Pesmi Vide Tauferjeve Vida Tauferjeva je začela pesnikovati ravno v tistih povojnih letih, ki so tudi v našo literaturo prinesle kaotičnost in vročično reakcijo na vse tisto, za kar se je človek čutil prikrajšanega v od vojne razbičanih letih brezpcgramnega življenja in silovite miselne ter čustvene onemoglosti, omotice in raztrganosti. Torei v dobi, ko so se umetniki skušali kar najbolj otresti zunanjih oblik in vsch tistih nevidnih spon ki so jim ovirale sprostitev intuicije, po kateri so hoteli ekspresivno, torej iz same človekove duševnosti oblikovati, graditi in postavljati neke nove osnove v umetnosti ter se razmahniti v novih miselnih in idejnih vzgonih. To je doba »Treh labodov«, v katerih se je najprej začrtal prvi izkrik slovenske literarne mladinc in v katerih zasledimo prvence ekstremno ekspresionističnih pesmi Vide Tauferjeve. Toda to je bila neka nujna zahteva dobe ter neka živčna bolezen tistih let. Ko pa se živčevje umiri, se tudi človek — toda tudi utrudi. In tako je kaj kmalu sledila utrujenost, ki je eden izmed značilnih znakov naše povojne literarne generacije. S tem vzporedno pa se je to tudi v literaturi ohladilo in tako nam je pesnica za nekaj let nato kakor ugasnila. Morala je doživljati svoj preporod, ki pa je moral biti v odsevu borb in iskanja tih in iskren ter brez vsakega hrupnega patosa. To je bil razvoj v lastno samoniklost, kateri jo je privedel k čisti poeziji po daljšem zatišju in notranjem prelomu, kateremu je nato še sledila tudi zahteva po novi pesniški besedi. Pred kratkim izišla njena zbirka »Veje v vetru« je zato tembolj iznenadila, pa tudi za- to, ker vlada v naši poeziji že taka suša, da moramo biti resnično veseli, da smo zopet dobili tako liriko, ki je privrela kakor je to pač vpraševalo in narekovalo srce ter notranji čut zahteval. Zbirka »Veje v vetru« je drobna, toda po kvaliteti brezdvomno pomeni vrh med vsemi slovenskimi pesnicami, jasno zaznamuje pa tudi njeno rast v sebe. — Kakor v splošnem odlikujejo naše lirike intimne impresije, tako tudi Tauferjeva predvsem svoje osebne doživljaje stavlja za os svojim pesmim, v katerih nas v nekaterih kar preseneča skladnost verza z njeno notranjostjo. Po subjektivnem viharju, ki ji je nekoč moral divjati v prsih, saj ljubavna lirika njenih pesmi to priča, v tej zbirki že izbegne v jasno misel in v spomin na vse doživeto. — Toda osnovni ton te je že daleč preko elementarno erotičnega značaja, je prej tiha resignacija nad vse, kar ji je stresalo srce, je prej premišljevanje o vsem prestanem v življenju, v katerem se je vse zgodilo že do kraja, in je dvig nad vse one nove principe življenja, ki se jim je še poprej morala ukloniti. Od tod tudi tisti čar njenih pesmi, ki je osvetljen z notranjim žarom in tista melodika, ki pronika iz tihega raja pesničinega srca. Skoraj zaman bi v tej zbirki iskal občutij burnega srca in bolestne pijanosti, ali pa izrazitega stopnjevanja življenjske poti. Kar je bilo, je daleč pogreznjeno, kar pa iz globin premaka skozi lahno odejo spominov, ki zadržuje toploto kot snežna odeja, so samo še svetli, miselni in barvni in zvočni odsevi. — Tako na primer njenemu mrtvemu dragemu posvečeni pomladni soneti, v enem izmed katerih sila preprosto pravi: Minilo je. Gorje sem pozabila.... da te presune, ker več povedati ni mogla. Sploh je v novi obliki, v sonetih, njeno izražanje čustvene vsebine doseglo višek v zgostitvi pe- sniške besede in težnje po oblikovanju. V njih njena lirika nadkriljuje vse druge! Eden izmed najlepših ciklusov pa je gotovo tudi »Magdalena«, saj v njem tako iskreno stopi čisto na dno življenja in v trpljenju ter življenski nemirnosti in samopriznanju išče rešitve in očiščenja svojemu odnosu in odgovoru, ki tu pomenja že izglajen vzpon v poduhovljen podvig. V njem, kakor tudi v sonetih »Jesenski razgledi«, ali v »Znani obrazi« se javlja tvorna fantazija in zrelost v meditaciji in vglabljanju tako zelo, da splahnejo še tiste ekspresionistične pobude, ki jih v par pesmih še ne more zatajiti. V »Znani obrazi« in še tu in tam ji misel zatrepeče tudi s socialno šibkejšimi, toda socialne impresije niso shematizirane, temveč psiholoSke, v prvem obrazu pa samoniklost psihološko izredno tenkočutno ilustrira, kar učinkuje v taki zanimivi obliki še najbolj. Pri vsem tem osvetljuje notranje bistvo človeka tako. da njena čista ženska lirika ostane nedotaknjena v krhkih tonih, ki so tako značilni za pesmi Vide Tauferjeve. Pot pesnice od »Treh labodov« do zbirke »Veje v vetru«, ki jo je krstila s simbolističnim imenom po pesmi »Mlade veje«, ko pravi: Mlade veje so zatrepetale, v strahu so se vile ko roke. Dež je tolkel, veje so jokale, z listja so jim padale solze. pomeni pot, na kateri se je pesnica iz svojega vro-čega srca izjokala do dna. Kar je po letih s te poti ostalo, je čudovito zatišje, iz katerega v sonetih, ali v pesmih kot je »Kapela«, »Zrcalo« ali »Pajki« doseže svojemu občutju in zaznavam razpoloženje. ki ga boš zaman iskal pri kateri koli naših pesnic. Ni moj namen tolmačiti njenih pesmi, saj prav za prav s prozo tega sploh ni mo goče. Tudi ni namen v našem stanovskcm listu opozarjati na to zbirko, ker je avtorica učiteljica. Ne, zaslužijo pač to pesmi z najširšega gledišča, saj nudijo oni redki užitek, ki mu pravimo estetska naslada. A. Debenak.