Winkler Venceslav: Ucitelja Cičigoja zadnja pot Učitelj Čičigoj se je naveličal žalostnega sveta, bogatih draginjskih doklad in navdušenja za narod 'im ijudstvo, legel je, zaprl oči in kar umrl. Ko je prišel na drugi svet, se je ustavil na prvem križpotju. Pogladil si je suho brado, prebral velike napise in se bled in koščen napotil v vice. Lepo ponižno je potrkal na vrata im ko mu je odpTl mož v črnem, se mu je predstavil. »Oprostite«, je rekel, »ne vem, če sem prišel prav. Moje ime je namreč Matija Cičigoj in sem učitelj sedme položajne skupine in se zanimam za narodno izobTaževanje im za gospodarstvo. Dekreta za vice sicer še nt mam, a bo že prišel za menoj kot navadncr.« »Toda, tukaj so vice!« je zamrmral vratar. »Saj, saj.« je hitel Cičigoj, »dobro vem, le delati bi že rad začel, mogoče še kaj postranskega, da me ne bi zastonj redili. Na zemlji so mi to vcčkrat očitali...» »Moram povprašati,« se je umaknil vratar in zmajal z glavo. Dolgo je čakal Čičigoj pred vrati in ugibal kako mesto mu bodo pripravili, ko se je nenadoma iz notranjosti vic razlegel krik in je iz pisarne prihitel majhen gospod in razburjeno mahal z rokami: »Tega pa ne! Ta se ne bo spokoril pri nas. Ne vidite, da imamo že vse polno učiteljev v vicah? Ali so vica zanje sploh kako trpljenje? Smejejo se, žvižgajo in pojejo. Nikoli se jim še nii godilo tako dobro, pravijo. Ne, nobenega več ne maramo, še te bi radi spravili kam naprej. Nočemo, nočemo!« »Glej, tovariši so že tukaj!« se je razveselil Čičigoj. »Lahko bi ustanovili društvo.« Toda zaprli so mu pred nosom vrata in spoznal je, da mora drugam. Šel je naprej po poti in prišel do pekla. »Saj mogoče ni tako hudo,« se je potolažil. »Pregovor pravi, da učitelje in žandarje povsod potrebujejo.« Potrkal je malo bolj previdno kot v vicah. Kosmat peklenšček mu je odprl vrata, začudil se je, ko ga je videl samega in vprašal ga je po> legitimaciji. »Legitimacija?« se je začudil Čičigoj. Kdo^ bi si inislil, da so tadi tukaj potrebne kgitimacije! Poglejte v pisarno, mogoče je že prišel moj dekret. Jaz sem namreč učitelj Matija Čičigoj in sem bil nazadnje na enorazrednici v Grapi nekje v dolenjskih. hribih, kjer pridelujejo cviček, če veste...« »Matija Čičigoj ...« je rekel hudič in šel gledat, a se je kmalu vrnil s tova-riši in ves prestrašen zaprosil Čičigoja, naj se umakne od peklenskih vrat. »Kaj pa služba?« se je prestrašil Čieigoj. »Molči! Molči!« so kričali vsi. »Tebe nočemo1 v pekel! Kdaj pa si preklinjal? Še takrat ne, ko so te premetavali s hriba na hrib, z enega konca sveta na drugega. Kdaj pa si aleparil? Revež, nisi imel prilike! Kdaj si se puntal? Niti takrat ne, ko si jedel ,po enkrat na dan in videl debelie gruntarje, z leptm posestvom sredi vasi. Ali si bil kdaj jezen? Molčal si, ko so te napadali. Si mar Ijudstvo zapeljaval? Le premis,li! Saj se niti oženil nisi, kaj pa hočeš v peklu? Pojdi svojo pot!« Matija Čičigoj je bil presenečen. Doslej je vedno mislil, da pač ne spada drugam kot v pekel ali v vice, zato je bil v zadregi. Saj so zmeraj pisali o njem, da bo gorel v peklu. »Mogoče pa nimate vsega zapisanega,« je rekel s tresočim se glasom. »Tudi na zemlji se je večkrat zgodilo da je bilo v kaki pisarni kaj narobe. Kar pozabijo včasih na koga ali se pa kak akt izgubi.« »Nič se ni izgubilo, kar pojdi!« so kričali hudiči. Potrt je povesil glavo in se napotil proti nebesom. Počasi in nezaupno se je bližal vratom, a sveti Peter ga je že od daleč ugledal in mu mahal z rokami: »Le hitro, le bitro!« »Mogoče me še ne pozna,« si je rekel Čičigoj. Vendar je pospešil korak. »Dekret je že tukaj,« je veselo rekel sveti Peter. »Le hitro noter! Komaj že čakamo!« »Ne vemt če je prav,« se je brani'1 Cičigoj. »Kaj se umikaš! Misliš, da ne vemo, koliko si trpel? Učil sr ljudi brati, da so grde stvari o tebi brali, učil si jih pisati, da so protj tebi pisali, dajal si jim modrosti, čeprav so ti rasli čez glavo, učil si jih gospodariti, čeprav so začeli gospodariti pri Tvojem plačilu, — kaj misliš, da bo vse to zastonj? Le naprej!« In učitelj Matija Čičigoj je vstopil v nebesa. Precej za vratii je bila lepa ravnina, cvetoč vr«t. Tam so ležali pod drevjem ljudje in dremali. »To so pa naši!« se je razveselil Čičigoj. Ustavil se je kar blizu vrat, zbral ljudi in začel znova in z veseljem kot pred davnimi, davnimi leti za borih trideset goldinarjev. Lepo tablo je naslonil na samotno drevo in nič koliko učencev je imel. Še sveti Peter, ki je posedal na pragu, je vzel na stara leta knjigo v roke. Nekaj dremajbčib je pa seveda še zmeraj ostalo pod drevesi.