— it —
postavljena, ta je pustila vsakega notri, vun pa nobenega Zilaj je Genserik s svojima sinoma hodil od hiše do hiše, spremljala Je oborožemh V hišo stopi vsi je zavkazal, da imajo pred njega priti vsi prebivava oho jega spola; vsak je inoral v pričo njega sleči gorilo drago oblat ilo in obleči slabše; vso zlatnino in srebernino jiui je sam vzel. Poleni je vse na ulice zapodil in hišo zapeli. Nekaj dni je preteklo, preden je obhodil celo mesto in tako v svojo oblast dobil vse premoženje Kartaginsko. Med tem dojde veliko kupcev r. barkami v luko. Bogati Kartagiiui so kakor berači tavali po razvalinah svoje ponosnosti, še pod streho niso bili. živež jim je bil le kruh in voda. Na mesti v mehki postelji, je Avreiija čez noč sedela na odlomku nekega stebra, nje oče pa na tleh z glavo naslonjen ua koleno svoje hčere. Sužnji in sužnje so jima solznih oči opravljali zadnjo službo in nesrečnika varovali vsakega nemira. —
Kartaginci so Genseriku bili blago, kterega bi se rad znebil, pred ko bi mogoče bilo. Možke je na prodaj postaviti zavkazHl pri zahodnih vratih, ženske pa pri izhodnih in je povabil kupce iz bark. I>a bi naj popred oba spola ločili, je zapovedal z divjo silovitostjo iztergati sinove iz maternih. hčere iz očetovskih rok. narazen zapoditi može in žene, brale in sestre. Le minula se Adherbalu ni pustila, da bi se bil preserčno žalostno poslovil pri svoji hčeri Na levo in desno so gnali prehivavce pred malo dni še tako krasnega mesta, jih z bičem pretepali, jih kakor živino na prodaj postavili in na kope prodajali, stare in mlade, močne in slabotne — vse skupej. V tem šumu in tej zmešnjavi so se do sestre zgubile ena od druge: vse seje razkropilo, le пн struni Avrelije je ostala Spinija, njena poprejšna sužnja, podpirala je nježno gospodično, ji vse overe spod nog spravila, na mesti nje prejemala šibe gonjačev, če ni hitro ž njo naprej mogla. Tako ste bile obe v eno četo postavljene, skupej prodane in na eno barko peljane,
Rarantač, ki je kupil Adherbala. seje vstavil z barko koj na neoblju-denem bregu Sardinskem, je pregledal svoje kupljene sužnje, da bi že tukaj popustil vse tiste, kterih zavolj starosti ali drugih pogreškov ni upal prodati: leAdherbal mu ni bil všeč, z vsemi drugimi se naprej odpelje. —
Tukaj je zdaj stal mož, kteremu je nekdaj streglo tri sto sužnjih; stal je na pustem, neobraščenrm bregu in ni imel s čem kruha si kupiti le za en dan. Če vsega zmanjka in nas vse zapusti, je vsmiljeni Bog vender vselej pri nas: k temu je zdaj Adherbal povzdignil svojega duhu, — screen gTe v gojzd in si odreže beraško palico. —
(Konec sledi.)
Bo/jč pri NtajarKkili »Slovencih.
Na ti praznik se Slovenci marljivo in skerbno pripravljajo. Neki čas pred si že hratnove zesnažijo in perilo operejo. Den pred Božičem, ki se svet post imenuje, se postijo in ne samo odraščeni. teinoč tudi otroci in pa starci. Ker pa otroci velikokrat že pred poldnevom na jesti zims-
lijo in za jesti prosijo, jim slari.ši pripovedko od zlatih kole pripovedujejo lil jih skoz (o pripravijo, da se celi den postijo.
V inojili olroi-jih letih so ludi meni lo povesi tako pripovedovali: Ako se lio4 postil. da do poldne ničesar ne je« in po poldne Itidi ne pred, ko bo solnce za božjo gnado odišlo, boš vidil zlate kole«, ktere bodo, ko bo solnce za bregi, skoz d veri v hišo priletele, se potem po celi hiši peljale in tedaj spet skoz dveri odletele. Skoz tak Mein premorejo slariši svoje otroke že v mladosti na p o,s t navaditi, jili serca pa vnamejo rano za pobožnost in hogoljubnost.
Kerjc Božič eden izmed narvečih praznikov, si Slovenci za Božič tudi boljših jedi pripravljajo. Že po poldne пн sveti post se pri vsakem hramu in pri vsaki bajtici, kjer le človeška duša stanuje, iz dimujaka jako kadi. Iii berš ko je solin e za gore odišlo, so gibance Že pečene, kajti tudi ta imenitna in perva jed štajarskih Slovencev ob tako velikem prazniku manjkati ne sme. Pu tudi druge različne pekarije si napravljujo in v nje gruške, slive, orehe in drugo aadovje devajo. Te praznike živijo prav dobro, so pa tudi prav dobre volje, posebno, kadar jim vinske srajjire ne manjka. K Božiču si spečejo tudi hleb kruha, ki si ga do novega leta hranijo.
Pa ne samo ljudje občutijo pri živeži Božič, temoč tudi živini boljše postrežejo.
Večer na sveti post škropijo pri hlevih s blagoslovljenoj vodoj. Po večerji pa delajo dečki in deklice betlehem. K tem namenu si prineso smerekic in jih v kotu za mizoj okoli podob svetnikov obesijo. Na sme-rekice pa navesijo različnih vecev iz papir« zrezanih, tedaj zvezd, kterc iz različnobojnega papira napravijo. Sled temi pa na nitih več pozlačenih jabelk in orehov visi. Ko so betlehem končali, se nad njim kar prav radujejo. Potem ido neki spat, drugi pa k polnočnici.
Na den nedolžnih otročičev je za otroke narvečo veselje. Otroci že pred dostikrat pitajo očeta, ali pa mater: kda bode že pametva?
Na svetek nedolžnih otročičev vstanejo otroci že prav rano in gredo od hrama do hrama na pametvo. V roki imajo šibo in ko gde v hišo stopijo, preteplejo domače ljudi in pravijo: pametva, pametva! te h kleremu hramu rano pridejo, da .še spijo, terkajo na dveri in okna.da se njim odpre. Pametnjaki povsodi pogače dobijo, ali pa sadja. Tedaj gredo dalje, ko se pred zahvalijo: „Srečni ostanite, zdravi in veseli do druge jeseni."
Pametva je za male otroke in posebno za fante; če bolj velik dečko pride, mu večkrat namesto pogače macel dajo. Pri drugih hramih pa je navada, da si kakega bolj velikega dečka naprosijo, kteri prav rano pride in vse iz postelj spodi, pravijo, da so tedaj celo leto bolj marljivi in serčni. Pri vsakem liramu pa so vendar prav radi, ako je perv i pametnjak dečko in ne deklica, ker imajo vero, dečko prinese srečo, deklica pa nesrečo. Neki imajo tudi šego, da pervemu pametnjaku šibo vzeinejo in jo branijo. Ko pa pri-
hodno Ho Ion sejejo, jo v len vtaknejo, ker pravijo, tla bode len tako dolg, ko je šiba.
Otroci do poldne po pamelvi hodijo iz vesi v ves. so |ia tudi prav veseli in ne dež, ne sneg, ne mraz jih ne pripravi, «In bi doma ostali.
Opomcnoti še se mora, da na sveti post kolednjaki hodijo. Štirje dečki se zbero, ido od hrama do lirama, pojejo kar od rojstva našega Zveliča rja v betlebemskem hlevu in dobijo od hišnega gospodarja kak dnar.
Tudi na starega leta den hodijo kolednjaki, ki k novemu letu pojejo in tudi pred sv. tremi kralji.
Kolednjaki so vsigdar dobrovoljno sprejeti, kajti gospodarji pravijo, d« se njim živina bolj plemeni, če kolednjake peti pustijo.
Večer pred novim letom in sv. tremi kralji škropijo pa Slovenci s blagoslovljcnoj vodoj pri hlevih.	K. >1.
Per vi odpis.
Iz Stnjcrn те*ссл ргомпсл 1K57.
Ljubi moj brnlič Jožef!
Po tvojem petem pismu iz Tersta meseca grudna I. I. sem zvedel, da te černi muri v zupečaku derži, kar se je meni tudi preteklo zimo godilo. Ker nisem zdravnik, da bi ti po telegrafu žilo pošlatal, te zamorem le lastnoj osodoj tolažiti, ktera mi je izza žalostne peči zopet na zelene mladike pomagala, da me iz nova življenju veseli, kot cvetja polna spomlad slaviča. Morebiti ti bolezen kaj odleže, ako sc večkral kot doslej kaj pogovarjava za kratek čas, vsaj nama bode »Slovenski prijatelj" prijateljsko prijateljske čerčkarijc prinašal, ako ravno mu O novem letu za njegovo „fraindlihkait" nikokega „Irink-gella" v roko ne stisneva.
Da v nam tvojem poslednjem listu omenjeni „ia" tudi za naprej razdruževal bode mlado kniže vnosi, se lehko tim razlaga, ker je navada železna srajca in ker imajo ljudje vseh sort muhe. Žalostno je to res, pa dobra in pravična reč jc zmagala vsigdar, in svoj čas tudi pri tej reči bode. Le poterpi, in pride čas, ko nekteri lic bodo več v listi .ia' tako zatelebeni. Zastran tvojih dveh uprašanj tole:
a j V službe namesljeni Slovenci večidel za svojo narodnost iz-gorijo, ker jim dostokrat derv pomanjkuje, podnetiti si pod um in serdce. Morebiti jih tudi domači rogovileži pod krinkoj „lepega spola" ali pa mladi polotani prikovane deržijo. Taki zarod se moj dragi Jože vsak den nahaja. — So pa tudi domorodci še na svoje stare dni, Meri na lihem trudijo se vnetega serdca za blagor svojega roda in uapolnujejo pri vsaki priliki nežno mladino blagim čutjem do matere Slave. Toraj sodi, pa ne obsodi; verzi, pa ne zaverzi! —