Radovedni otrok
^Jada rnati je v nedeljo popoludne za mizo sedela in eitala na knjigo; njen sinček pa je splezal na klop, gledal jej čez ramo v knjigo in vprašal: ,,Mati, kaj delate?"
Mati odgovori: nOitam na knjigo."
,,Kdo vara pa da knjigo?"
nPri knjigarji jo kupim."
BKje jo pa dobi knjigar?"
,,Iz tiskarne."
,,In Jcdo jo da tiskarni?"
,,Založnikjo da ondii natisniti."
,,In kje jo dobi založnik?"
nZaložniku jo napiše pisatelj."
nKdo pa je pisatelj?"
,,Pisatelj se imenuje človek, ki piše knjige."
,,Ali vse knjige jeden sam človek piše?"
,,Ne, to bi ne bilo mogoče; pisateljev je mnogo."
nKoIiko pa jih je, raati?"
nDete Ijubo, tega pa jaz ne vem." —
Sinček počene na klop in se nasloni na mizo, a kmalu zopet vpraša:
,,Mati. kaj pa je vse v knjigah?"
,,V knjigah je popisano vse, kar Ijudje vedo o Bogu, angeljih in Ijudek; o zvezdah, zemlji, živalih, evetieah in še mnogo mnogo drugih stvarij."
nAli pisatelji vse to iz glave vedo?"
,.To se zna, da morajo vedeti."
,,Kako pa pisatelji vse to vedo?"
nKer so se naučili."
MOd koga pa so se vse to naučili?"
,,Od učiteljev."
Sinek tih.0 ponovi: ,,od učiteljev," in po tem zopet dalje vpraša:
,,Od koga pa so se užitelji vse to naučili?"
,,Oj ti norček, česa me ?sega ne vprašaš! Učitelji so se vse to naučili iz knjig."
,,Iz drugih knjig?"
HDa, iz starejših knjig, ki so bile poprej napisane."
BPoprej?" — Sinek se nekoliko zatnisli ter potem zopet vpraša: ,,Kdo pa je poprej tiste knjige napisal?"
»Poprejšni, starodavni pisatelji."
„Tisti pa so vže umrli, kaj ne, mati?"
nDa, umrli so." — Mati je mislila. zdaj bode radovedni otrok vže umolknil, zatorej zapre knjigo in hoče vstati,  ali sinček jo za roko prime in zopet vpraša:
^Mati, od koga pa so se starodavui pisatelji vse to naučili ?"
,,Tisti pisatelji so se ueili iz še starejših knjig, katere so še prejšni pisa-telji napisali."
,,Od koga pa so se učili tisti še starejši pisatelji?"
HSinek, prosim te, ne bodi vender tako siten."
nMati, jaz bi pa vender rad vedel, kdo je učil pisatelje, ki so prvo knjigo napisali?"
Mati je nekoliko v zadregah, kako bi radovednemu otroku odgovorila, vender po kratkem premisleku odločno reče: MBog."
Sinek izpnsti materino roko, nasloni glavo ob mizo in kakor bi nekaj pre-mišljeval, molči nekoliko easa. potem pa vzdigne glavo in veselo zakliče:
,,Mati, zdaj pa vže vera. Bog, ki vse vidi in vse ve, napisal je prvo knjigo ter jo dal človeku, ki jo je preeital, potem pa tudi drugim povedal, kar se je iz nje nančil.  Ali ni bilo tako?"
,,Menda vže. Kadar bodeš večji, učil se bodeš v šoli vse to, če bodeš le priden in poslušen."
BMati, oj priden, zel6 priden bodera!"                                              j. s-a