DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. TRETJI DEL: RAJ. Spev I. Ob začetku zadnjega, najvzvišenejšega dela svoje pesnitve pozivlje pesnik na pomoč najvišjo pesniško silo, Apolona samega. Doslej mu je bila dovolj pomoč z enega vrha pesniške gore Parnasa, tistega, kjer prebivajo Modrice; odslej mu mora pomagati tudi drugi vrh, ki je posvečen Apolonu, t. j. človeško in božje navdihnjenje mora pri tem delu sodelovati. »Navdahni me s tistim svetim navdušenjem, ki si ga bil ti sam, o Apolon, poln tedaj, ko te je na umetrrlški dvoboj pozval predrzni satir Marsija, Dionizov spremljevalec, in si ga sijajno s svojo piščaljo premagal, a ga za kazen na meh odri; s tvojo pomočjo si upam prislužiti pesniški lovor, ki nanj v tem propalem času ne misli nihče več, niti noben cesar niti noben pesnik; le jaz se še trudim za ta tebi posvečeni les, ki raste ob reki Peneju. Samo majhna iskra sem; a ukresali se bodo morda na meni boljši, večji pesniki.« (Vv. 13—36.) Svečano nam nato pesnik označi čas, kedaj se je dvignil z zemlje v višave. Najprej nas opozori na to, da solnce, ko začne dan rasti, vstaja »iz raznih ponorov«; nato nas spomni dejstva, da je takrat, ko se nad njega izhodiščem križajo štirje krogi (ekliptika, nebesni ravnik, ekvinokcialni kolut in horizont) in tvorijo tri križe, in stopi solnce v znamenje Ovna (21. sušca), vpliv te »dneva luči« na »sveta vosek«, t. j. na zemeljsko snov, posebno velik. Na tisti točki, približno torej vzhoda, je bilo solnce in jutro (na naši poluti je bil seveda večer), ko se je pričel polet v nebo. (Vv. 37—45.) Kako se izvrši polet? Pesnik vidi, da Beatriče zre naravnost v solnce; po njenem vzgledu stori tudi on (kakor se odbiti žarek ravna po vpadajočem in hiti kvišku). Za hip mu je res bilo dano zreti v solnce (nahajal se je namreč vrh gore očiščevanja, v zemeljskem raju, očiščen vsake nepopolnosti in zato zmožen vsaj nekoliko spoznati najvišje resnice). Vv. 46—60. A nemudoma upre svoje oči v oči Beatričine in — prične se dvigati. Vv, 61—66, (Ker Beatriče najbrž pomeni posvečujočo milost božjo, izražata potemtakem ti dve tercini misel: posvečujoča milost božja nas bo dvignila h gledanju božjemu.) Pravzaprav pesnik ne govori najprej še nič o tem, da seje dvigal, ampak samo o novih, nepoznanih čustvih, ki so ga napolnjevala. »Bilo mi je,« pravi, »kakor tistemu starogrškemu ribiču Glavku (Ovid, Metamorf. XIII.), ki je, opazivši, kako ujete in na suho vržene ribe neko zelišče pojedo, pa takoj zadobe novo moč in poskačejo v vodo, tudi sam zaužil tisto zelišče in se je čutil v hipu vsega spremenjenega in je skočil v morje, kjer je postal morsko božanstvo. »Postal seni čisto drug človek („prečlovečen|e" — transumanar). Naj vam opisujem, kaj sem čutil? Kdor bo v milosti božji umrl, bo sam isto okusil.« Vv. 67—72. V naslednji tercini (vv. 73—75) se pesnik očividno naslanja na sv. Pavla, ki (II, Kor. 12) tudi ne ve, je li bil tudi s telesom ali samo z duhom v tretjih nebesih. V vv. 76—84 pa nam pripoveduje, kaj je bilo prvo, kar je zaznal na tej nenavadni poti: začul je brnenje nebesnih sfer in zagledal je celo morje luči. (Za boljše razumevanje teh »sfer« naj pripomnimo to-le: srednji vek je gledal na nebo z drugimi očmi nego gledamo mi; takrat je glede svetovja vladal t. zv. Ptolemejev sistem, po katerem je bila zemlja središče vsega (geocentrično nazi-ranje). Tako-le so si ljudje — predvsem seveda izobraženi — mislili: Med zemljo iri najnižjim nebesom se nahaja sfera — t. j. votla krogla — ognja; nad to se vrti prvi nebes, t. j. zopet votla, prozorna krogla, ki je mesec pritrjen na njej, in ta krogla se vrti okrog zemlje. Kroglo mesečevo objema druga, širša, a prav tako prozorna krogla, ki je na njej pritrjen planet Merkur, in to je drugi nebes; in tako sledi še pet nebesov v tej vrsti: nebes Venere, Solnca, Marsa, Jupitra, Saturna. Nad Saturnovim nebesom, vseh teh sedem krogel obsegajoč, se vrti osmi nebes, t, j, zvezdnato nebo, in nad tem deveti nebes, t. zv, primum mobile, čigar okret okrog svetovne osi povzroča kroženje tudi vsem osem v njem obseženim nebesom. Vsako izmed teh devetih sfer vodi po ena »inteligencija«, t, j, angel. Onkraj devetega nebesa se razprostira deseto nebo, od vekov nepremično, bivališče Boga, zvano empirej, od grškega pyr, t, j, ogenj, žar. In ker deveto nebo hrepeni — tako so si starodavniki mislili — združiti se z vsemi deli empireja, sedeža Ljubezni božje, odtod kroženje in vrtenje devetega in vseh ostalih nebesov. In zato tudi pravi v. 76 nsl.: »v veke jih — t. j. sfere — vzpodbadaš ti, večna Ljubezen, da v Te teže«), Pesnik je torej priplul najprej v pokrajino ali domovje ognja, ki se mu je zdelo kar celo jezero luči. In tu se mu čudno zdi, kako more njegovo težko telo kvišku prodirati skozi lažjo snov. Beatriče mu razlaga: »V vesoljnem stvarstvu vlada red; iz tega reda vsako razumno bitje lahko spozna božji Um, ki je vse uredil (kakor vsakdo iz stopinj na zemlji spozna, da je nekdo pred njim hodil). In vsaka stvar v vesoljstvu ima svoj nagon, ki jo tja vodi, kjer je njen pravi pristan. In ta nagon vzganja ogenj kvišku, strjuje zemljo, goni kri v srcih živali. Umnim bitjem pa je dan nagon, da hrepene po najvišji Dobrini, In ta nagon tebe sedaj dviga kvišku v deseto nebo, empirej, kjer je tvoi pravi dom. Seveda se človek, ker ima svobodno voljo, temu nagonu lahko upira in teži nizdol, namesto navzgor, kakor ogenj časih iz oblakov na zemljo šine. Da zdaj, ko si očiščen vsakega madeža, težiš kvišku, je tako naravno in nujno, kakor je naravno in nujno, da vode z gora dero v doline. In ako ne bi hitel kvišku, bi bilo tako nenaravno, kakor če bi se plamen po tleh plazil.« Veličast Njega, ki giblje vse gibanje, prodira vse vesoljstvo, z vsake stvari odseva slava Mu, tu bolj, tam manje, 4 In v nebu, kjer ta svit se najbolj žari, sem bil in zrl, česar ne more izreči niti ne zna, kdor vrne v svet se stari, 7 ker um, ko bliža Njemu se, smotru in sreči, zamakne se; prevzame ta bližina ga tak, spomin nazaj, da žabi teči. 10 Vendar vsaj to, v zaklad kar sem spomina v kraljestvu svetem shranil si tam gori, sedaj te moje pesmi bo vsebina, 13 Apolon dobri, ob zadnjem naj napori moči posoda tvoje sem in volje, ti vrednega me lovor-venca stori! 16 Doslej mi bil Parnasa e n vrhol je dovolj; slej treba obeh, ker noga moja sedaj na zadnje tekme stopa polje: 19 Pridi mi v grud in duj, kot piščal tvoja je dula, ko si Marsija za kazen potegnil bil iz udov mu ovoja. 22 O silni bog, če ti si mi prijazen, da sveta rišem vsaj tako nebesa, kot v glavi nosim vtis motnoizrazen, 25 potem dospem do ljubega ti lesa; a ti za spev poplačaš me poeta, da venec prejmem lovorja-drevesa. 28 Tak redko, otec, zdaj si lovor spleta al cesar al poet — srca so kriva, (bilo jih sram!) za slavo malo vneta — 31 da pač tem bolj za-te razveseljiva je žeja, ki jo lovor tvoj, rastoči ob Peneju, vsaj v meni razžariva. 25 34 Že majhna iskra cel požar povzroči: morda za mano pevcev pesem slaja prosila te, Apolon, bo pomoči. — 37 Iz raznih dneva luč ponorov vzhaja ljudem; a v čas, ko tist ponor ostavlja, ki križe tri in štiri kroge spaja, 40 je jak njen hod in v zvezd se družbi javlja najjačih; in ves svet, kot snov voščeno, topi in jo za pečat svoj presnavlja. 43 Baš jutro dal je tam ponor rumeno in svit razlit, a n a š a polovica v večera se zavila je kopreno: 46 takrat se zamaknila Beatrica je v levo: videl v solnce sem jo zreti, kot vanj ne zre nikoli orel-ptica, 49 In kot iz žarka vpadlega zasveti odbiti žarek se in spet spe gori, kot romar-sin domov hiti k očeti: 52 tako sem storil jaz po njenem vzori, posnemajoč nje kretnjo opazovano: vprl v solnce sem oči, prot njih natori. 55 Kar t u ni nam, Zemljanom revnim, dano, to t a m bivališče dajle, v kraj sreče izprva za človeški rod odbrano. 58 Res, dolgo nisem v solnce zrl žareče, a toli že, da vem, kako iskri se: železo v ognju take iskre meče, 61 Zdajci dan dvakrat večji naredi se: se zdelo mi, da On, ki vse premice, je ustvaril še eno solnce! V krogov rise 64 je večnih vsa strmela Beatriče: pustil nebo sem z vidika prostrano in v njeno uprl oči tedaj obličje. 67 Z v njo zročim se je to zgodilo z mano, kar z Glavkom: ta sprejet v bogov je sredo bil morskih, ko zavžil zeli je hrano. 70 Prečlovečenje! — Izraziti z besedo tega ne znam. Naj vzgled bi opisaval? Vmri v milosti, pa skusiš sam to vedo. 73 S telesom li, al z duhom le sem vzplaval, Ljubezen, k Tebi, ki svetovje vladaš? Ti sama veš: Tvoj žar me je vzdigaval. 76 Ko sfer vrtenje (v veke jih vzpodbadaš, da v Te teže!) me nase jie krenilo in sfer brnenje (Ti v soglas jih skladaš!), 79 se zdelo mi, neba da se zarilo je v solncu več, ko kdaj kakšno jezero čez plan se ob povodnji je razlilo. 82 Ta svit, ta zvokov sklad med sfero in sfero, odkod? To zvedeti, mi duša mrla od žeje je, velike nad vso mero. 85 Zato — (mojo je misel skrito zrla!) vmirila moje burno da srce bi, preden sem vprašal jaz — je usta odprla « 88 in rekla: »Ovire delaš si sam sebi: predsodek ti resnico zreti brani! Da jo uzreš, tega se najprej znebi. 91 Več nisi, kot še meniš, med zemljani: v dom ognja dvigaš se s tako brzino, da strela brže švigniti ni v stani.« . 94 Vzet s kratkih teh besed mi bil milino je prejšnji dvom; omrežil pa me n o v je v še ožje mreže trdnost in temino; 97 in djal sem; »Prej, zakaj brni svetovje, strmel sem: a sedaj strmim: odkodi, daspem-težak -viahkih snovidomovje?« 100 Sočutno vzdihnivši ob tem povodi tako me Beatriče zdaj pogleda kot mati dete, ki v bolezni blodi, 103 in: »»Vse stvari«« — bila je nje beseda — »»med saboj veže red; in tak izvira bogopodobnost stvarstvu iz tega reda. 106 V njem božjih sled stopinj razum razbira in, kak popoln je On, pilj vekoviti, ki nanj rečeni kaže red vsemira. 109 Ta terja red, da, kar sveta je biti ji, teže, od blizu, iz dalje (kot jim dana narava je) s Počelom se spojiti, 112 In tak, plovoč prek bita oceana, stvar k svojemu pristanu vsaka pluje, od svojega nagona vsaka gnana. 115 Ta je, ki ogenj kvišku k luni suje; t a kri iz src živalim goni v žile; t a zemljo k sredi stiska in strjuje. 118 A ne samo v stvari, ki umne bile niso nikdar, nagon puščice proži: i v te, ki so razum in čut dobile. 121 Previdnost, ki ta čuva red najstroži, svoj dom (Empirej) razžarja, nebo nepre-ki prvi nebes v njem, najbrži, kroži, [mično, 124 V ta dom, pripravljen ti, te zdaj navpično nagona onega puščica goni, ki v blaženost zmir meri jasnolično. 127 Pa — kot uče umetnosti zakoni, oblika da ne ustreza zmir nameri, ker snov, upornogluha, se ne ukloni: 130 tako se temu vzletu izneveri žal! lahko stvar, ki v njeni je oblasti kreniti — vkljub nagonu — k drugi smeri, 133 če njen nagon,, goljfan po slepi strasti, jo vleče k tlom. (Iz oblakov domovine tak ogenj vidiš časih v zemljo pasti.) 136 Ne čudi se, da dvigaš se v višine! To nujno je — tak moj bi um izrazil — ko da z gora vode drve v doline. 139 Da, čudno bi bilo, če še bi gazil po tleh, sedaj, prost krivde in krivice; bilo bi, kot bi plamen v tleh se plazil.«« 142 To rekši je krenila k solncu lice. Lojze (se srdito, strupeno zasmeji). Ha-ha — najmanjši — najslabotnejši — najzadnji v hiši! In to sem jaz — kaj? Gromska strela — ;.az — jaz! 0, vsi hudiči! (Srdito meri očeta; si seže v lase, kakor da mu postaja zelo vroče.) Hrast (strmi dolgo časa v Lojzeta, kakor ne bi mogel verjeti, da se mu res ustavlja. Potem se ozre v Toneta, ki je strmel do zdaj nepregibno, nekako ves mrtev v mizo, a pogle,da zdaj očetu naravnost v oči. Nekaj trenutkov se merita z očmi, pa oče skloni glavo, kakor premagan po pogledu "inovem. Se počasi, glasno pokriža). V imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Amen, (Vsi se križajo za njim, a ga gledajo začudeni, in se križajo zato nekako mehanično. Hrast moli počasi, glasno; počasi, izpočetka z nekoliko nesigurnim, drhtečim glasom, polagoma mirneje in mirneje.) Oče naš, ki si v nebesih — posvečeno! bodi tvoje ime — pridi k nam tvoje kraljestvo — zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji — Tone in Lojze (mrmraje), Mica (glasno, a počasi, da vedno nekoliko zaostaja). Daj nam danes naš vsakdanji kruh — in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikoim — in nas ne vpelji v skušnjavo — temveč reši nas hudega. Amen, Hrast. Češčena Marija — milosti polna, Gospod je s teboj — blažena si med ženami — in blažen je sad tvojega telesa, Jezus. Tone in Lojze (mrmraje), Mica (glasno, počasi). Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen, Hrast (topleje in topleje, z nekakim nenadnim navdušenjem). Čast bodi Očetu in Sinu in sv. Duhu — Tone in Lojze (mrmraje), Mica. (glasno, počasi) — kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in na vekomaj, Amen, . Hrast. Blagoslovi, o Gospod, nas in te svoje darove, ki smo jih po tvoji milosti sprejeli, Mica, Amen. Hrast (se počasi in razločno pokriža.) V imenu Očeta in Sina in sv. Duha, Amen. Mica (se križa glasno za njim), Tone in Lojze (tiho. — Vsi trije sedejo; jedo molče; ne pogledajo drug drugega). Tončka (prinese Mici žlico in juho v manjši skledici). Mica (je na klopi za pečjo). Osmi prizor. Tine (plane prestrašen v sobo; ves moker; suknjo je slekel in jo nosi na rami, a mu je toliko zdrknila z rame, da jo vleče za seboj. Ne zapre od naglice duri). Jezus, pomagajte, pomagajte! Moški (nehajo jesti; upro vsi poglede v fanta; molče). Tončka (se prikaže v veži, nesoča skledo zabeljenega fižola). Mica, Kaj pa je? Tine, Mrtva je, Mica. Kdo pa? Tine. Tilika. Ob potoku spodaj. Hrast (pU^ie pokoncu, držeč žlico v roki. Za njim) Lojze in Tone. Tončki (ki je pravkar vstopila v sobo, pade skleda iz rok in se razdrobi na kosce. Fižol se kotali po tleh), Mici (pade žlica žvenketaje na tla). Tine (drhti kakor v mrzlici, stopi k peči, se zgrudi na klop). Jezus, kako sem se prestrašil in kako sem bežal, Lojze (pomeri očeta z divjim pogledom). Na vas pridi njena kri, morilec! (Trešči žlico na mizo baš pred očeta, gre naglo, s sklonjeno glavo proti diurim, vzame klobuk, odhaja brez slovesa. Ne zapre duri za seboj.) Tone (se je oprijel mize, strmi nem in pobledel v skledo na mizi). Hrast (se ozre na razpelo v kotu, se začne tresti. Trepeta bolj in bolj. Žlica mu pade iz roke, zažvenketa ob tla). Mica. Sodni dan! — 0 moj ljubi Jezus, ti se nas usmili! (Bolestno zajoka.) Hrast (se ves uničen sesede na stol. Zleze povsem v dve gube. Zakrije si oči z rokami; vse telo se mu trese od silnega joka). Zavesa počasi pada. • DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. TRETJI DEL: RAJ. Spev II. »Vkolikor moja Div. Commedia« — je pisal Dante svojemu prijatelju in zaščitniku Cangrande v Veroni — »zasleduje praktičen smoter, namreč ta, da bi ljudem pomagala iz bede življenja in jih privedla v blaženost, sodi bistveno v moralno filozofijo; vendar pa je na nekaterih mestih speku-lativna filozofija, tam, kjer razmotriva dela božja in pri-rodo.« Tako mesto — razlaga reda v vesoljstvu in o vzrokih vsega gibanja — je 42 vrstic dolgi govor Beatričin v I. spevu Raja (vv. 100—141); in zopet neko drugo vprašanje iz pri-rodne vede — o pegah na mesecu — nam bo razložila Bea-friče v II. spevu, samo da bo ta razlaga še daljša, dolga 88 verzov (vv. 61—148). Kaj čuda torej, če je pesnik med te dve razlagi uvrstil energičen opomin tistim čitateljem, ki so doslej v čolničkih — t. j. s svojim pičlim znanjem — slecjili njegovi ladji, naj se zdaj vrnejo, t. j. naj ne čitajo dalje; pač pa vabi za seboj tiste maloštevilne, ki so izza mlada vajeni globokega in težkega študija. Zatrjuje jim, da bodo videli večja čuda nego spremljevavci Jazonovi v čudoviti Kolhidi, kamor so bili šli iskat zlato runo. Vv. 1—18. Nato nadaljuje, kako sta z Beatrico — z brzino pšice — priplula do prvega planeta, Meseca, in stopila vanj, kakor solnčni žarek stopi v vodo, ne da bi jo razklal, in kako je bilo vse prosojno v Mesecu, kakor v demantu. In komaj je na tem prvem cilju, že se spomni velikih resnic vere. Če sem bil s telesom — pravi — v Mesecu, potem sta bili dve tva.rini v istem prostoru in je bila to taka skrivnost, kakor je bila oseba Kristova, ki je združevala v sebi božjo in človeško naravo. Pa tu na zemlji tega ne pojmimo; pač pa bomo ' razumeli tam v blaženosti, kjer bomo vse to spoznavali z lahkoto kakor zdaj aksiome, t. j. prve resnice. Vv. 19—45. Drugo, kar pesnika zdaj silno zanima, so pege na Mesecu. Ali je res to Kajn, kakor ljudje govore? On meni, da je vzrok pegam neenaka gostota tvarine. Vv. 46—60. In zdaj se prične dolga razlaga Beatričina, odkod to, da so nekatere zvezde bolj, druge manj svetle in torej tudi Mesec na nekaterih mestih bolj, na drugih manj svetal. (Mi seveda vemo, da so tiste pege posušena žrela ognjenikov. Ampak takrat, ko niso imeli daljnogledov?) Iz neenake gostote je pege razlagal slavni arabski filozof Averroes po Aristotelu; Beatriče pobija to naziranje z razlogi slavnega krščanskega modroslovca Alberta Velikega, ki je bil učitelj sv. Tomažu Akvinskemu. V tem-le je jedro' razlage: Če gledaš na zvezdnato nebo, vidiš, da so zvezde različnosvetle; pa tudi to je gotovo, da so njih vplivi različni, raznovrstni. Torej morajo 105 biti tudi vzroki teh vplivov raznovrstni. Potemtakem ne more biti samo neenaka gostota vzrok, ker bi morale zvezde v tem slučaju imeti samo ene vrste vpliv. Vv. 61—72. Pa tudi glede peg na Mesecu tvoja podmena ni prava. Zakaj dvoje je možno: ali gre tista rahlost tvarine vsaj na nekaterih mestih skoziinskozi, in v tem slučaju bi ob solnčnem mrku morali tam skozi vrzel solnce vendarle videti, a — ga ne; ali gre rahlost samo do gotovih trdih točk (sten) in se vrsti z gostoto, kakor se vrsti tolšča z mršo v telesu, in v tem rlučaju bi se morali pa solnčni žarki odbijati kakor od stekla, ki je podloženo s svincem, in ne bi smelo biti temnih Deg. Vem, kaj porečeš: zato so tisti odbiti žarki bolj temni, ker prihajajo iz večje globine. Poskus s tremi zrcali te uveri, da to ni res. Vv. 73—105. Ali odkod torej neenaka svetloba in kot posledica neenaki vplivi? Beatriče nadaljuje: Kakor spomladi zleze sneg s tal, tako je zginila zmota iz tvojega uma; zdaj mora pa posvetiti žarko solnce resnice. Prižgala bom tako luč tvojemu umu. Poslušaj! Takoj pod desetim nebesom — em-pirejem —, ki je kraj večne blaženosti in miru, se suče največji nebes, deveti, primum mobile. Ta hrani v sebi bit vseh stvari, ki so obsežene v vseh osmih nebesih; a ta bit je tu še kakor v klici, v možnosti; še nerazdeljen in neopredeljen. V osmem nebu se ta bit cepi in deli v neštevilne bit-nosti, t. j. zvezde, in vsaki' teh bitnosti vtisne to nebo posebno podobo, lik (l'imagine); te like prejema od svoje Inte-ligencije (Angela-okretnika), a ta jih vidi v Bogu. In v tem smislu je osmo nebo pečatnik (v. 132), ker posreduje, da njegove bitnosti prejemajo like od Angela -okretnikai, in kot pečatnik dalje vpliva s svoiim okretom na sedmi, šesti nebes itd., da pridejo ti vplivi slednjič v štiri prvine (ogenj, zrak, vodo in zemljo), ki so v.sredi svetovja; in ti vplivi so v niih kakor semena, in vsled razne staje zvezd nastajajo ooedina bitja, ki vsako sestoji iz tvari in lika. In tako prejema osmi nebes (in vsak naslednji) sVoi okret in svoje moči od svojega Uma (Angela-okretnika), kakor preiema kladivo od kovača umetnost. In kakor si duša v telesu, ki je ena in enovita, zgradi razne ude za razna opravila, tako Angel-okretnik osmega nebesa deli svojo dobroto neštetim zvezdam, t. f. deli v različni meri moči in vplive, da z njimi deluiejo v prvinah. Če torej v jasni noči vidimo. kako veselo migliajo zvezde, kaj je to? Kakor lesk v očeh kaže na veselo dušo, tako je tisti lesk določene zvezde p.n drobec dobrote Angela-okretnika, združen z dragocenim, bisernim telesom zvezde. In ta večii ali manjši drobec dobrote je formalni princio večjega ali manjšega leska in vpliva zvezde, ne pa neenaka gostota. O vi. ki. vfeti v poslušanja mreže. v čolneh za mojo ladjo ste veslali, . to ladjo, ki pojoč valove reže, 4 vrnite rajši k svoji se obali. nikarte dalje, na morja globine: brez mene ne bi kod ne kam več znali. 7 Nihče doslej ni plul nrek te gladine: Minerva duje, Apolon krmo vlada. Modrice zvezd mi pot kažo v daljine, 10 Le malobroini vi, ki že iz mlada vrat stezali za angelsko ste hrano (kdor vživa jo, dasi nasičen — strada!), 13 vi svoi peliite brod na morje slano. v njem jadrajoč po moje ladje strugi, preden valovje zgrne se izravnano. 16 Čudili boste bolj se kot sodrugi so slavnega se Jazona, ko vklenil bil v Kolhidi je ljute bike k plugi. 19 Žep, vrojiena mi, da sem hrepenel uzreti raj. Boga odsevajoči, me dvignila je kvišku, ko bi trenil. 22 V nebo Beatriče, jaz njej zrl sem v oči; in v hip, da deneš pšico na tetivo in sprožiš iz zareze in pšica skoči, 25 priplul pred nikdar videno sem zrivo in ostrmel ob čudu sem predmeta; a ona, to videč, se ljubeznivo, 28 vsa lepa, vsa od radosti prevzeta, obrne k meni: »»Bogu reci hvalo, do prvega da si dospel planeta!«« 31 Oblak naju obdal — se dozdevalo — je gost, svetal in trd, da v njem sva bila, kot solnce skozi demant bi sijalo. 34 Tak v biser tisti večni sva vstopila, kot solnčni žarek stopi skoz gladino vode, ne da bi ta se razdelila. 37 Č e šel s telesom v lune sem notrino — kdo ume, kak istega obseg prostora k tvarini drugo naj sprejme tvarino? — 40 , to vžgati v nas tem večjo željo mora, čimpreji da vzremo tisto Bitje samo, ki z našo vkup v njem božja je natora. 43 Tam vzremo, v veri kar za res imamo; skrivnost nam brez dokazov tam zasine, kot prve tu resnice zdaj spoznamo. 46 In djal sem: »Iz srca. gospa, globine hvaležen jaz sem Onemu v resnici, ki dvignil me je sem iz solz doline. 49 A pege tiste v Mesečevem lici kaj so? Povejte! Ker odtod izvira, da ljud o Kajnu veruje pravljici.« 52 Nasmehne se; nato: »»Pa še, da vera Zemljanov vbogih zajde časih v zmote, ko čutov ključ k resnici ne odpira, 55 strmiš? Te pšice pač naj ne peko te nič več: saj vidiš, da celo, sledeč čutila, le kratke vaš razum ima perote. 58 No. tvoja sodba peg bi se glasila?«« »Za lune luč, različnorazdeljeno. tvar gosta in redka bi razlaga bila.« 61 In ona: »»Videl v zmoto potopljeno boš mnenie svoie, če dokaz resnice, protivne ti, poslušal boš pošteno. 64 Glej. osmi nebes: zvezd na njem množice nebrojne, kolikosti. kakovosti različne, in vsaka svoje ima lice! 67 Od neenake vse je to gostosti? Potem bi bil en sam način upliva u vseh, le večje ali manjiše velikosti, 70 No, vplivi razni so; zatorej biva počel formalnih več za-nje, ne eno; a tvoj razlog — do enega — vsa ubiva 73 Še več! Če pegam vzrok le tvar, zgoščeno al bolj al manj), veliš, se mislit dasti dve možnosti: al mesto prestreljeno 106 76 prav skoz; al pa: kot v mesu se in masti mrša vrsti, sledila pač tako bo v tej lune knjigi gosta redki plasti. 79 Denimo prvo: morali svetlobo ob solnčnem mrku uzreti bi, vsaj mračno, kot sploh prodira svit tvari redkobo. 82» Pa s tem ni nič; bo drugo li drugačno? Poglejmo! 0vržem li i to, izvira potem, da mnenje tvoje je napačno. 85 Rahlost torej — denimo — ne prodira prav skoz: torej zadeva ob neko steno, ob tvar prolivno, ki ji pot zapira; 88 tu odbija žarek se s smeri premeno, prav kot od stekla, ki s strani zunanje fe podloženo se svinčeno peno. 91 Porečeš: solnčni žarek bolj teman je ondi, nego na kakšni drugi strani. ker seva Oidisev iz dalje, iz gkjbanie. 94 Le-te trditve zmotne te obrani poskus, če hočeš ga; saj Modrec pravi, poskus da vaših ved studence hrani, 97 Zrcala vzemi tri; niih dve postavi predse enako daleč, tretje v sredi naj bo obeh, stoječe bolj v daljavi. 100 Za hrbtom tvojim — ti v zrcalo gledi! — naj luč gori, naj v vseh se treh svetlika, nai vseh 'odsev se vrača k tebi spredi. v 103 Četudi v dalinjem bo' zrcalu slika pač manjša, nego sliki dve ostali. svetloba nje ne bo nič manj velika. — 106 In zdai. kot v žarkih toplih se razgali, ko beli snet? skopni, zemliica tala, vse boje blede prosta in zmrzali: 109 tak iaz, ko blodnja tvoja ie zbežala, prižgem ti v umu luč. ki bo tak živa, da pred očmi iskreč ti bo migljala. 112 Pod nebom, božji mir ki srečno uživa, vrti nebo se: v njem kot v klici, v moči ves bit vseh drugih nebesov počiva. 115 Nebo še nižje, pestro v jasni noči, bit tisti v razne bitnosti razkraja: so bit, a vsaka od njega se loči. 118 In nižji krogi? Niih različna staja prvine s semeni — u krogov sredi — k ustvarjanju — po smotrih vse — sprovaja, 121 Tak — vidiš — stopnjema in v lepem redi vrstijo se le-ti sveta organi: kar zgor dobe, na spod oddajo. — Gledi 124 zdaj, da, kot jaz k resnici spem iskani, po teh izvajanjih, lepo od kraja, i ti potem boš sam k nji bresti v stani, 127 Okret in vpliv v krogove te prihaja od blaženih posrednikov okreta, kot kladivu kovač umetnost daja; 130 in nebesu, ki zvezd krasi ga četa, Um-iokretnik sliko svojo vtiskuje, in pečat je ta slika, tak prejeta. 133 In kakor duša, ki v telesu snuje, raznim močem primerno si zgrajeva različne ude in na nje deluje, 136 tako dobroto svojo razodeva v neštetih zvezdah Um na tem nebesi, a sebe, da je eden, razumeva. 139 Različni vpliv v različni meša zmesi se zvezd se biseri; je vir sijaja, kot duša vir življenja je v telesi. 142 Ker iz vesele naravi prihaja ta vpliv, zato iz zvezd veselo sije, kot lesk oči srca radost izdaja. 145 Če torej k vam svetlejše žarke lije od zvezde zvezda, kriva ni gostota: da svit in mrak zvezda v oko vam bije, 148 je vzrok formalni — Angela dobrota.«« SVEŽA ROŽA. V najlepšem cvetju sem odtrgala rdečo rožo in jo spravila v srce. Prešla je pomlad, oglasila se je zima « in sneg je pokril polja, Odprla sem svoje srce in sveža je ležala pred menofj rdeča roža. Vida Taufer. ČRNI PAJČOLAN. Obraz svoj sem zakrila s pajčolanom, da me ne vidi stari ženin moj. Bojim se ga, ker je neumen. Včasih poljublja cele ure molje roke, a jaz ga samo gledam; kot sužnju mu dovolim, da se vsede k mojim nogam. Kako me dobro skrije črni pajcolan. Vida Taufer. O VEČERIH. Ob oknu med rožami sem čakala, in če te bilo ni, sem plakata, in če te bilo1 ni, sem ruvala rože iz prsti in jih togatna metala v temo. Vida Taufer. 107 DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. TRETJI DEL: RAJ. Spev III. Ko je bila Beatriče, »solnce, ki mu je bilo mlado grud z ljubeznijo vžgalo«, pesniku razložila, zakaj so ene zvezde svetlejše od drugih, in je pesnik bas hotel izjaviti, da spozna svojo zmoto, zagleda naenkrat vizijo (prikazen): celo vrsto postav vidi, medlosvetlih (kakor je biser na čelu krasotice medlosvetel), in zdi se mu, da gleda v nekakšno ogledalo, in zato pričakuje, da odnekod pridejo prave osebe. Ali Beatriče se mu posmeje in mu pojasni, da so to že prave osebe in da naj le govori ž njimi. (Pesnik se je torej zmotil, imajoč prave osebe za njih slike; ravno narobe se je bil v starodavnih časih zmotil grški krasavec Narcis, imajoč svojo podobo, ki jo je videl v vodi, za pravo osebo nekega drugega krasavca, tako da se je vanjo zaljubil.) V duhu, ki ž njim pesnik govori, spozna slovečo Piccardo, Florentinko, ki jo je bil brat, plemenitaš Corso Donati, s silo vzel iz samostana sv. Klare ter jo dal za soprogo političnemu somišljeniku. In druga medlosvetla senca je Konstanca, sicilijanska kraljica. Sodobniki Dantejevi so trdili, da je bila tudi ona s silo vzeta iz samostana ter dana za ženo kralju Henriku VI., Hohenštavfovcu, »vetru« (viharju) iz Švabije, ki mu je rodila Friderika II., »tretjo, a obenem zadnjo vihro, ki je prišla od severa doli, se Švabskega, v Italijo«. (Prvi »veter« je bil cesar Friderik I. Barbarossa.) — Obe ženi sta — seveda vsled sile — samostansko obljubo pomanjkljivo izpolnili; zato uživata blaženost na Mesecu, ki je nepopolnost in pomanjkljivost njegova stalna lastnost. Tak solnce, mlado grud ki vžgalo s pšico bilo mi, zdaj, ovrgši mi zmotnjavo, mi krasno pokazalo je resnico. 4 In že, da sem preverjen, to izjavo sem dati hotel bil in že v zahvalo sem dvignil bil, kolikor prav je, glavo: 7 v tem videnje se mi je prikazalo, ki me prevzelo tak je brezpogojno, da izjavo dati — iz uma mi je palo, 10 Kakor skoz šipo brušeno, prosojno, al v vodi čisti, ki ji v dno pronica oko lahko in ki stoji pokojno, 13 odsevajo v obrisih naša lica tak medlih, kot medlo raz čelo belo bi biser razločila nam zenica: 16 tam takih lic je več govorit htelo; in zmotil sem obratno kot Narcis se, ki k vodni senci mu srce vzplamtelo. 19 Jaz, ko zapazil medle sem obrise, pogledam, kdo pač pride, na vse kraje, misleč, da sem zrcala videl vtise. 22 Pa nič nikjer! Pogledam vpraševaje naravnost v oči mili mi vodnici, sijoče v svetem ognju in smehljaje, 150 25 »»N6 čudi se nasmešku v mojem lici;«« mi de — »»otročje vidim te se vesti; še noga ne stoji ti na resnici, 28 v praznino stopa, ne po trdi cesti. Duhovi so, ne 'slike njih, v kraj to ti poslani; niso obljubam bili zveslti. 31 Govori jim, veruj, kar poreko ti, ker Luč-Resnica, njih popolna sreča, več ne pusti jim stopit s prave poti.«« 34 In k senci, ki med njimi hrepeneča se zdela po razgovoru je zlasti, ko da me sla je zmedla, pregoreča, 37 dem: »Srečni duh, ki vse okušaš slasti ob žarkih, vate iz večnosti sijočih, ki more jih le skušnja zapopasti, 40 usodo drugov, s tabo bivajočih, in sam kdo si, prijazno mi oznani!« In duh takoj oči mi de smejočih: 43 »»Lijubezen naša uslišati ne brani želj svetih, kot Ljubav jih sliši 6 n a , ki če, da slični vsi smo ji dvorjani. 46 Bila nekdaj med svetom jaz sem nuna; če izvoliš se v spomin nazaj ozreti, spoznaš, da tu me zlepšala je luna, 49 in da Piccarda sem, se ti posveti; v teh družbi blaženih, ki tu živijo, sem blažena v najlenejšem planeti. 52 Vsa čustva naša radostno plamtijo za vse, kar Duhu Svetemu ugaja, ž Nijim tvorimo veselo harmonijo, 55 Le zdi se, da smo spod pod svetci raja; tu smo, ker smo v nemar bili pustili obljube, ne spolnih" jih do kraja.«« 58 Dem jaz ji: »Divna vaša lica pali nekakšno lesketanje uprav nebeško; drugačni ste, kot tam smo vas poznali; 61 zato spomin mi storil je pogreško; zdaj, ko beseda tvoja mi pomaga, zdaj izpoznati te mi več ni težko. 64 No, ki si srečna tukaj, duša blaga, povej, al ne želiš si više gori, več videt in bolj Bogu biti draga?« 67 Nasmehne malo v drugih senc se zbori.: nato mi de tak radostnovznesena, kot v ognja bi gorela Praizvori; 70 »»Brat, vsaka naša želja je utešena v Ljubezni; kar imamo, to želimo; vsa druga naša žeja je ugašena, 73 Da više gori priti hrepenimo, bi želje naše Njemu bile tuje, po čigar volji tu — zase — živimo; 76 no, tak nesklad se tukaj izključuje, i ker nujno tu je, da ljubezen vlada, •¦. a vsak nesklad nje bistvu nasprotuje; 79 zalkaij to k blaženosti bistvu spada: da mej se volje božje tak držimo, da iz vseh se volj le ena volja sklada. 82 Na raznih stopnjah torej če stojimo kraljestva tega, občanom vsem to ugaja: Kralj! hoče to, to voljo vsi častimo. 85 Iz volje te naš sveti mir izhaja; v te volje morje s silnimi koraki hiti, kar stvarja Bog, kar stvarstvo raja.< 88 Bilo mi jasno je: na stopnji vsaki je Raj, čeprav Bog ne rosi, ne trosi povsodi milosti v meri enaki. 91 Pa, kakor se zgodi, da gost, ko kosi, jedi je ene sit, po drugi gleda, zahvalja se za ono, te še prosi: 94 tak moja je takrat bila beseda, da izvedel bi od nje, zakaj dotkala s čolničkom platna ni v zatišju reda. 97 »»Popolnost in zasluge«« — je dejala — »»osrečujo tam više gori ženo, ki sosestram 'je šlar in haljo dala, 100 da noč in dan bi mislile na eno, na Ženina, ki rad sprejme in mara obljubo, iz ljubezni Mu storjeno. 103 Hiteč za njo, sem deklica, let stara dovolj, pustila svet in obljubila slovesno, da odslej me vodi — Klara, 106 A zlobnih mož me roka je ugrabila iz tihega ozidja samostana; sam Bog ve, kaj potem sem vse prebila. 109 A ta-le luč na desni, nespoznana dotlej ti, s svitom vsem tega planeta , ožarjena tako in obsijana, 112 kot jaz bila enako je zadeta; bila ji — nuni — raz glavo se silo ji šlara senca svetega je vzeta. 115 Pa dasi vrženi nazaj nemilo u svet, zoper vse pravo in pravico, , srce ji še naprej je šlar nosilo. 118 Konštanco gledaš v luči tej kraljico1: ki vetru Švabov drugemu rodila jie tretji, da zaključil je trojico.«« 121 Zapela je, ko to je izgovorila, »Ave Marija!« — in zginila izpred oči, kot težka stvar v tolmunu bi vtonila, 124 Moj pogled ji sledil je zginjajoči, dokler je mogel; ko mi v svitu mine, spet k cilju, k srca želji najbolj vroči, 127 spet k Beatriči pogled se privine; al ta mi v oči bliske je streljala, da izprva nisem nje s trpel bližine 130 iz vpraševanja sla mi je zastala. PAV V MESEČINI. šumlja Vesoljnega vodometa mesečina šumlja, na bajne pokrajine mojega srca, iz bilke, iz rože, iz vej kipi za vzdihom vzdih, v srebrne daljine liie vsemirske žeje dih. In ko je bila časa duše polna bisernih je v prostorje tiho zvenečih zlatih zve pav zaklical v noč.------- snov zvonov Krik njegov bil je misli suličaste zasmeh: »Kaj si lažeš opojnost v dveh, saj si sam, sam, in ona odšla je bogvekam.« Miran Jarc, 151 DANTE ALIGHIERI: L A DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. TRETJI DEL: RAJ. Spev IV. Smo še vedno na planetu Meisecu. Koncem prejšnjega speva je Dante od Piccarde izvedel, da sta ona kakor tudi njena soblaženka, cesarica Konstanca, bili šiloma ugrabljeni iz samostana in da se pozneje nista več vrnili v tiho samoto. Ko to pripoved posluša, se mu nudita dva dvoma (dve tež-kočij, enako težka, tako da se ne more odločiti, katerega bi prej razodel (kakor bi človek, med dve enaki jedi postavljen, po nobeni ne segel, od same neodločnosti! Isto je v 14. stoletju trdil sholastični filozof Buridan o svojem oslu) Vv. 1—9. Zato Dante molči; toda Beatrice, ki vse vidi v Bogu, čita v poetovem srcu željo ter mu z jasnimi besedami pove vsebino obeh dvomov (kakor je bil nekdaj prorok Da-niel povedal Nabuhodonozorju sanje, ki jih je bil kralj pozabil in je že hotel dati umoriti modrijane, ki mu jih niso mogli v spomin poklicati.), in sicer se prvi dvom tiče prostosti človeške volje (vv. 19—21), drugi pa Platonove teorije, da duše, preden pridejo v človeško telo, bivajo na zvezdah (vv. 22—24). A ker ima drugi dvom »več žolča v sebi«, t. j. ker je protiven nauku Cerkve, ga Beatrice razreši najprej (vv. 28—63); res sicer vidi Dante duše na Mesecu, ampak to je — ga uči Beatrice — le navidezno, le zato, da s čutili spozna različne stopnje rajske blaženosti, zakaj v resnici so vsi zveličani duhovi pri Bogu, v desetem nebesu, v rajski roži. (Sicer pa je Platon — pristavlja Beatrice — mislil morda samo to, da zvezde vplivajo na človeka; v tem slučaju njegova misel ae bi bila smešna.) — Drugi dvom je pa ta: Če sta imenovani ženi bili s silo vzeti iz samostana in sta torej vsled sile ukinili sveto obljubo, ali je pravično, da se jima to šteje kot pomanjkljivost in se vsled tega nahajata na najnižji stopnji blaženosti? Beatrice razlaga, da bi bili silo premagali (v duši), da sta bili tako krepke volje kakor sv, Lovrenc na ražnju ali starorimski junak Mucij Scaevola, ki je rajši roko držal v ognju, nego da bi izdal sozarotnike. Pa glej! Ko mu tako razlaga moč vt>lje, ki se ne da nikdar upcgniti, če sama noče, zapazi, da Danteju spet nekaj ne gre v glavo, namreč trditev Piccardina, da je Konstanca v srcu, v duši vedno zvesta ostala obljubi. Kako se to strinja; Beatrice trdi, da Konstanca ni do konca ostala zvesta, Pic-carda trdi nasprotno. Kako se to strinja? Ali blaženi morejo lagati? Protislovje se razreši tako; Piccarda misli absolutno voljo, Beatrice voljo, ki popusti pred večjim zlom. Zgled take volje je starogrški junak Alkmajon: njegov oče, kralj Amfiaraj, je šel, izdan od svoje žene Erffile, nerad z vojsko zoper mesto Tebe; pred odhodom je naročil sinu, naj ga, če pred Tebami pade, osveti in mater umori. In tako je sin res, da ne bi bil neubogljiv napram mrtvemu očetu,"* postal materomorec, facto pius et sceleratus eodem, kakor pravi Ovid. Vv. 64—117, (Tudi to mesto je zgled dialektične disputacije, ki so jih srednjeveški sholastiki gojili.) Dante se zahvaljuje za pouk; pravi, da se človeški um le v božji resnici spočije (kakor preganjanazver v jazbini!); tudi je prepričan, da je resnica dosegljiva našemu umu. Ali kakor pri korenini drevesa poganjajo novi poganjki, tako se iz ene resnice rodi nov dvom, npvo vprašanje (narava sama nas s tem sili, da se bližamo bolj in bolj že na tem svetu resnici); in to novo vprašanje se glasi: ali more človek obljubo devištva spremeniti v kakšno drugo dobro delo? Vv. 118—142. Odgovor sledi v V. spevu. Med dve postavljen enaki človek jedi, slasti, razdalje iste — glad bi kruti trpel, v njem vmrl, dvomeč ob polni skledi. 4 In jagnje, med volkulji zašlo ljuti, bi stalo, med obema trepetaje; in pes bi s t a 1 , zagnan med dve košuti. 7 Če torej molčal jaz sem, oklevaje, ker dvoma dva sta enako pritiskala, ni hvale ne zaslužim s tem ni graje. 10 Da, molčal sem, a želja se mi brala je v licu ter odgovora želela, glasneje je ko jezik vpraševala. 13 Beatrica mi po zgledu Daniela (Nabuhodonozorju ukrotil jezo je bil, tako krivično) razodela 16 je dvoma oba: »»Dveh želj protivnih zvezo zrem v duši ti, zrem duše ti dušenje, da duška ne dobiš pod dvomov pezo. 19 Tak sklepaš: Dobri vztrajen če namen je, kako, z močjo katerega zakona mi tuja sila krati zaslužen je? 22 In drugi dvom: Al k zvezdam nebosklona se duše vračajo, na svojo vsaka, kar misel bila starca je Platona? 25 Ta dvoma dva te bodeta enaka, Ker drugi pa več žolča v sebi krije, najprej o njeni! Resnica o- tem je taka: 28 Ne Seraf, ki v Boga vtopil oči je, ne Mojzes, Samuel, oba Ivana, ti nimajo — ne izvzamem ni Marije — 31 posebe tronov kje; nebes dvorana ni druga njih ko teh na tem planeti; ni blaženost jim daljša ali krajša dana. 34 Vsi krog krase, prav vsi, nebes deseti, le mera je različna njih sladkosti, čim bolj al menj deluje v njih Duh sveti. 37 T u že se duše javljajo v svetlosti, ne, ker je tu njih delež, le oznaka najnižje to je rajske blaženosti, 40 Vam je umljiva le beseda taka, ker samo s tem, s čutili kar zaznava, vaš um k spoznanju novemu koraka, 43 In to videč slabost v vas, ponižava se Pismo, in Bogu nog, rok daje dela, v resnici pa s teim drugo namerava. 46 In sveta Cerkev angela Mihela in Gabriela kot moža vpodablja, in lečnika Tobije, Rafaela, 49 Kar Platon o povratku duš razpravlja, se torej s tem, kar vidiš tu, ne strinja, (če namreč misli tak, kakor izjavlja). 52 Duša se vrne — to učeč spominja — na tisto zvezdo, s ktere se utrnila, v telo poslana liki gospodinja. 55 Morda pa drug je zmisel besedila? Če to, ob možnosti tega slučaja, zasmeha misel ne bi zaslužila. 199 58 Morda pač misli to, da z zvezd prihaja upliv, ki vzrok je graji, vzrok pohvali? če to, lok v tarčo delno vsaj pogaja. 61 Ljudje ta upliv si napak razlagali so skoro vsi, in so bogov imena »Mars«, »Jupiter«, »Merkur« planetom dali, 64 No, druga sumnja tvoja — tak strupena že ni teo prva: meni ne izneveri — tega ne zmogla bi — te zloba njena; 67 če namreč vaim d o z deva se primeri, pravični Bog da časih ni pravičen, to k v er i naj je ost, ne h krivi veri i 70 Ker to umet, kak uk je ta resničen, predirnosti prejeli ste obilje, storim, da boš, kar tak želiš, nasičen; 73 Če je nasilje t o , da, kdor mu cilj je, nasilniku nikdar v ničem ne vda se, za oni dve izgovor ni nasilje; 76 ker volja, dokler noče se, ne vda se, ampak podobna ognja je bitnosti: potlačen tisočkrat, vselej vzravna se, 79 Če torej vkloni malo se al dosti, s e sili vda ; storili tak ti dve sta, ki nista se vrnili v kraj svetosti. 82 Da volja njiju tak bila je zvesta, na ražnju kot Lovrenca je krasila, kot Mucij, v ognju dlan, ni trenil z mesta — 85 bi ji na pot bila spet zavrnila puščeno šiloma, kot vdovi prosti, Al taka volja zmir je redka bila! 88 Ge torej razumel si po dolžnosti besede te, tvoj dvom se je razblinil, ki še večkrat bi delal ti težkosti. 91 A nov ti klanec je prek pota šinil in preje se ti noga bo vtrudila, preden boš sam prek njega se prerinil: 94 najprej namreč sem jaz te poučila, da laž nezmožnost blaženih duhov je, ker zmir v Resnico Prvo zro; trdila 97 Piccarda pa nato kot čin gotov je, srce Konštance zmir da šlar ljubilo: v teh — zdi se —: je trditvah protislovje, V ZGODNJEM JUTRU. Odprla lepe je oči v polteno slastni poltemi. Pod oknom vtonil je v sen korak . , . A kakor da jo gledanje boli, zaprla je trepalnice. V globokem miru spalnice prelivanje se čuje luči v mrak . , » 200 . • 100 No, dostikrat se, brat, je prigodilo, da kdo, bežeč pred enim zlom, je storil, dasi nerad, nekaj, kar ni prav bilo. 103 Tak Alkmajon je lastno mater vmoril, brezbožnež, menil pa, da je pobožen, ker oče ga za umor je nagovoril, 106 K tej točki to pomisli: Kdor ogrožen sicer je s silo, sčasom pa privoli, nikar se ne izgovarjaj, krivde tožen, 109 Res, volja v ob če noče zla nikoli, pač pa a 1 tu al t a m, v strahu skušnjavi, v bojazni, da se večji ogne boli. 112 Kar torej de Piccarda o Ijubavi do šlara, je ljubezen v o b č e umela, jaz drugo; in tak prav obe imavi.«« 115 Tak svetih reka je besed šumela iz Vira, kjer izvira vsa resnica; tak v mir in red mi dvojni dvom je dela, 118 »O, Prvega Ljubimca ljiubljenica,« dem jaz nato, »o božiča, kot voda, kot ogenj Vaša oživlja govorica, 121 Ni tak srca globoka mi posoda, da dar za dar bi mogel Vam vrniti; naj vse modrost povrne Vam Gospoda! 124 Naš um — to vidim zdaj — se ne nasiti razen v Resnice vzvišene jasnini, ki izven nje nič res ne more biti, 127 Um v Njej spočije se kot zver v jazbini, doisiegši Jo; in je, je dosegljiva, sicer težili bi — zaman, k praznini. 130 Res, radoznaloist je n ena siti ji va in dvom v dnu vsake istine vzbrsteva; pa to le v vih, k Resnici nas poriva. 133 To zakon je prirode; ta veleva, ta vabi me, da vprašam Vas spoštljivo za stvar, Gospa, ki v, mrak se mi odeva: 136 Li more za obljubo pomanjkljivo naknadit človek drugo dobro delo, pred Bogom prav tak tehtno, zaslužljivo?« 139 Oko je Beatriči zažarelo, ljubezni božje žar se v njem je kresil, a moje pod tem žarom je medlelo; 142 zgubljen, ves zbegan sem oči povesil. In spet od pesmi se je utrudila. Sklonila se na postelji je bela (tiho roka je v laseh drhtela) in je kakor v snu premišljevala, kako zvečer je v mesečini lepa bila — (o to dehtenje kakor težkih vin!) in je kakor mrtva pala v opojnost svilnatih blazin . . . Anton Vodnik. 74 DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. Prevel in razložil J. D. Tretji del: RAJ. VI. spev. Smo (od v. 93 speva V.) na planetu Merkurju. Izveličani duh, ki je koncem V. speva v imenu vseh blažencev te sfere nagovoril Danteja, je — to takoj izvemo iz v. 10 pričujočega speva — bizantinski cesar Justinijan (526—565 po Kr.), utemeljitelj zboljšanega prava starorimske države in kot tak za Danteja posvečena oseba. Kakor VI. spev Pekla in VI. spev Vic ima tudi ta VI. spev Raja politično barvo: v Peklu je pesnik grmel zoper propalosi mesta Firence, v Vicah zoper neslogo Italije, tu v Raju pa ostro graja sovražnike rimske države. Najkrajše bi morda označili vsebino tega speva s tem, ako bi rekli, da podaja zgodovino rimskega Orla ali rimske državne zastave, ki ;e imela vrh droga srebrnega orla (aguilal). Ker je Dante v prejšnjem spevu (V, 93) najprej vprašal, kdo je izveličani duh, ki govori, zalo la duh (Justinijan) najprej govori o sebi (v. 1—28), in sicer pove io-Ie: »Odkar je cesar Konstantin I. i. 330. prestavil prestolico na vzhod v Konstantinopelj ^nesel je Orla proti toku solnca', 1. j. po Dantejevem prepričanju: proti volji božji se je Konstantin umeknil iz Rima in papežu prepustil vso oblast v mestu; Orla je bil iz vzhoda, iz mesta Troje in gorovja Ide, prinesel v Italijo Enej, in sicer v pokrajino Lalium, t. j. Lacij, in se ondi oženil s hčerko poslednjega kralja Lacija, Lavinijo), je minilo nad dvesto let in so vladali ondi razni cesarji, dokler ni slednjič žezlo prišlo v moje roke. Sam Bog me je navdihnil, da sem se lotil očiščevanja in urejevanja rimskega prava. Izpočetka sem bil krivoverec, monofizit, laječ dve natori v Kristusu; spreobrnil me je papež Agapit (533—536). Sedaj, v nebesih, se je moja vera spremenila v gledanje. Sedaj to skrivnost (o dveh natorah v Kristusu) tako jasno vidim, kakor je vam, ljudem na zemlji, logično načelo protislovja — da namreč isto bitje obenem in v istem oziru ne more biti in ne biti — popolnoma razvidno. (Zgodovina nam o krivo-verstvu cesarja Justinijana nič ne pripoveduje, pač pa, da se je njegova soproga, cesarica Teodora, nagibala k isti zmoti.) Da bi mogel nemoteno delati kot reformator rimskega prava, sem vojskovanje izročil svojemu poveljniku Belizarju, ki je imel tolike uspehe.« S tem je podan odgovor na vprašanje Dantejevo, kdo je duh, ki govori; sam od sebe pa Justinijan doda kratko zgodovino rimskega Orla, da pokaže veličino greha obeh velikih strank sodobne države, gibelinov in gvelfov. »Le poglejmo« — tako nekako nadaljuje — »v zgodovino Orla! Častitljiv je bil že od začetka: Palant, ki je že pred prihodom Enejevim v Italijo vladal na griču Pala-finskem, se je z Enejem vred boril v korist Orla in umiraje je Orlu izročil svoje kraljestvo na Palalinskem griču. Slaven je bil torej Orel že takrat. Svojo mladost — nad 300 let — je Orel nato preživel v mestecu Albalonga v Albanskih gorah, v bližini Rima. Takrat so se borili trojčki s trojčki, t. j. Kuriaciji in Horaciji; zmagali so Horaciji, t. j. pristaši Orla. Iz Albe so šli ustanovit Rim; V Rimu je vladalo najprej sedem kraljev. Prvi kralj — Romulus — je ugrabil Sabinke, zadnji — Tarkvinij Ošabni — je s svojo silovitostjo provzročil smrt krepostni Lukreciji. Nato je Orel v zmagovitem poletu premagal kralja Galcev Brena, epirskega kralja Pirrha; odlikovali so se pod Orlom starorimski junaki, n. pr. Manlij Torkval, diktator Cincinat (t. j. Kuštravec), junaki iz rodbin 75 Decijev in Fabijev; premagal je Orel — v rokah mladega P. Kornelija Scipiona — Hanibala; v rokah Pompejevih je razrušil med drugim sovražno trdnjavo Fiesole. [Spodaj stoji Firenca.) In ko se je bližal čas Kristusovega rojstva, je Orla držal v rokah slavni G. Julij Cezar. Kaj zmag je izvojeval Orel v njegovih rokah! Od reke Vara Cv Zgornji Italiji) pa do Rena reke, porečja rek Izere, Saone, Sene in Rodana je Cezar podjarmil. In potem je prekoračil vodo Rubikon in pognal svojega nasprotnika Pompeja v divji beg, iz Italije v Drač, iz Drača k Farzalu (v Tesaliji), kjer ga je potolkel; od Farzala je Pompej bežal v Egipet (k Nilu), kjer je bil ubit. Na pohodu za Pompejem je Cezar posetil tudi Trojo, ,gnezdo Orlovo', in grob Hektorjev. Nato je odstavil Piole-meje z egiptovskega prestola v korist Kleopatri. Takoj nato je udaril na Jubo, zaveznika Pompejevcev. Po G. Juliju Cezarju (ki je bil zavratno umorjen v Rimu dne 15. sušca 1. 44. od Bruta in Kasija) je podedoval Orla njegov pravnuk Oktavian Avgust: ta je maščeval dedovo smrt nad Brutom in Kasijem; potem je porazil Mark-Antonija pri Mutini; takrat je trpelo tudi mestece Perusium, t. j. Perugia. (To je bila opomba za Firenco, ki se je upirala Henriku VII.) V bitki pri Akciju je Avgust premagal Antonija in zaveznico njegovo, kraljico Kleopatro, ki je bežala iz boja ter si v obupu nastavila na rame strupene kače. Slednjič je zaklenil ,vrata Janusova' v Rimu, skozi katera so korakale legije v razne boje; zavladal je po vsem svetu mir. Neizmerno velikih činov je torej dovršil Orel. Ali največjega je dovršil pod tretjim cesarjem Tiberijem (vladal je od 1. 14. do 37. po Kr.). Tiberij je bil orodje Pravičnosti božje, ko je — v osebi svojega namestnika Pilata — obsodil Kristusa v smrt. Ali čudo čudno! Za cesarja Tita (1.70.) je isti Orel pravično osveto Tiberijevo osvetil! (V naslednjem spevu bo podala Beatrice o tej skrivnosti razlago.) In ko so Langobardi grozili Cerkvi, je Orel v rokah Karla Velikega prinesel pomoč.« (Vv. 29—96.) Zgodovinski pregled je končan. Zdaj sledi ostra graja Justinijana - Danteja na gibeline in gvelfovce. »Vi, gibelini, ki Orla držite v svojih rokah, ga izkoriščata; in vi, gvelfovci, v zvezi z rumeno lilijo (t. j. francoskim kraljem Karlom), ne rujie zor>er državo: nikdar ne bo Bog dopustil, da bi v grb rimske države prišla lilija mesto Orla.« (Vv. 97-111.) Ker je Dante v V. spevu (v. 127) vprašal tudi to, zakaj bivajo dotični duhovi na Merkurju, torej precej nizko, mu tudi na to odgovarja Justinijan: »V življenju smo bili častihlepni. Vendar smo tu popolnoma srečni, ker je plačilo naše do pičice primerno našemu zasluženju.« (Vv. 112—126.) Končno pove Justinijan, da je v številu njegovih drugov tudi Provansalec Romee, t. j. Romar. O tem pišejo viri, da je bil upravitelj na dvoru grofa Rajmunda v Provansi in je kot tak grofu pomnožil imetje ter posredoval možitev vseh štirih hčera grofovih v kraljevske hiše; padel pa da je v nemilost vsled obrekovanja in zavisti; ko je s pismi dokazal svojo nedolžnost, je odšel spet po svetu, skrivnostno, kakor je bil prišel Nikoli se ni več o njem culo. (Zgodovinsko je samo to, da je poslednji provansalski grof Rajmund imenoval svojega vazala Romeja de Villeneuve za varuha svoji hčeri, dedinji Provanse.) Nekateri dantisti trdijo, cia je Dante v Romeju (Romarju) samega sebe hotel ovekovečiti, in tudi to, da je menil najti svoje mesto po smrti na Merkurju, najmanjšem planetu. »Odkar car Konstantin je z Orlom krenil p r o t solncu (— Orel šel je bil v davnini z a solncem z njim, ki v Lacij se priženil —), 4 Evrope skrajni rob let dve stotini in več je pridržaval božjo ptico v gorovja, gnezda njenega, bližini; 7 v senci pod svojo sveto perutnico iz roda v rod svet vladala je ona; tak vlada v mojo je prišla desnico. 10 Justinijan sem, moj kras bil carska krona; in On, Ljubezni Vir, me je napotil, navlako da sem vrgel iz zakona. 13 A bil sem, preden dela sem se lotil, te vere, v Krisiu ena da narava, in ni ta uk srca miru mi motil. 16 No Agapit, mož sveti, Cerkvi glava, me k prave poti. spet privel je sledi, mi pokazavši, kje je vera prava. 19 Kar veroval njegovi sem besedi, zdaj vidim, kot ti vidiš, da nebiije obenem bitje ni, in nič ni v sredi. 22 Ko s Cerkvijo korak moj jel hodit je, mi vdihnil Bog je ono veledelo, ki vse posvetil svoje sem mu žiije. 25 Predal sem Selizarju vojsko celo; bila je roka božja z njim; nebo je » s tem meni v miru meč pustit velelo. 28 Na prvo to je odvei* vprašanje tvoje; oziri pa na Orla čast velijo, dodati mi besede še nekoje, 31 da videl boš, kako zelo grešijo vsi zoper to častitljivo zastavo, lasteč si jo, al če se proi borijo. 34 Glej, Orel si je koj pridobil slavo, predal ko mu umiraje je kraljestvo Palant, z močjo pridobil jo žilavo. 37 Glej, kakšno v Albi mu bilo mladestvo nad tristo let! In kak se borba vnela med trojčki in trojčki za njega posestvo! 40 Od solz Sabink pa — glej! — da zaihiela Lukrecija, za vlade sedem kraljev, oj kakšna nad sosedi zmage dela! \ 43 Poglej, od rimskih v boj nesen boljarjev, kaj učinil Brena, Pira je državi, kaj trumam drugih ljudovlad, vladarjevi 46 Po njem Torkvat in Kvinkcij, zvan ,Kuširavi', rod Fabjev, Decijev občudovani, vsi ti po njem so zableščali v slavi. 49 Po njem bili ponižani Afričani ošabni so, sledeči Hanibala čez Alpe. (V tisti, Pad, ti izviraš plani!) 52 Pod njim vrla mladca iriumfovala Pompej sta, Scipion; a upropastil je grič, ki spod je zibel tvoja stala. 55 A v čas, ko Bog osrečil in počastil je s sklepom svet, naj mir okusi raja, se Cezar ga — lak Rim je htel — polastil. 58 Od Vara pa do Rena kak osvaja, so Izera videle, Saona, Sena, in doli, iz klerih Rodan se napaja. 61 In ko za njim ostala je Ravena in Rubikon, tak vznesla so ga krila, da ne pove tega besed obena. 64 Proi Španiji mu vojska je krenila, in Draču; in je udaril pri Farzali, da zabolelo na bregeh je Nila. 67 Poselit svoje gnezdo in na obali grob Hekiorjev, mu perut je letela; odfrfoial je ~.k Plolomeja žali. , 70 Nato nad Jubo švignil je ko strela; potem proi vašemu je šel zapadu, kjer Pompejancev iromba — čul je — pela. 73 Kaj orlonoša - dedič bil je, v Hadu Briil — Kasij tulila; in ne drugače Perusij, Muiina v pretežkem jadu. 76 Zbog njega i Kleopatra še plače: pred njim bežeč vsa v sirahu, od strupene zadala si nenadno smrt je kače. 79 In k morju Rdečemu z dedičem krene; z njim mir da svetu toli zaželjeni in slednjič tempelj Janusov zaklene. 82 No to, kar Orel ta, uprav slavljeni, je storil — prej al potlej — za vladarja sploh kierega al imperij mu izročeni, 85 se majhno zdi in motno, če preudarja z očesom jasnim se, brez strasti tuje, kar storil v dneh je tretjega cesarja 88 Pravičnost Večna, ki me navdihuje, je Orlu — v rokah tega '— dala slavo, da kot osveinik jeze božje sluje. 91 No, čudi zdaj nad daljnjo se objavo: letel poznej je s Titom, da osveti osveto, greha izvirnega popravo. 94 In ko zadal je rano Cerkvi sveti zob langobardski, je pod Orla krili hitel jo Karel Veliki podpreti. — 97 Zdaj sodi, koliko sla zagrešili prej stranki toženi — proti državi, in da vse vaše zlo sta zakrivili. 100 Orlu državnemu ta zopersiavi rumeno liljo; ona ž njim sirankari; težko je reči, kiera bolj ga gnjavi. 103 O, le spletkari, gibelin, spletkari, a ne pod Orlom! Temu služi krivo, med njim kdor in pravico steno ustvari. 106 Ti, Karel mladi, in gvelfi, prezirljivo ne bijte ga! Strah kremplji so njegovi: že levu izdrli večjemu so grivo. 109 2e cesto so jokali .se sinovi zbog krivd očetov; in je prazna vera, da z liljo Bog zamenja grb orlovi. — 112 Ta mala zvezda tem svoj kras odpira duhovom, ki nekdaj jim pri roboti doseči slavo je bila namera. 115 In ker za tem so srca šla nam v zmoti, ljubezni žarki — zakon ta tu vladal — manj živo tu vijo se nam k Dobroti. 118 No, zasluženju našemu nagrada primerna je, ni manjša in ni veča, in naša v tem radost je in naslada. 121 S tem čuvsiva nam naslaja hrepeneča Pravičnost, tak da zlega ne želijo, da, ne mogo na pota, v stran vodeča. 124 Več zvokov tvori sladko melodijo: in tak na blaženosti rajske lestvi tvore vse stopnje sladko harmonijo. — 127 V tem biseru, v njega duhov občestvi blešči se Romar, čigar divno delo • slabo plačali so v sveta kraljestvi. 130 No, slabo i Provansalom je uspelo sovražnim mu; pač hodi pot krivice, kogar, če drug je dober, bi bolelo. 133 Imel je štiri hčerke, vse kraljice, grof Rajmund Beringhier; in vse omožil mu Romar je, to tuje, tiho lice. 136 Potem — nahujskan — Rajmund ga je tožil, češ, o n račun naj da, pismo pobotno, ki dvakrat mu dohodke je pomnožil. 139 In spet prijel za palico popotno je starec. — Da svet ve, kak mož je javil — od vrat do vrat proseč — dušo mogotno, 142 slavi ga res, še bolj bi ga proslavil.« 174 DANTE ALIGHIERI: L A DIVINA COMMEDIA. Prevel in razložil J. D. Tretji del: RAJ. VII. spev. Smo še na planetu Merkurju. Skozi ves VI. spev je govoril cesar Justinijan o usodi rimskega Orla; tu, v začetku Vil. speva se Justinijan s kratkim slavospevom (vv. 1—3) poslovi ter spet nazaj stopi v kolo blaženih duhov, ki nato Danteju izginejo kot blisk izpred oči [vv 4—9). Danteja pa mučijo vsled pripovedi Jusiinijanove razni dvomi. Justinijan je bil rekel (spev VI., v. 90), da je cesar Tiberij izvršil pravično osveto, ko je dal Kristusa križati; takoj nato pa je (v. 91 nsl.) dostavil, da je cesar Tii, ki je Jeruzalem razdjal, pravično osveto izvršil nad Judi. »Kako to?« se vprašuje Dante. Če je bila Tiberijeva (ozir. Judov) osveta pravična, kako je zaslužila Titovo »pravično osveto«? To težkočo torej čuti Dante najprej, ali ne upa si, jo izraziti napram Beairici, ko je že ves zbegan, če le začetek njenega imena (»Be«) ali pa konec (»ice«) sliši. No, Beatrice mu vidi v dušo, vidi v njej ta dvom ter mu ga razreši v vv. 25—51: Ker je Kristus ob učlove-čenju privzel grešno človeško naravo, da bi zadostoval za Adamov greh, je bila njegova smrt na križu z ozirom na njegovo človeško naravo pravična; krivično pa je bilo ravnanje Judov, ki so iz zadolžene zmote prelili nedolžno kri.. — Pa še neki težji dvom tlači dušo Danteju, ta-le: Zakaj smo morali biti baš s tolikim trpljenjem odrešeni? Mar ne bi bil Bog mogel velikodušno odpustiti Adamov greh, ne da bi bil zahteval smrt Kristusovo? Ta težki pomislek mu razvozla Beatrice v vv. 64—120 tako-le: Ker je Bog človeško dušo neposredno ustvaril, ji je dal večje prednosti nego stvarem, ustvarjenim posredno; dal ji je bil neumrljivost, predvsem pa prosto voljo, še čisto nič nagnjeno k hudemu, dal posvečujočo milost božjo in s tem nadnaravno bogosličnost; toda z grehom je izgubil vse. Kako bi mogel izgubljene prednosti nazaj dobiti? Le z zadoščenjem, ki bi bilo popolno in enakovredno. Toda kje je človek mogel dati popolno, enakovredno zadoščenje? Nemogoče! Le Bog je torej mogel pomagati. Seveda, lahko bi bil Bog kar sam od sebe odpustil; toda izbral si je ta način odrešitve, da je kot Bog in človek zadostoval z usmiljenjem in pravičnostjo, zato, da bi tem bolj vam, ljudem, pokazal svojo dobroto in vas zanaprej vnel k ljubezni božji. Ta načrt, ta način odrešenja je največji dogodek v zgodovini človeštva. Končno čita Beatrice v duši Dantejevi še tretjo težkočo, še tretji pomislek: Če je to, kar Bog ustvari, neumrljivo, kako to, da toliko stvari na svetu propade, pogine? Odgovor je v vv. 130—144: angele in človeško dušo je Bog ustvaril (in duše še ustvarja) neposredno, kot enovite, nesestavljene likove, ki lahko bivajo sami zase, brez telesa; vse druge stvari so sestavljene iz lika in tvari: tvar imajo od štirih prvin, t. j. vode, zraka, ognja in zemlje, likove pa dobivajo od nebeških sfer. Še celo vstajenje od mrtvih sledi iz dejstva, da je bilo telo prvega človeka. ustvarjeno neposredno (v. 145 nsl.). »Hozana, sveti vojnih trum Gospod, ki razsvetljuješ s svojo gloriolo presrečne luči leh kraljestev tod!« — 175 4 tak, stopajoč nazaj spet v svoje kolo, duh blaženi je pel, ki ob njegovi sem glavi videl dvojno avreolo. 7 In plesal je in drugi ž njim duhovi in skrili so se hipno mi v daljavi, kot blisk, ki hipno ga skrijo mrakovi. 10 A jaz sem dvomil. »Javi, Gospi, javil« srce bodril sem svoje bojazljivo, »z besedo milo žejo ti ozdravi.« 13 A v spoštovanju, ki neodoljivo me zgrabi že, če čujem Be al ice, glavo, kot dremal bi, sklonim spoštljivo. 16 Ni hiela takega me Beairice: obsije njen smehljaj me — tak prijazen, da v ognju bi hladil — in mi zakliče 19 in de: »»Moj pogled, nezmotljivo pazen, te v dvomih zre, češ: »Ali po pravici pravični je sledila kazni kazen?« 22 No, koj razrešim duši ti vjeinici vezi; le v to pozor, kar dem ti, kreni, k veliki zdaj povedem te resnici. 25 Ker hotel ni Adam, mož nerojeni, da prosto voljo Bog mu z uzdo sili, bil on, otroci ž njim bili zgubljeni. 28 In ležal ljudski rod v bedi nemili je vek za vekom, pot zgrešivši pravo, dokler da se ga Bog-Beseda usmili: 31 prišel z neba in združil je naravo, , nezvesto Stvarniku, v svoji osobi, z vezjo. ljubezni večne in veljavo. 34 In zdaj v razlago mojo se poglobi: Narava, ki Beseda se združila je ž njo, bila je dobra v stvarstva dobi,. * 176 37 iz raja pa se sama je izključila, ko pot je, ki bila je pot resnična življenja, samovoljno zapustila. 40 Na križu kazen ni bila krivična, v naravo če oziraš se privzeto; nasprotno: bila je nad vse pravična; 43 krivično pa trpela je osveio — če kdo — oseba, Bog, na križ razprti, naravo ki privzel, za greh prokleto. 46 Vspeh dvojen se rodil je iz ene smrti: Bogu bila in Judom je po godi; nje sad: zemlje potres in raj odprti. 49 Odslej ti neumljivo več ne bodi, če de se: da pravično je osveio o s v e i i 1 Dvor, ki zmir pravično sodi. 52 Al zopet vidim dušo ti zavzeto, iz misli v misel greš, v vozla zmešnjavo, čigar zdaj razvozlanja čakaš vneto. 55 Tak deš: »Kar čul dozdaj sem, mi gre v glavo, ne gre pa mi, zakaj Previdnost htela odrešit nas se smrtjo je krvavo.« 58 Ta ukrep, moj brat, ostal prikrit do cela bo vsakomur, čigar ni duša verna v ljubezni še plamenih dozorela. 61 No, ker v te tajne brezna neprodirna vaš um prodira, ne prodre, naj čuje, zakaj ta odrešitev je primerna: 64 Dobrota božja, kiera zametuje vsako zavist, iz svojega sijaja lepoto večno v stvarstvo izžarjuje. 67 Kar neposredno ji iz rok prihaja, je vekoirajno, ker se ne pokvari pečat, ki vtisne ga, no v veke traja. s 177 70 Da, slvar, ki neposredno jo ustvari Dobroia, je svobodna v svoji poli, vpliv nebnih krogel ji ne gospodari; 73 in bližja je in ljubša je Dobroti; in sveti žar svoj siplje v vse Ljubezen, a več ga, kjer več sličnosti zaloti. 76 Odlik je teh človeški duh deležen prav vseh; a če le ene oskodeva, je padec iz višine neizbežen.„ 79 Le greh samo svobodo mu razdeva, greh bogoslično kvari mu natoro, da medlo v njej ljubezen božja seva. 82 Na prejšnje vzpne se vzvišenosti goro le s tem, da greha jamo prej zadela u boju s slo, s kesanjem in pokoro. 85 Grešila je narava vaša cela v Adamu: zguba jo s tega povoda odlik je teh in raja jo zadela. 88 Zdaj pazi prav: Ni bilo vam izhoda, da prejšnjo čast bi spet si pridobili, kot pot prek enega — iz dvejuh —- broda: 91 al Bog da sam od sebe se usmili, al da ljudje za greha veličino sami iz svojih sil bi zadostili. 94 Zdaj v sklepov večnih pogled vpri globino in prisluškuj razlagi tu podani z vso možno uma svojega ostrino: 97 Ni človek — bitje končno — sam bil v stani zadostovat; ni mogel tak globoko v pokori iti, v ponižnosti skesani, 100 kot v nepokori šel je bil visoko: in to mu vzelo možnost je pristojno, dosegel da bi sprave z Bogom roko. 12 178 0 103 Tak trebalo je torej brezpogojno, da Bog, kar storil greh je, sam popravi, in pot ubere eno al obojno. 106 Ker tisti dar pa vaši všeč naravi je bolj, ki ga dobrota bi rodila, in bolj torej srca dobroto javi, 109 Dobrota božja, ki nje slika mila je svetu vtisnjena, vas iz grehoie po obojni poti dvignit je sklenila. 112 Od »Bodi luči« do zadnje tja temote ne bo, ni bilo večje veličasti, ko čin je ta pravice in dobrote: 115 Ker s tem, ko dal, da reši vas propasti, sam sebe Bog je, dar vam dal je veči, ko da odpustil je vsled vseoblasti. 118 Le to bilo Pravici je po všeči, le to samo zadostno odrešenje, da božji Sin — ponižen — se učloveči. 121 No, zdaj, da vse vtešim ti hrepenenje, še v eni točki več imej jasnine, da jasno bo — kot moje ~ tvoje zrenje. 124 Ti deš: Vode, zemlje, zraku prvine in ognja, in iz njih kar Bog je zvaril, vse to se menja, kvari, hitro gine... 127 in vendar tudi te — deš — Bog je ustvarili Zato, če to, kar rekla jaz sem, res je, ni teh stvari pogin naj ne bi kvaril. 130 Brati angele in čistih zvezd kolesje je ustvaril Bog, so stvor roke njegove, dal zvezdam ves je bit: lik in telesje. 133 Prvine pa in vse zmesi njihove posredno le, iz drugih rok dobijo — od sil ustvarjenih — svoje likove. • 179 136 Ustvarjena jim tvar je v njih lastni jo; ustvarjene so sile, ki prše se iz zvezd, likove da stvarem delijo. 139 Rastlinsko in živalsko dušo izkreše iz zmesi, v to pripravljene vzporedno, zvezd žar in kret, ki krog zemlje vam pleše. 142 Vam pa življenje vdihne neposredno Dobrota višnja, da poznej se vžgalo v ljubezni bi, težilo k Nji za vedno. 145 Iz tega bi se sklepati še dalo vstajenje vseh, če človek bi prevdaril, kako telo človeško je nastalo 148 takrat, ko Bog je prve starše ustvaril.«« KOSCI. Joža Pogačnik. Mi kosci, praznični gosii, vriskamo pesem ponosa, da noč potepinka se zbala nas in odbežala, da zarja - devica zardela se je zbudila iz sna. Naše kose kot misel mišic jeklenih in prožnih, spočetih v zanosu, nam brijejo travnike rosne in osle nam pojejo pesem moči in volje ponosne in čez nebo in nam v duše nam lije potoček srebra. 12« 267 DANTE ALIGHIERI: L A DIVINA COMMEDIA. Prevel in razložil J. D. III. del: RA). VIII. spev. Pesnik se je povzpel — v družbi z Beairico — na tretji planet, na Venero. Tu — v verzih 1 — 12 — najprej popravlja zmoto siarodavnikov, poganov, ki so po krivici menili, da od te lepe, čiste zvezde izvira blazna, grešna ljubezen Cil folle amore) Samo i m e ima isto s pogansko božico Venero, čigar mati je bila, Diona in čigar sin Kupidon je bil — kakor pripoveduje Vergilij — sedel v podobi Enejevega sina Askanija v naročju kartažanske kraljice, nesrečne Didone. Zelo poučljivo je, kako različno se na raznih teh planetih pesniku duhovi javljajo: na Mesecu — sp. III., vv. 1—33 — se mu je zdelo, da vidi reflekse ogledala, dasi so bile prave duše blaženih; na planetu Merkurju — sp. V., vv. 100—139 — se mu je približalo nebroj svetlih luči, ki so pele in plesale in ga pozdravljale; in ena izmed njih — cesar Juslinijan — mu je dala vsa zaželjena pojasnila. In kako se mu duše javijo tukaj? Kakor se v plamenu razločijo iskre in kakor se v soglasnem petju razločijo posamezni glasovi, tako pesnik čisto dobro razloči v siju zvezde nebroj svitov, luči, ki se vse vrtijo v kolu in ki — zapazivši ga — hite k njemu, bolj naglo, nego more z mrzle višave planiti veter na zemljo. (Ti duhovi se vrte v kolu zaeno z angeli, pokret-niki posameznih planetov; pokretniki najvišjega — devetega — nebesa, ki je takozvani primum mobile, so serafi, in od njih izhaja vrtenje vseh ostalih planetov.) Iz svitov se razlega divno petje hozana. So to duhovi tistih, ki so se na zemlji odlikovali z ljubeznijo. Tudi v nebesih plamte od ljubezni, ne od tiste blazne, ki-srca žge in pali, ampak od čiste, angelske. Vv. 13—30. In kakor mu je na Merkurju govoril duh cesarja Justinijana, se mu tu približa duh — pozneje spozna, da je to Karel Martel — z izjavo, da vsi tu zbrani srčno želijo, utešiti mu vsako željo, ker je sreča in veselje bližnjega njih lastna sreča in veselje. Vv. 31-39. Dante se ozre v Beairico, s pogledom samo vprašujoč, če sme govoriti; s samim pogledom mu Beatrice privoli. Nato pesnik vpraša duha, kdo je; svit vzžari z večjo močjo — to je v Raju znak večjega, novega veselja — ter se razodene, da je Karel Martel. Bil je najstarejši sin Karla II. Anžovinca, rojen je bil leta 1271., za ogrskega kralja kronan leta 1290., umrl leta 1295. Iz besed blaženega duha sledi, da je Dante v življenju kraljeviča poznal in da ju je celo vezala vez prijateljstva. Najbrž ga je videl leta 1294., ko se je mladi kraljevič nekaj časa — s sijajnim spremstvom — mudil v Firenci. Ako bi bil živel, bi bil podedoval po očetu spodnjeitalsko kraljestvo, ki sta mu na severu meja rečici Tronto in Verde, v. 63; podedoval bi bil tudi Provanso, kakor, tudi Ogrsko; tudi Trinakrija (Sicilija, ki iz Etne, dvigajoče se med rtoma Mte Peloro Ina severu! in Mte Pacchino Ina jugul, žvepleni dim puha — praznoverno ljudstvo pa je mislilo, da biva v gori velikan Tifej) — bi bila še rada pokorna Anžovincem, ako si ne bi bili ti sami s slabim vladanjem odtujili Sicilijancev, pred vsem glavnega mesta Palerma, tako da je prišlo do krvolitja ob takozvanih Sicilijanskih večernicah leta 1282. Ta kraljevič je bil ljubezni vreden vsled svojih lepih lastnosti; zato ga je Dante postavil na Venero. Ne tako pa njegov mlajši brat Robert, kralj neapeljski; bil je 268 skopuh, njegove čete — lačenbergerji iz Katalanje (Španije) — 1'avara poverta di Catalogna — so izžemale ljudstvo in sejale nezadovoljnost s francosko vlado. Poveličani duh — Karel Martel — spozna radost pesnikovo ob tem nenadnem srečanju, in sicer jo vidi v Bogu kakor v ogledalu. Ko se Dante začudi, kako se je mogel od tako radodarnega očeta (Karla II.) rodili sin skopuh (Robert), mu duh razlaga (vv. 94—148): »Samo po sebi bi se res moralo iz enakega vedno enako roditi; toda ob spočetju in rojstvu človekovem deluje tudi previdnost božja, ki se poslužuje planetov; ta modrost božja, ki meri na srečo vseh stvari, doseže vselej svoj namen, nezmotljivo, kakor puščica, ki točno prileti v svoj cilj. Brez te previdnosti božje bi se svetovje podrlo (nastal bi »podor« namesto »veleumelnine«). Previdnost božja hoče med drugim tudi to, da ljudje prebivajo družno, kakor je učil že Aristotel, skola-stične filozofije mojster; to pa ne bi bilo mogoče, ako ne bi imeli ljudje različnih zmožnosti. In zato se rode ljudje s tako različnimi darovi: eni so slavni zakonodajci (Soloni), drugi vojskovodje (Kserkses), tretji svečeniki (Melkizedekl), četrti izumitelji (DajdalosI) itd. In ko planeti vliskujejo svoje vplive ljudem, niso navezani na slavne rodbine. Še celo dvojčki so lehko zelo različne čudi (Ezav in Jakob!); slavni ustanovitelj Rima, Romulus, je bil sin neznanega očeta in so ga morali pripisovati vojnemu bogu Martu. Lehko bi na zemlji ljudje srečno živeli, ako bi vsak zavzemal tisto mesto, za katero ima sposobnost. Toda vi, ljudje, sami vse narobe delate, ko silite posameznike v stanove, za katere niso rojeni in poklicani.« Veroval — v svojo škodo — stari svet je, ljubezen da žari, ki srca pali, iz Venere, ki ireiji naš planei je; 4 zalo daritve so, obljube opravljali, a ne le njej samo v zablodnji oni, ampak so tudi čast izkazovali 7 Kupidonu in boginji Dioni kot materi, kot sinu, ki pravljica ga na kolena dala je Didoni; 10 po Veneri nazvala govorica je zvezdo, ki zre v solnce zasirmela zdaj kot večernica, zdaj kot danica. — 13 Ne vem, kako na njo sva se povzpela; da v njej sem, mi dokaz bila je slava Gospe moje, ki lepša je vzžarela. 16 Kot v plamenu se iskra razpoznava in v petju enoglasnem čuti dva je, če eden glas drži, drug poiresljava: 19 tak v zvezde soju več svitov sijanje sem vzrl: bolj, manj so brzo se vrteli, primerno moči pač bogospoznanja. 22 Iz mrzlega oblaka prihrumeli nikdar ne bi tak nagloma vetrovi, da leni, zvezani se ne bi zdeli 25 njemu, kdor videl je, kak so svilovi * prispeli, k nama divni, iz vrtenja, ki so izvor mu serafi - duhovi. 28 Iz srede tistih pa svitov javljenja tak milo se glasilo je »Hozanal«, da poln še zdaj za njim sem hrepenenja. 31 Približa se odtam mi luč neznana, neznana de: »»Mi vsi bi srčno radi, da duša ti pri nas bo razigrana. 34 V en krog z nebes Prvaki — v lepem skladi — mi krožimo; eno željo imamo z njimi, ki velel v pesmi si jim mladi: 37 »... ki tretji krog vrtite z umom samo ...« Zbog tebe — tak te ljubimo dehiivo —-za hip radi od rajanja nehamo;«« 40 Oči so se ozrle mi spoštljivo v Gospo mojo, ki mi odgovorila je s svojimi prijazno, privoljivo. 43 Pogledal v luč sem, ki mi ponudila je toliko: »O, kdo ste, mi povedi!« — beseda moja ginjena je bila. 46 Kak vzradosiila se po tej besedi je tista luč, v povečani radosti, v vse večjem, lepšem siju! Ob tem pogledi 49 prevzetemu mi de: »»V cvetu mladosti me zgubil svet je; da se ni zgodilo, -svet manj, ki vžil jih je, bi imel bridkosti. 52 Veselje moje tebi me je skrilo; sred žarkov skrit sem, ko da se zabubil črvič je sviloprejni v svojo svilo. 55 Zelo — imel razlog si! — si me ljubil; rodila cvet in sad bila bi mlada ljubav, da nisem prej — življenja zgubil. 270 58 Provansa, ki so meja ji z zapada — po zlivu s Sorgo — Rodana bregovi, bila mi, da bom dedič njen, je nada; 61 bil nada mi Italije rog z gradovi Gaela, Bari... doli do Catone, kjer Tronta,x Verda v morje vro valovi. 64 Že kras sijal na čelu mi je krone dežele, ki jo Donava izpira, brž ko bregov ostavi nemških spone. 67 Trinakrija prelepa tudi — (ktera, kjer rta sta Pachin, Pelor, dim puha v zalivu, ki »široko« ga zatira — 70 puh ni Tifej, no žveplo tam se kuha —) ne bi, da jaz živim, za Anžovine, za kri moje krvi, bila tak gluha. 73 Al vlada naša zle vršila čine je nad ljudmi; da vpil je, to je krivo, Palejmo ves: »Francoz naj vsak pogine!« 76 Da brat oko ima bolj uvidljivo, bi lačenbergerjev iz Katalanje ne zval na dvor, kar tak mu je škodljivo. 79 Ker komur je poverjeno vladanje, ne preobkladaj ladje — nje blaginje če mar mu res je — v plen vode brezdanje. 82 Očetu dobrih rok sledil žal! sin je skopuh, ki te bi trebalo mu vzgoje, da ne bi svoje samo polnil skrinje.«« 85 »Gospod moj, radostno srce je moje ob tvojem govoru; in ker to Bog je, ki tak v obličje zro oči mu tvoje, 88 kot jaz zrem va-te, Bog, ki vzor in vzrok je vseh blagrov, in ker vir moje radosti zreš v Njem, to nov radosti mi razlog je. 91 In zdaj — radostnega — negotovosti me reši, ki jo vzbujaš z govorico: Kako grenkoba vzrasie iz sladkosti?« 94 To njemu jaz; a meni on: »»Resnico li dem; kar je doslej z a tabo stalo, odslej li bode stalo pred zenico. 97 Lej, Bog, teh sfer, ki pneš se k njim, gibalo, lo če: prihodnjosii Njegovo znanje tem velekrogom moč naj bi vlivalo. 100 In ne le bistvo vseh stvari notranje se v Umu najpopolnišem zrcali, no tudi bistev vseh ohranjevanje. 103 Zato vsi vplivi, ki s teh sfer so pali in padajo, vsi padajo smoireno, kot strela, ki jo strelec v cilj izpali. 106 Da ni tak vse smoireno urejeno, bi bili učinki sfer, kjer hodiš, liki podor, ne umetno delo, dovršeno; 109 so to, ker umetnik nad umetniki je Prvi Um; in bitja preuzorna so angeli, teh zvezd tu pokretniki. 112 Naj reč ti bo še bolj sveila, prozorna?«« »Nikakor,« — dem — »saj vidim, da priroda bit mora v tem, kar treba, neumorna.« 115 Spet duh: »»Kaj deš, bila li to bi škoda, če človek družb, držav naj ne gradi si?«« »Bila bil« — dem — »za dvom tu ni povoda.« 118 »»Sožitje moreš misliti ljudi si, ne da imeli razne bi poklice? Pač ne, če prav učijo Mojstra spisi. 121 Do te — sklepaje — je prišel resnice; tu zadnji sklep: Kjer razna je rastlina, tam nujno v zemlji že so razne klice. 124 Pozna Solone, Kserkse zgodovina, Melkizedeke tudi, in očeta, ki — zrakoplovec — je upropasiil sina. 127 Narave vaše vosek od okreta teh velekrogel svoj pečat dobiva; palač al koč ni skrb pri tem planeta. 272 130 Zato se ločita vsled tega vpliva Ezav in Jakob, in je rod Kvirina teman, da mati ga za Marlom skriva, 133 Bila pač vedno slična čud bi sina roditelju, če ne bi ji branila skrbna očesa božjega bistrina. 136 Skrivnost — prej zad — pred te je zdaj stopila; povrh naj še ta nauk le odeva v dokaz, kak mi oseba tvoja mila: 139 Človeška čud je seme, ki poseva ga kmet: če tla neugodna so brez vlage in solnce če ne sije, slabo uspeva: 142 če od narave dane bi podlage vam mar bilo, in nje vršit zapoved, imeli bi ljudi tam doli blage; 145 tako pa silite v sveta odpoved tega, ki meč naj sukal bi z desnico, na tron pa, ki je rojen za propoved; 148 zato vam voz je šel raz kolesnico.«« SEN. .B. V. Izza daljnih gozdov je mesec vsial in nagnil srebrni vrč svoj, da zacurljalo je na barzunaste trate belo vino. Nekje se je ptič prebudil in zapel v tišino. Fantič je vtonil v tihi smeh levkoj. mMmmma^^naa^^mama^^^a 332 DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. Prevel in razložil j. D. Tretji del: RAJ. IX. spev. Smo — kakor v VIII. spevu — na tretjem planetu, na Veneri: tu gleda Dante tiste blažene duhove, ki so se v življenju odlikovali z ljubeznijo. V VIII. spevu je našemu pesniku govoril Karel Martel, sin Karla II. Anžovinca. Proti koncu pogovora mu je bil Dante izrazil dvom, zakaj so sinovi istega očeta tako različnih značajev. Karel Martel mu je ta dvom razgnal. (V. t.) Razodel pa je pesniku tudi prihodnjo usodo svoje rodbine; o tej usodi bi pesnik zdaj rad govoril hčerki Karla Martela, lepi Klemenci (roj. okrog leta 1290., je bila soproga francoskega kralja Ludovika X. in je živela vsaj do leta 1328.), toda duh — njen oče — mu je o tem govoriti prepovedal. Samo namigava na kazen tistih, ki bodo odrivali rod Karla Martela. (Predvsem je merilo to na kralja Roberta, mlajšega brala Martelovega.) (Vv. 2—6.) V dveh naslednjih tercinah (vv. 7 — 12) pesnik najprej pove, kako se je duša Karel fylarielova takoj spet obrnila k uživanju blaženosti; potem pa sledi vzklik, namenjen človeški zaslepljenosti, ki je v nevarnosti, da za vedno izgubi Boga. V tercinah (vv. 13—18) izvemo, da se je takoj nato pesniku približala neka druga luč (un altro di guegli splendori) in močno pred njim zazarela, znamenje, da mu želi storiti kakšno uslugo; pesnik molče vpraša Beafrico, če sme govoriti; ko dobi tiho pritrdilo, prične razgovor (vv. 19, 20, 21) s tem, da prosi blaženega duha, naj mu (pesniku) kar takoj uteši željo, ki jo pač čita — saj blaženi v Bogu vse vidijol — v njegovem (t. j. pesnikovem) srcu. In zdaj se ta duh razodene: najprej govori o svojem rojstnem kraju — v Zgornji Italiji, tam pod gorami pri izviru Brente in Piave, na holmcu, zvanem »Romano« —, potem o bratu, nasilnem Ezzelinu — videli smo ga v Peklu, v krvavi reki nasilnikov, sp. XII., 110 — in šele nazadnje pove svoje ime: Cunizza. Pove, zakaj je na Veneri prejela svoj sedež; pa tudi, da je povsem srečna, čeprav je na enem izmed nižjih planetov. Vv. 25—36. (Cunizza, ena izmed šestih Ezzelinovih sestra, roj. okoli leta 1198., je umrla okrog leta 1279. Tudi v njenih žilah se je pretakala divja kri, kakor v bratovih. Bila je trikrat omožena; imela je — če smemo verjeti starim komentatorjem — tudi več ljubimskih pustolovstev. Zakaj jo je Dante postavil v Raj, je razlagavcem zagonetno. Neka stara razlaga trdi, da je bila Cunizza v poznejšem življenju podobna Mariji Magdaleni, spokornici. Bassermann, Dantes Spuren in Italien, str. 391 nsl., meni, da je Dante kot deček videl to ženo v Firenci — in res, novejše arhivalne najdbe so dokazale, da je leta 1265. v hiši plemiča Cavalcante Cavalcanti Cunizza podarila svobodo sužnji služinčadi svojih umrlih bratov, in da je leta 1279. naredila svojo oporoko; Dante je imel v hiši Cavalcanti svojega najljubšega prijatelja Guido C; verjetno je torej, da je bil kot deček ondi starico videl in da je bila napravila nanj izreden vtis ljubeznivosti, ljudomilosti.) V verzih 37—63 opozarja Cunizza Danteja na nekega svojega«soseda: pravi o njem, da je dragocen biser (čara gioia) tretjega nebesa, slaven, da bo slovel še 500 let. (Ob tej priliki pa udrihne Cunizza po svojih ožjih rojakih tam v Beneški ravnini, ki jim ni nič za posmrtno slavo in ki žive v vednih prepirih med seboj; ampak kazen jih bo doletela: Padua bo za svojo nepokorščino napram cesarskemu namestniku Cangrande della Scala doživela krvav poraz v Blatih, »alla palude«, pri Vicenci — se je zgodilo 333 leta. 1312. — Rihard iz rodbine Camesio, gospod v Trevisu, — kjer se gorska rečica Sile izliva v reko Cagnan, bo od zarotnikov, čigar žene je onečastil, umorjen (1312); mestece Feltro se bo pokorilo za greh svojega škofa: ta je dal, da bi se izkazal gvel-fovcem zvestega strankarja, 30 ferarskih pribežnikov, pri njem zavetja iščočih, za-sledovavcem, ki so jih v Ferrari obglavili (1314). Takega lopova še ni videla Malta, t. j. ječa za duhovnike ob jezeru Bolsenskem. Vse te pravične kazni gleda Cunizza v angelih, vladarjih tretjega neba, ki so Troni; zato je njeno govorjenje pravo in pravično. Vv. 61—63. -\ Z v. 63. umolkne Cunizza in se vrne v kolo blaženih duhov; zdaj se pa oglasi tisti duh, ki je bila Cunizza v vv. 27 nsl. o njem govorila in ga »biser« nazvala, ne da bi bila povedala njegovo ime. Tudi ta .svil — in v svitu je bila duša — je najprej močneje vzžarel, v dokaz, da je vzradoščen ob srečanju z Dantejem. Dante ga nagovori, češ, zakaj kar sam od sebe ne začne (duh) govoriti, ko vendar vidi Danteju v dušo, hrepenečo po tem, da bi spoznala, kdo je v svitu. Nato duh prične. Pa kako? Ker je bil v življenju trubadur — kakor bomo kmalu culi —, prične v pesniškem slogu najprej — mi bi rekli: v velikih ovinkih — opisovati svoje rojstno mesto, in sicer takole: Za Oceanom (Atlantskim) je največje morje Sredozemsko — ne pozabimo, da smo v 14. stoletju! —; tako daleč se od Gibraltarja proti vzhodu razprostira, da solnce, ki vzhaja ob Gangesu, stoji opoldne baš na vzhodni obali tega morja — torej nad obalo Male Azije — in zahaja na zapadni strani, nad Gibraltarjem; obali Sredozemskega morja sta si sovražni: na jugu, v Afriki, so muslimani! Na severni obali je mesto Marsilja — bi pričakovali, da bo rekel; pa ne, ampak še dalje opisuje: tam med rekama Ebrom in Magro (v bližini Carrare!), v isti zračni črti kakor mohamedansko mesto Bušeja — je bilo moje rojstno mesto; v vojni med Cezarjem in Pompejem je stalo na strani Pompejevi. Zdaj šele izvemo, kako se duh zove: Folco iz Marsilje! In koj pristavi: planet Venera mi je bil vžgal svoj žig v življenju: kakor je gorela Didona za Eneja, Filida za Demofonta, Herkul za rolanjico Iolo, tako sem jaz gorel — kot trubadur — za svojo plemenito gospo. Pa na preteklo življenje ne mislimo; le Modrost božjo občudujemo, ki nas je prečudno vodila in ki vlada ves svet. (Folco je bil postal iz trubadurja menih, opat, končno škof in velik borec zoper Albingenze.) Še z eno dušo seznani Folco Danteja, preden gre (Dante) dalje: v v. 112. nsl. namreč pravi, da se poleg njega (Folca) sveti tista svetopisemska Rahaba — mulier meretrix Josue II, 1 — ki je bila gostoljubno sprejela ogleduhe, od Jozvefa poslane, in s tem pripomogla, da je Jozve izvršil prvi slavni čin v sveti deželi, zavzetje Jerihe; v plačilo za to delo — pripoveduje Folco — je bila duša Rahabe takoj po smrti prišla na zvezdo Venero, ob Krisiovem vnebohodu pa je prva šla v pravo nebo, v empirej (Jozve si je pridobil zmago z molitvijo, s povzdigovanjem svojih rok proti nebu; glej Eccles. XLVI 2.) Nepričakovan je konec tega speva — vv. 127—142. Govoreč o Rahabi in slavnem zavzetju Svete dežele po Izraelcih, se Folco (Dante) z bridkostjo spomni, da rimski papež premalo stori za svete kraje. (Leta 1291. je bila trdnjava Acre, zadnja postojanka kristjanov, padla Turkom v roke.) In v čem tiči vzrok, da se Rim ne zmeni za Sveto deželo? V pohlepu po denarju, po zlatnikih. In katero mesto je prvo začelo kovati zlatnike? Firence. To mesto — sezidano baje od boga Marta, ki je bil — po Danteju — bes, je prvo kovalo zlate goldinarje ali forinte, ki so imeli cvetko (fiore) na eni strani. Iz pohlepa po denarju se zanemarja — kliče Folco (Dante) — študij svetega pisma in cerkvenih učenikov; pač pa cvete študij dekretalov, t. j. cerkvenega prava. V zadnji tercini — vv. 139 nsl. — napoveduje Dante, da bo kmalu konec tega strašnega stanja Cerkve; po mnenju nekaterih misli s tem smrt papeža Bonifacija VIII. (t 1303), po mnenju Večine pa izraža Dante trdno nado, da kmalu pride reforma Cerkve in sveta sploh. 334 V v. 118 čitamo, da zemeljska senca sega ravno še do Venere. Alegorično je to: na nižjih treh planetih: Luni, Merkurju, Veneri so tisti blaženi duhovi, ki so — dasi popolnoma srečni — vendar neko pomanjkljivost s seboj prinesli z zemlje: na Luni duhovi niso obljub bili docela izpolnili, na Merkurju: slavohlepnost jim je nekoliko kalila ljubezen božjo; na Veneri: dotiče se jih še nekoliko senca nekdanjih strasti. Ko dvom razgnal mi Karel je, tvoj oče, Klemenca lepa, in spleike mi predočil nasproti svoji rodbini v bodoče, 4 mi: »Molči! Čas zori naj!« je naročil; zato molčim; le to: Solz pekočina ga čaka, kdor vam škodo bo povzročil! 7 V tem duša, svita onega sredina, spet k Bogu zrla je, k svetlob studenci, k Dobrini, ki je vseh dobrin dobrina. — 10 Gorje, brezbožneži vam, zaslepljenci: proč od Boga src pot se vam vijuga in v prazno temo zro vam vaši senci! — 13 Pa glej! približa v tem se luč mi druga; vsa zažari! S tem znak — sem znal — donaša, da v umu napram meni ji je usluga. 16 Zrl v Beairico sem ko tak, ki vpraša, li govoriti sme? Očesi zali odvet — kot prej — sta dali, da soglaša. 19 »Duh blaženi« — dem — »uteši mi kar kmali željo, prepričaj srce hrepeneče, da v tebi moja misel se zrcali.« 22 In luč, dotlej neznana mi, mi reče ven iz globi, kjer prej je pela v zbori, ko tak, ki dela dobro rad, sledeče: 25 »»V Italiji, deželi grešni, gori se od mostu Rialta plan razteza do gor, kjer Brente, Piave so izvori; 28 holmec je tam — visoko res ne sega —: tam baklja se pred leti je užgala, ki kraju je zadala dosti zlega. 31 Iz enega sva debla; jaz sem zvala Cunizza se; tu sedež sem prejela, ker zvezda me je ta obvladovala. 34 Usode svoje sem povsem vesela; seve, da nizki sedež me ne peče, io vaša bo druhal težko umela. 37 Tu tik biser tega neba leskeče: še zdaj slovi ime mu v očeinjavi, in pet stoletij preje pač preteče, 40 preden da pride konec njega slavi. Glej: mož odličen bodi, pa življenje za prvim drugo za seboj ostavi. 43 Seve, ni tako sodrge mišljenje, ki jo Tilmeni — Adiža v sredi imata: vkljub batinam — kar nič mišljenja menjel 46 No, brž bo Padova — tam, kjer so Blata — vodo pordila, ki Vicenco moči, ker njen ne upogne rod doižnosiim vrata. 49 In kjer v Cagnan se Sile-voda toči, gospod — ošabna glava — je ustoličen; pa plete že se mreža mu čez oči. 52 In Feltre-grad bo jokal, da krivičen pastir mu pase čedo: v Mallo-ječo ni še prišel duhovski lopov sličen. 55 Ne spravil — menim — v brento bi največo krvi Ferarcev; in preje bi se utrudil, kdor tehtal bi po unči kri to rdečo, * 58 ki v dar jo far prijazni bo ponudil kot zvest pristaš; pa s te vrste pokloni ne bo nravem se kraja nič odljudil. 61 Zrcala so nad nami — vaši »Troni« — Boga-Sodnika odseva njih sijanje; da govorim zdaj prav, kažo mi oni.«« 64 Umolkne; dala s tem mi je na znanje, da v druge njen pozoren um reči je: utonila spet v družic je kolovanje. 67 Radost prišla mi druga pred oči je — (čul bil sem, da je biser tu sijoči!) kot fin rubin, ki solnce skozenj sije. 70 Duh v raju — vzradoščen — vziskri se v moči še večii; jaz — na zemlji — se nasmejem; v peklu: čim iožniši, bolj sličen noči. 73 »Bog vidi vse, ii v Bogu« — jaz zdaj dejem, »duh blaženi, da v najbolj skritem koti želje pred tabo skriti ne uspejem: 76 zakaj tvoj glas, ki čaraš z njim nebo ti, prepevajoč s pobožnimi plameni, ki halja so šesiere jim peroti — 79 zakaj ne usirežeš želji mi iskreni? Ne bi jaz čakal tvojega opomina, če tak bi v dušo zrl ti, kot ii meni.« 82 »»Največja širi morska se kotlina«« — pričel je, »»če molčim o Oceani, ki vso zemljo obdaja mu dolina, 85 prot vzhodu, med sovražnimi brežani, tak daleč, da nad vzhodom solnce pali opoldne, vtone na zapadni strani. 88 Na tega sem morja rojen obali, med Ebrom in pa Magro, ki je meja Toskani in Genovi na črti mali. 91 Vzhod isti ter zaton ima Bušeja kot mesto moje, ki nekoč v pristani je bila boj krvav njega galeja. 94 Folco — me zval je ljud, ki bili znani mu verzi moji so; temu planeti dajem, kar dal mi on je bil — žig vžgani. 97 Hči Belova ni mogla bolj plamteti (Kreuze žalosteč, Siheja mane —), kot jaz, preden mi las je jel siveii; 100 ni peklo bolj Rodopke, goljufane od Demofonta; Herkla, ki v bridkosti zbog Iole je skrival srčne rane. 103 A kes je tu neznan; vsi smo v radosti, ne radi krivd — spomin nam jih ne vriva — no zbog nam skazane Moči, Modrosti. 106 Umetnost se nam božja tu odkriva in vspeh njen divni, in božja se dobrota, vsled klere višji svet na nižji vpliva. 109 A da zgodi želja se ti polnota, želja, na tem rojenih ti planeti, še dalje moram vodit tvoja pota. 112 Rad vedel bi, kdo v tem se sviiu sveti, ki poleg mene tu tako iskri se kot solnčni trak, v čisto vodo ujeti? 115 Znaj: v svitu Rahaba mirno mudi se, v ta krog, v to naše kolo je prišteta, od nje dobiva najmočnejše vtise 118 ta zvezda, s sence zemeljske zadeta konico; in ko Krist slavil svoj dan je, pred drugimi v nebo bila je vzeta. 121 Imela po pravici tu svoj stan je po smrti koj, v zmage spomin in hvalo, ki jo dobila leva in desna dlan je; 124 ker njeno gostoljubje pomagalo je Jozvi k prvi slavi v zemlji sveti, ki papež misli nanjo zdaj tak malo. 127 Tam tvoje mesto — bil mu bes je kleti graditelj, prvi Stvarniku odmeinik, zavisinik prvi, vzrok solzi nešteti — 130 prokletih cveik, ki usivarja jih, je cveinik: da blodi ovca in jagnje, kriv ta cvet je, da ovc pastir postal je volk - požrešnik. 133 Sameva evangelj, Cerkve očetje; študirajo samo se dekretali; ogulilo jim robe je to početje. 136 V ta cvet strmijo papež, kardinali, ne v Nazaret, pred sveto kjer nevesto sta Gabrielu krili vzlepeiali. 139 No, Vaiikan, vse sveto rimsko mesto, kjer hrabra vojska v tihih spi grobovih, ki Petru je bila sledila zvesto, 142 ne bode dolgo v prešuštva okovih.«« Plavač (krmarju): Za hip me pusti ž njim... za hip samo! Krmar (odhaja): Potem se s tabo o nadaljnjem zmenim. Plavač (sam ob truplu): Kje je tvojih misli rdeči pajčolan! Tvoje sikajoče besede so se stisnile za belih zob ograjo ledeno. Bliske iz tvojih oči je pokrilo molčanje stekleno... Ha, in vendar si zmagal, črni kapitan! (Se skloni.) Daj, da utrgam rožo iz tvojih ran in jo poljubim, kri svoje krvi, kot kelih povzdignem svojo dlan, da strup škrlatni izpuhti... Ha, in vendar si zmagal, črni kapitan! O, kolikrat sva se srečala v megli sanj in drug pred drugim sva vztrepetala... Na daljnih potih sva se zasledovala, viharjem je duša tvoja kot silen jambor kljubovala, a ubogi plavač te je zrušil kakor orkan... Ha, in vendar si zmagal, črni kapitan! Zemlja besni v požarih krvi in strasti, na vejah dišijo cvetovi — človeška telesa, na gorah lobanj samotno spi razvalina mesečnih snovanj in na še redka drevesa so sedli vrani in sove, ki suho vrišče in ihte čez zapuščeno plan. Ah, ti si vse vedel v naprej, da bo tako, in si že davno mi podajal svojo roko. Otel si me, na ladjo si k sebi me vzel in k svojim bratom si me prištel. A vendar sem se te vse življenje bal, bičal si me ko suženjsko žival, kakor pohotnež si mojo dušo zalezoval. Kdo si bil? Kdo? Tako prazno je moje telo! In tvoje je tako težko, kot da je zaprlo vase pol moje duše! Kdo si bil, kdo? (Hipoma se kabina razsvetli. Prikaže se starec v nadzemskem sijaju.) Plavač (razprostre roke): Oče! Oče! (Starec pokaže na kapitanovo truplo in zre nepremično v p 1 a v a č a.) Plavač: Povratka zame zdaj ni več nazaj, v plamenih zemlja se vničuje ... Starec: V plamenih, ki si jih zanetil tudi ti, ker si jo pustil davno že, oholež, željan lepot drugod, ker nisi hotel s ponižnim delom varovati mir in red . .. In če si padel v roke temu kralju (pokaže na truplo) teme in razdejanja, se je izpolnila samo usoda, kot si jo priklical... Trpljenje, ki si ga si sam izzval, je bilo zate strašno očiščevanje; dovolj je kazni, tvoja bol je zdaj oprala tvoj greh napuha — izgubljeni sin, da si zaklical spet po bivšem domu, voljan pobratiti se s slehernim, z najbednejšim po umu in telesu... Plavač: Ah, doma ni več, zdaj je le grobišče... in preostali iščejo pomoči tu ... Starec: Kot ti nekoč, a tudi oni bodo ob svoji uri zapustili ladjo in... Plavač: — in ... povej mi, kje je še rešitev, povej mi, sveti mož, vodnik moj tajni, kje, kaka je obal, kjer jaz pristanem?! (Starec izgineva kot megla. Plavač se vrže za njim, da bi ga obdržal, toda zagrabi samo v praznino.) Plavač (sam, divje krikne): Pošto j, postoj, o, kdo si?! Le prikazen? — Ne, ne! — Ti moj najskritejši — obraz! — Ah, za teboj, ah, za teboj! (Zbeži skozi vrata, skoči čez ograjo pri krovu v morje.) (Pribite mornarji. Ko začujejo pluskot valov, sklonjeni čez ograjo vzkliknejo vsi prestrašeni.) Mornarji: Plavač! Plavač! Krmar (prihiti): Rešite ga, rešite ga! Mornar (čez nekaj trenutkov): Prepozno! DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XI. Z X. spevom smo — kakor rečeno — vstopili v sfero Solncainsev njej nahajamo v XI., XII. in XIII. spevu. — Pesnik, obdan od zbora blaženih duhov, s pomilovanjem pogleda na zemljo, obžalujoč ljudi, ki se bavijo in ubijajo z vsem, samo ne s tistim, kar je večno. (V. 1—12.) Ko je zbor zveličanih duhov en hipec plesal in pel, se zopet ustavi in luč, ki je v njej sv. Tomaž, govori — močneje zažarevsi — dalje Danteju: »V Bogu vidim vse, vidim tudi tvoje misli. Dva dvoma te 50 vznemirjata. Prvi je ta, da nisi razumel mojih besed, ki sem jih govoril o redu dominikancev in rekel: ,Kjer paše se obilnost razprostira za tistega, ki ne zaide s sledi'. (X. 95. 96.) Drugi pa, da ti ne gre v glavo, kako sem mogel trditi o modrem Salomonu, da ,mož modrosti veče ni vstal še'. (X. 113. 114.) Poslušaj torej! V pomoč sveti Cerkvi je poslala Previdnost božja dva prvaka, sv. Frančiška in sv. Dominika, ki sta v obeh smereh, v bogoslovni vedi in pa v krščanski mistiki, kazala sodobnikom pravo pot; eden je bil seraf po svoji ljubezni do Bega, drugi kerub po svojem globokem spoznanju božjih resnic. Govoril ti bom o enem, o Frančišku; kar hvalnega povem o enem, velja o obeh. (Vv. 28—42. Tu treba opozoriti na dejstvo, da življenje sv. Frančiška pripoveduje dominikanec sv. Tomaž, frančiškan sv. Bonaventura pa bo v XII. spevu življenje sv. Dominika; s tem je morda Dante hotel naznačiti posebno prijateljstvo, ki od nekdaj vlada med tema redoma.) — V vv. 43—117 čujemo v prekrasnih tercinah življenje sv. Frančiška. Najprej Dante točno popiše lego mesteca Asisi, kjer je sv. Frančišek 1. 1182 zagledal luč sveta: Tam v Umbriji tečeta od vzhodne strani v Tibero. dve vodi, od severovzhoda voda Chiasso (ob ktere izviru je živel sv. Ubald) in od jugovzhoda voda Tupino; med njima se dviga gora Monte Subasio, ki — na vrhu še do pozne pomladi s snegom pokrita — gleda proti zapadu v mesto Perugio (onkraj Tibere); Monte Subasio se proti zapadu znižuje v rodovitno planoto, na kteri stoji Asisi, dočim sta na vzhodu te gore mesteci Gualdo in Nocera, podjarmljeni od Perudže. Asisi se je za Danteja zvalo Ascesi (t. j. sem se vzpel); a bolj po pravici bi se moralo zvati Oriente, ker je tu kvišku planilo solnce, sv. Frančišek. Bil je sin trgovca Pietra Ber-nardone; sredi najlepše mladosti, veselega značaja, podjeten, hraber je sv. Frančišek svetu nenadoma obrnil hrbet in se zaročil — dasi od očeta zato razdedinjen in zavržen — »z najbogatejšo in najlepšo vseh žen, z Ubožnostjo.« Ubož-nost je bila — pravi Dante — po smrti Kristusovi ovdovela, zaničevana, vkljub temu, da je bila dosti poguma pokazala v osebi tistega ribiča, ki je v bližini Brundisia mirno spal, ko je mimo grmela vojska Pompeja in Cezarja, in vkljub temu, da je bila celo pogumniša od Marije. L. 1209 je oblekel haljo in se prepasal z vrvjo. Sedem tovarišev se mu je pridružilo, ki so bili jedro veličastnemu redu, med njimi Bernard, Silvester, Egidij. — Frančišek je hrepenel po mučeniškem vencu. L. 1219 se je odpeljal v Egipet, da bi sultanu pridigal krščansko vero. — L. 1224 se je umaknil na goro Alverna (med Arno in Tibero), kjer je prejel rane Kristusove (stigmatizacijo). Dve leti jih je skrivaj nosil na svojem telesu. Tercina 115—117 nam kratko popiše smrt Fran-čiškovo: na tleh je hotel umreti; in tako je iz naročja TJbožnosti odhitela njegova duša v višave, truplo pa je imelo smrtni oder — kakor rečeno — na tleh. Do tu življenje Frančiškovo. V tercinah 118—139 dostavlja sv. Tomaž tole: Ker je bil sv. Frančišek tako velik pred Bogom, sledi, da mu je bil enak tudi sv. Dominik, ker sta oba bila poklicana, držati čoln Petrov v pravi smeri. (118—120.) O da bi le vsi dominikanci hodili po stopinjah Dominikovih: njih življenja barka bi bila polna dobrih del. Toda v novejšem času se njegovi redovni bratje oddaljujejo od »dobre paše«, t. j. od redovnih pravil; posledica je, da so prazni dobrih del. Le malo jih je še zvestih. (124—132.) V zadnjih dveh tercinah kliče sv. Tomaž pesniku: S tem sem ti pač razložil prvi dvom in ti pokazal, da je sv. Dominik deblo, a njegovi nasledniki so suhe veje; zdaj razumeš, zakaj sem rekel: da imajo ovce dobro pašo le tam, kjer izpolnjujejo pravila reda. O skrb brezumna ljudskega rodu ti, kak tvoji silogizmi so krnjavi, ki tlačijo ti k tlom duha peruti! 4 T a s pravom se, ta z medicino bavi, temuje čast v duhovskem stanu mari, ta s silo al s sofizmi druge gnjavi; 7 t a ropa, s trgovino t a slepari, t a zakopan v vživanje je polteno, in t a v brezdelici vse dni lenari. 10 Na teh reči navezan jaz nobeno, v nebesih bil sem, v družbi Beatrice, sprejet tak slavno v solnca luč ognjeno. 13 Ko mesto spet zavzele te kresnice so prejšnje, je obstala družba cela, mirno, kot na oltarju voščenice. 16 In ista govoriti mi začela je luč kot prej, in da se mi usmeva, sem znal, ker je močneje zažarela. 19 »»Kot v Večni Luči moja luč odseva, tak v žarku Njenem, ki v oko mi sije, se dvomov tvojih vzrok mi razodeva. 22 Tole želiš: naj zastor se razkrije, ki mojih ti besed pomen zastira, rečenih prej, razkrije in razvije: 25 ,kjer paše se obilnost razprostira' in pa ,da vstal še večji ni'. Ta rečenica obojna naj se dobro distingvira! 28 Previdnost, vsega sveta vladarica, v modrosti svoji (ne prodre v dno njeno — omagala bi prej — naša zrenica!) 31 poslala Cerkvi je, da bi iskreno za njim, ki jo zasnubil bil nevesto z mogočnim glasom in s krvi je ceno, 34 hodila varno bolj in bolj mu zvesto, prvaka dva, ki Cerkvi sta živela, kažoč v obojno smer ji pot in cesto. 37 Ljubezen v enem serafska plamtela, _ modrost je s čela drugemu sijala 51 in s kerubov svetlobo mu žarela. 40 O enem dejem; enega pohvala obeh je: cilja enega dosega obema pred očmi je vse dni stala. 43 Tam med Tupinom in vodo, ki z brega — Ubaldu ljubega, svetniku — dere, visoka gora v plodno plan se iztega, 46 ki z žarki žge Perugio al z mrazom pere pri Porta sol; ječi na vzhodni strani pod jarmom ljudstvo Gualda in Nocere. 49 In tam, kjer strmi bok se lomi v plani, je svetu solnce vzšlo kot t o žareče, ki nam iz Gange vzhaja ob uri rani. 52 Zato, kdor hvali mesto tam stoječe, ne reci ,Asisi': rekel bi premalo, no reci Iztok, ker tak to prav se reče. 55 In ni na nebu še visoko stalo, pa že tolažbo je kreposti svoje velike revni zemlji pokazalo. 58 Mladenič je imel z očetom boje zbog žene. (Te — kot smrti — nihče noče pustit v veselja dom skoz vrat podboje.) 61 Bili sta priči škof njegov in oče — et coram patre — ko ji vez obljubi; potem vsak dan jo ljubil bolj je vroče. 64 Po prvega moža bila je izgubi let tisoč sto in več vsa osamela, prezrta, — dokler ta je ne zasnubi. 67 Pomoglo ji ni nič, da ni vzdrhtela, ko grožnja Cezarja, strah vsega sveta, je v ribičevo kočo zagrmela; 70 pomoglo ji ni nič, da brez trepeta je šla, dočim celo Marija stala je spod, na križ, bit s Kristusom razpeta. 73 Da uganka se ne bo nadaljevala: Frančišek in Ubožnost je dvojica, ki tak sta v tej ljubezni se zvezala. 76 In sloga njiju, njiju vedra lica, ljubezen divna, zroč oko v oko si, so mnogim bile vzrok v svetost poklica: 79 najprej Bernard častitljivi se zbosi in teče bos za klicem, in ko teče, očita prepočasnost še hudo si. 82 O skriti vi zakladi prave sreče! Egid nato, Silvester se sezuje: tako neveste čar jih nase vleče. 85 In otec ter učitelj zdaj potuje z ženo svojo, v spremstvu družine one, ki že ponižna vrv jo opasuje. 88 Da oče mu je Pietro Bernardone, on sam berač, zasmehovan tak grdo, ni mar mu, v malodušnosti ne klone. 91 Kot kralj ponosen tam namero trdo odkrije Inocencu; prvo reda od njega prejme svojega potrdo. 94 Ko bratov je^ narastla ubožna čreda in šla za njim, čigar divno življenje bi bolje pela angelska beseda, 97 je drugič venčal, v novo potrjenje, od Večnega Duha navdan, Honorij tega, očaka sveto hrepenenje. 100 In ko, mučenstva žejen, je na dvori pred svetlim sultanom govoril smelo o Kristu in njega učencev zbori, 103 pa za spreobrnjenje žal! nezrelo je ljudstvo našel, vrne se prot domu, polje gojit, ki bolje je zorelo. 106 Na trdih skal med Arnom tam prelomu in Tibero, pečat mu Krist vpečati poslednji, skrivan leti dve, v telo mu. 109 Ko On, ki to mu čast je dal, pozvati ga k Sebi gori sklene po plačilo, zasluženo s ponižnostjo med brati, 112 tem — pravnim dedičem — da naročilo Frančišek, naj ljubezen jim nikoli ne neha za ženo, nad vse mu milo. 115 Iz njenih rok se duša, svetla toli, v kraljestva dvigne večnega višave, a truplo si tak smrtni oder voli. — 118 Iz tega sklepaj, v kolikšni veljavi je drug njegov, vrednim spoznan, da vlada Petrov čolnič, sred morja, v smeri pravi. 121 To naš je bil očak; in kdor se ubada in gre za njim, vršeč, kar on razglaša, ta dobro pač blago v svoj čoln naklada. 124 No, njega čredi zdaj novejša paša diši, tako da nujno v laze razne redovna se gubi družina naša. 127 Čim dalj pa ovce gube se blodnolazne in dalj ko jih zavaja nova klaja, bolj vračajo se v stajo mleka prazne. 130 Res, še drže pastirja se čuvaja, al malo jih je: za kapuc nabavo sukno, naj malo ga je, — preostaja. 133 Če moje govorjenje ni hripavo, če tvoje poslušanje je pazljivo, če, kar sem djal, premisliš s pomno glavo, 136 sem rešil dvoma del zadovoljivo: glej deblo, njega suhe veje gledi, pa najdeš mojo grajo razumljivo: 139 dovolj je paše, če ne zajdeš s sledi.« 52 --". Za prvimi sto koraki molka mi je povedala vse, kot da sem njen brat. M bil njen brat v ječi, njen fant je bil. Sredi plesa so se vstopili in so zapeli pesem in niso hoteli beračiti zanjo. Pristopil je golobrad orožnik, kdo je dovolil pesem, ko je bil samo ples dovoljen; tako je zapisano na papirju. Dvignil se je eden izmed njih in dejal: »Kar je naše, je naše na vekomaj; po čemu je treba dovoljenja za pesem, če ni potreba dovoljenja za življenje?« Nato so ga vklenili po postavi, ki ni ne božja ne človeška in so jo sami naredili. V ječi je. Še z njo je komaj spregovoril. Pel pa je pesem še v ječi. Ko sem v noči razmišljal o tem, sem se spomnil na postajo velikega mesta in na ženico, ki je zavita v ogromno ruto begala po peronu: »Kateri vlak pelje v naše kraje?« Nihče je ni razumel. »Kam greste, mamica?« Tako me je pogledala, da me še danes boža njen pogled, oklenila se me je, kot da sva že stara znanca, v hipu sva bila prijatelja in dejala mi je: »Moj sin!« Nikdar nikoli nisem slišal te besede s tako ljubeznijo izgovorjene. In ko sva izmed množice vlakov izbrala enega in sem se poslovil, me je objela: »Samo, da sem našla svojega človeka . . .« Hotela je reči: našo besedo. Objela je njo, ne mene; če bi je ne bilo sram, bi jo bila tudi poljubila. In če še živi moja podoba v njenem srcu, je to podoba naše besede in ne moja podoba, zakaj po imenu me ni vprašala. Spominjam se, da je dejal nekdo, sebe in ljudi naveličan: Blagor njim, ki vprašujejo samo, katere besede si. Ce sta ene besede, sta si brata. Kdo izmed nas bo vprašal po drugem? To je le par žarkov tiste velike luči, ki so jih nekateri zaklenili v srce, ločeni od solnca in jih nosijo kot plamenčke pred seboj, da ne zaidejo. Kakor kresovi ljubezni, edino bogastvo, čudodelna vez, ki spaja vse, kakor.se spajajo drevesa v koreninah. Po čudovitih ovinkih in neraz-vozljanem načinu doteka nova svetloba v plamenčke. Nihče ne zine skrivnosti, vsak jo ve, vsak jo občuti, kot občuti mlada kri pomlad. In zakaj sem povedal to? Komu so izgovorjene te besede? Zaljubljencema, ki si šepetata obljube v naši besedi? Fantu, ki prepeva v ječi, starki, ki bega po ogromnem kolodvoru? Vsem malodušnim, ki sramotijo sebe in ugašajo lasten kres, da bi se greli ob tujem ognju. Kaj boste dali bratom v samoti, ki nosijo boječe plamenčke s seboj, ko ne bo več dotekala luč od tam, kjer je stalo ognjišče? Kam bo šla ljubezen, ko ugasne zadnja strašna in lepa pesem, ki jo poje polnoč čez solkansko polje, kot bi jo pele murve? Nihče več ne bo pel v ječi radi naše besede, ne bo begalo dekle po nočni temi, ko bo šlo z obiska . . . V lajež psov, v šumenje Soče, v strašno opustošenje srca in duha bomo hodili, ko bo pošlo olje, ki je dotekalo iz vas, ki niste poznali bridke ljubezni s prebodenim srcem in s trnjem ovenčane glave. Če bi jo poznali, bi niti za hipec ne vad-ljali zanjo pod našim križem ... Mi pa varujmo lučce, naj gorijo tudi tedaj, ko solnca ne bo več . . . DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XII. V enajstem spevu je dominikanec sv. Tomaž Akvinski proslavljal ustanovitelja frančiškanskega reda, sv. Frančiška Asiškega (in na koncu grajal nered v redu dominikancev); ko svoj govor konča (govornik proti koncu povzdigne svoj glas!), prične zbor dvanajstero svetnikov (kterih eden je tudi sv. Tomaž) zopet rajati; pesnik njih sveto kclo primerja z vrtečim se mlinskim kamenom (la santa mola); a v tistem hipu prvega obda in oklene drug venec svetnikov, kakor časih eno notranjo mavrico obda in oklene druga, zunanja, in pesnik čuje iz obeh krogov petje, za toliko 80 divnejše od zemskega, za kolikor je naravnost sijoča luc solnca močnejša od odbijane. Zunanja (druga) mavrica je kakor jeka prve. (Nimfa Jeka, grška Echo, je tako venela vsled ljubezni za Narcisom, da je ostal od nje samo glas.) Vv. 1—21. Ko utihne petje in ples obeh vencev, izpregovori neka luč iz drugega, novodošlega venca, frančiškan sv. Bonaventura, slavni redovni general in pozneje kardinal (1221—1274), da proslavi sv. Dominika, ustanovitelja dominikanskega reda. Dante se takoj obrne proti govorniku, kakor se igla v busoli vedno obrne proti severu. Vv. 22—30. Preden prične pripovedovati življenje Dominikovo, razloži nagib, zakaj hoče govoriti: nagib je medsebojna ljubezen nebeščanov, in tako je sv. Tomaž iz te ljubezni opeval sv. Frančiška, iz istega nagiba hoče sv. Bonaventura peti o sv. Dominiku; ker sta sv. Frančišek in sv. Dominik družno delala za sv. Cerkev, se morata tudi družno proslavljati. Vv. 31—45. Verzi 46—105 proslavljajo življenje sv. Dominika. Rodil se je (1. 1170) v Španiji, odkoder duje zefir (v. 46), v mestu Kalarogi v Kastiliji, ktere grb je imel grad (Kastel) z levom nad gradom in pod njim. Materi se je pred porodom sanjalo, da je rodila bakljo, ki bo zanetila požar po vsem svetu. (Vv. 58—60.) Botra pa je pri krstu videla, da na čelu deteta sije zvezda. (V. 61 nsl.) V življenju se je sv. Dominik boril za seme, iz katerega je vzklilo onih štiriindvajset bili, svetnikov, t. j. boril se je za krščansko vero. Proti krivovercem (Albižanom) je planil kakor hudournik, ki plane s hriba. (97—102.) Ko je L 1221 sv. Dominik umrl, so delovali njegovi »dediči«, dominikanci, že v šestdesetih samostanih; deset let pozneje je bila njegovemu redu poverjena inkvizicija. (103—105.) Nato primerja sv. Bonaventura oba ta redova s kolesoma bojnega voza, v katerem se bori Cerkev, ter z obžalovanjem izjavlja, da frančiškanski red ne hodi več po kolesnici, ktero je zaoral sv. Frančišek. Vv. 112, 113. (Obenem rabi primero o vinu in sodu: Prej je bil naš red kakor dobrodišeč vinski kamen, t. j. vladalo je bratstvo in edinstvo; zdaj je pa v sodu plesen, t. j. v redu je nesloga in needinost. V. 114!) Kar popolnoma se je spridil naš red; kakor noga je, ki se ji je stopalo nazaj zasukalo. No, sodni dan se bo pokazalo, da je bilo med redovniki ljuljke več ko dobrega zrna, tako da bo tako rekoč prostora zmanjkovalo; takrat bodo obžalovali, zakaj niso bili pšenica. (V. 118 do 120.) V Dantejevem času sta se borili dve struji v frančiškanskem redu druga proti drugi: kon-ventualci (voditelj Matija iz Aquasparte) so bili preohlapni, zoper strogo uboštvo; spirituali (voditelj TJbertino iz Casala) so bili za prvotno strogost reda. Končno našteva sv. Bonaventura še enajst drugo v iz svojega (zunanjega) venca: 1. Iluminat, eden izmed prvih učencev sv. Frančiška in njegov spremijevavec v Egipet; 2. Avguštin, provincijal franč. reda (13. stol.); 3. Hugon (roj. 1097), menih v samostanu sv. Viktorja v Parizu, mistik, bogoslovni pisatelj; 4. Peter Comestor (t. j. Jedec), ki je knjige kar požiral, bil kanclar pariške visoke šole, f 1179; 5. Petrus Hispanus, pozneje papež Ivan XXI. (t 1277), pisatelj dvanajstih knjig Summae 81 logicales; 6. svetopisemski prerok Natan; 7. cari-grajski patriarh sv. Ivan Zlatoust, f 407; 8. Anzelm, nadškof v Canterbury (1034—1109), otec školastične znanosti; 9. Donatus, slavni slovničar, čigar latinska slovnica je tvorila prvo med sedmerimi t. zv. svobodnimi vedami, trivium (3) in auadri-vium (4); 10. Rabanus Maurus, opat v Fuldi, potem nadškof v Mogunciji (766—856); 11. opat Joahim di Fiore (1130—1202), ki je pisal razlago Skrivnega razodetja; učil je, da je Bog Oče vladal v starem zakonu, Bog Sin da bo vladal do 1. 1260, in potem se prične vlada Svetega Duha, t. j. večna Ljubezen, ki bo ves svet preobrazila. In komaj oni blaženi je plamen glas dvignil bil, da slavospev svoj sklene, spet zavrti se sveti mlinski kamen; 4 a preden se popolnoma okrene, obda ga drug ter v ritmu z njim se zlaga in petju, ki za toliko Sirene 7 in Muze naše, pevkinje, premaga v sladkosti grl, za kolikor v premoči je solnčne luči nad odsevom snaga. 10 Kot mavrica ob mavrici se boči skoz dežni oblak, enakih boj, vzporedno (če Juno zove deklo si pred oči); 13 in vznikne iz notranje vnanja redno, kot vznikne iz skalovja nimfa Jeka (ki izhirala je za ljubavjo bedno); 16 in da ne pride — uči še zdaj človeka — odkar je zveza z Noetom storjena, nič več vesoljna plima in oseka: 19 tako iz tistih večnih rož spletena sta venca dva tam naju ovijala, kot notranji, kot vnanji vzporejena. 22 Ko kolo sta v preradosti rajala en čas, pojoč in v zubljih vzplamtevaje in srčno med seboj se pozdravljala, 25 obstala sta, enodušno soglašaj e,_ kot veke to store, po naši volji se hkrati zapiraje in odpiraje. 28 Iz srede neke luči v novem koli pa vstane glas, ki k sebi oči mi krene, kot sever krene k sebi iglo v busoli: 31 »Ljubezen, ki smo svit lepote njene, je proslavila našega prvaka; proslavit vašega, zdaj sili mene; 34 kjer eden je, naj drugi z njim koraka; v življenju sta se družno vojskovala: naj slava zdaj obseva ju enaka. 37 Ko vojska Kristova, ki kaj ga stala je nje oborožitev, mu sledila je leno že, boječa četa, mala, 6 \ 40 je — v skrbi zanjo, ko se je drobila, — Vladar, ki tron vekov ima v posesti, iz milosti, ne, ker je zaslužila, 43 junaka dva poslal svoji nevesti: privedla ljud, ki zgrešil bil sledu je, z besedo, zgledom sta k Boga, zavesti. 46 V deželi, ki zefir z nje sladki duje, da cvetje vse razpihne pomladanje, ki z njim Evropa v vesni se posuje, 49 in kjer ni daleč proč valov bučanje, kjer — trudno od poti prek nebokroga — se solnce v neki dobi vtaplja vanje, 52 stoji presrečno mesto Kalaroga, pod grbom, ki dveh levov je nositelj: podjarmlja eden, drug — ležeč — uboga. 55 Tam vere se krščanske je ljubitelj rodil navdušeni, borivec sveti, mil svojcem, strog sovragom osvetitelj. 58 In komaj jame v materi živeti, mu dušo tak napolni božja sila, da mora se v prorokbi razodeti. 61 In ko zaroka se je izvršila med vero in njim v krsta vodi studeni, kjer raj sta si kot doto podarila, 64 je botra, rekši »da!« v njega imeni, v snu uzrla čudo dela mu in ploda in dedičev; in da bitja bistveni 67 bi znak v imenu bil že, z nebosvoda navdih je dan bil, ga imenovati »Gospodnji«, ker bil ves je last Gospoda. 70 Dominik mu ime je dala mati; vrtnar je bil, ki izbral si ga je Kristus, pomaga da mu vrt obdelovati. 73 Oznanjal je, kar velel mu je Kristus ; ljubezen prvo imel mu je užgati svet prvi, ki ga priporočal Kristus. 76 Večkrat ponoči, ko bi moral spati, je zdel na tleh; prestrašeni dojnici ko da: »Vto sem prišel!« je htel dejati. 79 O oče mu, zvan Feliks po pravici! O mati, zvana iz Pisma po Joani, kar »Bogu mila« se veli v resnici! 82 Ne za ta svet, ki muči zanj z možgani •se ljud, učeč se prava, medicine, ampak iz želje po resnični mani 85 se brž je vzpel do doktorja višine in sklenil, da vinograd bo obhodil, ki usahne, če se viničar ne brine. 88 A Sedeža, ki uboštvu prej rad ugodil resničnemu je, — Stolica ni kriva, le tisti, ki sedi, je z nje zablodil! — 94 no dovoljenja, da prot neresnici borit se sme za seme, čigar bili — njih štiriindvajset — glej, so ti pred lici. 97 V njem volja in učenost sta se družili in tak — poslan od papeža — mi plane — neurnik, čigar vir v visoki spil j i — 100 nad skrite v gošči krivih ver kristjane in' tja z največjo se močjo zažene, kjer najmanj njih upor se mu ugane. 103 V potočke se razlil je razdeljene; vrt z njimi se katoliški namaka, zeli se z njimi hranijo zelene. 106 Če enega kolesa čud je taka voza, ki v njem še Sveta Cerkev brani s premago vragov notranjih, enaka 109 pač mora biti čud na drugi strani kolesa drugega, ki jo proslavil Tomaž je malo prej v besedi izbrani. 112 A kolesnica, ki jo je napravil platišča rob, se je porazgubila; le plesen vinski kamen je ostavil. 115 Družina prej zvesto mu je sledila, a zdaj — peto tam zdaj ima stopalo, kjer prste prej: tak noga je krenila. 118 Kdo slabo je sej al, se bo spoznalo v dan žetve: kokolj tožil bo nečisti, da zanj prostora v kašči je premalo. 121 Sicer priznam, da še dobe se listi, če naše prelistavaš letopise, z nadpisom: »Sem, kot biti moram, isti.« 124 No, z Aquasparte takov ne dobi se niti s Casal: Pravila t a razklada preozko, preveč oni od njih dalji se. 127 Bonaventura iz Bagnoregio-grada sem jaz; preziral skrb sem svetu vdano, živeč visosti svetega urada; 130 Iluminat in Avguštin sta z mano: bila sta, ko noge so se sezule, Bogu prijetna s haljo opasano. 133 Sankt-Viktorski Hugon je poleg tu-le; Peter Comestor in Peter tu žarita, čigar so knjige dvanajstere slule. 136 Proroka Natana, metropolita Krizostoma, Anzelma zreš, Donata, čigar se knjiga v šolah najprej čita. 139 Raban je tu; tik mene zreš nam brata, ki duša mu proroška bila dana, Kalabrijca, Joahima opata. 142 Slavit tak znamenitega dvorjana me brata je Tomaža vzpodbudila beseda ognjena, tak spoštljivo izbrana, 145 in z mano t o je družbo privabila.« 91 ni prosil polovice od beriva in ne dohodkov praznih beneficij, Qr) ne desetin, ki ubožček jih dobiva, oZ Ana: Kadar doštudiraš. Šola naj bo moj delež, tebi in vsem, ki boste šli od doma. Angela: Čemu ti bodo, ko ti ničesar ne manjka. Mirko: Ničesar ne manjka? Še na Dunaj ne morem, ker ni denarja. Ana: Vselej si ga še dobil, rajši preveč, kakor premalo; in tudi sedaj ga boš. Tine: Pa ne več preveč. Mirko: Ti mi ne boš meril kruha, ti, ki si me izpodrinil. Tine: Ga boš pa ti meni. Seveda, ki ga nisi sam zaslužil niti za enkrat v usta ne. Ti meni, ki se že od petnajstega leta peham doma. Kar menjajva. Mirko: Dajva. Tine: Ti mi daj šole, jaz ti dam svoje žulje. Angela: Ne prepirajta se za prazen nič. Mirko: Svoj delež zahtevam. Pa konec besedi. Tine: Jaz tudi svojega; Angela, ti tudi svojega; Tončka tudi svojega, Stanko tudi svojega. Mama in stric naj pa gresta od hiše do hiše. (Kaže,, kako bosta prosila:) Ljudje božji, Tratnikova sva, dajte nama košček kruha, in če smeva v vaših svislih ostati čez noč. (Se izravna in namerja s stisnjenimi pestmi:) Huuu. Angela (se prime za glavo): Marija pomagaj, ali sta obsedena! (Prime Ano za roko.) Mama! Ana: Tri tisoč goldinarjev mi tudi Krčmar več ne posodi. Tine (ironično): In zaradi njega, gospoda, se braniš prodati šarca. Mirko: Zaradi mene ga nisi prodala? Ana: Da, samo zaradi tebe ne. Mirko: Odneham, mami na ljubo. Tine: Jaz pa ne odneham; Krčmar ju na kljub ne. Rajši se pretrgam na Trati; naj bo potem dom čigar hoče; magari Tončke, da bo prepevala po njem. Naš rod bo živel na očetovem domu, ali pa naj izmre. Angela: Tine, nikar se ne zaklinjaj! Tine: Še enkrat pravim (dvigne prste kakor bi prisegal): Na svojem domu, ali pa naj izmre. Ana (se nasloni na mizo): 0 Bog! Zastor hitro pade- DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL }. D. III. del: RAJ. Spev XIII. Smo še na četrtem planetu (po Danteju!), na Solncu. Culi smo v prejšnjem (XII.) spevu prelepo življenje Dominikovo; z žalostjo zvedeli tudi za propadanje reda Frančiškovega; slišali končno imena tistih 12 blaženih duhov, ki tvorijo zunanji venec okrog Danteja: vse to nam je govoril sv. Bonaventura. Z njegovim govorom se je zaključil prejšnji spev. In kaj sledi v XIII.? V prvih desetih tercinah (vv. 1—30) nam skuša poet še enkrat živo predočiti lepoto onih dveh vencev blaženih duhov. V prejšnjem spevu ju je primerjal z obema mavricama, ki ju vidimo po dežju na nebu; zdaj pa nas pozivi je, naj si mislimo štiriindvajset najlepših zvezd neba, lepo razvrščenih v dveh velikih sosrednih (koncentričnih) krogih, da dobimo vsaj senco one divne prikazni. Pa kterih štiriindvajset zvezd naj si mislimo? Sedem zvezd Velikega voza, zadnji dve zvezdi Malega voza, t. j. zadnjo premo (Mali voz so časih imenovali tudi Pitni rog, Rog za pitje, čigar konec bi tvorila zvezda severnica, zadnja prema pa bi tvorila ustje, s katerim se pije), ter še petnajst drugih, kterihkoli, samih najsvetlejših, najlepših. Iz teh zvezd naj si mislimo — veli poet — zložena dva venca, slična tistemu, ki ga vidimo na našem nebu (sestoji iz 9 zvezd) in ki je nastal takrat, ko se je bogu Bakhu zasmilila zapuščena Ariadna, hčerka kralja Mino j a, ki ji je vzel cvetlični venec z glave ter ga zalučal na nebo, kjer je obstal kot »Severna krona«. (Seveda ta primera za toliko zaostaja — pripominja pesnik — za resnico, za kolikor počasna rečica Chiana v Toskani za bliskovitim vrtenjem najvišjega nebesa.) In kaj pojeta ta zbora blaženih? Ne himen — pesmi v čast Bakhu — in ne pajanov v čast Apolonu, ampak pesem v čast sv. Trojici ter Bogu - človeku. Verzi 31—111 so celota zase. Zaradi njih se zdi nekterim ta spev manj uspel in šele od v. 112 pa do konca zopet lep in poetičen. Kaj vsebuje takega, da se zdi dolgočasen? V spevu X., v. 114, je bil sv. Tomaž Akvinski, ki je potem v XI. spevu slikal življenje Frančiška, ubožca božjega, rekel o Salomonu: »mož modrosti večje ni vstal še«; beseda je Danteju kot puščica obtičala v spominu; ni mu šla iz glave; ni si mogel misliti, da ne bi bil Adam in kaj šele Kristus (kot človek) modrejši. Ta dvom ga je mučil skozi spev XI. in XII.; tu, v XIII., mu isti sv. Tomaž svojo trditev pojasni na podlagi znanega izreka: Qui bene distinguit, bene docet, t. j. dobro uči, kdor dobro loči. Iz dolge razprave Tomaževe čujemo, ko da veli Danteju: »Ljubi moj, ti moraš d i s t i n -gvirati! Le kot kralj je doslej Salomon najmodrejši in samo to sem trdil.« Pa preidimo v podrobnosti! V vv- 34—36 sv. Tomaž i ugotavlja, da je Dantejev prvi dvom iz speva X., vv. 95, 96, glede paše na pašniku Dominikovega reda pojasnjen in odpravljen, takorekoč omlačen in v kaščo spravljen; zdaj treba torej pojasniti še drugega glede Salomona. Nato mu pravi: Vidim tvoje logično sklepanje. Vprašuješ se na tihem: Kaj ni Bog, Moč, ki je ustvarila Adama in Krista (kot človeka), vlil tema dvema vse modrosti, kolikor je le prenese človeška narava? Niti v Adamu, še manj v Kristusu, ni bil um otemnjen zaradi izvirnega greha. Ali nista bila torej modrejša od Salomona? Poslušaj dalje, pa boš uvidel, da je moja trditev z resnico v skladu, kakor je vsaka točka na obodu kroga v skladu s središčem. (37—51.) Premisli najprej življenje v presveti Trojici! Bog Oče, Praluč, odvekomaj spoznava in misli samega sebe in s tem rodi živo, popolno sliko in priliko samega sebe, Luč svoje luči, Besedo, Vzor (Idejo), v kterem vidi vse slike in možnosti, po kterih bi lahko ustvaril vesoljstvo; v Sinu, v Ideji, v Vzoru žive od vekov vse ideje, vsi vzori za stvarstvo; vse stvarstvo — čisti duhovi, človek, telesna bitja — je le odsev tega Vzora, tega Zrcala. Dočim Vzor izhaja iz Praluči, je odsevanje delo sv. Trojice v celoti. Tro-edini Bog je ustvaril najprej čiste duhove — sussi-stenze, samostati; potem je šlo ustvarjanje niže in niže do stvari prigodnic (contingenze), kratkotrajnih, ki jih Bog ustvarja posredno (neposredno je ustvaril angele, zvezde in ustvarja človeške duše), per causas secundarias, t. j. z vplivom zvezd (planetov), ki vplivajo na semena in jih razvijajo. Tako se posredno ustvarjajo tudi človeška telesa. Ker je pa telesna snov (vosek!) različna, in istotako vplivanje nebesnih teles, bolj ali manj popolna, popolna pa nikoli, zato so vse posredno ustvarjene stvari le nepopoln odsev Luči, Vzora. Ni temu kriv Vzor; kakor ni kriv umetnik, ki ima lepo idejo, a se mu roka trese. Samo v dveh slučajih je bilo človeško telo neposredno ustvarjeno, Adamu in Kristusu; zato je v teh dveh priroda sijala v vsej popolnosti, in duševne zmožnosti — ker v tesni zvezi s telesom — so bile v njiju najvišje. Vv. 52—87. Tu bi lahko nehal, pravi sv. Tomaž; toda trditev v X. spevu, v. 114, se je glasila: »Ni vstal večji...« Ali ni to nasprotje? Ne! »Ni vstal večji...« velja o Salomonu kot kralju. Ko je čul božji glas: »Prosi!«, ni prosil za modrost niti v astronomiji niti v dialektiki (ali more iz slučajnega, združenega z nujnim, slediti nujno) niti v metafiziki (ali biva prvo gibanje, povzročeno po nečem drugem, ktero se sploh ne giblje) niti v geometriji. Kot kralj torej je bil najmodrejši; kraljev je namreč dcsti, ali modrih, dobrih med njimi malo. Vv. 88—111. Že v vrstici 109 je izrekel sv. Tomaž besedo: di-stinkcija (razločevanje). To je za Danteja prevažna stvar; z navdušenjem slavi od v. 111 do 142 distingviranje- Z distingviranjem bi se učenjaki ognili zmotam, vsi pa, učenjaki in preprosto ljudstvo — toliko in toliko predsodkom! Ti verzi, 112—142, so danes tako aktualni, kakor so bili za Danteja, in morda še bolj. Kaj ne obsojamo tako radi zaradi enega čina vsega človeka, zaradi ene slabe osebe vsega stanu, zaradi enega sloja celega naroda, češ: »Taki so!« Da, s svinčenimi nogami bi morali delati sodbe o bližnjem, ne pa v skoku! Kot vzgled modrijanov, ki niso oprezno distingvi-rali in so tako zašli v zmote, navaja Dante najprej dva starogrška filozofa: Parmenida, ki je bil ustanovitelj t. zv. eleatske filozofske šole (v Elei, v Južni Italiji, okrog L 450 pred Kr.), ter pristaša te šole, Melisa; Brisos je trdil, da je našel kvadraturo kroga; Sabelij in Arij sta bila krivoverca, ki sta sv. pismo po svoje razlagala. Tercina 133—135 se v izvirniku glasi: Ch' i' ho veduto tutto il verno prima il prun mostrarsi rigido e feroce, poscia portar la rosa in su la cima. V drugem verzu se kar kopičijo r; trdo vse, ra-skavo. Slikanje z glasovi. Predstavljaj si — kdor v duhu hočeš zreti, kar jaz sem zrl (a moraš to predstavo, ko govorim, trdno v spominu imeti!) — 4 zvezd petnajst raz neba širno planjavo, ki tak žare v katerikoli jasi, da vsako prodero zraku goščavo; 7 predstavljaj k njim še sedem zvezd Voza si: vso noč na našem nebu zre oko ga, kak le z ojesom suče se počasi; 10 predstavljaj ustje si — dve zvezdi — Roga: iz tiste raste točke mu konica, ki os v njej suče Prvega se Kroga; 13 iz teh se zvezd naj splete ti dvojica vencev, kot venec hčerke bil Minoja, ko smrti led je začutila v lica; 16 sosredna — v mislih! — naj sta venca tvoja in tak naj krožita oba ta venca, da enega hitrejša v tem je hoja: 19 pa bi bila, — seveda komaj — senca tam pravih luči, dvojnega tam plesa, ki mene je obkrožal ograjenca. 22 Le senca! Toli ona so čudesa nad našim plesom, kolikor Chiana manj brza je kot Prva so Nebesa. 25 V čast Bakhu ne pojo tam, ne pajana, oseb se poje treh narava ena, in božji v Kristusu naša dodana. 28 Ko spev in ples bila sta dovršena, pred nama obojni zbor se luči ustavi, vesel, da nova skrb mu naložena. 31 Iz složnega duhov molčanja javi se svit, ki ubožca žitje čudovito mi božjega je kazal bil, in pravi: 34 »Omlačen prvi snop je, v kašči žito; zdaj mlatit drugo de ljubav mi sveta, 110 še nerazmlačeno, še nerazbito. 37 Tak sklepaš ti:Kervprsa, iz kterih vzeta je kost bila, stvor jeno lepo lice, vsled čigar sle bila je zemlja ukleta, 40 in v p r s a , prebodena od puščice, (prša, ki so obilno zadostila za vse storjene prej in slej krivice) 43 je Moč, ki oboja prša je stvorila, vso uma luč, ukolikor ji meje ne stavi pač narav človeška, vlila — 46 se čudiš temu, kar sem rekel preje: »Ni ta, ki v luči peti skrit je, sleda našel, ki bi govoril bil modreje.« 49 Zdaj glej, odgovor čuj: Beseda se moja s tvojo mislijo nahaja tak v skladu, kot je v skladu s krogom sreda. 52 Vse, kar mrje, in vse, kar večno traja, je le odsev neustvarjenega Vzora, odsev, ki Bog, ljubeč, ga proizvaja. 55 Ta Vzor, ta Luč v družbi Praluči, izvora to svojega, čigar je slika živa, z Ljubeznijo, osebo tretjo zbora, 58 v dobroti svoji žarke izžariva — zrcalo! — v devet korov samostati, a v sebi Luč ostane nedeljiva. 61 Od angelov do zadnjih gre podstati stvarjenje, od deja k deju; s tem stvarjenjem stvarem vse bolj in bolj se trajnost krati. 64 Posredno ustvarjene s tem govorjenjem mislim stvari in vzroke jim, planete, ki iz semen s svojim stvarjajo vrtenjem. 67 Ker vosek — in vpliv zvezde, ki ga gnete — ni v vseh enak, zato v telesni snovi Pravzor si svoj odsev različen plete. 70 Zato dreves različni so sadovi na iste vrste onem, tem drevesi; zato vam dani razni so darovi. 73 Če vosek bi bil čist brez vse primesi, če vso napele zvezde moč bi vpliva, pečat sijal kot solnce bi o kresi. 76 A dela so prirode pomanjkljiva: če ni umetnik, dasi vešč vmetnije, popoln, je roka, ki se trese, kriva. 79 A kjer Ljubezen žarka svetlo vlije spoznanja luč in Prva Moč z njo dela: priroda tam v popolnosti zašije. 82 Tak zemlja je nekoč to čast^ prejela, da mož je bil popoln stvor jen iz ila; tak Jezusa Devica je spočela. 85 S tem misli tvoji evo potrdila: bila, ne bo človeška več narava nikdar, kar v teh je dveh osebah bila! 88 A vem: da neha moja tu razprava — »Kak torej njega nihče ne prekosi?« — . * bi rekla koj beseda ti zvedava. 11 91 Da, kar težko zdaj, razložiš lehko si, pomisli: kdo je bil? kteri vzpodbadal nagib ga je, prosit, ko čul je: »Prosi!« 94 Iz mojih besedi — ako bi gadal — bi uganil, da je kralj bil in modrosti je prosil, da kot kralj bi dober vladal. 97 Ni htel o sfer vrtivcih učenosti in broju njih; ni htel, da li necesse s contingens spet necesse, v tem bistrosti; 100 ne, si est dare primum motum esse, ne, kak trikot vpisat v pol kolobarja, ki v njem noben kot pravega ne znese. 103 Ce to, kar sem dejal, tvoj duh preudarja, spoznaš, da z uma onega pohvalo modrost kot kralja mislim in vladarja. 106 Če torej »Ni vstal večji...« se dejalo, glej bistro, pa spoznaš: govor samo je o kraljih, ki jih dosti, a dobrih malo. 109 S to zri distinkcijo oseb teh troje! Tak vjema se, kar misliš o Adami in Kristu, s tem, kar de učenje moje. 112 Distinkcija! S svinčenimi nogami se bližaj k »da« in s trudnimi koraki se k »ne« v rečeh, ki so ti za gorami; 115 ker tisti pač bedak je med bedaki, kdor al zanikujoč ne distingvira al pa trdeč, in to ob stopnji vsaki. 118 Zato tako rado zaide s tira menenje ljudsko; k uma tej prevari pritisne — stisne! — strast, ki v srcu izvira. 121 Za pravdo kdor — ribič nevešč — ribari, več ko zaman čoln goni od obali: ne vrne prejšnji se — poln zmot vozari. 124 In to so vsemu svetu dokazali Parmenid, Bris, Melis in drugi enaki, ki v dalj so šli, smeri niso poznali. 127 Sabel bil tak, Arij in vsi bedaki, ki bili so za sveto pismo meči: zmaličili podobno so je spaki. 130 Zato nikar prenaglo, rod človečji, ne sodi! Ne izrekaj sodbe smele o žitu, še zorečem v solnca peči! 133 Cesto sem videl: trde so štrlele vso zimo veje trna; ko je vzklila pomlad, na njih so rožice cvetele. 136 In spet sem videl: ladja ravna, čila, kako vso pot je rezala valove! Pri vratih v pristan — se je potopila! 139 Zato, kdor si, ne misli: če darove Bogu prinaša kdo, če drugi krade, da v božje sodbe zreš o teh gotove; 142 ker ta lehko še vstane, oni pade.« Ana: Ne razbijaj! Lov itak ni več naš. Krčmar (se začudi): Ni vaš! Ana: Tine ga je oddal Kriškemu. Krčmar: Kaaaj! Angela (zloguje): Lov je Tine prepustil kriški graščini. (Navadno:) In pse je prodal. Krčmar: Ti prokleti fante. Ali je to pogodba! Angela: Je; pa ne za pse; za konja. Krčmar: Za šarca! Ana: Da. Le poglej! Krčmar (bere sam zase). Tine (suknjič ogrnjen, rokave privihane, s pripasanim modrim predpasnikom, vstopi in obstoji pri vratih). Krčmar (Ani): In ti si to podpisala! Ana: I, menda znaš brati. Tine: Kaj ti ni všeč! Krčmar: Pa še kako mi je všeč. Fant, to vodo si napeljal na moja kolesa, ne na svoja. Tine: Bomo videli. Krčmar: Takoj ti pokažem. (Privleče iz žepa pismo in samozavestno maha z njim:) Mirko mi je pisal in pravi (glasno čita): Obljubil sem mami, da, dokler stoji šareč v hlevu, ne bom zahteval svojega deleža. — Ti je zaprlo prevzetno sapo! Kaj! Tine: Da bi jo tebi, za vedno! Krčmar: S samim Mecesnovcem ne boš zamašila te luknje. Kaj! Ana: O, saj je še Bog pravičen. Angela: Mama! Ta ne bo več moj varuh, in če vse izgubim. Tine naj bo. Ana: Takoj jutri bova šli k sodni ji, da se za božič oddahnemo. Krčmar: Kar preberi, saj kmalu ne bo česa varovati. Tine: Še vedno vec bo, ko se ti ne boš hodil več k nam past. Krčmar: Kdo se je hodil! Kam sem se hodil! Tine: Ti, k nam. Ana: Kaj bi se prerekali. Dogovorili smo se. Sosed, prosim te, pojdi. Krčmar: Šel bom, kadar bom sam hotel. Ana: Vreči te ne morem; močnejši si. Tine (skrajno razdražen): Pojdi! (Mu pokaže vrata.) Krčmar: Sedaj pa nalašč ne grem. (Sede k k mizi.) Tine (vrže suknjič v kot, odpre vrata, stopi h Krčmar ju in mu pokaže izhod): Pojdi!!! Krčmar (se prime za mizo): Tebi ne. Tine: Premalo te je, da bi ne šel. (Ga prime, porine skozi vrata in jih zaloputne; ko pride nazaj do mize, se okrene in hoče oditi:) Se pse naščuvam na tega zlodja. Angela (se ga oklene): Nikar! Imej pamet! Ana: Pred desetimi leti, ko nam ga je vsilila gosposka, bi ga bil moral pognati. Pa takrat si bil še premlad. .-,-,. Krčmar (žuga pod oknom): Zapomni si, kdaj si pahnil Krčmarja iz hiše. Razpodim vas zato s Trate, kakor vrabce iz prosa. Gospoda, zadolžena. Tine (sili ven): Pusti me za njim, da mu raz-bijem bučo. Angela (ga tišči nazaj in jokaje prosi): Tine! Lepo te prosim! Krčmar (je medtem izginil). Ana: Saj je že odšel. Stanko in Tončka (prihitita): Kaj je! Kaj je! Angela (spusti Tineta). Tine (stopi korak nazaj): Pometamo. Zastor hitro pade. DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XIV. Do verza 78 tega speva smo še v Solncu. V prejšnjem spevu je sv. Tomaž Akv. razrešil Danteju težkočo glede naravne modrosti Adama in Krista na eni in Salomona na drugi strani. Govoru Tomaževemu, ki je prihajal od oboda (periferije) kroga proti sredi, sledi zdaj v XIV. spevu odgovor Beatričin v obratni smeri, iz sredine proti obodu. (Že od X. speva, odkar smo dospeli v Solnce, vemo, da se nahajata Beatrice in Dante v sredi dveh sorodnih krogov ali vencev blaženih duhov; kmalu bomo culi, da sta zagledala za prvim in drugim v daljavi še en širji, tretji venec.) In pri ti j priliki pade pesniku v glavo prispodoba o pljuskanju vode v okrogli posodi. Vv. 1—9. — Beatrice sproži zdaj dve novi vprašanji, ki ju je tndi sv. Tomaž Akv. nekaj let prej obravnaval v svoji Summi: ali se bodo telesa izveličanih po vstajenju svetila, in ali ne bo lesket teles onemogočal gledanja očem. Vv. 10—18. (Sveti Tomaž — Summa theolog., III. supplem., quaestio LXXXV, a. 1 — odgovarja, da se bodo telesa svetila, po besedah sv. pisma, Mat. 13: Pravični se bodo svetili kakor solnce... razlaga pa to svetlobo iz vpliva pcveličane duše na telo.) — Od veselja, da morejo storiti uslugo in pojasniti bogoslovno težkočo, sveti duhovi najprej zaplešejo in zapojo v čast presveti Trojici. Ko pesnik premišlja to nebeško veselje, katero rosi nad izvoljene milost božja, vzklikne, da samo tisti toži nad trpljenjem človeškim in smrtjo, ki ni videl, kako nebeška rosa hladi in oživlja. Vv. 19—33. — Odgovor na obe vprašanji da »najdivnejša luč iz ožjega venca«, 149 Salomon, rekoč: »Zdaj se svetijo samo naše duše, in to tem bolj, čim bolj ljubimo; ljubimo pa tem bolj, čim bolj globoko gledamo v bistvo božje; gledamo pa tem globlje, čim več milosti nam je Bog dodelil nad naše zasluženje. Po vstajenju bodo naše duše Bogu še dopadljivejše, ker bedo združene s telesi, torej popolniše, in tvorile tako spet celotno osebnost. In zato bo naše lesketanje tedaj ne le naprej trajalo, ampak bo še lepše, ker bo naše gledanje še globočje in naša ljubezen še večja. Kakor se pod plamenom razloči žerjavica, ki bolj žari nego plamen, tako se bo iz obdajajočega nas svita razločevalo naše poveli-čano telo in naše oči bodo z lahkoto gledale.« Vv. 34—60. Ker bo po vstajenju njih blaženost še večja, ni čuda, če si duhovi žele vstajenja. Tako uči tudi sv. Tomaž. Ali zdi se, da je Dante smatral ta nagib za sebičen: namesto tega pravi, da si želijo združiti se s svojimi očeti in materami ter prijatelji, ki so jih imeli v življenju. Vv. 61—66. — V trenutku, ko še poslavlja od Solnca in obeh vencev blaženih duhov, zagleda še tretji venec, še večjega premera. Vv. 67—78. Od v. 79 dalje se nahajamo s pesnikom na petem planetu, na Marsu. V štirih tercinah (vv. 79—90) nam pove, kako se jo vzpel z Beatrico v višjo sfero: skoro oslepljen od bleska tretjega venca je pogledal v Beatrico, katero zagleda v taki lepoti, da je ne more popisati; zroč vanjo se — v hipu — dvigne v višji spas (»in piu alta salute«); da se je dvignil, zapazi šele, ko vidi rdečo luč Marsovo. Iz hvaležnega srca se daruje Bogu. Dospevši na planet Mars, zagleda Dante čudovit lik: če se v krogu dva premera v pravem kotu sečeta, nastane križ; in tak križ (misliti si moramo, da je bil grški!) so tvorile neštete živordeče luči blaženih — kmalu bomo zvedeli, da so to m u č e n c i, ki so kri pre-lili za Kristusa —, pomikajoče se gori in doli od vrha k tlom in od enega ramena do drugega. Pesnik pravi, da sta ta svetla trakova, tvoreča križ, odsev Solnca, t. j. Boga (v. 94); in ko j nato vzklikne: »O Helios!«, kar je grško in pomeni Solnce. Č a s t i t o znamenje sv. križa (il vene-rabil segno) popisuje tu pesnik; po pravici »ča-stito«, saj je spomin trpljenja in smrti Kristove in znamenje našega odrešenja. Pesnik - se tudi opravičuje, zakaj ne rabi ob tej priliki nobene prispodobe (slike): kje naj jo dobi za tak prizor, za toliko svetlobo, za tako veličastvo! Samo tisto premikanje lučic ob križu primerja z go-mazenjem praškov v solnčnem žarku, ki časih posije skozi špranjo v sobo. In čudovito harmonijo milih glasov je čul, razumel pa samo dve besedi, tisti, ki so se mučenci z njima tolažili. Vv. 79—126. Ta križ na planetu Marsu — pravi Dante — je najlepše, kar je doslej videl v Nebesih. Toda kaj ni vedno trdil, da je Beatrice bila najlepša? Ali si ne oporekal Ne, ker se je bila Beatričina lepota medtem (ob dvigu na Mars) že zopet stopnjevala, samo da on — zamaknjen v križ — še ni bil pogledal v njene oči. Vv. 127—139. K obodu iz srede, k sredi od oboda valčke voda vali — s smeri menjavo, kamor jo udarimo — krogla posoda. 4 Le-ta mi je primera padla v glavo, ko utihnila je duša kneza vede, Tomaža, tak ožarjena se slavo, 7 vsled sličnosti: njegove so besede prot sredi šle, odgovor Beatrice nato pa šel k obodu je iz srede: 10 »Ta tu želi — dasi brez govorice in dasi se mu v glavi še ne sveti — do dna prit neke druge še resnice. 13 Povejte mu: al luč, ki v njenem cveti ste skriti zdaj, bo z vami v vek ostala in boste v vekov veke z njo odeti 1 16 In če ostane, al, ko bodo vstala in gledala — kot prej — z očmi telesa, pri gledanju ne bo nič škodovala!« 19 In kot plesavci časih sredi plesa zavriskajo, z nogami zaceptajo, če nova radost srca jim pretresa, 22 tak zaplesali s pesmo so še slajo tam v onih vencih dveh duhovi sveti, začuvši, v čem naj koj odgovor dajo. 25 Kdor toži, češ: tu človek mora umreti, da tam bo živel — rose vekovite, nje hlada on ne more doumeti. 28 »O, Eden, Dva, Trije, ki v vek živite, ki v veke v Treh in Dveh le Eden vlada, brez meje Vi, vesoljstvo Vi mejite!« — 31 to trikrat vsak iz blaženih je sklada duhov zapel s tak milo melodijo, da vseh zaslug bila bi to nagrada. 34 Iz luči najbolj divne, ki žarijo tam v ožjem vencu, glas je mil prihajal (tak angel pač pozdravil je Marijo!) 37 v odgovor: »Dokler v raju spev bo trajal, bo vsakega ta plašč, ki ga žarimo z ljubezni naše žarki, nas obdajal. 40 Svetlejši je, čim bolj ljubeč plamtimo; plamtimo bolj, čim globlje zremo; zremo, čim več nad vrednost milosti dobimo. 43 Ko poveličano telo prejmemo v odejo spet, osebnost naša cela bo spet, k popolnosti se večji vzpnemo. 46 Tedaj ta luč še bolj bo zagorela nam dana od Boga nad zasluženje, ta luč, ki gledat Ga nas zmožne dela. 49 Tedaj bo še globočje naše zrenje, ljubezen zbog tega še bolj ognjena, še žarče žarkov bo iz nas žarenje. 52 A kot skoz svit gorečega polena poleno samo loči se razžgano in loči se žerjavica iz plamena: 55 tako skoz luč, krog glav sedaj nam dano, telo bo zmagovito nam sijalo, pod črno zdaj zemljo še pokopano. 97 Kot v noči z zvezd nebrojem posejana in zvezdic Rimska cesta v sever sine in jug, uganka vedi nedognana: 100 tak ona traka iz Marsa sta globine častito znamnje z lučcami tvorila, kot tvorijo ga kroga četrtine. 58 Od tolike ne bo se nam bleščalo svetlobe, ker telesa bodo zrla z lahkoto vse, kar nas bo radovalo.« 103 Tu pred spominom kleca pevska žila: odseval oni križ sicer je Krista, al slike ni, ki odsev bi izrazila. 61 In koj oba zapela zbora vrla sta »Amen!« Mi v dokaz bilo je petje, kak vsi žele nazaj si trupla umrla. 106 No, kdor sledi, zadevši križ si, Krista, mi oprosti, če v um ne pade slika, ko v toliki svetlobi gledam Krista. 64 Ne le zase! Tega se njih očetje, se matere in mnog še veseli se, jim ljub, preden vzprejel jih ta planet je. 67 Glej, v tem krog nas — v daljavi — zažari se nov krog, ki bil mu svit prav tak močan je, v daljavi, kot obzor, keclar dani se. 70 In kot zvečer, ko somrak polteman je in prve zvezde tu, tam migotajo, in dvom te ima, li zvezd je to migljanje: 73 tak meni se je zdelo, da migljajo tam nove luči ter da njih kroženje krog krogov tvori prvih dveh ograjo. 76 O divno svetega Duha, iskrenje! Kak silno si pred mano zasijalo, da omagal skoro vid moj oslepljen je! — 79 Vtem Blaženke smehljanje uzrem tak zalo, da — umu nedosežno— med prizori bo nezapisanimi tam ostalo. 82 Za vzpon so v nje očeh, v moči izvori, moje oči dobile moč zdaj večo; in vzpel sem se z Gospo v spas višji gori. 85 Da stopil v zvezdo više sem krožečo, mi te smehljanje je dokazovalo z lučjo svojo od ognja bolj rdečo. 88 Srce — ta jezik vseh ljudi — zažgalo Bogu tedaj mi žgalno je daritev v dostojno nove milosti zahvalo. 91 In ni še dozorela mi molitev, pa že spoznal iz jasnega sem znaka prijazno te molitve ugoditev: 94 uzrl sem lik, dva prečna Solnca traka, iz samih živordečih lučic stkana. »O Helios!« — vzkliknem — »krasota taka!« 109 Tam lučca mimo lučce se pomika po križu gori in doli, z rame k rami, ob srečanju pa bolj se zasvetlika. 112 Tako prahu telesc nebroj pred nami se dviga, pada, pleše, vprek se vije, počasi al hitro, kedar v našem hrami 115 skoz špranjo solnčni trak v temo zašije, kjer človek iznajdljivi za zidovi pred dneva se vročino varno krije. 118 In kot od vbranih strun lijo glasovi — — gosli al harfe — v sladko harmonijo, dasi morda z nepojmljenimi slovi: 121 tako sem čul iz lučic melodijo, kar s čudenjem mi dušo je navdalo, dasi sem brez besed čul psalmodijo. 124 Pel križ — to vem — Najvišjemu je hvalo: ampak uho iz pesmi je njegove le: »Dvigni se!« in »Zmagaj!« mi razbralo. 127 In v križ sem se zaljubil in glasove, najlepšo stvar, ki me d o s 1 e j prevzela in v sladke ukovala je okove. 130 Morda se zdi beseda moja smela, češ: lepih nje oči slast cenim man je, ki v njih vseh želj uživam mir docela. 133 Kedor pa ve, da teh oči sijanje tem lepše je, čim z njimi se dvigujem, in da se t a m ozrl še nisem vanje, 136 mi oprosti, česar se obtožujem, ker ve, da, kar trdim, je res oboje: oči ugodja svetih ne zmanjšujem, 139 ki v vsakem višjem nebu bolj čisto je. 151 tiOJze: To bo gospodar, vaš Tine. Tak pogum; in noč in dan dela. Tine: Tudi drugi ne drže križem rok. Ana: Prav prijetno bi bilo — (Ustraši se Krčmarja, ki zakašlja pri vrtcu.) Je že tukaj. Krčmar (nastopi): Ne bom nič motil; kar naprej. Bom prigovoril, Lojze, če ti kaj prodajata. Lojze: Prodajata? Krčmar: Ali na posodo prosita. Lojze: Tudi ne. Ana: Sosed, prosim te, odloži do jutri; saj vidiš. Krčmar: Seveda ga vidim. Naj le izve, da se ne prenagli pri Angeli. Tine: Vsiljiv si kakor cigan. Krčmar: Prej boš ti cigan kakor jaz. Cigan brez doma. Poglej no tole pisanje! (Mu pokaže popisano polo, pa je ne izpusti iz rok.) Tine (čita): Mama! Mirko je — Ana: Vem. (Sede k mizi.) Lojze: Torej je le res. Krčmar: Če prodaš Mecesnovec, počakam. Tine: Tebi ne. Krčmar: Potem pa denarje na mizo, denarje! (Oblastno trka s kazalcem po mizi.) Lojze: Ali misliš, da so goldinarji fižol. Toliko denarja nima nihče doma. Krčmar (se norčuje): Bom pa počakal en teden, da dvignejo v hranilnici, kar je Tine prigospodaril. (Grozeče:) Potem pa do zadnjega vinarja vse, če ne — (Ko odhaja:) Zagodem vam, da boste skozi streho od-skakovali. Tine (sede k mizi): Sam hudič je najel tega zlodja. Ana: Da, že deset let mu služi. Lojze (maje z glavo): Sosed, varuh in — no, ja. Tine (vstane in ponuja Lojzu roko): Daj mi dva tisoč in posekaj naš Mecesnovec v frato. Lojze: Ne delaj sam sebi škode! Angela (se pokaže pri oknu): Ne ponižuj se pred Krčmar jem! Rekel si, da boš sam vse sekal. Tine: Na ena dve ne morem lesa posekati, zvoziti in prodati. Angela: In kje boš tretji tisočak! Tine: Zastavim svojega. Naj Ivanka počaka. Lojze: Ne bodi tak. Tine: Rad bi bil drugačen, ko bi mogel. Angela: Seveda. Vse naj ostanemo stare tete zaradi tega dedca, Tine: Pa pojdimo po svetu. Kajne! Angela: Dobi koga, ki bi posodil na moj delež, kakor je Krčmar Mirku. Tine (stopi k oknu): Angela, ti bi hotela. Ana (odriva Angelo od okna): Dekle, ne prenagli se! i Lojze: Prav imate, botra. Tine, jutri ti prinesem tri tisočake. Tine: Dva za Mecesnovec in tretjega ¦—? Lojze: Vse tri na tvojo besedo. Naj se les stara, ne pa dekleta. Tine: In, če izgubiš! Lojze: Se ne bojim. Ana: Ali ga slišiš, Angela! Angela: Pusti me. (Odide od okna.) Tine (seže Lojzu v roko): Nikdar ti tega ne pozabim. Ana: Mračno je že; v hišo pojdita. Sami smo, Lojze. Lojze: Ali je — oni že odšel! Ana: Da — in za vedno. Tine: Še Mirka naj bi bil vzel s seboj; ali pa mu jaz zmečem cunje čez cesto h Krčmar- jevim. Judežu. Lojze (ga miri): No, no, Tine. Pojdiva! (Ga prime in odpelje v hišo.) Angela (se zopet prikaže pri oknu): Mama, Lojze je rešil uganko. Ana: Kakšno uganko! Angela: Nič. — Glava me boli in sram me je. (Se nasloni na okno.) Ana (jo pogladi po laseh): Ubožica. Angela: Zadrži ga; morda mu prinesem pirhe. Ana: Bom. (Odide.) Angela (globoko zavzdihne): O, da! Zastor počasi pada. DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XV. Od v. 79 speva XIV. dalje smo na petem planetu, na Marsu. Pesnik je zagledal veličasten (grški) križ, ki ga tvorijo neštete luči blaženih duhov, mučencev; od križa mu bije na uho prečudna harmonija glasov; na križu vidi Kristusa. To je najlepša prikazen, kar jih je videl doslej. Ves vzhičen strmi v prikazen. To nam je povedal prejšnji spev. Medtem petje križ tvorečih duhov, »sveta lira«, utihne, znamenje, da hočejo poslušati njegove želje in jim ustreči. Ob toliki blagonaklonjenosti 179 in čisti, nesebični ljubezni vzklikne pesnik: »Kako 12* nespametni so tisti zemljani, ki se ne priporočajo priprošnjam svetnikov! Po pravici zaslužijo, da se l)Gdo večno kesali!« Vv. 1—12. — In kaj se zgodi? Kakor se časih ponoči zvezda utrne (pesnik z vidnim veseljem popisuje ta nebni pojav v dveh tercinah, vv. 13—18!), tako se je z desnega ramena tistega veličastnega križa takorekoč utrnila ena lučka in se spustila ob deblu križa doli k vznožju, da bi bila bliže njemu, pesniku. Čudovita vljudnost in prijaznost! Tako vljudno in prijazno je v davnini šel naproti stari trojanski junak Anhizes svojemu sinu Eneju v podzemlju, v elizeju — po pripovedi pesnika Vergila. Vv. 19—27. — Ta prijazna lučka je krila v sebi pesnikovega prapradeda, križarskega viteza Cacciaguida (1091—1147). Ker nebeščani vse vidijo v Bogu, kar žele vedeti, v tisti Veleknjigi, kjer, kar je zapisano, ostane zapisano nespremenjeno, duh takoj spozna v pri-šiecu svojega pravnuka; ljubeznivo ga najprej pozdravi: »O moja kri, odkod ta sreča, da smeš še živ hoditi tod?« Nato mu duh nekaj govori, a tako visoko, da pesnik ne more umeti; ko duh preide v razumljivo govorjenje, čuje pesnik, da duh hvali sv. Trojico (vv. 47, 48), nato pa pozivlje njega, vnuka, naj ne glede na to, da nebeščani vse vidijo v Bogu, kakor razumen človek, ki pojmi bistvo enote, razume vse druge broje, razodene glasno in jasno, kaj bi rad zvedel; odgovor — — pravi ded — da ima že pripravljen. Vv. 49—69. — Na ta poziv se pesnik ozre v Beatrico; ko iz nje smehljaja spozna, da naj le govori, se najprej napram pradedu opravičuje, da ne zna svojih čustev, poljočih v tem hipu v njem, tako primerno izraziti, kakor to morejo nebeščani, katerim sije Solnce-Bog, ki je Praenakost in tudi njim deli enakost med čustvom in izrazom; vendar ga pesnik prosi, naj se mu razodene. Vv. 70—87. — Na to prošnjo se duh razodene; pa najprej zelo skrivnostno: »Korenina sem debla tvoje rodbine; tvoj praded, ki je bil moj sin, je v Vicah; moli zanj!« 88—96. Ob pripovedovanju se duh naenkrat zamisli v srečne čase stare Firence. Takrat je bilo vse še tako domače, preprosto: tik mestnega zidu je stala cerkvica S. Maria, odkoder se je culo pozvanjanje k terci, noni, — v mestu je vladala treznost, skromnost; ženske se niso še lišpale; dote še niso bile prevelike in možitve ne prezgodne; v palačah še niso poznali asirskega razkošja; Firenca, gledana s Ptičjega brda (Uccellatoio), takrat še ni prekašala po gizdavosti Rima, gledanega z Montemala (Montemario!); slavni meščan je kot Bellincione, Nerli, Vecchio... so nosili preprosto obleko; žene so pozimi še predle; Firen-čanje še niso trumoma hodili v Francijo po kupčiji (kdo se ne bi nehote spomnil naših zapuščenih rodbin, ko so se možje selili v Ameriko v letih pred vojno!); takrat so bile ženske kot brezstidna Ciangella della Tosa (ob Dantejevem času!) neznane, prav tako moški kot gizdavi sodnik Lapo Salterello, vrstnik Dantejev; zdaj so v Firenci redki taki značaji kot sta bila poštenjak Cincinat in matrona Kornelija, mati obeh Grakhov. Vv. 97—129. Končno pove Cacciaguida, da se je rodil v Firenci, umrl pa v sveti deželi v boju s Saraceni. Vv. 130—148. Blagonaklonjenost — ki v njo se zliva ljubezen, ktera iz pravih želj izvira, dočim le sebe zna ljubezen kriva — 4 velela je in vtihnila je lira, in strune vtihnrle na liri sveti, ki božje jih desnice prst prebira. 7 Mar nebeščani, vsi tak složno vneti za molk, le jaz da prosil brez strahu bi, Zemljanov prošnjam mogli bi oglušeti! 10 Zato, kdor, kar minljivo je, bolj ljubi, kesanje pač zasluži v vek pekoče ob tolike ljubezni večni izgubi! — 13 Kot v noči čez nebo mirno sijoče znenada časih svetel švigne pramen in vznemiri oči razmišljujoče 16 in zdi se, da neba eno je znamenj menjalo mesto; pa se vid upira, ker zvezd ni manj in kratkoživ je plamen: 19 tak tam iz križ tvorečega četvera je lučka k vznožju križa dol brzela z ramena, ki se v desno razprostira; 22 ob deblu doli žarnem je polzela (ne zapustivši bisernega niza); da je za alabastrom, se je zdela. 25 Tak vljudno šel naprot je duh Anhiza, — če pravdo de spev našega Vergila — ko sina uzrl v poljanah je elizja. 28 »O moja kri, komu se dodelila je milost kakor tebi zdaj! O, komu nebes se vrata dvakrat odklenila?« 31 To oni svit; pogledal vanj sem, v dvomu, kedo bi bil; potem oko strmeče v N j e uprem obraz, čudeč se tak zelo mu, 34 ker Nje smehljanje uzrl sem tak žareče, da mislil sem: pogled zdaj moj uživa vrhunec milosti in rajske sreče. 37 Po uvodu svojem luč, tak ljubezniva očem in sluhu, dalje govorila je slova, zbog globi mi neumljiva. 40 Pa ni nalašč mi njih pomena krila; le za visokih misli svojih vnetost Raj nadčloveška rabi izrazila. 43 A ko ljubezni žarne je napetost prešla; ko po umljivosti je brvi dosegla luč spet uma mi dovzetnost, 46 je glas, ki sem umel ga, ta bil prvi: »Bog troedini, Tebi počeščenje, ker tak si dober napram moji krvi!« 49 Nato: »Da uzrem te kdaj, to hrepenenje že davno v meni neti Veleknjiga (v njej, kar je pisano, stoji brez menje!). 52 Vtešeno je! Vtešil si meni ti ga v tej luči! (Njej tvoj jezik čast naj peva, ki više zmir te na perotih dviga!) 55 Prepričan, da tak misli razodeva nam vaše Bog, Enota, kot vse broje enote pojm, prav pojmi j en, ožareva, 58 zato ne vprašaš nič, le-ta, kedo je, ki govori, nič, kaj mu radost pali vse bolj ko družbi, ki z njim vriska, poje. 61 In prav imaš; ker tu veliki in mali beremo misli jasno obsijane, še preden jih kdo misli, v tem Zrcali. 64 No, da ljubezen sveta — ki zaspane ji niso oči nikdar in ki nevgasno gori za-te — tem bolj na dan mi plane, 67 povej z besedo bodro, trdno, glasno, kaj duša tvoja tu bi si želela 1 Kak dam odvet, mi že vnaprej je jasno.« 70 Okrenem k Beatrici se; umela je nemo mi vprašanje; ob nje smehljaju poguma so mi krila se razpela. 73 In sem začel: »Kar Praenakost v raju vam vzšla, je, um in čut sta vam enaka, v enakosti v vas vseh sta odnošaju; 76 saj tudi Solnca vam enako jaka sta žig in svit, svetloba in gorkota, tak da se ne dobi primera taka. 79 A v nas ljudeh! Čustvu so hitra pota; razumu — vzrok vam tu je znan zadosti — pa dana le počasna je perota. 82 Te neenakosti si svest v bridkosti, — saj človek sem — le s srcem dajem hvalo ti za sprejema očetnega radosti! 85 Vendar, topaz ti živi, ki uvezalo nebo te v križ je biser dragoceni, kdo sil Srce mi uteši radoznalo!« 88 »Odganjek moj, že davno zaželeni, glej tvojega rodu sem korenina.« Tako jel odgovarjati je meni. 91 Nato mi de: »Ta, ki po njem rodbina se tvoja zove, let že sto krožari krog Gore, kjer prevzetnih je krožina, 94 Bil sin je moj, a tebi ded je stari; ti z dobrimi ga deli iz muk izbavi, okrajšati mu jih, ti bodi mari! 97 Firenca! V starih nje zidov trdnjavi (šezdajpozvanjaznjihvčasterceinnone!) je vladal mir in treznost, dobri nravi; lol 100 neznane so bile še ženskam krone, kril čipke, pas, verižice, katere sijo, osebe kras pa v temi tone. 103 Ni oče še se ustrašil rojstva hčere, ker leta za možitev — z njimi dote — še niso prekoračevale mere. 106 V palačah ni bilo ljudi praznote; ni v mesto še bilo Sardanapala, učit, kaj lišpa gre v soban vse kote. 109 Ni še takrat prekašal Montemala vaš Ptičji hrib, ki zdaj visok je, kmali pa prav tak nizko slava mu bo pala. 112 Možje kot Bellincion prepasovali so s kožo se in kostjo; poznale želje niso žene, si barvat lic v zrcali. 115 Možje kot Nerli, Vecchio so veselje s kožuhi imeli golimi; njih žene so rade snule niti iz kodelje, 118 srečne, vedoč, da bodo zagrebene v domačih tleh; možje še niso vreli jim v Francijo od postlje zapuščene. 121 T a skrbno je bedela pri zibeli, tešeč rabila jezik najmileji, ki v njem so kdaj njej pesmi starši peli. 124 Spet druga sred družine je pri preji o Troji starodavni se menila, o Fiesolah, o Bimu in Eneji. 127 Čudenje bi takrat bila vzbudila kakšna Cianghella al Lapo Sartorello; vam Cincinat, Kornelija bi se čudila. 130 V tem mestu, ki tak mirno je živelo, kjer ščitil je zvesto meščan meščana, kjer sladke je prijazni bilo selo, 133 me dala materi je, v pomoč zvana, Marija; vaš prastari baptisterij kristjana me je storil in občana. 136 Elizeja, Moronta — bratov — se v tej sferi spominjam; ženo imel sem tam od Pada; po njej imaš priimek Aldighieri. 139 V vojno sledil cesarja sem Konrada; za hrabrost viteški mi meč opaše: tak milost me njega, je imela rada. 142 Z njim šel nad tiste vere sem pristaše, ki kraje si laste — to vsled vnemari Cerkve pastirjev — po pravici naše. 145 Tam meč ogabnega me ljudstva udari — in ločil se z varljivega sveta sem, ki, kdor ga ljubi, dušo mu pokvari; 148 prišel skoz mučeništvo v pokoj ta sem.« Tine: Ostani kar pri mami; saj nas je drugih dovolj. (Vzame vile in odide.) Tončka: Bom jaz grabila namesto tebe. Angela: Saj res. (Odideta.) Ivanka (poklekne poleg Ane in ji molče ponudi kozarec). Ana (izpije, izpusti kozarec na tla in jo prime za roko): Ivanka! Tine se včasih preveč ujezi. Ivanka (ji skrije glavo v naročje in ihti). Ana (jo boža po laseh in se skloni nadnjo): Molila bom, da bi ti nobenega otroka ne ukradli. Ivanka (dvigne počasi glavo): Mama! (Jo hitro poljubi.) Ana (ji vrne poljub). Zastor pade. DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XVI. Dante stoji — na planetu Marsu smo — pred veličastnim križem, ki ga sestavljajo lučke, t. j. sami blaženi duhovi mučencev, prelivžih kri za Kristusa. Pravkar se mu je (v spevu XV.) iz ene tistih luči javil prapraded Cacciaguida, ki je bil v sveti deželi kot spremijevavec cesarja Konrada zaslužil viteško čast zase in za svoje potomce. Ob tem pripovedovanju je obšel Danteja, ki sicer ni verjel, da bi se kreposti podedovale, in ki tudi v svojem spisu Convito bahanje z dedi graja kot neumnost, za hip neki ponos. S to hipno zablodo pričenja ta spev. Če v nebesih — tako vzklika — obide človeka ta slabost, kjer bi volja morala biti samo k dobremu nagnjena, kaj čuda potem, da je na zemlji toliko take baharije! Pristavlja pa takoj, da je krvno plemstvo sicer lep plašč, vendar mu čas s svojimi škarjami grozi, če dotični imetelj plašča neprestano ne dodaja in ne krpa z osebnimi vrlinami. (Vv. 1—9.) — Kaj pa stori pesnik v tej hipni slabosti1? Svojega prapradeda nagovori z »Vi«, kar je storil samo napram svojemu učitelju Brunetto Latini (v Peklu) in vedno napram Beatrici. To vikanje — pravi — je bil v navado uvedel stari Rim. (To se je res zgodilo v poznejši dobi cesarjev.) Sedanji Rimljani — pravi — ne vztrajajo več pri tej navadi. (V. 10, 11, 12.) — To vikanje pesnikovo, izvirajoče iz hipnega rodbinskega ponosa, izvabi Beatrici smehljanje; in takoj se pesnik spomni svoje slabosti. In spomni se tistega prizora iz srednjeveškega viteškega romana o kraljici Gri-nevri in mladem vitezu Lancelotu, ko je dvor-janka, spremivsa kraljico k tajnemu sestanku, zakašljala v hipu, ko je kraljica viteza prvič poljubila, hoteč jo posvariti. (V nam ohranjenih rokopisih romana tega prizora ni.) (Vv. 13—15.) — Štiri vprašanja stavi pesnik svojemu dedu, dve bolj deda in rodbino zadevajoči, dve pa staro Firenco, »stajo Štivana« (t. j. sv. Ivana Krstnika, zavetnika Firence). Na prvo vprašanje odgovarja duh: »Od Marijinega Oznanjenja do mojega rojstva je ta planet Mars 580 krat dokončal svojo pot okrog ozvezdja Leva. (Mars preteče svojo pot okoli solnca v 687 dneh; Cacciguida je bil torej rojen 1. 1091 po Kr. — Sodobniki Dantejevi so menili, da ima planet Mars svoj največji vpliv, kadar stoji v znamenju Leva.) Na drugo vprašanje — po rojstni hiši — odgovarja Cacciaguida z eno samo tercino, vv. 40 do 42; pač pa obširno govori o stari Firenci. V njegovem času — pravi — je štelo jedro mesta, t. j. od kipa boga Marsa ob mostu čez Arno (kip je stal do 1. 1333) pa do krstne kapele sv. Janeza Krstnika, res da samo petino orožja sposobnih mož v primeri z dobo Dantejevo, toda tisto meščanstvo še ni bilo pomešano in skvarjeno s priseljenci iz okolice, s kmetov, iz krajev Certaldo, Campi... Res da je — pravi — mestna občina segala takrat samo do Galuzza, Trespiano (dve it. milji), toda to je bilo le v korist mestu! Pozneje je prišel v mesto kmetski smrad (lo puzzo del villan) iz kmetskih občin Signa in Aguglione, ki jim je bilo samo do sleparstva. Do tega pa — pravi — ne bi bilo prišlo, da hi rimska kuri j a vedno nasprotovala cesarjem; radi bojev med papeži in cesarji so se mesta — pravi — okrepila na škodo raznih plemičev in graščakov, bivajočih izven mesta po Toskani; plemstvo je bilo prisiljeno, za majhne vsote prodati svoje gradove in se preseliti v mesto, kjer je stopilo na čelo strankama gibelinov in gvelfov. (Vv, 64—66.) V svoji ogorčenosti primerja Cacciaguida Dantejevo Firenco, čez mero narastlo radi novo-selcev, s slepim bikom in z velikim številom topih mečev, dočim bi bolj varno živela majhna Fi-renca, podobna jagnjetu, ki se zna ogibati kamenja, in enemu nabrušenemu meču. (Vv. 67—72.) Nato duh prične naštevati slavne rodbine firen-tinske, za Danteja že izumrle. Kot uvod v to naštevanje stoji misel (vv. 73—78): Propadla so cela mesta, gradovi, pa ne bi rodbine? Verzi 88 do 93 naštevajo celo vrsto plemenitih rodbin, ki so v 12. stoletju bile še mogočne, v 14. pa že izumrle. Dve tercini (vv. 94—99) sta posvečeni slavni rodbini Ravignani. Rodbina je imela utrjeno palačo prav nad mestnimi vrati San Piero; za njimi je podedovala palačo grofovska rodbina Guidi; v. 98 omenjeni conte Guido je bil pravnuk slavnega Bellincioni, ki se je oblačil — kakor smo v XV. 14 spevu v. 112 culi — zelo preprosto, v kožuh, zaponke so mu bile iz kosti; 1. 1280 je tisto palačo kupila novopečena plemiška rodbina De'Cerchi, ki jih pesem (v. 95) zove »feloni«, t. j. lopove, podlece, ki bodo v kratkem dom upropastili. — V. 105 misli rodbino Chiaramontesi; 1. 1299 je Durante, eden te rodbine, kot oskrbnik zaloge soli rabil pri prodaji krivo mero (mernika, lo staio), da bi sam imel več dobička. — Eod, ki ga je »ošabnost razjela« (v. 109), so bili Uberti. — »Zlate krogle« (v. 110) so tvorile grb rodbine Lamberti, velezaslužne v zgodovini stare Firence. Obe ti rodbini sta bili v prijateljski zvezi z nemškimi Hohenstaufovci. Lamberti so bili od cesarja dobili privilegij, da so smeli biti pokopani sedeč na konju. — Tercina 112—114 misli tri rodbine: Vis-domini, Tosinghi in Aliotti; bili so, kadar je bil škofijski sedež izpraznjen, oskrbniki in varuhi škofije; tisti čas so stanovali in obedovali v škofovi palači. Najbrž so ta privilegij izkoriščali. — »Objestna žlahta« (v dveh tercinah, vv. 115—120) so bili Adimari, nizkega rodu (plaža! di picciola gente), ali že v 12. stoletju tako mogočni, da je prej omenjeni Bellincioni eno svojih hčera, dal enemu iz te rodbine za ženo, v veliko ne vol j o starejšega zeta Ubertina Donato, deda Dantejeve žene. Dante je baje nekega Boccaccio Adimari razžalil, očitajoč mu lakomnost, in Adimari se je baje maščeval s tem, da se je okoristil z imetjem Dantejevim, ko je bil (Dante) v prognanstvu. Nekaj nečuvenega je bilo za stare čase Firence to, da so mestnim vratom dali ime po rodbini della Pera. (Vv. 124—126.) V dveh tercinah (vv. 127—132) je označenih sedem rodbin s tem, da so vse imele grb »velikega barona«, t. j. Hugona, mejnega grofa Toskanskega, ki je umrl 1. 1001. Njegov smrtni dan so slavili na dan sv. Tomaža; eden izmed tistih sedmih rodov (della Bella) — imel je grb z zlatom obrobljen! — je pozneje prestopil v ljudsko stranko (belih!); za Danteja je »bele« vodil Giano della Bella. Gualterotti (v. 133) so imeli palačo v Borgo San Apostolo; »novi sosedje« so bili Buondelmonti, ki so se 1. 1135 preselili s svojega gradu ob rečicah Grieve in Ema v Firenco. Bolje bi bilo, da jih je — vzklika duh — voda Ema pogoltnila, preden so prišli v Firenco! Zakaj pač? Član te rodbine je bil 1. 1215 zaročen z nevesto iz rodbine Amidei, a jo je pred poroko ostavil in se poročil z nevesto iz rodbine Donati. Ko je na velikonočno jutro (1215) čez most jahal, so ga člani rodbine Amidei napadli in ubili. To se je zgodilo v bližini tolikrat omenjenega okrnjenega kipa boga Marsa. Tisti dan se je pričelo strankarsko klanje med rodbinami »belih« in »črnih«. — Z žalostjo ugotavlja duh, da je v stari Firenci vladal mir, dokler so živele one rodbine; ljudstvo je bilo vladano pravično. Grb Firence je bila takrat bela lilija (v rdečem polju), nikdar premagana; stranka ljudstva, za Danteja zmagovita, pa je grb spremenila: lilija je postala rdeča, polje belo. 4 ne čudim se: saj jaz, plemenitaša da vnuk sem, sem bahal v nebes višini, kjer v stranpot volja več ne krene naša. 7 Res, plašč si; tvoji kratki pa dolžini čas s škarjami grozi, če ne dodaja ji dan na dan vrlina se k vrlini. 10 »Vi« — spet pričnem po zgledu običaja, ki uvedli so bili ga kdaj Rimljani, v čemer pa zdaj njih mesto več ne vztraja - 13 (Beatrice nasmehljaj ob moji strani mi bil je, kar zakašljanje kraljici dvorjanke, da ji prvi greh zabrani!) — 16 »Vi« — dem — »ste naši otec porodici, Vi dvigate me k nadčloveški moči, Vi k smeli me bodrite govorici. 19 Iz toliko dotokov radost toči v srce se mi, da vriska mi veselo, veselo, da od radosti ne poči. 22 Povejte torej, drago moje vrelo: iz kterega so dedje bili kraja in v kterih letih detstvo Vam je cvelo, < 25 in kolikšna takrat bila je staja Štivanat in kteri so bili meščanje v njej, vredni višjih sedežev sijaja!« J28 Kakor žerjavico vetrov pihanje razpiha, tak je lučko razžarilo tam ono mojih besedi laskanje. 31 In čim iz luči lepše je svetilo, tem slajši, milši glas mi iz svečave (latinski, kot se prej je govorilo!) 34 veli: »Od dne, ko bil rečen je Ave, do dne, ko moja — zdaj svetnica! — mati poroda se rešila je težave, 37 se vrnil petstopetdesettri krati ta kres je k svojemu ozvezdju Leva, da znova pod njega se užge podplati. 40 Zagledal — z dedi vred — tam luč sem dneva, kjer konj dirkač v okraj prestopi šesti, kdar letna tekma tekmece razgreva. 43 O tem to moj odgovor bodi ves ti; odkod se dedov ded naselil le-ti, bolj sodi molčat ko razgovor plesti. 46 Sposobnih tistikrat za meč prijeti od »Marsa« do, kjer krst deli Baptista, bilo je — prot sedaj — del komaj*peti. 49 Ni družba še bila meščanov tista pomešana — kot zdaj — z okoličani, do zadnjega moža bila je čista. Oj krvno plemstvo, malo si za rabo! 52 O, da so še sosedje, ne meščani Če vkljub temu se svet s teboj ponaša _ Certaldo, Campi... O, da mestni svet je tu doli, ker mu čut je nagnjen v slabo, Z1U _ kot prej — le do Galuzza, Trespiani! 55 Vam zdaj so zasmradili mesto kmetje iz Signe, Agugliona, vsak na preži, čim večje prisleparit si imetje. 58 Če stan, pokvarjenosti vdan najteži, ne bi kot mačeha mrzil cesarja, no ljubil ga, kot mati ljubi in neži, 61 bi mnog se novoselec, ki ukvarja z lihvarstvom se, bil vrnil v Simifonti, kjer ded še nosil malho je bernjarja. 64 Še Murlograd bi last bil grofov Conti; še Cerchi bi bili v Acone-župi, še v Valdigrieve morda Buondelmonti. 67 Ljudi gomilanje na enem kupi je mestom vedno vir pogube bilo: od prejedi se i telo zastrupi. 70 Slep bik pade, kjer jagnje bi drobilo, četudi slepo; če se meč nabrusi, bolj eden vreze kot topih število. 73 V spomin pozovi pad Luni gradu, si in Urbisaglie; še v spomin pozovi si pad mest Sinigaglie in Chiusi, 76 pa čudil se ne boš kot stvari novi, da žlahtne izumirajo rodbine, če mesta rušijo se in gradovi. 79 Na svetu — z vami vred — vse v smrti mine; le časih ne dočakate razsula zavolj prekratke vaših dni dolžine. 82 Kot če bi za oseko plima hrula zdaj gori, doli zdaj — vsled lune vpliva — tak Sreča je Firenci usodo snula. 85 Zato ne bo ti stvar presenetljiva, '* ko slavne zdaj naštejem Firenčane, ki vse že čas s pozabo jih pokriva. 88 Rod Ughi, Catellini, hiše znane, Filippi, Greci, Ormanni, Alberichi sem znal, še v padcu slavne te meščane; .91 rodovi ne manj stari kot veliki bili so rod Sannela, rod deli' Arca, rod Soldanieri, Ardinghi in Bostichi. 94 Nad vrati v stolpu, nad globino jarka, kjer zdaj tak težki bivajo feloni, da kmalu se pogreznila bo barka* 97 prebivali so Ravignani, oni, ki vnuk jim grof je Guido s porodico in kdor je dedič priimka Bellincioni. 100 Rod Pressa je že vedel, kak s pravico se vlada prav; pozlatil Galigaio že meča je držaj bil in glavico. 103 Že jak je rod Fifanti bil, rod Vaio, Saccheti, Giuochi, Galli in Barucci in rod, ki z mero in vago ga psovajo. 2 106 Že panj, ki iz njega vzrastli so Calfucci, je jak bil; že na stolcih sta sedela kurulskih rod Sizii, Arigucci. 109 O, silen bil je rod, ki žal! razjela ga ošabnost je! In »zlate krogle« užgale Firenco so za vsa nje slavna dela. 112 Tak otci; a rodbine, iz njih nastale, se vselej, kadar vaš umre vladika, maste, ko v konsistorju so se zbrale. 115 Objestna žlahta, ki kot kača sika napram plašljivcu, kdor pa ji pokaže zobe al zlat, kot jagnje se dobrika, 118 je vstajala že, res, a iz take plaže, da se namrdnil Ubertin Donato, ko tast ga uvel je v svaštvo take baze. 121 Že Caponsacco s Fiesol na Mercato preselil se je bil, in že meščana sta vrla bila Giuda, Infangato. 124 Tu vest sledi naj nepričakovana, dasi resnična: grad takrat še mali je vrata imel, po della Pera zvana. 127 Vsi, ki v svoj rod so grb podedovali barona velikega, čigar slavo dan svetega Tomaža žali in hvali, 130 od njega viteštva imajo pravo, dasi eden, ki grb svoj z zlatom robi, pod eno z ljudstvom se bori zastavo. 133 Rod Importuni, Gualterotti v dobi že oni sta cvela; mir v Borgu bil je, ker novih ni še imel sosedov v drobi. 136 In rod, ki tako vam gorje rodil je, rodil pravični srd in strašno klanje in zadnji vam veseli dan ubil je; 139 je z žlahto vred užival spoštovanje. Žal! Buondelmont, zavrgel si nevesto te hiše, verujoč podpihovanje! 142 Oddahnilo bi v žalosti se mesto, da htel je Bog, naj te Eme val zagrne, ko prvič vbral v naš grad jezdeč si cesto! 145 Pa padel si žal! žrtev sohe krne, ki čuva stari most čez Arna strugo; bil zadnji dan miru — več*se ne vrne. 148 S temi rodbinami in z mnogo drugo Firenca je živela v miru in slogi, da vzroka ni bilo za jok in tugo. 151 Delil pravico narod s temi krogi in slavo je; lilja belocveteča nikdar ni bila oblatena na drogi 154 in ni bila — vsled zdrahe — še rdeča.« 14* \ Leda se je zopet naslonila na okno. Soba je bila prazna. Tudi ulica je bila prazna. Blede zvezde so se zrcalile na tlaku, dušeč smrad je vstajal iz podzemskih prostorov. V krčmi so zvenele steklenice, pijan meščan je branil svoje prepričanje. Iz kuhinje, iz kleti se je zopet oglasila Marijina pesem dekle, ki si je ž njo kratila mučni čas. Bila je preprosta Marijina pesem. Tudi njej se je zgodila, se je potolažila Leda, a ko je poizkusila, da bi pela ž njo, ni mogla. Hripav je bil glas in zanka na vratu se je zadrgnila. O! je sedla na zofo in položila trudni roki v naročje. Kljuna se ni spomnila, le Marijine pesmi ni mogla umeti. Da bi ji vsaj vedela besede! MED VIHARJEM. ANTON VODNIK. Mojo hišo vihar drži in jo trese. Oblaki — zmagoslavne orgle katedral. Sto tisoč vernih se na prsi bije, sto tisoč vernih k Bogu vpije: Kdo je kot Kralji Po bliskih plezam do Njegove glave. Se vzpenjajo polja v šumenje zvonov. O radosti blaznost, o muka vetrov: k Očetu, k Očetu domov! Treska luč na moja okna. O — sto tisoč angelov v srebrnih ščitih! In vsi mimo mene — jo j. Nadangel Gabriel zapel bo z mojo dušo kot s srebrnim rogom . . . DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XVII. Nahajamo se z Dantejem že od XIV. speva (v. 79) na petem planetu (nebesu), na Marsu. V prejšnjem spevu je pesniku njegov prapraded Caccia-guida, križarski vitez, govoril o stari Firenci, o nje starih, a že izumrlih rodbinah. To priliko porabi vnuk za vprašanje o svoji bodoči usodi. Namigavanja, da ga čakajo težki udarci, je bil cul že parkrat v Peklu (sp. X., v. 79 in 124; sp. XV., v. 61 in 88) ter v Vicah (sp. VIII., v. 133; sp. XI., v. 140; sp. XXIV., v. 43); zdaj bi rad izvedel kaj natančnejšega. In s to željo se pričenja spev: Kakor so Faetonta, sina Solnca in kralj ične Klimene, bolela namigavanja sovrstnikov, češ, da ni božjega pokolenja, pa je zato šel k materi, željan izvedeti vso resnico, a si je nesrečnež s tem izkopal grob (solnčni bog mu je namreč za en dan prepustil solnčni voz, neizkušeni mladenič pa se je ob vožnji preko neba ustrašil groznih nebesnih znamenj, izpustil vajeti konjem-belcem, strmoglavil na zemljo ter mrtev obležal, živ opomin še danes očetom, naj ne bi ustrezali nespametnim željam otrok!): tako sem jaz — pripoveduje Dante (v. 4 nsl.) — želel izvedeti vso resnico o svoji bodoči usodi; in Beatrice kakor tudi ded sta mi brala to željo v očeh. A dasi sta oba poznala to mojo željo, mi je vendar Beatrice ukazala, naj to, kar v srcu želim, tudi z besedo povem, zato, da se naučim, ob času žeje prositi, da se mi natoči. (Dante nas s tem opozarja na molitev, ki nam je potrebna, dasi je Bog vseveden in ve, česa potrebujemo.) V vrsticah 13—27 izvrši Dante Beatričin ukaz ter res vdano prosi svojega prapradeda: »V Bogu vidiš vso mojo bodočnost; razodeni mi jo; ne bojim se niti najhujše napovedi. Rad bi jo poznal, ker pšica — predvidena — manj hudo rani.« In prapraded mu odgovarja v vrsticah 37—99; posebno sloveča je tercina vv. 58—60, ki ostro označuje, kako se je Danteju godilo tistih dvajset let prognanstva (1302—1321). Vendar, preden prične s prerokbo, poudari duh tole važno resnico: Kar je dogodkov na zemlji, zapisanih v knjigi človeštva, so vsi le prigodni, nenujni; izven ustvarjenega sveta pa vlada nujnost. Vse te dogodke, bodi pretekle ali prihodnje, vidi duh v Bogu kot sedanje. Bog jih vidi od vekomaj; iz tega pa ne sledi, da so nujni. Saj tudi človek vidi ladjo, ki drči mimo njega; ali on ni vzrok drčanja. (Vv. 37—42.) Nato (od v. 46 dalje) prerokuje dedov duh Danteju pregnanstvo, ki ga je zadelo 1. 1302, ko je bila stranka »belih« v Firenci s pomočjo Francozov poražena. Prvotnega povzročitelja svoje usode je Dante videl v papežu Bonifaciju VIII. (vv. 49—51), ki je bil res, naprošen od stranke »črnih« v Firenci, pregovoril francoskega kralja Karla Valois, da je vdrl v Toskano. Nasprotniki so mu nesrečo še bolj zagrenili s tem, da so mu hoteli vzeti tudi čast; obdolžili so ga namreč podkupljivosti (baratteria). Vsi odličniši pristaši »belih« so bili izgnani iz Firence; toda Dante se je kmalu ločil od njih — bodisi da so se mu njih poskusi zdeli preveč predrzni, bodisi proti-domovinski — in je ostal »stranka zase« (»parte per te stesso«). Tudi mu je bil tista leta bolj pri srcu prerod vse Italije, zlasti odkar je bil zasedel prestol rimskonemškega cesarstva Henrik VII., kakor pa stranke v Firenci. Prvo zavetje je našel v Veroni pri mogočnem Lombardcu della Scala, čigar grb je imel stopnice (scala) s cesarskim orlom. S hvaležnostjo pripoveduje, da je — proti vsem navadam drugih ljudi — njegov gostitelj prej dal nego je bil naprošen. Ondi je videl Dante kot devetletnega dečka pozneje v Divini Commedii toli slavljenega Can Grande dela Scala, rojenega 1. 1291. pod vplivom planeta Marsa. Ta mladenič se je že zgodaj izkazal kot vrl vladar, gotovo že pred 1. 1312., ko je Gaskonjec papež Klement V. cesarja Henrika VII. »osleparil« (inganni). Z v. 100 umolkne duh in Dante začne znova vpraševati. Ob tej priliki primerja pesnik svoje vpraševanje z osnutkom (doli visečimi nitmi) tkanja, odgovor dedov pa z votkom (s poprečnimi nitmi, ki jih s čolničkom tkalec vtika. V v. 100 nsl. Nov povod za tak votek je pesnikovo vprašanje: »Ali si ne bom s svojo pesmijo, če resnico povem, vzbudil novih sovražnikov, če pa molčim, izgubil slavo in dobro ime pri prihodnjem rodu?« Dedov odgovor je jasen in — prekrasen. Sklepni verzi (vv. 136 nsl.) vsebujejo resnico, da zgled neznanih, brezpomembnih oseb ne vpliva na čitatelje; zato — trdi ded — naj navaja Divina Commedia le znana, sloveča imena. Avtobiografski podatki, ki jih pesnik v tem spevu polaga v usta dedu kot prerokbo, naj bi bili tvorili — po prvotnem načrtu (prim. Pekel, X., 130 nsl.) — snov za prerokbo, ki naj bi jo bila govorila Bea-trice. Iz tega se vidi, da je pesnik med snovanjem in izdelovanjem pesnitve načrt spreminjal. Kot sin šel h Klimeni je, glas klevete o sebi čuvši, vse željan resnice, (še danes pad njegov svari očete!) 4 tak jaz sem bil in tak od Beatrice umevan in od svetega tak svita, naprot mi s križa prišlega desnice. 7 In de Gospa: »Naj želja plamenita ti bukne ven, a žig ji vtisni — vroči —, da duše ti bo slika izrazita. 10 Ne misli, da nam večje omogoči spoznanje govor tvoj; o ne, le v žeji se vadi prosit, da se ti natoči.« 13 »O deblo, v raj dorastlo, meni — veji — predrago! Kot jaz vem, da nemogoča dva topa kota sta v trikota meji, 16 tak tebi časovnost je vsa bodoča razvidna; zreš jo v Točki, ki vekovi pred njo so le sedanjost pričujoča. 19 Ko vzpenjal sem z Vergilom se, njegovi skrbi izročen, v goro, ki duše leči, in stopal v glob, kjer mrtvi so duhovi, 22 sem grožnje čul o usodi mi grozeči; pa naj me bije, v sebi čutim silo, po robu se postavit krivi sreči. 25 Zato bi slišati mi res godilo prihodu j osti, ki bliža se, napoved: pšica predvidena leti bolj milo.« 28 To moja luči je bila pripoved, prav njej, ki prej je govorila z mano; to moja — Blaženka jo htela! — izpoved. 31 Ne v vgankah, ki za ljudstvo goljufano bile so zanke v časih zmot in bede, preden bilo je Jagnje darovano, 34 no jasne odgovoril je besede praotec ljubeznivi moje hiše, smehljaje se sijoč iz svita srede: 37 »Ves tok reči prigodnih, ki jih piše le vaša knjiga (le ona jih obsega), v Obličju se pred mano Večnem riše; 40 njih nujnost pa sledi tak malo iz tega, kot nujnost, da, ker v oku se zrcali, zato naj brod bi bežal mimo brega. 43 In kot v uho od orgelskih piše ali sozvočje bije sladko, tak iz Vira vem istega, kaj s tabo bode kmali. 46 Kot mačehe sta zlobnost in nevera gnali iz Aten Hipolita na tuje: tako Firenca tebe v svet iztira. 49 To hoče se, na to se že deluje, to izvrši, ki snuje jo, krivico nekdo, ki vsak dan s Kristusom kupcu je. 52 Povrhu, ko trpel boš za pravico, bo ljudski glas vso krivdo nate zvalil; no, kazen bo izpričala resnico. 55 Kar dragega imaš, vse boš ostavil; to prvi udarec tiste bo strelice, ki lok jo bo prognanstva vate izpalil. 58 Okusiš mi, kak s tuje kruh police grenak je in kak noga, kruh proseča, trdo občuti tuje ji stopnice. 61 Najtežje breme pa za tvoja pleča bo družba—zlobnost in neumnost sama! -ki združi te prognanstva ž njo nesreča. 64 Zgolj nehvaležnost, uma zgolj omama bo zoper tebe; a Čez malo časa ne ti, le ona rdela bo od srama. 67 Iz njih vedenja glupega spozna se 0__ neumnost njih; zato s častjo, s pravico 237 se ločil boš od njih, sam stranka zase. 70 Dal prvi streho ti in gostbe žlico Lombardec veliki bo, plemeniti, ki v grbu ima vrh stolbe sveto ptico. 73 Tak pazil bo skrbljivo na oči ti, da to, kar je drugod na drugem mesti, med vama prej bo »dati« kot »prositi«. 76 Še nekoga tam v let uzreš prelesti: tak vtis mu ob rojstvu vtisnil ta planet je, da sluli bodo čini mu v povesti. 79 Ljudem je še neznan, ker mladolet je; odkar namreč krog njega kolobari ta krog, minilo let šele devet je; 82 no preden carja Henrika oslepari Gaskonjec, bo krepost mu zažarela, kažoč, da ni mu novcev, truda mari. 85 Tako mu veledušnost bo slovela, da jezik neprijateljski molčati mogel ne bo in bo zavist nemela. 88 Vanj 'upaj in v njegove blagodati! Spremenil on premnogim bo usodo: menjali bodo z revnimi bogati. 91 Še to v spomina shrani si posodo, a ne povej...« In tu reči mi javi, ki očividcem neverjetne bodo. 94 »Razlaga to k prerokbam je,« — dostavi — »ki cul si jih, moj sin; to so zasede, ki časa tok na dan jih skoro spravi. 97 Vendar nikar, da črtil bi sosede; saj slava tvoja delj bo tam ostala kot kazen njihna za prelom besede.« 100 Ko duša blažena mi pokazala je z molkom, da v osnutek mojih niti s čolničkom votek vdevat je nehala, 103 sem jaz pričel kot tak, ki svet dobiti želi pri takem možu—v dvomih zmučen —, ki vidi pravdo in dati jo želi ti: 106 »Čas — vem to, oče, — kot jahač razljučen drvi, da plane s težkim vdarcem name, tem težjim, čim je manj bil s slutnjo slučen. 109 Zato naj ščit opreznosti obda me, da mi, ko bom oropan domovine, še drugih moja pesem mest ne vzame. 112 Kar v svetu čul brezkončne bolečine, kar v Gori, ki sem z nje vrha čarobe, zroč v oči tej Gospe, se vzpel v višine, 115 kar čul sem tu od svetlobe do svetlobe — denimo, da vse to povedat hočem: okus obudil mnogim bi grenkobe. 118 Če — plah resnicoljub — pa tega nočem, življenje moje — se bojim — propalo 0~Q v očeh zanamcev v veku bo bodočem.« 23o 121 V plamenu se tedaj je zabliskalo — s tem deda nasmehijaj se mi je javil! — kot v solncu blisne zlato ogledalo; 124 nato: »Le slabo vest boš,« — je dostavil — »ki žge jo svoje al tuje krivde vraska, v nevoljo, češ, da trpek si, s tem spravil. 127 Zato proč laž! Naj pesem se ne laska! Le vse, kar tukaj videl si, objavi; naj le, kogar srbi, se tudi praska! 130 Sicer tvoj spev skomine res napravi v začetku tistemu, ki ga zavžije; a kruh življenja bode po prebavi; 133 vihar tvoj spev, tvoj klic bo, kteri bije in stresa najbolj le dreves vrhove; s tem večjo slavo glavo ti ovije. 136 Zato si zrl, na zvezd se pnoč svetove, in v Gori in v vseh bolečin dolini le tiste duše, ki ime jim slove: 139 le zgled, ki temelj ima v zgodovini, zadovolji njega, ki pesem sluša, in vero vanjo trdno mu učini; 142 le ob vidnem dejstvu pomiri se duša!« JURIJ ŠUBIC: VOJAK. DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XVIII. Skozi malone ves prejšnji spev je govoril pra-praded Dantejev, Cacciaguida in med drugim svojemu prapravnuku napovedal grenki kruh pregnanstva. Kaj čuda, če ob začetku našega speva, ko je duh umolknil, vesel svojih svetih misli, vidimo Danteja vkljub temu, da je v raju, zatopljenega v grenke misli. Beatrice to takoj zapazi ter mu veli, naj zaupa v Boga, ki mu žalost lahko spremeni v veselje. Ob teh besedah pogleda vanjo, ki vsa žari v božji ljubezni, in takoj pozabi svoje skrbi. Po kratkem odmoru ga Beatrice opomni, naj le še dalje posluša dedovega duha. "V v. 1—21. Po teh besedah se Dante obrne proti dedu ter vidi, da ta hoče res še govoriti. Pra-praded mu imenuje osem junakov, sedaj blaženih, ki so se na svetu borili za sveto stvar, dva iz stare zaveze, šest iz nove. Med temi sta dva menj znana. Viljem iz Oranže je pri starofrancoskih pesnikih silen vojnik Karla Vel., strah saracenov, a umrje kot menih. Kinvard (Rinoardo) je poganski deček, a plemenitega rodu, ki ga je Karel Vel. roparjem odkupil in ga da vzgajati skupno s svojo hčerko Aliso; a ker fant odklanja krst, ga Karel podredi svojemu kuharju. Končno pa le postane vojščak, pravi hrust, se pridruži prej omenjenemu Viljemu, potolče nebroj poganov, se da krstiti, dobi za ženo Aliso, končno pa postane menih itd. Z verzom 52. se pričnemo vzpenjati na šesti planet, t. j. na Jupiter. Da se vzpenja, opazi pesnik iz večjega loka, v katerem se giblje. In dočim je bil Mars rdeč, je Jupiter bel. (V. 68.) Takoj ob prihodu na novo zvezdo zapazi pesnik, da luči — blaženi duhovi — hitijo sestavljat 35 črk ali 5 besed, ki pomenijo: »Ljubite pravičnost, (vi) ki zemljo sodite.« Potem pa iste luči, pomnožene še z novodošlimi, stvorijo lik Orla; vodi jih pri tem Bog sam, najboljši slikar, ki pa ne potrebuje tujih vzorcev; vir je vseh prirodnih sil, tudi tiste, ki ustvarja zemske orle. Videč, da blaženi duhovi tvorijo sliko Orla, spozna Dante, da so na tem planetu vladarji, ki so se v življenju odlikovali s pravičnostjo. (Orel je bil že Rimljanom simbol države.) Z v. 118. nsl. se obrača pesnik proti rimskim papežem, krivim simonije ali ki z interdikti jemljo ljudstvom kruh svetih zakramentov. V zadnjih dveh tercinah meri najbrž na papeža Ivana XXII., ki je sedel na stolici sv. Petra prav v letih, ko je Dante pisal »Raj« (od 1. 1316. dalje). Villani trdi, da si je ta papež s svojo trgovsko spretnostjo nabral 25 milijonov florentinskih zlato v. (V. 130 pomeni: interdikte, izobčenja izbri-suješ proti denarju.) — In ko mu pesnik očita, da s svojo lakomnostjo pustoši vinograd Gospodov, ki sta sv. Peter in Pavel življenje zanj dala, mu papež cinično odgovarja: Kaj sta zame Peter in Pavel?! Jaz ju ne poznam! Jaz poznam samo podobo sv. Janeza Krstnika na florentinskih zlatih! Ko sveti svit vesel sam svoje misli je bil in vžival v njej (jaz misli svoje okus okušal sladki sem in — kisli), 4 mi de Gospa, ki vedla me v nebo je: »Raztresi se! Pomisli: vladam z Onim, ki ublažit bol krivično mu lahko je.« 7 Prot glasu ljubeznivemu se sklonim Utehe; o ljubezni pa, sijoči v očeh Nje svetih, peti naj odklonim, 10 ne le besed si pravih svest nemoči, no ker spomin nazaj ne more seči, če kot vodnik sam Bog mu ne priskoči. 13 Le to o tistem hipu morem reči, da vse utihnile so druge želje takrat mi v duši, Blaženko motreči, 16 ko v Njo sijalo večno je Veselje naravnost in v odblesku sem sijaja Lepote gledal srečen jaz pročelje. 19 Ošinila me z žarkom je smehljaja: »Okreni se! Uho naj dalje sluša! V očeh ne išči samo mojih Raja!« 22 Kot včasih iz srca prodreti skuša v obraz nam čut, če toliko močan je, da vsa je ž njim prevzeta naša duša: 25 tak svita, ki vanj zrl sem bil, bliskanje dokaz mi je bilo, da zbog nečesa mu še ljubo z menoj je kramoljanje. 28 »Na peti stopnji« — de — »tega drevesa, ki z viška svoj življenja sok dobiva in zmir rodi in ne zgubi peresa, 31 tistih duhov družba veselje vživa, ki v svetu tak so slula jim imena, da vsak'mu pevcu dali bi gradiva. 34 Zazri se v tega križa zdaj ramena: čigar ime pozovem, v hip bo učinil, kar bliska učini v nebu moč ognjena.« 37 In videl sem: prek križa svit je šinil, ko J o z v e je ime bilo rečeno, in blisk je skoro prej ko glas zasinil. 40 Ko Juda Makabej izgovorjeno bilo je ime, se drugo zavrtelo — kot bičano od radosti — vreteno. 43 Ko Karel Veliki se je velelo in R o 1 a n d, pazno lučk sledil sem dvoje kot lovec sokol-ptico, v zrak vzletelo. 46 Potem za Viljemom oko mi šlo je; RinvardaterGodfrida, trum vodnika, in Roberta Gviskard mi zrlo oko je. 49 Nato pa moj praded — izza umika k poprejšnjim lučkam spet — med nebeščani se pevca je pokazal umetnika. — 52 Okrenem se tedaj prot desni strani, da nov ukaz sprejmem od Beatrice, z besedo mi poslan al kretnjo dlani. 55 In bile so tak jasne Nje zenice, vesele tak, da nikdar tak popreje, bolj ko na Marsu ji sijalo lice. 58 Če večja naša slast od dne do dne je za dobro vse, iz tega sklep se izvaja, da raste v nas krepost in kvišku speje: 61 tak sklepal iz rasti sem jaz sijaja zdaj Njenega, da pneva se, vodnica in jaz, že v loku večjem, k višku Raja. 64 In kakor v hip zarde devici lica in zopet v hipu kakor prej so bela, če srama z njih izgine rdečica: 67 tak meni pred očmi v hip zablestela v belini in milini zvezda nova je šesta, ki me vase je sprejela. 70 Na tej sem videl plamenici Jova iskrenje vladajoče tam ljubavi in čital v čudnih črkah naša slova. 73 Kot letajo, ko žrli so, žrjavi nad bregom liki klin al gosta kita, za jed si »dober tek!« voščeč s pozdravi: 76 tako so sveta bitja, v lučkah skrita, pevaje letala, se zavijala, v črk D in I in L znake zavita. 79 Zlaga je črke pela so, plesala; vselej, zloživši eno, izpred nove za hipec so postala, pomolčala. — 82 Božanska Muza, ki svoje sinove z nesmrtne dičiš venci lavorike, in s pesmami kraljestva in gradove, 85 razsvetli me! Daj moč mi, teh črk slike pravilno, kot sem videl jih, razbrati; okrepi mi teh vbogih verzov stike! — 88 Javilo torej črk se mi petkrati sedmero je; še pamtim razporedek, kot videl sem jih se prikazovati. 91 »D i ligi te iustitiam« — bil začetek, ime in glagol —* vsega je napisa; »quiiudicatisterram« — završetek. 94 In v M-u, slovu petem črkorisa, vmire se; Jupiter, luč srebrobela, je bil, ko da zlato ga bojadisa. 97 Še drugih lučk družba potem prispela nad M-a vrh in pesem je, slavečo Njega, ki giblje k sebi vse, zapela. 100 Nato, kot kedar vdariš v glavnjo tlečo in isker kar nebroj iz nje odskoči (bedak iz njih si vedežuje srečo!): 103 tak se vsujo znad M-a lučk tisoči in više t a , t a niže je letela, kot pač jim Solnce to vselej določi. 106 Ko vsaka svoje mesto je zavzela, sta v Orlu glava in vrat: pri zvezdi zvezda! razločno mi v planetu zažarela. 109 Vladar nebesnih sfer slikar je, res da; a kist si vodi sam; vir vsaki sili, i tej je, ktera oblikuje gnezda. 112 Duhovi, ki so prej bili stvorili M lijasti in v njem bili obstali, še majhen kret — in lik so dopolnili. 115 O mila zvezda, tvoji so migljali dragulji mi, doma da je pravica na nebesu, kjer ti dragulj si zali! 118 O naj bi On, vseh tvojih sil krnica, pogledal že, naj dvignil bi obrvi, odkod ta dim, žarkov tvojih temnica! 121 Naj spletel v srdu spet bi bič iz vrvi za svetotržce v svetem tvojem hrami, zgrajenem s čudeži, v mučencev krvi! 124 Nebes vojščaki, ki strmim pred vami: vsem, ki vsled zlega zgleda pot jim teče v stranpot, o pomagajte s priprošnjami! 127 Vojsk običaj nekdaj je brusil meče; sedaj od kruha ljudstvo se odriva, ki Oče ga nikomur ne odreče. 130 No ti, ki ti je pismo reč zbrisljiva: vinograd, ki pustošiš ga, življenje je Petra, Pavla stal! A še sta živa! 133 Zaman veliš, češ: »Moje hrepenenje gre le za njim, ki živel je v puščavi in ženske ples ga vrgel je v mučenje; 136 neznan je s Petrom Pavel moji glavi!« 286 IVAN VURNIK: SKICA ZA FASADO III. Gros (vstane; Pogačarju): Pojdite v srenjo in — naj se Vam ne smilijo tisočaki. Pogačar: Če pride Ežen za mano, bo vse zastonj. Gros: Gospodična Martina bo pač imela toliko vpliva nanj, da ga nekaj časa zadrži. Pojdiva, Franci. Na svidenje. Franci: Klanjam se. Pogačar, Martina, Dana: Z Bogom. Gros in Franci (odideta skozi leva vrata). Pogačar: Si razumela, Martina? Martina: Sem. Ampak, papa —. Pogačar: Nič ampak. Pridrži ga. Za to prekleto vodo sem strašno mnogo tvegal. Dana: Ne samo vsega premoženja. Tudi naju dve. Pogačar: Molči! Če si že na zunaj vsa po materi, vsaj misli včasih po moje. Ne pa, da usekaš človeka, kadar ne morem drugače. Dana: Pomagaj si drugače in z nama nikar ne barantaj. Pogačar: Že vem, kaj delam. Dana: Jaz tudi. (Odide na verando.) Pogačar: Jezik, jezični. (Sam zase.) Tudi v duši čisto kakor ona. (Odide na levo in trdo zapre vrata.) Dana (čez kratek čas): Ali ga boš res zadrževala. Martina: Ko je papa vse zastavil. Saj nazadnje bo tudi za Ivana to dobro. Dana: Čudim se ti. Že prej bi bila morala ti rešiti načrte iz njegovih jeznih rok, ne teta. Martina: Saj sem hotela. Dana: Hotela —. Da je on z mano zaročen —. Ržen (vstopi od desne z mapo v roki; Fra- nici, ki mu sledi): Ne samo jaz, še mnogi drugi Vam bodo hvaležni. Franica: Ne govorite tako. Ržen: Govorim zato, ker novega načrta ne bi mogel dokončati pravočasno. Martina (stopi obotavljajoč se k njemu): Ali že greš? Ržen: Moram v srenjo. (Pogleda na uro.) Ze tako pozen. Martina: Zame ti vedno manjka časa. Franica: Lepo bi bilo. Martina: Ostani! Ržen: Da ne boš rekla. (Sede k mali mizici in odloži mapo.) Martina (sede poleg njega): Tako sem skrbela, kako se boš vozil preko morja, pa mi do sedaj niti z besedico nisi omenil. Franica (prisede): Da, to nam povejte. Ržen: Da ni bila ladja trdno zgrajena, ne vem, kako bi bilo. Martina: V takem viharju si bil? Dana (pride z verande): Gospod inženir! Ali bo ta povest dolga? Ržen: Precej. Dana: Odložite jo do večera. V srenji kupuje papa Bobnovec, da Vam zveze roke. Ržen (naglo vstane): Kupuje Bobnovec. In jaz tu posedam. (Pograbi mapo in odhiti na levo.) Martina (počasi vstane): Dana, kaj si naredila! Dana: To, kar bi bila morala ti. Franica: Dana, zdi se mi, da se preveč poteguješ za Ržena. Dana (se obrne in molče odhaja na verando). Martina: Nič ne odgovoriš —? Dana (molči). Franica: Še s tem začnita. Pamet! Sestri sta. Zastor pade. DVORNO GLEDALIŠČE V WIESBADENU. ODRSKA MAŠINERIJA. DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XX. Tudi v tem spevu (prav do konca!) smo še na šestem planetu, Jupitru (ali Jovu, kakor se tudi lahko reče), kjer — kakor smo že dvakrat omenili. v 18. in 19. spevu — pravični vladarji in državniki (ali politiki, če hočete) uživajo rajsko blaženost. Kot lučke so, ki so se pred očmi Danteja strnile v prekrasen lik Orla, simbola rimskega cesarstva. Slišali smo v prejšnjem spevu odgovor tega Orla na Dantejev dvom, kaj je po smrti z ljudmi, ki brez lastne krivde niso nikoli v življenju nič izvedeli o evangeliju, o Kristusu; slišali smo tudi trdo sodbo istega Orla o premnogih vladarjih Evrope 13. in 14. stoletja (torej o sodobnikih pesnika Danteja). Nekatere J o P b k P. (f 70 je Orel imenoval kar naravnost: bestije, zveri. Po tistih besedah je Orlov kljun umolknil. In s tem se pričenja XX. spev. Pričenja se s primero: kakor se na nebu menjavajo pojavi, da za soln-cem pridejo zvezde (ki po nazoru srednjega veka dobivajo svetlobo od solnca), tako so se, ko je Orlov kljun utihnil, žive lučke, v Orlu združene, še bolj zasvetile in pričele peti rajsko melodijo, ki pa jo je pesnik — kakor sam priznava — pozabil (»canti, da mia memoria labili e caduci«). Če pesnik pravi, da so se tiste lučke še bolj zasvetile, še bolj zažarele, vemo iz dosedanjega čtiva, kaj to pomeni: to, da so občutile še večjo ljubezen napram njemu, še večjo radost. In ker je nasmeh zunanji izraz notranje radosti, piše pesnik, da je videl njih usmev in da so bili ti ljubeči duhovi zaviti v plašč usmeva. (V. 1—15.) Pa kateri pravični vladarji so vendar tu? Mi bi vsaj nekaj imen radi culi. Pesnik nam zdaj uteši našo radovednost. Orlov kljun začne zopet govoriti. Kar v petih tercinah nam opisuje, kako je slišal najprej neko šumenje v Orlu (kakor če bistra voda šumlja od skale do skale), potem se je tisti šum oblikoval v vratu Orla v glasove (kakor se v vratu kitare, kjer kitaraš drži strune, ali v ustni luknji piščalke, ki vanjo pastir piha, zvok oblikuje) in so prišle iz kljuna besede, zanj polne tolažbe. In kljun mu veli: »Glej mi v oči! Punčica v mojem očesu — je kraljDavid, ki zdaj uživa plačilo za svoje prostovoljno sodelovanje z na vdihovanjem svetega Duha. (V. 37—42.) In glej mojo obrv! Tisti, ki je najbližji kljunu, je rimski cesar Trajan (98—117), ki je — kot pravičen vladar — poslušal tožbo siromašne vdove in kaznoval tiste, ki so ji bili ubili sina; bil je sicer pogan in je moral okusiti najprej trpljenje pekla, toda molitev papeža Gregorija Velikega ga je rešila; on zdaj ve, kaj je življenje brez Krista in s Kristom. (V. 43—48.) Glej še dalje v mojo obrv! Tisti, ki tvori vrh obrvi, je bil dobri judovski kralj E z e k i j a, ki si je s solzami izprosil 15 let odloga smrti. (V. 49—54.) V obrvi — poleg njega — je pravični cesar Konstantin, ki se je iz Kima umaknil v Konstantinopelj in postal — brez svoje namere — povod bizantinske kulture in poznejšega cerkvenega razkola. Namen je imel dober! (V. 55—60.) Nekoliko dalje od njega v moji obrvi vidiš lučko Viljema Dobrega, kralja Sicilije (1166—1189), ki še zdaj za njim žaluje Sicilija, dočim ji bridkosti prizadevata Karel in Friderik, o katerih sem ti govoril malo prej (spev XIX, v. 127 in 132). (V. 61 do 66.) In kot šesti se tu sveti trojanski državnik K i f e j, ki o njem poje Vergilij: Cadit et Kipheus, iustissimus unus, qui fuit in Teucris et servantissimus aequi. (Aen. II. 426. nsl.) (V. 67-72.) Pa že vidim tvoje strmenje (kakor se barva vidi, čeprav je pod stekleno ploščo!), češ: Kaj, dva pogana v Raju? Poslušaj! Kar je duš v nebesih, so se vse izveličale ali v veri v Zveličarja, ki bo šele prišel (fide in Christum passurum), ali pa v veri v Zveličarja, ki je že prišel in trpel (fide in Christum passum). In tako sta ta dva 71 pogana verovala. Trajana je iz pekla rešila vztrajna molitev svetega papeža Gregorija Vel., (v. 106—117), Rifej pa je po posebni božji milosti — ali predodločbi, predestinaciji — zavoljo svoje pravičnosti videl v duhu tisočletje naprej osebo (ličnost) Odrešenikovo in prejel krst želja, ker je častil one tri svete žene, katere si videl v Vicah, ob desnem kolesu triumfalnega voza Kristusovega (Vice, XXIX, 121—126), t. j. Vero, Upanje, Ljubezen.« (V. 118—129.) Kdar solnca žar, sveta svetiljke jasne, raz našo vtone tak v zaton poluto, da dneva blesk poslednji ž njim ugasne, 4 tedaj nebo, s to lučjo prej prepluto, nenadoma spet zažari, z zvezdami, ki luči iste so odsev, posuto. 7 Prišel je v misel ta pojav neba mi, ko umolknil najprej ptič je oni sveti, cesarja in cesarstva znak med nami, 10 nato pa koj še bolj se v njem zasveti svit živih lučic, ki so jele speva — žal zabljenega! — melodijo peti. 13 Ljubezen sladka, skrita v plašč usmeva, kak v tebi so iskrili se duhovi, ki sama sveta misel jih preveva! 16 Ko vtihnili so angelski glasovi draguljev svetlih, s kterimi pretkan je planet ta, šesti, ki je zvan po Jovi, 19 se zdelo mi, kot slišal bi šumljanje, kot bistro čul bi s skal vodo skakljati, kot z gorskih tal bi šlo vode padanje. 22 In kakor strune don v kitare vrati postane zvok, in v zvok se pih prelevi, v piščalko če prične pastir pihati, 25 tak oni šum se v ptici je kraljevi nemudoma, da v vratu je, naznanil, in šel po vratu gori kot po cevi, 28 se v glas pretvoril tu in v kljun ji planil in bila za besedo je beseda, uteha srcu, kjer sem vse jih shranil. 31 »Ta del na meni, kteri v solnce gleda pri orlih zemeljskih,« — prične tako mi »pozornosti zdaj tvoje bodi sreda! 34 Med lučcami, ki tvorijo telo mi, so prve, so najvišje mi v telesu le-te, ki v glavi tvorijo oko mi. 37 Le-ta, ki mi je punčica v očesu, po svetega Duha navdihu pel je, pred skrinjo pel zaveze je ob plesu; 40 zdaj ve, kaj vreden bil ta slavospev je, vkolikor pel po lastnem je odloku, ve po plačilu, ki ga zanj prejel je. 43 V petorici, ki v obrvi je loku, je ta, ki mu najbližji kljuna kot je, utešil vdove žalost po otroku; 43 zdaj ve: kedor brez Krista hodil pot je, drago plačuje! Ve, ker vživa v Bogu, ko te sladkosti prej je vžil nasprotje. 49 Naslednji, v vrhu, v obrvi polkrogu, resnično se skesal je umiraje in milost našel v smrti je odlogu; 52 zdaj ve: s tem večni sklep se ne omaje, če Bog nam žitja dan, ko bi se krčil, podaljša, vredni prošnji ustrezaje. 55 Ta tik, da bi ob papeža ne trčil, na vzhod v nameri dobri je zablodil, se sam z zakoni, z mano vred — pogrčil; 58 zdaj ve: dasi mu blagi čin obrodil je sad, da zdaj ves svet razdor razriva, si vendar sam za večnost s tem ni škodil. 61 In tu, kjer se obrv znižuje kriva, zreš Viljema, ki kraj za m r t v i m joče, kjer Karel, Fridrik tožbam vzrok sta — živa ; 64 zdaj ve: Bog ljubi kralja, kteri hoče pravičnost vsepovsod! Da ve, to lice njegovo kaže, v radosti sijoče. 67 A kdo verjel tam v svetu bo krivice, da tu Bife j Trojanec, ta pogan, je, kot peti med nebes prištet kresnice? 70 Zdaj ve: — ni dano svetu to spoznanje! — da z božje milosti močjo otet je; v globine nje — seve — ne zre brezdanje.« 73 Kedar škrjanček začne svoje petje, pojoč se dviga, dviga gor k sinjini in vtihne, ko od radosti prevzet je: 76 tak Orel vtihnil je, zavzet nad čini Ljubezni večne, ki budi teženje po Dobrem v duši vsaki poedini. 79 Tak vidno moje je bilo čudenje, kot barva je izpod steklene ploče; no nisem zdel molče na pojašnjenje, 82 nestrpno se mi: »Kajf Je li mogoče!« iz prs pod dvoma težo je izvilo ... V hip duše vzradoste se, bolj sijoče; 85 in bolj se Orlu oko je zaiskrilo in tak mi odgovoril znak je sveti, da bi čimprej čudenje me minilo: 88 »Ti verješ, da ti duši sta oteti, ker jaz to dem, ne vidiš pa razloga; ti verješ, jasno pa ne moreš zreti. 91 Tak si, kot kdor pozna imena mnoga, a bitnost mu stvari je nepoznata, dokler, da razloži, ne najde koga. 94 Le s silo prebijo nebes se vrata: ljubezen žarka, krepkoživa nada nad božjo milostjo oblast imata. 97 Ne tak, kot v borbi mož moža obvlada: obvladata, ker milost sama da se, ki — zmagana — naprej pomaga rada. 100 Da svetita v obrvi moji dva se, se čudiš; da Bifeja in Trajana svet angelov vzprejel v okras je vase. 103 Al znaj: nista s sveta šla kot pogana: v kri verujoč, ki je, ki bo prelila na križu se, bila sta že kristjana. 106 Duša enega v telo se je vrnila iz Pekla, kjer nič več ni spokoritve. (Za trdno upanje glej v tem plačila!) 109 Za trdno upanje, ki v moč molitve je upalo, da Bog ga bo obudil, svobodne dal mu čas spreobrnitve. 112 Pa slavni duh ni dolgo se pomudil v telesu; al verovati začel je v Njega, ki bil rešitev mu je nudil, 115 in v božji se tako ljubezni vnel je, da drugič vmrlega po vsi pravici ga medse naš veseli krog vzprejel je. 118 A drugi — z milostjo, ki vir v krnici ima globok tako, da v nje veličnost prodreti dano ljudski ni zenici — 121 tam doli ljubil je samo pravičnost; zato — od milosti do milosti — v dalj zroče uzrle so oči mu Spasa ličnost; 124 in veroval je vanj in nemogoče poganstva mu je smrad bilo trpeti in karal je ljudi, v blodnji živoče; 127 in krst prejel od Treh Žena, je sveti (tam videl si ob desnem jih kolesu!), preden je bil deljen, pred tisoč leti. 130 Predestinacija! Sličiš drevesu, čigar so korenine daleč skrite Pravzroka še ne zročemu očesu! 133 Zato, ljudje, prenaglo ne sodite! O izbrancih niti nam, ki v Boga zremo, odločbe božje niso nam očite! 136 Iz tega mi neznanja slast pijemo: ker naše dobro v vek se bo množilo prav v tem, da, kar če Bog, mi vsi to čemo.« 139 Tak Orla znamenje nebeškomilo, da vid mi omejeni razbistri se, dajalo mi prijetno je zdravilo. 142 Kot dober kitaraš prilagodi se ob petju pevcu dobremu, brenkaje, in petje blagoglasneje glasi se: 145 tak oni lučci blaženi bliskaje med Orla govorom sta plapolali, v en hip — oko z očesom! — mežikaje 148 in Orlove besede spremljevali. 72 DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XXI. Dante se je povzpel na sedmo nebo, na planet Saturn, imenovan po starorimskem bogu, vladarju t. zv. zlate dobe človeštva. Nad planetom stoji ozvezdje Leva (ali: planet stoji v znamenju Leva), s čigar žarom se druži njegova mrzla luč. Pesniku se tu prikažejo svetniki, ki so se odlikovali s premišljevanjem, kontemplacijo. Kakor premišljevanje božjih resnic vodi dušo visoko gori k Bogu, tako vodi s tega planeta čudovita lestva v zadnje višine. Beatrice se mu tu več ne smehlja, ker ne bi prenesel lepote smehljaja. (Zgodilo bi se mu kakor Semeli, hčerki tebanskega kralja Kadma, ki je, varana od Junone, Jupitrove žene, prosila, naj bi smela vsaj za hip videti Jupitra, ljubimca svojega, v vsej njegovi veličasti; videla ga je, pa je tisti hip zgorela.) Tudi ne sliši tu rajskih simfonij, ki jih je slišal na prejšnjih planetih. V. 1—42. Ko se mu torej približa eden izmed blaženih duhov, skrit v svojo svetlobo, vpraša pesnik dvoje: zakaj se mu je duh približal in pa, zakaj je tu vse tiho? V. 43—60. Duh mu odgovori najprej na drugo vprašanje, potem na prvo: »Tvoj sluh in tvoj vid sta preslaba, da bi prenesla lepoto Beatričinega smehljaja ter sladkost petja našega. Zato smo umolknili ob tvojem prihodu. Zakaj sem baš jaz prišel k tebi? Ne morda iz večje ljubezni, ampak, ker me je v to določila volja božja.« V. 61—72. Dante nato: »To razumem, da vi v raju izpolnjujete božjo voljo iz proste volje, samo iz ljubezni, dočim je nam ljudem, ki smo še popotniki — in via — zapovedana po zapovedih; ali to bi rad vedel, zakaj si prav ti od Boga izbran, pred-odločen, predestiniran, da z menoj govoriš, in zakaj ne kateri drugi izmed tolikega števila!« Odgovor blaženega duha se glasi: »Luč, ki me obdaja in s katero vidim bitnost božjo, prihaja od te bitnosti same. (Tako prihaja luč od svetilj-ke v oko, in s to lučjo oko vidi svetiljko.) Ne zadostuje mi samo moje gledanje, ampak združeno z božjo lučjo gleda Prabitnost, Boga. Kar me pa glede predestinacije vprašuješ, vedi in povej tudi ljudem na svetu, da Bog svojih prostih sklepov nikomur ne razodene, niti najbistrejšim duhovom ne.« V. 73—102. Zdaj šele se duh razodene! Je sv. Peter Damijan, nekdaj opat strogega samostana Avel-lana ali Santa Croce v samoti umbrijskih Ape-ninov pod goro Catria. Bodil se je 1. 1007 v Raveni iz ubožne rodbine; kot deček je nekaj časa pasel prašiče. A starejši brat Damijan, arhidiakon v Raveni, ga je začel poučevati; Peter je postal redovnik in si je pri vzel iz hvaležnosti do brata še ime Damijan. Zaslovel je kmalu po globoki učenosti. L. 1037 je zapustil mesto Ravenno ter se napotil v prej imenovani strogi samostan; L 1058 ga je papež Štefan IX. imenoval za kardinala. Sveti mož je moral ubogati in čast sprejeti, ker mu je papež zažugal z izobčenjem. (V. v. 126 nsl. je udarec po posvetnem življenju cerkvenih dostojanstvenikov.) Nekaj let pred smrtjo se je odpovedal kardinalski časti, a odpoved je bila sprejeta šele po mnogih njegovih prošnjah. Umrl je 1. 1072. Ostavil je več spisov. V enem izmed svojih pisem piše: »Čast škofovska ne obstoji v dragocenih kožuhih in frfotajočih vlečkah, ne v obilnem spremstvu in ognjevitih konjih, ampak v svetosti življenja, kakršno je bilo življenje Ke-fovo (Petrovo) in Pavlovo.« Sv. Peter Damijan spada med najizrednejše može vseh časov. Neizmerno je storil za reformo svetne duhovščine. Cerkev ga časti kot cerkvenega učenika. Znamenit življenjepis o njem je spisal kardinal Capecelatro (1. 1862. v dveh zvezkih). (Od tega svetnika treba ločiti — meni Dante v v. 122 in 123 — Petra, ki se je sam imenoval »Grešnika« in je živel tudi v Raveni med letom 1040 in 1119; ustanovil je na obali Jadranskega morja samostan Santa Maria in Porto.) 1 lir spet oči v Gospo sem svojo upiral in spet le k Njej mi duša je stremela in nisem se v nič drugega oziral. 4 A ni smehljala se! Tak je pričela: »Naj se nasmehnem — v hip boš ves v plameni kot Semela, v hip kupček boš pepela. 7 Zakaj lepote moje žar ognjeni raste — kot vidiš — v večni tej dvorani, čim više dvigam se po stolbi njeni. 10 Zatorej jo dušim; če ne, ni v stani nje žara vzdržat tvoja moč vmrljiva, v hip sličen bil bi krošnji, s strelo vžgani. 13 Na sedmem zdaj planetu se mudiva, ki Lev nad njim se plameneči vije, da sij obeh spojen na zemljo vpliva. 16 Pozor zdaj tja, kjer tvojih pot oči je! Zrcalo naj so ti, da v njih blestelo bo znamenje, ki zdaj ti zdaj zašije.« 19 Kedor bi vedel, kakšno sladko jelo očem bilo je nje obličje milo, bi (ono tehtajoč in to skodelo) 22 uvidel, kak težko je meni bilo ubogat, ko se rajske mi vodnice, naj zrem drugam, povelje je glasilo. 25 V kristalu, ki od ljudske govorice ime ima vladarja slavnoznano, pod čigar vlado svet ni znal krivice, 28 sem lestvo uzrl, iz zlatih žarkov stkano, ki segala je strma nje višina v nebes višave, v nedogled1 nad mano; 31 po lestvi doli, od klina pa do klina, sem vsipati se videl nebeščane, nebroj, ko da je vsa neba družina. 34 In kakor po nagonu v zimi vrane se skupaj vzdignejo, ko se zbudijo, ogret peroti si, trde od slane, 37 in tam — t e v nepovratek odletijo, te vrnejo se, odkoder so letele, in t e tam krožijo s tovarišijo: 40 tak rajske so kresnice se mi zdele: usule so se skupno, šle narazen, ko v neki klin na lestvi so zadele. 43 A ena ustavi blizu se prikazen in zažari. Kot bral bi ji z obraza, sem vedel: »Skazat hočeš mi prijazen.« 46 No ta, ki vselej čakam nje ukaza za molk in golk, molči... Zato vprašanje — mi na jeziku — ni našlo izraza. 49 Ko videla to moje je molčanje u Njem, ki je vseviden in vseveden, mi de: »Kar tak želiš, daj, daj na znanje!« 52 Pa sem pričel: »Odgovora nevreden sem tvojega; vendar, ker dovolila je Ona, da te vprašam radoveden, 55 povej mi, ki te radost tvoja skrila je vase, o povej mi, duh ti sveti, katera te približala je sila? 58 In še povej, zakaj na tem planeti ne čujem sladke raja simfonije, ki v nižjih čul pobožno sem jo peti!« 61 »Slab vid je tvoj in sluh,« — te besedi je duh rekel mi — »zato smeh Beatrice molči le-tu, z njim naše melodije. 64 Prišel pa sem niz svete te stopnice, da čuješ me, blesk vidiš, ki me oblači, tako deležen naše veselice. 67 Ne pripisuj te usluge vnemi jačji, ker tak al bolj te ljubijo vse druge tu gori duše, kar njih plamen znači; 70 ampak ljubezen, ktera čini, sluge da brzi Volje smo svet vladajoče, izbira nas za take in te usluge.« 73 In jaz nato: »To vidim brez težkoče, da Vaša prosta volja v rajskem dvoru to hoče, kar Previdnost večna hoče; 76 no, to temno je mojemu razboru, zakaj si preddbločen, sveti plamen, baš ti za posel ta v tovaršev zboru?« 79 Nisem še rekel konec bil in amen, ko lučka si stvorila je sredino za os, vrteč kot brz se mlinski kamen. 82 In čul ljubečo reči sem notrino: »Luč božja lije nadme sem iz raja, prodirajoč svetlobno mi lupino; 85 spojena z mojim gledanjem obdaja mi čelo, vid mi nadnaravno veča, da zrem Prabit, ki luč iz nje prihaja. 118 88 Odtod vsa moja radost plameneča; zakaj čim vid naš tukaj je bistrejši, tem večja je radost, tem bolj žareča. 91 Toda noben duhov — ni najjasnejši — noben seraf, ki zre v Boga oko mu najgloblje, ti vprašanja ne razreši, 94 ker to, po čemer vprašal si me v dvomu, je v sklepov svojih Bog skril globočino, kamor pogledat dano ni nikomu. 97 Ko vrneš v svet se, smrti domovino, ljudem povedi: naj ga ni med njimi, ki v tako z umom meril bi višino. 100 Človeški um — tu gori luč — je doli v dimi; kako naj v božje tam prodre osnove, ko ni mu možno t u m e d serafini!« 103 Besede pokazale so njegove mi uma mejo; vprašal nisem dalje, le skromno sem poprosil, kak se zove. 106 »Gorovje vleče se po sredi Italije (ne daleč tam je tvoja domovina!): nad blisk in grom greben mu vzvišen skal je; 109 dviguje tam se Catrie škrbina, v nje vznožju svet je kraj, tih samostan je, zgrajen, da le Bogu. živi družina.« 112 Tak tretje je pričel besedovanje, in dalje še: »V pravil izpolnjevanju tak vtrdil sem si djanje in nehanje, 115 da vkljubu olja trpkega vživanju z lahkoto sem prenašal mraz, vročino, vso srečo vživajoč v premišljevanju. 118 Rodil za t o nebo sadov množino ta kraj je prej; zdaj njiva je steptana, tak prazna, da slovela bo s praznino. 121 Ondi sem jaz bil, Peter, brat Damjana. (A Peter »Grešnik« v Matere Marije je hiši živel na bregeh Jadrana.) 124 In blizu že bil konec mojih dni je, ko vsilijo klobuk mi kardinala, ki slabšemu za slabim glavo krije. 127 Nekdaj bosa, suha pot pripeljala je Kefo, z njim »izvoljeno posodo«, ki jedla sta, kar je ljubezen dala; 130 zdaj duš pastirja — to prišlo je v modo! — podpiraj z leve, desne kdo, poriva naj zadaj ga (tak težki se dobodo!). 133 S kožuhom svojim konja si pokriva: tak dve pod kožo eno sta živali. O j kak, Potrpežljivost, si strpljiva!« 136 Na ta so vzklik po lestvi se spuščali plameni novi, urno se vrtili z obratom vsakim lepše zasijali, 139 obstali in govorca obkolili, potem na glas zavpili s tako silo, da nima svet primere tisti sili; 142 nisem umel, tako me je glušilo. Ržen: Nisem prikrival. Pogovor ni utegnil nanesti na to. Pravzaprav je pa sedaj že vseeno, čigav je svet. Pogačar: .Ni vseeno, če brez mojega travnika nihče ne more izrabiti vode. Ržen: Najmanj Vas vsaka občina lahko razlasti. In občine, katerim bom odstopil gradbeno dovoljenje, Vam ne bodo prizanašale. Pogačar (ves iz sebe): Vi ste — Vi — Vi bi dali dušo, da me spravite na boben. — Občinam — občinam. Ržen: Moral sem, ko ste mi za hrbtom razbili srenjo in zadrugo. Pogačar: Tudi občine Vam bom. Franiea: Ce jih boš!! Pogačar: Bom. S Kavalarjem se zvežem. Ržen: Le. Ako se vama posreči, sta dosegla vse. Ne bom se več boril z vama. Celo zastonj vama prepustim dovoljenje in načrt. Pogačar (se ozre po sestri in hčerah): Ste slišale? Dovoljenje in načrt. Zastonj. Da bom imel priče. Ržen: Ne bo treba. Bom sam sebi dovolj žalostna priča. Tvega človek, da bi odvezal psa z verige in pes ga zato okolje, ker ga je naščuval tisti, ki ga je priklenil. Če celo najboljši, ki so jim moji rojaki zaupali, ne bodo zmogli drugega, kakor da vgriznejo v roko, katera jih hoče oprostiti, naj ostanejo večno priklenjeni in pretepani. Saj je svet velik. Odnehal bi bil že pri zadrugi, pa sem zgubil Martino in Dano —. Martina in Dana (vstaneta in ne moreta iz-pregovor'ti niti se ganiti z mesta). Franiea (ga prime za roko): Ivan! Poslušaj teto! Ržen (mrko predse): Bom sam sebi dovolj žalostna priča. Martina: Papa! Prodaj Žale in podvrzi se poravnavi! Pogačar (napol smeje): Sedaj ne. Že davno nisem tako upal. Dana: Denar, ki ne pozna duše. Pogačar: Vem, kaj delam. Franiea: Gros in Ovsenek sta te zapustila. Podgane skačejo s krova. Pogačar: Naj, podgane! Jaz pa sem bil dober vojak, ki se celo ranjen zaleti na nož in zmaga. Dana: Padel boš. Pogačar: Se boš vsaj ti streznila in ne boš silila več za tem preklet:m kajžarskim sinom. Franiea (napravi, kakor bi mu hotela zamašiti usta): Lovro! Dana: Pusti ga! Kakor vedno, že naprej vali odgovornost na druge. Ržen (ki je sklonjen premišljeval, se izravna): Prekleti kajžarski sin sprejme boj na nož. (Ponosno odide in nikogar več ne pogleda.) Dana (se opoteka skozi salon na desno; drži se bolestno za čelo): Boj na smrt. Franiea (hiti k njej): Dana —! Danica —! (Vrat ne utegne zapreti.) Martina (žuga Pogačar ju s prstom): Papa — Zastor pade. J VLADIMIR KIEIN: WATEBLOO BRIDGE. DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMIMEDIA. PEEVEL IN RAZLOŽIL J. D.' III. del: RAJ. Spev XXII. V prejšnjem spevu (XXI.) smo se z Dantejem vzpeli na sedmi planet, Saturn, kjer smo zagledali misteriozno lestvo, segajočo v najvišje nebo, po njej pa doli in gori stopajoče duhove, ki so v življenju gojili kontemplacijo. Slišali smo razlago Petra Damijana o tej lestvi, o prede-stinaciji, o visoki ceni evangeljskega uboštva ter o bogastvu sodobnih prelatov. In ko je svetnik prišel do te točke, so vsi duhovi zagnali oglušujoč krik. Tu, v XXII. spevu (nahajamo se do v. 96 tega speva še na Saturnu), nam pesnik v uvodu najprej slika vtis tistega silnega krika nanj: prestrašil se je in se kakor dete k materi zaupno ozrl k Beatrici, ki ga spomni, da je v Baju, kjer je vse sveto in se vse, kar se zgodi, zgodi iz svete gorečnosti. In nato mu razloži pomen tistega krika: »Da si razumel besede, izgovorjene v kriku, bi vedel, da se bliža osveta, ki jo boš še sam doživel. (Tu najbrže namigava na napad na papeža Bonifacija VIII. v Anagniju ter na babilonsko sužnost' papežev, od Klementa V. dalje.) Bog kaznuje vedno o pravem času, naj se ljudem zdi prehitro ali prepozno.« V. 1—18. Po tej razlagi mu Beatrice veli, naj se ozre še po drugih blaženih duhovih. Dante, poslušen, upre pogled v ono veličastno lestvo, kjer vidi ( na stotine lučk, solnčec (»sperule«), med seboj se ožarjajočih. In rad bi še dalje vpraševal, kdo so ti duhovi, pa si ne upa. V. 19—27. Tedaj pa se mu približa največja tistih lučk, da mu odgovori na vsa vprašanja. Ta lučka je duša sv. Benedikta (480—543), ustanovitelja benediktinskega reda in sploh očeta zapadnega meništva. Tole reče pesniku: »Zakaj se bojiš vprašati? Saj vsi plamtimo od ljubezni do bližnega. Vedi torej: jaz sem tisti, ki je ustanovil samostan Monte Cassino in vso tamošnjo okolico spreobrnil h krščanstvu. Želiš vedeti, kdo so drugi tu poleg mene? Vsi so v življenju Boga premišljevali; imenujem ti zlasti dva: Bomualda in Makarija. (Sv. Romuald, u. 1027, je ustanovil red kamaldu-lenzov; sv. Makarij, učenec sv. Antona pušč., je živel v puščavi med Nilom in Rdečim morjem; u. 2. jan. 1. 404.); tu so tudi moji sobratje, ki so živeli po mojih pravilih.« V. 28—51. Ohrabren po toliki ljubeznivosti Benediktovi vpraša Dante nekoliko predrzno: »Ali bi smel videti tvojo podobo nezastrto?« Svetnik pa mu odgovori: »Videl me boš gori v desetem nebu, v najvišjem, v empireju, ki je nepremično in kjer se vse želje izpolnijo; tja noter sega ta lestva.« V. 52—72. Pri teh besedah pa se Benedikt spomni pokvarjenosti meništva v Dantejevem času; zato z ogorčenjem in bridkostjo nadaljuje: »Pa zdaj jih ni več, ki bi z zemlje stopali na to lestvo; moja pravila sicer prepisujejo, toda njih duha ne razumejo; samostani so se čisto skvarili; dohodki se porabljajo za žlahto ali pa še za grše namene. Novinec, ki vstopi, prej izgubi svojo prvo gorečnost, preden iz želoda zraste hrastič in rodi spet želod; samo čudež more še pomagati.« V. 73—96. Po tej tožbi se duša Benediktova vrne k ostalim lučkam (dušam), ki se zdaj vse strnejo in v vrtincu dvignejo v višavo. In za njimi — po nebeški lestvi — dvigne Beatrice Danteja z migljajem svojih oči. Samo en hip, in vzpel se je na osmi nebes, na nebo zvezd stalnic, na zvezdnato nebo. V. 97—111. (Za sedmi nebes je porabil Dante samo poldrugi spev, XXI. in od XXII. v. 1—96; na tem nebesu se mu Beatrice ne smehlja; petja blaženih tu ne sliši; dvom glede predestinacije, ki ga je izrazil v XXI. speva verzih 73—102, se mu tu ne razreši; želja, da bi videl sv. Benedikta iz obličja v obličje, se mu ne izpolni, pač pa ga prestraši silen krik. Zdi se, kakor da naj se posebno tukaj občuti razloček med življenjem blaženih in življenjem še živečih. Pa zakaj vprav na Saturnu? vprašuje Scartazzini. Odgovora ne ve.) Pesnik se znajde v ozvezdju Dvojčkov, ki sledi za ozvezdjem Bika. (Solnce se nahaja v znamenju Dvojčkov meseca maja, ko vse naj-bujneje cvete; zato so astrologi trdili, da je to ozvezdje ugodno pesnikom, prerokom in učenjakom.) Spomni se, da je bil rojen v njiju znamenju: v njiju znamenju je tisti dan, ko je on (Dante) prvič zadihal toskanski zrak, vzšlo in zatonilo solnce (torej maja 1. 1265); od njiju ima vso svojo nadarjenost; končno ju prosi po- moči, da srečno dovrši konec pesmi, najvzviše-nejši in najtežji del. V. 112—123. Beatrice mu zdaj veli: »Preden vstopiš v empirej, ki je že blizu, poglej še enkrat nazaj, koliko poti si že preletel, poglej zato, da boš s tem večjo radostjo pozdravil slavnostni sprevod, ki se ti zdaj zdaj v tem nebesu prikaže.« Dante res pogleda še enkrat doli in vidi vseh sedem planetov, kako so veliki in kako brzi; vidi pa tudi Zemljo, čisto majhno, tam spodaj, in se ji pomilovalno nasmehne; vidi pod sabo luno (t. j. Diano, hčerko Latone), in sicer — kakor misli — njeno Zemljanom nevidno plat, brez peg; ne blešči se mu, ko gleda v solnce (sina titana Hiperiona); vidi Diono (t. j. Venero) in Merkurja (sina božiče Maje); vidi tudi Jupitra (planet), plovečega med Saturnom (njegovim očetom) in Marsom (Jupitrovim sinom). Strahu prevzet ozrl sem se k vodnici kot malček, ki se vselej k njej zateče, ki najbolj ji zaupa, pomočnici. 4 In kakor mati brž v pomoč priteče prepalemu brez sape otročaju, da vteši ga z besedo, ki jo reče, 7 tak Ona meni: »Da, ne veš, si v Raju! Ne veš, da Raj se vsem, povsem kraj svet Da vir vsega ljubezen je v tem kraju 1 10 Kak bi šele bilo te zmedlo petje in moj smehljaj, ko krik te zmel tako je! Zdaj lahko pač ti to je doumetje. 13 Umejoč, kakšno kriknil krik prošnjo je, umel bi, da se kazen približuje, ki uzreš jo še pred dnevom smrti svoje. 16 Meč božji ne pozna niti zamuje ni naglice! (Le tist drugače pravi, kdor željno jo al s strahom pričakuje.) 19 No, zdaj poglej, kaj tu se še ti javi: in če storiš, kar jaz sem ti dejala, nebroj uzreš duhov v te zvezde slavi.« 22 In storil sem, kar Ona je ukazala: vzrl majhnih sfer sem, solnčec, na stotine, ki so se med seboj ožarjevala. 25 In stal sem kot kdor golta v se skomine in vprašal bi, pa se strahu ne reši, češ, da preveč vprašuje, in ne zine. 28 V tem onih biserov prot meni speši se vseh največji, ki je najbolj seval, od sebe sam, da željo mi uteši. 31 In ta je iz svetlobe glas odmeval: »Da zreš kot jaz, kak žge ljubezen naša, ne bi, kar misliš, razodet okleval. 34 Al da polet se tvoj ti ne odlaša, ki kvišku speš, odvet se da po meni o tem ti, česar jezik tvoj ne vpraša. 37 Prebivali na gori, v čigar steni lepi zdaj tihi samostan Cassino, ljudje so grehom vdani, zaslepljeni. 40 Jaz prvi sem prinesel v to krajino ime Njega, resnice Učenika, resnice, ki nas dviga v to višino. 166 43 Podpirala me milost je tolika, da rešil z njo sem vse sosedne kraje iz greha službe, vseh rodov zvodnika. 46 Te lučke vse Boga premišljevaje živele so, žareče v svetem žari, ki rast in cvet in plod svetosti daje. 49 Ta tu je Eomuald, tam on Makarij, tu bratje moji iz celic so samije, ki zvesto spolnjevali red so stari.« 52 »Ljubav tak nežna tvojih besedi je,« dem jaz, »iz lučk, ki te njih soj obkroža, dobrota tolikšna prot meni sije, 55 da širi se zaupnost mi, kot roža razširi in razpihne čašo svojo, če solnce z žarki svojimi jo boža. 58 Zatorej, otec, slušaj prošnjo mojo: li milosti oko je moje vredno, da nezastrto uzre podobo tvojo t« 61 In on: »Ko dvigneš v sfero se poslednjo, boš zrl, kar duša zdaj ti je želela; tam vse želje vteše se ti za vedno. 64 Tam vsaka želja dozori, je zrela; da, v sferi, kjer na mestu v veke vztraja vsak del, se vsaka želja izpolni cela; 67 neznan ji prostor je, z njim os tečaja; v njo sega naše lestve vrh najskrajnji; zato pogledu tvojemu uhaja. 70 To lestvo zrl očak je Jakob v spanji v neba nedogled vrh svoj vzdigovati in božjih angelov nebrojno na-nji. 73 Da vzpel bi nanjo se, zdaj ni med brati ga več; pravil jim duh v uho ne bije, s prepisovanjem črk papir se trati. 76 Zidovi, ki bili so opatije, brlogi so, a kute v njih so vreče se slabo moko, vreče hudobije. 79 Ni lihva zoprvanje Bogu veče kot so dohodki iz lasti cerkvene, menihom poblaznelim višek sreče. 82 Kar Cerkev čuva, vse ustanove njene, so uboštva last, ki v Boga ime prosi; za žlahto ne, al v grše clo namene. 85 Meso slabo je tak, da prej potrosi gorečnost prva se in manj potraje, ko da hrastič svoj prvi želod nosi. 88 Peter prišel brez srebra, brez zlata je; jaz zgradil red na post sem, premišljanje, a Franc ga na ponižnosti je vaje. 91 Glej prvih bratov djanje in nehanje in zdaj kak vse se je sprevrglo v hudo! Pač vidiš sam, da kakor noč in dan je. 94 No, Bog pomore! Saj še večje čudo bilo je, ko je Jordan Bog obrnil in razmeknilo Morje se je rudo.« 97 To rekši duh v svoj zbor se je povrnil, a zbor se ves v vrtincu nad1 višine je dvignil, ko tesno se bil je strnil. 100 Za njimi v lestvo gori me porine z migljajem enim Gospa moja sveta, v hip njena moč mi' zemsko težo ukine. 103 Ni ga tak naglega na zemlji kreta (in kreče človek pnoč se in padaje!), ki mojega podoba bil bi vzleta. 106 Kakor gotovo želja me navdaja, vrnit se v rajsko slavo, ki zbog nje je mi greh grenak, mi teklo kaj solza je, 109 tak ti, čitatelj, ne bi prsta preje * - v ogenj vteknil, vmeknil, kot jaz dospel sem (vzrl, tam bil!) — v zvezd je,.ki za Bikom spe je. 112 O zvezdi slavni, ki duha prejel-sem od vaju — vajin vpliv priznam božanski! — duha, kar ga imam, kar ga imel sem! 115 Vzšel z vama, z vama pal v val oceanski je on, ki smrtnikom življenje daje, ta dan, ko prvič pil sem zrak toskanski. 118 In ko potem mi milost v dar bila je, vstopit v visoki krog, ki z vama kroži, prišel najprej do vajine sem staje. 121 Zato pobožno k vama prošnjo proži zdaj duša mi, da za napor peresa, '- ,za silno snov, z močjo se oboroži. 124 »Tak blizu so najvišja ti nebesa,« — de Beatrice — »da duha, ostroge, ostroge da so nujne zdaj očesa. 127 Zato, preden vtopiš se vanja, v kroge nizdol poglej; glej, koliko sveta že sem položila jaz ti že pod noge, 130 da, občuteč občutke kar najblaže, krdelo mi pozdraviš triumfalno, ki v etra tem se krogu ti prikaže.« 133 Premeril sedmih sfer sem daljo daljno; a zemlja naša tam bila na dnu je: nasmehnil sem se revi milovalno. 136 Zatorej, kdor jo rajši zaničuje, mu prav dam; komur pa gre misel smela višej, on po pravici modrec sluje. 139 Latone hči pod mano je žarela brez tiste sence, ki mi vzrok bila, je, da redka in gosta prej se mi je zdela. 142 Prenesel sem pogled, ne mežikaje, v sinu ti, Hiperjon, s popolno zmago; Diono tam sem vzrl, tam sina Maje. 145 Med otcem plul in sinom z lučjo blago je Jupiter! Umel sem tam do pike, kako vsak svojo dovršuje drago. 148 Spoznal sem, kak te krogle so velike, spoznal kak naglo se vrte okoli, spoznal sem tudi njih razdalj razlike. 151 A zemljo, ki na njej smo tak oholi, vrteč se z Dvojčkov vekovito gmoto, sem videl vso, z nje hribi in z nje doli; 154 nato spet v Nje oči sem zrl lepoto. 167 1 DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XXIII. Od verza 97. XXII. speva dalje se nahajamo — kakor smo že pri sp. XXII. omenili — z Beatrice in Dantejem na osmem nebu, t. j. na nebu zvezd stalnic, ali na zvezdnatem nebu. (Beatrice in Dante se bosta na tem nebu kakor bomo videli, mudila še do v. 66. speva XXVII!) Ko smo v verzih 97—154 prejšnjega speva videli, kako je pesnik najprej hvaležno pozdravil ozvezdje Dvojčkov (Kastor in Poluks!), v kterih znamenju je bil rojen (v mesecu maju 1. 1265), in ko je z njiju višine pogledal nazaj na vso dolg*o pot, ki jo je že preletel, pričenja novi (XXIII.) spev s tem, da nam s prekrasno primero o ptici starki, ki še pred solnčnim vzhodom zleti na vrh drevesa in željno gleda proti vzhodni strani, kedaj bo solnee vzšlo, predočuje, kako se je Beatrice nenadoma obrnila proti južni strani, kjer se zdi, da solnee, ko je v zenitu, gre bolj počasi, ter vsa zamaknjena pričakovala novega pojava. Videč jo v taki ekstazi, jo pesnik vpraša po vzroku. Vv. 1—15. V tem raste svetloba neba na južni strani. V hipu Beatrice vzklikne: »Glej, Kristus prihaja v tri-umfu! In z njim vsi izvoljeni, ki so bili na zemlji dovzetni za dobrodejne vplive teh planetov!« Ob tem vzkliku lica Beatrice čudovito zažare; od veselja. In pesnik vidi: Kakor v jasni noči med milijoni zvezd sije Mesec, tako je tu sijal med tisoči in tisoči svetnikov Kristus, dajoč jim nadnaravno svetlobo, sam s tolikšno svetlobo — v svoji človeški naravi (la Lucente Sustanza) —, da je pesniku vid jemalo. Ob toliki lepoti preide tudi pesnikov duh v ekstazo (»je stopil iz telesa«) in se pozneje ne more več spomniti, kaj se je z njim godilo. Vv. 16—45. Odkar sta zapustila šesto nebo (Jupitrovo), se Beatrice pesniku ni več nasmehnila, ker ne bi bil mogel prenesti tolike blaženosti; zdaj pa, ko je videl Kristov triurni, mu Beatrice zakliče: »Vzdržati moj smehljaj ti je mogoče!« Toda pesnik.priznava, da ne more popisati njega lepote, ampak prosi oproščenja, če mora ta popis preskočiti, in upa, da mu bo čitatelj oprostil, če bo pomislil, da človeški jezik ne more popisati nebeških reči. Vv. 46—69. Ko je pesnik ves zamaknjen v Beatričin smehljaj, mu Beatrice z ljubeznivim karanjem veli: »Ne glej va-me, ampak v trume izvoljenih, idočih za Kristom gori v najvišje nebo. Krist je sicer že izginil v višavo; toda njegove svetnike še lahko vidiš, ki so kakor prekrasen vrt, cvet pri cvetu, limbar pri limbarju!« Na te besede veli pesnik svojim očem, naj vnovič gredo v boj z nebeško bliščobo. In gledajoč nepregledne trume blaženih, obsvetljevanih po nadnaravni svetlobi Krista, ki je pa sam bil že neviden, se spomni pesnik prizora, ko je gledal pisano trato, obsvetljevano po solnčnih žarkih, prihajajočih skozi oblake, dočim je bilo solnee samo za oblaki skrito. Ob tem prizoru spozna, da je Krist zato odšel pred izvoljenci, da ne bi pesniku vid obnemogel. Vv. 70—87. Beatrice je bila prej (v. 73) rekla, da je med izvoljenimi tudi Marija, roža, mati večne Besede; zato pesnik brž poišče z očmi največjo luč, največji plamen. (Ob tej priliki izvemo, da je Marijino ime klical zjutraj in zvečer.) Ko tako občuduje tisti veleplamen, zagleda prečudno bakljo (una facella), ki se spušča v kolobarjih z neba doli ter oni veleplamen obkroža, prekrasno pojoč. Iz pesmi spozna, da je to nadangel Gabriel. Za angelom so vse lučke ponavljale ime »Marija!« Vv. 88—111. V naslednjih treh tercinah (vv. 112—121) pesnik pove, da je najprej Marija odšla za svojim Sinom, »sadom svojega telesa«, v najvišje (prvo! ozir. deseto!) nebo ali empirej. Verzi 122—139 nam končno v nežni primeri slikajo ljubezen izvoljenih do Marije: kakor dete izteza svoje ročice k mamici, tako — pravi pesnik — so vse one lučke plapolale kvišku, za Marijo, in presladko pesem je čul: »Raduj, kraljica se nebeška!...« O, kakšno radost uživajo — tako vzklika pesnik, spominjajoč se psalma 125. — blaženi v nebesih: tu na zemlji, v tej tujini, v tem Babilonu, so s solzami orali in sejali; zdaj uživajo sad svojega truda. In med njimi zlasti sv. Peter. Kot ptica — ki v lesovja ljubi gošči nad gnezdom, nad mladici je čepela v trni nočni (ki razvida ne privošči), 4 da v oči ljubljencem bi koprnela čimprej, iskala jim čimpreje hrane, (kar s tako materinsko slastjo dela!) — 7 p r e d čas zleti na vrh drevesne grane, kjer željno solnca čaka v uro rano, zroč nepremično, kdaj že zarja plane: 10 tak videl sem Gospo svojo vzravnano in v tisto stran neba, pozorno zročo, kjer solnee z naglico spe pridržano. 13 Ko videl sem jo tak pričakujočo, se radovednosti mi vname žeja; in up, da zvem, ugasi mi žejo vročo. 16 Bila med čakanjem je kratka meja in videnjem: postajala nebesa svetleja so — sem videl — in svetleja. 19 In Beatrice: »Evo ti čudesa: v triumfu Krist prihaja, z njim krdela, ki teh so sfer rodila jih kolesa.« 22 Sam ogenj so se Nje mi lica zdela in tako sem ji radost bral v pogledi, da izreči jo, bi pesem ne umela. 25 Kot v zvezd, teh večnih nimf, nebesni cedi, ki ves nebesni svod krase, sijaje, se v jasni noči smeje mesec bledi: 28 t a k Solnce tam prihajalo z neba je sred tisoč lučk in svit jim je dajalo, kot naše ga zvezdam nad nami daje, 31 in skoz ta živi svit tako sijalo je Solnce to, Substanca žarovita, tak žarko, da očem je vid jemalo. 34 O Blaženka, vodnica plemenita! In ona de mi: »Vid ti jemlje sila, ki proti njej oko ne najde ščita. 37 Modrost in Moč je to, ki odklenila Zemljanom pot je spet v neba višine, po čemer davno že so ljudstva vpila.« 40 Kot ogenj, če razširi se, razrine oblakov plast, ker v njih mu pretesno je, in prot naravi svoji doli šine: 43 razširil od radosti se tako je moj duh tedaj in stopil iz telesa, nesvest si še sedaj, kak to bilo je. 46 »Poglej v obraz mi, ne umekni očesa! Vzdržati moj smehljaj ti zdaj je moči, ko tak ti kras odkrila so nebesa.« 49 Bil takrat sem ko tak, ki sen ponoči imel je, pa si glavo ubija, vzdiše zjutraj zaman, da spet si ga predoči, 52 ko ta začul sem klic! Nikdar ne izbriše hvaležnosti mi več nobena sila iz knjige, ki preteklost v njo se piše. 55 Če vseh bi pevcev pesem se združila, kar Polihimnija jih (in družice) s presladkim svojim mlekom kdaj pojila, 58 v pomoč mi, tisočinke bi resnice ne izrazil, o smehljaju Nje pevaje, ki sveto je ožarjeval ji lice; 61 zato mi pesem, Raj oblikovaje, preskočit mora, kamor um ne seže, kot potnik, kjer presekana steza je. 64 A kdor je moje pesmi svest si teže, da na človeški rami ta tovor je, ne bo zameril rami, če podleže. 67 Zares, za majhen čolnič ni to morje, kjer ladja moja zdaj predrzno plove, in bojazljiv mornar tu brazd ne orje! 70 »Kaj vame zreš? V ljubezni tak okove obraz te moj je vdel? Tja v vrt pogledi, ki Solnce — Krist — obseva mu cvetove! 73 Tam roža je, ki mati je Besedi; tam svetih mož, glej! limbarji vonjajo, ki k Spasu pot po njih gre vonja sledi.« 76 Tak Blaženka; ki slušam od srca jo vselej, jaz sem velel očem, očito naj spet se v boj, dasi slabe, podajo. 79 Kot gledal kdaj pod sence sem zaščito, kak žarek, skoz oblakov razo, trato obseval je, vso s cvetkami pokrito: 82 tak videl tam sem lučk pri jati jato in žarki zviška so sijali na-nje, a žarkov vir je skrit bil — Solnce zlato! 206 85 Dobrotni, Močni, Krist, ki to sijanje jim vžigaš, vzpel si prej se, v tem namenu, da Tvoje me ne oslepi bleščanje! 88 Ko čul ime sem rože, ob tem imenu, ki zjutraj in zvečer ga duša vzklika, ozrl sem brž se prot veleplamenu. 91 Očem se komaj vtisnila je slika te Zvezde, o nje moči zmagoviti i tu i tam, kakova, kak velika, 94 kar bakljo uzrem: z neba jo videl iti, vrtečo v krogu se, venec tvorečo in v krogu jo krog Zvezde sem krožiti. 97 Pesem, pri nas še tak sladko donečo, in struno, naj še tak mameče svira, grmljavino nazval bi jaz bobnečo 100 v primeri, kak je ona pela lira, ki sveto venčala je Nje očelje, Nje, vseh nebes najlepšega safira. 103 »Jaz — angelska ljubezen — Njo, veselje obkrožam vzvišeno, ki je nosila Njega, ljubezen našo, naše želje, 106 in bom obkrožal te, kraljica mila, dokler da vzpneš za Sinom se, da od sija se Tvojega nebes bo luč vzmnožila.« 109 Končavala se tak je melodija krožeče baklje; nje besed odmevi so vzkliki lučic vseh bili: »Marija!« 112 Nebo nad nama prvo, plašč kraljevi vseh sfer, ki najbolj živo čuti roko in dih in žar Boga v vrtenja vrevi, 115 je bočilo svoj svod tako visoko, da bil neviden sij tega nebesa stoječemu mi je še pregloboko; 118 zato vznemogla mi je moč očesa, ovenčani slediti plamenici v nje dvigu k sadu svojega telesa. 121 In kakor stega detece ročici prot mamici, ko se je nasesalo, notranjo s tem kažoč radost rodnici: 124 tako iz lučk — iz vsake — plapolalo je plame, kar, kak vdanost njih velika Mariji je, mi je razodevalo. 127 In niso zginile izpred vidika, »Raduj, kraljica!« tak sladko pojoče, da nepozabna sla mi je tolika. 130 O, kakšna radost v dušah tam bohoče — — tam v onih žitnicah — ki tukaj rade so delale, orjoče in sejoče! 133 Sedaj tam gori vživajo zaklade, s solzami zbrane v tujstvu Babilona, kjer niso jih zlata, motile vade. 136 Tam med svetniki obojega zakona, ker zmagal je ta svet, zdaj triumfira pred Kristom, zročim nanj z višine trona, 139 ključar, ki vrata v svetli raj odpira. V viharjih ... v ognju ... misel gloda, vrta; na pot, na pot, na daljno... kamorkoli (Vstaja.) Če tudi v mraz, pod noč, pod grom in bliske----------- Strežaj (prestreže Klingenfelsa, ki se trga iz postelje): Moj Bog, pomirite se...! Klingenfels (sovražno): Pojdi s poti! Umakni se! Ne čuješ: božji glas (zamaknjen): me kliče — kliče — daleč, daleč — skrivno — Umakni se ... (plane proti vratom). Strežaj (skoči za njim): Za božjo voljo ... Klingenfels (ga pahne proč): Satan, ne drži več me v ječi teh zločinov! — pojdi mi s poti... (Zbeži skoz vrata. Čuje se ropot po stopnicah.) Strežaj (krikne): Ana! Ana! Hitro! Glas žene spodaj: Kaj je? ... Marija sveta ... Strežaj (ves stresoč se steče skozi vrata in prevrne svečo, ki ugasne): Naš gospod! Prestrezi ga! (Nenadoma udar, kot da je padlo telo na tla. Par hipov grozna tišina. Nato prestrašen klic strežaja Petra:) Strežaj: Mrtev je! Mrtev ... mrtev! ... KOSTANJ: LESENI STROP, DEKORATIVNI VZOREC (2. POLOVICA XVII. STOL.). DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PKEVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XXIV. Kakor že omenjeno, se od XXIII. speva dalje nahajamo na osmem nebesu. Vsebino tega, XXIV. speva, najkrajše naznačimo, če rečemo: Dante dela pred sv. Petrom izpit iz vprašanj o veri. (V XXV. spevu dela pred apostolom Jakobom izpit iz vprašanj o krščanskem upanju, v XXVI. pred sv. Janezom Ev. o krščanski ljubezni.) Beatrice, ki je Danteja pripeljala tako visoko, prosi zbrane nebeščane, svate velike večerje, naj njenemu varovancu vsaj nekoliko ugasijo žejo po spoznanju nebeških skrivnosti. Vv. 1—9. Od radosti, da morejo ustreči, posamezne skupine (kola, itd. le carole) veseleje zaplešejo, a v različnem ritmu. Vv. 10—18. Iz najsvetlejšega kola stopi najjasnejša svetlobna krogla, sv. Peter. Pesnikovo pero ne more popisati njegove krasote; zato preskoči ta popis. (Že obraznost, fantazija bi bila preživa barva za »take gube«, kamoli beseda — primera, vzeta iz slikanja oblek z lepimi gubami, kjer sence zahtevajo posebno natančnost, da ni njih barva preživa.) Vv. 19—45. Kakor sholar pred magistrom, učiteljem, tako Dante pred sv. Petrom dela izpit. Medtem ko Beatrice sv. Petra prosi, naj stavi vprašanja, težka ali lahka, kakor hoče, Dante zbira svoje misli, kako bo zagovarjal teze (trditve) glede vere. Vv. 46—51. Prvo vprašanje meri na pojem ve r e. Sveti Peter vpraša: Kaj je vera? Dante odgovori z besedami sv. Pavla (Hebr. 11, 1): »Vera je podlaga, temelj, podstat tega, česar ne vidimo. (Est autem fides sperandarum substantia [hvpostasis] rerum, argumentum non apparentium.) Sv. Peter pohvali opredelbo, definicijo, vendar vpraša dalje: Zakaj pa sv. Pavel vero najprej zove podstat, potem dokaz? Dante nato: Globoke stvari, ki jih zrem jaz tukaj po posebni milosti, so ljudem tam doli, dokler žive, tako prikrite, da vedo o njih samo po veri, po verovanju (credenza); verujejo jih, ne da bi jih videli; in ker na to vero, na to verovanje zidajo, gradijo vse svoje upanje, da bodo te stvari enkrat videli in uživali, zato se ta vera po pravici imenuje temelj, podlaga, podstat. In ker iz te iste vere nujno delamo sklepe na istinitost nebeških dobrin, čeprav jih še ne vidimo, se vera po pravici imenuje tudi dokaz. Sv. Peter pohvali zdaj tudi razlago prej izrečene opredelbe in rabi pri tem primero o novcu, kakor da bi rekel: Tvoje znanje v tej stvari je kakor dober novec, ki ima pravilno zmes in pravo težo. Vv. 52—84. Sv. Peter še vpraša: Da poznaš ta dragoceni novec, to vidim. Ampak ali ga tudi imaš v svojem mošnjičku (t. j. v srcu): Dante odgovori: Imam ga, ves svetal je in lepo obrobljen. (T. j. imam vero, čisto, živo, pravo.) Nekateri stari komentatorji so trdili, da so Danteja sovražniki dolžili tudi krivoverstva. Tercina 85—87 bi bila potemtakem odgovor na to natolcevanje. Drugo vprašanje. Sv. Peter nadaljuje: Pa odkod imaš ta dragoceni biser? (Sv. Peter vprašuje torej po virih razodetja, fontes revelatio-nis.) Dante odgovarja: Viri so zame knjige stare in nove zaveze, ker je v njih božja beseda, beseda sv. Duha. Vv. 88—96. Tretje vprašanje. Sv. Peter dalje: Kako pa veš, da je v sv. pismu božja beseda, da je od Boga navdihnjeno? Dantejev odgovor: To mi potrjujejo čudeži, ki jih sv. pismo pripoveduje. Sveti Peter dalje: Pa kdo ti je porok, da so se ti čudeži v resnici zgodili? Mar< naj ti to potrjuje spet sv. pismo? Ali ne čutiš, da se vrtiš v slepem kolobarju, da je to circulus vitiosus? Na to potežkočo odgovarja Dante: razširjenje krščanske vere in preobrazba sveta po njej je že čudež vseh čudežev. (Dante uporablja tukaj — vsaj v zametku — tisto apologetično obliko, ki se sedaj imenuje katoliško dejstvo. Več o tem ima dr. Grivec: Cerkev, str. 3. nsl. Dante seveda je zajel to dokazovanje iz sv. Avguština, De civitate Dei, XXII 5: »Denimo, da čudeži, pripovedovani v sv. evangelijih, niso resnični, je pa to največji čudež in potrdilo krščanske istine, da je stroga krščanska vera, ki ljudem nalaga zatajevanje strasti, svet pridobila brez čudežev, oznanjevana od siromašnih, neukih ribičev, za-ničevanih in brez ugleda pri ljudeh.« Kdor bi tajil vrednost in veljavo tega čudeža in tega dokaza, bi moral tajiti tudi veljavo in načelo zdravega razuma, ki pravi: ni učinka brez zadostnega vzroka, non datur effectus sine causa sufficiente.) Vv. 97—114. Četrto vprašanje. Sv. Peter (s srednjemu veku priljubljenim izrazom ga Dante zove »il barone«) potrdi Dantejeve dosedanje odgovore, nato pa preide k zadnjemu vprašanju: Kaj pa je predmet tvoje vere in kateri so naravni in nadnaravni razlogi verovanja tvojega? Dante — pohvalivši mimogrede vero sv. Petra, vsled katere je bil velikonočno jutro prej pri grobu nego mlajši sv. Janez Ev. — odgovarja v zmislu veroizpovedi, ki se zove svmbolum Athanasia-num, da veruje v enega Boga, a tri božje osebe. Razlogi pa so dvojne vrste: naravni, vzeti iz razuma, še bolj pa nadnaravni, vzeti iz razodetja. Vv. 115—147. Po vseh s pohvalo sprejetih odgovorih sv. Peter Danteja blagoslovi. Vv. 148—154. »O velike večerje sveti s vat je, ki Jagnje vas na njej gosti in siti tako, da vedno vam vtešen vaš glad je, 4 ker temu-le dovoli Bog, užiti drobtine, z vaše mize padajoče, še preden smrt velela mu je iti, 7 o, glejte na želje njegove vroče, vsaj kapljo mu rosite iz krnice, ki vas poji in njemu iz misli noče.« 10 Tak Blaženka; a radostne Kresnice krog svoje vsaka zavrte osi se in zažare kot zvezde repatice. 13 In kot kolesje v uri tak vrti se, cla prvo je kolesce, kot bi stalo, le zadnje, da hiti, motrivcu zdi se: 16 tak ona kola: eno je plesalo počasi tam, a drugo spet hitreje, kakor pač — menim — radost je uživalo. 19 Iz kola, ki bilo je najkrasneje, luč stopi, ki jo srečno se smehljati sem videl, mimo drugih vseh srečneje, 22 in obkrožila Blaženko trikrat! pojoč je; bil je diven glas pojoči, da um ga moj ne more popisati. 25 Zato naj ta popis pero preskoči: že obraznost (kam-li rek!) preživa boja bila bi za to sliko, h gub tenkoči. 28 »O sestra moja sveta, prošnja tvoja dosegla z žarom svojim je, da ločil od onega sem lepega se soja.« 31 Ko trikrat sveti svit se je potočil, je obstal, in dihnil z glasom k Beatrici, veleč ji, kar sem ravnokar sporočil. 34 In ona: »O velmož v tej plamenici, ki dal Gospod ti, ko po zemlji hodil, je ključe vrat k tej rajski veselici, 37 vprašanja, kakor sam bi jih presodil, al težka al lahka, temu o veri stavi, ki z nje si pomočjo po morju brodil. 40 Je v veri, upanju, ljubezni pravi, ti skrito ni, ker zreš to tu v Zrcali, v katerem vse se ti ko v sliki javi. 43 In ker po pravi veri so postali ljudje tega kraljestva državljani, je prav, da ta-le zdaj slavi jo, hvali.« 46 Kakor sholar molče mozga z možgani, da tezo, ki magister da jo strogi, ne da bi jo odločil, jo le brani: 49 tak jaz mozgal sem v mislih za razlogi med njenim govorom, oprt da na-nje bi kos bil, ki mi dana bo, nalogi. 52 »No, moj kristjan, pokaži svoje znanje: kaj — cleš — je vera!« Pogled k plamenic sem dvignil, ki je dihnila vprašanje, 55 potem sem se okrenil k Beatrici, ki z migljajem mi dala je zapoved, naj učenosti duška dam krnici. 58 »Po isti milosti, ki to mi izpoved« — — sem jel — »pred tako omogoča glavo, naj jasna mojih misli bo pripoved.« 61 In dalje: »Kot z resnično — dem — pisavo zapisal, oče, nam tvoj dragi brat je, ki Rim pri vel s teboj vred v pot je pravo, 64 vera tega, kar upamo, poclstat je, tega dokaz, očem kar se še skriva, v tem—zdi se mi — nje bistvo nam iskat je.« 67 In glas: »Prav; no, ti zveza je umljiva, zakaj apostol vero po lastnosti najprej podstat, potem dokaz naziva!« 70 In jaz nato: »Očem so te skrivnosti, ki v tej se razodevajo mi v sferi, tam doli skrite v taki globokosti, 73 da so, da bivajo edino v ^veri, ki upanje svoj temelj na-njo stavi; odtod ime podstat v imen izberi. 76 In ker iz vere k višji se spoznavi po sklepih gre, brez druge opore za-nje, odtod tudi dokaz se veri pravi.« 79 In cul sem glas: »Če vse bi bogoznanje tam doli v takem zmislu se učilo, izginili bi lažimodrijanje.« 82 Tak dihnilo ljubeče je ognjilo. Nato še: »Dobro novec tvoj prestal je preskušnjo, utež in zmes, kot je pravilo. 85 Ga imaš pa tudi v mošnji!« glas dejal je. In jaz: »Imam; ni sumnje glede kova, tak gladko je obrobljen, tak svetal je.« 88 In glas iz srede one luči znova: »In kje dobil si biser dragoceni, ki čednosti vsaktere je osnova!« 91 Jaz: »Svetega Duha - vem - dež ognjeni, razlit nad starega — od vse davnine — in novega zakona pergameni, 94 je silogizem tolikšne ostrine, da vsak dokaz v primeri s to resnico je nožič top, rezilo brez rezine.« 97 In v tretje čul 'sem: »S kakšno pač pravico, kar stari, novi zakon zatrjuje, za sveto imaš, za božjo govorico!« 100 In jaz: »Dokaz, ki to mi dokazuje, so čudeži, ki sama jih narava skovala ni in jih nikdar ne skuje.« 103 Spet glas: »Kdo čudežev naj overava resnico ti! Mar pismo jo podpira, ki samo dokazila potrebava!« 106 »Krščanska če spreobrnila vera je svet brez čudežev, vprav t o - odvrnem je čudež za sto drugih, brez primera. 109 Ti čudež ta poznaš, ki šel si z zrnjem — tešč, vbog — in vsadil dobro si rastlino, trto najprej, zamenjano zdaj s — trnjem.« 112 Po teh besedah čul nebes družino zapeti sem tecleum, spev hvalnoprošnji, da z rajsko je odmevalo milino. 115 Baron pa, ki me vel po poti splošni od veje pa do veje, vpraševaje, ko bližala drevesa sva se krošnji, 118 spet: »Milost, luč ki tvojega duha je, — pričel je — tvoja usta je odprla, da tak si odgovoril, kot pristaje. 121 Pohvalim, kar prišlo ti je iz grla; no zdaj povej, kaj verješ, in v i r javi, iz kterega ti vera je pridrla.« 124 »O sveti oče, duh, ki zreš zdaj v slavi, kar tak si verval, prej da stal si v grobi, ko mlajših nog je učenec stal ljubavi, 127 predmet naj torej izrazil pred tebo bi, ki vsega me prešinja, verovanja! In razlog znat mu, bilo ti ljubo bi! 130 Čuj: Verujem v Boga, pravzrok gibanja, ki, sam ne giban, večen vse želi nam le dobro in v ljubezni k nam se sklanja. 133 Razlog ni le, kar fizika veli nam in metafizika, no, v razodeti še bolj resnici je, ki od vas rosi nam, 136 ki Mozes jo, preroki, psalmi sveti uče in evangelij, ki tudi vi ste pisali jo, z ognjem Duha razvneti. 139 V osebe ver jem tri nature iste, ki vekomaj tak tri so, tak edina, da reči smemo: Eden si in tri ste. 142 Le-te skrivnosti božje globočina kot pečat se krepko mi v dušo vtiska, ker večkrat evangelij jo spomina. 145 To torej vere je počelo; iskra, ki v prsih mi gori kot živo plame in blešči, kot neba se zvezda bliska.« 148 Kot gospodar služabnika, ki vname srce z novico ugodno mu, posluša, ko umolkne, pa ga radostno objame: 151 tak mene je — vprašavši, da me skuša — blagoslavljaje trikrat obkrožila in pevajoč, apostolova duša; 154 tak moja mu bila beseda mila. 241 17 Nekdo (zunaj): Bencin! Baklje! Angelo (pogleda starko in izbruhne): Tudi vi umrjete! Mati (mirno, monotono): Tudi jaz umrjem. Angelo (plane k oknu): Hoj — joj — joj! Jaz sem Angelo — O, o! Cujte, jaz sem Angelo — o — o! Jaz sem vaš! — Jaz sem...! O! Mati (se splazi do mize in ugasne luč, le žerjavica ognjišča rdeče sveti na sobo): Vpij! Volkovi ne slišijo. (Splazi se nazaj k ognju.) Angelo: Hoj — joj — joj! Tu smo živi ljudje! Množica (vpije, veter trga glasove). Angelo: Usmilite se me! Usmilite se starke! Mati: Zame ne prosi usmiljenja. Ne maram ga od njih. Angelo: Hoj — joj — joj! (Plane k vratom in zopet udari ob nje.) Množica (poje himno). Angelo (se skrušen obrne): Vse je prokleto! (Plane proti materi.) Jaz vas ubijem! Jaz vas ubijem! Mati: Ubij! Množica (tuli; prikaže se svetloba, ki plane v krvavordečem snopu v izbo, da zakrvave stene in oba od groze in sovraštva spačena obraza). Mati (okameni za hip): Sveta Marija! Angelo (razširi oči; nato se spusti v smeh, ki vsebuje pol blaznosti in pol groze. Plane k starki in jo zgrabi za vrat): Ubijem te! Zadavim te! Mati (trga glas iz sebe): Povem ti — tam je ključ — v ognju leži —vzemi ga — odpri vrata... Angelo (pogleda v ogenj): Ah! Umorila si me! Mati: Dopolnilo se bo, kar je bilo v meni dvajset let... Naš kruh si jedel — našo kri si izdal — zdaj bo dolg poravnan ... Že gorimo — že smo pepel —• .dim me duši... (Starka se zgrudi.) Angelo (jo izpusti, postoji za hip, obsijan od rdeče svetlobe in posluhne prasketanju, vetru, kriku, petju. Nato plane po sobi kot bi bežal pred smrtjo in pred življenjem. Obstane, zgrabi se za glavo): In jaz nimam človeka, ki bi me ubil! Konec. DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XXVII. Do vrstice 76. tega speva smo še na osmem nebesu. — Ko je Dante (v prejšnjem spevu) tudi pred apostolom Janezom sijajno prestal izpit iz vprašanj o božji čednosti ljubezni in nato govoril z Adamom, se prične novi (XXVII.) spev s tem, da nenadoma ves raj prične peti himno zalivale v čast presveti Trojici. Ob tem petju se pesniku opaja uho, in ob pogledu na rajsko svetlobo, ki se mu zdi kakor smehljanje vsemira, tudi oko. In tako mu privre iz prsi vzklik, slaveč to neizrečeno radost, to blaženo življenje miru in ljubezni, to obilnost in bogastvo, ki je na veke varno pred izgubo in ki ne pozna želje po vedno večjem kopičenju. (Vv. 1—9.) Po tej himni nastane grobna tišina ... Pesnik strmeč zre v četvo-rico svetih mož (Peter, Jakob, Janez, Adam), ki jih, obdane s svetlobo, imenuje »baklje«. Naenkrat pa zapazi na prikazni sv. Petra čudno spremembo: prične se namreč živahno gibati in rdeti (kakor če bi planet Jupiter, ki je bele barve, vzprejel rdečo barvo planeta Marsa). Tisti globoki molk je bil zaukazan od Previdnosti, ki tudi v Raju razporeja vsa opravila vseh vrst rajskih prebivavcev. In iz molka pride govor Petrov: »Ne čudi se, da sem barvo spremenil; zakaj, kar bom sedaj govoril, bo tako, da bodo od srda in jada zardeli tudi vsi drugi nebeščanje. Tisti moj naslednik, ki si je po nevrednem prilastil to čast, je spremenil Rim, kjer sem jaz trpel in umrl, v mlako in kloako vseh grdobij, nad čimer ima samo satan svoje veselje!« (Dante je bil z mnogimi drugimi vred mnenja, da odpoved papeža Celestina V. ni bila zakonita; zato tudi Bonifacija VILI., ki posebna meri nanj ta očitek, ni smatral za zakonitega papeža. Meri pa tudi na oba naslednika njegova, Klementa V. (1305—1314), rodom iz Gaskonje v Franciji, ter Ivana XXII. (1316—1334), rodom iz Cahorsa, tudi v Franciji. Dante ju imenuje nekaj verzov nižje, v. 58. (Vv. 10—27.) Ob tej silni obtožbi papeževega dvora zarde od sramu in srda vsi blaženci (kakor oblaki rde, če solnce nanje sije od nasprotne strani); tudi Beatrice zardi (kakor čestita žena ali deklica, če le sliši ime greha); in vse nebo potemni, kakor je bilo potemnelo ob Kristusovi smrti. (Vv. 28—36.) Z rastočim gnevom, ki se pozna tudi v glasu, nadaljuje sv. Peter: »Prvih šest papežev je kri prebilo, ampak ne zato, da bi nevesta Kristova zdaj zlato grabila. Stol sv. Petra ni imel v očeh ustanoviteljev tega namena, da bi vsakokratni papež posegal v čisto svetne zadeve in eno stranko (gibeline) obsojal na levo, ali pa se celo zoper svoje nasprotnike z orožjem v roki — pod zastavo, ki so ključi Petrovi v njej kot grb — bojeval in vojskoval (kakor se je Bonifacij VIII. zoper rodbino Colonna), ali da bi papeževa kurija izdajala potvorjene listine. Zdaj v vsaki škofiji vladajo lakomni volkovi, ne pastirji.« (Vv. 37 do 60.) »Toda Previdnost« — nadaljuje sv. Peter — »ki je ob času največje nevarnosti, ko je Hanibal trkal na vrata, poslala v junaku Scipionu rešitelja staremu Rimu, bo pomagala tudi zdaj Cerkvi, in sicer kmalu.« (Vv. 61—63.) »Ti pa, Dante, ko se vrneš na zemljo, povej ljudem vse, kar si slišal od mene.« (Vv. 64—66.) Po tej grenki graji Petrovi se vsi blaženi duhovi, ki so se bili (v spevu XXIII.) že začeli dvigati proti najvišjemu nebu, a so se bili pri 81 (i sv. Petru ustavili, vrnejo v empirej (nebo je kar mrgolelo od njih, kakor pozimi mrgoli od snežink). Dante gleda za njimi, dokler mu jih razdalja ne zakrije. (Vv. 67—75.) Zdaj mu veli Beatrica: »Poglej doli, da vidiš, za koliko stopinj (meridijanov) si se v tem času, kar si bil na ozvezdju Dvojčkov, na osmem nebesu, z vrtenjem nebeških sfer vred od vzhoda proti zapadu v krogu zasukal«. Vstopil je bil v osmo nebo nad dvajseto stopinjo severne širine (t. j. odkoder se proti ravniku pričenja vroči pas, po Ptolemeju!) in nad meridijanom, ki gre čez Jeruzalem. Ker so Jeruzalem smatrali v srednjem veku za središče obljudene zemlje, za nje vrh, in prav tako meridijan nad njim, zato pravi, da je s tega meridijana kot »z vrha« letel z vrtenjem sfer proti zapadu in preletel eno četrtino zemeljskega pasu, t. j. 90 stopinj, in dospel vprav nad skrajno mejo, nad Gibraltar (ozir. mesto Cadix, Gade). Tu je videl pod seboj pot, kamor je bil baje Ulikses (po spevu XXVI. Pekla) zablodil; zroč proti vzhodu je videl do Fenicije, kjer je bil Zevs v podobi bika odnesel Agenorjevo hčerko Evropo. Dalje proti vzhodu ne more gledati, ker prihaja noč. Solnce pod njim se je bilo pomeknilo več ko za eno znamenje (žival) v zverokrogu, čez znamenje Bika, in ne more več svetiti proti jutru ležečim deželam. (Vv. 76—87.) Ko ne more- na zemlji nič več razločiti, upre oči spet v Beatrico, ki jo vidi zdaj v še večji lepoti, t. j. dvignila sta se v višje nebo, z ozvezdja Dvojčkov, »iz divnega gnezda Lede«. (Kastor in Poluks sta veljala za sinova Lede), v deveti nebes, najhitrejši izmed vseh, vse druge oklepajoči, vseh sfer oklep (v. 113), zvan latinsko primum mobile. (Vv. 88—99.) Kakšno je to nebo? Sledi popis (vv. 100—120). Že prej (spev XXIII., vv. 113, 114) je bil rekel, da je to nebo »od božjega diha najbolj oživljano in razbeljeno«; zdaj zvemo, da je njega vrtenje najurniše od vseh (v. 99). Zvezd nima; zato ni, kakor prejšnje, na nekaterih mestih svetlo, na drugih ne, ampak je povsod, v vseh svojih delih enakomerno svetlo, caelum diaphanum; zato pa pesnik tudi ne more označiti kraja, kje je vstopil. Nad njim ni nobenega gibanja več, ampak samo še deseto nebo, empvreum, sedež božanstva, večno nepremično, počivajoče. Prvo vrtenje ali gibanje se prične torej šele v devetem nebesu. Odtod ime: prvo okretno. Ker pa je — po nekem Aristotelovem izreku — šele tam možno govoriti o času, kjer je kakšno gibanje, zakaj gibanje je merilo za čas, sledi, da se šele v tem devetem nebesu tudi čas pričenja, ali kakor Dante (v. 118 nsl.) v prispodobi pravi: Iz tega nebesa raste, korenine poganja drevo časa, v ostalih osmih svetovih pa ima svoje listje. Ko da bi ga kaj pičilo, preskoči pesnik od popisa prelepe harmonije svetovja takoj zopet — že drugič v tem spevu! (prim. v. 10—27) — k žalostnim političnim in socialnim razmeram sodobnosti. Na prvi pogled se nam skok zdi nepojmljiv; a ne pozabimo, da je Danteju harmonija sfer vzor za harmonijo, ki bi morala vladati na zemlji: en vladar v cerkvenih, eden v svetnih zadevah! Ker pa je pohlep po bogastvu vsega kriv, zato se znova obrača proti njemu. V prvih letih življenja — to prizna pesnik — je otrok dober; a le prehitro ga slaba družba spridi (kakor čezmerno poletno deževje pokvari sadje), da zavrže vero, nedolžnost, življenje s Cerkvijo, da, celo ljubezen do matere. Tako počrni bela polt (nedolžnost!) človeštva, ki se zove deca solnca. In vse zato, ker ni na stolu sv. Petra vrednega moža in ker v političnem oziru ni v Italiji več cesarja. (Vv. 121—141.) Beatrica končno prerokuje boljšo bodočnost, toda v daljni, daljni daljavi: preden bo namreč božič prišel v pomladanski čas. (Takrat so imeli še julijanski koledar! Po njem se ravna še vedno pravoslavna cerkev, ki bo — če bo vztrajala — v nekaj tisoč letih res imela božič spomladi, zakaj vsakih 100 let ga za en dan pozneje obhaja nego mi.) »Očetu, Sinu, svetemu naj Duhu bo čast!« Tak ves je raj zapel zahvalo; in spev opoj bil mojemu je sluhu. 4 Vse, kar sem zrl, ko da bi se smehljalo vesoljstvo! Tak mi v dušo opojenje i skoz uho i skoz oko je plalo. 7 O radost neizrečna! O življenje ljubezni, večnega miru in sreče! Obilnost varna, vseh želja vtešenje! — 10 Zrl v one štiri baklje sem plamteče ... Kar prvodošla kot bi se zgenila, kot iskre iz sebe sula bi cvrčeče; 13 in barva se ji tak je spremenila, kot Jovu bi se, če postal bi ptica in z Marsom-ptico bi zamenil krila. 16 Previdnost, služb in vrst razpo-rednica v teh dvorih, le veli, in volji njeni posluhne sveti zbor. Čuj! govorica 19 iz molka: »Moje barve se spremeni ne čudi! Ko govoril bom, dosledno zgodilo se bo tem-le vsem, kar meni. 22 On tam, ki stol zasedel moj nevredno, — nevredno, dem — moj stol, ki prazen čal — po sodbi Sina božjega — še vedno, 25 je kriv, da Rim, moj grob, je zdaj kloaka krvi, smradu, tak da v globini Hada zavržencu nebes je raj ta mlaka.« 28 Kakor oblaki vzhoda al zapada rde, če solnce na-nje s preka seva, tak vse nebo rdelo je od jacla! 31 In kot čestita žena al čista deva, ki vest poštena ji skrbi ne dela, če sliši o grehu drugih, že zardeva: 34 tako je Beatrice zardela! Tak—menim — mrak je bil na nebu v času, ko božja Moč na križu je trpela. 82 37 Potem nadaljeval je, toda v glasu se tolika sprememba je zgodila, da ni se večja v prejšnje barve krasu. 40 »Ni Kristova nevesta se pojila z mojo krvjo in drugih, Lina, Kleta. da zdaj v zlata dosego bi služila; 43 no v tega rajskega dosego sveta kri Siksti, Pij i so, Kaliksti, Urbani prelivali, v solzah premnoga leta. 46 Ni bil namen naš, naj na desni strani naslednik naš da sedež stranki eni, na levi drugi, ki so vsi kristjani; 40 ni bil namen, naj ključi, mi izročeni, kot grb v zastavi, proti krščenikom bi v bratomorni boj bili neseni; 52 ne, da pečatili bi z mojim likom — rdim ob tem in blisk v očeh ne ugaša! — prodane privilegije lažnikom. 55 V pastirski obleki, kjer le kakšna paša se vidi, kolje volk, grabljivi goneč... O Bog,, kaj Tvoja kazen tak odlaša! 58 Zdaj papeža Kahorec in Gaskonec krvi se naše hočeta napiti... Začetek dobri, o j, tvoj podli konec! 61 Previdnost pa, ki, Rim hoteč rešiti, poslala Scipiona je v zaščito, se bliža, slutim, Cerkev da zaščiti. 64 Ti, sinko, ki telo te še teži to, ko vrneš se, ne štedi mi jezika, očitaj, kar ti jaz velim očito!« 67 Kot zmrzlih kapljic se strdi oblika v snežinke, k nam skoz zrak se usipajoče, ta čas, ko Kozorog se s solncem stika: 70 tak tam »snežinke«, v radosti plešoče, so v eter dvigale se, neba dike, od naju dvejuh se poslavljajoče. 73 In pogled1 moj sledil je svetle like, sledil, sledil... Z očmi šele sem trenil, ko skrile so jih dalje prevelike. ¦— 76 Gospa, spazivši, da sem se razklenil iz spon zamaknjenja: »Nizdol« — mi deje, »poglej, za koliko si v krogu krenil!« 79 Odkar pogledal doli sem bil preje, sem v lok letel, ki prvi zgor ravnika, z vrha letel pa do zapada meje. 82 Tam onstran Gadov vzrl sem sled blodnika Uliksa; tostran videl do obali, kjer nosil ljub tovor hrbet je bika. 85 Še več odkril na obli bi bil mali, a solnce že prišlo mi pod nogami prek bližnje v zverokrogu je živali. 88 A dušo mojo, ki ljubav jo mami do gospe vedno, vleklo k nji, le k nji je z vse bolj ko prej gorečimi željami. 91 Kar vab ustvarila nam za oči je narava al umetnost, da mamile nam um bi, v polti, v delih slikarije, 94 vse skupaj bi kot v nič se razkadile napram lepoti rajski, zasijala ki meni, v oči zroeemu nje mile. 97 In moč, ki mi s pogledom jo je dala, me iz gnezda clivnega je Lede vzela in v najhitrejše me nebo — zagnala. 100 Tega vsi deli, vsakega je dela lik ist, najnižjih tak kot vseh nad temi; zato ne vem, kje sva z gospo dospela. 103 No ta, vedoč, česa želi srce mi, prične s smehljajem, tak, da se mi zdelo, sam Bog da iz nje oči radosten zre mi: 106 »Svetovje je vrejeno tak, da celo vrti se, le središče v njem počiva; t a krog pa je vrtenja vir in vrelo. 109 V ničemer drugem to nebo ne biva ko v Misli božji: v Njej izvor plamu je, ki giblje vse, vir vseh planetov vpliva. 112 E n pas ljubezni in luči opasuje ta krog, vseh sfer oklep, ta krog deveti; nanj On samo, vladar vsega, deluje; 115 z ničimer se ne merijo mu kreti, a krog vseh drugih je okretov mera, kakor sta dve in pet za broj deseti. 118 Čas — kot drevo — raste iz tega okvira. a z listjem v ožje vzpenja se svetove; o tem se vid ti jasen zdaj odpira. 121 Pohlep, gorje ti! Ljudske nam rodove potapljaš, da, kdor v tvojem vtone žreli, ne dvigne več nad tvoje se valove! 124 V mladosti bi še dobri sklepi cveli; toda če dež kar neprestano pada, z dreves bodo le pabrki viseli. 127 Nedolžnost, vero ima zdaj duša mlada edina še; a ko fantič odrase, zbežita obe, preden zraste mu brada. 130 Otrok jecljavček ve za postne čase; dorasel žre, kar poželi mu duša, in v petek se in svetek s tolščo pase; 133 in spet: otrok jecljavček mater sluša; poznej, ko jezik več se ne zapleta, želi, da jo čimprej pokrije ruša. 136 Tak vam, ki deca solnca ste (očeta, ki pušča mrak in jutro s sabo vodi), temni polt belo žig tega planeta. 139 A ti začuden vsled tega ne bodi: vladar—to pomni!—zemlji davno vzet je; zato človeška družba v zmotah blodi. 142 No, preden pride božič v mladoletje, (radi stotinke, ki se zanemarja!), pa zažare ti višnji vam planetje, 145 in vzide sreče vam žel jena zarja in zaokrene kljun, kjer zdaj krmilo, in prav bo plul po volji brod Krmarja 148 in spet bo cvetje pravi sad rodilo.« 83 in je rodilo to ime. Kakor zastava po krvavi bitki je duša naša razdejana. Ali ljubezen naša je tem večja, večja je naša volja k darovanju. (Premor.) Vprašanje dvojno drznem, prevzvišeni Vam staviti, zaupniku, ki me doslej še ni prevaril. Prvo: Kolik je srd Gospoda našega! Koliko žrtev za povratek njegove ljubezni! škof: Na borbo neizbežno mislite! Molitev je glavno torišče moje; med Bogom in ljudmi mi je posredovati, prositi ga usmiljenja zanje. Ali kadar nam je izbirati med dvojnim zlom, se volja božja mnogokrat razkriva iz ust izvoljenih njegovih posvečencev. Udarite! Gospod: In koliko krvi! Škof: Kolikor je potrebno, da se duše njih pomirijo, ki tavajo vsled krivde te pregrehe naokrog nemirne, ker so v boju s Satanom omagale in se kesneje šele spokorile: umile so se v ognju svojega kesanja, ali semena svojega izdajstva niso pokončale in vsa preprežena je žitna njiva z ljubko. Gospod bo vodil meč in bo odločil. Gospod: Smrt živih torej za življenje mrtvih! Bodi! (Premor.) Vprašanje drugo naj, prevzvišeni Vam še zastavim: Komu od snubcev naj dam Mlado Bredo, Mlado Bredo, svojo srčno kri! Škof: Vprašanje drugo preseneča me! Kako se naj izognem krivemu in pravo govorim! Snubitev in zaroka je posvetna le zadeva vse do oltarja božjega. Drugim pristoja govor v tej zadevi. Gospod: Za svet sem samo prosil uvidevnega moža. Resnemu Toggenburgu! Romeu živookemu! Škof: Naj voli Mlada Breda! (Zastor.) 4. slika. (Grajski hodnik. Ahasver in Putifar sta pravkar končala svojo igro. Gospoda, ki prihaja po hodniku, ustavi Ahasver.) Gospod: Kdo si neznanec! Ahasver: Beseda pisana veli: za grehe tvoje sinove bom in vnuke kaznoval. Gospod: Komu ta kletev! Ahasver: Spomni se smrti, spomni strahotne se noči, v kateri si me klical. Gospod: Ti! Ahasver: Jaz sem in tukaj sem. Preteklo je neskončno mnogo let, odkar sem srage potne s čela tvojega usmiljeno izbrisal. Gospod: Čemu ta listina! Ahasver: Pogodba, ki si jo podpisal. Gospod: Bog! Ahasver: Vsebuje klavzulo o duši nerojeni, katero Ahasveru si prodal v prokletstvo in neskončno tavanje, v zameno za vse blagre zemlje. To duša je prelepe Mlade Brede. Gospod: O Bog! Ahasver: Zaman tvoj klic. Pogodba, sklenjena z duhom nesmrtnim, nesmrtna je. Prišel sem, da jo v slavju te noči med sladkim zvokom cimbala in pesmi dopolnim. Gospod (se zgrudi): O Bog, v imenu tvojega trpljenja, naj bo beseda tvoja neizgovorjena o kazni vnukov in sinov. Umre naj, komur je zločin življenje polnil in naj živi nedolžna kri. Ahasver: Plaha ptica, smrti prosiš za dejanje neizmerno majhne cene. Putifar: Prokleti duh, kot čreda svinj množi se zlo ob tvoji poti! A boj se me, junaka silnega, grbavca, norca Putifarja. Tudi s teboj se bom boril za lepo rožo, ki sem jo vzgojil! In to ti pravi grajski norec, govori, da pismo to v pepel izpremeni, ker laž je pismo in beseda, resnica je le ena — Mlada Breda. (Zastor.) (Dalje.) DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XXVIII. V prejšnjem spevu (vv. 76—99) — smo videli — se je pesnik vzpel v spremstvu Beatričinem v deveto ali kristalno nebo, zvano tudi prvogibno (primum mobile, hrv. Prvo Pokretno), ki giblje vseh drugih osem, pod njim se vrtečih. Videli smo tudi, kako v vrsticah 100—120 pesnik opisuje lastnosti prvogibnega neba. V tem nebu se mudi Dante še skozi dva speva, 28. in 29., oba speva nam opisujeta lepoto d e -vetih korov angelov, ki jih pesnik gleda na tej stopnji, v tem nebesu. Prva tercina (vv. 1—3) povzame še enkrat konec 27. speva (grajo v posvetnost zaverovanih ljudi), 112 nato pa pravi, da je lepoto devetega neba najprej videl le kot odsev v Beatričinih očeh, torej kakor v zrcalu bogoslovne vede; ko se je pa okrenil, jo je videl kar naravnost, neposredno. Kaj je torej videl, kako so razvrščeni ti deveteri kori angelov 1 Tako-le: okrog žarnosvetle Pike (Točke), t. j. Boga, se vrti — nekako v taki razdalji, kakor je svetlobni venec od meseca samega — prvi ognjen kolobar, okrog tega drugi, večji, in potem tretji, in tako dalje kolobarji z vedno večjimi premeri, vsega skupaj devet. Glede obsega je že sedmi širji kakor pa bi bil tisti, ki bi ga tvorila v krog izpopolnjena mavrica (v. 31. nsl.); glede brzine vrtenja je pa prvi, sicer najmanjši, najhitrejši, ker je njegovo hrepenenje, približati se Središču, Piki, največje. Brzina prvega kolobarja je večja nego prvogibnega neba, dasi je to najhitrejše in »tekar« okrog vseh drugih sfer. Ta kolobar — to so serafi, najvišja vrsta ustvarjenih duhov; drugi kolobar tvorijo kerubi, tretjega troni, naslednje: gospostva, moči, oblasti, prvaštva, nadangeli, angeli. Vv. 1—39. Ko Beatrice vidi, da Dante premišlja, kaj pomeni tista svetla Pika, in da ga muči dvom, češ, kako je mogoče, da se tukaj najmanjši kolobar suče najhitreje, tam v vsemiru pa, ki je posnetek (esempio) Pravzora (Esemplare), je vprav narobe in se deveto nebo, najširše izmed vseh, vrti najhitreje, drugi nebesi pa sorazmerno vedno počasneje, mu zagonetko pojasni: »Ta Pika je središče vsega sveta (Vv. 40—42). Kar se tiče vrtenja teh kolobarov in pa nebesnih sfer, ki je vprav obratno, je pa zate vozel zato tako zapleten, ker ga ni še nihče skušal razvozlati. Čuj torej, zakaj pri planetih hitrost vrtenja raste z razdaljo od središča. t. j. Zemlje. Že večkrat sem ti namignila, da vsako izmed devetih nebesnih sfer giblje eden izmed devetih korov angelov; zvala sem jih inteligence (intelligenze), inteligence gibarke (i. motrici) ali angele gibarje... Zdaj jih vidiš! Zdaj vidiš, da je med devetimi kori angelov ter devetimi nebesi tesna zveza. Vrtenje teh devetih korov angelov okrog božanstva je vzorec za gibanje, vrtenje devetero sfer okrog zemlje; to (sfer) vrtenje je torej posnetek onega. Ampak zakaj se — vsaj zdi se tako — vzorec in posnetek ne ujemata? Čuj: angel deluje na nebesno telo s svojo duhovno silo. Ta sila je tem večja, čim večja je tvarina ali prostornina, katero (nebes) izpolnjuje. Ker pa najplemenitejši sili (serafom) pristuje največja učinkovitost, mora biti tudi prostor, v katerem deluje, največji, in zato na najobsežnejše in najhitrejše nebo (t. j. deveto ali prvogibno) delujejo serafi. Nebesna telesa so torej širša ali ožja, kakor je pač sila (Angelski kor), ki jim je določen za gibača. In čim večja je dobrota (v. 67), t. j. vrteča, gibajoča sila (angelskega kora), tem večja je dobrobit, t. j. uspeh, dobri učinek; in večje nebesno telo (sfera) »shranja« (v. 68) ali hrani v sebi toliko več dobrih učinkov, vplivov na druga, nižja nebesna telesa, čim bolj je v vseh svojih sestavnih delih popolno (ne pa, kakor n. pr. luna, ki ima gostejše in pa redkejše dele).« Vv. 40—78. Beatričina razlaga vpliva na Danteja kakor na ozračje, atmosfero, oblake razganjajoči sever, kadar piše iz »krajev miline«. Vv. 79—87. Ko Beatrice utihne, vidi Dante, kako švigajo iz devetero kolobarjev iskre; več jih je kakor pšeničnih zrn, ki jih je braman od kralja zahteval, ko si je za iznajdbo šaha (šahovnice) izgovoril zrnec, in sicer za prvo polje eno, za drugo dve, za tretje štiri, za četrto osem itd.; vsota za vseh 64 polj je bila večja ko 18 trilijonov. In isker (angelov) je bilo še tisočkrat več! Vv. 88—96. V naslednjih tercinah našteva Beatrice vrste angelov po treh trojstvih (ternari) ali hierarhijah, in sicer je prvo — kakor že gori omenjeno — zato v vrtenju okrog Ednice (Točke) najhitrejše, ker najbolj hrepeni združiti se z Njo. In še to izvemo, da blaženosti angelov ne tvori njih ljubezen, ampak njih bogozrenje (to pa sledi iz zaslug, pridobljenih z milostjo in samoodločbo). Vv. 97—114. Pri drugi hierarhiji izvemo, da vlada v Raju večna vesna in nje brstje (angeli!) ne ovene tudi jeseni ne (t. j. v času, ko je Oven na našem nočnem nebu — od 21. sept. do 21. okt.). Vv. 115 do 123. V zadnjih verzih pa izvemo še to-le: vsi ti deveteri zbori so kakor veriga: višji nižjim posredujejo spoznanje božjih skrivnosti, a vsi teže kvišku, kvišku, k Pravzoru. — Pravilno je razdelil angele Dionizij Areopagit; Gregorij Vel. se je v tem nekoliko zmotil (t. j. na 5. mesto je postavil Prvaštva, na 7. Moči). — Dioniziju je to razodel sv. Pavel, ki je bil zamaknjen v tretje nebo. Potem ko mi razkrila je resnico, tak zdanjih časov zarod sramotečo, gospa, za rajsko dana mi vodnico — 4 ko tak, ki, v ogledalu vzrši svečo, za hrbtom mu nevedoma prižgano, še preden vidi samo jo gorečo, 7 okrene se, da vidi, al goljfano oko mu je, pa glej! se vjema oboje, kot z ritmom vjema petje se ubrano: 10 tak 6 z menoj — spominjam se — bilo je: zroč v oči lepe z dušo ji zavzeto, ki v njih me vjel bil Amor v mreže svoje, , 13 okrenem se; oko bilo zadeto je s čudom, njemu vidnim, kdor krožečo motri to sfero s paznostjo napeto: 16 vzrl P i č i c o sem tak ostro žarečo, da, komur v oči žar svoj izžareva, naj pred svetlobo zamiži bleščečo. 19 In zvezda, ki najmanjša se dozdeva zemljanom nam, bila bi, tik ob Piki stoječa, ko da luna poleg seva. 22 V razdalji, morebiti tak veliki, ko lune dvor, ki gostih stvor sopar je, ustvarjajočih venec lepoliki, 25 ognjen krog Pike krožil kolobar je tak brzo, da za njim bi zaostajal najbrži krog, krog krogov ki tekar je. 113 28 In tega drug je kolobar obdajal, tega spet tretji kolobar s četrtim, krog tega pa je peti in šesti rajal 31 in sedmi s tak obodom razprostrtim, da ne bi ga služabnica Junone obsegla z lokom svojim vsem razprtim. 34 Osmi, deveti... Večje ko razpone so imeli in razdalje od Ednice, bolj pešati sem videl kroge one. 37 S plamenom najsvetlejše plamenice je svetil krog najmanjšega oboda, ker najbolj z žarom razžarjen Resnice. 40 Gospa moja, videč, da v meni gloda jakdvom:»OdPike,«—de—»Središča tega nebo vse zavisi in vsa priroda. 43 Glej kolobar najmanjšega obsega: ljubezen ker plamteča ga vzpodbada, zato od krogov vseh najbrže bega.« 46 In jaz: »Da med svetovja krogi vlada brzine red, kot v Raju tu godi se, vtešila bi se duša z dejstvom rada; 49 povsem drug red pa sfer prošinja rise: čim bolj vsak ris se odteguje sredi, tem brže, z božjo silo gnan, vrti se. 52 Da torej v svoje težnje radovedi vtešim v tem divnem angelov se dvoru, ki luč le in ljubav sta mu sosedi, 55 bi čuti moral zdaj, zakaj uzoru posnetek izneveriti se smel je? Ne zgine dvom vkljub vsemu mi naporu.« 58 »Če prst ti tvoj preslab, preokorel je za zapleteni vozel, se ne čudi: vozel — nerazvozlavan — otrdel je.« 61 Tako Gospa; nato: »Da glad, ki grudi te zdaj, se ti uteši in umiri, odvet moj bistro umeti se potrudi! 64 Sfer krogi širši al ožji so v tej meri, čim bolj al men j jih sila v dir podeča prošinja in skoz vse se dele širi. 67 Kjer več dobrote, dobrobit je veča; več dobrobiti večja sfera shranja, iz delov če enakih sestoječa. 70 Zatorej krog, ki druge vse poganja, tu kolobarju temu odgovarja, prvaku i ljubezni i spoznanja. 73 Če torej meriš vpliv, ki ga izžarja al krog al kolobar, ne pa, kar pada ti v oči, to je: obsežnost kolobarja, 76 boš videl, čudovito da se sklada enako vse z enakim: čim širine je večje krog, tem večji Um mu vlada.« 79 Kot zračna hemisfera koj jasnine je polna in vedrine, kadar piše iz kraja sever, ki je poln miline, 82 ker megle mrko mreno z neba zbriše in solnce smeje vedrega se lica in vsepovsod nebo lepoto diše: 85 tak meni je bilo, ko Beatrica mi dala pojasnilo je blesteče: kot zvezda mi sijala je resnica. 88 In komaj to besedo mi izreče, vziskri se kolobarjev devetero, kakor vziskri železo se žareče. 91 Za iskro iskra, cel požar! Da, mero bi zrn na šahovnici pomnoženo pomnožil isker broj za tisočero! 94 S hozano zbor za zborom tisto Eno slavili so, ki — stalna sred med njimi — določa pot jim v vek nespremenjeno. 97 Gospa, videč, da misel se rodi mi spet dvomna, de mi: »Prva dva tečaja to S e r a f i m i so in K e r u b i m i. 100 Krog Tcčke tak drve, ker silna spaja z Njo vez jih, Nji priličit se, če možno; in možno je, čim globlja je spoznaja. 103 A krogu, ki ljubeč vrti se složno kot tretji, bliz Boga, T r o n i veli se. Tak prvo tu skupino zreš trokrožno. 106 In vedi: vsak teh krogov radosti se, čimbolj resnice blizu je globini, ki v njej vsak um ustvarjeni vmiri se. 109 In tak lahko umeš, da korenini vsa sreča rajskih svatov v bogozrenju in ne v ljubezni, ki jo zrenje učini. 112 Ravna pa zrenje se po zasluženju, ki iz milosti izvira in svetosti. Tako se lestva vzpenja k dovršenju. 115 A drugo trojstvo, v večni ki mladosti te rajske vesne tu brstje poganja, nikdar rop Ovna nočnega jarosti, 118 hozano-pesem poje brez nehanja, na tri pojoč jo divne melodije v treh zborih radostnega radovanja. 121 V številu božje te hierarhije Gospostva se, potem Moči vrstijo in tretji, ki sledi, red O b 1 a s t i je. 124 A v zadnjih kolobarjih treh vrtijo P r v a š t e v in Nadangelov se zbori in Angeli, plešoč, se veselijo. 127 Navzgor ti zbori k Bogu vsi zro gori, navzdol vežo vezi red k redu jake, tja ¦— vlečeni — vleko, kjer njih so vzori 130 Želje so Dionizja gnale take, da v vrste angelov vglobit se loti: kot jaz jih zval je, ločil brez napake. 133 Gregorij pa je šel po svoji poti; zato, ko se na tem je svetu zbudil, se svoji tu je sam nasmehnil zmoti. 136 A nočem, da bi ti se temu čudil, kak smrtnik javil take je skrivnosti: ki tu jih zrl je sam, mu jih je nudil 139 in z njimi drugih še skrivnosti dosti.« 114 Putifar: Je torej mrtva Mlada Breda, več je ni? Pevec Radovan: Častiti mi je ženo, ki je naše nesmrtnosti poroštvo, častiti mi je Mlado Zoro. Po gradu milo jokajo, vzdihujejo in tarnajo, na pare Zoro deva j o. Le grajski norec se smeji, takole pravi, govori: »Močno, močno se meni zdi, da mlada Zora mrtva ni.« Kaj sta storila brata dva, oba mlada, oba lepa! Še sta stopila zlat kovan, ga vlila Zori v belo dlan. Al' Zora mrtva le leži, se ne predrami, ne zbudi. Jo v rakev drugi dan neso, v graščinsko rakev pisano. Po gradu milo jokajo, vzdihujejo in tarnajo. Le grajski norec se smeji, takole pravi, govori: »Meni se pa vse močno zdi, da Mlada Zora mrtva ni.« Kraljiču skor' ni včakat' moč, da bi se stfrila temna noč. Ko solnce zajde za gore, se zvezde vtrinjajo svetle, hiti mi v rakev pisano, odpre mi rakev brezskrbno, pa Zori vzame 'z ust koren, neznan koren, koren lečen. In Mlada Zora oživi, predrami se, se prebudi. To je storil neznan koren, neznan koren, koren lečen. (Čuje se rožljanje okovov. Jetniki pridejo ukle-njeni pred prestol.) Putifar: Kraljica, Mlada Breda si želi, da pesem vaša nji na slavo zadoni. Eden izmed jetnikov: Častiti nam je ženo vseh žena-, Marijo, božjo porodnico. Vsi jetniki (pojo): Brez madeža spočeta si, preganjanih kraljica, Marija, mati milosti. Srce sedemkrat ranjeno, bodi češčeno! (Vodijo jih nazaj v ječo.) Putifar: Plamen svetiljke se umika, sedaj na desno in sedaj na levo, pod sunki vetra smrtonosnega in si tako življenje ohranjuje. Tako pogled svoj norec skriva, pred lučjo strašno, ki v temini sveti. Bij, bij, ječar Lavrencij, gadjo to zalego, ki s pesmijo hinavsko mir kali noči slavnostne, duše norčeve. Laž, laž je pismo in beseda, resnica je le ena — Mlada Breda. Glas stražnika: Upor, upor! Sovražnik v gradu! Gospod: K orožju, vitezi! V tej borbi je vsakomur pisan le en sam izhod: smrt ali zmaga. Aha s ver: Smrt! (Med bojem pade zastor.) A. SOFFICI: VAS POZIMI (1908). DANTE ALIGHIERI: LA DMNA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XXIX. Tudi v tem spevu smo še na devetem ali kristalnem ali prvogibnem nebesu. V prejšnjem spevu smo poslušali Beatrlco, ki je Danteju razlagala razporedbo angelov v tri hierarhije, in da vsaka hierarhija obsega tri zbore ali kore. Novi spev (XXIX.) se pričenja z molkom. Be-atrica je po oni razlagi o angelskih hierarhijah umolknila in nepremično zrla v žarno točko (božanstvo), kakor da bi se v duhu hotela pripraviti za novo razlaganje o stvarjenjuangelov,ki je predmet XXIX. speva. Koliko časa je trajal njen molk? Pesnik nam to izrazi na zelo izviren način s pomočjo zvezdoznanstva, v katerem so bili izo- 142 braženci v tistih časih dosti bolj podkovani nego dandanes. (Astronomija je bila obvezen predmet v šolah, eden izmed sedmerih takozvanih trivija in kvadrivija.) Tako-le pravi: Spomladi, ko Solnce (Apolon, sin boginje Latone) vzhaja v znamenju Ovna, se zgodi, da ob istem času na zapadu zahaja Luna (Diana, hči boginje Latone) v znamenju Tehtnice, in e n hip je, da sta oba v isti višini, v istem obzorniku, to je hip, ko je Solnce do pasu (do polovice) pogledalo izza obzorja, in je tudi Luna do polovice zašla; en sam hip je to; v tistem hipu sta oba enako daleč oddaljena od zenita; in če si hočemo misliti, da takrat iz zenita doli visi vesa (tehtnica) z jezičkom in z dvema skodelama, v katerih eni je solnce, v drugi luna, bi za en hip jeziček stal vertikalno, ampak res samo en hip, ker nebesni telesi ne mirujeta. In za tak kratek hip je Beatrica umolknila in se zazrla v Točko, ki je bila pesniku — kakor smo v prejšnjem spevu slišali — vzela pogled. Če torej prevod (v. 1) pravi: kar hipov mine... se mora seveda razumeti, da mine en sam hip! — »Z Ovnom in Tehtnico pokrita...«: nad solncem je spomladi ozvezdje Ovna. »Ko poluto spremenita...«, t. j. ko gre solnce gori in luna doli... Vv. 1—9. Beatrica vidi v Bogu, kaj si pesnik želi izvedeti, in zato mu, ne da bi šele čakala njegovo vprašanje, odgovori na prvo njegovo tiho vprašanje: Zakaj je Bog ustvaril angele? Ne zato, da bi povečal svojo blaženost, ampak da bi angel, »odblesk Bleska«, mogel reči: »bivam« (subsisto) in biti deležen božje blaženosti, torej iz nesebične ljubezni je Praljubav ustvarila vse, svet, angele in ljudi. Vv. H)—15. Kdaj je Bog ustvaril angele? Beatrica odgovarja: v večnosti, ko še ni bilo razen Boga ničesar, tudi ne nebesnih teles, torej v brezčasju in v brezprostorju. Vv. 16—18. Ljudje so od nekdaj radi vpraševali: Če se je s stvarjenjem angelov pričel čas, kaj pa je Bog prej delal? Znano je, da je sv. Hieronim na to prazno vpraševanje šaljivo odgovoril: »Bog je od vekov premišljal, kako bo Pekel uredil, da primerno kaznuje sramotivce svojega imena.« Beatrica pa odgovarja: »Nespametno je vprašati, kaj je Bog prej delal, ker večnost ne pozna niti »preje« niti »pozneje«. Vv. 19—21. Kaj je Bog prej ustvaril, čiste like (forma pura), t. j. angele, ali čisto tvar (materia prima, pura), in šele potem sestavljene podstati, stvore, sestavljene iz stvari in lika, t. j. kamen, rastlino, žival, človeka? Lateranski cerkveni zbor (1. 1215.) je bil izrekel: »Deus simul ab initio tempo ris utramque de nihilo condidit creaturam, spiritualem et corporalem ...« Beatrica, očividno z ozirom na ta cerkveni zbor, uči, da je Bog v isti hip ustvaril vse troje, vse troje je iz njegove roke naenkrat skočilo (usciro), kakor z loka s tremi tetivami vse tri strelice naenkrat odskočijo, izfrčijo. Nobenega intervala (presledka) ni bilo med ustvaritvijo ene teh treh skupin, kakor ni presledka v tistem fizikalnem pojavu, ko žarek zadene ob steno (zid) stekla, jantarja...: ko zadene, je že tudi ves notri. Vv. 22—30. Ali je med stvarmi, podstatmi, kaj razločka glede vrednosti, dostojanstva? Da, obenem je Bog dal neki gotov red in stopnjevanje vrednosti: najnižjo stopnjo zavzemajo neorganične podstati, potem organične (rastline, živali, človek), a najvišje mesto angeli, ki so dej i brez primesi tvari. Vv. 31—36. Ali so vsi cerkveni učeniki tega mnenja, da so bili angeli obenem z nebesnimi telesi itd. ustvarjeni? Iz cerkvene zgodovine vemo, da je sv. Avguštin pač bil tega mnenja, ker piše (De civitate Dei, XII, 9): Bog, sv. Trojica je — kot lok s tremi tetivami — stvoril (stvorila) to-le naenkrat in skupno: prvič, ustvaril je ognjeno nebo (empirej), t. j. angele, ki so čisti dej i, t. j. brez tvari in telesa; drugič, vse druge nebese (zvezde, planete) je ustvaril tako, da je zvezal dej in možnost, in to zvezal za vedno (prim. v. 36 tal vime, che giammai non si disvima), ustvaril je stvore, ki imajo telo in duha, lik in tvar; in tretjič, kot — po dostojanstvu najnižjo, partem imam — je ustvaril tvar (grško hyle)...« Drugače pa je mislil sv. Hieronim (vv. 37—39); Beatrica (Dante) sledi sv. Avguštinu, in sicer iz dveh razlogov: sv. pismo je zanj (Eccl. c. 16) in pamet: angeli so ustvarjeni, da gibljejo nebesna telesa, v tem opravilu je njih usovršitev; če bi bili planetje itd. šele pozneje ustvarjeni, bi bili angeli nekaj časa brez svoje usovršitve, ker »nezaposlovani«. Vv. 37—42. Ali so vsi angeli ostali dobri? Kdaj se je en del uprl? En del angelov se je Bogu uprl takoj po ustvaritvi. Vodil jih je Lucifer, ki zdaj trpi v sredini zemlje, »v pekla razpoki.« Tisti, ki so ostali zvesti in ponižni, so se s pomočjo milosti in vsled lastne odločitve za vedno utrdili v dobrem; tudi so se takoj lotili svojega dela, t. j. pričeli so takoj v krogu vrteti nebesna telesa. Vv. 43—63. Ali torej človeku milost božja koristi? Beatrica to posebe poudari v vv. 64—66. Imajo li angeli razen uma in volje tudi spomin, kakor uče (ob času Dantejevem!) nekateri teologi? O spoznavanju angelov se je v srednjem veku mnogo razpravljalo. Sv. Tomaž Akv. je v svoji Summi (I, qu. 54—59) napisal razpravo, ki spada med najglobokoumnejše, kar se jih je kdaj o spoznavanju, tudi človekovem, napisalo. D. tu (po Tomažu Akv.) uči, da angelu spominjanja ni treba. Kar se tiče njih umovanja, je pač drugačno, nego je naše, človeško: ni jim treba dolgega preudarjanja ter sklepanja iz raznih premis, ampak v Bogu naravnost, neposredno zro vso resnico. In tudi njih volja ne more več kreniti s prave poti: Teologi, ki v tem oziru napačno uče, so sanjači; in kateri so prepričani, da krivo uče, so bolj krivi. Vv. 67—84. Ob tej priliki Beatrica bridko graja način pridiganja ob Dantejevem času: namesto svetega pisma se s prižnic trosijo prazne marnje. In vendar, koliko je trpel Kristus, koliko mučenci za sv. evangelij! Ena taka prazna marnja je razlaga solnčnega mrka ob Kristusovi smrti: po tej razlagi bi bil mrk le delen, bil je pa popoln. — Mnogo je v Firenci ljudi, ki se pišejo Bindi ali Lapi (mi bi rekli: Janezov in Francetov je dosti), še več je pa praznih marenj po prižnicah. Žal — kliče Beatrica — neuko ljudstvo ne zapazi v kapucah pridigar je vih čudnega ptiča-hudiča, in nič ne vpraša, ali je tak obljubar odpustkov ^ resnici od papeža ali od škofa poslan. Ko bi vedelo, da je le premnogo sleparjev, ki jim je le za denar, ne da bi bili za pridigo in delitev odpustkov pooblaščeni, bi take odpustke po vrednosti cenilo — t. j. bi jih preziralo. Predvsem ima Beatrica tu v mislih antonijevce (red sv. Antona Pušč.). Zoper te se je že 1. 1210. sam papež Inocencij III. pritoževal, trdeč, da mnogi sleparji hodijo kot antonijevci oblečeni ter iz ljudi mamijo denar. Papež je takrat izdal bulo z ukazom na škofe: »Eazkrinkajte take ljudi in ravnajte ž njimi kot s tatovi!« (Prim. Nik. Paulus, Geschichte des Ablasses im Mittelalter, II., Pader-born, 1923.) Vv. 85—126. Kakšno je število angelov? Beatrica — po sv. Tomažu Akv., ki se naslanja na izrek Danielov: »Tisoči in tisoči so mu služili in desetkrat stotisoč jih je stalo okrog Njega« — pravi: človeški um njih števila ne more izraziti, toliko jih je. Vv. 127—135. Slavni španski filozof in teolog je rekel, da je vsak človek čisto poseben individuum (osebnost), ki odgovarja čisto posebni božji ideji, ki jo je vanj položil Povzročitelj življenja; tako je glede angelov že pred Suarezom trdil sv. Tomaž Akv., Summa I, 50, a. 4 (in ž njim Dante), da se Praluč na toliko različnih žarkov razpršuje, kolikor je angelov, v katere prodira in se ž njimi spaja, ker vsak angel je zase vrsta (species). In kakor vsak angel seva s svojo posebno (specifično) svetlobo, ki jo od Boga dobiva v višji ali manjši meri, tako se tudi njih ljubezen specifično glede moči razlikuje. Vv. 136—141. Po vsem tem je umljiv končni vzklik Bea tričin. V v. 142—145. (M tistega kar hipov mino časa, ko, z Ovnom in pa Tehtnico pokrita, nad istim sta.obzornikom do pasa 4 — kot skledici na vesi izpod zenita — Latone sin in hči, dotlej, da vesa se nagne, ko polnto spremenita, 7 tak dolgo je — smejočega očesa ¦— molčala Beatrica, v Točko zroea, ki vzela mi pogled bila v nebesa; 10 nato: »Kar ti je Čuti želja vroča, nevprašana ti dem, ker v Njem zrem tisto, ki v Sebi prostor, čas osredotoča: 13 ne da bi vzmnožil srečo svojo čisto, — kar možno ni! — ampak slavi da slavje Bleska odblesk in reči sme: »Subsisto!«, 19 A ni bila pred tem morda brez dela: ker »prej« ni »slej« bilo ni, ko v stvaritev Moč božja nad vodami je lebdela. 22 Lik čisti, čista tvar, obeh spojitev v podstat, v ist hip ta čuda so nastala, kot z loka s treh tetiv treh strel sprožitev. 27) Kakor če v stekla, jantarja, kristala zadene žarek zid in ko zadene, že notri v njem je ves, brez intervala: 28 tak v istem hipu one tri plamene, ne da bi ločil »preje« al »pozneje«, je Stvarnik vrgel iz dlani ognjene. 31 In te je reda dal in stopenj meje podstatim: tiste zgoraj so v višini, ki vstvaril jih je Bog kot čiste deje; 34 zgolj tvarnost je na dnu, zdolaj v nižini; a dej in tvar, zvarjen za zmir z okovi nezlomnimi, ti stvori so v sredini. 37 Hieronim sicer piše, da vekdvi prešli so, preden vstvarjeni ostali bili so še za angeli svetovi; 40 a kar dem jaz, možje so zapisali od svetega Duha navdihovani; če pazno čitaš Pismo, najdeš kmali. 43 Nekoliko pa um se tudi brani, da sfer bi pokretači — osamljeni — bili tak dolgo nezaposlovani. 46 Tako, zdaj veš, kedaj bili stvorjeni so angeli in kje, kako; s tem žeje so tvoje zublji trije ugašeni. 49 E n del njih pa razburkal red zemlje je in nje prvin, ki vam v korist so dane, še prej, preden do dvajset se našteje. 52 Del drugi je ostal; in v kolo plane in krožiti začne in se vrteti z radostjo, ki nikdar jim ne prestane. .").") A padca kriv napuh je bil prokleti le — onega, ki ga v pekla razpoki pod težo videl zemlje si trpeti. 58 A ti le-tu v ponižnosti globoki priznali so radi, da ustvaritev dobrote božje um je njih visoki; 61 luč milosti ter lastna odločitev tak zvišala jim moč je bogozrivo, popolna da njih volje je vtrditev. 16 se v večnosti, ko zdelo se mu prav je, v brezčasju, v brezprostorju razodel a v ljubezni novih stvorih Praljubav je. 144 64 Zato uverjen bodi nedvomljivo, da milost k zasluženju vam pomore, če za-njo vam srce je sprejemljivo. 6? Tako, slej angelske motril boš kore . prav lahko sam: umljiv moj uk dovolj je, in druge ni trebe ti več podpore. 70 Vendar ker t o učenje vaših šol je, da trojno zmožnost angelov narava ima: spomina, uma in pa volje, 73 naj še, da čista tvoja bo spoznava resnice, ki zato kali jo zmeda, ker v šolah to dvoumje se predava, 76 dodam: odkar se sreče te zaveda, da zr"e Boga, ki ni pred Njim temine, ne trene angel od Njega pogleda; 79 zato pa nov predmet mu ne prekine nič bogozrenja; ni zato mu nuje, v spomin predstave zvati si iz daljine, 82 Tak šolnik res sanja, ko bdi in čuje, misleč al ne misleč, da trdi pravo; če drugo, vzroka več, da se sramuje. 85 Vsak svojo hodi pot s ponosno glavo pri vas tam filozof, o tem le sniva, zunanjo pridobit si čast in slavo. 88 Vendar to jezo božjo menj izziva, nego če sveta knjiga se prezira al pa podtika misel se ji kriva; 91 nič ne pomisli svet, da va-njo vera s krvjo bila vsajena, in Bogu ugaja le tist, ki jo s ponižnostjo odpira. 94 Za prazno čast zunanjega sijaja se s prižnic trosijo izmišljotine — nikjer se evangelij ne navaja. 97 Vele: Ko Krist je križa bolečine trpel, pred solnce mesec se je vrinil in svit zato prodrl ni skoz temine. 100 A lažejo: ker svit je sam izginil: zato je Španca, Indca, ki se trapi v vročini, in Žida z grozo mrak prešinil. 103 Niso tako pogosti Bindi in Lapi v Firenci, ko so take-le pravljice, ki prižnica jih dan za dnevom tlapi. 106 In tak nevedne vračajo ovčice se s paše, s pašo krmljene vetreno, brez opravičbe za svoj glad, slepiče. 109 Ne, ni bilo apostolom rečeno: »Znanite prazne marnje zemlji celi!« no šli so v svet z resnico vtemeljeno. 112 In v boju, da bi vse za vero vneli, iz polnih lic resnico so znanili, jim ščit je bil in meč le — evangelij. 115 Denes bi pridgarji le norce brili; ne terja več se kes; da je le smeha, pa se napihnjeni kapuci mili, 118 njej, ki pekla je ptiču gnezdo in streha ... O, da zapazil ljud tega bi ptiča, da zve, kaj tak velja odpustek greha! 121 Zato čim večja glupost zemljo biča: za obljubarji odpustkov vse peha se, brez brige, al obljubar se izpriča. 124 Tako sveti Anton zredi si prase, in drugi se rede, več ko praseta, tržeč se slabim novcem v brigi — zase. 127 Pa zašla sva predaleč od predmeta; zato nazaj! Končajva brž tvarino, ker kratek hip — in konec bo poleta. 130 Te stolbe angelov gredo v višino in v broj, da ni doslej jezika bilo in uma, ki bi v to šel visoeino. 133 Preudari, kar je prerok zrl Danilo: če tisoče in tisoče nabraja, tiči v tem nedoločeno število. 136 Praluč, sijoča tem duhovom Raja, na toliko načinov jih proseva, kot svitov teh je, ki se ž njimi spaja. 139 In ker čim bolj kak um Boga umeva, sladkost ljubezni večja, večji žar je, i te ta žar al bolj al manj ogreva. 142 Glej, kak brez mej razsipen ta Vladar je: zrcal v nezmerni vstvaril je množini, v njih razpršen, kot v jutru žarki zarje, 145 in vedno v Sebi Eden in Edini. A. SOFFICI: PREDMETI V SVOBODI (1914). 145 io Visoko nad obokom vseh obokov pa je vstala žena, oko človekovo ni videlo njene krasote. Željno se dvigajo oči mornarjev potopljene ladje iznad valov k svetilniku na bregu, Željno se dvigajo oči popotnih množic k zvezdi na obnebju, Ženi izvoljenega ljudstva, ki jo je narod moj v snu hrepenenja videl. In ki so videli, so šli z radostnim smehom triumfatorjev skozi zapadna vrata. Angel svetlobe jim je risal z mečem neizbrisna znamenja na čelo. In ki je niso videli, so padali kot blato pod kolesa bojnega voza. Z zateglim žvižgom kliče Satan pse in vrane, svoje drage goste. (Premor.) Besede je poslednje Putifar izgovoril, — ali so bile laž ali resnica, to, prijatelji, povejte! ko je izgovoril, si mec je v srce zasadil. Kako bi pač umrl drugače Putifar, saj bil je norcev zviti poglavar. Množica (prihaja in gre preko mrtveca, pojoč): Častimo vsi Boga, ki daje nam življenje, kruha nebeškega in ob poslednji uri neskončno usmiljenje. Brez madeža spočeta si, preganjanih kraljica, Marija, mati milosti. Srce, sedemkrat ranjeno, bodi češčeno! (Konec.) DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN KAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XXX. Na cilju! Beatrica je pripeljala pesnika preko vseh devet nebesov v deseto ali ognjeno nebo (empvreum, od pyr, t. j. ogenj), pravo bivališče angelov in svetnikov ter Boga samega, presv. Trojice. To najvišje, pravo nebo vidi Dante v obliki rajske rože ali velikanskega amfiteatra, na čigar dnu v krogu teče morje svetlobe, iz dna pa se dvigajo v nedosežno višavo stolbe in stopnice, na tisoče in tisoče jih, vedno višje in višje, na katerih sede izvoljenci božji, na najvišji stopnici Marija, Mati božja; nad to rožo pa presv. Trojica. Cilj je s tem do- sežen — videnje izgine... Dante se znajde spet na zemlji. — Vse to najvišje zamaknjen je popisuje v zadnjih štirih spevih, XXX—XXXIII. V spevu XXIX. je pesnik gledal angelske kore. V začetku XXX. speva pripoveduje, kako so mu polagoma ti kori ginili izpred oči: kakor zjutraj (v Firenci je približno šest ura, tam na vzhodu pa, nad Gangesom, 6000 ital. milj od Firence, je tedaj že poldne!, v Firenci pa so še vse sence vodoravne, t. j. dolge) na nebu zvezde (najprej male, končno pa vse, tudi največje, ki so liki okna, skozi katera nebo na nas gleda) polagoma bledijo, če se bliža čas, ko zarja napoči, tako so mi — poje pesnik — ginili angelski kori iz vidika. Vv. 1—13. Ker za hip ničesar drugega ne vidi, razen Beatrice, upre pesnik pogled vanjo; zagleda jo v najvišji lepoti, v smehljaju tak sladkem, da ga ne more popisati. Vv. 14—36. (Iz dosedanje umetnosti Dantejeve vemo, kaj to pomeni: dospela sta v najvišje nebo.) Beatrica mu zdaj kot vešča vodnica na koncu dolge poti — veli: »Dospela sva v Empirej, v nebo Luči, Ljubezni, Radosti. Tu boš videl zbrani obe nebeški vojski (dozdaj si ju gledal ločeni, polagoma, od planeta do planeta), angele in svetnike, in te v poveličanih telesih, v katerih bodo po vstajenju od mrtvih.« Vv. 37—45. Kaj je prvo, kar pesnik zagleda v Ognjenem nebu? Najprej ničesar, ker je ves omamljen od prevelike svetlobe. Glas Beatričin tedaj začuje, ki mu pravi: »Vsak izvoljenec, ki pride sem v najvišje nebo, je kakor sveča, ki je na zemlji gorela z naravnim plamenom, tu pa jo Bog znova prižge z nadnaravnim plamenom, da more zreti nadnaravno lepoto, Boga.« Vv. 46—54. Ob istem času, ko sliši te besede, začuti pesnik v sebi novo, nadnaravno moč, začuti, da se je dvignil v najvišje nebo, začuti v očeh moč za gledanje v najsvetlejšo luč. In zdajci zagleda — in to je prvo, kar vidi — celo reko svetlobe (lume in forma di riviera) med dvema bregovoma (pobočjema), vsema pokritima s cvetlicami. Iz reke — oj čudo! — pa neprenehoma vstajajo nekakšne iskre, ki prehajajo v čase cvetk, iz čaš pa spet nazaj v reko. Obenem zasliši povelje Beatričino: »Všeč mi je, da želiš izvedeti, kaj naj ta reka pomeni; preden pa ti to razložim, potopi pogled vanjo. Vedi, da te iskre (ti topazi), ki prehajajo iz reke v čase in obratno, so v resnici nekaj drugega; zdaj še ne razločiš dobro, ker tvoj pogled nekako meži (mežuri). Poglej torej dobro!« Vv. 55—81. Pesnik uboga in upre pogled v svetlobno reko, da si ojača svoj vid. In glej! Komaj je obrnil obrvi (»očesa žleb«, v. 88, it. la gronda delle pal-pebre) v svetlobo, že zapazi, da reka ne teče v ravni črti naprej, ampak v krogu; in še več vidi: tiste iskre so — to spozna — angeli, in tiste cvetke na obeh pobočjih so svetniki božji! In obseg tiste reke, tistega svetlobnega pasu — to vidi — je večji, nego je solnčna pot okrog zemlje! In še to spozna: ta svetloba ni nič drugega, kakor odsev tistega žarka, ki prihaja iz višave, od Boga, ter obseva prvogibno nebo (ki se vsled tega giblje!). 174 In dalje se mu odpre še to: tisti dve pobočji se mu spremenita v velikanski amfiteater, v tisoče in tisoče stolb in stopnic, dvigaj očih se v nedo-gledne višave. In vse to se mu zdi kakor velikanska roža, z rumeno sredinco (svetlobo) in z listi (stolbami)! Vv. 82—123. Beatrica vede pesnika v žolto sredinco rajske rože ter mu veli: »Ozri se po vseh teh neštetih stopnicah, ki se v krogih dvigajo! Kaj je na njih svetnikov v belih oblačilih! Glej, koliko tronov je že zasedenih; le malo še, in število bo polno. Tamle gori vidiš en prazen tron; preden boš ti umrl, ga bo zasedel duh Henrika VII., cesarja rimskega.« Vv. 124—138. (Henrik VII. Luksem-buržan je umrl 1. 1313. v Toskani; znano je, da je Dante stavil vanj svoj up, da uredi Italijo.) Končno obtožuje pesnik papeža Klementa V. (f 20. aprila 1314), ki ni hotel sloge s Henrikom; kot simonist bo vržen v pekel, v tretjo grapo, kjer bo pod seboj pokopal Bonifacija VIII. (ki je bil iz Anagni). Kedar — tak, milj šesttisoč od Firence — na vzhodu čas poldanske je vročine in tu pri nas pritlešne so vse sence, 4 takrat sred zvezdnega neba, višine se to godi, da malih zvezd najprej e očem tu doli našim vid izgine; 7 potem, ko solnca divna dekla spe je vse više, okno pa svetlo zapre se vsaktero gori, tudi najsvetleje: 10 t a k ona vojska angelov, ki tre se krog Točke večno, vid omamljujoče, (krog Točke, zdi se, res pa v njej vrte se!) 13 je zginjala za oči, v sled jim zroče; jaz pogled k Beatrici sem obrnil i zbog ljubezni i — neba praznoče. 16 Ce vse doslej o njej rečeno strnil bi v eno hvalo, ne bi jaz sirota tedanjega nje krasa vam razgrnil. 19 Tak nad vso mero šla je nje lepota takrat, da Njemu le, ki dal jo svetu, vsa te lepote vidna je polnota. 22 Zato priznam: pero ob tem predmetu mi peša bolj, nego se to dogaja komedije, tragedije poetu. 25 Kot bolnemu očesu od sijaja je solnčnega, tak meni, kdar mi seva _ v dušo spomin nje sladkega smehljaja. 28 Od prvega, ko videl sem jo, dneva v življenju, pa do onega prizora ni nič oviralo, sledit ji, speva; 31 a zdaj opevanju odreči mora lepote njene te pero se moje, kot slikar, ko doslika sliko vzora. 34 O tej naj prelepoti tromba poje bolj zvonka; a moja pesem naj zaključi sedaj to trudapolno delo svoje. 37 Kot tak, ki vrl vodnik je pešcev gruči, gospa: »Z neba prišla« — mi dalje pravi — »največjega v nebo sva čiste Luči, 40 duhovne luči, polne vse ljubavi, ljubavi za vse dobro, vir radosti, radosti, vsesladkosti v rajski slavi. 43 Obe vzreš vojski v rajski ti visosti in ena tak prišla ti bo pred oči, kot v sodbe dan, v vstalih teles svetlosti.< 46 Kakor če nagel blisk onemogoči očesu vid, da, naj še tak obliva predmete luč, oko jih ne razloči: 49 tak mene obsijala luč je živa in tak bila je gosta nje koprena, nikakega da nisem videl zriva. 52 »Glej, milost« — dalje de beseda njena ¦— »s tem vsako svečo, sem došlo, pozdravi, da moč prižge ji svojega plamena.« 55 In v hip, ob njeni kratki tej izjavi začutil sem, da moč je v meni veča, da z nadmočjo se k novi pnem višavi. 58 In s tako gorel lučjo jaz sem, sveča, da vsako luč preneslo moje veko bilo bi, pa bila še tak bleščeča. 61 Svetlobe zdaj uzrl sem divno reko, iz nje pa se pobočij dvoje dviga, odetih v pomladanskih cvetk obleko. 64 Iz reke zrl sem živih isker roje prihajati in sedati v cvetove, vsaka rubin, ki mu okvir zlato je; 67 potem, ko da so pile čaš sokove opojne, vtapljat v divno se krnico sem videl, ene ven, druge v valove. 70 »Pekoča tvoja želja, da resnico, da zvedel bi pomen le-te vizije, mi vgaja, s čim ti večjo vre bujico. 73 A prej naj tvoje ustno iz reke pije, da tolika se žeja ti vtolaži.« Tak solnce reklo mojih mi oči je. 76 In reklo še: »Ta reka, ti topazi prehajajoči, cvetke smehljajoče resnice so le senca, le prikazi. 79 Ni v teh rečeh, v njih samih, nič težkoče; težkoča je le v tebi, ker mežuri tvoj vid, da mu do njih še ni mogoče.« 82 Noben dojenček tak se ne požuri priviti spet se k materi za mleko, p o svoji ko prebudil se je uri, 85 kot jaz sem sklonil žurno se nad reko, ojačit v njej zrcalo si za v oči; (saj vre ta vir, da jača vid in veko). 88 Pa komaj mi očesa žleb se zmoči, že sem zapazil isti hip, da reka ne teče vzdolž, ampak se krogotoči; 175 91 nato, kot s krinko vidimo človeka, da drug je koj, bržko se preobleče in več ne skriva tuja ga obleka: 94 t a k v hip so cvetke se, iskre žareče spremenile, da nezastrt je zrlo oboji rajski dvor oko strmeče. 97 O božji blisk, vodnik, da oko je zrlo triurni, ki carstvo ga resnice vživa, daj moč, povedati, kako je zrlo! 100 Svetloba tam je, ki le v njej vidljiva je Stvarnikova veličastnost vbogi stvari, (stvar v Njega gledanju samo počiva!); 103 in v takem se razteza kolobari, v višino tako njen obod razvit je: pas preširok za solnce v dnevnem žari. 106 Vsa ta svetloba žarka le odsvit je sijočega na vse nebo deveto, ki vse od tam prejema bitje, žitje. 109 In kakor breg, ki val mu moči peto, zrcali v vodi se, ker mu je milo, pobočje zreti v cvet zelen odeto: 112 tak ob svetlobi v krogu se vrstilo je stolb tisoč, z njih zroč vnjej svojo slavo pa vsi, kar tja od nas se jih vrnilo. 115 Če stolba tako v dnu ima tuljavo, oj, v kakšne šele segajo v višini te rajske rože lističi daljavo! 118 Ni zmedel se moj pogled ne v širini in ne v višini: čutil sem veselja vso moč, ki jo kažo teh lestev klini. 121 Tu biti bliže al delj — neznana želja! Tu jenja »bližji«, »daljnji«, »širši«, »oži«, kjer neposredno Bog daje povelja. 124 V sredino žolto v oni večni roži, ki v stolbe se razrašča in stopnice, duhteč prot Solncu, v vek ki mlado kroži, '* 127 ukazal mi ukaz je Beatrice kot takemu, ki jo z očmi vprašuje: »Glej, belih oblačil kaj zro zenice! 130 Glej, kolikšen obseg tega gradu je; glej, kaj od nas zasedenih klopi je! Le malo se še gostov pričakuje. 133 Na veletron, nad njim ki krona sije, ki tak te nase s sijem opozarja, bo, preden ti boš svat le-te gostije, 136 sel duh moža, ki, izvoljen za vladarja, Italiji prišel bo nudit leka, negodni, ah! — duh Henrika cesarja. 139 Pohlep nesrečni, ki slepi človeka, vas slične dela deci, ki od gladi mrje, pa brani matere se mleka. 142 Načeloval takrat bo Cerkve vladi nekdo, ki, s tajnimi rujoč posveti in javnimi, ne pojde z onim v skladi. 145 Pa Bog ne bo trpel ga v službi sveti; tja brž bo vržen, kjer za svoja djanja vražarju Simonu je v vek trpeti; 148 pred njim v glob zdrkne oni iz Anagna.« TONE KRALJ: ZADNJA VEČERJA. 176 Na »potem« niso odgovarjali. Ni bilo besede, ker ni bilo misli, misliti o tem pa jih je bilo groza, in umikali so se tej grozi brezimenske žalosti, ki se vleče iz dneva v dan, iz leta v leto, od rojstva do smrti. . . Toda čutili so vendarle težo Lukovih besed. Na pravo struno je udaril. Da, ko jim dobrotnik čez mesec dni odtegne svojo milostno roko, jih spet zajaše čudna skrb: grenko dolgočasje. Toda Luka je govoril tudi o kruhu duha . . . kako bi te družine mogle odpeti tej mrtvi besedi. Rajši so grebli in grebli po svoji zagrenje-nosti, da bi našli krivca, ki bi nad njim znesli svojo davno jezo. Skoraj so začeli Luki prikimavati in buditelj src se je ves razveselil ob njih, saj si je domišljal, da so ga začeli razumevati. Ko je bil spet sam, je razmišljal in tehtal. Tehtal je misli in besede nesrečnikov. Vedel je, da so otroci nagonov, sužnji trenutkov. Skoraj strah ga je obšel, ko se je videl v vlogi propovednika. Ali bo imel dovolj moči, dovolj prepričeval-nosti, da jih predrami, da jih vrne življenju? Ni jih smel več zapustiti, če bi si ne hotel očitati, da je bojazljivec — ute-čenec. Luka je trpel. Misli njegove so bile kakor molitev ... in tedaj je doživel čudo: nočne daljave so se prelivale s skrivnostnim šumenjem od vzhoda do zahoda, zvezde so prepregale razmahnjenost brez-krajnosti, zemlja je molila . . . Objelo ga je omotično in vendar je doživljal jasno kot še nikoli poprej. Rastel je v čudežen mir vesoljstva. Poizgubljal se je v lepoto nočnih razkošij in vsepozabljenja. Tedaj ga je presunilo: ali vidijo tudi oni to razkošje, ali slišijo tudi oni vseširno šumenje svetov, ali se razpuščajo v objeme vsemira? ... O, ljubezen zvezd, zemlje in človeka! Ljubezen brezčasna, vsezdružu-joča, pojoča iz noči v dan, iz dneva v noč, iz leta v leto, iz rojstva v smrt, vodeča v najvišjo radost življenja! (Dalje.) SARABANDA. IVAN PREGELJ. Rože, rože . . . Škrlatni slapovi šume in v škrlat lijo, pesmi rojstva pojo in pesem nesmrti pojo rože, rože . . . Duše, duše . . . rode se, da več ne umro, curki škrlatni v brezbrežju kot v morju gino . . . Kri od krvi, duh od duha ženo se v Vsesvet nerazodeti do vekov . . . Kam? Domov? Rože . . . Duše . . . Kam? V Skrivnost li, ki je Oče, Sin in Duh! V Bolest li, ki je sanja, ljubezen, smrt? V Radostli, ki je ena? O, mati! IDILICA. (Hčerki.) IVAN PREGELJ. Breskve, Lia! Ali bi, ali bi? Pazi! Kako to prijetno diši! Ne, Lia! Tako se ne sme, glej, tako se breskev je! Stisni, razlomi. . . Sok, kakor kri. . . Ugrizni! Breskvice ne boli! A tu koščica kot oreh! Vsadiva jo, palec samo pod rušo zakriva jo, pa bo pognalo ob letu drevo samih breskev polno. Veruješ? Kima ... In Lia ve, da breskev raste in kako se je . . . III. del: RAJ. Spev XXXI. Uvod k XXX. spevu smo pričeli z besedo: »Na cilju!« Da, nahajamo se v najvišjem nebesu, v pravili nebesih, v Empireju. V prejšnjem spevu nam je pesnik predstavil do najvišje nebo kot belo rajsko rožo, ki nje sredino tvori reka božje svetlobe, nje liste pa v nedogledno višino segajoče stolbe s troni in sedeži svetnikov starega in novega zakona, nad rožo pa v čisti luči biva Bog, presv. Trojica. V XXXI. spevu nadaljuje z besedico »torej« (dunque) pripoved o tej veličastni roži. Obe nebeški vojski — pravi — sem videl v tisti roži: na stopnicah, na tronih svetnike, odrešene s krvjo Kristusovo, med njimi pa kot čebele, letajoče od cveta do cveta, angele: angeli prihajajo od Praluči doli k svetnikom, neprestano donašajoč blaženost, pa se spet vračajo gori. V vv. 13—15 popisuje njih čudoviti pojav. In še to pripominja, da ta nebroj krilatcev, leta-jočih gori in doli od Boga k svetnikom in od svetnikov k Bogu, ne zatemnjuje tistemu, ki bi DANTE ALIGHIERI: LA DMNA COMMEDIA. PRBVEL IN RAZLOŽIL J. D. 210 stal v dnu rajske rože, razgleda na vse strani, in v vv. 22—24 pove tudi razlog. Ko še izvemo, da ima to srečno kraljestvo en sam cilj, ljubeče bogozrenje, zaslišimo presunljiv pesnikov vzklik (vv. 28—30). Vv. 1—30. Da bi izrazil svoje začudenje ob tolikšni lepoti nebes, uporabi Dante zgodovinsko primero o neukih narodih, ki so o ljudskem preseljevanju v 4. in 5. stol. po Kristusu drli od severa doli (od polnočnih dežel, nad katerimi sije na nebu veliki voz z malim, od Grkov zvan Medvedka, ki Homer pravi o njej, da se nikoli ne koplje v Oceanu) v Italijo, pa so v Rimu naenkrat ob-strmeli pred vrsto palač, zlasti pred najkrasnejšo, Lateranom. (Vv. 31—42.) K strmenju se je brž pridružila še neka sveta radovednost, kakršna obide pobožnega romarja, ki si romarsko cerkev natanko ogleda, da bo potem doma lahko kaj pripovedoval. (Vv. 43—51.) Ko je pesnik v ekstazi, takorekoč z enim pogledom, dobil nekakšno nasplošno sliko o Raju in hoče nato o neki posameznosti, ki ga zanima, vprašati za pojasnilo, kakor po navadi, Beatrico, zapazi, da — je ni. Med njegovim strmenjem in čudenjem je bila zginila iz njegove bližine. Na njenem mestu zagleda častitljivega starčka vedrega, ljubeznivega obraza. »Kje je ona?« vpraša pesnik. Starček pa mu odgovori: »Da te pripeljem k cilju tvojih želja, me je Beatrice nagovorila, naj ostavim svoj sedež. Če pogledaš kvišku, v tretjo vrsto sedežev, od zgoraj doli šteto, jo lahko vidiš na tronu, ki si ga je zaslužila s svojimi krepostmi.« Dante res pogleda in vidi: okrog glave ima Reatrica svetniški sij; kljub velikanski razdalji pa vidi nje podobo čisto razločno. In zdaj, zroč jo v nebeški slavi, odkoder se je bila nekaj dni prej dvignila in stopila k Vergilu v predpekel, prosit ga, da bi njenega varovanca vodil skozi kraljestvo pekla in vic, in ki je bila na vrhu gore očiščevanja, sama prevzela vodstvo preko vseh devetih nebesov, zdaj se ji v ganljivih besedah zahvali za toliko dobrot. Ta zahvala (in prošnja obenem) (vv. 79 do 90), je eno izmed najnežnejših, najlepših mest pesnitve. — Smehljaje se je še enkrat Beatrica ozrla v pevca, v znamenje, da je njegova prošnja uslišana, nato pa se je spet za vedno utopila v gledanje Večnega. (Vv. 52—93.) Pesnik je še ves v mislih pri Beatrici; tu pa ga vzdrami starčkov glas: »Od Beatrice sem kot sel poslan in naprošen, da te vodim do zadnjega cilja. Le malo časa boš še tu; zato brž preleti z očmi to rajsko dvorano (ta vrt, to rožo); s tem pogledom boš zadobil moč, da boš mogel višje pogledati, naravnost kvišku, v božji Svit. To milost bogozrenja ti bo naklonila nebes Kraljica, ki sem jaz njen zvesti služabnik; jaz sem namreč Bernard.« Zdaj torej šele izve Dante, kdo je novi spremljevalec: sveti Bernard, ustanovitelj reda cistercijanov, rojen 1. 1091 na Francoskem, umrl 1153 kot opat v Clairoaux, znan kot eden izmed največjih častivoev Marijinih, zbog svoje cerkvene zgovornosti zvan dootor mellifluus; kot nost svete vere, presv. Trojico, in bo v ta namen odlično sposoben, da stoji vprav zdaj pesniku ob strani, ko bo zrl v zamaknjenju največjo skrivnost svete vere, presv. Trojico, in bo v ta namen treba posebno milost od nebeške Kraljice. Dante gleda z največjim spoštovanjem na tega moža, tako nekako, kakor romar, ki je prišel iz daljne Hrvatske v Rim, pa % največjo spoštljivostjo gleda obličje Gospodovo na Veronikinem potnem prtu, ki mu ga pokažejo v cerkvi sv. Petra. (Vv. 94—111.) Na Bernardov poziv, naj gre s pogledom prav do vrha rajskega amfiteatra, da bo uzrl nebeško Kraljico, pesnik res uboga. In kako jo je videl? Najprej je videl ondi neko večjo svetlobo, tako kakor jo zemljani vidimo zjutraj na vzhodu, kjer se ima vsak hip prikazati oje solnčnega, voza (ki ga ni znal voditi mladenič Faeton!). Pesnik imenuje tisti večji svit »oriplam«, it. orifiamma, lat. aurea flamma. (V 13. in 14. stol. se je tako zvalo bojno bandero francoskih kraljev: bilo je rdeče, v obliki plamena, na pozlačenem drogu.) Kmalu pa zagleda okrog svita množice angelov, radostno igrajočih; obličje Marijino napolnjuje vse z neizrekljivo radostjo. (Vv. 112—142.) Javila torej v beli se mi roži je svetla vojska ena, zaročena na križu Kristu, ko nevesta moži; 4 a druga, na perutih v vis nesena, letaje zrla slavo je in pela Njega, ki zanj v ljubezni je vzžarjena. 7 Kot pri čebelah: v cvetko gre čebela najprej, potem nazaj po poti isti tja, kjer svoj trud v okusno jed predela: 10 tako so v rože kelih se stolisti spuščali ter nazaj spet v raj ognjeni krilatci, v dom Ljubezni,, k Luči čisti. 13 Obličja njihna živi so plameni; peruti zlate; v belo tak odeta, je vojska, da ni bolj bel prst sneženi. 16 Letaje od lista k listu velecveta posredniki so žara in pokoja, ki sad je vsakikrat njih k Bogu vzleta. 19 Vendar pa zbog krilatcev roja in broja med rožo in Njim, ki luč iz njega izvira, ni manj bilo prozora in prosoja; 22 zakaj ta božja luč v vsemir prodira do vsakogar, kdor vreden razsvetljenja; nobena ne ustavi je ovira. 25 Kraljestvo to, ki starih ljudstev plen j a in novih, v svoji radosti tak varno, e n cilj ima — v ljubezni bogozrenja. 28 Luč trojna v Eni zvezdi, ki tak žarno izvoljenim vso srečo siješ v oči, o glej na nas, na to morje viharno! — 31 Ce so barbari, prišli od polnoči, (Medvedka tam mladiča v krogu vlači za sabo, v morju nikdar se ne zmoči,) 34 uzrši Rim, palačo ob palači, strmeli, zroč, kak stavba Laterana nad vsemi stavbami ljudi prvači, 211 14* 37 kak mene, v Raj dospevšega zemljana, iz časa v večnost, v ljudstvo, ki poštenje čisla, dospevšega me Firenčana, 40 je moralo pač zgrabiti strmenje! .V strmenju tem, v radosti sla prešla mi •. za slušanje je vsa,-za govorjenje. 43 In kakor romarji se v božjem hrami razgledu jo, da bodo — se nadjaje —; to pravili, kar videli so sami: 46 tak 6 sem jaz, skoz živo luč šetaje, z očmi ošinil rože brž stopnice, navzgor, navzdol s pogledom, v>krog begaj e. 49 Ljubezen diha z lic rajske cvetice; v okviru luč i. vsa, v sreče smehljaju, v vsem dostojanstvu zrl sem vsako lice. 52 Komaj nasplošno sliko o vsem Raju s pogledom enim dobilo oko je, (obstalo dlje ni na nobenem kraju), 55 že do gospe obrnil sem se svoje, ker vprašat jo srce se spet je vnelo o tem, kar zame tam bilo novo je. 58 Eno sem čakal, drugo je dospelo: namesto Beatrice poleg stal je starček, odet kot vsi izbranci, v belo. 61 Dobrote, radosti izraz sijal je mu z lic, v očeh; prijazno me pozdravil in mi ko nežen oče se smehljal je. 64 Jaz hlastno: »Kje je ona!« sem izjavil; in on: »Utešit željo ti, vabilo prejel sem nje, svoj sedež sem ostavil. 67 Glej kvišku, pa oko bo zapazilo tam "v tretji vrsti gori osebo njeno na tronu, ki zaslug ji je plačilo.« 70 Molče pogled sem dvignil v smer rečeno in vzrem: obstret imela je krog glave iz večnih bleska žarkov narejeno. 73 Kdor gledal bi iz dna morja — v višave, kjer grom ima svoj dom in strel strelice, pa ne bi take vmes imel daljave, 76 Kot jaz sem jo imel do Beatrice; navzlic temu prišla brez obledenja nje slika mi je jasna do zenice. 79 »Gospa, o nada mojega življenja, ki tak za moj je spas bilo hudo ti, da stopit tvegala si v kraj trpljenja: 82 za vse, kar sem na tej jaz videl poti, za ves napredek v milosti, kreposti čast dajem tvoji moči in dobroti; 85 iz sužnjosti izvlekla me k prostosti po poti kterikoli si mogoči, ki vedela si v svoji jo modrosti. 88 Ohrani ta zaklad osrečujoči mi v duši, ki si ran jo izlečila, da tebi všeč nekoč se iz trupla loči.« 91 Tak moja se molitev je glasila; ozrla se iz dalje v me, smehljaje, potem se je k Praviru obrnila. ¦— 94 Zdaj starček Sveti: »Zadnje do postaje da vzpneš se, glej, zato v ljubezni sveti me prošnja sem poslala zdaj kot sla je; 97 zatorej brž ta vrt z očmi preleti; ta pogled bistre vposobi očes ti, da — pnoč se — v svit boš mogel božji zreti. 100 Vso milost tam Kraljica da nebes ti, ki k Njej se ves moj žar ljubezni vije; ker jaz Bernard sem, njen služabnik zvesti.< 103 Kot romar, ki morda iz Hrvati je gledat dospe Veronikin prt znoja, zroč ne nasiti davne domišljije, 106 le tiho, ko mu prt kažo, si usoja: »Gospod moj, Jezus Kristus, ti, Bog pravi, torej bila so taka lica tvoja!« 1C9 tak jaz strmel v obraz, prepoln Ijubavi, njega sem, ki že rajski mir je vžival na zemlji, ob resnice premišljavi. 112 »Ne bo ti, sinko milosti,« pozival me je, »veselje to-le rajsko znano, če pogled ti v nižavi bo počival; 115 v vse kroge glej, do vrha to dvorano, da prideš z okom gor h Kraljice tronu, ki to kraljestvo ji tako je vdano.« 118 Ozrem se kvišku: kot na nebosklonu se zjutraj vzhodna stran blešči jasneje kot ona, kjer nam solnce gre k zatonu, 121 tako, ko.šel s pogledom sem do meje navzgor, sem vzrl, da sveti od nečesa se tam nad vso okolico svetleje. 124 In kakor tam, kjer čakamo ojesa, ki Faetontu past bilo in skušnjava, rde vse bolj, drugod blede, nebesa: 127 tak oni oriplam, miru zastava, je v sredi rdel, tam je žarelo, dočim sem zrl, da ob kraju žar ugašava; 130 krog srede pa se angelov vrtelo — sem videl — je nebroj, razpršili krila, svoj svit vsakter, vršeč vsak svoje delo. 133 Njih igre se in petja veselila lepota je, smehljoč se, vzor lepote, ki radost v raju vsem je s tem delila. 136 Naj' t.oli moj bi slog imel bohote kot moj spomin, pa ne bi skušal smelo le delček nje opisati krasote. 139 Ko videl je Bernard, kako strmelo oko je moje v žarkost Njeno žarno, njegovo k Njej še bolj je vzhrepenelo 142 in jaz plamtel še bolj v lepoto čarno. 212 AKVAREL. IVAN PREGELJ. Na levi spodaj Soča šumi, cesti ob njej se v Modrej mudi. Tam zadaj visoko pa Peči in nebo, vse v luči, vse v vonjih in vse mlado . . . A kje je to? St. Mauruspruck . . . St. Mauruspruck . . . Od maše v cerkvi svete Lucije tih, navzgor sprevod zavije. Cerkvenci spredaj zasopljeni pojo, štirje zadaj neso težko, mene štirje neso . . . St. Mauruspruck . . . BENETKE. FRANCE BEVK. Vsa tiha je noč in le mesec je vstal, ob hiše samotne udaril je val . . . V temo se razlegnil zategel je plač, udaril ob stene skrivnostnih palač. Spi mesto pokojno — budi se davnina, kot ognja vzgorela sta: kri, bolečina. Stoletja žive . . . oživljajo . . . Pojo mrki koloni, usužnjenci z Bive so degli Schiavoni, raz mosta vzdihljajev, iz ječ mučeniki, umorjenci so z glorijo kakor svetniki. Minuto to svobodni gredo okoli, se slednji do sita nakolne, namoli. in vsak zaznamuje opolnoči hiše in s svojo krvjo maščevanje nariše . . . A morje je mirno kot večnost in spi, — še mesec v valovih pokojen leži, kot dete v dnu sanj se polnočnih smehlja, — Le znamenje meča leži prek neba. DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XXXII. V prejšnjem spevu smo videli, da se je Bea-trica vrnila na svoj tron med izvoljence božje, službo voditelja in tolmača pa je namesto nje prevzel sveti Bernard, slavni ustanovitelj cister-cijanskega reda, mož premišljevanja (quel con- templante), kakor ga imenuje Dante. Videli smo tudi, da nam Dante Raj predstavlja kot velikanski amfiteater z neštevilnimi sedeži, med katerimi je še nekaj nezasedenih. (Kdor si ne more amfi-teaitra predočiti, naj si misli velikanski stadion, s polkrogom na obeh koncih.) V XXXII. spevu sv. Bernard razlaga, kako so izvoljenci božji razvrščeni po sedežih tega rajskega amfiteatra (stadiona). Sredi enega polkroga v najvišji vrsti sedi Marija, nebes kraljica; to smo slišali že v prejšnjem spevu iz vv. 118 nsl. A kdo so svete žene, katerih sedeži, sledeč si drug pod drugim v premi črti, dele ves velikanski polkrog po sredi (mi bi rekli: kakor preča na glavi deli lase po sredi)? Prva pod Marijo je Eva (vv..4—6); pod to, v tretji vrsti, sedi R a h e 1 a. (Na desni poleg nje Beatrica. Prim. že Pekel, sp. II., v. 102.) Pod Rahelo Sara, pod to R e b e k a , pod to J u d i t a , pod Judito — v sedmi vrsti — Ruta, babica Davidova. Vv. 7—15. Ta prema črta sedežev s svetimi hebrejskimi ženami tvori nekakšen zid (prečo): na njih levi strani, kjer so vsi sedeži polni (»vsak list te rajske rože je zrel«, v. 23), sede pravični stare zaveze, ki so Kristusa šele pričakovali (vv. 23, 24), na desni pa kraljujejo svetniki nove zaveze (vv. 25—27). Obrnimo se zdaj v nasprotno smer, k drugemu polkrogu: enako gre tudi tukaj po sredi v premi črti od vrha do tal vrsta sedežev; najvišje gori sedi sv. Janez K r s tn i k (vv. 31—33); pod njim pa se vrste: sv. Frančišek Asiški, sv. Benedikt, sv. Avguštin in drugi »mejaši«. Sv. Janez Krstnik sedi torej Mariji ravno nasproti, seveda v neizmerni razdalji. In kakor pri onem prvem »zidu«, je tudi pri tem: na desni so izvoljenci nove, na levi stare zaveze. Prim. tudi sliko v kupoli na Šmarni gori! Ko je sv. Bernard tako v velikih potezah razložil razdelitev gorenjih vrst sedežev, vzklikne: »Sedaj Previdnost...« Vv. 37—39. »Gorenjih vrst« smo rekli; kaj pa je s spodnjimi? Na vseh teh pa sede — okrog in okrog — sveti nedolžni otroci stare (če so bili obrezani, v. 81!) in nove zaveze (če so bili krščeni, vv. 82—84). Ker so vsi ti otroci umrli, preden so se sami mogli odločiti za dobro ali slabo, in so torej v raju le zbog »tujega«, t j. Kristovega zaslužen j a (v. 43), si Dante spet ne more iz glave izb iti te-le nove dogmatične težkoče: zakaj sede na raznih tronih, višjih in nižjih? Ali je to slučajno? Zakaj torej eni uživajo večjo blaženost? Sv. Bernard takoj čita v duši pesnikovi dvom, ki ga muči, vidi takoj vez, ki ga veže in utesnjuje; seveda je tudi takoj pripravljen, rešiti ga tega dvoma. Najprej mu v spomin pokliče resnico, da v raju ne more biti slučaja, ampak v vsem vlada volja božja, večni zakon. Vv. 52—57. Nato pa sledi glede dejanske milosti trditev: že prvi hip, ko Bog dušo ustvari, da eni duši več, drugi manj te milosti, brez ozira na osebno za-služenje. Zgled sta dvojčka Ezav in Jakob, o katerih sv. Pavel (Rimij. 9, 11 nsl.) piše: Ko 240 še nista bila rojena in nista bila niti nič dobrega niti hudega storila, jima je bilo — ne zbog zaslužnih del — ampak od Boga, ki z milostjo k zveličanju kliče, rečeno in dano: »Starejši bo mlajšemu služil'. Komur pa da — tako sklepa Dante — Bog večjo milost, je le dosledno, da mu da po smrti tudi večjo stopnjo blaženosti. Vv. 58 do 84. (Glede tega, kar Dante tukaj uči, je treba dobro razlikovati nauk Cerkve in pa pesnikovo svobodno tvorbo: nauk Cerkve je, da Bog deli prvo (dejansko) milost brez ozira na osebno zaslužen je; da pa nedolžni otroci uživajo blaženost v različni meri, je pesnikova tvorba. Čisto pravilno pa je, če pesnik glede dodeljevanja prve milosti (gratia vocationis) vzklika: »Tako Bog hoče, tako je! To naj ti zadošča!« ali z drugimi besedami: to je skrivnost, ki je človeški um ne more umeti. Vv. 64 nsl. Od nedolžnih otrok (kakor tudi od težkega vprašanja glede podeljevanja dejanske milosti) vodi sv. Bernard pesniku pogled zopet k Mariji, katere obraz je najsličnejši obrazu Kristovemu. In to-le pravi pesniku: Le, če zreš v Marijo, se usposobiš za gledanje v Krista. Glej, kakšna radost je nad njo razlita! Kar sem čudovitega doslej videl na poti v raj, je ona največje čudo, najlepši odsvit Boga samega. Glej, kako spoštljivo nadangel Gabriel pred njo razprostira svoje peroni ter jo pozdravlja z »Ave Maria«! Čuj, kako mu ves nebeški dvor radostno odgovarja! Vv. 85—114. Nato sveti Bernard pokaže še nekatere izvoljence božje, veleč mu, naj sledi z očmi njegovim besedam; pri tej priliki primerja ves nebeški dvor s starorimskim cesarstvom, Marijo imenuje cesarico (v. 119), velike svetnike pa velikaše ali plemenitaše (patricije), in sicer sedita na njeni levi strani Adam (vv. 121—123), na desni pa sveti Peter (vv. 124 nsl.); poleg Petra sveti apostel Janez, ki je doživel in preživel prvo preganjanje sv. Cerkve, zaročnice Kristove; poleg Adama pa sedi Može s (vv. 130 do 132). Na nasprotni strani, torej na desni in levi Krstnikovi, stolujejo: sv. Ana (v. 133 nsl.), sv. Lucija (v. 136 nsl.). Lucijo poznamo že iz II. speva Pekla, vv. 97—108, kjer smo slišali, da je bila Beatrico prosila, naj Danteju pomaga iz grozne samote gozda; na gori Očiščevanja smo videli, da je pesnika spečega prenesla pred vhod v Vice same, IX, 55—63; pesnik je v življenju sv. Lucijo posebno častil. V vv. 193—150 sv. Bernard — po mnenju komentatorja Torraca — ne trdi, da se zdaj bliža konec viziji ali snu, v katerem naj bi bil Dante vse to videl, ampak, da se bo zdaj zanj nehal čas, ki sestoji iz drug za drugim minevajočih hipov, in da bo okusil, ko zdaj zdaj zagleda Boga samega, večnost, ki je en sam »zdaj«; zato mu ne bo več razkazoval nebeščanov, ampak hoče to razkazovanje o pravem času zaključiti; ker za drugo ni več časa. (Primera o modrem krojaču.) A da bo Dante res sposoben, Boga gledati z obličja v obličje, hočeta skupaj moliti k Mariji. (V. 72: Ezav je bil — kakor pripoveduje sv. pismo. Gen. 25 — rufus, t. j. rjavolasec.) V svoj vzor zamaknjen mož premišljevanja se lotil rad tolmača opravila in svetega je tak poučevanja: 4 »Rano, ki jo Marija zacelila, sedeča pri nogah ji krasotica je vsekala bila in zastrupila. 7 Pod to na tronu, nosi ki stopnica ga tretja, sedež svoj ima Rahela in poleg, kakor vidiš, Beatrica; 10 Saro, Rebeko, Judit, in slovela ki babica je njemu, ki mu v boli iz prs je prošnja ,Smili se!' privrela, 13 vse te, če greš s pogledom z vrha doli, sledeč, ko jih z imenom zovem, mene, lahko uzreš, na nižji vsako poli. 16 Z vrha do tal sede hebrejske žene, pod drugo druga, s tem deleč po sredi vse sedeže te rože razcvetene; 19 te žene, ker po vere se pogledi, kak v Krista kdo je zrl, Raj v dvoje loči, so zid med temi stolb in lestev redi. 22 Na tej, glej, strani v roži tej cvetoči, kjer zrel vsak list, sede, ki hrepeneli so v Kristusov prihod šele bodoči ; 25 na desni, kjer v polkrogih so vrzeli, so ti, ki v Kristusa presveto lice že p r i š 1 e g a oko so vprto imeli. 28 In kot pred tabo tron nebes Kraljice, pod njo pa drugih žen vrsta, velika zid tvori, od stopnice do stopnice, 31 tak zid nasproti tam je tron Krstnika, ki v pušči, v mukah ves živeč za Boga, iz dveh Pekla je let šel v čast svetnika; 34 pod njim pa drugih je mejašev vloga: Franc, Benedikt in Avguštin in tudi še drugi tam sede do kroga in kroga. 37 Sedaj Previdnosti se božji čudi, nje cilju, da z oboj'ga verozrenja enako verniki ta vrt obljudi. — 40 No vedi: polovica kjer pričenja se nižja sedežev, na strani oboji, brez svojega sedijo zasluženja; 43 le s tujim, pod gotovimi pogoji; ker iz teles ti vsi bili so vzeti, preden po volji so volili svoji. 46 Da deca so, lahko spoznaš: upreti ti treba le oko v obrazke, pesni poslušati njih nežne glaske peti. 49 Spet dvomiš reka j: molk to kaže resni; no vez, ki veže te tesno, tesneje, raztrgam jaz in rešim te iz tesni! 241 IG 52 V tem carstvu, ki neznane so mu meje, ni nič slučajnega, kakor ni glada tu žalostnega ter nikake žeje: 55 v vsem, kar tu vidiš, večni zakon vlada: od pičice z njim sklada se, soglaša tu vse, kakor se s prstom prstan sklada. 58 Zato i ta-le mala deca naša, ki tu pred čas ji domovina prava, brez vzroka druga druge ne prekaša, 61 ker Kralj, po čigar volji v taki plava ljubezni to kraljestvo in radosti, da srce več želeti nima prava, G4 ko duše vstvarja v svojih lic vedrosti, takoj tej duši več, tej manj da svita. Tak če, tak je! To bodi ti zadosti! 67 Izrecno to se v svetem pismu čita, ko dvojčka sta za prvorojstva slavo že v materi razprla se srdita. 70 Zato je prav, da večji venca glavo mu slave svit, komur oblil je večje svit milosti bil glavo nerjavo. 73 In tak jih nižje, višje zreš sedeče ne zbog zaslug, no, ker jim večja mera je dana milosti, pravzrok te sreče. 76 Res, sprva, od človeštva sem izvira, zadoščala, da otet je bil iz jeze, nedolžnost je in sama staršev vera. 79 Po tej je dobi čas prišel zaveze: in dečkom, da bi mogli v raj vzleteti, k nedolžnosti je treba bilo obreze. 82 Ko pa prišel čas milosti je sveti, otrok brez krsta, danega od Krista, clasi nekriv, tam doli mora zdeti. — 85 A zdaj poglej v obraz, odraz ki Krista najlepši je: da, nje sijaj miline edini te vsposobi, zreti Krista.« 88 Veselja na njo lilo iz višine je toli — od angelov je tak sijalo, ustvarjenih za let skoz te jasnine — 91 da, kar se čudežev mi prikazalo je v raju prej, noben me bolj ni ganil, noben ni bolj Boga bil ogledalo. 94 Ljubezni sel, nekoč ki bil oznanil Mariji, zdaj, pojoč to pozdravilo, pred njo je svoja krila razprostranil. 97 Tej božji pesmi z vseh odgovorilo strani je petje blaženega dvora, z lic vseh se bolj veselje zaiskrilo. 100 »O sveti oče, s tvojega prostora, se sklepom večnim danega ti, k meni si stopil, ker ljubav te sili, mora: 103 o, kdo je angel, to mi razodeni, tako ki hrepeneče zre h Kraljici, v ljubezni vžgan, ko da je ves v plameni 1« 106 Tak spet pozvedoval sem po resnici pri njem, ki večji in večji kras deli mu Marija, kakor solnce jutranjici. 109 In on: »Odločnost, ljubkost um krasi mu vsa, ki le more duši biti v diko al angelu; in nas to vsak želi mu; 112 ker on prinesel palme je mladiko Mariji, ko je Sin po nje besedi mesa vzel nase breme preveliko. 115 A zdaj z očmi besedam mojim sledi! Glej gori tega carstva velikaše, pobožnosti, pravice carstva, gledi! 118 Tam dva, nad druge vse plemenitaše presrečna, ker najbližja Cesarici, glej, dve sta korenini rože naše. 121 Le-ta, ki tron ima na Nje levici, je otec, čigar golt od sle prevzeti še grenko občuti človek na jezici; 124 na desni moreš Cerkve otca zreti iz davnih dni, ki Krist mu ključe izročil za bivanje v tem rajskolepem cveti; 127 a ta, ki, preden se s sveta je ločil, vse solze zrl je lepe Zaročnice, ki s sulico si Krist jo je zaročil, 130 sedi ob njem; tik prvega stolice vodnik je množice, hranjene z mano, uporne, nehvaležne hranjenice. 133 Nasproti Petru zreš na tronu Ano: vsa blažena strmi v oči Marijne, ne trene svojih z nje, pojoč hozano. 136 Nasproti otcu, glej, velerodbine Lucijo, ki od nje gospa prišla je, ko meril si z očmi brezna temine. — 139 Ker pa tvoj čas beži, ki slika sna je, končam naj, kot krojač stori to pravi, ki suknjo umeri, kolikor sukna je. 142 Upriva torej pogled k Praljubavi: ti v njo pronikniti se osokoli po možnosti, ob toliki bleščavi. 145 In da ne pojde pot nazaj in doli, ko mislil bi, da v vis se pno peroti, za milost tolikšno zdaj prosi, moli, 148 za milost pri Zavetnici mogoti; zato za mano moli z dušo vneto, srce od ustnic daleč naj ne bo ti!« 151 In s to-le je pričel molitvo sveto: 242 SANDRO BOTTICELLI: DANTE IN BEATRICE NA ČETRTEM NEBESU (SOLNCU). »Zahvali Solncu angelov se živo,« de Beatriea, »ki te je vodilo v to vidno solnce sem tak rnilostivo!« Raj, X, 52-54. Tisti krogi lučic, ki obdajajo Beatrico in Danteja, so venci blaženih duhov, in sicer samih učenikov, ki so s svojim naukom in zgledom svetili Cerkvi; tako so v prvem vencu: sv. Tomaž Akv., sv. Frančišek As., sv. Dominik itd. DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA. PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ. Spev XXXIII. Končno, ko je sv. Bernard, ta mož svetega premišljevanja, razkazal vso Rajsko rožo, t. j. sedeže svetnikov, pozove Danteja, naj dvigne pogled kvišku k prestolu Boga samega. Ker pa je pesniku, potujočemu še v umrljivem telesu, potrebna posebna milost za to gledanje božje, se svetnik obrne z iskreno molitvijo k Materi božji. S to molitvijo se spev prične. V prvih sedmih tercinah (1—21) je prekrasno izražena skoro vsa dogma o Mariji, se v čudovitih antitezah naštevajo vse njene prednosti, ki jih ima pred vsemi angeli in svetniki, sploh, pred vsem stvarstvom, zlasti pa prednost, da je srednica vseh milosti. Katoliškemu (kakor tudi pravoslavnemu) kristjanu je vse, kar se tu Materi božji pripisuje, znano in skoro ne potrebuje nobene razlage. Ker je Sin božji Bog-človek, je Marija njegova mati, obenem pa hči. »Od vekov cilj...«, t. j. Bog je od vekov sklenil in določil Marijo kot cilj, h kateremu je vodil, kateremu je podredil vso zgodovino človeštva. Prva tercina (1—3) je kakor natrpana najveličastnejših antitez, ki si jih sploh človek misliti more; antiteza je tudi v tretji vrstici: večnost — pa človeštva zgodovina. Torej v treh vrsticah štiri antiteze. V izvirniku se glasi ta tercina: »Vergine Madre, figlia del tuo Figlio, umile ed alta piu che creatura, termine fisso d'eterno consiglio!« i V »Času«, 1. 1914, str. 474., jo je dr. Aleš Ušeničnik tako-le prevedel: »Devica Mati, Sinu hči, prelepa, ponižna in visoka nad stvari ti, zamisel večna božjega ti sklepa!« Glede besed »figlia del tuo Figlio« dr. A. U. po pravici trdi, da jih v neromanskih jezikih ni mogoče v vsej lepoti izraziti! V drugi tercini (vv. 4—6) imamo že peto antitezo, istotako veličastno: Stvarnika je rodila — stvar! — V. 7 »V telesu Tvojem..., t. j. z učlovečenjem se je ljubezen božja do ljudi, takorekoč ugasla po Adamovem grehu, znova vžgala; in iz tega ognja (»sijanja«) so se vnemale vse brezštevilne milosti, ki so budile v človeških srcih gorečnost za čast božjo in s tem dvignile nebroj otrok človeških v Rajsko rožo. Ko je tako v prvi polovici molitve naštel vse prednosti Marijine, skoro kakor ad captandam benevolentiam, jo v drugi polovici prosi za svojega varovanca, in sicer najprej, da bi se mogel, ko je prebrodil muke Pekla, trpljenje Vic in vse radosti Raja ter videl usodo duš tako podrobno (»ad una ad una«), povzpeli zdaj še do Vira vse blaženosti (»rUltima Salute«), da bi gledal vsaj za hip Boga iz obličja v obličje (visio beatifica), in drugič, naj bi nebes Kraljica ohranila pesnika, ko se vrne s te mistične poti, , , stanovitnega do konca; saj prosi zanj tudi Beatriea. Vv. 22—39. To je torej sloveča molitev k Materi božji, poleg speva V. Pekla (Frančiška Riminska) in speva XXXIII. Pekla (grof Ugolino) po mnenju danto-logov najlepše mesto v Divini Commedii. Moli jo sicer sv. Bernard, v resnici pa se je vsa utrgala iz prsi pesniku, ki je, kakor sam (Par. XXIII, 88 do 89) pravi, pozdravljal Marijo zjutraj in zvečer. Uspeh molitve? Marija je med molitvijo imela svoje mile oči, Očetu tak ljube, od Sina tak spoštovane, v sv. Bernarda uprte, dokaz, da ji je prav, če jo prosimo; nato jih je uprla v Boga. Vv. 40—45. Pesnik je na cilju vseh svojih želja, zatopljen v gledanje Praluči, Žarka, Resnice, toda t o videnje je za človeški jezik nedopovedljivo. Vv. 46 do 57. Vizija (zamaknjenje) je sicer — pravi pesnik — minila, ostala pa je v srcu sladkost ob spominu nanjo. Dve prispodobi naj bi nam to dejstvo osvetljevali: prijetni občutek po lepih sanjah ter lepota travnikov, ko je skopnel sneg; tretja prispodoba (o kumejski Sibili) pa naj nam predočuje, kako naglo se je vse razpršilo. (O kum. Sibili pripoveduje Vergilij v Eneidi, III. 445 nsl., da je v svoji votlini vprav urejevala lističe s svojimi prerokbami, ko je zapihal veter ter nekaj listov odnesel, druge pa zmešal, in da se Sibila potem ni več brigala za ureditev prerokb, poslej ne-umljivih.) Vv. 58—66. Pesnik pa vendarle želi vsaj nekaj tega povedati, kar je videl; odtod njegov vzklik v vv. 67—75! Preden nam prične pripovedovati, kaj je videl v svojem najvišjem zamaknjenju, se pesnik še enkrat hvaležno spomni preobilne milosti božje 272 (vv. 82. nsl.), katera mu je omogočila, da je vzdržal pogled v toliko svetlobo in svoj pogled — kolikor je pač ustvarjenemu umu mogoče — strnil in sklenil z božjim. Vv. 76—84. V naslednjih tercinah, vse do konca, nam pesnik skuša vsaj malo dopovedati, kaj je videl. »V globini večne Luči sem videl vso pestro množino stvari kot enoto; vse, kar je v raznih listih po vsemiru razpršeno, je tu v eni knjigi, zvezani z ljubeznijo. Filozofskih kategorij, podstati ter pritik, ni tukaj več; v Bogu je vse to eno ; zdi se mi, da sem tam zrl Njega, ki je lik vseh likov, Pralik, ki je vse, kar je, oblikoval. In še zdaj se mi srce ob tem spominu širi. Tako dragoceno je bilo zame to gledanje in tako lakomno sem ga skušal izrabiti, da bi bil en hi p nepaznosti smatral za večjo izgubo in večjo dobo, nego vseh petindvajset stoletij, preteklih od plovbe Argo-navtov pa do mene (t. j. do 1. 1300 po Kr.). Ker je vse dobro, predmet človeškega hrepenenja, le v Bogu, je nemogoče, da bi duša, zroča v Boga, kam drugam mogla pogledati.« Vv. 85—105. Vrstice 106—108 so kratek uvod v pripoved o gledanju dveh najglobljih skrivnosti krščanske vere, sv. Trojice ter Učlovečenja. »Ko sem nepremično zrl v živo Luč (nel vivo Lume) — tako govori o gledanju sv. Trojice — mi je moč mojega vida vse bolj in bolj rastla in se mi boljšala; videl sem eno božjo naravo (un sembiante, una šola parvenza, una profonda e chiara sussistenza) in tri osebe v njej obsežene, ki so bile kakor trije raznobarvni krogi, katerih drugi se mi je zdel kakor odsev prvega (kakor je, če sta dve mavrici, druga odsev prve) in tretji se mi je zdel kakor ognjen dih, enako dihan od prvega in drugega. En lik je bil, eno obličje je bilo v tisti Luči, večno nespremenljivo; in če se mi je zdelo, da se spreminja, je to bilo odtod, ker se je spreminjala in boljšala moč mojega duševnega vida.« Vv. 109—120. Sledi izraz onemoglosti človeškega govora napram vzvišenosti sv. Trojice. Vv. 121—123. Vzklik (vv. 124—126) še enkrat označi skrivnost sv. Trojice. Ta vzklik je »klasičen izraz shola-stične teologije o izhajanju božjih oseb: Bog, večni samobitni Um (Svit), popolnoma spoznava samega sebe in tako spočne neskončno idejo, v kateri se izreče (Logos, Verbum, Beseda); spoznavajoč se v spoznani Ideji kot neskončno Dobro ljubi z neskončno Ljubeznijo (Amor). Ljubezen, t. j. tretja božja oseba, se tu imenuje tudi nasmeh-ljaj.« Al. Ušeničnik, Čas, n. m. V izvirniku se glasi ta tercina: »O Luce Eterna, che šola in te sidi, šola T'intendi, e da Te inteletta ed intendente, Te ami ed arridi!« V Ušeničnikovem prevodu: »O večna luč, ki sama v sebi biva, ki sama se spozna, ki se v spoznani v ljubezni ljubi večno ljubezniva!« V našem prevodu smo v glagol »sidi« (t. j. kraljuješ) položili še pojem »nad«, t. j. ki živiš — v nekakšni nedostopni samoti nad vsem rajem, nad angeli in svetniki. To se ujema s pesnikovo zamislijo; saj ga sv. Bernard (v. 50) pozivlje, naj od Rajske rože, t. j. od svetnikov dvigne pogled kvišku (»perch' io guardassi sušo«). Končno sem videl — zaključuje Dante vso vrsto videnj v Peklu, Vicah in Raju — v drugem krogu, ki se mi je zdel kakor odsev prvega, človeški obraz, iste barve kakor krog, in sem strmel vanj; rad bi bil razumel, kako je mogoče, da se ta obraz (t. j. človeška narava) druži s krogom (t. j. z božjo Besedo, z drugo božjo osebo), sploh razumeti sem želel skrivnost Učlovečenja. Nemogoče! Človek tega ne more doumeti, kakor tudi doslej še noben matematičar (mereč) ni našel točnega razmerja (ključa) med premerom in pa obodom kroga. Vv. 127—139. Zadnji dve tercini vse pesnitve (140—145): Perut moje domišljije me ni mogla nesti tako visoko, da bi bil razumel najvišje misterije vere; pa vendar sem zdaj — ko živim spet na zemlji in je torej nehala vsa vizija, popolnoma blažen in srečen, zakaj ob koncu vizije me je prešinil blisk (t. j. posebno razsvetljenje božje) in od tedaj je moje srce mirno: na svoji mistični poti skozi Pekel, Vice in Raj sem se naučil in zdaj vem, da je največja modrost ta, hoteti to, kar Bog hoče; zdaj tako vdano živim in tekam v skladu z voljo božjo, kakor z vozom pokorno teko kolesa. Devica in Mati, hčerka svoj'mu Sini, ponižna dekla, angelov kraljica, od vekov cilj človeštva zgodovini, 4 človeško si naravo v stan, Devica, povzdignila tak plemenit, da smela je Stvarniku postati stvar rodnica. 7 V telesu Tvojem vnovič je vzplamtela Ljubezen, ki iz njenega sijanja v naš večni mir ta roža je vzbrstela. 10 Nam tu ljubezni baklja si poklanja, a smrtnikom le-tam na zemlji doli si nade vir, ki teče brez nehanja. 13 Gospa, velika toli, močna toli: kdor k Tebi se za milost ne zateče, bi letal brez peruti koderkoli. 16 Nikdar dobrota Tvoja ne odreče prosivcu; mnogekrati, v času nuje, neprošena celo naproti teče. 19 Kar dobrega sploh kakšna stvar vsebuje, vse: usmiljenje, kreposti obilnost vsake, vsa veledušnost v Tebi se združuje. 22 Glej ta-le, ki dospel je sem z dna mlake vsega sveta, na poti prek vsemira bil priča duš usode take al take, 25 ponižno v Tvojo milost se ozira za moč, da mogel višje bi se vzpeti s pogledom, do vse blaženosti Vira. 28 In jaz, ki rad bi, da bi mogel zreti le-ta kar jaz, Te prosim zanj: usliši! Besede naj preslabe se ne zde Ti! 31 S priprošnjo svojo vso razprši, zbriši meglo mu umrljivosti spred oči, da Spas se razodene mu najviši. ' 18 34 Še prosim Te, ki vse je v Tvoji moči, kar češ: ohrani mu srce, Kraljica, čisto po teh videnjih — v čas bodoči. 37 Nagnjenj mu strastnih bodi vladarica! Glej, zanj sredi te družbe svetih zbrane k molitvi roke sklepa Beatrica!« 40 Oči, Bogu tak ljube, spoštovane, v molivca vprte, priča so mi bile, kako so všeč ji prošnje bogovdane. 43 Nato so v Večni Svit se obrnile in vanj, kot pač nobeno še tak jasno oko človekovo, se zatopile. 46 A v meni, ki sem z željo davnoeasno na cilju bil, prešlo, kot bilo prav je, je vroče hrepenenje, prej nevgasno. 49 Smehljaje mi Bernard znamnje dajal je, naj kvišku zrem; no, jaz sem sam že preje to storil bil, kar on mi zdaj dejal je, 52 ker moje oko, čisteje in čisteje, se vglabljalo v Praluč je, v tisti Žarek, ki sam iz sebe, vir resnice vse je. 55 Poslej je bil moj bistre vse prejarek, da mogla bi slediti mu beseda, da mogel moj spomin bi čez ta jarek. 58 Koi njemu je, ki v spanju sanjo gleda, vzbujenemu pa bi samo ostala sladkost, ki z njo ga sanja je navdala: 61 tak meni zdaj: prešla mi vsa domala je vizija, občutje le prijetno je v srcu še, ki vizija ga izzvala. 64 Tak sneg skopni pod žego mladoletno; tak pismo je propalo v vetra piši s Sibilino modrostjo zagonetno. 67 O Svit, nad vse človeške pojme visi, vsaj malo svoj mi soj v spominu obnovi, ki v njem v nebes si javil se mi hiši! 70 Daj jezik mi, da s svojimi jaz slovi vsaj iskro ukrešem v Tvojo čast in hvalo, ki vžgo ob njej še pozni se rodovi! 73 Saj Tvoje se veličje bolj spoznalo iz Tvojega bo na te strune vdara, in če mi Ti spomin podpres vsaj malo. — 76 Da sem tedaj preostrega zbog žara oči od Žarka živega proč krenil, bi vse bilo zgubljeno mi nemara; 79 tako pa vzdržal sem in nisem trenil in prav zbog tega — se spominjam — smelo svoj vid z Neskončnim strnil sem in sklenil. 82 O božje milosti obilno vrelo: vglobiti drznil v Luč sem neizrečeno oko, do cilja gledanja dospelo! 85 V globini videl sem, kako tam v eno se knjigo, zvezano z ljubeznijo, vse vije, kar v listih čez vsemir je razpršeno. 88 Podstati, pritike, vse njih lastnije, vse to, zvarjeno v eno klopko, kuje se v eno luč, kot ena luč vse sije. 91 Tam Pralik, ki to klopko oblikuje, sem zrl najbrž, ker se še zdaj mi širi ob misli tej srce in se raduje. 94 Zamaknjena mi duša v taki meri je v Lik bila in taka nje tegoba, vanj pazno, večno zreti v svetem miri, 97 da h i p nepaznosti bi zame doba bil večja ko vseh dvajset pet stoletij, kar Argo vzrl Neptun je iz morja groba. 100 To namreč duši, ki ta Svit ji sveti, dogaja se, da ji je nemogoče, drugam, od Njega proč, v drug predmet zreti; 103 ker dobro, ktero vsaka volja hoče, je vse le v Njem; če ktero vne Njega, je, nobeno ni povsem osrečujoče. 106 Kar zdaj povem, povem samo jeclja je, celo, kar vgreblo v pamet se pomnjivo; ko dete bom, ki še cmaka, sesaje. 1G9 V preživem Svitu, ki sem tak pazljivo zrl vanj, obličje eno le je bilo, ki bilo, je in bo nespremenljivo; 112 toda za moje oko, ki se krepilo je v gledanju, se obraz je enoviti spreminjal z vida mi rastočo silo. 115 V globoki, jasni Višnje Luči biti tri kroge vzrla misel mi je tiha: treh barv, v obod so enak bili razviti. 118 Bilo je, ko da krog iz kroga niha, kot mavrica iz mavrice; bil tretji kot ogenj, ki ga prvi z drugim diha. 121 Ah, kak izrazim v praznem naj početji svoj dojem! In še s tem kak zaostajem za istino, ki zrl sem jo v zavzetji! 124 O večni Svit, sam v sebi živ nad rajem: umevaš se le sam, umevan v vžgani ljubezni ljubiš z večnim se smehljajem! — 127 Ko gledal dlje s svetlobo obsijani sem drugi krog, ta odsvit Prasvita čisti, zazrl prikaz v notrini sem neznani: 130 zazrl sem lik, u barvi kroga isti, in bil izraz človeškega je lika — zamaknjen ves strmel v prizor sem tisti. 133 Kot mereč, ki ta ključ ga najti mika, da kroga točno mero ugotovi, a ne dobi do ključa v mislih stika: 136 tak jaz sem bil ob tej prikazni novi: želel sem vedeti, kak s krogom sklada se lik, v neskončnosti kak je njegovi. 139 Ni nesla moja me perut... Znenada pa šine liki blisk, ki zrak pretresa, mi v um: vtešila želja se je rada. 142 Omagal tu mi vid je za nebesa... A zdaj gibalo mojih je želja —¦ kot giblje voz, da z njim teko, kolesa — 145 Ljubezen, gibar solnca in zvezda. 274