Igor Saksida Ljubljana
NEKAJ VPRAŠANJ IZ TEORIJE MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI*
2 POJEM MLADINSKA KNJIŽEVNOST, NJEGOVA SLOJEVITOST IN OBSEG
2.0	Pojem mladinska književnost je besedna zveza, sestavljena iz prilastska mladinska in jedra književnost, kar pomeni, da je to književnost posebnega tipa; po mnogih definicijah je njena posebnost predvsem specifičen (nedorasel) bralec. Njena vez z ostalo književnostjo je: podoben ontološki status, podoben literarni doživljaj (glede na nujno sorazmerje spoznavnih, estetskih in etičnih dimenzij), vzporednost dvojne narave vsebine in forme skupaj z ostalimi morfološkimi vprašanji, vrednotenje kot presojanje razmerja med posameznimi funkcijami. Tako se pokaže, da je mogoče govoriti o bistvu, obstoju, zgradbi in vrednotah mladinske književnosti vzporedno z istimi vprašanji v književnosti nasploh, le da je ontologija, fenomenologija, morfologija in aksiologija mladinske književnosti del istih disciplin znotraj literarne teorije (torej jim je podrejena), kot posebne discipline pa jih je možno razpoznati prav na podlagi različnosti predmeta.
2.1	Differentia specifica mladinske književnosti glede na nadpomensko književnost je prilastek mladinska, ki vnaša v pojem dinenzijo bralca/sprejemnika; toda tu se pojavi prva težava. Kaj je z besedili, ki jih berejo tako otroci kot odrasli (npr. pravljice Svetlane Makarovič)? Ali so ta besedila mladinska književnost ali morda književnost za odrasle? Kako pa je s tistimi besedili, ki postopoma preidejo v mladinsko književnost, čeprav so bila sprva namenjena odraslemu bralcu (npr. Swift: Guliverjeva potovanja, Defoe: Življenje in prigode Robinzona Crusoea, Levstik: Martin Krpan). Kaj se je spremenilo v razmerju besedilo - sprejemnik? In nenazadnje: če seže otrok po kaki knjigi, ki povsem očitno ne spada v mladinsko književnost, npr. če prebere kak sonet iz Prešernovih Poezij, ali to pomeni, daje sonet pesem za otroke?
2.2	Zdi se, da je opredeljevanje mladinske književnosti zgolj na podlagi bralstva neustrezno, ampak se mora le—ta od književnosti za odrasle razlikovati po svojem ustroju. Toda zapleti se ne pojavijo zgolj na tej ravni, iz razmerja bralec - delo, ampak sežejo še dosti nižje; glede na različne tipe književnosti, ki so posledica raznih starosti bralca, se govori o književnosti za otroke in književnosti za mladino, oz. o otroški in mladinski književnosti. Poimenovanje predmetnega področja literarnoteoretične obravnave gotovo ni najpomembnejša, je pa izhodiščna naloga vsakogar, ki ne želi zapasti v pojmovno zme-
Sestavek je nadaljevanje razprave I. Sakside Nekaj vprašanj iz teorije mladinske književnosti. Otrok in knjiga 1991, št. 31, str. 23—42. Obe razmišljanji sta iz avtorjeve diplomske naloge, ki jo je leta 1990 zagovarjal na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
MAf?/BOR»<?{<' „
do, ampak se zaveda nujnosti denotativnosti strokovnega izraza - ne pa zgolj zaradi "lažjega znanstvenega pristopa k obravnavi te vrste besede".104
2.3 Mladinska ali otroška književnost? Bežen pogled na neslovensko strokovno literaturo potrdi ugotovitev Marjane Kobe, namreč da smo "priča pestri mnogovrstnosti poimenovanj, ki so uporabljena neenotno, čeprav pogosto sinonimno".105 To je značilno tudi za drugojezična nejužnoslovanska strokovna poimenovanja: "children's literature, literature enfantine, letteratura infantile, det'skaja literatura, detska literatura, Jugendliteratur, Kinderliteratur".1 °6 V južnoslovanski publicistiki se pojavljata zlasti besedni zvezi otroška književnost (književnost za otroke) in mladinska književnost (književnost za mladino); prva je boj udomačena v neslovenskih obravnavah, npr. Markovičevi Zapiski o književnosti za otroke, Prelevičeva Poetika otroške književnosti, Idrizovičev članek Igra in resničnost v pesništvu za otroke, pri Slovencih je prilastek otroška najti pri Pogačniku {Slovenska otroška književnost) oz. v treh prispevkih (Boris Paternu, Marijan Kramberger, France Forstnerič) na posvetovanju Kaj je to književnost za otroke (v Novem Sadu), sicer prevladuje zveza mladinska književnost (M. Kobe: Pogledi na mladinsko književnost, Z. Pirnat - Cognard: Pregled mladinskih književnosti jugoslovanskih narodov, J. Ribičič: Slovensko mladinsko slovstvo v povojni dobi). Le v nekaterih interpretativnih in glede teme ožjih obravnavah prevladuje zveza otroška književnost (npr. N. Grafenauer: Ta roža je zate), sicer pa se kot možnost ponuja tudi kombinacija obeh izrazov (npr. zbornik razprav Sledovi revolucije v umetnosti za otroke in mladino). Toda kljub tej kombinaciji pojmov velja, da na slovensko-hrvaškem prostoru prevladuje zveza mladinska književnost, na ostalem južnoslovanskem pa otroška književnost. To potrjujeta tudi podnaslova dveh osrednjih časopisov za mldinsko književnost - Otrok in knjiga (Maribor) ima podnaslov "Revija za vprašanja mladinske književnosti in knjižne vzgoje", Detinstvo (Novi Sad) pa Časopis o književnosti za otroke". Slobodan Ž. Markovič vidi vzrok za to poime-novalno različnost v specifiji slovenskega pojma mladina, "ki ni adekvaten srbohrvaškemu pojmu "deca", pač pa je po svoji širini bližji skupnemu pomenu "deca i omladina", v pomenu "mladi" ali "podmladek" (nemška beseda "die Jugend" - "mladost" bi še najbolj ustrezala pojmu "mladina" "). 107
2.3.1 Markovičeva teza je zanimiva in vredna temeljitejšega razmisleka, saj se zdi, da ne gre zgolj za vprašanje izraza in njegove pomenske širine (mladina kot zbirni pojem za otroke in mladino), ampak bi taka pomenska širina pomenila dodatno utemeljitev prednosti pojma mladinska književnost pred pojmom otroška književnost. Če namreč mladina res pokriva otroke in mladino, potem mladinska književnost obsega besedila, namenjena tako prvim kot drugim. V SSKJ se pod geslom mladina najde: "mladi ljudje, zlasti med štirinajstim in petindvajsetim letom", pod geslom mlad pa: "ki je v prvem obdobju življenja". Pojem mladinska književnost se torej bolj navezuje na drugo geslo - je književnost za mlade, v prvem obdobju življenja, manj na mladino. France Forstnerič postavi kot mejo otroške književnosti osemnajsto leto, "in to ne samo zavoljo družbeno-pravne-ga položaja človeka ali pedagoške periodizacije v razvoju otroka, ampak glede na razvoj socialnega skustva pri otroku".1 °8 Zgornja meja starosti bralca mladinske književnosti torej preseže starost otroka, za katerega SSKJ piše, da je "deček ali deklica v prvih letih
104
Zidar: Pogovor s pisateljem. Moja družina, str. 103
105
M. Kobe: Pogledi na mladinsko književnost (dalje Pogledi), str. 9
106	.
gl. op. 105
107	S. Ž. Markovič: Zapiski o književnosti za otroke (dalje: Zapiski), str. 1 5
108	Dialogi, 1970, str. 88
6
življenja", saj osemnajstletnik pač ne more pripadati isti starostni skupni bralcev kot de-setletnik (medtem ko je med zadnjim in pet let starim bralcem sorodnost vendarle nekoliko večja). To potrjuje tudi Forstneričeva pripomba k starostni meji, namreč da "bi bil prej za pomaknitev meje navzdol (na primer k 16. letu) kakor pa navzgor",109 in sicer zaradi "zgodnje osvojitve sorazmerno velike količine poglavitnih življenjskih informacij, ki so potrebne za akumulacijo socialne izkušnje na nivoju, ki ga označujemo za "odraslost" ".110 meja dozorevanja ostaja osemnajsto leto, toda njena trdnost je vprašljiva, kar kaže na to. da tudi prehod iz otroške dobe v mladostniško in odraslo ne poteka stopničasto. ampak so prehodi slabo opazni, meje posameznih obdobji pa zgolj orientacijske in relativne. ("Nekateri psihologi so razdelili življenjsko dobo otroštva na štiri razdobja: prvo otroštvo (prvi dve leti življenja), zgodnje otroštvo (od drugega do šestega leta), srednje otroštvo (od šestega do devetega leta) in pozno otroštvo (od devetega leta do pubertete) /,..)"111
2.3.2	Besedna zveza otroška književnost se glede na visoko zgornjo starostno mejo in s tem problematično raztegljivostjo oznake "otrok" zdi manj ustrezna kot zveza mladinska književnost, zato je prvo smiselno uporabljati le kot oznako za. kot primer, otroke do petega razreda osnovne šole (mejo bi bilo potrebno še utemeljiti, toda naj velja kot domneva), sicer pa se vključuje v NADPOMENKO mladinska književnost.
2.3.3	Mladinska književnost je podtip književnosti, njen integralni del, ki se od ne-mladinske loči po svojem bistvu, obstoju in zgradbi, namenjena pa je bralcu do starostne meje osemnajst let.
2.3.4	Mladinska književnost kot zbirni pojem za vsa besedila, namenjena bralcu, ki ni starejši od osemnajst let. ima dve podpomenki; to sta otroška književnost in mladinska književnost v ožjem pomenu (namenjena bralcem v puberteti), ki se med seboj razlikujeta po različnem socialnem izkustvu bralca. Razlikovanje med mladinsko književnostjo v ožjem pomenu in nemladinsko je zahtevno, ker se socialno izkustvo bralca prve in druge zbližujeta (v procesu odraščanja). Toda dejstvo, da obe skupini besedil ne sovpadata, potrjuje ustvarjalni postopek, tj. avtorjeva zavest o razlikah med njegovim in bralčevim socialnim izkustvom (modelom resničnosti), ki se lahko kaže tudi v težnjah po vplivanju na bralca (moralizem, pedagogizacija književnosti). Med književnostjo za otroke in mladinsko književnostjo v ožjem pomenu pa je nekaj tudi že v besedilu opaznih razlik, npr. dolžina besedila, vloga ilustracij, kompleksnost teme, uporaba tropov itd. — vse to dodatno utemeljuje razdelitev mladinskih besedil na dve podskupini.
2.4 Definiranje mladinske književnosti glede na razmeije bralec — delo
2.4.1 Odločitev za oznako, prednost prilastka mladinska pred otroška, je utemeljena glede na obseg pojmov in tradicijo. Oznaka mladinska književnost je v slovenski literarni teoriji uveljavljena, leksikon Literatura vsebuje geslo mladinska literatura (ne morda tudi otroška, ampak zgolj geslo otroške pesmi). Mala literarna teorija oba pojma enači("otroška ali mladinska književnost je torej predvsem književnost (...). "112 Josip Ribičič pa že 1938 piše o slovenskem mladinskem slovstvu.113 Oznaka mladinsko tovrstno leposlovje povezuje z bralcem, tako da je razumljiva drzna definicija Aleksandra Zorna: "Mladinska literatura je literatura za nedoraslega bralca. (...) Definicija bralca postaja definicja
109	gl. op. 108
110	gl. op. 108
111	Zapiski, str. 10
112	M. Kmecl: Mala literarna teorija (dalje: MLT), str. 312
113	Otrok in knjiga. 12, str. 19
7
literature."114 Podobno še pri Forstneriču, v tezi, daje razlika med mladinsko (Forstne-rič uporablja izraz otroška) in nemladinsko literaturo "obseg in intenziteta socialne skušnje,"1 15 kar pomeni, da otrokova socialna skušnja določa način pisanja, pa tudi pri M. Krambergerju: "Književnost za otroke je vsota in organski korpus takih tekstov, ki vsebinsko in oblikovno ustrezajo postulatom empirično-psihološke definicije otroka",116 ali pri D. Cvitanu: "Odgovoriti na vprašanje, kaj je otroška književnost, je tako rekoč isto, kot odgovoriti na vprašanje, kaj je otrok."117 Toda vse te opredelitve ne odgovorijo na precej vprašanj, ki se v zvezi z mladinsko književnostjo pojavljajo, in ki hkrati postavljajo zahtevo po literarnoteoretičnem pristopu k besedilom. Kako to, da so nekatere knjige, npr. dela Svetlane Makarovič, priljubljene tudi med odraslimi? Do katere mere je v mladinski književnosti upravičena interpretacijska svoboda, tj. ali v pesmi Vrata Daneta Zajca otroškost res pomeni "smiselno razprtost, v kateri še domuje nedorečenost vsega in spričo tega številne možnosti, kakršne se navsezadnje nudijo tudi otroku",118 ali pa besedilo samo, neodvisno od bralca, vsebuje nekatera "nedoločnostna mesta",119 ki jih bralec izpolni (in se s tem od besedila oddalji)? Ali vnašanje "globljih poant",120 namenjenih odraslemu, glede na njegovo širše socialno skustvo, pomeni odmik od mladinske književnosti, ker gre za vnašanje pomenskega presežka, ki ga v besedilu ni? In takoj nato: Kaj v samem besedilu pritegne odraslega bralca, da ga bere tako zelo "po svoje"?
2.4.2 Očitno je, da je zgornja definicija (2.3.3), ki poleg bralca upošteva tudi nekatere zgolj besedilne sestavnike, upravičena - kar potrjuje tudi Markovič, ki zapiše, daje treba "izhajati iz že znanih dejstev, da je bralčevo (ali poslušalčevo) doživljanje pogojeno z njegovo psihofizično razvitostjo, pa tudi s strukturo umetniške stvaritve, z njenimi vse-binsko-izraznimi posebnostmi".121 To pomeni, da je ob bralcu nujno upoštevati tudi besedilo samo, "otroško delo mora biti enostavno, jasno, pregledno, berljivo, vedno z neko moralno in humano željo, potrebo in idealom",122 pa celo avtorja, tj. "v infantiliz-mu, ki je prisoten v nas samih, (...) ni bistveno, daje otroštvo tema ali smiselni cilj poezije za otroke, pač pa da je po njem usmeijeno stanje duha, iz katerega se ta poraja, kar pomeni, da lahko govori o najbolj "odraslih" rečeh, če je le doživljajsko utemeljena v pesnikovem lastnem infantilizmu".123 Zadnja teza še posebej sili k razmisleku, saj nekako obrne optiko gledanja na mladinsko književnost - ni več važen bralec in po meri njega pisana poezija (bralec je tu avtorjeva "splošna predstava o otroštvu"124), ampak je izvor mladinske književnosti v "mladosti" avtorja, kar seveda pomeni, da je njen nastanek od bralca neodvisen. Dodatna potrditev teze bi bilo znano dejstvo, da si je mladinska književnost prisvojila npr. tematsko tako zapleteno delo kot Svviftova Gulliverjeva potovanja, v katerem je hotel avtor pokazati, "kaj je pravzaprav moč in oblast, ta absurdna iznajdba, na-
Otrok in knjiga, 13/14, str. 35 gl. op/108 Dialogi, str. 85 Dialogi, str. 91
Grafenauer: Ta roža je zate, Otrok in knjiga, str. 14 Ingardnova besedna zveza. V: J. Kos: Literatura, LL2, str. 48 Forstnerič: Dialogi, str. 90 Zapiski, str. 5
Idrizovič: Igra i zbilja u pjesništvu za djecu. Izraz, 188 Grafenauer: Ta roža je zate. Otrok in knjiga, str. 5-6 isto, str. 5
114
115
116
117
118
119
120 121 122
123
124
8
slanjajoča se na neumnost podložnikov in strahopetnost dvorjanov",125 mlad bralec pa njemu nenamenjeno delo dojema po svoje. "To, kar imajo pri Swiftu tolikanj radi, ni nič drugega kot fantazija, ki jih preseneča in navdušuje in jim vzlic vsemu ostaja dostopna."! 26
2.4.3 Kaj se da razbrati iz zgoraj navedenega?
2.4.3.1	Prvič, da mladinska literatura svojega prilastka ne dobiva zgolj iz vnaprejšnje namenjenosti mlademu bralcu, ampak zaradi posebnega ustroja besedil, kar je posledica avtoijeve namere po posebni, mlademu bralcu dostopni, izrazitvi dela zunajliterarne resničnosti.
2.4.3.2	Drugič, da je v središču opredeljevanja mladinske književnosti delo, ne pa bralec; bralec je sicer lahko vzrok nastanka dela, a neredko je tudi posledica - Swiftov primer.
2.4.3.3	tretjič, da je prav na podlagi jedrnega položaja literarnega dela mogoče razložiti prehajanje prvotno mladinskih besedil med tista za odrasle, npr. Grafenauerjevo branje Zajčeve Abecedarije, tj. da tako branje omogoča posebna "infantilna" zgradba, razmerje med vsebino in formo, pa tudi smisel besedila (razmerje med literaturo in zunaj-literarno stvarnostjo).
2.4.3.4	Dodati je še treba, da kljub osrednjemu položaju literarnega dela ne kaže spregledati njegovega razmerja do bralca in avtorja, saj se sicer ne bi dalo pojasniti, kako to, da vrednost besedila v zgodovini niha. Tako naj bo jedrnost razumljena predvsem kot izhodišče za izoblikovanje pojma mladinska književnost kot literarnoteoretičnega izraza, ne morda kot apriorno pripisovanje prednosti raziskovanju besedil na račun produkcije ali recepcije. Mladinsko književnost torej kot mladinsko določa njena besedilna zgrad-benost (v najširšem pomenu besede), npr. posebna spoznavna funkcija — razmerje med literarno in zunanjliterarno realnostjo, ki se v času spreminja, tako da se na tej osnovi lahko razloži, kaj se zgodi s knjigami, "ki so se v času svojega dolgega življenja postarale do mladosti".127
3 ONTOLOGIJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
3.0	Vprašanje obstoja mladinske književnosti je del problematike, ki jo zajema literarna ontologija ne glede na žanr; to pomeni, da ontologija mladinske književnosti ni od ostalega ločena, samosvoja in pojmovno neodvisna veja teorije mladinske književnosti, ampak se povezuje s "tisto panogo literarne teorije, ki se posveča samo vprašanju, kako obstaja, eksistira ali preprosto "je" besedna umetnina".128 Tako morajo biti pojmi, uporabljeni v ontologiji mladinske književnosti, povsem v skladu z onimi, kijih uporablja "splošna" ontologija literarnega dela; samo enotno pojmovanje in poimenovanje namreč lahko pripelje do relevantne teorije mladinske književnosti, ki ni vezana zgolj na svoj predmet, ampak se preko pojmovnega aparata vključuje v nadrejeno literarno teorijo. Na tej osnovi šele lahko pridejo do izraza vse posebnosti obstoja mladinske knjige, kar najbolj nedvoumno utemeljuje po posebni, "splošni" podrejeni, ontologiji mladinske književnosti.
3.1	Že bežen pregled nekaterih knjig ali člankov, ki se ukvarjajo s teorijo mladinske književnosti, pokaže, da se stvari zapletejo na samem začetku, namreč da ontologija mla-
125
P. Hazard: Knjige, otroci in odrasli, str. 49
126	isto, str. 52
127
Zorn, Otrokin knjiga, 13-14, str. 35
182
J. Kos: Očrt literarne teorije (dalje: Očrt), str. 50
9
dinske književnosti kot posebna veja ontologije sploh ni nakazana, kaj šele izdelana, zaokrožena in v sebi enotna teorija. Kljub temu. da slikanica očitno že glede na svojo stičnost z likovno umetnostjo ne more obstajati povsem enako kot npr. roman Na klancu, razisko-vaci temu na zunaj najopaznejšemu dejstvu niso posvetili nikakršne pozornosti. Rade Pre-levič v Poetiki otroške književnosti sicer govori o "usodi jezika v igri",129 avtor obdeluje razmerje igra (npr. v poeziji) - jezik, vendarle ne načne vprašanja, ali jezik obstaja na povsem enak način kot zbirka pesmi za otroke (npr. Zajčeva Abecedarija). Neues Handbuch der Literaturwissenschaft prinaša zanimivo razpravo Otroška in mladinska knjiga med literarno teorijo in raziskavami recepcije, njen avtor je Peter Aley, ki govori o etiki v mladinski književnosti, o funkciji trga in o masovni produkciji itd., toda o obstoju mladinskega dela ni napisanega nič; Marjana Kobe v svojih Pogledih na mladinsko književnost razlikuje več "zahtevnostnih stopenj slikanice",130 razlikuje leporello kot igračo in leporel-lo kot pravo besedno umetnost, toda razliko ponazori zgolj z opisom, ne da bi bilo pojasnjeno, v čem se npr. upodobitev kake domače živali v slikanici s trdimi platnicami loči (po bistvu ali obstoju?) od slikanice, ki kombinirana kratke ljudske pesmice z živobarv-nimi ilustracijami. Tako ostaja ontologija med ostalimi vejami teorije mladinske književnosti bela lisa. kar onemogoča izoblikovanje odgovora npr. na vprašanje, ali se leporello kot brezbesedilna "harmonikasto zložljiva kartonska zgibanka"131 upravičeno uvršča v mladinsko književnost.
3.2 Odostnost ontologije mladinske književnosti je posledica razmeroma pozne pojavitve posebne veje literarne teorije, ki se ukvarja z obstojem literarnega dela. "Način obstajanja literarnega dela je šele pred nedavnim postal predmet posebne teoretične analize. Starejše ugotovitve o tem vprašanju se pojavljajo v orisih estetike ali poetike samo obrobno in posredno, v zvezi z odgovorom na vprašanje, kaj je umetnost ali poezija".132 piše Henryk Markiewicz. Slovenska literarna veda je 1979 dobila razpravo Janka Kosa Eksistenca literarnega dela in moderni materializem. že 1978 se nekatera vprašanja te panoge nakazana v Literaturi (isti avtor. Literarni leksikon), sledi Očrt literarne teorije (isti avtor), ontologija je tu zajeta v poglavju Obstoj literature. Ker gre za temeljna dela. ki prinašajo bralcu razgled tako po nekaterih sodobnih ontologijah kot po problemih, ki se zdijo bistveni v zvezi z obstojem literature, so omenjena tri dela izhodišče za poskus ontologije mladinske književnosti.
3.2.1 Ontologija "v okviru znanstvenega materializma (...) ne more biti kaj drugega kot znanstveno—filozofska, logično kategorialna in spoznavnoteoretična analiza pojmov za določitev biti in njenih različnih modusov".133 Razlikovati je potrebno med formalno in vsebinsko ontologijo, zadnjo je pri Slovencih razvijal D. Pirjevec; "ontologija literarnega dela ne more biti nič drugega kot "formalna" ontologija, ne pa "vsebinska", kakršna se da neposredno ali posredno izvesti iz Heideggerjeve prvotne "fundamentalne ontologije" ali pa iz njegovega poznega "mišljenja biti".134 Bitje torej znanstveno-filozofski pojem. ontologija pa lahko "obravnava samo logično razvidna vprašanja o tem, kaj je bistvo bivajočega in v kakšnem razmerju je neko bivajoče do splošno mišljene biti: nato pa o tem. kateri so glavni načini, tipi in oblike bivajočega. tj. kakšna je posebna eksistenca po-
129
Prelevič: Poetika dečje književnosti, str. 76-78
130	Pogledi, str. 29-33
131
isto, str. 30
132
Markiewicz: Glavni problemi literarne vede (dalje: Glavni), str. 57
133
J. Kos: Eksistenca literarnega dela in moderni materializem, str. 2 (dalje: Eksistenca)
134	gl. op. 133
10
sameznih stvari, predmetov ali pojavov".135 J. Kos v omenjenih treh delih obširno prikaže ontologijo Romana Ingardna, poljskega teoretika, kakor jo je izpeljal v svoji knjigi Das Literarische Kunstwerk.
3.2.2	Za Ingardnovo ontologijo je (po J. Kosu) bistveno zlasti:136
1.	Literarno delo ne obstaja avtonomno, ampak "zgolj intenciónalno", tj. odvisno od drugih avtonomnih stvarnosti — psihične, fizične in idealne;
2.	Literarno delo je večplastna struktura, ki jo sestavljajo:
—	plast jezikovnih zvočnih tvorb,
—	pomenska plast,
—	plast predstavljenih predmetnosti,
—	plast shematiziranih aspektov.
(F. Jerman v uvodni razpravi k Ingardnovim Esejem iz estetike^n plasti poimenuje nekoliko drugače (1. vizuelna ali fonetska plast, 2. plast besednih ali stavčnih pomenov, 3. plast opisanih objektov in 4. plat pojavov teh objektov); štiri plasti, zopet nekoliko z drugačnim (širšim) poimenovanjem pa po Ingardnu navede Markiewicz138 (npr. prva plast: plast besednih zvokov in jezikovno—zvočnih tvorb ter prvin višjega reda.)
3.2.3	Janko Kos navede vrsto pomislekov zoper takšno ontologijo, in sicer:
1.	Fizični fundament po Ingardnu ni plast, toda "iz izkustva je znano, da je za do-jetje kake besedne umetnine - na primer sonetov - pa tudi drugih oblik - pogosto zelo pomembna optična podoba besedila, povezana neposredno z njegovo grafično razporeditvijo na papirju".139
2.	Problematično je njegovo razločevanje fizičnega, psihičnega in idealnega, saj npr. za idealno bit ni empiričnih dokazov, ta domneva je metafizična.
3.	Neustrezno je razlikovanje med literarnim delom in literarno—estetskim doživljajem.
4.	Vprašljivost istosti načina obstoja umetnostnih del itd.
Markiewicz140 dvomi v ustreznost obravnave grafičnih znakov zgolj kot predmetnega temelja bivanja literarnega dela (ugovor je soroden prvemu J. Kosa), pa tudi ločevanja "plasti shematiziranih videzov".
3.2.4	Izhod iz težav, v katere privede Ingardnova ontologija, vidi Janko Kos v "ontologiji modernega materializma, s čimer se seveda ontologija literarnega dela postavlja v okvir drugačnih predpostavk, izhodišč in kategorij".141 Taka ontologija se opira na pojmovanje obstoja jezika, ki je "s stališča marksistične ontologije po svoji biti nedvomno zmeraj dvoplasten, kar pomeni, da je zanj bistvena sonavzočnost psihofizičnega (feno-menalnega) in psihofiziološkega (kvazifenomenalnega)".142 Tako se opredeljevanje obstoja izogne antonimiji, tj. povsem subjektivnemu ali zgolj objektivnemu obstajanju literarnega dela.143 Drugo bistveno vprašanje pa je dvojnost obstoja literature glede na dogajanje kot njegovo bistveno določilo. Gre za prvotni in drugotni obstoj literarnega de-
135 Očrt, str. 52
13®	Črpano iz zgoraj omenjenih razprav.
137	Indarden: Eseji iz estetike, str. 21
138	Glavni, str. 62
139	Oirt, str. 55
140	Glavni, str. 63
141
Eksistenca, str. 8
142	gl. op. 141
143	J. Kos: Literatura (dalje LL 21, str. 65
11
la — prvotni obstoj je potek nastajanja, preneha s koncem tega procesa, "vsa poznejša branja — ne le bralcev, ampak tudi avtorjeva lastna — so samo še reprodukcija, s katerimi prihaja besedna umetnina v svojo drugotno eksistenco".144
3.3 Razmerje med fenomenalno in kvazifenomenalno plastjo ter razlikovanje med prvotno in drugotno eksistenco literarnega dela sta dve osnovni izodišči ontologije mladinske književnosti oz. sta glede na "splošno" ontologijo njena differentia specifica. Zanimivo je tudi, da prav ontologija mladinske književnosti prispeva dodatne argumente za ugovore J. Kosa Ingardnovi ontologiji — s tem je povezanost med obema, hierarhično različnima, ontologijama dodato podčrtana.
3.3.1	Fenomenalna in kvazifenomenalna plast mladinske književnosti
Plast grafičnih in akustičnih zaznav, fenomenalna plast, in kvazifenomenalna plast, predstavljanje podob (eidetično doživetje145), razumevanje smisla in dojemanje celote (teme, ideje) itd. kot medsebojno povezani prvini sta konstitutivni za literarni doživljaj v mladinski književnosti. Po teoriji Janka Kosa je kvazifenomenalna plast prevladujoča, tj. v primerjavi s fenomenalno "obsežnejša, pomembnejša in osrednješa".146 Razmerje med besedilom kot potiskanim papirjem in besedilom kot produktom občutij in misli, povezanih z njim, se nagiba v smer drugega, kar se še posebej kaže v nemladinski prozi. Delež fenomenalne plasti v Cankarjevem romanu Na klancu je v primerjavi s pomenskim, doživljajskim in domišljijskim bogastvom že skoraj neznaten, tako da ne more biti dvoma, da je "spominjanje" na Cankarjev roman "spominjanje" na njegovo kvazifenomenalno plast. Tako se pokaže razlika med mladinsko in nemladinsko književnostjo:
3.3.2	Prehajanje mladinske književnosti v nemladinsko je hkrati vpadanje pomembnosti fenomenalne plasti.
3.3.2.1	Tezo je potrebno utemeljiti in ilustrirati s primeri. Že zunanji videz, tj. razmerje med sliko/ilustracijo in besedilom, nadalje delež barvitosti v mladinski književnosti kaže na dejstvo, da je fenomenalna plast v mladinski književnosti pomembna, na določeni stopnji (otroška književnost) pa celo odločilna plast literarnega dela. Delež fenomenalne plasti je v slikarstvu "mnogo večji in s tem bistvena osnova likovnega dožviljaja, ki se ob njih realizira",147 kar pomeni, da je razmerje med obema plastema drugačno kot v nemladinski literaturi, da sta si nekako enakovredni. Še posebej je pomembno, da likovni del nikoli ni neodvisen od besedila, ampak mu je podrejen. Iz tega dejstva izhaja domneva. da je prisotnost ilustracije posledica potrebe po večji udeležnosti fenomenalne plasti, kar je morda posledica otrokove drugačne eidetskopredstavne sposobnosti. Tvarna plast knjige torej ni "most" do "notranje", ki je bistvena (odrasli bralec), ampak mora biti knjiga zanimiva že na fenomenalni ravni — s tem je omogočen lažji prenos od zunanje (ilustracije) v notranjo podobo. Primanjkljaj na tvarni ravni torej v mladinski (posebej v otroški) književnosti pomeni primanjkljaj v izoblikovanosti likov, junaka, literarne resničnosti nasploh v bralčevi domišljiji, kar nedvomno odloča o stopnji privlačnosti knjige. Drugi, prav tako bistveni element je slikovitost, tj. barvni dražljaj, ki mladega bralca spodbudi, da se spusti v "raziskovanje" knjige; kljub temu pa likovnost ni nadrejena, saj je ilustracija vedno odraz besedila, redko obratno.
3.3.2.2	Iz povedanega izhaja zanimivo in za ontologijo mladinske književnosti skorajda bistveno vprašanje dveh tipov slik, ki jih Ingarden določi na podlagi števila plasti, in sicer: slike z "literarno snovjo" ter čiste slike. V prvem tipu "razlikujemo t r i različ-
144
Očrt. str. 63
145
0 MLT.str. 31
146	LL 2, str. 67
147	• . . -,,
isto, str. 71
12
ne plasti: 1. slikarsko poustvarjeni videz stvari, 2. stvar, ki jo videz kaže (materialni predmet), 3. literarno snov, ki kaže po svoji plasti na neko bolj ali manj določeno "predzgo-dovino" ali "pozgodovino" tega, kar e k s p 1 i c i t e preide v nazorno predstavitev na sliki";148 v drugem tipu, pri katerem literarna snov odpade, "pa je slika omejena samo na dve plasti: 1. na videz tega, kar je reproducirano, 2. na predmet, ki ga nazorno kaže ta videz".149 Pogled na razmerje med besedilom in ilustracijo npr. v Župančičevem Cicibanu, ilustriral Nikolaj Pirnat, kaže na prevlado prvega tipa, poleg že zapisane trditve o nadrejenosti besedila. Če se za primer vzame pesem Turek in njej "pripadajoča" ilustracija,150 se teza potrdi: vse "značilnosti", oznake, lastnosti osebe, ki ji lirski subjekt namenja pesem, so na ilustraciji povsem jasno določljive: dolg nos, krive coklje; še več: ilustracija ohrani tudi razmerje med lirskim subjektom in Turkom, tj. otrokovo željo po fesu in pasu. Besedilna razmerja postanejo tako temelj oblikovanja ilustracije — "čiste slike" bi ostale izključene iz konteskta, njihova sprejemljivost pa bi tako postala vprašljiva.
3.3.2 Prvotni in drugotni obstoj mladinske književnosti
3.3.2.1	Z zaključkolm ustvarjalnega postopka, z "napisanostjo" kot dokončno izoblikovanostjo. preneha prvotna eksitenca literarnega dela, vsa nadaljnja branja pa pomenijo njegov drugoten obstoj. S tem je povezanih več vprašanj, na katera odgovarja teorija interpretacije, ki so zlasti osredinjena okrog možnega približevanja avtorjevega in bralče-vega "pomena". Ali je možen sovpad prvotnega in drugotnega obstoja? Na podlagi katerih meril je lahko določeno branje bolj ali manj ustrezno? Kakšna je vloga zunajliterarne stvarnosti v rekonstrukciji primarnega obstoja? "Bistvena naloga, iz katere dobiva literarna zgodovina smisel in znanstvenost je, da raziskuje, odkriva in rekonstruira literarno delo v njegovi prvotni eksistenci in originalni strukturi, določeni z avtorjevo historičnostjo in samo iz nje razložljivi".151
3.3.2.2	Za mladinsko književnost pa se zdi bolj bistvena drugačna problematika, saj velja, da je "rekonstrukcija pomena" v tej književnosti po pravilu manj zahtevna (še posebej za odraslega bralca), kar je gotovo posledica drugačnega motivno—tematskega ustroja besedil. Problematika izhaja iz različne stopnje algebraiziranosti mišljenja odraslega in otroka — "Človeški razum je namreč nagnjen h gospodarnosti: mnogotere različnosti nenehno spravlja na skupne imenovalce, nekakšne posplošujoče znake",152 zapiše Matjaž Kmecl v svojem razmišljanju o konotativnosti in denotativnosti jezika, tezo pa utemelji glede na razliko med "videnjem" mize pri otroku in odraslem človeku. Lev Vigotski153 piše o nastajanju pojmov, kakor se le—ti izoblikujejo zaradi socializacije otroka, pa tudi glede na značilnost višjih psihičnih funkcij, tj. "uporabo znaka kot osnovnega sredstva upravljanja in obvladovanja psihičnih procesov".154 Formiranje pojmov je proces, v njegovem jedru pa je "specifična uporaba besede, funkcionalna uporaba znaka kot sredstva ustvarjanja pojmov. (...) Prav z nalogami, ki mu jih postavlja, s potrebo, ki nastaja in ki jo stimulira, s cilji, ki mu jih predoča - družbeno okolje vzpodbuja in sili doraščajočega, da
148	Eseji iz estetike, str. 47-48
149	isto, str. 51
150	Ciciban, str. 64-65
151
Eksistenca, str. 10
152	MLT, str. 29-30
153
L. Vigotski: Mišljenje in govor (dalje Mišljenje), zlasti poglavje Eksperimentalno proučevanje razvoja pojmov.
154	Mišljenje, str. 138
13
napravi ta usodni korak v razvoju svojega mišljenja".155 Pojem torej ni vnaprej dana in nespremenljiva kvaliteta, ampak je podvržen spreminjanju, in prav na tej podlagi piše L. Vigotski o treh osnovnih stopnjah nastajanja pojmov,156 kar postopno pripelje do izoblikovanja pravih pojmov, ki temeljijo na "istovrstnih, logično istovetnih vezah"157 med predmeti. Kdaj se ta proces zaključi? "Najvažnejši genetični zaključek na osnovi celotnega našega raziskovanja (....) se glasi, da otrok pride do mišljenja v pojmih in končuje tretjo stopnjo razvijanja svojega intelekta šele v puberteti."158 Hkrati te "končne stopnje" ne gre pojmovati okostenelo, saj se razne oblike še prekrivajo — "celo odrasel človek še zdaleč ne misli vedno v pojmih",159 pojavijo pa se še dodatne težave, ki jih otrok obvlada šele na samem koncu pubertete. Gre zlasti za "prenos smisla ali pomena izoblikovanega pojma na nove konkretne situacije".160 Vse to potrjuje tezo, da izoblikovanost pomena besed, prikazana npr. v strukturalnem pomenoslovju,161 pri otroku in odraslem ni na isti ravni, vzrok za to pa je otrokova skromnejša zmožnost konotiranja. To še ne pomeni, da bi bili skromnejši tudi odzivi na besedilo, tj. prvine kvazirealnosti, ki niso povezane s pomenom. npr. čustva, predstave itd.
3.3.2.3 Prvotni obstoj mladisnkega dela se glede na izoblikovanost sistema pojmov količinsko in kakovostno razlikuje od drugotnega.
3.4 Obe trditvi — prvo, ki je povezana z dvojnim obstojem literature,in drugo, ki se navezuje na njen prvotni in rugotni obstoj — naj ponazori obravnava otroške knjige Moj dežnik je lahko balon, predvsem na podlagi razlik med tem besedilom in Kosmačevim romanom Pomladni dan.
3.4.1 Že na prvi pogled postane jasno, da ima fizični fundament veliko večjo vlogo v besedilu Moj dežnik je lahko balon — rumeni dežnik na platnicah že s svojo barvno izrazitostjo deluje na bralca; fenomenalna plast Pomladnega dneva pašama po sebi ni tako pomembna, fizični fundament ne odloča o sprejemanju besedila (likovna oprema ni povezana s tematiko besedila). Čeprav je v besedilu Ele Peroci besedilni del ilustracijam nadrejen, kar se vidi po tem. da ilustracije sledijo zgodbi, vendarle besedilo v marsičem dopolnjujejo, prinašajo dodatne informacije, čeprav podrejene izbesedilnim. Za primer se lahko vzame lik dedka - generala; o njem besedilo pove le to, da se je s klobukom na glavi postavil v pozor. Brez ilustracije bi bilo odprtih mnogo možnosti eidetičnega videnja dedka — generala; s pojavitvijo ilustracije se te možnosti bistveno skrčijo, saj je narisani dedek osnova vsaki kasnejši predstavi, ki sledi prebranemu/slišanemu in videnemu (medalje, sablja, brki. visoka kapa — vsega tega v besedilnem delu ni). Drugače seveda v Pomladnem dnevu, kjer je general označen z nekaj prilastki (prileten, koščen, zaripel, poln diplomatskega miru, s pristnim angleškim nosom itd.), toda o kakšni jasni predstavi o njegovem izgledu seveda ni mogoče govoriti. Bralec si ga lahko predstavlja na veliko načinov — če je to sploh potrebno; veliko ustreznejša se zdi trditev Janka Kosa, da "bi takšno konkretizi-ranje vodilo bolj ali manj stran od dojemanja bistvenega v delu ali pa ga celo onemogočalo".162 Tako je jasno, da Kosmačevega generala bralec dojame shematično, saj je bistven
155	Mišljenje, str. 143
156	Mišljenje, str. 144-181
157	Mišljenje, str. 148
158	Mišljenje, str. 176
159	gl. op. 158
160	Mišljenje, str. 178 jfil
V: J. Toporišič: Strukturalno pomenoslovje besed. Nova slovenska skladnja, 347-359
162	LL 2, str. 48
14
njegov položaj in funkcija, manj pa eidetična podoba. Le—ta pa mladega bralca privlači, zato njena izoblikovanost ne sme biti okrnjena; general Ele Peroci bi brez ilustracije Mar-lenke Stupice ostal preveč shematičen, in kot tak za otroka manj zanimiv.
3.4.2 Razlika med pomenom kake besede iz besedila nemladinske in druge iz mladinske književnosti se da prikazati s primerjavo med povedjo iz Kosmačevega pomladnega dneva in drugo iz besedila Moj dežnik je lahko balon. "Res je, da so se mrki oblaki večkrat pripodili na jasno nebo mojega spomina, res je. da so stare in nove bolečine dokaj pogosto butale ob steno mojega srca. res je. (,..)."163 "Hiteli so na cesto in gledali, kako jo je napeti rumeni dežnik nesel med bele oblake." Pomen oblakov iz Kosmačevega besedila je zelo Širok, še zlasti glede na metaforično rabo samostalnika, a hkrati ohranja nekatere vizuelne značilnosti (mrki oblaki: jasno nebo). Tako se denotativni pomen (SSKJ: zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju) "dopolni" z množico kontacij, na besedilni ravni pa glede na ostale metafore dobi še poseben, tematsko osrednji položaj. ("Pogled na svet, ki deluje na dnu Kosmačeve pripovedi, je potemtakem v svojem bistvu disonanten in izključuje vračanje v starosvetno, varno idilo."164) Drugače je v besedilu Ele Peroci. kjer oblaki nimajo metaforičnega pomena, ampak se celo njihov "utrjeni pojmovni pomen"165 skrči, in sicer na pomensko sestavino "visoko". Opisana razlika na prvi pogled ni v neposredni povezavi s prvotnim in drugotnim obstojem literature, toda globlji premislek pokaže, da pojmi, ki so jasni odraslemu bralcu, v nemladinski literaturi lahko funkcionirajo v dobesednem ali prenesenem pomenu, medtem ko mladinska književnost, še posebej za najmlajše bralce, ne more vsebovati pravih pojmov, vseh njihovih "pomenskih odtenkov afektivne. asociativne, socialne itd. vrste, ki obarvajo osnovni pojmovni pomen".166 Kvalitativna skladnost med pojmi primarne in sekundarne eksistence je torej v mladinski književnosti nemogoča, medtem ko v nemladinski (kljub različnim branjem in s tem povezano pahljačo različnih širin pomena) ta možnost obstaja. Noben otrok ne bo razumel oblakov v besedilu Ele Peroci metaforično, branje odraslega bralca pa bi lahko šlo tudi v tej smeri (reklo: živeti v oblakih); takšno dekodiranje seveda pomeni ukinjanje kvalitetivne razlike med pojmi primarne in sekundarne eksistence, hkrati s tem pa premik besedila Moj dežnik je lahko balon izven mladinske književnosti.
4 FENOMENOLOGIJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
4.0	Določitev bistva besedne umetnosti za mladino se povezuje s splošno fenomeno-logijo literature, tj. vejo literarne teorije, ki "razpravlja o literaturi kot o pojavu, ki gaje potrebno dojeti in razumeti iz tistega, kar nam o njem pove njegova pojavnost".167
4.1	Vprašanja, povezana z bistvom besedne umetnosti, zgodovinski razvoj pojmovanja bistva, različne skrajnosti v pojmovanju in opredeljevanju bistva je obdelal Janko Kos v Očrtu literarne teorije in v Literaturi - razmišljanje o fenomenologiji mladinske književnosti torej ne bo moglo mimo njegovih dognanj, ki se jih da razporediti v širše sklope, in sicer:
163
Navajanje celotne povedi ne bi imelo smisla zaradi njene dolžine — za primerjavo je namreč zanimiv le samostalnik oblaki.
164	B. Paternu: Spremna beseda. Pomladni dan, str. 350
165
Literatura, str. 46, geslo denotacija
166
Literatura, str. 115, geslo konotacija
167 Očrt, str. 21
15
1.	bistvo besedne umetnosti je v "organski povezavi, enotnosti in celovitosti"168 spoznavne, etične in estetske funkcije,
2.	skrčevanje bistva besedne umetnosti na zgolj eno od treh zmeraj soudeleženih funkcij je redukcionizem v smeri gnoseologizma (literatura je spoznavanje sveta), moralizma (bistven je moralni učinek literature) ali esteticizma (za literaturo je bistvena lepota in užitek ob njej). Nobeno od teh treh omejevanj besedne umetnosti zgolj na eno funkcijo ne pojasnjuje njenega bistva ustrezno, v skladu z dejstvi.
3.	Glede na uravnoteženost funkcij je možno literarna dela uvrščati v verizem, her-metizem ali klasiko. "V klasiki se morajo uravnotežiti predvsem estetska, spoznavna in etična razsežnost temeljne literarno—umetniške strukture, kar pomeni, da so enako pomembne, v sebi razvite in bogate."169
4.2	Te literarnofenomenološke teze bodo izhodišče nadaljnjemu razmišljanju o bistvu mladinske književnosti, to pa zato, ker je z njihovo pomočjo mogoče razumeti tako nekatere od zgodovinskega procesa neodvisne problemske sklope (npr. vprašanje, zakaj preševanka še ne more biti književnost v pravem pomenu besede) ali tista, ki so povezana s spreminjanjem pojmovanja bistva literature in s tem besedil samih, kakor se ta proces kaže v literarni zgodovini (depedagogizacija mladinske književnosti). V sodobni literarni teoriji se naleti še na drugačne definicije in razlage bistva literature, npr. pri Markiewiczu: "Danes pripisujemo besednim umetninam pripadnost k literaturi tako glede na fiktivnost (čeprav delno) predstavljenega sveta kot tudi glede na "nadrednost" v odnosu do zahtev navadne jezikovne komunikacije in končno glede na slikovitost, pri čemer posredna slikovitost vsebuje hkrati značilnosti fikcije"170 (Torej: bistvo literature je spoznavno in es-testsko. če se teza primerja s pojmovanjem Janka Kosa). Organska povezanost - vendar ne "estetski organizem", kot literaturo poimenuje Anton Ocvirk ("Literarno delo je estetski organizem."171), in s tem zaide v smer esteticizma - spoznavne, estetske in etične funkcije je hkrati bistvo literature, kar se po J. Kosu imenuje umetniškost, in "poseben primer celotnosti ali "totalitete" človekovega sveta, ki je v vsakdanji človeški stvarnosti ni mogoče najti".172 Nekoliko drugače totaliteto opredeli Viktor Žmegač: "Totaliteta bi. nasprotno, bila oznaka za stopnjo občosti, vsebovane v konkretni strukturi kakega besedila — (...)." In dalje: "Ni pomembna količina elementov, ampk izključno koherentnost določenega interpretativnega vzorca." In še: "pravzparav je odveč pripomniti, da je v umetniškem delu totaliteta — kvalitativno opredeljena — ne ustvarja z abstraktnim razmišljanjem. ampak s specifično estetskimi postopki, (.,.)."173 Tako pojmovana totaliteta sveta ni struktura estetskih, spoznavnih in etičnih razsežnosti literarnega dela, kakor se le—ta povezuje s celovitostjo "človekovega sveta, kije v vsakdanji človeški stvarnosti ni mogoče najti",1 74 ampak gre bolj za razmerje med besedili in njihovo večjo ali manjšo občostjo, ki se uresničuje z estetskimi sredstvi, kar Žmegačevo razmišljanje povezuje z Markievvi-scevim.
4.3	Ker je mladinska književnost del književnosti v celoti, potem ne more biti dvoma, da je njeno bistvo umetniškost, ki se kaže kot organska povezanost oz. struktura spoznavnih, estetskih in etičnih komponent. Zdi se, da vsako ožje gledanje na bistvo mladin-
168	Očrt, str. 38
169	Očrt, str. 46
170	Glavni, str. 51
1 71 Literarna teorija, L L 1, str. 93 1 72
1 Očrt, str. 6 1 7*i
Vsi trije navedki V: Žmegač, Književnost in resničnost, str. 90 1 74 Očrt, str. 39
16
ske književnosti, tj. zgolj gnoseologistično, moralistično ali esteticistično opredeljevanje njenega bistva, pomeni premik besedil s področja besedne umetnosti drugam, npr. med moralnovzgojna besedila, kar v zgodovini književnosti ni neznan pojav. Zlata Pirnat — Cognard in Miran Hladnik omenjata bavarskega kanonika Christoffa von Schmida;175 krišofšmidovska povest176 povsem jasno kaže na svojo temeljno funkcijo, in sicer pokazati "ustrezno obnašanje" ("Navodilo obnašanja, ki ga ta literatura daje dekletu ali ženski, je jasno: odreči se, da bi pridobila, ali: za vsako ceno je treba nekaj žrtvovati."177) — bistvo umetnosti je torej vzgojno (moralizem). Povsem drugače pa razmišlja Paul Hazarad: "Ljubim knjige, ki ostajajo zveste bistvu umetnosti, se pravi: knjige, ki nudijo otrokom v intuitivni in neposredni obliki spoznanje in preprosto lepoto (...), In knjige, ki ne vzbujajo prevelike čustvenosti, zato pa rahločutnost; knjige, po katerih se bo mogla vživeti v najplemenitejša človeška čustva in si pridobiti spoštovanje do vesoljnega življenja, tudi do življenja živali in rastlin, ne bodo pa učile zaničevati tega, kar je skrivnostno v stvarstvu in človeku."178 Paul Hazard torej bistvo vidi v spoznanju in lepoti, kar nedvoumno zapiše, vzbujanje rahločutnosti ter vpliv na plemenitost in spoštovanje pa je gotovo etična funkcija v literarnem besedilu, saj gre za tisti postopek, o katerem na drugem mestu P. Hazard zapiše, da v "dušo vstopa nov svet, da jo razširi in humanizira".179 Povezanost vseh treh razsežnosti je torej tudi po Hazardu bistvena za besedno umetnost in njen pod-tip, mladinsko književnost, čeprav je spoznavanje in z njim povezana kvaliteta in kvantiteta sodb v mladinski književnosti drugačno od spoznavanja v nemladinski, različna je kompleksnost etičnih vprašanj, drugačna pa tudi količina elementov, katerih temeljna funkcija je ustvarjanje "zvoka in lika v jeziku",180 kar loči pesniški jezik od vsakdanjega, torej je njihova funkcija predvsem estetska. To pa še ne pomeni, da spajanje teh, od onih v nemladinski književnosti različnih, komponent mladinske književnosti ne more pripeljati do uravnotežene strukture, ki ni vsota svojih sestavnikov, ampak je kakovostno na višji ravni; do strukture, ki je hkrati bistvo besedne umetnosti in se po J. Kosu imenuje umetniškost.
4.3.1 Spoznavanje v mladinski književnosti
"Zdi se, da pesniška umetnost na splošno dolguje svoj nastanek obema vzrokoma, ki sta oba utemeljena v naravi.
Prvi vzrok; Posnemanje je ljudem prirojeno že od otroških let. Po tem se ljudje razlikujejo od drugih bitij, saj je človek bolj kot vsa druga bitja nagnjen k posnemanju, s posnemanjem se dokoplje do prvih spoznanj, posnemani predmet zbuja veselje vsem ljudem. (...)
Drugi vzrok: kakor nagnjenje do posnemanja, tako nam je prirojeno tudi veselje do melodije in ritma (,..)."181 Skorajda ni mogoče začeti drugje kot pri Aristotelu, če si literarna teorija za predmet raziskave vzame razmerje med literarno in zunajliterarno stvarnostjo, oz. če se sprašuje po "možnosti resnice" v literaturi. Mimezis, "eden najtežje prevedljivih izrazov v Poetiki"^2 kaže na razmeije med predmetom in njegovo upodobit-
175 Pregled, str. 13
1 7fi
Hladnik: Mladini in prostemu narodu v poduk in zabavo. Otrok in knjiga, str. 28
177	isto, str. 106
178
Oboje v P. Hazard: Knjige, otroci in odrasli, str. 36
179	isto, str. 106
180	V: MLT, str. 46
181
Aristoteles: Poetika, str. 65-66
182
Gantar: Uvod, Poetika, str. 26
17
vijo, na nastajanje umetnine, ki nujno vključuje spoznavanje, ker je le preko njega možno priti do splošnega, o katerem umetnost govori, "zato je poezija nekaj, kar je bližje filozofiji in pomembnejše kot zgodovinopisje".183 "Gre torej za spoznavno funkcijo in dimenzijo literarnega dela. ki ustreza človekovemu spoznavnemu interesu."184 Posnemanje se v literaturi dogaja kot umeseditev zunajliterarne stvarnosti, tj. kot prehajanje zunanje snovi v motivno-tematsko strukturo besedila. Ubeseditev poteka kot izrekanje sodb (Mar-kiewicz uporablja še pojem trditev), ki se lahko nanašajo na fiktivni svet ali na nekaj realnega zunaj besedila. Povedi, ki se nanašajo na fiktivni svet, bi lahko veljale za "kvazisodbe v Ingardnovem smislu",185 poleg njih pa so v besedilu prisotne še sodbe, ki se nanašajo na realnost zunaj literarnega dela, pa tudi splošne sodbe, tako daje avtonomnost kvazi-sodb, tj. njihovo nanašanje zgolj na fiktivni svet, v bistvu nemogoča, saj se jih očitno "ne da razumeti, ne da bi upoštevali generično realnost, ki se skriva v njihovi kvazi-realni singularnosti in jo pravzaprav omogoča".186 Ta teza pomeni izhodišče nadaljnjega razmišljanja, njena pomembnost je v tem, da posamezne (singularne) sodbe povezuje z generično realnostjo, kar pomeni, da so posamezne sodbe odsev oz. zunanja (besedilna) manifestacija nečesa, kar v samem besedilu običajno ni neposredno navzoče, ampak je prepuščeno bralčevemu '"prepoznanju" (odtod različnost branj). To je pomembno za teorijo mladinske književnosti: njen bralec namreč zaradi svoje, v primerjavi z odraslim, manjše socialne izkušnje (znanja, obveščenosti itd.) posameznih sodb o singularni stvarnosti (bodisi fiktivni bodisi realni) načelno ne more odraslemu enakovredno umestiti v generično realnost. Poleg tega pa je manjša vloga pravih splošnih sodb, kot je na primer razmišljanje o vojni v Aprilu Mire Mihelič: "Ej, seveda, mi imamo opraviti z Italijani, ki so bili zmeraj boljši operni pevci kot vojaki, in tako poskušajo tudi iz vojne napraviti opero, ne, še huje, opereto."187
4.3.1.1	V mladinski književnosti je v primerjavi z nemladinsko delež splošnosti, ki se v besedilu kaže kot pojavitev izrecnih splošnih sodb ali kot tesna povezanost sodb o posameznem z generično stvarnostjo, bistveno manjši.
4.3.1.2	V nadaljevanju je treba na osnovi postavljene trditve razmišljati o vzrokih za prevlado posameznega nad splošnim v mladinski knjigi, tj. o sodbah o posameznem kot prevladujočih nosilcih spoznavne funkcije. Vzrok je neizoblikovanost pojmov in nezmožnost abstraktnega mišljenja pri otrocih, kakor tudi manjša obveščenost o resničnosti. Razmerje med sodbo o posameznem pojavu in splošnostjo, kije v njej vsebovana in jo hkrati omogoča, je primerljiva z razmerjem med pomenom besede in njeno glasovnostjo; primerjavo omogoča spoznanje L. Vigotskega, da namreč "glasovnost in pomen besede za otroka pomenita čisto enotnost".188 "Prenos imena kakor da pomeni tudi prenos lastnosti ene stvari na drugo, tako tesno in nerazdružljivo so povezane značilnosti predmeta in njegov naziv."189 Vigotski nadaljuje, daje ena od najvažnejših linij govornega razvoja otroka prav slabljenje te povezanosti. Kaj to pomeni? Najprej seveda vprašljivost metaforičnosti te povezanosti v mladinski književnosti (zlasti otroški), in to ne zgolj na besednem, ampak tudi na višji, povedni ravni. Kakor otrok še ni sposoben razumeti metafore "ubiti čebelo
183
Aritstoteles: Poetika, str. 75
184	LL 2, str. 25
185	LL 2, str. 44
186	LL 2, str. 47
187	Mihelič: April. str. 168
188	Mišljenje, str. 332
189	Mišljenje, str. 331
18
v srcu",190 tako je zanj prezapleten postopek umeščanja neke sodbe o posameznem (fiktivnem) - npr. "To je bilo učiteljevo okno."191 - v splošnejši, tj. družbeni, zgodovinski, besedilni itd. okvir. Otrokovo razumevanje sodb o posameznem torej ne more prerasti svoje "posameznosti", kar potrjuje prevladnost fiktivnega v mladinski (zlasti pa otroški) književnosti, tj. besedil, kjer se posameznost v sodbah ne poveže z nadpomeni, torej fiktivno besedilo ni "spoznavanje" realnosti, njenih zakonov, ki jih je pisec zastrl s prevlado sodb o posameznem. Tako gre pri razlikovanju spoznavnosti v mladinski književnosti in v nemladinski nenazadnje za vprašanje smisla ene in druge, tj. razmerja med besedilom in zunajliterarno resničnostjo, kar pa bi zahtevalo obširnejšo teoretično analizo. Naj se zgolj kot strnitev postavi domneva, da se smisla razlikujeta: v mladinski književnosti se svet šele "predstavlja", v nemladinski pa se o njem "premišlja", in tako spoznava "znova".
4.3.2 Etika v mladinski književnosti
"Pod etično funkcijo je v literarni umetnini potrebno razumeti kot vse tisto, kar lahko vpliva na bralčevo vrednostno razmerje do sebe, okolja in sveta; kar oblikuje njegove težnje, želje in namere, mu določene pojave kaže kot pozitivne, druge kot negativne in v tem smislu celotno življenjsko obzorje postavlja pod izrazito vrednostno perspektivo."192 Vloga etičnih elementov je v zgodovini književnosti različna — tako npr. nekatera besedila 19. stoletja težijo zgolj po vzgajanju bralstva, npr.: "Verski pouk naj bi zmehčal njegovo upornost v potrpežljivost in prepuščanje odločitve gospodi, tako pripravljenemu naj gospodarski pouk pokaže pot k akumulaciji kapitala, nacionalni pa naj uzavesti pripadnost premoženja narodnemu telesu."193 Podoben redukcionizem je najti tudi v prevelikem poudarjanju etične funkcije mladinske knjige, kar spelje obravnavo besedne umetnosti v okvire pedagogike, kakor piše M. Kobe;194 za ponazoritev moralizma je ustrezen navedek iz knjige P. Hazarda:195 "Nekoč je živel majhen deček, Frank po imenu: imel je očeta in mater, ki sta bila zanj zelo dobra in ju je ljubil; rad je govoril z njima in hodil z njima na sprehod, sploh je bil rad v njuni družbi. Z veseljem je storil to, kar sta mu velela storiti, in ni maral storiti tega, kar sta mu prepovedala delati." Avtorica odlomka, Maria Edgeworth, želi mladega bralca vzgajati, sicer ne neposredno, npr. s pregovori, "zlatimi pravili" ali "drobtinicami" kot "ko stari govore, /otroci naj molče",196 ampak bolj zastrto — ponuja mu identifikacijski model, ki pa je okleščen vsega razen moralizma, pač glede na svojo osnovno, vzgojno funkcijo. Mali Frank namreč ni prikazan kot lik, "znak osebnosti",197 ampak je njegova pojavnost v besedilu vedno v tesni povezavi z vzgojo. Jože Pogačnik označi tak postopek kot zlorabo — gre za "proces, ki otroka preoblikuje v "ideal", kar pomeni, da ga konvencionalizira, kanalizira in - kastri-ra" 198 £e se zgolj vzgoja postavi ob bok totaliteti kot strukturi spoznavnega, etičnega in estetskega v literaturi, kar je njeno bistvo, se pokaže, da pomeni moralizem ukinitev te to-
190	Literatura, str. 144
191	I. Cankar: Na klancu, ZD 10. str. 192
192	Očrt, str. 34 ioi
Hladnik: Mladini in.... Otrok in knjiga, 16, str. 27
194	Pogledi, str. 8
195
Hazard: Knjige, otroci in odrasli, str. 33
1 Ofi
J. Stritar: Lešniki in jagode, str. 29
197
Peleš: Razbiranje pomena, str. 44
198
Slovenska, str. 9
19
talitete, da je torej precejšnja omejitev spoznavnih in neredko popolna ukinitev estetskih sestavin na račun prevlade etičnih "izigravanje" bralčevega pričakovanja te totalitete, kar je v mladinski književnosti še zlasti škodljivo, saj se, če vzgojna besedila zavzamejo v bral-čevi izkušnji prevladujoče mesto, na ta redukcionizem navadi. To lahko v končni, skrajni stopnji pomeni, da mladi bralec "pravih", tj. besedil, katerih bistvo je umetniškost, sploh ne bo mogel sprejemati, saj mu je bralna izkušnja uzavestila napačno predstavo o bistvu besedne umetnosti. Tako se vprašanje prenese z zgolj literarnofenomenološke na psihološko in pedagoško raven, saj vprašanja, osredinjena okrog vpliva mladinske književnosti na formiranje pojmovanja bistva besedne umetnosti, prerastejo literarno, preidejo bolj v splošno literarno teorijo, književno didaktiko in psihologijo. Vsekakor pa se že na osnovi spoznanj o bistvu besedne umetnosti lahko zapiše, da moralizem ne prinaša polnosti literarnega doživljaja, kakor se ta kaže v medsebojni usklajenosti spoznavne, etične in estetske funkcije, ampak "pripravlja infantilne starce ali rojeva težko popravljive indoktrini-rane zavesti,"199 kakor je zapisal Jože Pogačnik.
4.3.2.1	Posredna vzgojnost, tj. krčenje lika in njegove funkcije zgolj na vzgojnost, se od prave etične funkcije ne razlikuje zgolj po kvantiteti etičnega, tj. vzgojnost ni zgolj zelo velika količina etičnega. Etične vrednote, ki jih vsebuje besedilo, se (če gre za vzgojno besedilo), bralcu vsiljujejo, v pravem besedilu, tj. če so del strukture, pa oonujajo kot možnost. Heinrich Boli celo dvomi, da je vsiljevanje idealov, oz. rečeno milejše - "ponujanje", možno: Vzorov in idealov se ne da "ukazati", ti so ali jih ni."200 y0 najbrž ne pomeni, da bi bili ideali, etične vrednote, razmerje dobro — zlo v človekovi zavesti od rojstva - Bollova trditev je le podkrepitev zahteve, da mladinska književnost ne more biti zgolj sredstvo vzgajanja, prej možnost za "preverjanje" vrednostno antropološkega raz-meija do sveta,201 plast, ki "sugerira bralcu, kako naj se vrednostno opredeli kot nosilec literarnega doživljaja".202 Te "sugestije" pa ne gre jemati kot izrazit poseg v bralčev sistem vrednot, ampak kot pahljačo močnosti etičnih opredelitev, pa čeprav so nekatere (ali celo ena), če se upošteva avtorjevo vrednostno razmerje do sveta in njegovo odraža-nje v besedilu, bolj verjetne. "Svoboda in odprtost ostaja temeljni fundament, s katerim prenaša avtor impulze, ki omogočajo mlademu bralcu, da vstopi v aktivno ukvarjanje ali distncirano kritično razpravljanje."203 Etika se tudi v mladinski književnosti pojavlja kot možnost, ne pa nujnost.
4.3.2.2	Kakšno je razmerje med etičnimi sestavniki mladinske in nemladinske književnosti? Katera vrednostna vprašanja se ponujajo bralcu v razmislek v besedilih prve in druge? Gotovo je "merjenje" količine in kakovosti nemogoče,Moda primerjave med že obravnavanima knjigama Moj dežnik je lahko balon in April bo pokazala, daje ta razlika vendarle opazna. Kaj je etičnega v besedilu Ele Peroci? Najprej avtoričin (in nato bralčev) odnos do staršev in njihovega razmeija do Jelke, ki se na začetku knjige pokaže kot nesmiselna strogost, celo osornost, toda Jelka jih, ko jim prinese klobuke, obdaruje in razveseli. kar ponuja otroku vzpostavitev svojega odnosa do Jelkine dobrote kot nasprotja strogosti staršev. Druga, nič manj pomembna etična komponenta je najbrž njena navezanost na otroke vKlobučariji, tudi na tiste, s katerimi se doma ne sme igrati, ali ki se nočejo igrati z njo - vseh se razveseli. Tako ostajata obe etični komponenti utemeljeni v Jelki-
199 gl. op. 198
Neues Handbuch der Literaturwissenschaft (dalje: Neues), Str. 271
201	LL2.su. 77
202	LL 2. str. 78
203	Neues, str. 273
20
nem razmerju do okolice, kar bi se lahko poimenovalo kot dobrota kljub modernemu svetu, "kjer postajajo ljudje zaradi osebnega nezadovoljstva čemerni",204 kot zapiše Z. Pirnat Cognard. In April Mire Mihelič? Kot zlasti opazna se kažejo naslednja etična vprašanja: odnos do lastnega naroda, problem malomeščanskih vrednot (družina, zakon itd.), zvestoba, ljubosumje in njuna vloga v medčloveških odnosih ter še vrsta drugih, bolj ali manj opaznih problemov, ki gotovo spadajo v problematiko etičnih vrednot. Mira Mihelič jih ne ponuja kot nauke, ampak odločitve zanje prepusti bralcu, ki na osnovi svojega razmerja do sveta, pojmovanja dobrega in zlega dejanja oseb v romanu oceni kot pozitivna ali negativna. Tako se zopet pokaže odvisnost od socialne izkušnje - otroku zunaj-literarna stvarnost, "verske, filozofske, politične, družbeno—socialne, moralne v ožjem smislu ali preprosto življenjske"205 ideje še niso uzaveščene, zato mu je tuja zapletenost etičnih vprašanj, ki se pojavljajo v zvezi z bralčevim opredeljevanjem do sebe, okolja in sveta.
4.3.2.3 Mladinska književnost se glede na etično razsežnost od nemladinske loči po manjši kompleksnosti razmeija med vrednotami v bralcu in vrednotami zunaj njega.
4.3.3 Lepota v mladinski književnosti
Kakor se redukcionizem v smeri esteticizma pojavlja v nemladinski književnosti, npr. pri A. Ocvirku: "Umetnost se ravna po etsteskih zakonih in ti (...) so pri njej odločilni,"206 tako je ta prisoten tudi v teoriji mladinske književnosti.
4.3.3.1 Zdi se, da ga tu še posebej usmerja beg od opredeljevanja literature kot področja pedagogike, oz. zavesten odmik od vsakršne vzgojnosti. Tako so. v večji ali manjši meri, esteticistična pojmovanja otroške/mladinske literature, ki le-to vidijo kot estetsko igro, estetsko vzgoji itd., saj izhajajo iz prepričanja, "da je bistvo umetnosti estetski doživljaj".207 Primeri: "Izhodišče pesniškega oblikovanja je v prvi vrsti težnja po vzbujanju estetskega, se pravi čutno nazornega užitka."208 "Literarnosociološke in bralskoso-ciološke raziksave naj pokažejo, kako se je recepcija te poetične igre in pripovedi, polnih fantazije, kar tvori nespremenljivi fundus otroške književnosti, razlikuje od generacije do generacije."209 "Normalen otrok je bitje imaginacije in svobodnih čutil, je izven morale in izven ujetosti v konvencije ("otrok kot tak"). Pripravljen je predvsem na čisto literaturo in igro, kar ima za posledico dejstvo, da ima v otroški književnosti največjo vlogo estetska vrednost."210 Toda že bežen pogled na mladinsko književnost pokaže, da etstetska funkcija ni najpomembnejša — še tako fantastična pripoved, kjer — kakor se na prvi pogled zdi — dogajanje, liki in situacije obstajajo neodvisno od stvarnosti, vedno obstaja povezava z realnostjo, pač glede na načelno nemožnost popolnoma nemimetične literature.211 Fantastika torej spravlja predmete in pojave v nova razmerja, kar pomeni, da se na ta način kljub navidezni avtonomnosti fiktivnega sveta spoznavanje ohranja. Že obravnavana etika v mladinski književnosti pa esteticizem spodkoplje še s svoje strani -
204	Pregled, str. 181
205	Očrt, str. 34
206	Ocvirk: LL 1,str. 31


21
vprašanje je, če Moj dežnik je lahko balon res deluje zgolj kot estetska igra, slikovitost in barvnost, ali pa je lepota besedila in ilustracije ena dimenzija strukture, ob kateri sta ravno tako važni še že obravnavana spoznavna in etična, kakor se kaže v videnju Ljubljane iz ptičje perspektive, spoznavanje dežele Klobučarije itd. Še lepši primer bi bila lahko Župančičeva pesem Ciciban posluša očetovo uro — kljub temu, da vsak otrok ve. da v uri ne živijo "drobni kovački", je spoznavna vrednost lahko že v primerjanju zvoka; tako je spoznavanje usmerjeno k opazovanju podobnosti med pojavi, kar je osnova za razumevanje metafor. Tako velja, da spoznavanja iz književnosti ni mogoče izključiti, kar nadalje pomeni, da besedil, kot je preštevanka, npr. An ban pet podgan, ni mogoče uvrščati med besedila besedne umetnosti.
4.3.3.2	Krajši razmislek zahteva tudi vprašanje estetske zgradbe mladinskih in ne-mladinskih besedil, krajši predvsem zato, ker skorajda ni potrebno navajati dokazov za tezo, da je količina prvin, ki umetnosti jezik dvigajo nad praktičnosporazumevalnega (evfonija, metonimija in metafora itd.) v nemladinski književnosti večje. Tudi to je odvisno od avtorjeve zavesti, da bralec na osnovi svojega izkustva še ne more ustrezno dojeti predvsem tistih prvin, ki zahtevajo miselni napor. npr. metafora, tako da se poetičnost jezika ustvarja pretežno na izrazni ravnini (rima, ritem).
4.3.3.3	V mladinski književnosti sta količina in razvitost elementov, ki so nosilci estetske funkcije, manjša kot v nemladinski.
5 ŽANRSKIPRENOS
5.0	Če se mladinska književnost kot žanr v celoti od ostale književnosti razlikuje po svojem ustroju, npr. po stopnji občosti sodb ali deležu fenomenalne plasti, potem ne more biti dvoma, da je to posledica različne socialne izkušnje njenega ustvarjalca v primerjavi s sprejemnikom. Dejstvo, da je mladinska književnost "komunikacija (...) med govorečim odraslim in prejemnikom otrokom (...), ki v upoštevanem obdobju tako rekoč praviloma samo delno razpolaga z izkušnjami o resničnosti ter z lingvističnimi, intelektualnimi, čustvenimi in drugimi strukturami, kakršne so značilne za odraslega človeka",212 pojasnjuje posebnosti njene strukture, in sicer tako glede na ustvarjalni postopek kot glede na branje.
5.1	Vendar pa obstaja tudi drugačno, "odraslo" branje mladinske književnosti, kije glede na razvitost bralčevega obzorja na drugačni ravni - v mladinskem delu se išče, kot zapiše F. Forstnerič, "globlje poante",213 s tem pa se "pomen" besedila močno razširi, neredko do te mere, da besedilo nikakor ne more veljati, v svoji drugotni eksistenci, za mladinsko besedilo. Primerjava med branjem otroka in branjem odraslega bi to razliko nedvomno jasno pokazala, skladnost drugotnega obstoja v prvem in drugem primeru bi se izkazala za manj verjetno, ostaja pa vprašanje, ali je drugo branje res v skladu z avtorjevim namenom, namreč z njegovim "pričakovanjem branja" - če je, bi to pomenilo vpraš-ljivost obstoja mladinske književnosti, kajti ta bi v svojem drugotnem obstoju ne bila nič drugega kot "degradirana" književnost za odrasle, kot neuspešna realizacija avtorjevih pomenskih teženj. Pravi namen take književnosti bi torej ne bila komunikacija med odraslim — piscem in bralcem — otrokom, ampak sta na obeh koncih sporočevalne verige odrasla človeka, medtem ko je otrokovo branje zgolj neobvezen dodatek k njunemu dvogovoru.
212
Pregled, str. 6 — definicija: Marc Soriano
213 Dialogi, str. 90
22
5.2 Taka teza seveda ne more biti v skladu z dejstvi, saj nam njeno zmotnost potrjuje na videz obroben podatek, namreč da so v zgodovini pisci upoštevali otroka kot sprejemnika njihovih besedil, saj je ravno ta zavest omogočila pojavitev vzgojne književnosti. Torej komunikacija med odraslim — avtorjem in otrokom — bralcem vendarle obstaja, kar pa pomeni, da mora otrokovo branje, čeprav se zdi odraslemu "preprosto", v mladinski književnosti veljati za ustrezno. To ne pomeni, da bi bilo branje odraslega, ki v besedilu najde svojevrstne, neredko popolnoma druge "poante" neustrezno ali nedovoljeno. Problematika se giblje okoli vprašanja veljavnosti bralčeve interpretacije, tj. razmerja med avtorjevim in bralčevim "vzpostavljanjem" pomena besedila;214 rekonstrukcija prvega in drugega, prvega seveda kot "pot k prvobitni biti",215 tako nenadoma postane odločilna za razmejevanje mladinskih od nemladinskih del. ki morda spominjajo nanje (npr. lepljenke Srečka Kosovela) glede na igrivost itd., a se glede na avtorjeve intence in s tem povezanega bralčevega "napora" njihovega razpoznavanja od mladinske književnosti bistveno razlikujejo. Taka besedila pogosto niti ne poskušajo pritegniti pozornosti mladega bralca, zato se povsem upravičeno uvrščajo v književnost za odrasle. Drugače je z besedili, ki so no svojem ustroju in namenu uvrščena v mladinsko književnost, a jim odrasel bralec nriniše dodatne pomene, "višje poante" in tematiko, ki otroku nikakor ne more biti dostopna. Gre za. glede na teoretično razlikovanje prvotnega in drugotnega obstoja, neustrezno osmišljanje mladinskega besedila - če se smisel opredeli kot razmerje med besedilom in zunajliterarno stvarnostjo.216 To je tudi prava osnova za vstavljanje tistih pomenov v besedilo, ki ga, kot prej pripadajočega mladinski književnosti, iz nje izključijo. Tako branje je sicer dopustno, a glede na avtorjev namen neustrezno, saj gre za žanrski prenos iz mladinske v nemladinsko književnost, ki pa je glede na specifični obstoj in bistvo mladinske književnosti vprašljiv.
5.2.1 Primer žanrskega prenosa je Grafenauerjeva interpretacija Abecedarije Daneta Zajca — interpretacijske ugotovitve, izražene z besednimi zvezami kot "mitska celota", "pred-očenost resnice in bistva", "magično bistvo poezije"217 so otroku nedojemljive, ne more jih dešifrirati iz Zajčeve pesmi - ali iz Grafenauerjeve samointerpretacije Od A do Nič; zadnje je za žanrski prenos še posebej zanimiva, saj odpira še nekaj drugih vprašanj. Najprej je razmisleka vredna teza o zapolnjevanju oz. dopolnjevanju besedila: "Otrok je prisiljen, da to odtujenost od doma predstavno kakor ve in zna izpopolni s svojo domišljijo."218 Trditev se da primerjati z Ingardnovim pojmovanjem "nedoločnostnih" mest literarnega dela kot shematične tvorbe, ki jo bralec zapolni s svojo konkretizacijo. Teza je bila deležna temeljite teoretične pozornosti — Janko Kos piše,219 da takšno konkretiziranje ni ustrezno, bralec pa si "mora v toku branja predstaviti samo tisto, kar je v tekstu bolj ali manj nakazano in neposredno določeno; vse drugo sega čez okvir samega teksta in z njim ni v nobeni zares nujni zvezi".220 Poleg zgolj teoretičnega vprašanja o ustreznosti dopolnjevanja se ob Grafe nauerje vi trditvi pojavi še eno, kije povezano z že večkrat začrtano razliko med obzorjem otroka in odraslega — gre za vprašljivost
214
prim.: Hirsch: Veljavnost v interpretaciji (Načela tumačenja, Nolit)
215
Eksistenca, str. 10
216
Prim. še: Mišljenje, str. 376 in op. 214
217
Grafenauer: Ta roža..., Otrok in knjiga, str. 13
218
Grafenauer, Od A do Nič, Otrok in knjiga, 16, str. 36
219	LL 2, str. 48
220	LL 2, str. 49
23
otrokovih zmožnosti zapolnitve nedoločnostnih mest, ki so, tudi če se jih prizna za ses-tavnike besedila, navsezadnje posledica zgradbenosti, ki jo oblikuje odrasel — avtor. In nadalje — do katere mere otrok taka mesta lahko izpolni ter kaj v primerih, ko bi ta izpolnitev povsem očitno presegala otrokovo izkustvo, a bi bila glede na avtorja za pomen besedila bistvena? Gre za žanrski prenos — ali v skrajni obliki žanrsko mimikrijo — ki pa tokrat (hote ali nehote) ni posledica neustreznega branja, ampak ustvarjalnega akta — prav tega se je zavedal Niko Grafenauer, ko je zapisal, daje ponekod "v mladinskem pesništvu prišel na njegov rob".221
5.2.2	Žanreki prenos je torej pojav, ko se komunikacija med oraslim in otrokom zaradi prezahtevnosti besedila prekine ali, pogosteje, ko branje mladinskega besedila te komunikacije ne upošteva, s tem da v besedilo vgrajuje dodatne pomene.
5.2.3	Kje je iskati vzroke za žanrski prenos? Ravena Helson piše o povezanosti relacij med karakterji in zgodovinskimi dobami — "heroj ter čarovnik, ki sta postala najpomembnejša v današnji moderni domišljiji, sta nadomestek splošnega pomanjkanja smisla in smeri".222 Še več: R. Prevelič zapiše, da otroška književnost ni namenjena zgolj otroku. "ampak tudi vsem tistim, ki so občutljivi za "klic otroštva" ",223 Tako postane mladinska književnost "sredstvo čudenja svetu" — "je večinoma odraz določenega nezadovoljstva s svetom",224 in prav to je tisti presežek, tista "višja poanta", v katere nujnost dvomi F. Forstnerič; koliko je tako pojmovanje mladinske književnosti izraz iskanja "središča" (ki je po Sedlmayrju izgubljeno: "Modema umetnost (...) je simptom našega nihi-lističnega časa,"225 teza je bila deležna precejšnje kritične pozornosti) je vprašanja, ki presega meje teoretične raziskave mladinske književnosti. In kot zaključek razdelka o žanrskem prenosu še pripomba F. Forstneriča: "Zato se pri nas včasih kar vsiljivo iščejo denimo, v otroški pesmici, uganki, basni ali igrici nekakšne "globlje poante", namenjene odraslim (bogve, zakaj le, saj ti imajo svojo literaturo!), ki jih pa v tekstu ni."226
6 MORFOLOGIJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
6.0	Morfologija literarnega dela je panoga literarne teorije, kije v primeri z ostalimi tremi razmeroma najbolj obdelana, hkrati pa so vprašanja, ki jih njeno področje zajema, razvejana in obsežna. Tako ne more biti naključje, da zajema poglavje Sestava literarnega dela v Očrtu literarne teorije Janka Kosa glede na obseg prvo mesto, morfologiji literaturepa je posvečen tudi samostojen zvezek Literarnega leksikona.227
6.1	Morfologija mladinske književnosti se od splošne literarne morfologije razlikuje manj. kot velja to npr. za ontologijo. Vzrok za to je iskati prav v že omenjeni širini za-stavka teoretičnih problemov in njihovega reševanja. Tako je jasno, da razmejevanje literarnih zvrsti in vrst, vprašanje razmerja med notranjo in zunanjo formo, motivom in temo v mladinski književnosti ne more biti tako zelo različno, kot je npr. obravnavanje fe-nomenalne in kvazifenomenalne plasti obstoja literarnega dela. Tako se iz dosedanjih
221
Otrok in knjiga, 16, str. 40
222
Ravena Helson: The imaginative process..., Poetisc, 151
223
Prelevič. Poetika otroške književnosti, str. 42
224
isto, str. 91
225
Misel o moderni umetnosti, str. 39
226	Dialogi, str. 90
227
Morfologija literarnega dela, Literarni leksikon 15 (dalje LL 15)
24
obravnav, zlasti zgoraj omenjenih knjig J. Kosa, v morfologijo mladinske književnosti vključi naslednje:
1.	vprašanje snovi, še zlasti nujnost razlikovanja med snovjo kot zunajliterarnim in znotrajliterarnim gradivom,
2.	razmerje med motivom in temo,
3.	razmerje med vsebino in formo, predvsem glede na nespremenljivost, konstant-nost vsebine, kar za formo ne velja,
4.	teorija verza in teorija stila,
5.	teorija literarnih zvrsti.
6.2 Razdelitev je deloma povzeta po Očrtu literarne teorije, s tem daje razdruženo področje, ki ga J. Kos imenuje tematologija (snov, motiv in tema), to pa zato, ker se ravno tu kažejo najočitnejše razlike med mladinsko in nemladinsko književnostjo, če se obravnavata s stališča literarne morfologije. Razmerje med vsebino in formo, prav tako vprašanja zvrstno/vrstne delitve in s tem povezanih formalno—vsebinskih vprašanj, kot je npr. vprašanje zunanjega ali notranjega ritma itd.228 ostaja namreč v mladinski in nemladin-ski književnosti isto in podobno rešljivo. Prav razmerje med motivom in temo pa pokaže na nekatere zelo opazne razlike v zgradbi obeh tipov literature, medtem ko je snov v mladinski književnosti lahko osnova tipologije besedil.
6.2.1 Motiv in tema v mladinski književnosti
6.2.1.1	Najprej nekaj literarnomorfoloških opredelitev motiva, prevzetih iz teorije Janka Kosa, ki izhajajo iz razmerja med "snovno-materialnimi, idejno-racionalnimi in afektivno—emocionalnimi prvinami"229 kot prvinami znotrajliterarne snovi. "Motivi so no svoji temelini sestavi izpolnjeni s konkretnim materialom, kar pomeni, da v njih prevladujejo snovni elementi, tj. predstave konkretnega življenja, likov, situacij, dogodkov, okolja, predmetov ipd."230 Opredelitev spominja na Kmeclovo v Mali literarni teoriji, kjer je motiv definiran kot "del snovi, oblikovan v poseben, značilen, človeško pomen-ljv in ponovljiv položaj".231 Nadalje: značilnost motiva je povezanost "snovnih elementov v eno samo, kavzalno zvezano enoto,"232 in sicer tako, da so idejni in čustveni pomeni "podrejeni snovno—materialni shemi", čeprav so "idejno—racionalne in afektivno— emotivne prvine tista vez, prek katere se motivi najtesneje pripeti na teme".233 Bistvena za motiv je njegova snovna izoblikovanost, kar tudi omogoča njegovo prepoznavanje v različnih literarnih delih (ali drugače: njegova zgradbena izrazitost).
6.2.1.2	Tema je v Kmeclovi Mali literarni teoriji opredeljena kot "snov, vendar tista, ki je v knjiž. besedilu tehtnejša za sporočilo, tako da največkrat označuje smiselno ali ideološko opredeljeno snov".234 J. Kos glede na razmerje med zgoraj omenjenimi prvinami zapiše: "V temi lahko prevladujejo idejno—racionalne prvine, in to tako zelo, da se združujejo po zakonih logično—racionalnega mišljenja v smiselne sklope, ki izstopajo v tekstu s posebno razvidnostjo. Tako zgrajena tema se pojavlja ob motivih ali na njihovi
228 V: LL15
229
LL 15, str. 30
230	gl. op. 229
231
M LT, str. 156
232
"" LL 15, str. 32
233	Očrt, str. 90
234
MLT, str. 161
25
A KNJ(?NtCyf
"*nica ROTOVt
podlagi kot izrazita ideja."235 Tema je torej glede na prevladovanje idejno-racionalnih prvin prešla v idejo, kar omogoča ravno njena sestava "pretežno iz idejno-racionalnih in afektivno—emocionalnih elementov".236
6.2.1.3	Od takega pojmovanja motiva in teme ni daleč do zaključka, da so motivi nekakšna konkretizacija idejnih in motivnih prvin, predvsem glede na njihovo medsebojno povezanost. V izraziti obliki je razmerje med motivom in temo simbol - motiv je temi popolnoma podrejen, "šele tema ustvari iz motiva simbol"237 - ali alegorija, - ki "ima za podlago kak motiv, ki sam na sebi ni zadosten, saj kaže iz sebe na globlji "smisel", ta pa se skriva v temi"238 (Razlika med obema je v nemožnosti razumske razlage simbola v celoti). Tako se zastavlja vprašanje, katera tema, kako obsežna, razvita, lahko nastopa v svoji idejno-racionalni izoblikovanosti, oz. kako zelo so lahko motivi, ki so od nadrejene teme vendarle ločeni, razviti v svoji prevladujoči snovno-materialni, čeprav tudi idejno-racionalni in afektivno—emocionalni plastnosti. To je vprašanje kompleksnosti teme, kakor se odraža v motiviki, a hkrati tudi izoblikovanosti, nazornosti, celo predstavnosti (v eide-tičnem doživetju) posameznih motivov, motivnih drobcev in motivnih sklopov. Prav to pa je zanimivo vprašanje za morfologijo mladinske književnosti, v kolikor se njena spoznanja povezujejo s splošno literarno morfologijo. Kakšno je razmerje med motivom in temo glede na zgoraj prikazano stopnjo izoblikovanosti motiva in kompleksnosti teme v mladinski in nemladinski književnosti?
6.2.1.4	Odgovor se lahko poda na osnovi primerjave med Cankarjevim romanom Na Klancu in že večkrat (z različnih vidikov) obravnavanim besedilom Ele Peroci Moj dežnik je lahko balon. Kaj je tema/tematika Cankarjevega romana? Kaj besedila Ele Peroci? Kako se kaže razlika med izoblikovanostjo motivov v obeh besedilih? Ves obseg in zapletenost Cankarjeve tematike kaže analiza simbolov, razvrščenih "po tematski pripadnosti",239 ki se razteza od eksitencialne (hrepenenje), preko socialne, nacionalne in poeto-loške tematike. Obseg tematike pokaže, kako zapleteno je razmerje med njo in tistim, kjer ta tematika dobi izrazljivo obliko, tj. motiviki kot snovno-materialni in s tem na-zomo—predstavni plasti. Znani primer Franckinega teka za vozom tako ni samo motiv v svoji snovni, pa tudi idejni in afektivni izoblikovanosti, ampak se za njim odpira precej obsežnejša, najbrž pa za besedilo tudi bistvenejša plast - socialna in eksistencialna (in še kaka druga?) tema - ki Franckinemu teku dodeli simboličen pomen. Podobna kompleksnost pa se opazi tudi na motivni ravni - opis njenega teka, ki po svoji izdelanosti prinaša v besedilo veliko količino snovi (pokrajina, množica predmetov, ljudje) pa hkrati preraste svojo podrejenost temi (svojo simboličnost). Prav ti dve skrajnosti - zastrtost in kompleksnost teme na eni in precejšnja nazorna izoblikovanost na drugi strani pomeni za bralca napor, ki ga mora vlagati na svoji "poti do pomena". Kaj pa Moj dežnik je lahko balon"] Tema knjižice je bržkone dovolj enostavna - otrok in njegova nepokvarjenost v svetu, ki nanj gleda neprijazno; težko bi se v besedilu našla še narodna tematika (npr. v dejstvu, da se zgodbica dogaja v Ljubljani) ali nemara eksistencialno (hrepenenje po žogi kot simbol) - prej gre za tematsko nevezane, zgolj snovne prvine. Kaj pa izoblikovanost snovi? Tudi ta, kakor v svoji motivni zgradbenosti pomeni odraz teme, ni zelo zapletena - ne ve se, kakšna je Jelka (iz besedila), njena pot v Klobučarijo je zbirka shematičnih slik, ka-
235	L L 15, str. 39
236	Očrt, str. 90
237
J Očrt, Str. 96
238	Očrt, str. 97
239
F. Zadravec: Elementi modeme slovenske književnosti, str. 58
26
kor jih deklica vidi iz zraka, o Klobučariji kot pravljični deželi pa bralec zve le kot o deželi, kjer rastejo klobuki, sicer pa je barvitost Klobučarije, njena predstavnost razmeroma skromna. (Seveda je pri tem važen delež ilustracije, a to vprašanje presega besedilno raven, obravnavano je bilo v ontologiji.) Tako tematsko kot motivno je torej Moj dežnik je lahko balon v primerjavi s Cankarjevim besedilom manj izrazit - in tudi logično je tako, saj ni namenjen istemu bralcu kot besedilo Ele Peroci.
6.2.1.5 Morfološko se mladinska književnost od nemladinske razlikuje po manjši izoblikovanosti motivov (neindividualiziranosti) in večji delnosti (parcialnosti) tem.
6.2.2.5.1 Tezo je mogoče utemeljiti še glede na nekatera psihološka spoznanja -ugotovitve Leva Vigotskega o postopni individualizaciji otrokovih "višjih psihičnih funkcij. ki nastajajo prvobitno kot oblike dejavnosti v sodelovanju, in jih šele nato otrok prenese v sfero svojih psihičnih dejavnosti". In še: "Govor za sebe nastaja z diferenciacijo prvotno socialne funkcije govora za druge. Glavna smer otrokovega razvoja ni postopna socializacija, ki se v otroka vnaša od zunaj, ampak postopna individualizacija, ki nastaja na osnovi notranje socialnosti otroka."240 Čeprav navedene trditve na prvi pogled niso v trdni zvezi z vprašanji literarne morfologije, pa vzpodbudijo razmislek o branju, saj se zdi, da postopna individualizacija otroka ne more biti brez vpliva na proces otrokovega sprejemanja besedila. Še več: če je branje vendarle bralčevo "iskanje pomena", saj sekundarna eksistenca "nastaja z bralcem, njegovim literarnim doživljanjem v toku branja, kot ga omogoča grafični ali kak drug zapis".241 potem sta spreminjanje in razvoj otroka v posameznika za branje v veliki meri pomembna. Individualizacija pomeni iskanje tistega, kar je novo, posebno in vredno razmisleka (zadnje v najširšem pomenu besede). Hkrati pa pahljačo pomenov, ki se bralcu ponuja v besedilu, omogoča prav njegova zgradbenost - na eni strani velika izoblikovanost in, v prenesenem pomenu, individualizacija motivov, ki so konkretni in abstraktni hkrati (z različno prevladnostjo obojega v posameznih besedilih), torej njihova detajlnost, in na drugi strani - velika kompleksnost tematike, prepletanje posameznih tem, njihovega povezovanja v nadtemo itd., kar seveda pomeni nastanek zapletene strukture, a hkrati velike interpretacijske svobode za bralca. Tako je jasno, da so razlike med motivi ter med temami in njihovo kompleksnostjo v mladinski in nemladin-ski književnosti posledica notranjih, s stališča psihologije opazljivih in razložljivih dejavnikov, kamor literarna morfologija ne seže več.
6.2.2 Snov v mladinski književnosti
6.2.2.1	Razmišljanje o snovi v mladinski književnosti bo razmišljanje o snovi kot zu-najliterarnem gradivu - takšna snov "je torej izrazito predliterarna in zunajliterarna; sama na sebi ne vstopa v literarno gradivo niti je ni mogoče šteti za njegov sestavni del",242 ter deloma o snovi kot znotrajliterarni kategoriji - torej snov kot "oznaka za tisto pojavnost znotraj literarnega dela, ki se zdi snovno materialna, ne pa zgolj psihična ali duhovna".2«
6.2.2.2	Snov kot zunajliterarno gradivo "je v glavnem dveh vrst:
-	Avtor jo lahko sprejme in neosebne tradicije (...).
-	Lahko jo prevzame iz lastnega osebnega izkustva, tj. iz svojih neposrednih zaznav, predstav, podzavestnih želja, idej in domišljije, kar vse sestavlja osebno-doživljajsko
240
Vse navedeno iz: Mišljenje, str. 342
241
Eksistenca, str. 9
242
LL 15, str. 10
24T
Očrt, str. 81
27
snov za nastanek literarnega dela".244 Navedena delitev Janka Kosa bi lahko bila osnova za tipološko delitev mladinske književnosti glede na snov kot zunajliterarno gradivo, ki ga je avtor že predelal v vsebino.
To so:
—	dela z neosebno—tradicijsko snovjo,
—	dela z osebno—doživljajsko snovjo, z dvema podtipoma:
-	domišljijska (fantastična) pripoved,
—	resničnostna pripoved.
6.2.2.2.1 Delitev je deloma primerljiva z obravnavama M. Kobe - njeni Pogledi na mladinsko književnost namreč prinašajo tudi dvoje poglavij, tj. Fantastična pripoved in Trije modeli realistične proze v sodobni slovenski mladinski književnosti. Zlasti Fantastična pripoved zelo natančno prikaže različne teoretične obravnave, tako v svetu kot pri nas, različna razmejevanja in podtipe fantastične pripovedi (Gote Klinkenberg, Metka Simončič...), njeno strukturo (Anna Kriiger - razmerje med realnim in irealnim...). V drugem delu sestavka se avtorica posveti fantastični mladinski književnosti v slovenski mladinski književnosti po II. svetovni vojni; obravnava vrsto besedil, npr. Pečjakovega Drejček in trije marsovčki, Snojevega Avtomoto mravlje itd. - vsako nadaljnje razvrščanje bo torej moralo njen prispevek upoštevati. Nekoliko večje težave nastanejo pri opredeljevanju "realistične" proze - problematična se zdi zlasti oznaka realističen, ki prozo nehote povezuje z realizmom kot obdobjem v razvoju literature, čeprav avtorica posebej opozori, da oznake "ne gre zamenjevati z oznako za določeno dobo v literarnozgodovinskem smislu".245 Njena opredelitev realistične proze v mladinski književnosti je, kakor se kaže, vsebinska: "V območje mladinske proze uvrščamo na tem mestu besedila, v katerih se tekstualna resničnost načeloma giblje v okvirih iskustveno preverljivega sveta."246 Prav to pa opozarja, da je za opredeljevanje tega tipa proze manj pomemben realistične način pisanja, "težnja k predstavljanju realnega, objektivnega sveta",247 ampak je merilo izbor snovi in njena naslonitev na "socialno resničnost". Tako se zdi ustreznejši neuveljavljeni izraz resničnostna pripoved (proza), saj besedilno resničnost povezuje s "pravo" resničnostjo, hkrati pa ne zavaja v napačno predstavo o prozi kot o delih realizma v literarnozgodovinskem smislu, ki odslikuje družbeno resničnost.248
6.2.2.3 Taka delitev pomeni upoštevanje prehajanja snovi kot zunajliterarnega gradiva v vsebino, snov kot znotrajliterarno gradivo pa se v delitvi odraža zlasti v podtipu, vezanem na resničnost, in sicer glede na podobnost snovno-materialnih, deloma tudi drugih sestavin v literarni in zunajliterarni resničnosti. Jasno je, da bi natančnješe ukvarjanje s tipologijo na osnovi snovi prineslo še dodatne podtipe, morda osnovna dva celo spremenilo; tako naj bo zgornji prikaz le možnost tipološke delitve, ki izhaja iz sestave literarnega dela in poskuša biti neodvisen od vsakokratnega zgodovinskega konteksta.
7 AKSIOLOGIJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
7.0 Literarna aksiologija poskuša razrešiti naslednja vprašanja: Kaj sploh so vrednote v književnem besedilu? Ali se vrednotenje literarnega znanstvenika razlikuje od vred-
744
Očrt, str. 70
245
Pogledi, str. 165
246
z ° gl. op. 245
247
Leksikon Literatura, str. 202
248	» ... -r
prim. še MLT, str. 57
28
notenja naivnega bralca? Ali so vrednote zgolj historične ali pa obstajajo tudi nadzgodo-vinsko? To je seveda le del precej obsežnejše množice vprašanj — zajetih predvsem v prvem poglavju knjige Janka Kosa Marskizem in problemi literarnega vrednotenja, ki bo izhodišče aksiološke obravnave mladinske književnosti.
7.1 Najprej nekaj nujnih izhodiščnih opredelitev. "Literarna aksiologija je postala mogoča šele potem, ko je v 19. stoletju razpadel tradicionalni metafizični sestav filozofskih pojmov, ki so imeli apriorno veljavo — na primer bog, ideja, duh, narava ali lepota."249 Aksiologija je veja literarne teorije, ki obravnava vrednote besedila, tj. vrednote oz. vrednost kot "razmerje med subjektom in objektom, ki ga subjekt vrednoti",250 torej pomen literarne vrednote "zlasti skozi pojem uporabne vrednosti".251 Po tem se vrednote (aksiologija) razlikujejo od spoznavnih, etičnih in estetskih razsežnosti (feno-menologija) — vrednote so namreč zmeraj razmerje med bralcem in besedilom, torej se lahko posamezne razsežnosti razlikčno "uvrednotijo", pač glede na bralca, saj so "inten-cionalni korelat potrebe".252 Te vrednote je potrebno obravnavati historično in nehisto-rično, saj "dialektika pojmov in s tem ustrezne stvarnosti stvarnosti zahteva (...) ob variabilnem tudi nevariabilno, kajti eno se lahko določa samo ob drugem",253 hkrati pa v zvezi s človekovimi potrebami, glede na pojavitev antropologizma (po razsulu metafizike) kot novega, nemetafizičnega temelja "vsega novoveškega sveta, v katerem postaja središče in merilo vsega človek s svojimi mnogovrstnimi potrebami, tako da svaka stvar dobiva šele iz teh potreb svojo vrednost".254 Človekove potrebe so biosocialne -esencialne in eksistenčne — "literatura s svojo vrednostno problematiko sodi hkrati z drugimi umetnostmi v območje, kjer se ne odloča o eksistenci človeka, ampak o tem, kakšno naj bo njegovo "bistvo"; o načinih, smereh in možnostih konstituiranja takšnega "bistva" ",255 Podobno piše tudi J. Pogačnik v Slovenski otroški književnosti - "Esencialne potrebe so namenjene zaščiti edinstvenega (neponovljivega) človekovega bistva, ki ni vnparej dano dejstvo, ampak je proces rasti in preseganja. V tej skupini so najpomembnejše spoznavne, etične in estetske potrebe in tiste vrednosti, ki iz njih izhajajo ali so jim prikladne."256 Kako razumeti to heterogenost vrednot, se sprašuje J. Kos in odgovarja, da "literarno— umetniška struktura ni niti estetska, niti spoznavna niti etična realiteta, ampak vsemu temu nadrejena".257 Še več: umetniškost literature, ki spaja te tri komponente, je "adekvaten korelat človekove potrebe po totaliteti, karkšne v realnosti ne poseduje in je morda niti ne more nikoli zares avtentično doseči".258 Umetniškost kot spojitev posameznih plasti ostaja neodvisna od zgodovinske pogojenosti besedila, saj je "vrednost literarno—umetniške strukture glede na stopnjo njene integralnosti in sintetičnosti nekaj trans-
249
Očrt, str. 185 Marksizem, str. 1 51
251	Marksizem, str. 9
252
gl. op. 250
253
Marksizem, str. 121
254
Marksizem, str. 149
255
Marksizem, str. 155
256
Slovenska, str. 8
257
Marksizem, str. 162
258
Marksizem, str. 163
29
historičnega";259 drugače pa je na ravni posameznih vrednot — te so "odvisne zmeraj od našega posebnega historičnega položaja, ki te potrebe oblikuje, določa in usmerja"260 — toda "s tem seveda še ni relativizirana vrednost literarnega dela kot celote",261 doda J. Kos.
7.2	Vse navedene trditve, v literarni aksiologiji dovolj znane, ponujajo nekaj zanimivih problemov za teorijo mladinske književnosti, zbirajo pa se okrog osnovnega vprašanja, in sicer ali je potreba po totaliteti skupna odraslemu in otroku. Odgovoriti nanj je možno, če se upošteva nekatera spoznanja literarne fenomenologije — literatura, tudi mladinska, ni zgolj estetska igra, barvitost itd., saj bi to pomenilo njeno zgolj dekorativnost. Hkrati tudi ni zgolj vzgojna, saj bi bila s tem skrčena na raven bontona — celo v pregovorih vendarle obstaja tudi estetski element, npr. rima. In nenazadnje — mladinska literatura ni namenjena poučevanju, pridobivanju znanja, saj to veliko bolje opravi pouk v šoli. Bistvena je torej posebna sinteza posameznih funkcij, od tod pa ni daleč do ugotovitve, da mora taka sinteza, če naj otroci sploh berejo literaturo, izhajati iz potrebe v njih samih, ta pa ne more biti zgolj potreba po spoznavnem, etičnem ali estetskem v literaturi, ampak je nad vsem trojim — je potreba po hkratnosti estetskih, etičnih in spoznavnih sestavin, torej taista potreba po totaliteti, ki je značilna za književnost nasploh. Vrednost mladinske književnosti je torej razmerje med bralčevo potrebo po totaliteti in sintezo spoznavnih, etističnih in estetskih komponent v besedilu.
7.2.1 Zgolj kot ilustracijo si je potrebno znova ogledai Moj dežnik je lahko balon, tokrat glede na vrednostno problematiko. Bralčeva zgolj estetska potreba bi najbrž narekovala drugačno oblikovnost besedila, npr. Jelkino pot v Klobučarijo in natančen prikaz pravljične dežele, najbrž obilico barvitosti, ritmiziranih nerazumljivih čarovniških izrekov itd. Toda — ali bi tako besedilo bilo za otroka zanimivo? Ali pa prevladovanje spoznave funkcije: Jelka leti nad Ljubljano - priložnost za natančen opis mesta, cestnih predpisov, zgodovine. In še možnost izrazite vzgojnosti: Jelka razmišlja o grdogledih starših, o svetu, polnem osornosti, a njena dobrota prevlada, deklica pravi: "Jaz bom pridna in ne taka..." Seveda je možnosti še več, toda jasno je, da bi otroci sleherno od njih zavrnili, ker pomeni redukcionizem, s tem pa se ne sklada z njihovo potrebo po totaliteti, hkratnosti trojega, ki je sicer v stvarnosti običajno ni. In ker je Ela Peroci znala vse troje sintetizirati, je njeno besedilo uspelo.
7.3	Kaj pove dejstvo, da je potreba po totaliteti in njen korelat — umetniškost kot vrednota — skupna mladinski in nemladinski književnosti? Predvsem to, da aksiologija mladinske književnosti ni v ničemer različna od aksiologije nemladinske književnosti —
torej ni njen podtip, ker ne obstaja tipična lastnost, ki bi jot kot tako omogočala. Čeprav so estetske komponente v besedilih obeh skupin močno različne, in prav tako etične in spoznavne, aksiologija govori o vrednotah, razmeiju med sestavino in potrebo — to raz-meje pa je v obeh primerih enako. Otrok in odrasel iščeta v literaturi elemente, ki, povezani v višjo strukturo, ustrezajo njuni potrebi po totaliteti. Tako se vzpostavi razmerje med subjektom in objektom, ki ga le—ta vrednoti, kar se drugače imenuje — vrednost/ vrednota. Vsa aksiološka vprašanja v zvezi z mladinsko književnostjo je torej mogoče najti že v aksiologiji književnosti, kakor tudi odgovore nanje; tako npr. vprašanje razmerja med znanstvenim in vrednotenjem kritike, bralca - kar je za mladinsko književnost v marsičem zanimivo. Njen raziskovalec namreč ni otrok, zato je razlika med vrednotenjem obeh očitna. Odgovor poda J. Kos: "Od literarne vede pričakujemo vrednotenje na
259	Marksizem, str. 165
260	gl. op. 259
je.
Marksizem, str. 165
30
ravni spoznanja, historično-teoretičnega mišljenja in s tem filozofsko-znanstvene siste-matike."262 Ugovor, daje raziskovanje vrednot v literaturi za mlade neustrezno, ker je ne raziskujejo mladi sami (otroci), je potemtakem nesmiseln, saj ne upošteva mnogovrstnosti vrednotenja.
7.4 Ali ne pomeni neobstajanje posebne, četudi podrejene, literarne aksiologije mladinske književnosti svojevrsten dokaz, da je mladinska književnost, ne glede na zgodovinske in sodobne stranpoti v opredeljevanju njenega bistva, besedna umetnost?
8 SKLEP
1.	Metodologija proučevanja mladinske književnosti: bistveno zanjo se zdi hkratno upoštevanje tričlenskosti predmeta literarne vede, kakor tudi metodološkega pluralizma ter razmerja med literarno teorijo in literarno zgodovino.
2.	Pojem mladinska književnost: Mladinska književnost je podtip književnosti, njen integralni del, ki se od nemladinske loči po svojem bistvu, obstoju in zgradbi, namenjen pa je bralcu do starostne meje osemnajst let. Ta opredelitev torej ni zgolj recepcijska, ampak upošteva tudi posebnosti ustroja mladinskih besedil.
3.	Obstoj mladinskega besedila: le-ta se opredeli glede na razlike med mladinskim in nemladinskim besedilom (njunim obstojem). Prehajanje mladinske književnosti v ne-mladinsko je hkrati vpadanje pomembnosti fenomenalne plasti.
Prvotni obstoj mladinskega dela se glede na izoblikovanost sistema pojmov količinsko in kakovostno razlikuje od drugotnega.
4.	Bistvo mladinske književnosti: tudi bistvo je opredeljeno na osnovi primerjave bistva mladinske in nemladinske književnosti. V mladinski književnosti je v primeijavi z nemladinsko delež splošnosti, ki se v besedilu kaže kot pojavitev izrecnih splošnih sodb ali kot tesna povezanost sodb o posameznem z generično stvarnostjo, bistveno manjši (spoznavna funkcija mladinskega besedila).
Mladinska književnost se glede na etično razsežnost od nemladinske loči po manjši kompleksnosti razmerja med vrednotami v bralcu in vrednotami zunaj njega (etična funkcija mladinskega besedila). V mladinski književnosti sta količina in razvitost elementov, ki so nosilci estetske funkcije, manjša kot v nemladinski (estetska funkcija mladinskega besedila).
Posebej je glede na tako opredelitev bistva mladinske književnosti zanimiv t. i. žanr-ski prenos, to je pojav, ko se komunikacija med odraslim in otrokom zaradi prezahtevno-sti besedila prekine ali, pogosteje, ko branje mladinskega besedila te komunikacije ne upošteva, s tem da v besedilo vgrajuje dodatne pomene. Žanrski prenos kot teoretični problem je del teorije interpretacije.
5.	Zgradba mladinskega besedila: zlasti je poudarek na razmerju med motivom in temo, in sicer glede na razlike med mladinsko in nemladinsko literaturo. Morfološko se mladinska književnost od nemladinske loči po manjši izoblikovanosti (neindividualizira-not) motivov in večji delnosti (parcialnost) tem. Od morfoloških vprašanj je zanimiva še snov, in sicer kot pripomoček za tipološko delitev mladinske književnosti na dela z neo-sebno-tradicijsko snovjo in dela z osebno-doživljajsko snovjo (domišljijska in resničnost-na pripoved kot podtip zadnjega).
6.	Vrednote v mladinski književnosti: so hkrati vrednote književnosti nasploh, so intencionalni korelat potrebe po umetniškosti/celovitosti, zato se aksiologija mladinske
262
Marksizem, str. 172
31
književnosti v ničemer ne razlikuje od aksiologije nemladinske književnosti. To pa je še dodaten dokaz za trditev, da je mladinska književnost besedna umetnost, ne pa npr. pripomoček za vzgojo ali pouk mladega bralca.
Literatura
France Bevk: Otroška leta, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1965.
Ivan Cankar: Na klancu, Zbrana dela 10, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1971.
Ciril Kosmač: Pomladni dan, Hram, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1985.
Mira Mihelič: April, Hram, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1985.
Ela Peroci: Moj dežnik je lahko balon, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1962.
Fran Šaleški Finžgar: Leta moje mladosti, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1967.
Antoine de Saint-Exupery: Mali princ. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1964.
Josip Stritar: Lešniki in jagode, Mladinska knjiga. Ljubljana, 1969.
Oton Župančič: Ciciban, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1955.
Peter Aley: Das Kinder- und Jugendbuch im Spannungsfeld von Literaturtheorie und Rezeptionsforschung, Neues Handbuch der Literaturwissenschaft, Athenaion, Wiesbaden, 1979.
Aristoteles: Poetika, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1982.
Dalibor Cvitan: Kaj je to književnost za otroke? Dialogi, 2,1970, Obzorja, Maribor. Klaus Doderer: Klasične otroške in mladinske knjige, Otrok in knjiga, Mladinska knjiga, Ljubljana. 1974.
Aleksander Flaker: Šta smo čitali?, Umjetnost riječi, 3, Zagreb, 1980.
France Forstnerič: Kaj je to književnost za otroke? Dialogi, 2, 1970, Obzorja, Maribor.
Niko Grafenauer: Od A do Nič, Otrok in knjiga, 16,1982, Obzorja, Maribor.
Ta roža je zate, Otrok in knjiga, 12, 1981, Obzorja, Maribor. Paul Hazard: Knjige, otroci in odrasli ljudje, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1973. Ravena Helson: The imaginative process in children's literature: a quantitive approach,
Poetics, 7,1978, Amsterdam. Miran Hladnik: "Mladini in prostemu narodu v poduk in zabavo", Otrok in knjiga, 16,
1982, Obzorja, Maribor. Muris Idrizovič: Igra i zbilja u pjesništvu za djecu, Izraz, 3/4,1984, Svjetlost, Sarajevo. Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija, Univerzum, Ljubljana, 1983. Marjana Kobe: Pogledi na mladinsko književnost, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1987. Janko Kos: Eksistenca literarnega dela in moderni materializem, Primerjalna književnost, 1979, Ljubljana.
Literatura, Literarni leksikon 2, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1978. Marksizem in problemi literarnega vrednotenja. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1983. Moderna misel in slovenska književnost, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1983. Morfologija literarnega dela, Literarni leksikon 15, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1981.
Očrt literarne teorije. Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1983.
Poskus tipologije južnoslovanskih književnosti, Primerjalna književnost, 1, 1986,
Ljubljana.
Uvod v metodologijo literarne vede, Primerjalna književnost, 1,1988, Ljubljana. Marijan Kramberger: Kaj je to književnost za otroke? Dialogi 2, 1970, Obzorja, Maribor. Leksikon Literatura, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1984.
32
Henryk Markiewicz: Glavni problemi literarne vede, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1977.
Slobodan Ž. Markovič: Zapiski o književnosti za otroke, Otrok in knjiga. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1975.
Misel o modemi umetnosti, ur. Janez Vrečko, Kondor 190, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1981.
Anton Ocvirk: Literarna teorija. Literarni leksikon 1, Državna založba Slovenije, 1978.
Borus Paternu: Razvoj in tipologija slovenske književnosti, Pogledi na slovensko književnost, I, Ljubljana, 1974.
Sodobna slovenska poezija kot evolucijski problem, Obdobja 8, Ljubljana, 1988.
Pajo Peleš: Iščitavanje značenja, Izdavački centar Rijeka, Rijeka, 1982.
Zlata Pirnat — Cognard: Pregled mladinskih književnosti jugoslovanskih narodov. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1980.
Jože Pogačnik: Slovenačka dečja književnost, Detinjstvo. 71, Novi Sad, 1984.
Rade Prelevič: Poetika dečje književnosti, Mala biblioteka, Mostar, 1979.
Josip Ribičič: Slovensko mladinsko slovstvo v povojni dobi, Otrok in knjiga, 12, 1981, Obzorja, Maribor.
Lev Vigotski: Mišljenje i govor, Nolit, 59. Beograd, 1983.
Marie - Luise von Franz: Puer Aeternus, ME TA Produkcija, Ljubljana, 1988.
Franc Zadravec: Elementi slovenske moderne književnosti, Pomurska založba, Murska Sobota, 1980.
Aleksander Zorn: Za definicijo mladinske literature. Otrok in knjiga, 13/14, 1981, Obzorja, Maribor.
Viktor Zmegač: Književnost i zbilja, Suvremena misao, Zagreb, 1982.
Zusammenfassung
Der Autor hat in seiner umfangreichen Debattenschrift (der erste Teil wurde schon in der 31. Nummer der Wissenschaftsrevue veröffentlicht), einige Probleme aus der Jugendliteraturtheorie, die sich bezüglich der Besonderheiten in ihrer Ontologie, Phänomenologie und Morphologie zeigt, behandelt, teilweise hat er aber auch noch methodologische und typologische Fragen erwähnt, während axiologische Fragen in die allgemeine literarische Axiologie miteinbegriffen sind.
Auf Basis dieser Analysen beweist der Autor die Behauptung, daß die Jugendliteratur eine Wortart ist und nicht nur ein Hifsmittel für die Erziehung oder Unterricht eines jungen Lesers.
MARIBORSKA KNJI2NICA
PIONIRSK* KNJI*»'!~A ROTovf
33