IZ SECIRNICE
Igor   M a 1 a h o v s k y
OBDUKCIJA
neko okno z mlečno prevleko
in nekdo ki  na pisalni stroj  zapisuje tvoj
življenjepis
in neko jutro ki zate ni več jutro
in nikoli več koraki  na cesti
samo voda  teče pod tabo
tako čista in brez vsakega razumevanja
in deska na kateri ležijo tvoji možgani
brez glasu jih  nož prereže v tanke rezine
in besede ki odmevajo po hladnih stenah
corpus callosum brez posebnosti
in luč ki gori pod stropom  mirna
in tvoja lobanja ki odprta sameva
rebra počasi zazijajo ko iztezujoči se prsli
in zamolklo pokajo pod pritiskom klešč
kot bi se trgale korenine drevesa
in smrad iz tvoje notranjosti
skoro črna pljuča
penasta kri
in negibno srce na deski
štirje rezi  in zazija ko odprta školjka
in nikoli več dež
tihe kaplje po listju  in cestnem  prahu
ura ki kaže deset
in dvoje rok tako preprosto iztegnjenih
in voda med  prsti
pogleda ki se srečata
telefon zazvoni
besede v čudnem miru
sopara ki nalahno izhlapeva iz tvojega  telesa
in tehtnica
in srce ki tehta 500 gramov
krvava  rokavica
kamnita miza
bele obleke
in v zraku  v on j
ki še dolgo ostane v ustih — — —
506
KOZAREC
Lep in svetal je na mizi,
na vrlin  ima steklen zamašek
in formaliii je v njem
in steklena ploščica
in dve vrvici
in tvoje belo. belo telesce
veliko za človeško dlan —
In dvoje drobnih oči.
ki gledajo v sobo
in dvajset prstkov
velikih za petino navadne vžigalice.
Ročici  imaš naslonjeni  na lici,
kakor bi bil utrujen od dnevne luči.
Nisi je  navajen.
videl je nisi  nikoli.
le nekaj dni v letu  te pokažejo,
drugače pa ždiš v svojem kozarcu
v zaprti  vitrini
in nihče te ne pozna  takral  -
Danes si spet med  nami
in roke so čisto blizu  tebi
— samo sleklo in formalni te ločita
od njih —
Nikoli  le ni nihče pobožal ali stisnil
k sebi
pa si človek med živimi
samo,
za razliko od drugih,
nisi bil nikoli starejši
kot tri in pol mesece —
507