Jože Dular I Živlfenje
Mir
Zdaj novo leto zopet je v gosteh. Ze sredi dneva mrzlo sonce ugaša. Zvečer pred prage burja sneg nanaša in tuli v jasnih, zvezdnatih nočeh. Na oknih rože. V hiši je toplo. Tam zunaj mraz — tu kučme, ogrnjače, svinjina, vino, beli kruh, pogače. Pod oknom trije kralji nam poj o.
Spet staro leto se je potopilo in naju bliže groba premaknilo. Morda že jutri nama zazvoni? Na starost sva v zapečku obsedela. Prižgala bova luč, da bo brlela pred jaslicami kot nekdanje dni.
Kalitev
Matija svetec je ves led razbil, našemljen Kurent je prišel po vasi, slovo zdaj treba dati bo klobasi, odslej si z delom post bo čas delil. Zadihal je v dolino topli jug, odšel od nas je sveti Valentin, a pustil ključe je do korenin, zato zdaj zemljo preobrača plug.
Bila nekoč midva oba sva mlada. Pomlad kot zdaj — a nama iznenada po žilah je zavrela mlada kri. Še veš, kako le tebe sem iskala, če si prišel, kako sem vztrepetala? Ah, koliko prečula sem noči!
Rast
Prijezdil sveti Jurij je med nas in suknje zopet romale so v skrinje. Zelenje, cvetje. Vse nebo je sinje. Toplota mehka je objela vas. Velika noč. Življenje vsepovsod. Rjave njive, loke, drevje, trte, gozdove, hiše in cvetoče vrte to jutro blagoslovil je Gospod.
Še veš, ko si mi prvi nagelj dala, ko si po svojem srcu me izbrala? Takrat bila pomlad je kot sedaj. Cez leto dni je naju prstan zvezal. Potem obema skupen kruh sem rezal in delal sem in vedel sem zakaj.
Zorenje
Na vrhu hriba je zagorel kres in rosno travo reže v jutrih kosa, po prvem sadju obletava osa, žareče sonce zopet žge z nebes. Dan se je zdaljšal, kratke so noči, za ženjce je pripravljena potica, pod srpom jutri padla bo pšenica: kar je vsejano, enkrat dozori.
Kot žito v polju sva midva zorela. Ti mož, jaz žena. — Hišo sva imela in polja, njive, travnike in les. Trud, delo nama je nebo delilo a vendar zakon je blagoslovilo: med nama so otroci tiha vez.
Plodovi
Za poljem zopet v burji gozd ječi. Jesen je kašče znova napolnila, do vrha vina v sode je nalila. Zdaj z delom se nikomur ne mudi. Za polhe so pripravljene pasti. Klepetec kakor raglja ropota. Sta sveti Simon, Juda mimo šla: zdaj prav zares do zime daleč ni.
Dočakala sva svetega Martina
in spet posedava ob vrču vina,
zamišljena, otožna ves večer.
Pred leti mladim rokam ključ sva dala.
Na starost nama je le peč ostala.
Kako želiva zdaj si božji mir!
Počitek
Kot da bi v zraku tepli se berači, z neba v debelih kosmih sneg leti. Na mizi skleda suhih hrušk stoji in v peči hrastovi gore panjači. Kolovrat, petje, zvončki na saneh, Miklavž in parkelj. In okrog božiča, ko spet po hišah koljejo prašiča, je v srcih toplo in na licih smeh.
Življenje tamkaj — nama čas izteka. Ni naju strah. — Saj vsakega človeka nekoč ponesejo na božji vrt. O Bog, s Teboj račune sva zravnala. O daj, da on, da jaz bom v Tebi spala, ko pride k nama Tvoja dekla — Smrt.
53