končno naj še omenimo, da se Dom pisateljev na Belem križu pri Piranu, v neposredni bližini svetov-noznanega Portoroža, je bil ob koncu minulega tedna prizorišče prvega mednarodnega srečanja pisateljev Jugoslavije, Avstrije, Italije in Češkoslovaške. Srečanje sta organizirala Društvo slovenskih pisateljev in slovenski center Pen kluba, udeležili pa so se ga tudi predstavniki republiškega sekretariata za prosveto in kulturo SR Slovenije. Pisatelji iz štirih držav so na svojem prvem srečanju, ki je potekalo v prisrčnem vzdušju in ob plodnih razpravah, ugotovili in poudarili koristnost takih prireditev, ki omogočajo medsebojno spoznavanje. Predsednica slovenskega centra Pen kluba Mira Miheličeva je izrecno nagla- bodo v Opatiji od 14. maja pa do 20. septembra vsak torek in petek vrstili nastopi najbolj znanih jugoslovanskih folklornih ansamblov, kot so »Kolo", »Taneč" in »Lado". Pridružili se jim bodo še KUD »Svetozar Markovič" iz Novega Sada, »Mladost” iz Subotice in opatijska »Zora", medtem ko bodo iz inozemstva prišli skupina »Paul Taylor" iz Amerike, »Sibirski folklorni ansambel" iz Sovjetske zveze ter razne skupine bolgarskih in španskih folkloristov. sila, da je to »lepa priložnost za zbli-žanje stališč pisateljev obeh svetov in bližanje k skupnemu cilju vse napredne literature; napredna pa je vsaka dobra literatura, ne glede na to, v katerem taboru nastaja". Podobne misli so izrazili tudi ostali udeleženci srečanja, kajti za temo svojega prvega razgovora so izbrali »Združevalne vrednote nasprotij". Prvo srečanje pisateljev v Piranu je vsekakor izzvenelo kot posrečena in vsestransko uspešno izvedena zamisel, ki bo v bodoče prav gotovo rodila še nadaljnje sadove. Že letos so se namreč dogovorili, da bo Piran postal kraj tradicionalnega majskega srečanja, ki naj bi v prihodnjih letih združevalo pisatelje tudi še iz drugih držav. KULTURNE DROBTINE • Mednarodna razstava likovnih umetnikov treh sosednih dežel Koroške, Slovenije in Furlanije-Julijske krajine — INTART — ki je bila lani z velikim uspehom prvič prirejena v celovškem Domu umetnikov, bo letos v Vidmu, prihodnje leto pa v Ljubljani. Otvoritev letošnje razstave je bila najprej predvidena za 1. junij, vendar je bila otvoritvena slavnost na željo italijanskih gostiteljev preložena na 8. junij. Tudi letos bo na tej razstavi sodelovalo več likovnih umetnikov iz vsake od treh sosednih dežel. • Narodna galerija v Ljubljani praznuje letos 50-letnico svojega obstoja. V teh desetletjih se je Narodna galerija uspešno razvila ter povezuje zdaj v svojih zbirkah likovno umetnost vseh slovenskih pokrajin od srednjeveških dni do praga našega časa. Tako se je uspešno uresničila zamisel izpred pol stoletja o ustanovitvi Narodne galerije kot najvišje ustanove naroda, ki naj zbere in ohrani najboljše umetnine vseh časov, kar jih je ustvaril slovenski genij. 9 Šolske oblasti v New Torku in drugih ameriških mestih imajo čedalje več opravka zaradi uničevalnega besa, ki se širi med šolsko mladino. Zaradi namernih poškodb šolske opreme ter vlomov in požarov v šolskih poslopjih nastane vsako leto za milijone dolarjev škode. Ql Med rudarskima mestoma Fohnsdorf in Zagorje se že dalj časa razvija plodna kulturna izmenjava. Trenutno je v Fohns-dorfu razstava zagorskih slikarjev ter učencev iz Zagorja, medtem ko so meseca marca v Zagorju razstavljali slikarji-ama-terji iz Fohnsdorfa. Pozneje bodo sedanjo razstavo prenesli v Knittelfeld, zanimajo pa se zanjo tudi v Judenburgu. Mednarodno srečanje pisateljev Žarišča kulture in umetnosti Visoka šola sovjetske arhitekture Več kot sto let ima za seboj visoka šola za arhitekturo ali — kakor se imenuje — arhitekturni inštitut v Moskvi. Leta 1866 je bil v sestavu šole za slikarstvo in kiparstvo v Moskvi ustanovljen oddelek za arhitekturo. S tem se je arhitektura osvobodila spon konservativnega programa za šolanje »arhitekturnih pomočnikov", kakršni so bili do tedaj potrebni za zidanje cerkva in graščin. Druga polovica 19. stoletja je tudi Rusiji prinesla nove potrebe: tovarne, bolnice, železniške postaje, večstanovanjske zgradbe in mnoge tehnične naprave. Na vse to stari rod ni bil pripravljen. Nova moskovska arhitekturna šola pa je v svojem programu združevala osnovne naloge umetnostne akademije in visoke tehniške šole. Po oktobrski revoluciji sta dobila poklic arhitekta in šola za arhitekturo novo vsebino in novo obliko. Naloge so postale pomembnejše in vsenarodne. Leta 1920 je Lenin podpisal dekret o ustanovitvi šole novega tipa — višje umetnostne tehniške delavnice, ki je imela med drugim tudi fakulteto za arhitekturo. Nekaj let pozneje je šola dobrla nov naziv: višji umetnostno tehniški 'inštitut. Desetletno delovanje šole v tej obliki je za sovjetsko arhitekturo izredno pomembno. To je bila doba iskanja novih oblik revolucionarne umetnosti. Manjkale so gradbene izkušnje, gradbeni material in strokovne delovne sile. Objekti iz tretjega desetletja, ki so jih projektirali profesorji in slušatelji šole, napravijo še danes globok vtis. Naj omenimo izmed njih le zgradbo časopisa »Izvestija" (G. B. Barkin), kombinat »Pravde” (P. A. Golosov) ali planetarij (M. O. Baršč, M. I. Sinjajeva); poleg teh je še mnogo drugih zgradb, ki so postale svetovno znane iz dobe revolucionarne sovjetske arhitekture od leta 1920 do 1935. V prvem desetletju po revoluciji so imeli tudi na inženirsko-gradbeni fakulteti moskovske višje tehniške šole oddelek za arhitekturo, kjer so gojili zlasti projektiranje industrije in urbanizma. Na tej šoli so delovali znameniti arhitekti, med njimi V. A. Vesnin in A. V. Kuznje-cov, ki sta v tem času izvedla vrsto tekstilnih in strojnih tovarn, hidrocentral in tudi znanstvenih inštitutov. Prvi sodobni sovjetski urbanist pa je bil A. P. Ivanicki. Ko je Sovjetska zveza stopila v svojo znamenito fazo industrializacije in elektrifikacije, se je pokazalo, da bo treba za tedanje in prihodnje potrebe vzgojiti vsaj 200 do 300 strokovnjakov letno. Zato so izvedli reformo študija arhitekture in 1930 spojili obe šoli v enotni višji arhi-tekturno-gradbeni inštitut, ki se je pozneje preimenoval v moskovski arhitekturni inštitut. Akademika I. V. Žoltovski in A. V. Ščusev sta izdelala prvi načrt rekonstrukcije Moskve; V. A. Vesnin je arhitektonsko obdelal znamenito hi-drocentralo Dnjeproges; Ščusev pa je tudi avtor Leninovega mavzoleja na Rdečem trgu v Moskvi. Iz moskovskega arhitekturnega inštituta je izšlo mnogo vodilnih sovjetskih arhitektov, avtorjev številnih znanih objektov in zazidav. Med objekte mednarodne kakovosti štejejo zlasti avionski terminal v Moskvi (D. Burdin s sodelavci), kongresno palačo v Kremlju (M. Posohin, A. Mdojanc, N. Pekarjeva), Pionirski dvorec, jugozahodni stanovanjski rajon in še posebej naselje Nove Čerjomuške. Živahen utrip moskovskega arhitekturnega inštituta izhaja iz njegove organizacijske strukture, pa tudi iz načina študija. Šola sprejema letno 200 do 300 slušateljev in traja 12 semestrov nepretrganega študija, s 36 urami na teden. V prvih letih je precejšen poudarek na prostoročnem in arhitektnem risanju, mnogo ur je namenjenih tudi političnim vedam in tujim jezikom; projektiranja je v prvih letih še razmeroma malo, nato pa se razširi na 25 tedenskih ur. Študij je prva štiri leta enoten, nato pa se začne usmerjevanje na pet področij: na splošno arhitekturo, industrijsko arhitekturo, urbanizem, kmetijsko arhitekturo z načrtovanjem vasi ter oblikovanje parkov in krajine. Iz nekdanjih eksperimentalnih stavbišč so nastali prostorni stanovanjski okoliši, opremljeni z vsem, kar zahtevajo moderne urbanistične norme, z zgradbami, ki ne zaostajajo za podobnimi v tujini. Le problemov parkiranja in garažiranja še ne poznajo v takem obsegu kot v ostali Evropi. Vendar so tudi na to pripravljeni, kajti za Volgo bo zraslo veliko novo mesto »Togliatti", kjer bo sedež orjaške industrije osebnih avtomobilov. V osrednjih mestnih predelih se dvigajo 20-nadstropne zgradbe iz povojne dobe; toda vsebolj jih izpodrivajo nove kovinske stolpnice, ogromni poslovni bloki in smele konstrukcije filmskih dvoran, ki spominjajo na zahodna milijonska mesta. -au. Študenti o manjšinskem vprašanju Klub slovenskih študentov na Dunaju je v sodelovanju z drugimi študentskimi organizacijami priredit minuli teden na dunajski univerzi zanimivo diskusijo. Razprava se je vrtela okoli raznih vprašanj slovenske narodne skupnosti na Koroškem s posebnim ozirom na člen 7 državne pogodbe, ki zagotavlja manjšinam v Avstriji enakopravnost na vseh področjih političnega, kulturnega, gospodarskega in družbenega življenja. Izmenjava mnenj o manjšinskih vprašanjih je bila zelo pestra in zanimiva, saj se je odvijala med pripadniki obeh narodnosti in poleg tega med pristaši različnih svetovnonazornih ali strankarskopolitičnih pogledov. Poleg predstavnikov Kluba slovenskih študentov in Koroške dijaške zveze so sodelovali tudi zastopniki socialističnih, OVP-jevskih in nemškonacionalnih študentskih združenj. Zato je razumljivo, da so stališča segala od zelo pozitivnih do precej negativnih mnenj, saj je bilo prav tako govora o nerešenih vprašanjih člena 7 državne pogodbe in o potrebni podpori večinskega naroda manjšini v njenem boju za obstoj, kakor tudi o problemu vin-dišarstva in o tako imenovanem ugotavljanju manjšine. Vendar pa diskusija kljub tako različnim pogledom nikakor ni zašla v nevarnost, da bi se zgubila v morebitnih prerekanjih, ki bi stvari več škodovala kot koristila. Ravno zaradi tega, ker je bil to prvi poskus te vrste, so organizatorji in udeleženci prepričani, da je pod določenimi pogoji možno razpravljati tudi o »vročih" problemih. Materinski dan v Bilčovsu Umrla je Poltnikova mati Proslava materinskega dneva minulo nedeljo je vsesplošno navdušila in zadovoljila vse, ki so dvorano pri Miklavžu dvakrat napolnili do zadnjega kotička. Vse, kar so nam nudili pevke in pevci, mladi deklamatorji (ki jih je bilo kar 25 po številu) in še šolska mladina s svojimi igrami, je tako navdušilo občinstvo, da je bilo razpoloženje veselo razgibano ob občudovanju, kaj vse se da doseči z mladino. Res veliko talentov tiči v naši mladini in je le škoda, da se ti talenti pri mnogih vse premalo upoštevajo in tako ostanejo neizkoriščeni. Omeniti še moramo, da je pri tej prireditvi prvič nastopil tudi novi 13-članski mladi moški zbor, ki nas je iznenadil s svojim izvrstnim nastopom. Hvala vam, tantje, posebno pa mlademu dirigentu Jo-škotu Boštjančiču. Hvala tudi mešanemu zboru in vodji Valentinu Kapusu ter hvala g. župniku Mihor-ju za lep nagovor. Zlasti pa moramo biti hvaležni našemu režiserju Janku Ogrisu, ki je kot duša našega prosvetnega življenja tudi tokrat vložil mnogo truda, da je nedeljska prireditev tako lepo uspela; zato mu tudi v bodoče želimo mnogo uspeha pri oblikovanju mladih talentov v ljubezni do odrskega u-stvarjanja in v zvestobi materini besedi. — Naj v kratkih besedah zabeležimo še vesel dogodek. Zakonsko zvezo sta sklenila nevesta Veronika OBJAVA Zveza slovenskih izobražencev priredi svoje prvo SREČANJE v nedeljo 19. maja ob 14. uri pri Miklavžu v Bilčovsu. Iz Celovca pelje poštni avtobus ob 13.20 uri z avtobusne postaje. Prisrčno vabi odbor Bergova galerija bo odprta v Pliberku V obnovljenem poslopju stare pošte v Pliberku bodo prihodnji ponedeljek slovesno odprli umetnostno galerijo, ki bo predstavljala domači in tuji javnosti znanega koroškega umetnika prot. VVerner B e r -g a . Galerijo bo odprl deželni glavar Hans Sima v ponedeljek, ob 11. uri dopoldne. Bergova galerija v Pliberku je bila ustanovljena na podlagi soglasnega sklepa, ki ga je lansko jesen sprejel občinski svet pliber-ške mestne občine. V minulih mesecih so v poslopju stare pošte uredili pet prostorov, v katerih bodo obiskovalci v bodoče lahko občudovali Bergove lesoreze in risbe. Maierhoter iz Muškave in ženin Janez Seher, pd. Knaberle v Velinji vasi. Ženin je bil 13 let zaposlen v Švici, vendar tudi v tujini ni pozabil svoje materine besede; nevesta pa je bila vrla pevka in igralka našega prosvetnega društva. Veselo poročno slavje pri Miklavžu je spremljala naša pesem, društveni odbor pa je s skromnim darilom izrazil nevesti zahvalo in čestitke. Na mnoga srečna letal Pleserka — Hodiše Kljub ugodnemu vremenu, ki mnoge ljudi zvabi na izlete, tet številnim prireditvam ob materinskem dnevu se je minulo nedeljo zbralo lepo število ljudi pri Sveteju v Plešerki, kamor je vabilo Slovensko prosvetno društvo „Zvezda“ v Hodišah. Prišli so, da spet prisluhnejo vedno lepi pesmi. Uvodoma je predsednik društva Janko Schottl pozdravil navzoče in izrekel dobrodošlico predvsem tudi zborom iz Škofič in Viharje vasi pri Žrelcu, ki so kot gostje sodelovali na skupni prireditvi. V kratkem nagovoru se je spomnil pomena materinskega dneva in dejal, naj bi bil ta dan poleg vsega drugega tudi simbol miru in zbližanja med obema narodoma v deželi. Koncert je začel domači pevski zbor pod vodstvom Foltija Pavliča. Zatem so izmenoma nastopili mešani in moški zbor iz Škofič, ki ju je vodil Tone Umek, ter nemški zbor iz Viharje vasi pri Žrelcu, ki je bil šele pred kratkim ustanovljen in je bil to njegov prvi nastop pod vodstvom Foltija Pavliča. Razveseljivo je bilo med drugim tudi to, da so Hodišani po daljšem času spet nastopili tudi v mešanem zboru, kajti koncert je zaključil skupni mešani zbor iz Škofič in Hodiš s Kernjakovo pesmijo „Rož, Podjuna, Zila.“ Lahko ugotovimo, da so zbori podarili poslušalcem pisan šopek pesmi m jim tako posredovali lepo popoldne, ki se je zaključilo s plesom in srečolovom. Kostanje Globoko nas je pretresla vest, da je umrl župnik Janez Dragašnik. O tem je pričalo tudi veliko število žalnih gostov, ki so zadnji ponedeljek prišli k Rumašu na Korenu, da spremijo pokojnika na njegovi zadnji poti. Janez Dragašnik je bil sin zavedne Rumaševe družine, ki je kakor mnoge koroške slovenske družine v dobi nacizma morala v pregnanstvo. Ta usoda je mladega Hanzija — tako smo ga klicali domači — prizadela tembolj, ker je bil ravno sredi študija, ko je moral v izseljenstvo. Šele po vrnitvi je lahko končal srednjo šolo in študij bogoslovja.. Kot kaplan je služboval po raznih župnijah, kjer se je predvsem posvečal vzgoji mladine. Toda zahrbtna bolezen je začela izpodkopavati njegovo zdravje, moral je opustiti duhovniško službo in se vrnili domov, kjer sta mu brat Tonči in njegova žena Fanika nudila bolniško oskrbo. Po dolgotrajni težki bolezni je župnik Janez Dragašnik umrl komaj 45 let star. Pogreba se je udeležilo zelo veliko ljudi. V domači farni cerkvi se je od pokojnika poslovil prelat dr. Zechner, ob odprtem grobu pa dekan dr. Hornbock, medtem ko je kot sotrpin-izseljenec spregovoril Janko Tolmajer. Med žalnimi gosti so bili tudi podpredsednik Zveze slovenskih zadrug dr. Mirt Zwitter, bivši ravnatelj slovenske gimnazije dvorni svetnik dr. Joško Tischler in Bistrica pri Pliberku. — V nedeljo smo na šmihelskem pokopališču položili k trajnemu počitku telesne o-stanke Alojzije Kraut, Poltnikove matere na Bistrici. Alojzijo je v mladih letih, ko je bila zaposlena v Šmihelu, spoznal mladi Poltnikov Lojz in jo vzel za ženo. Na Poltnikovi kmetiji sta marljivo in skrbno gospodarila. Rodili so se jima otroci, katerim sta posvečala vsa skrb in jim posredovala dobro vzgojo. Vse je bilo lepo, dokler ni po naših krajih in ljudeh segla krvava roka nacizma. Tistega usodnega aprilskega dne leta 1942 so nacistični nasilniki izgnali z domačije in odvedli v tujino tudi Poltnikovo družino, ki je zagrešila isti „zločin“ kot številne druge slovenske družine — ostala je zvesta rodu in domovini. Ko so morali v naglici zapustiti dom in so smeli vzeti s seboj le nekaj ročne prtljage, je Alojzija rekla svojemu možu, če le nista kaj pozabila. Mož Lojz pa je odvrnil: „0 da, pozabila sva ves dom, toda še se bova vrnila!" Močna vera v zmago pravice je tudi to družino spremljala v letih pregnanstva. Pač pa oče Lojz ni več dočakal dneva svobode; podlegel je trpljenju v izseljeniškem taborišču in njegovo truplo počiva v tuji zemlji. Mati Alojzija se je z otroci vrnila po vojni spet v domačo vas, kjer smo VABILO Slovensko prosvetno društvo »Edinost" v Pliberku vabi na pomladansko kulturno-družabno prireditev ki bo v soboto 25. maja ob 8. uri zvečer v dvorani gostilne Schwarzl v Pliberku. Sodelovala bosta pevski zbor in inšfrumentalni kvintet iz Ptuja. Vsi prisrčno vabljeni I Odbor mnogi drugi. Zveza slovenskih izseljencev bo namesto venca dala primeren prispevek dijaškemu domu Slovenskega šolskega društva v Celovcu. Svojcem in sorodnikom tudi tem potom izrekamo globoko sožalje. jo minulo nedeljo pospremili na njeni zadnji poti. Pogrebnim svečanostim je prisostvovala velika množica žalnih gostov, poslovilne besede je spregovoril domači dekan, pevci pa so zapeli ganljive žalostinke. Zveza slovenskih izseljencev bo namesto venca prispevala ustrezen znesek za dijaški dom v Celovcu. Rajna Poltnikova mati naj počiva v miru, žalujočim svojcem pa velja iskreno sožalje! Pevski koncert Zveza pevskih društev je priredila zadnjo nedeljo popoldne v celovškem Domu glasbe koncert slovenske umetne in ljudske pesmi, s katerim je hkrati počastila tudi materinski dan. V razmeroma dobro zasedeni dvorani se je odvijal pester spored, loi so ga izvajali trije zbori: pod vodstvom prof. Cigana mešani zbor Koroške dijaške zveze in mešani zbor pevskega društva »Jakob Gallus-Petelin", medtem ko je kot gost nastopil mladinski zbor iz Slo-venjega Gradca pod vodstvom svojega izvrstnega dirigenta Jožeta Leskovarja. O nastopu domačih zborov tokrat ni treba obširno govoriti, saj smo iste pevce slišali že večkrat; v glavnem se spreminja le ime zbora, kakor se pač pokaže potreba. Edinstveno doživetje na nedeljskem koncertu pa je bil vsekakor slovenjegraški mladinski zbor, ki je v resnici lahko zgled, kakšno raven pevske kulture je mogoče doseči tudi s šolsko mladino. Obisk v Celovcu je bil prvo gostovanje zbora v inozemstvu, zdaj pa se pripravlja za turnejo na Češkoslovaško, kjer bo s svojo res izvrstno kvaliteto prav gotovo deležen navdušenega sprejema in zasluženega priznanja. Udeleženci nedeljske prireditve so bili nedvomno deležni Izrednega kulturnega užitka. Izdajatelj, založnik in lastnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem; glavni urednik: Rado Janežič; odgovorni urednik: Andrej Kokot; uredništvo In uprava: 9021 Klagenturt - Celovec, Gasometergasse 10, telefon 56-24. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec -Borovlje. Strokovna izobrazba osnova uspešnega gospodarjenja Nagla industrializacija gospodarstva postavlja kmetovalca pred čedalje bolj Komplicirane proizvodne naloge. Zakoni tržnega gospodarstva, naraščajoče zahteve konzumentov po kvalitetnih kmetijskih pridelkih ter splošni ekonomski zakoni silijo kmeta, da povečuje in kakovostno izboljšuje kmetijsko proizvodnjo. Ogromne in zamotane proizvodne naloge pa mora reševati s čedalje manjšim številom delovnih moči. Kmet se nahaja v dilemi, iz katere vodi samo ena pot: pot racionalizacije z ustrezno preusmeritvijo in poenostavitvijo kmetijske proizvodnje ter smotrno uporabo kmetijske tehnike. Nakazani ukrepi, ki so za bodoči gospodarski obstoj sleherne kmetije eksistenčne važnosti, pa zahtevajo temeljito strokovno znanje in poznavanje vseh praktičnih prijemov sodobne kmetijske proizvodnje. ALI IZKUŠNJE STARŠEV ZADOŠČAJO ZA USPEŠNO GOSPODARJENJE SINOV? V času naturalne proizvodnje so za preskrbo kmečke družine in za gospodarski obstoj kmetije zadoščale podedovane in pridobljene izkušnje ter marljive roke kmečkih ljudi. Kmetija je pridelovala vse dobrine, ki jih je družina potrebovala za skromno preživljanje. Kmet je bil neodvisen od trga in od denarja. Razvoj industrijske družbe pa je povzročil znotraj kmečke družine in v sistemu kmetijske proizvodnje temeljito preobrazbo: patriarhalni sistem je propadel, naturalna proizvodnja pa se je umaknila tržni proizvodnji. Kmet je postal tržni proizvajalec; ta napredek pa ga je spravil v odvisnost od trga in od denarja. V spremenjenem proizvodnem sistemu kmet ni več izhajal s podedovanimi in pridobljenimi izkušnjami. Tržno gosjaodarstvo z vsemi zahtevami po kvantiteti in kvaliteti kmetijskih pridelkov ga je prisililo, da je zasnoval svoj proizvodni proces na trdnejših osnovah, to je na dosežkih znanosti in tehnike. Kmet se je moral pričeti strokovno izpopolnjevati. Šele široka strokovna iz- obrazba ga je usposobila, da smotrno izkorišča proizvodna sredstva, odgovarjajoč specifičnim pri-rodnim in ekonomskim prilikam kmetije. Danes je postalo tudi najbolj »zaostalemu" kmetu očitno, da spričo čedalje močnejše konkurenčne borbe med posameznimi proizvajalci, agrarnimi deželami in gospodarskimi bloki kmetijska proizvodnja ne sme več biti rezultat naključja, temveč le jrlod najsodobnejših proizvodnih načel ter premišljenih in v podrobnosti izdelanih tehnoloških postopkov. Upravičeno smemo trditi, da bo v bodočem gospodarskem razvoju ostal kmet le tisti, ki bo poleg materialnih osnov posedoval še potrebno duhovno premoženje, to je fundirano strokovno znanje. KAKO ODPRAVITI DUHOVNI DEFICIT KMEČKIH SINOV-NASLEDNIKOV? Po drugi svetovni vojni se je na vasi izvršila temeljna socialna preosnova. Vas je prenehala obstojati kot zaključeno naselje kmečkega prebivalstva. Danes združuje vas ljudi, ki pripadajo različnim socialnim slojem in ki delajo in živijo pod najrazličnejšimi pogoji. Obstoječa socialna diferenciranost se je najmočneje odražala pri mladini, ki je zaposlena na domačih kmetijah. Vsiljuje se vprašanje, v čem obstoji razlika med kmečko in ostalo mladino na vasi? Brez dvoma ima nekmečka mladina boljše pogoje, da se izuči raznih poklicev in da z obveznim poklicnim šolanjem doseže določeno stopnjo duševnega razvoja. Ko nastopi službeno razmerje, ima urejen delovni čas in reden zaslužek. Mladina, ki je zaposlena na domačih kmetijah, pa živi in dorašča v precej drugačnih okoliščinah. Pogostokrat mora že v rani mladosti, to je v času, ko še obiskuje obvezno šolo, opravljati težka fizična dela. Posledica je pogostokrat duševna zaostalost, ki se zlasti očitno odraža tam, kjer starši nimajo dovolj razumevanja za strokovno šolanje svojih sinov. Iz kompleksa duhovnega deficita, preobremenjenosti s fizičnim delom in pomanjkanja rednih dohodkov pa rezultirajo vsi občutki manjvrednosti kmečkih sinov-nasledni-kov ter njihov odnos do kmečkega dela, do kmetije in do staršev. Prav v tem tiči tudi jedro pogostih nesoglasij in konfliktov med starši in sino-vi-nasledniki. Ni moč zanikati, da se nahaja starejša generacija — največkrat po lastni krivdi — v neprijetnem položaju, ki se odraža v neštetih variantah od škodljivega odklanjanja vsega novega pa do nepreudarjene kapitulacije. Tak položaj je dovolj resno opozorilo, da moramo v bodoče • s strokovnim šolanjem izravnati duševni deficit kmečkih sinov-naslednikov in jih usposobiti za zahteve sodobnega kmetijstva; ■ s smotrno poenostavitvijo, racionalizacijo in mehanizacijo kmetijske proizvodnje fizično razbremeniti kmečko mladino in ji ustvariti boljše pogoje dela in življenja. Ugotovili smo, da je teoretično in praktično strokovno znanje poleg materialnih osnov kardinalnega pomena za bodoči gospodarski obstoj našega kmeta. Gospodarskih osnov ni moč izbirati; prehajale so iz roda v rod in poedini rodovi so zastavljali vse svoje sile za ohranitev gospodarske substance. Kmet pa ima na voljo, da svobodno prijavi svojega sina v katerokoli kmetijsko šolo; to je vendar stvar zaupanja in neposrednega odnosa Človeka do človeka. Koroški Slovenci imamo v Podravljah lastno kmetijsko šolo, ki je v letih svojega delovanja vzgojila že lepo število mladih gospodarjev. Vendar pa se mora ta šola boriti s čedalje večjimi težavami predvsem zaradi tega, ker ji pristojne oblasti — čeprav se glede učnega načrta in razdelitve učne snovi prav nič ne razlikuje od tovrstnih nemških šol v deželi — še vedno niso podelile pravice javnosti. Zato bi bil že čas, da se končno najde ustrezna rešitev tudi tega važnega vprašanja in se koroškim Slovencem omogoči še uspešnejša strokovna izobrazba njihovega kmečkega naraščaja. Pozitivno rešitev bi bilo pričakovati tembolj, ker je kmetijski referent koroške deželne vlade šele pred kratkim izjavil, da je na Koroškem še premalo kmetijskih šol. Poleg tega pa je tudi pristojni minister za kmetijstvo in gozdarstvo doma na Koroškem in bi torej moral poznati potrebe tudi slovenskega dela koroškega prebi’-valstva. Graščak in njegov oskrbnik Bil je v tlačanskih časih graščak, ki je živel sam, to se pravi, brez žene, a bil je tak skopuh, da bog pomagaj. Imel je oskrbnika, ta je bil pes, razume se, nihče ga ni maral — to se pravi, ljudje ga niso marali, graščak pa ga je imel rad ko punčico svojega očesa. Zato, ker je bil velik skopuh, da na svetu ni bilo podobnega, pravim, oskrb-n nik pa je to dobro vedel — pa kako bi tudi ne? Vsi so to vedeli. In oskrbnik je ravnal, recimo, takole: gospod ga pošlje nekaj kupovat, zlot ali kolikor že plača to stvar in vsem je znano, da stane zlot, in tudi graščaku samemu, on pa mu vendar prinese še dve, tri kopejke drobiža nazaj — in zmerom tako. Svoje gospodarstvo zanemarja, njemu pa zmerom $000000000000000000< Sladkosned V pedenjcarstvu umno vlada visočanstvo Pedenjped. Tam se toči limonada in ponuja sladoled. Torta, puding, čokolada, vse leti v prepad brez dna. V pedenjcarstvu je navada, da se car ves dan sladka. Kakor boben se napoka, niti hip ni praznih ust. Potlej se krivi in stoka, v posteljo gre na dopust. Niko Grafenauer ugodi — očitno je imel kakšno skrito misel. No, prav, mine tako kakšnih petnajst let, če ne še več, on mu vedno streže v vsem, graščak pa ga ima zmerom rajši, zmerom bolj mu zaupa. Tako daleč je prišlo, da je vse gospodarstvo izročil njegovim rokam, vse mu je prepustil. Pa pride nekoč oskrbnik h graščaku: tako m tako, mu pripoveduje, tole sem napravil tako, s temle sem tako ravnal. Graščaku pa — ko da bi mu z maslom po duši — tako mu je drago vse to poslušati. Pa ga je poslušal do kraja in mu pravi: „Veš kaj, Ivan ali Peter," ali kako mu je že hilo ime, „ti si moj najzvestejši, ti si moj naj-hližji, saj drugače nimam sorodstva, a od znancev dobrega ne pričakuj. Ljudje zmerom samo nase mislijo; ti si edini med vsemi, ti si tnoj najboljši, nikoli se ne ločim od tebe in hočem, da bi poslej čaj pil in kosil z menoj." Oskrbnik pa ga prime za pas. »Zahvaljujem se vam," pravi, »za vašo veliko milost, samo hvala, ne morem čaja piti in kositi." »Zakaj ne?" ga vpraša graščak. »Ne jem," pravi oskrbnik, »in ne pijem od malih nog." Začudi se graščak, ne more verjeti. Oskrbnik pa trdi kar naprej: »Ne jem in ne pijem od malih nog!" Poteklo je nekaj časa, graščak bi bil rad ljudi povprašal o oskrbniku, da bi se prepričal, pa ve, da mu vendar nobeden ne bo povedal resnice. Prizadeval si je, da dan ali dva ne odtrga od njega oči, a oskrbniku ne more nič: ne je, ne pije, a kar naprej se peha. Tedaj mu je graščak verjel. »Kako pa moreš tako živeti?" ga vpraša nekoč. »Saj lahko človek takole umre." »Kaj je tu treba umreti," mu pravi oskrbnik. »Jaz poznam takšno umetnijo, da se vsak lahko odvadi piti in jesti." »Res?" se razveseli graščak. »Potem pa nauči še mene, če je mogoče. Saj če pomislim, koliko človek potroši za to jedačo, skoraj rubelj na dan, a večkrat, kadar goste prinese, niti s tremi ne izhajaš." »Zakaj pa ne," reče oskrbnik, »od srca rad, če boste le hoteli." »Kaj ne bi hotel, prosim te," reče graščak. »Kdaj pa me boš odvadil?" »Kadar vam je prav," odgovori oskrbnik, »lahko tudi jutri začnemo." Pričakala sta jutrišnjega dne, oskrbnik za-preže koleselj, vzame vrv in zapelje k preddverju. »Kako pa me boš odvadil?" ga vpraša graščak. »Takole," mu pravi oskrbnik in se je odpeljal z graščakom v koleslju. Tam pa je bilo kakšne tri, štiri vrste daleč brezno, veste, pa tako globoko, da mu še dna ne vidiš — da bi se brez tuje pomoči izkopal iz njega, je nemogoče, pa bodi še tako močan. Pripeljeta se k temu breznu. »Posedite," mu reče oskrbnik, »tri ali štiri dni v tem breznu pa se vam nikoli več ne zahoče jesti." Graščak se razveseli, da bi imel manj stroškov, in mu ukaže, naj ga brž spusti, a če bo kdo vprašal: Kje pa je gospod? — mu pravi: reci, da se je odpeljal v Kijev ali kamor že. Spustil je oskrbnik graščaka na vrvi v brezno in se je odpeljal lepo domov. Drugi dan se šele zvečer pripelje k prepadu. »Kako je, gospod, bi radi jedli?" ga vpraša. »Rad bi, brat," odgovori graščak. »Nič ne de, dragi moj gospod," pravi oskrbnik, »tako je od začetka." In se je spet odpeljal domov. Drugi dan pa spet pride. »Kako je, dragi moj gospod, bi radi jedli?" ^ »Silno rad bi, brat," je že jezen rekel graščak. »Nič hudega, nič hudega, dragi moj gospod," reče oskrbnik in se spet odpelje. Pa pride tretji dan. »Kako je, gospod, bi radi jedli?" »Rad bi," zavpije graščak, »takoj me potegni nazaj!" »Nikar se ne vznemirjajte, ne vznemirjajte se, dragi moj gospod, tale dan je težko, potem pa vam bo že vseeno, boste videli." In se je brez graščaka odpeljal domov. Potem sta minila dva dneva, oskrbnik je prišel šele tretji dan. »Kako je, gospod, bi radi jedli?" A graščak že ne spravi več besede iz sebe, samo z roko pomaha — ni treba ali nekaj podobnega. Dobro. Tedaj je oskrbnik zapregel konja in se ^ponoči pripeljal ponj. Pripeljal ga je, ga položil v posteljo, razposlal pisma znanim graščakom, da je tako pa tako: »Pripeljal se je gospod iz Kijeva in silno je oslabel, pridite se poslovit od njega." Zbrali so se graščaki, gledajo ga, ga sprašujejo, njemu pa je vseeno komaj še diha. »Kaj pa je z vami?" ga sprašujejo. Graščak pa samo z roko kaže na oskrbnika. Pa vsi oskrbniku: »Povej nam, kaj je, ti vse veš." Oskrbnik pa zahlipa zdaj pa zdaj, si otira solze. »Nič ne vem," pravi, »kaj je z njim, siromakom." Graščak pa spet s prstom kaže nanj. Ne razumejo graščaki in ga ne razumejo. Na lepem pa eden izmed graščakov opazi papirje na mizi in začne jih brati vsej gospodi, a na teh papirjih piše, da graščak vse, kar je premičnega in nepremičnega, zapušča dragemu oskrbniku. Vsi graščaki so dobro vedeli, da je oskrbnik tudi v resnici bil tak, da človeku ne more biti bližnji, in so začeli gospodarja tolažiti: »Vse bo po vašem, le nič skrbi!" Graščak pa leži in leži in vnovič s prstom kaže na oskrbnika, gospodje pa zmerom svojo: »Le nič skrbi, nič skrbi, vse, vse bo njegovo." Poležal je graščak en dan in je izdihnil. Oskrbnik ga pokoplje in joče pa pogosti vso gospodo, ki se je zbrala. Graščaki več ne prezirajo oskrbnika, da je kmet, pa samo zato, ker je postal gospod, kakršni so sami, morda pa še bogatejši. Ukrajinska pravljica Lojze Krakar: Češnja v belem Spet se v našem vrtu češnja preoblači, z dežjem se umiva, z vetrom se krtači, a pomlad ji takšno lepo krilo šiva, da je prav zaresno hčerka nevoščljiva. Kdo je, se sprašuje, dal ji tole krilo, kje so zanj kupili takšno lepo svilo, ali se je sama naučila tkati, ali pa nemara so doma bogatil Gleda in modruje: vem, pomlad je mama; tudi moja včasih Črevec ali črivec je nadležen plevel. Vselej, kadar ga zagleda kmetovalec, je ob dobro voljo, in naj ga zagleda na njivi ali pa na travniku. Črevec bi bil uporabljiv le za steljo, pa še to ni dobro, ker se menda še v gnoju zaredi. Bilo je v starih časih, ko je bilo na svetu še dobro. Tedaj pa je tudi smel vrag hoditi po vsem svetu in zanj ni bilo meja. Se s plotom mu ni nihče zagradil poti. Nekoč pa je vrag le naletel na pravega. Ta mu je bil kos; zaprl ga je v steklenico in to postavil v sonce. Vrag je prestajal hude bolečine, ker mu je svetlo- Črevec ba zelo zoprna. Mimo je prišel kmetič in zaslial v steklenici jok in stok. Steklenico si je potem natančneje ogledal, in vrag ga je zaprosil, naj ga reši. Kmet se ni hotel prenagliti. Vrag mu je obljubil zlate gradove za svobodo, kmet pa je bil gluh za njegovo prošnjo in za njegove obljube. Vrag je še bolj milo prosil in obljubil kmetu, da mu pokaže, če mu od-maši steklenico, vse zdravilne rastline, ki rastejo na polju, ob potokih in v gozdu. Ta ponudba je bila kmetu tako všeč, da je vraga spustil na svobodo. Ko je vrag zletel iz steklenice, se je najprej dobro pretegnil, nato pa zaklel, ker je stopil na črevec. Kmetu pa je rekel: »Vidiš, to je črivec, ki naredi drisko." Kmet je bil hud, ker ni verjel, da bi bil ta plevel za kaj. Jezen je vraga zapodil, sebi in vsem ljudem v škodo. Potem pa je kmeta le gnala radovednost in je poskusil to sredstvo; učinkovalo je na njem tako, da je bilo strah in groza. Korovska narodna .............................m........ iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiiiiil|iiii|i||l||l|||H|ii,,,|,||,,|,|||,,,,||ii,|,|lll|,,IIII|,|II||,||lllll|lll||ll,ll|,ll,l,I,1,l|l,|,,,,,,,iiiui 3. nadaljevanje Takrat, ko je bil še doma, je prav tako stal pred hišo •n se oziral po širnem ptujskem polju. Bila je mesečna loč in šel je vasovat. Tudi takrat je v vasi zalajal pes in fantovsko ukanje ga je speljalo v temo. Hodil je med vrtovi, suknjič obešen prek ramen, in preskakoval ograje. Ustavil se je na koncu vasi, pri nizki kajži. Vzpel se je in rahlo potrkal. Čakal je minuto, dve in ko se je neslišno * odprlo okno, je med cvetočimi pelargonijami zagledal njen obraz. Ni vedel, kaj naj ji reče, in ko mu je z roko zmršila lase, se je nasmehnil. Hotel je zavriskati, a mu je z dlanjo Zaprla usta .. . Danes je bil sam. Ne, ni bil sam; bil je med tovariši, rued partizanskimi borci. Dekle je daleč, onstran meja, v taborišču, v Nemčiji. Stisnil je roke. Zmrazilo ga je. Na ramo mu je legla težka roka. Bliskovito se je obrnil in segel v žep. Pred njim je stal stražar; nejosno je videl obrise njegovega obraza. »Tovariš, nikar ne stoj tukaj, tema je, toda Nemci imajo dobre oči." Srečko je prikimal. Čutil je, kako mu je kri udarila v lice. Borec je in vendar ga je moral stražar opozoriti. Brž se je zrinil v goščavje. »Zamenjati sem te prišel, veš." Zopet je bil zbran in umirjen. »Ni sile, lahko še ostanem, Srečko. Skrbi me, tovariša iz gostilne bi morala že biti tukaj. Tudi Petra ni. Da ni kaj narobe?!" Srečko ni odgovoril. Tudi njega je skrbelo; kaj pametnega se ni mogel domisliti. »Če jih še nekaj časa ne bo, bi morda kdo od nas stopil v vas in se skušal neopazno približati gostilni. Morda bi lahko kaj zvedel. Tudi naši so v vasi," je zašepetal stražar. »Pojdi, Srečko, in Jako vprašaj, najsfarejši je in desetar; on naj odloči. Tako dolgo ostanem jaz na straži." Srečko je po nekaj trenutkih razmišljevanja prikimal. Ko se je ravno hotel vrniti v lopo, ga je stražar še zadržal. »Prej se mi je zdelo, da nekaj poka v vasi. Le slabotno se je slišalo, veter je premočno pihal. Vendar ne vem, kaj bi to bilo. Nemci se vedno podijo okoli in streljajo na vse, kar jim pride pred cev. Posebno na pse; še psi jih ne marajo. Jaki povej, morda pa se motim." — Izza oblakov je pridrsel mesec. Doktor se je tresoč od premraženosti zagledal vanj. Kakor da se je prej skril, da ga gestapovci ne bi dobili v roke. Gotovo so ga iskali po vsej vasi. Pretaknili so vse hiše, za katere so sumili, da bi mu mogle nuditi zatočišče. Za roko, ki ga je skelela, se ni zmenil. Cesta, ki je tekla precej daleč od njega, se je nenadoma razsvetlila. Neki avtomobil je prav počasi vozil po njej. Ustavljal se je in zopet zapeljal; njegovi žarometi so previdno tipali po bližnji okolici. Kot blisk je legel doktor v travo. Skoraj glave ni upal dvigniti. Mokra in ostra trava me je rezala v obraz. Z las mu je curljalo. Mesec, ki je prav počasi lezel za oblake, mu je drsel prepočasi; ravno sedaj se ni hotel skriti. Okoli njega pa je bilo vse tiho. Gluha noč in šelest vetra. Ni videl, kdo bi utegnil biti v avtomobilu. Morda so bili gestapovci, ki so ga še iskali, vendar je dvomil v to. Premalo jih je bilo. Zlepa bi ga ne našli. Morda so bili vojaški avtomobili, ki so zlasti ponoči zelo pogosto vozili skozi vasi in prevažali hrano in vojaško opremo za enote, ki so bile raztresene po vseh krajih. Končno je avto pospešil hitrost in odbrzel naprej. Lopa je bila sicer že precej blizu, saj je videl njene obrise, vendar je moral biti še nadvse previden. Nocoj sta s profesorjem svojo neprevidnost dovolj drago plačala. Izgubili so dobrega tovariša in borca, on sam pa tudi dolgoletnega prijatelja. Ob tej misli se je stresel in škrtnil z zobmi. Sam trenutno ni mogel ničesar storiti; čimprej mora priti do tovarišev v lopi, da se z njimi pogovori. Čutil je silno potrebo, da se pogovori s tovariši. Ni mogel več prenašati zlohotne črne samote. Previdno je dvignil glavo