Cerkvene zadeve. Knezoškofn Jakobu v slovo! (Iz Ljubljane, koncem svečana). ,,Ecce, sacerdos magnus!u Bridka žalost je zavladala po kranjski deželi, ko se je v adventu raznesla novica, da zgubimo svojega ljubljenega višjega pastirja, ker pojdejo za knezonadškofa goriškega. Stopila so nam pred o6i vsa dela uzornega apostolskega moža, s katerimi je v 13 letih svojega vladanja med nami našo deželo vso prenovil in pomladil. Vsakdo je upal, da pojde tako še nekaj let naprej, a kar nakrat se zasliši glas: »Knezoškof nas zapuste!* Ne morem opisati 6ustev, ki so navdajale mnoga srca takoj v prvih hipih, ko se je ta novica zvedela. A previdnost božja tako ho6e, in njej se moramoukloniti. Dovoli,dragi «Slov.Gosp.>, da po tebi naznanim sloveaskemu svetu, koliko se imamo Kranjci zahvaliti prevzvišenemu g. knezoškofu, katerega nam je dala zelena Štajarska. Saj s tem poveli6aš jednega najblažjih, najvrednejših svojih ožjih rojakov! Dne 24. jan. 1884 je zatisnil oči sivolasi knezoškof dr. Janez Krizostom Pogačar. Tedaj so bile oči vseh uprte v tedanjega stolnega kanonika in semeniškega vodjo, dr. Janeza Gogalo, kot novega škofa. Vse se ga je veselilo, ker bil je v resnici duhovnik po Srcu Jezusovem. In res je bil dne 28. aprila istega leta od presv. cesarja imenovan knezoškofom liubljanskim. A ta novica mu je došla na smrtno postelj. Šest dnij pozneje, 4. maja, ga je poklical Bog k sebi. Vsa škofija je žalovala nad to bridko izgubo, in vse se je vpraševalo: «Kaj pa bo zdaj?» Malo pred kresom pa se je raznesla vest, da je ljublianskim škofom imenovan kancelar sekovske škofije, dr. Jakob Missia, štajarski Slovenec. No6em prikrivati, kak utis je to naredilo skoro splošno po kranjski deželi. Kranjci smo bili vajeni škofe sosedom pošiljati; v tem slu6aju pa smo rai soseda dobili. Ni 6uda, da je bil ta vtis mnogim neprijazen, zlasti ker je bila oseba novoimenovanega knezoškofa na Kraniskem manj znana. Žal, da se je ta nezaupnost ohranila še par let po slovesni intronizaciii v Ljubljani. A vendar so se srca i duhovnikora i vernemu ljudstvu višjemu pastirju nasproti vedno bolj odpirala. Najboljši, najbolj gore6i in delavni duhovniki so poudarjali zopet in zopet: «Hvala Bogu, da nam je dal takega škofa! Ravno takega smo na Kranjskem že davno potrebovali!* Duhovniki in Ijudstvo, vse se je trudilo o vsaki priložnosti, zlasti o sv. birmi po deželi pokazati ljubljenemu višjemu pastirju odkritosrčno ljubezen in sinovsko udanost. In vendar se je govorilo z žalostjo, da se prevzvišeni knezoškof med nami ne čutijo popolno domačih, da nam celo popolno ne zaupajo. Kolikokrat se je v najboljših duhovskih krogih to obžalovalo! A kar nakrat se je zacelila i ta rana! Med slovenskim katoliškim sbodom so knezoškof v Ijubljanski stolnici v izbornem govoru omenili tudi: «Moja duhovščina p z menoj; mi vsi skupaj smo jedno! ...» Ta slovesna izjava je naše duhovnike lako razveselila in navdušila, da kar niso mogli duška dati svojim radostnim srčnim ob6utkom. Takoj po onem cerkvenem govoru sem bil v nekem obilnem zboru domačih kranjskih duhovnikov. «Ali si slišal, kaj so nam škof povedali?* tako so se vsi oveseljeni povpraševali. «Da, te izjave smo pričakovali od njih in si jo že dolgo želeli. Škof nam zaupajo! Da, škof so z nami in mi smo ž njimi. Nobena sila nas ne razdruži. Mi zaupamo škofu in škof zaupajo nam; te izjave srao bili potrebni. Hvala Bogu, dobili smo jo!» Neki duhovnik je dostavil: «Ko bi prevzvišeni g. knezoškof nič druzega ne povedali na katoliškem shodu nego to, da nam zaupajo, zadosti bi bilo, da bi z radostnim srcera vrnili se s shoda na svoj dom». In vsi tam zbrani duhovniki smo tovarišu odkritosrčno pritrdili. (Dalje prih.)