Maribor nas klife. Tam gori ob šumeči' Dravi, kjer si prijateljsko segajo v roke solnca, šegavosti, gostoIjubja fn božje kapljice polne Slovenske gorice z obmejnim rcsno otožnim Kobanskim in prav tam, kjer obema dobrima sosedoma prožita roko širokopleče temnozeleno Pohorje in ravno Dravsko polje, tam stoji severni naš čuvar, naš Maribor in nas zove, da pohitimo vsaj za nekaj uric v njegovo okrilje. Maribor, ta naš Meran, pripravlja namreč našemu učiteljstvu posebno posvečen dan. Brez dvoma je, da se bo naše učiteljstvo odzvalo temu klicu in pohitelo tja gori na našo severno me.jo. Saj je to njegova samoobsebi umevna dolžnost. In naše učiteljstvo se je vsikdar in povsod zavcdalo svoje dolžnosti. Tako je bilo nekdaj, tako bo v bodoče in seveda — ne bo prav nič drugače sedaj, ko ga kliče naš Maribor. učiteljstvo še na šibkih nogah, navezano šc bolj nego dandanes samo nase in na svoje maloštevMne vodnikc. Maribor nam je dal našo »Šolsko Matico«, ki je izdatno pripomogla k razvoju našega šolstva. On nam je dal »Popotnika«, ki je vod'i'1 in šc vodi predagoško vzgojno delo slovenskega učiteljstva in čigar dolgoletnemu uredniku se hočemo ravno sedaj oddolžiti z odkritjem spominskc ploščo na kraju njegovega delovanja. Imena Schreiner, Nerat, Verstovšek, Poljanec in še razna druga, se sicer v sedanjem vi'hravem času izgovarjajo bolj poredko, a kljub temu ostancjo stebri slovenskega šolstva. Čudno! Maribor do prevrata vsaj na videz ni bil naš dasi ga je vzdrževal in krepil slovenski živelj. Slovenskemu učitelju ni niti v sanjah prišlo na um, da bi dobil službeno mesto v Mariboru. In vendar je ta Maribor so m Ne samo radi tega. ker je Maribor zvesti čuvar našega zaledja in ker vemo, da bi brez njega ne bilo zaledja in ne njegovega sredlšča ponosnc in naglo rastoče bele Ljubljane. Slovensko učiteljstvo ima poleg tega in še raznih drugih splošnih vzrokov še svoje prav posebne, ki ga vežejo z Mariborom i