Castelraimondo. Scavi 1988-1990. I - Lo scavo. A cura di Sara Santoro Bianchi. Cataloghi e monografie archeologiche dei Civici musei di Udine, Roma 1992, 1-426, 150 slik. Pred kratkim je izšlo v seriji arheoloških katalogov in mono- grafij muzeja v Vidmu zajetno delo o utrjeni višinski naselbini Castelraimondo, nam dosedaj slabo znanem najdišču, ki se dviga v bližini Tilmenta. nad naseljem Forgaria, ca. 30 km severoza- hodno od Vidma (Udine). Najdišče je znano že od leta 1879, ko so našli tu prve keltske novce. Sporadični, predvsem pri različnih črnih izkopih pri- dobljeni predmeti so večkrat opozarjali na postojanko in širili spekter najdb. Tako je 1985 začel z izkopavanji arhitekt Fabio Piuzzi, leta 1988 pa je akcija prerasla v sistematično zastavljen projekt celovite raziskave utrjene naselbine, ki ga je prevzel Arheološki inštitut Univerze v Bologni, pod vodstvom Sare Santoro Bianchi. Povzemimo na kratko izsledke izkopavanj. Na nižjem hri- bovskem grebenu v dolžini 400 m in širini 20-120 m so našli različne naselbinske sledove. Iz grebena izstopajo trije vrhovi, ki dosegajo višino 428,441 in 447 m. Zahodni vrh je eponim, sred- nji pa nosi značilen arheološki toponim Pustota. Vrhovi so med seboj ločeni z jarki, ki so bili deloma umetno poglobljeni. Pri izkopavanjih so ugotovili naselitev v štirih večjih časovnih obdobjih (predrimsko, rimsko, porimsko in srednjeveško), ki pa jih je Sara Santoro Bianchi v osrednjem delu publikacije (I risul- tati dello scavo in Schema interpretativo della stratigrafia peri- odizzata) razčlenila v 7 faz. V začetni fazi (l.a.), ki zajema 4. - I. st. pr.n.š., so bile zgra- jene umetne terase, večkrat podprte z zidovi brez malte in hiša v sektorju V. Ta je bila pravokotna, z majhnim vhodnim koridor- jem in v notranjosti predeljena. Na ognjišču so našli keramiko, ki datira v začetek 3. st. pr.n.š. Temelji so bili iz suhega zidu, nad- gradnja lesena. Kamnite strukture krožne oblike v notranjosti stavbe povezujejo z ritualom ob postavitvi hiše. Našli so tudi kosti neonatov. V naslednji fazi (2.a.) je bila zgrajena še druga prazgodovin- ska stavba (lV), ki je bila deloma vsekana v skalo, na robu strmin pa zgrajeno obzidje v tehniki, ki spominja na murrus gallicus ter stolp s pilastri in kontrafori. Avtorica ugotavlja, da ta postojanka ni bila le preprost, z obzidjem utrjen vrh hriba, ampak gre za mnogo kompleksnejšo artikulacijo, morda s postopnimi razširit- vami in več utrjenimi pasovi. Kot tudi drugje v Evropi so bile defenzivne strukture omejene le na nevralgične točke zavarovanega naselja. Zid je bil debel 2,4 - 2,8 m. V fazi 3.a. (25 pr.n.š. - 270 p.n.š.) je nastal stolp, ki ga najdbe in tehnika gradnje dobro opredeljujejo v zgodnjerimsko obdobje. Zidovi so bili zelo solidno grajeni, z veliko malte, kritina je bila opečnata. Stolp je bil kvadratne oblike s stranicami, dolgimi po 5,9 m. Stal je na dominantni poziciji, dobro viden z vseh strani. V njem domnevajo prisotnost beneftciarjev, ki naj bi kontrolirali okolico. Prav tako so ugotovili močno zvišano število najdb, predvsem amfor na širšem področju, tako daje mogoče sklepati na nekak trgovski center. Takrat so obnovili tudi hišo v sektorju V in jo prekrili z opeko. Avtorica domneva, da jo je poseljevalo staro, domorodno prebivalstvo, saj so ohranili ritus pokopa neonatov v hiši. V drugi polovici drugega stoletja je bil v stolpu opravljen manjši poseg. Glede na odkrite novce bi ga smeli povezati z utrditvijo Alp za časa Marka Avrelija in Lucija Vera po vdoru Markomanov. Stolp naj hi sodil v sistem utrjenih točk, ki so jih takrat postavili vzdolž pomembnih cest. Za začetek 3. st. se avtorici zdi še najustrezneje - čeprav • morda ne povsem adekvatno - označiti bivalno enoto na Castelraimondu kot burgus, povezan z varstvom cest in naperjen tudi proti roparskim skupinam. Pomembnejšo cezuro je mogoče zaznati okoli leta 275, ko sta bili poškodovani poslopji na sektor- ju V in IV ter stolp. Dogodek je dobro datiran z novci Quintilla, Florina in Proba. Dobro se vključuje v celo serijo najdišč alpskega območja, ki so delila z njim podobno usodo. V naslednji (4.a.) fazi strateško pomembnost Castelraimonda potrjuje dejstvo, da so stavbe kmalu obnovili. Deloma so spre- menili razpored prostorov, kot kritina pa je bila znova uporablje- na opeka. Po primerjavi v refugiji, ki se pojavijo po avtoričinem mnenju v času Alarika, se zdi Castelraimondo drugačen, da ima bolj vojaške značilnosti. Domneva, da je bil vojaško aktiven skozi vse 4. st. in porušen okoli leta 430, s čimer je bilo zaključeno dolgo obdobje poselitve. Dogodek je moral imeti vojaški značaj, prišlo pa je tudi do velikega požara, ki je uničil velik del zgradb. Ta datum sovpada z opustitvijo Emone in Iulia Carnica, krizo v Akvileji, uničenjem rimskih stavb na Invillinu, opustitvijo vil rustik v furlanski nižini. Glede na obseg korenin, ki so prodrle v ruševine, domneva S. Santoro Bianchi, da naj bi naselbina ne bila opuščena več kot 30 let. Ta podatek je prepričljiv, saj so opravili veliko radiokarbonskih analiz (npr. tudi korenin, ki so se v določeni fazi razrasle nad ruševinami) in dobili veliko kvalitetnih podatkov, ki v konfrontaciji z najdenim gradivom dajejo natančno kronološko sliko. Ponovna naselitev v fazi 5.a. kaže skromne dimenzije. Deloma so uporabili ruševine starejših zgradb in jih v skromni obliki usposobili za bivanje. Avtorica spozna Castelraimondo tudi v sintagmi submontana castella pri Venantiu Fortunatu, nagi- ba pa se k mnenju, da je bila v tej fazi funkcija najdišča še najbližja pojmu refugija. Pri tem se priklanja domnevi, da mora imeti refugij lesene hiše ob zidu in v sredini kultno poslopje, kar pa ne odgovarja široki paleti pribežališč, ki jih danes že poz- namo. Cerkev na Castelraimondu ni bila najdena, pač pa avtorica na najvišji točki, v ruševinah stolpa A, vidi luknjo za kol, v katero naj bi bil zapičen lesen križ. V enega izmed kamnov, ki obdajajo to luknjo, je bil namreč vrezan križ. Ugotavlja, da tudi v tej fazi, kljub močni plasti in pestrim najdbam, ni mogoče zaslediti nelatinskega prebivalstva. Naselbina na Castelraimondu je vztrajala skozi celotno 6. st. in del 7. st. Proti koncu slednjega naj bi potres porušil zgradbo v sektorju V. V fazi 6.a., ki jo avtorica omejuje z letnicama 650 - 950, je bila zgrajena nova stavba, ki je bila v celoti lesena. Tudi dobro grajeni stolp na sektorju IV je takrat še vedno nudil zavetišče. Zunaj njega sta bila najdena dva otroška grobova. Težko pa je povezati zatočišče na hribu z vdori Madžarov v 10. st. Problem je predvsem v tem, da so bile redke najdbe odkrite izven zaključenih kontekstov in jih ni mogoče povsem natančno dati- rati. Srednjeveški grad, znan iz zgodovinskih virov, se omenja med 13. in 14. st. Ta sicer na terenu še ni zanesljivo lociran, ven- dar so našli v sektorjih 1 in II precejšnjo množino srednjeveške keramike in kovinskih izdelkov iz 13. in 14. st. Prav tako so pod naselbino izkopali ostanke cerkve sv. Agneze, katere začetek izkopanine in zgodovinski viri uvrščajo v 13. st. Ta sintetični pregled, ki upošteva izsledke izkopavanj in jih hkrati vključuje v zgodovinsko podobo, predstavlja jedro celot- nega dela, dodane pa so še številne druge analize in študije. Preglejmo le naslove, saj zaradi omejitve prostora ni mogoče podrobneje obravnavati vsakega izmed njih. M. P. Guermandi, Archeologia quantitativa e spaziale, applicazioni informatiche, metodologie classificatorie, ricerche archeometriche: la speri- mentazione come strumento per 1'interpretazione in pa L'analisi quantitativa attraverso le elaborazioni grafiche; C. Zaccaria, L'arco alpino orientale nell'eta romana; M. Buora, 1 dati archeo- logici sul popolamento del settore alpino in epoca romana; G. Brizzi, La presenza militare romana nell'area alpina orientale; F. Griffoni, Techniche edilizie in pietra, terra e legno nell'arco alpino orientale: un primo quadro di riferimento; T. Mantovani, Alcune note sulle torri di guardia nel mondo romano; C.A. Aceorsi, M. Bandini Mazzanti, L. Forlani, M. Marchesini, Primi dali sul paesaggio vegetale a Castelraimondo di Forgaria in eta preromana, romana e postromana; G. Giusberti. Resti schelelrici di leti umani a Castelraimondo; M. G. Tibiletti Bruno, II fram- mento iscritto C01836; G. P. Droli, II quadro geologico; F. Piuzzi, Ricognizione di superficie rilievo topografico; A. Salomoni, Datazioni con C14 dei campioni provenienti dagli scavi di Castelraimondo; A. Failla, Sintesi delle analisi chimice - mineralogiche su due campioni di suolo nero, provenienti di Castelraimondo; A. Pratelli, 1 disegni dello scavo. Poleg opisa posameznih sektorjev izkopavanj, ki predstavlja- jo temeljni del publikacije in so timsko delo, velja omeniti pred- vsem nekaj arheoloških in historičnih pregledov (Zaccaria, Buora, Brizzi) in metodološki del, kjer so prikazani različni raču- nalniški programi, ki so jih uporabili pri izvedbi izkopavanj in s katerimi so uspeli uskladiti vso zahtevno dokumentacijo in omogočili zainteresiranim posameznikom takojšen dostop do vseh podatkov. Toda o rezultatih bo mogoče soditi šele po objavi drugega dela, kjer bo predstavljeno gradivo in njegovo ovred- notenje. K delu. ki predstavlja pomemben korak naprej v raziskovanju poznoantičnih utrdb v vzhodnoalpskem območju, pa imam tudi nekaj kritičnih pripomb. Najprej se mi zdi neustrezna sama zas- nova publikacije. V začetnem delu so zgodovinski podatki, ki nekako predestinirajo arheološke izsledke, ki bodo v velikem delu podani šele v naslednji knjigi, čeprav so v tekstu deloma že anticipirani. Skratka, vrstni red je obrnjen. Logično bi bilo pričakovati najprej vse podatke, ki jih je mogoče dobiti z arhe- ološkimi metodami in interdiscipinarnim pristopom, verificiranje in konfrontacijo izsledkov z zgodovinskimi podatki pa na zaključku, kakor tudi na osnovi tega izpeljani regionalni sin- tetični pregled. Posebej se to odraža v osrednjem prispevku S. Santoro Bianchi, kjer se oba nivoja podatkov neprestano izme- njujeta. Avtorica izpeljuje svoje interpretacije predvsem iz obravna- vanega najdišča in že raziskanega in objavljenega Invillina, zato njej refugij pomeni le - tako kot je bilo to nedavno še pri nas - skromneje grajeno naselbino s cerkvijo na sredi. Ne pozna ali vsaj ne upošteva pa skupine pribežališč, ki se dobro nakazujejo npr. v Sloveniji (Šumenje, Hom nad Soro, Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi, Rudna nad Rudnico, Vrhtrebnje, Ivank v Tuhinjski dolini itd.), ugotovljeni pa so bili seveda tudi drugod (Makedonija, Srbija, Bosna, Hrvaška, Nemčija idr.). Tudi v Italiji. Zaradi skromnih najdb so refugiji slabo znani, čemur pa je krivo dejstvo, da se večina raziskovalcev ukvarja samo z dobro znanimi in v glavnem bogatejšimi najdišči, manjka pa sistema- tična topografija in preverjanje v manjšem obsegu poseljenih najdišč. To za Furlanijo nakazuje že pomembno delo 1 castelli del Friuli, delo Tita Miottija, kjer je zbranih in predstavljenih precej tovrstnih utrdb, ki pa bi jih bilo potrebno kritično preveriti. Izhodišče torej obstaja, italijanske kolege pa čaka še dolgotrajno in naporno preverjanje različnih skromnih podatkov, ki bo šele odrazilo resničen tipološki obseg poznoantičnih utrdb, od katerih poznamo sedaj v severni Italije le tiste pomembnejše in trajneje naseljene (poleg že omenjenih še Castel Udine, Castelazzo di Doberdob, Nimis, Monte Barro, Castelseprio itd.). Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, daje bilo v Furlaniji še veliko podobnih in tudi precej imenitnejših najdišč, ki so ome- njena v virih, danes pa deloma ali v celoti pozidana (Gemona, Artegna), uničena (Osoppo) ali neraziskana. Zanimiva je konfrontacija z najdišči v širšem vzhod- noalpskem prostoru in še posebej v Sloveniji. Potrjuje se kro- nološka shema višinskih postojank, na kakršno večkrat zade- nemo pri naših raziskovanjih. Manjka predvsem zgodnje- bronastodobna faza. obdobje pozne KŽG. vse druge časovne stopnje pa odlično sovpadajo z že raziskanimi postojankami. Faza iz časa takoj po markomanskih vpadih v Sloveniji na višin- skih utrdbah še ni potrjena, čeprav je bila že domnevana. Ujema se faza iz druge polovice 3. st., ki se je imenitno pokazala na najdiščih Veliki vrh, Libna in pri nedavnih izkopavanjih v Ajdovščini. Prav tako faza poselitve v drugi polovici 4. st.. katere konec so na Castelraimondu uspeli dosti zanesljivo omejiti s pri- bližno letnico 430. To sovpada pri nas sicer z opustitvijo mest, predvsem Emone in Celeje, nismo pa uspeli tako natančno določiti tega datuma na višinskih utrdbah, kjer precej gradiva vedno znova potrjuje vojaško prisotnost na nekaterih že uveljav- ljenih (Rodik, Brin jeva gora) a tudi manj raziskanih postojankah (Gradišče pri Dunaju, Zbelovska gora). Preseneča skromna poselitev in zelo revna arhitektura v drugi polovici 5. in celotnem 6. st. Ravno ta časovna stopnja je pri naših najpomembnejših naselbinah najbolje znana in kaže pravcata majhna mesteca na višinah. Posebej dragocena je primerjava s poselitvijo v 9. st., ki se pri nas že nekaj časa nakazuje, a je še nikjer nismo uspeli zadovoljivo raziskati. Omenimo le Gradišče nad Bašljem, Tinje nad Loko pri Žusmu, Ajdno, Zbelovsko goro, Tonovcov grad. Prav spoznanje o skromnih kvantitativnih pokazateljih te poselitve bo moralo usmerjati naša bodoča raziskovanja, da bi ob upoštevanju vseh mogočih aspektov raziskav in sodobnih tehnik uspeli izslediti značaj in trajanje poselitve. Na koncu se mi zdi pomembno podčrtati veliko ekspedi- tivnost ter prizadevanje avtorice in njenega tirna, da jim je uspe- lo v zelo kratkem času objaviti kompleksno problematiko najdišča in številne nearheološke analize, ki so jih pri delu upora- bili in v mnogočem podpirajo njene izsledke oziroma osvetljuje- jo najdišče še iz povsem drugih zornih kotov. Nestrpno pričaku- jemo seveda drugi del, kjer bo objavljeno izkopano gradivo, saj bo šele takrat mogoče podati končno oceno in dobiti zaokroženo predstavo življenja na tej nekoliko nenavadni utrjeni naselbini. Najdišče postaja referenčna točka za številne slovenske poznoantične naselbine, katerim je blizu tako geografsko kot tudi po svoji kronološki strukturiranosti. Slavko CIGLENEČKI I. Holl, N. Paradi: Das mittelalterliche DorfSarvalv, Fontes archaeologiei Hungariae, Akademiai kiado, Budapest 1982, 144 strani, 174 slikovnih prilog, dodatek J. Matolcsi: Tierknoch- enfunde von Sarva!y aus dem 15.-16. Jahrhundert, 22 strani, 11 slikovnih prilog. V letih od 1969 do 1974 sta avtorja izkopavala ob severoza- hodnem obrežju Blatnega jezera srednjeveško mesto Sarvaly. Izkopavnih je bilo 14 hiš in kovačnica. Hiše so se razlikovale med drugim tudi po številu prostorov (dva do pet), običajno so imele črno kuhinjo, nekatere pa tudi vinsko klet. Objekti so dati- rani v prvo polovico 16. stoletja. Uničeni so bili ob turških vpadih v to pokrajino, a še prej, preden sojo li dokončno zavzeli. Izkopavanja, ki so bila ena prvih sistematičnih srednjeveških naselbinskih raziskav na Madžarskem, so dala dober vpogled v takratno socialno in gospodarsko življenje prebivalcev. Oba raziskovalca, N. Paradi in I. Holl sta tudi avtorja posa- meznih sestavkov v tej knjigi. Začenja N. Paradi z naselbinsko geografijo in srednjeveško zgodovino Sarvalyja in okolice. Potek in metode izkopavanj je predstavil I. Holl. Rezultate izkopavanj dajeta oba avtorja, od izsledkov izkopavanj cerkve, ki izvira iz 12. stoletja in sojo dvakrat predelovali in širili, materialne kul- ture iz naselbinskih plasti (železni in ostali metalni predmeti, orožje, ostanki noše, steklo, keramika), datacije, vrednotenje arhitektomskih ostankov (kleti, hiše, peči) do gospodarske in družbene slike vasi in njene strukture. Določeni so tudi rastlinski ostanki (rž, proso, leča, grah, pšenica). Dodana je študija J. Matolcsija o živalskih ostankih. Najbolj številni so ostanki od domačih živali: goveda, domačega prašiča, kokoši, konja, ovce, psa, od divjih pa: jelena, srne, fazana, poljskega zajca itd. Kljub temu, da delo ni najnovejše, je lahko deloma vzor za publiciranje kompleksnih rezultatov srednjeveških naselbinskih izkopavanj pri nas, ki jih je od konca 60-let kar nekaj: Otok pri Dobravi (Gutenvverth), ki ima veliko vzporednic z omenjeno naselbino, predvsem pa cela vrsta gradov (če omenimo samo Celjskega in Ljubljanskega, kjer izkopavanja še potekajo), ven- dar so objave samo parcialne. Irena SIVEC Klica M aneva: Srednovekoven nakit od Makedonija. Kulturno istorisko nasledstvo na Republika Makedonija Republički zavod za zaštita na spomenite na kulturata, Skopje 1992, 279 str. Pred nami je velika monografija, ki zajema srednjeveški nakit, ki so ga odkrili ali zbrali do leta 1989/90 na ozemlju Makedonije. Delo sta recenzirala dr. I. Mikulčič in dr. Vera B11 rakova-G rozdanov. I/ predgovora je razvidno, da delo temelji na avtoričini doktorski disertaciji Srednjevekoven nakit S K Makedonije, ki jo je zagovarjala leta 1990 na Filozofski fakulteti v Skopju pred komisijo profesorjev: I. Mikulčič, B. Aleksova, C. G rozdanov, V. Bitrakova-Grozdanov in T. Tomoski. Gradivo, ki ga je E. Maneva predstavila in obdelala, sodi v materialno kulturo, nastalo v razdobju od 6. do 14. st. in ki se